NAPREJ : ii MnA ssciatsi MA stranic : Izhaja razen nedelj in praznikov vsak dan popoldne. Dndnlitri In ipnniitTO v Ljubljani, Frančiškanska ulica štev. (, —* 1. nadstropje, Učiteljska tlakama. jt-s-sl Naročnina po poiti x doatavljanjem na dom za celo leto K 30'—, ta pol leta K 15*—, za četrt leta K 7*50, za mesec K 2 50. Za Nemčijo celo leto K 33*60, za ostalo tujino in Ameriko K 42*—. Posamezne c-™—■■ . -l. i:.._številke po 10 vinarjev, r—tj.', ■ ■ j-m— Rokopisi se ne vračajo, netrankirana pisma ae ne sprejemajo. Rekla- Inaerati: Bnostopna petit vr aca 30 vin.; pogojem prostor 50 vi«.; razglasi in poslano vratiča vo 60 vin.; večkratni objavi po dogovoru primeren popast. .1 i ■ j ■ i j «—=nc— Štev. 95. V Ljubljani, pondeljek dne 5. novembra 1917. Leto I. Naša taktika. »Naprej“ je zadnje dni priobčil več člankov, ki bi jih — ne smel! Tisti, ki so jih zagrešili, niso jih napisali v namen, da pomagajo zidati, ampak, da rušijo in podro. Zlasti velja to za članka ,K vprašanjem nase taktike-, ki je plod nekega P. St. V teh člankih so trditve, ki so poleg vsega hudobne in nečedne. N. pr. člankar povdarja: »da se je smatralo sodruga, ki je narodno čutil, za izdajalca in vsklika: ,baš vojna je pokazala, kako po krivem smo doslej bagatelizirali vsa nacionalna vprašanja itd.“ Človek ostrmi nad tem. Jugoslovanska soc. dem. stranka je razumela narodno vprašanje povsem prav, ga ni nikdar bagatelizirala — marveč je resno razpravljala o njem, ker je igralo in igra v avstrijski politiki nedvomno veliko vlogo. V strankinem Časopisju se je o tem vprašanju resno razpravljalo. V knjižnici čas. .Naprej!“ je že leta 1908 izšla lepa brošurica pod naslovom: .Narodno vprašanje in Slovenci«, ki jo je spisal Etbin Kristan. Opozarjamo dalje na brošuro .Nevarni socializem- itd. O .Naših Zapiskih" niti ne govorimo, ker bi se nam reklo: ja — saj tisti, ki so jih pisali niso bili v s i socialni demokratje... E. K. je pisal pred desetimi leti v gori omenjeni brošuri: ,Ce bi Pii samo majhen zlomek slovenskega naroda proletaričeh, bi se že dalo ugibati o sredstvih kapitalistične družbe. Toda z malimi izjemami smo vsi proletarci. Proletarski interesi so inteiesi slovenskega naroda. Socializem je pri drugih narodih rešilno sredstvo za posamezne dele; pri nas jevsocializem rešitev celega naroda. Ce propade slovenski proletariat, propade slovenski narod, kajti izven proleta-rijata ni slovenskega naroda. Boj Slovencev za svoj obstanek mora biti socialističen. V mednarodnosti, ki je pogoj za uspeh socialističnega boja, iskati narodno nevarnost, je kratkovidno, kajti mednarodnost daje malemu narodu zaveznike, brez katerih je boj proti močnejšim brezuspešen. V zmagi mednarodnega načela je enaka pravica vseh narodov.- To velja prav tako za danes ... Boj stranke proti vsaki krivici, ki se je narodu kot takemu zgodila, je znan. Preglejte le članke v naših listih ob zapisu v ljudske Šole, da ne omenjamo drugega. Jasno pa je že iz povedanega, kako veliko krivico se hoče stranki naprtiti na hrbet, ko se ji podtika .narodno indiferentnost/ Istota-ko napačno sodi člankar o verskem vprašanju ; boj proti klerikalizmu ni boj proti veri — boj proti .farštvu" ni bil boj proti čutilom posameznika ... Naravnost smešne pa so trditve, da mora biti naše geslo »proč od Nemcev- — prav se mora glasiti: proč od šovinizma, p* naj bo kjerkoli. Nemški razredno zavedni proletarci so in morajo biti naši dobri zavezniki; prav tako italijanski, češki, poljski itd., kajti .mednarodnost daje malemu narodu zaveznike, brez katerih je boj proti močnejšim brezuspešen*... Jugoslovanska socialna demokracija — pravi člankar