—    133   ------
Slovenske humoreske.
Po narodnih pravlicah spisal Vicko Dragan.
Priprave %a kenilvo v Verbovcu.
V nedeljo sta bila Mihalko in Minka v cerkvi oklicana. Verbovške srake so koj začele po vesi regetati: „To ne bode srečen par" — je zaregetala Margeca, žena varoš-čana Markoliča — ker so zaroke obhajali na nesrečen dan."
„Moja Barika je zajemala pri potoka z rešetom vodo, pa voda ni hotla v njem ostati." wMihalkovičeve konje je hlapec napajal pri studencu, pa noben konj ni tisti dan eherzal" — je zaregetala druga sraka.
rTudi jaz bi rada vedila, kak ta zakon bode; zato gem vzela star verbov kol iz plota, in sem ga vergla na ogenj, — misliš li, da je hotel goreti! Kadil se je po peči kakor megla na jesen" — zaregeta tretja sraka.
„Prav imate ljube sestre — pa druga Verbovčanka reče — tudi otrok ne bota dobila. Ko je Minka šla danes po oklicu iz cerkve, je srečala vdovico, nerodovitno staro Cagarco."
In tako je vsaka nekaj znala priverči na kup nesreče, ktera se po babji veri novemu zakonskemu paru bode zgodila.
Jureževi in Mihalkovičevi so pa pripravljali za gostovanje, da je bilo kaj.
Stari Jure ž dajo starega kozola zaklati, kterega so pred dvajset leti obljubili Oporkovemu Matjašku, če bode primicijant. Matija Oporkov pa si je grofico poiskal in ni primiciral.
Mi hal kovic so zaklali debelo prasico, ktero so že deset let kermili z lešnjaki. Pet let je ljuba ta živalica stala le na gnatih.
Razun tega so sosedje prinesli vsak po svojem premoženji. Stric Lisjak starega kokota (petelina), kteri je trikrat jajce znesel. Iz tistega jajca bi se bil skoro lintvort zvalil.                                         »
v
„Kaj? ali se iz jajca lintvort vali? Kak pa! Če ga mladeneč devet let nosi pod paziho, se iz kokotovega jajca lintvort zvali. Nosil ga je nekdaj Vanek Kokodakovič tako dolgo in šete! šete! mala živalica izleže, kakor mol, iz jajca, v treh dneh pa zraste tako velika in dolga, da je rep od Verbovca do Varaždina segel. Bomo to žival zaklali, ker ji vsaki dan vol ni zadosti." — Tako so Verbovčani ravno se posvetovali, kar pride iz černe šole dijak, se na lintvorta vsede, in ž njim v Celovec odleti. Korošci od nekdaj znajo dobro butati; ko se je na sred plača vsedel, so ga tako dolgo butali, da je cerknil. Še sedaj kažejo kam-natega lintvorta na placu v spomin svojega junaškega dela. Bilo je vse pripravljeno za gostijo. Oče Jure ž poiščejo modrega zovčina. 5)Kdo bode najboljši?" resno vprašajo, ko Bercko Motovileč v hišo stopi. ??Ti si najboljši za zovčina, znaš lagati, da se vse kadi, in iz glave ti pes gleda. Obleci se v maškaro, uganjaj burke, da bodo nam lampi pokali, in veruj mi, pljuča bomo ti že namakali!"
Bercko Motovileč si spravi „Šturmhut", kteri je pri Oporkovih v prašnati omari ležal. Ko je Matija Oporkov bil še v ,?pristahozi", ga je nosil, potle, ko si je grofico poiskal, ga je v spomin očetu pustil. Stari Oporko so zmirom rekli: Toti „Šturmhut" me 4000 gold. košta."
Zovčin Bercko Motovileč si obleče huzarske hlače, ktere je pri žganjarji Kalmuci neki kaprol zastavil. Okoli pleč si verze krampačevo suknjo.
O ti, ljuba krampačeva suknja — iz starih zlatih časov verbovških! Kadar so Verbovčani krampačevo suknjo nosili, so bili še srečni ljudi. Žita so imeli toliko, da so bili oni in Žižki siti, mesa toliko, da so imeli oni in moli dosti. Sedaj, ko „kveker" ali „burnus" čez ber-Luše nosijo, je  vse  drugače.    Matere   pečejo  gibance   le
vsaki veliki svetek — pervlje vsako saboto. Zakolejo le samo tri repce, pervlje deset. Že za zajutrek so Verbovca ni izpili deset srabljivcov na golibi, sadaj ni srabljivca ne golibe več.
Krampačeva suknja je bila z lesičjo kožo „podfuranaa, in viseli so na njoj sreberni gumbi. Bercko Motovileč še si spravi vijugasto palico in na konec palice pritekne ježevo kožo.
Tako je hodil od hiše do hiše.
