PRIKAZI IN OCENE STUDIJE O TEORIJI IDEOLOGUE John B. Thompson STUDIES IN THE THEORY OF IDEOLOGY Polity Press, Cambridge 1984, 347 str. V zadnjih letih je predvsem na angle- škem in francoskem jezikovnem področju močno razvito raziskovanje ideologije. Pri tem gre za dve obliki raziskovanj: za teo- retsko, tj. predvsem filozofsko ter za em- pirično, ki navadno izvira iz teoretskega, včasih pa si tudi samo ustvarja provizo- rična teoretska izhodišča. Preučevanje ideologije se tako giblje na področju med filozofijo, sociologijo, lingvistiko in psi- hoanalizo ter obravnava ideologije ali na detajlni empirični ravni ali na globalni družbeni. Predvsem pri mnogih marksi- stičnih raziskovalcih (npr. pri J. Larrainu) je pogostna abstraktna historična obrav- nava, ki sicer razlaga koncepte ter nji- hova preoblikovanja, vendar pa s tem še ne odgovarja na vprašanja o vzrokih zanje. Na drugi strani je močno razvito raziskovanje, katerega začetke so posta- vili npr. R. Barthes, A. J. Greimas, kas- neje pa številni Althusserjevi učenci ter Garfinklovi v Veliki Britaniji: razisko- vanje mehanizmov ideološkega učinko- vanja in delovanja. Knjigo Johna B. Thompsona najlaže ra- zumemo v kontekstu njegovih predhodnih del: knjige Critical Hermeneutics: A Stu- dy in the Thought of Paul Ricoeur and Jürgen Habermas (1981), v pripravi pa je njegova knjiga The interpretation of Ideology. Kot pravi sam avtor, se -ta prikaz opira na ideje, ki so bile najpoprej skicirane v moji Kritični hermenevtiki in določa pristop, ki bo razvit v moji pri- hodnji knjigi, Interpretacija ideologije« (str. vii). Thompsonova knjiga vsebuje predvsem članke, ki so nastajali med letom 1982 in 1984 in ki, če jih razumemo prav in upo- števaje gornjo izjavo, predstavljajo osno- vo, preliminarne študije za napovedano delo. V njem bodo predstavljena -nje- gova« stališča in njegova razlaga ideolo- gije. Ta razlaga ali obravnava bo najbrž, tako kot tematika knjige, ki jo obravna- vamo, zajemala raziskovanje -odnosa med teorijo ideologije in analizo jezika« (str. 2). Eseji, ki so pred nami, pa so -uvod v raz- vijanje ogrodja za interpretacijo in kri- tiko ideologije, ogrodja, ki ga bom razvil v prihodnjem zvezku« (str. 3). Kako torej lahko razumemo to knjigo in predvsem, zakaj in s čim nam lahko služi za predmet zanimanja? Gre namreč za to, da navkljub avtorjevim izjavam o tem, da so tudi v tej knjigi razvite osnove za drugačno analizo ideologije, teh osnov v glavnem ne spoznamo, če pa že, pa ne zaslužijo večje pozornosti. Avtor razloži svoje izhodišče s katerega naj bi tudi obravnaval stališča drugih, kot pre- učevanje ideologije, kar pomeni -preuče- vanje načinov na katerega pomen (ali smisel, .signification') služi ohranjanju odnosov dominacije« (str. 4). Po avtor- jevem mnenju je tak pristop potreben, možen pa je le v kontekstu splošnejše družbene teorije. Pri tem postavi avtor tezo, da naše družbe svoje stabilnosti ne dobivajo od neke ideologije, ki bi kot -družbeni cement« vezala njene hetero- gene člene: -Stabilnost naših družb mor- da ni odvisno toliko od soglasja glede do- 13» 196 Vestnik IMS 1984/1—2 ločenih vrednot ali norm, kot od pomanj- kanja soglasja na ravno tisti točki, kjer bi nasprotujoči si odnosi lahko bili preve- deni v politično akcijo.