P. St. — se bo šele takrat svobodno razmahnila ter osvojila ves slovenski proletarijat — ne samo industrijskega — kadar bo postalo .Proč od Nemcev * naše geslo. Ni-li večje absurdnosti kot je ta trditev?! Zlasti še tedaj, če se poprej zanosno napiše: .mi smo faktično mislili z možgani dunajskih KAFREJ, St. 95, 5. novembra 1617. sodrugov, vzorec nam je bila vedno dunajska socialistična organizacija, čeprav so naše razmere faktično drugačne. “ Koga pa naj bi se oklepali naši sodrugi kot enako mislečih ali enako čutečih. Ali naj bi se obešali na frak onim, ki so n. pr. v občinskem svetu ljubljanskem proglasili ibtanav-ljajoč dekliški licej (višjo šolo), da ne gre, da bi delavske hčerke sedele skupaj z meščanskimi... Dokazal sem vse to že v svojih čankih „Da se razumemo 1“ —no, razumeli se nismo, in kakor videti se ne bojno. Šovinizem pa ne sme biti naša t a k t \ k a. Verus. Poljska država. Kakor smo poročali v soboto' nakratko, nameravata »ustanoviti« Avstro - Ogrska in Nemčija novo državo, Poljsko, ki bo združena z monarhijo s personalno unijo, torej tako, kakor sta doslej združeni Avstrija in Ogrska. Nova država bo obsegala rusko Poljsko in Galicijo, a ne tudi pruske Poljske. Kako mislita Avstro - Ogrska in Nemčija še prikrojiti novo poljsko državo, tega danes še ne .vemo. ker hoče poriniti Nemčija svoje meje tako daleč, da sežejo njene predstraže do ruske meje. To so dejstva. Nastala so seveda zgolj iz diplomatičnih pogajanj in meštearstva med monarhijo, in Nemčijo. M parlamentih ni nihče črhnil besedice o nameravani ustanovitvi nove države, samoodločevanje prizadetih narodov so enostavno prezrli in tako so ustvarili najlepše pogoje, da razdražijo naše nasrpotnike iznova, da ojačijo njihovo slabo mnenje o prodiranju demokratičnih idej v centralnih državah. Golo politično nasilje je to, ki prav gotovo ne obrodi dobrih sadov. Triumfirali bodo seveda avstrijski Nemci, saj se izpolni njihova vroča želja, da se otrese Avstrija Galicije in se tako od vzame Avstriji značaj pretežno slovanske države. V državnem zboru ne bo več »strašila« slnvaoska večina in nemški nacionalci dobe svobodnejše polje za svoje »kulturno« delovanje, ki obstoji zlasti v tem, da se oslabe slovanski narodi na jugu, da se prepreči njihov gospodarski in kulturni razvoj. Zmage na italijanski fronti so gotovo močno vlivale, da se čimprej ustanovi poljska država. Zdi se nam, daje že zgolj z gospodarskega stališča odločitev Galicije od monarhije prav nesrečna poteza. Galicijo S svojimi bogatimi poljedelskimi pridelki in z naravnimi rudninskimi zakladi potrebuje Avstrija ravno sedaj prav krvavo in jo bo potrebovala vbodoče prav tako nujno. In kakšne politične koristi naj vzcveto monarhiji iz te nove tvorbe na severu. Kakšni so blagoslovi personalne unije med Avstrijo in Ogrsko to občutimo ravno v sedanjih časih prav dobro, a tudi v predvojnih časih je. rodil dualizem več neprilik kot dobrot. Sedaj so ustvarili nekak »trializem« brez ozirov na njegove gospodarske in politične posledice za monarhijo samo, brez ozirov na zunanji političnipolož aj za bodočnost. —. tVv') mntiimn g tndirtvitflx, jto Nemčija še bolj interesriana,«** ustanovitvi nove države, ki ne^ft nič drugega nego eksportna drj&rtt za izdelke nemške industrije ix- nost. K. K a u t s k y : Avstrija in Srbija. Drugačna je stvar v Albaniji. Tam vladajo enake razmere a še bolj primitivne, kakršne so bile ohranile do 18. stoletja v visoki Škotski. Walter Scott je plastično orisal te razmere v svojih romanih. V težko dostopnem goratem delu dežete je bila ustava po rodbinah še v polni moči z vsem kljubovalnim zrni s lom za svobodo, ki