Najpervlje pride k županu in si na trebuh leže, zemljo kušnje, potem pa vstane in se trikrat globoko pred županom priklone; potem jih nagovori takole: „Modra glava, pravična roka, blago scrce, svetlo oko, gospon župan! Prišel sem Vas vabit na gostovanje. Zaklali smo vola, kakor naj-večega mola, teklo de vina — sama starina, jeli pirove, in brakove pogače — kaj do le deržale Vam hlače, sukali bomo pete, da do tla segrete, hercali, kašlali, zderzgavali se ko žrebci, da imajo keh. Pridite, pridite, ljubi gospon župan, in Svojo oblast izročite za te dni vsegavedočemu Bogu, kteri bolje ve, kaj je Verbovčanom treba, kakor Vaša norost — hočem reči modrost."
Oče župan se debelo nasmejejo, in mu jezero kapljic v kupico natočijo, iz ktere so pervokrat pili, ko so težka breme županstva si na svoje rame naložili.
Prav kurajžen gre Bercko Motovileč v drugo hišo, in povsod trosi smeh iz svoje bistre glavice.
Dan poroke pride.
Svatovici opletate nevesto in ji pojete:
Oj ljuba tovaršica ti, Ki nas zapustila si, Bog daj, da vencek ta — Bo poln sploh veselja! —
Nevesta Minka se joče. Mati pa jo tolažijo rekoč: „Le joči se, le joči, bolje je, da se ti jočeš, ko pa da bi se jaz jokala. Jokala pa bi se jaz, da bi ti, namesto ven-čeka, pečo si vezala/*
Mihalko pride z gosti in svatovšnjakoma po nevesto. Gostov je dolga rajda. Na čeli pleše banderaš ves v svilnate robce zvezan visokoderže bandero, v kteri preljuba ribica miglja,   oj  preljuba ribica — gerb Verbovčanov.
Zovčin Bercko Motovileč goni svojo, in otroke pika z ježevo kožo,  ktero ima na konec palice privezano.
Pri vsaki lesi stoji spletena korbulja in nevesta v njo meče pogačice. wDajte mi brakovih, dajte mi pirovih — kriči ljuba verbovška dečica — kterih je pred 6 leti posebno dosti mačak z repišča prinesel.
V cerkvi je vse pošteno, vse moli za srečo zakonskega para.
Po poroki na varoški trati pa mladi ženi in mlademu možu zovčin ogovorja.   Ogovor se je glasil takole:
„Mlada žena, mladi mož  —
Vergla sta divicji kos
Na smetiše — naj ga iše
Tam kakšni stari poz.
Daj, da sreča sploh cveteča
Bo med Vama — sveti Brakol!
Da na krili, Vama cvilt
Vsako leto mlad sokol." Te besede je  govoril  prav  krepko,   potem  pa  zažla-budra: „Blagoslovljeni  naj so  Vam vaši hlevi, da bi krava imela vsako leto pet telet, kobila  pet žrebet,   svinja devet prascov, mačak polovil vse miši.tt
Ker še obed ni bil pripravljen, grejo pervlje na m al, kterega je pripravil stric Paluc. Mladi mož zapleše z mlado ženko, in veselje se kadi po hiši, kakor prah po veliki cesti. Proti večeri grejo gosti k očetu Jurežu in oče starešina najpervi vsedejo se v kot za mizo. Kraj njihove desnice sedi mladi mož Mihalko, kraj leve mlada žena Minka.
Nasproti sedite svatovici pri svojih svatovšnjakih. Oče starašina  naredijo križ,  in  na  glas odmolijo.   Sadaj pa
------    134   ------
začnejo mlini mleti, da po želodcu ropota, ko toča po koruzi.
Pride čas za zdravice. Oče starašina primejo za kupico. Odkašlajo se, ter rečejo:
„Izpijmo kupico na zdravje novega zakonskega para! Da bi se ljubila ko golob in golobica, da bi njima Bog dal zdravje, kakor ga ima jelen v planini, o da bi bila bistra in vesela, ko riba v vodi, da bi žena bila blagoslovila ko panj poleti — in da bi imela zlatov več ko smeti."
„Dobro ste jo napili" — reče Motovileč in izprazne kozarec do zadnje kapljice.
Pesme, ples, šale, šegaranje, prekosnice, krika, vika, rožlanje, žlabranje prižene polnočni čas.
Mladi mož in žena moreta iti spat, gosti tudi odidejo domu, da drugi dan bojo ložej mleli.
Rasjasnjenja: Kozol, stara krava5 kermiti, to je, pitati, butati, zuschlagen; Zovčin, der Kinlader der Hochzeitsgaste; Svatovice, Kranzjungfern; svatovšnjak, Kranzjungfernfiihrer; korbula, Korb; bandero, to je, zastava, Fahne; robec, Tuchel; 8 rak o I, menda bog ženitve pri starih Slovencih, ker se v cerkveno-slovenščini brak veli ženitvaj sokol, der Falke, oljubljena ptica Slovencov.                                                                                  Pis.