« (Str. 15.) Izhaja- joč iz tega stališča, meni avtor, je potreb- no preučevanje ideologije preusmeriti stran od iskanja skupnih vrednot k pre- učevanju načinov, na katere je pomen aktiviran, da bi ohranjal odnose domi- nacije. Zdi se, da je Thompsonovo osnovno izhodišče po eni strani Ricoeurjeva her- menevtika ter Habermasova teorija ko- munikativne akcije, po drugi pa analiza diskurza kot jo po eni strani najdemo pri J.-P. Fayu ali M. Pecheuxu in po drugi pri C. Lefortu, P. Bourdieuju in C. Ca- storiadisu ter po tretji pri angleški ana- lizi diskurza (J. Sinclair, H. Sacks, R. Fowler itd.). Tu bi na četrtem mestu lahko navedli še M. Seligerja, A. Gould- nerja ter P. Hirsta, ki pa so sicer s strani Thompsona s svojimi »splošnimi« teori- jami o ideologiji deležni prej kritike kot pohvale. Ker je Thompsonova metoda takšna, da v posameznih poglavjih najprej pri- kaže teorije posameznih avtorjev, nato pa doda svoj komentar in svojo kritiko, naj- brž nima pravega smisla omejevati se le na njegova lastna stališča, ki so, kot že rečeno, v tej knjigi razvita le rudimen- tarno, poleg tega pa po našem mnenju tudi ne zaslužijo večje pozornosti. Ob- ravnavali jih bomo tako enakovredno drugim teorijam, njegovo knjigo bomo tako torej brali predvsem kot »dvojno« knjigo: kot prikaz nekaterih manj znanih avtorjev oz. teorij o ideologiji ter kot Thompsonovo lastno teorijo ali nastavke za takšno teorijo ideologije. Nedvomno je za Thompsona bistvenega pomena ravno njegova izkušnja s Haber- masom, ki mu posveti zaključni dve po- glavji; razlaga ga predvsem kot podaljšek nadaljevanja Webra ter Austina, Searla in Strawsona. Ker gre za znane avtorje, ne čutimo posebne potrebe po podrob- nejši obravnavi in prikazu teh poglavij, med drugim tudi zato ne, ker sta zastav- ljeni fragmentarno ter na področju, ki le posredno sega na področje ideologije. Thompson tudi ne potegne jasnejših zvez med Habermasovim programom komuni- kativne pragmatike ter lastno razlago ideologije in teorije o njej, čeprav to sicer počne — tudi s pomočjo Habermasa — drugje v knjigi. V prvem poglavju, katerega predmet obravnave sta Cornelius Castoriadis ter Claude Lefort, je za obravnavo ideolo- gije važnejši Lefort; Castoriadis je lahko predmet zanimanja predvsem kot kritik Marxa ter zaradi svoje razlage družbeno imaginarnega. Po Lefortu ideologija ni vezana na določen razred, marveč na te- meljno potezo »družbenega ločevanja, to je, ločevanja na dominantnega in domini- ranega, pa naj ta delitev privzame obliko sorodstvenih odnosov, razrednih odnosov ali odnosa med državo in občansko druž- bo.« (Str. 25.) Po Lefortu se ideologija pojavi kot posebna oblika diskurza, ki je podrejen specifičnemu redu imaginar- nega: »Ideologija je vrsta diskurza, ki nič več ne ohranja legitimnosti s sklice- vanjem na transcendentno področje, na območje bogov, duhov ali mitičnih figur. Ideološki diskurz je vpisan v samo druž- beno; družbeno razdeljenost in začasnost skuša zakriti brez sklicevanja na ,drugi svet'. Med ideologijo in .zgodovinsko družbo' je tako poseben odnos: .Ideologija je povezava predstav, katerih vloga je v ponovni vzpostavitvi razsežnosti družbe „brez zgodovine" v samem srcu zgodo- vinske družbe.'