označuje to družabno obliko. Nedostopnost gorovja jih je odrezala od svetovnega prometa in je zabranjevala, da niso bili vojaško premagani. Vsa ostrost gorate dežele je čuvala njihovo svobodo tudi s tem, da je dopuščala le skrajon ubožno pastirsko gospodarstvo, ki ni zbujala nikjer pohlepnosti. To uboštvo izpreminja zopet Albance v rojene roparje, ali v popolnoma, drugačne kakor Macedonce. Gospodarske razmere, kakršne vladajo v Macedoniji izredno pospešujejo plodo-vitost prebivalstva. Adam Smith je že opozarjal v svojem delu »Wealth of Nations« na plodovitost gorskih Škotov: »Uboštvo pospešuje plodovitost. Napol izstradana ženska iz škotskega gorovja rodi dostikrat več kkor dvajset otrok.« (1. zvezek, 8. poglavje). Kam s tem močnim, bojaželjnim naraščanjem? Primitivno kmetijstvo ga ne more rediti. Deloma propade v neprestanih notranji hsporih posameznih rodov, ki izvirajo iz krvnega maščevanja. Krvno maščevanje bi bilo moralo že davno izstrebiti one rodove, ako bi ne bilo toliko plodvitosti. Drugi varnostni ventil je vojna služba izven gorovja. Nikdar niso trpnli Albanci turške armade dolgo časa v svojih gorah. Toda vedno so bili pripravljeni, da se udinjajo sultanu in so tvorili v Carigradu njegovo najbolj zanesljivo četo. Tako je položil Pitt leta 1756. sekiro »na korenine vseli uporov in anarhije v gorovju« (Lacky), ko je med škotskimi gorskimi rodovi pričel nabirati vojaštivo. Toda vsakdo ni hotel zaupstiti 'damfl-vine in si naprtiti vojaško disciplino. On, ki je ostal v domovini, je imel le eno sredstvo, da si olajša bedo gorovja: Ropanje pri sosedih. V vsem tem so Albanci popolnoma enaki škotskim gorskim prebivalcem. Le njihov ■položaj ni bil povsod enak. Gorski Skotje so mejili na visoko kultivirano skupnost, medtem ko so bili sosedje Albancev sami revni, živeči v najbolj enostavnih razmerah, in sicer na eni strani Srbi in Grki, na drugi strani nižinski Albanci ob obrežju. Posledica tega je bila, da so bila sredstva obrambe in končnega premaganja nap ram Albancem mnogo neznatnejša nego napram škotskemu gorskemu prebivalstvu, a roparski pohodi so bili enako nadležni. Albanci so ostali šiba za svojo okolico, živeči v vednem sporu z njo. Za ta večni vojni spor se je brigala Evropa dolgo časa prav malo. Zanimanje je zbudil šele tedaj, ko se je pričela pojavljati v Avstriji tendenca za pohod proti Solunu. Pot v Macedonijo je vodila mimo Albanije, deloma celo direktno skozi albansko ozemlje. Nasprotovanje bojevitih Albangev bi postalo lehko zelo neprijetno, njihovo prijateljstvo zelo prijetno. In prijateljstvo Albancev je bilo dobiti za nizko ceno, tudi v tem so bili podobni Škotom. Daleč v osemnajsto stoletje notri, ko so se bili združili nižinski Škotje že davno prav tesno z Anglijo, so si znali kupit francoski kralji pristaše med gorskimi Škoti, ki so postali Franciji dostikrat zelo neprijetni. Avstrija je dobila točko za približanje v tem, da je igrala v onem štadiju, v katerem so živeli albanski gorski rodovi, poleg ustave rodov tudi že cerkveno organizacijo precejšnjo vlogo, čeprav je bila cerkvena organizacija podrejena oni rodov. Med Albanci pa so mohamedanci, grško ortodoksni kristjani in katoličani. Avstrija je postala za te zaščitnica. Pri tem pa je naletela na neljubega konkurenta, na Italijane, pravzaprav na Italijanski imperializem. Italijanski imperializem je pa imperializem prav posebne vrste. Njegova glavna gonilna sila ni finančni kapital, temveč nad-produkcija na inteligenci. Industrijski razvoj Italije je neznaten, a število njenih intelektualcev visoko, saj je stara kulturna dežela z mnogimi vseučilišči in mnogoštevilnim