Perun
Perun je bil starim Slovanom velik bog, dokler so živeli še v poganstvu. Z njim so si vobraževžli nebeski ogenj ali blisk ter ga po božje čestili. Da so ga irneli tudi Slovenci, to šezdaj svedoči jezik, namreč perunikanam je cvet, nemški imenovan Schvvertlilie, ter po Štirskern živč ljudje, ki jim je Perun pri-imek. A kadar so se naši pradedje pokerstili, odvergli so vse kumirje (malike) in z njimi tudi silnega Peruua.
Kako se je temu siromaku tedaj tesno godilo, pripoveduje slovanska stara zgodovina. Tam čitamo o ruskein velicem knezu Vladimiru, da iz početka tudi pogan bivši pozneje priine kerst, in pride v svoj stolui grad (mesto) Kijev. Kakor je tam, ukaže kumirje pometati na zemljo, te na drobuo sesekati, druge ognju dati, a Peruua privezati konju za hvost (rep) in vleči z berda nizdolu v reko Dneper; še dvanajst mož pristavi, dabiga tepli s palicami. Tako jepadla stara slava temu bogu, kateremu je bil pogaaski Vladimir poprej nov srebroglav kip dal postaviti na svetem berdu blizu knežjega dvora. Ko je bil vlečen k Dnepru, plakali so njegovi neverni ljudje, kajti še nijso bili prijeli svetega ker-ščenja. Privlekši veržejo Periina v Dneper vodo. Pristavi jim Vladimir: ,,če kje pride h kraju, to ga odrivajte od brega, dokler nepreide pragov dneperskih; tam g'a ostavite." A oni so storili povelje. Kakor ga spuste po vodi, Periin priplove zopet k bregu (nij odhajal rad), a niož ga odrine z drogom, ,,ti," reče, ,,Peruaišče, dosti si jedel in pil, a zdaj poplovi proč!" Kadar preplove dneper-ske prage, izverže ga veter na suho, kjer je obležal in segnil. Ta kraj se je potlej imeuoval Periinj breg.