i                  Mati.                  j
Dramatično društvo v Ptuju dela. V kratkem času dobrih dveh mescev je postavilo na oder Desetega brata, Legionarje, šaljivko „Pri belem konjičku" in v sredo, 2. aprila Meškovo dramatsko sliko „Mati". S tihim nezaupanjem in s skrito bojaznijo smo pričakovali zadnje prireditve. A danes z veseljem pribijemo, da je bila naša skrb nepotrebna. Igra je uspela nad vse dobro. Radi čestitamo dramatičnemu društvu in igralcem ob izredno povoljnem uspehu.
„Mati" je visoka pesem ljubezni — do domače grude, do revne in vendar tako bogate slovenske zemlje, od tujcev teptane, od lastnih sinov omalovaževane. Pokazati hoče razjedajoči upliv sovražne tujine, ki s svojim lažibleskom odvrača srca naših mladih od matere domovine in daje bednemu narodu kamen za kruh. Doma je uteha in mir in ljubezen; doma zraste možu moč dela in le, kdor „stoji krepko na domačih tleh, kdor je sam vkopan v svojo domovino do vratu", bo do kraja izpolnil nalogo, ki mu jo je zarisala življenja trnjeva pot. Kdor ne ljubi s slehr-nim srčnim utripom rodne grude, je list v vetru, izgubljen brezdomovihec in vagabund, sebi v nadlogo, domovini v kvar.
Dramatsko sliko imenuje Meško svoje delo, S to oznako prizna sam, da ni mislil ustvariti drame, ki naj v dramatično zapletenih in stopnjevanih zgodah odgovarja vsem zahtevam strumnega dramskega sestava. Odtod tudi tuintam vse predolgi dialogi, mestoma v neskončnost razblinjeni. Delo se krasno čita, saj je napisano iz globoko čuteče duše in s pesniškim zanosom; ali na odru stopijo včasih na plan enolične ravni brez blagodejnega vz viška.
Te vrste drame so igralcem trd oreh. Zahtevajo posebno spretne igre, gladkih kretenj, živahnega dialoga. Vse to so naši igralci zadeli skoro brez izjeme prav dobro. V Materije vendar slednjič padla mučna nesigurnost prejšnjih predstav, ki je imela izvor v piepo-vršno naštudiranih vlogah in v scenični ne-orijentiranosti. Zato je bila v igri mogoča poglobitev; ta je ustvarila duševni kontakt med odrom in gledalcem.
Gdč. Lukner je priznana igralka. Igrala je ulogo ljubeče matere, ki živi samo za srečo svojih otrok in ki jo stre njih žalostna usoda, s popolnim umevanjem in neprisiljeno naravnostjo.
Ulogi Milana in Ivana sta bila v rokah g. Ramšaka in Krištofa. Prvi je pokazal, da se nismo motili v svoji sodbi, da so zanj primerne le resne, nikakor pa ne komične uloge. Njegov Milan je bil res po značaju mehak in nestalen umetnik, ki ga je študij v tujini izneveril materi domovini, da se mu je zdela majhna in smešna in nevredna ljubezni. V sceni, kjer se nesrečni mladenič po dneh bridkega trpljenja vrne d6mu v naročje, telesno bolan in duševno strt, da umre na domači zemlji, se je g. Ramšak mestoma povzpel do tragične višine. Ima tudi glas v oblasti. In to znači mnogo. Samo kretnja mu včasih odpove.
G. Krištof je od vseh ulog, v katerih smo ga videli dozdaj, pogodil Ivana najbolje. Mladostna navdušenost, visokoleteče sanje, ljubav do svojih in do doma, zla usoda, temni obup, krepka odločnost, ki ga tera v daljni svet — cela vrsta pretresljivih momentov in globoko učinkujočih čustev, ki jih je g. Krištof podal delikatno in s finim taktom.
Ga. Izwolski nam je v ulogi Tinke odkrila prav lep igralski dar. Mlado dekle, ki mu je bridka prevara v ljubezni vtisnila pečat resnosti na čelo, gorka ljubezen do matere, bratov in rejenke,   odkritosrčna narodna za-
vednost in ljubav do doma, vse to je v gospe Izwolski prišlo do popolne veljave.
Za Sil?o bi ne mogli skoro najti boljše predata vljalke od g. Gabrove. Kipeče živahni temparament, nenavadna sigurnost, ki daleč presega obično diletantstvo in pa efektna poraba besede in geste zaslužijo vso hvalo. Ciganska kri vro Silvi po žilah i-: jo vabi na cesto, v nedogledno daljo. Srce jo vleče k Milanu, umetniku — brezdomovincu, a strast jo vrže v naročje ciganu, sorodnemu ji po krvi in cesti in šumi. Na eni strani čut hvaležnosti do rednikov, na drugi pohlep po prostosti ciganski. Globok konllkt, ki ga je ga. Gabrova mojstersko izdelala. Isto velja o njeni igri v zadnjem dejanju, kjer se vrne v hišo svoje rednice po letih neizmernega trpljenja in grenkega razočaranja.
Župnik g. Žmaherja je bil simpatičen gospod in dobro igran. Samo tuintam za spoznanje premonoton.
G. Muršec bi bil storil prav, če bi bil neznačajnost in podlost, skratka intrigo Križnikovo krepkeje podčrtal.
Šandor, je bil v osebi g. dr. Horvata elegantni, strastni cigan, kakor si ga želi pisatelj. Rešil je svojo nalogo prav dobro. Samo preglasen je bil. Tudi v pritajenem sikanju ne izraža strast.
In gdč. Haladeja ? Ploskanje pri odprti sceni ji bodi dokaz, da je njega igra našla odmeva v gledalcih. Blebetavost Tr-žanke in njen sigurni nastop sta bila tako naravna, da bi se gospodični morda zamerili, če bi to — naravnost preveč   pohvalili.
Stvar režije bi bila. da opozori pri vajah na nekatere nekorektnosti n. pr., da naj ne sedi igralec, v tem ko mu igralka stoje govori in par drugih malenkosti.
Večer je bil res lep. Želimo, da bi nam dramatično društvo dalo še večkrat priliko videti prireditev enakih kvalitet, kakor je bila ,,Mati."                                          — re.