malomeščanstvom, iz katerega prihaja velik naraščaj za intelektuelne poklice. Ti elementi pa ne dobe niti v industriji niti v trgovini primernega posla. Zato postaja državna preskrba, število uradniških mest v državi največje važnosti za intelektualce. Kakšna je država, ne zadostuje za vse. To je moment, ki ojači vsako gibanje za iz-premembo ali povečanje države. Boj za neodvisnost in svobodo naroda ni bila zato le zadeva idealistov, temveč tudi zadeva »štrebarjev«. Kakor hitro je bil ta cilj deloma dosežen, so zahtevali nepreskrbljeni »štrebarji« kolonialno posest. Do danes še ni združen ves narod, lin zato koleba javno mnenje Italije še med nacionalizmom in imperializmom. Enkrat prevladuje eno, drugič drugo. Obe stremljenji sta se pa končno zedinili v nasprotstvo proti Avstriji, ko sta nekaj časa prei v e moziru delovali druga proti drugi. Po 1. 1870., po utelesitvi cerkvene države italijanskemu kraljestvu, so obrnili Italijani svoje poglede na južno Tirolsko, Gorico, Trst, kjer so prebivali še »nerešeni (irredenti) Italijani. Zveza »Irredenta Italia«, nerešene Italije, ustanovljena leta 1878., je obvladovala dolgo let javno mnenje v Italiji. Sovraštvo proti Avstriji je bilo takrat tako silno, da so poizkušali člani zavezništva, umoriti cesarja Franca Jožefa I., ko j eprišel leta 1882. z demonstrativnim namenom k slovesnosti petstoletnega pripad-ništva Trsta k habsburški državi v to mesto. Atentat se je izjalovil, eden atentatorjev je ušel v Italijo, kjer so ga aretirali. V Vidmu je prišel pred poroto, ki ga je pa oprostila. Drugega atentatorja, dijaka Ober-danka, so prijeli v Trstu in ga usmrtili. To pa je izzvala v Turinu, Boionji, Milanu, Rt- mu viharne proteste. Oberdanka so slavili kot narodnega svetnika. Mnogo »Oberdant-skih klubov« se je ustanovilo. Vendar je bila avstrijska vlada toliko razumna, da ni napravila iz tega vzroka za vojno in da ni poslala Italiji ultimata. Kljub temu so smatrali mnogi italijanski politiki politiko iredente za nevarno, iskali so za Italijansko ekspanzivno stremljenje manj nevarn izhod v politiki kolonialnih pridobitev. Tudi kolonialna politika Italije je prav posebne vrste kakor njen imperializem. Ker je ne gonijo potrebe industrije, temveč potrebe intelektualcev, je gledala prav malo na gospodarsko vrednost ozemelj, ki jih je zasedla. Imela je to smolo, da se je polastila najmanj rodovitnih in najubož-', nejšiii ozemelj in obenem še takih, ki jih je' branilo prebivalstvo, prav dobro in izurjeno v vojevanju. Tako je bilo najprej v Abesi-niji .kjer se je zasidrala leta 1885., pozneje pa prav tako v Tripolitaniji. In v enaki meri velja to za Albanijo, ki jo je hotela izpre-meniti v sfero svojega vpliva. Tripolitanija in Albanija naj bi pripomogli Italiji, da iz-preineni Adrijo in vzhodno Sredozemsko morje v italijansko jezero. Pri tem pa je naletela na konkurenco Avstrije, ki je tudi stremela po Albaniji. Nekaj časa je služil imperializem Italiji za to, da premaga nasprotstvo proti Avstriji, ki je izviralo iz nacionalnega hrepenenja. V Sredozemskem morju za enkrat Italija ni naletela na Avstrijo kot na nasprotnika, temveč na Francijo, ki je odjedla Italiji Tunis (1881.). Prva posledica italijanskega imperializma je bilo nasprotstvo proti Franclji, zveza z Nemčijo in Avstrijo. Zaradi Albanije pa je postala Avstrija sovražnica Italije, ona država, ki je bila nasprotnica nacroanlnih stremljenj. Imperializem jn nacionalizem, katerih zunanja politika si je nekaj časa nasprotovala, sta se sedaj srečala, uspeh je bilo oslabljenje tro-zveze, približanje Italije Franciji, delovanje proti Avstriji v Albaniji. Zaradi stališče Italije proti papežu se Italijani niso mogli posluževati pri svojem delu duhovništva. Duhovništvo je bilo zvesto udano Avstriji. Italijani so poizkušali zato, da dobe na Albance vpliv s šolami. Vplivanje od zunaj seveda ni pripomoglo k temu, da bi se pomirili Albanci, tako močno naklonjeni vedinim nemirom. Albanija in Macedonija, zadnji dve veliki ozemlji, ki jih je imela še Turčija v Evropi, sta postajali vedno močnejši izhodišči za stalne upore, ki so gnilo državo globoko pretresali in jo izpostavljali trajni nevarnosti zunanjih intervencij. Turška vlada je vztrajala v svoji stari površnosti, ni se ganila, da odvrne nevarnost. Zdelo se je, da je obsojena država na pogin tedaj je nastopila revolucija. (Dalje prih.) lovci, štajerski strelski polki in cesarski strelci. Berlin, 4. novembra. Wolflov urad poroča iz glavnega stana: Ob Tagliamentu artiljerijski boji. Z ostalih bojišč. B e r 1 i n, 3. novembra. Zaradi skrajno neugodnega vremena je bojno delovanje pri vseh armadah omejeno. Na Flanderskem le pri Dismuidenu živahen topovski ogenj. Ob Marni smo zajeli prve amerikanske ujetnike. Naši letalci so po noči 2. novembra bombardirali London, Chartham, Gravesend in Ramsgate. Nastali so veliki požari. Na ruski fronti živahnejši artiljerijski ogenj pri Dvin-skem, Smorgonu, pri Baranovičih in ob dolnjem Zbruczu. 13 e r 1 i n, 4. novembra. Na Flanderskem ob Yseri in severovzhodno od Yperna manjši infanterijski boji. Pri Paschendaele smo s sunkom izboljšali naše črte. Krajevne angleške napade smo zavrnili. Ob kanalu. Oise-Aisne živahno artiljerijsko delovanje in uspešni boji naših predstraž s francoskimi izvidnimi oddelki. Med Samognieux in Be-zonvau.K smo s koncentričnim topovskim ognjem udušili pripravljajoči se francoski napad. V Makedoniji med Vardarjem in Doj-ranskim jezerom delni angleški napadi, katere so bolgarske čete zavrnile. Politični pregled. = Nove politične persekucije? V parlamentarnih krogih se vzdržuje vest, da bo na Češkem in v jugoslovanskih deželah nastopila reakcija s poostrenjem režima. Govori se, da bodo predvsem poostrena časopisna cenzura in da bo nekaj ljudi zopet interniranih. Praški »Venkov« poroča, da nemški politiki zopet nagovarjajo vlado, naj obnovi persekiucije. V tem oziru pripisuje »Venkov« hujskajočemu govoru opata Hel-merja v gosposki zbornici poseben pomen-Tudi madžarski listi zahtevajo preokret v politiki proti Slovanom in nekateri celo poročajo, da je ta preokret že gotova stvar. = Kontrola državnih dolgov. Poslanec Ellenbogen je že izdelal svoje poročalo o sodelovanju kontrolne komisije za državne dolgove pri finančnih operacijah ter ga predložil proračunskemu odseku. Proračunski odsek je sklenil: 1. Da vztraja pri sklepu, da se kontrolni komisiji izreče graja; 2. vlada se pozove, da pri avstro-ogrski banki ne najema posojil, vsled katerih bi se zvišala cirkulacija bankovec, in 3. poročilo kontrolne komisije, ki se je predložilo cesarju, naj se natisne ter predloži članom državnega zbora-. = Občinske volitve v Gradcu imajo te dni. V tretjem volilnem razredu, ki voli jutri, so kandidati večinoma sodrugi. Volilne liste so sestavljene namreč potom kompromisa. Kandidatje v tretjem volilnem razredu so: Anton Afriitsch, Alojzij Ausobsky, Rudolf Bachi, Anton Ebner, dr. Arnold Eisler, Adolf Gaisbacher, Jožef Hartmann, Jožef Herzog. Avgust Lindner, Rajnhard Machold, Hans Muchitsch, Ludvik Neufuss, Jožef Pongratz, dr. Mihael Schacherl, Lorene Strassnitzky in Jožef Zotter. — Češka država lit Ogrska. Praški »Narodni Listy« se bavijo v posebnem članku z izvajanji ministrskega predsednika VVčkerleja v ogrskem parlamentu ter pravijo, da je Wekerle, primerjajoč narodne zahteve v Avstriji s strašilom, pač mogel misliti le na jugoslovnasko in češko vprašanje, da se je pa izjavil le proti Cehom. In ker .to strašilo ogroža Ogrsko, ni mogel ali ni vedel storiti nič drugega, kakor'da i® klical na pomoč policijo. Ogri uvidevajo, da so s svojo nasilno narodnostno politiko Pn koncu in kličejo proti temu strašilu na P0' moč policijo in sodišče. »Narodni Listy* primerjajo potem ogrsko in češko zgodovino in izvajajo, da je bil razvoj Ogrov srečnejši, kakor razvoj Cehov, kajti na Ogrskem je vplivalo na narodni razvoj plemstvo, ki ie vedno ohranilo madžarsko miš- Vojna. OFENZIVA PROTI ITALIJL Dunaj, 3. novembra. (Kor. ur.) Položaj ob Tagliamentu je nespremenjen. Število ujetnikov znaša že nad 200.000 mož, uplenili smo nad 1800 topov. Natančnejši podatki so mogoči še le potem, ko se prešteje plen. — Šef generalnega štaba. Berlin, 3. novembra. Wolffov urad poroča iz glavnega stana: Na italijanskem bojišču ni posebnih dogodkov. Dosedaj smo vjeli nad 200.000 mož ter uplenili več ko 1800 topov. Ostali plen kakor strojne paške, avtomobili, minometi, bagaža in drugo vojno orodje se še ne da pregledati. > Dunaj, 4. novembra. (Kor. ur.) Ob Tagliamentu živahnejše bojno delovanje. Se le sedaj je mogoče pregledati bojno delovanje skupine generala Kraussa v.(Dvanajsti soški bitki. Ta skupina je osvojila 2800 metrov visoki Kanin in 1668 metrov visoki Stol (pri Žagi), prodirala je v gorovju južno Belske doline v najtežjih razmerah ter zavzela Moggio in Gemono. Odlikovala sta se zlasti pešpolka št. 14 in 59, tirolslctcesarski Ijenje, dočim je na Češkem en del plem-' stva pobegnil čez mejo, en del je zapadel kot žrtev krvniku, dočim so ostali plemenitaši prestopili h katoličanstvu ali pa so bili germanizirani. Čisto drugače je nastopilo ogrsko plemstvo. Ostalo je z malimi izjemami na Ogrskem in ni prenehalo čutiti madžarsko. In ko je prišl oleto 1848., je bil •ogrski narod bolj pripravljen boriti se za svojo svobodo kakor pa češki. Na čeul ogrskega ljudstva je stalo močno, madžarsko misleče plemstvo. Njegov boj za državno pravo je končal z dualizmom. Velika razlika je bila tudi med ogrskim političnim tribunom Deakom in češkim Siegerjem in še večja razlika med Kossuthom - Andrassy-jem in češkim Thunom - Martinilzem in Sch\varzenbergom. »Narodni Listy« izvajajo nadalje: V narodnem zmislu je ogrska država zgrajena na pesku. Če prava Oger »ogrski narod«, razume pod to besedo tudi Slovaka, Hrvata, Srba, Rumunca in nemškega Sasa — in ti vsi naj predstavljajo e n političen narod, kar je vsekakor srednjeveško naziranje. Na podlagi te mešanice so si izmislili Madžari nov kuriozum; pravijo namreč, da Slovaki, Hrvati, Srbi, Rumunci in Nemci niso narod, ampak narodnost. Vsled takega naziranja stoje Ogri, kakorkoli se premeni po vojni zemljevid Ogrske, pred problemom, ki povzroča ne malo skrbi in strahu. In vendar si upa dr. Wekerle javno v državnem zboru trditi, da v nobeni državi na svetu ni toliko svobode glede jezika kakor na Ogrskem. In to si upa We-kerle trditi v deželi, kjer mora Slovak »Oče naš« moliti v madžarskem jeziku.' Ogri — pravi list — pač pozabljajo, da se ne nahajajo na kakem otoku daleč zunaj na širokem morju, marveč v Evropi. Zdi se, da gre h koncu z »viteškim narodom«, kajti iz izjave ministrskega predsednika Wekerleja govori le biblična groza pred strašilom, katero strašilo dejansko mastopa v deželah monarhije. In kar se tiče končno češke države, nimajo Ogri pravice govoriti ne pro m ne contra. Oni, ki so se odtrgali od Avstrije, katerim je Avstrija tuja dežela, tso najmanj opravičeni soditi o tem, ali sme biti na avsrijskih tleh ena država ali pa smeta biti dve državi. = Nemški državni zbor. Prihodnja seja nemškega državnega zbora bo 15. novembra. Vladni predlogi glede volilne reforme za državni zbor in o preuredbi gosposke zbornice se predložita zbornici 21. novembra. — Položni v Italiji. Ministrski predsednik Orlando Je razposlal prefektom okrožnico, v kateri izraža neomajno zaupanje, da bo armada, čiim se oddahne od groznega sovražnega navala, osvobodila domovinska tla ter zmagoslavno zopet dvignila italijanski prapor. V tem boju da gre za biti ali ne biti vsega naroda. Orlando poživlja k slogi, disciplini in k trdni veri v bodočnost. = Še en mirovni program. Odbor ruskih kmetiških zastopnikov je zavrgel znane in-stnukcije petrograškega delavskega in vojaškega sovjeta za pariško konferenco in je izdelal sledeče samostojne instrufccije: Mir brez aneksij in odškodnin na podlagi samo-odločevanja narodov, za vse države veljavne obveznosti, da ne sklepajo nobenih tajnih pogodb, omejitev oboroževanja, rešitev mednarodnih sporov z razsodišči. Vsi zavezniki se zavežejo, da ne prično pogajanj za poseben mir ali da ne sklenejo posebnega miru, nobena država ne sme izvršiti po vojni gospodarske zapore, obe vojskujoči se skupini se zavežeta, da izprazneta med vojno zasedena ozemlja, nedotakljivost ruskega državnega ozemlja; vsi narodi Rusije dobe Pravico, da samostojno urede svoj politični režim, rusko Poljska postane neodvisna, poljska ozemlja v Nemčiji in Avslro-Ognski dobe popolno avtonomijo, Belgija, Srbija in Črna gora se zopet obnove in odškoduje se Jih iz mednarodnega fonda, Srbija dobi tehod k Jadranskemu morju. Rumunija se zaveže, da takoj izpolni določbe berlinske pogodbe glede politične svobode Zidov, alzaško-lo-trnsko vprašanje se odloči z ljudskim gla- sovanjem, vendar so pa od ljudskega glasovanja izločeni prebivalci, ki so v nemški državni službi in pristojni v Nemčijo. Turška Armenija dobi polno avtonomijo. = »Rusija je izčrpana«. Kerjenskij je baje dejal petrograškemu dopisniku »Associated Press«, da je Rusija izčrpana. Pravica Rusije je, da zahteva od zaveznikov, naj nosijo odslej zavezniki breme vojne. = Pariška konferenca aliirancev. »Manchester Guardian« graja sklep, naj se na pariški konferenci ne razpravlja o vojnih ciljih aliirancev. Na ta način da se Rusija odvrača od entente ter se izpodkopava vera ruske demokracije v dobro stvar aliirancev. = Amerika napove Avstriji vojno. Iz Ne\vyorka poročajo: Amerikanska obram- bena zveza zahteva od Wilsona, naj nemudoma skliče izredno sejo kongresa, da se napove Avstriji vojna ter odpošljejo čete Italiji na pomoč. Vojna napoved Avstriji se v kratkem pričakuje. Iz ministrstev v akcijske družbe. Graški »Arbeitervville« piše: Zopet eden, ki odhaja v vrlo zasluženi pokoj k neki dobičkanosni akcijski družbi. Vrsta postaja vedno pestrejša. Najprej dva c. kr. finančna ministra, gospoda Leth in Marek, ki smatrata plače in tantjeme »Bo-denkreditanstalt« in depozitne banke za do-bičkanosnejše kakor skromne prejemke uradnika drugega ali tretjega činovnega razreda. Njunin odločilni zgled vpliva tako bodrilno, da se odloči predsenik varnostne policije, da postavi svoje bogate izkušnje v službo tovarne za čevlje na akcije in sedaj imamo zopet »hofrata« iz poljedelskega ministrstva, ki je šel in storil enako. Postal je službo opravljajoči upravni svetnik pri akcijski družbi za promet z živino in mesom. Delo mu bodo plačevali s trdno plačo 60.000 kron, tantjeme bo spravljal še posebej. Da bodo precejšnje, o tem ni dvoma, če se spomnimo, da skriva sedanje novo Ime družbe staro družbo za vnovče