« (Lefort, Les formes de l'histoire, Gallimard 1978, str. 296; Thomp- son, str. 26.) Tu seveda ne moremo nadalje prika- zovati Lefortove razlage ideologije; nje- gova glavna predmeta sta buržoazna ideo- logija ter totalitarna ideologija (ki vklju- čuje fašistično in »komunistično«). »Med- tem ko je buržoazna ideologija ohranila prepad med diskurzom in močjo (power) ter si je zato lahko nasprotovala ne da bi se uničila, se mora totalitarni diskurz identificirati z močjo in s tistimi, ki jo držijo. Od tod izhaja vzrok zakaj v njem nasprotovanja ne morejo biti tolerirana: povsem jih je treba zavreči, če pa ne, pa se mora ta diskurz umakniti terorju.« »Birokratsko organizacijo vodi načelo nestabilnosti, ki nenehno grozi, da bo razgalilo to protislovje in s tem meha- nizem dominacije. Dogajajo se vsako- vrstni dogodki, ki uidejo predvidevanju vodij in ki lahko omogočijo razkritje organizacijske napake. Eden od načinov Prikazi in ocene 1 9 7 kako odstraniti razstrelivo s teh poten- cialno razdiralnih dogodkov je, da jih izključimo, da jih obravnavamo kot pred- stavnike ,zunanjega' (dehors) družbe, za katero trdimo, da je homogena. Vendar pa ta izključitev ne more biti uspešna; dogodek ali nosilec dogajanja se vrne ter preganja birokratski svet z negoto- vostjo ter grozi da bo izdal totalitarni diskurz kot golo masko zatiranja.« (Str. 29—30.) Lefort predlaga, da razumimo ideolo- gijo kot gubo ali zagib družbenega di- skurza nad samim seboj, kot svojevrsten »drugi« diskurz, ki sledi črtam in linijam vzpostavljujočega diskurza ter stremi za tem, da bi prikril delitve, ki so v tem prvem vzpostavljene. »Ideologija si pri- svoji znake novega in znake konflikta ter jih izoblikuje v diskurz razpršitve. Nenehno se mora diverzificirati ter pre- meščati svoje reference — na preteklost in prihodnost, na znanost in na etiko — da bi ohranjala svoj poskus zalepiti vsako razpoko in s tem opravičiti obstoječi red. Vendar pa ta poskus ne more uspeti; proces razpršitve je obsojen na propad, kajti ideologija ne more izpolniti svoje naloge ne da bi se razkrila kot diskurz in ne da bi s tem razkrila vrzel, ki jo ločuje od tega o čemer govori.« (Str. 26—27.) Thompsonov osnovni očitek Lefortu, ki ga avtor utemeljuje z ugotovitvami A. Giddensa, je, da »stabilnost (kapitalistič- nih družb) ne temelji toliko na pod njimi ležečim soglasjem glede vrednot ter na očitnem pomanjkanju družbenih preprek« — kot trdi v nadaljevanju Lefort — »marveč prej na pomanjkanju odsotnosti konsistentne zavezanosti na propagiranju družbenih delitev. Nista toliko poenotenje in homogenizacija tista, marveč prej frag- mentacija in diferenciacija, ki sta ver- jetno odgovorni za družbeno kohezivnost, ki obstaja v zahodnih liberalnih demo- kracijah.« »Celotni učinek . . . fragmentacije je ka- nalizacija razrednega konflikta v lokali- zirane spopade za redistribucijo redkih gospodarskih povračil; širši problemi, ki se nanašajo na nadzor podjetja in družbe kot celote ne pridejo pred oči, ker jih zakriva ravno številčnost navidezno raz- hajajočih se interesov in skupin.« (Str. 33—34.) To, kar v nadaljevanju moti Thompsona in v čemer se ne strinja z Lefortom (in Castoriadisom) je, da obrav- navata ideologijo kot specifično zvrst di- skurza, ki se pojavi na določeni točki v zgodovini. Po Thompsonu, ki se v tem neposredno opira na Giddensa, pomeni »preučevati ideologijo primarno preuče- vati ne posamezne vrste diskurza veza- nega na posebno vrsto družbe, ampak prej načine, na katere pomen (smisel) služi ohranjanju odnosov deminacije.« (Str. 35.) In nadalje: »Ideologije ne bomo le ali predvsem našli v diskurzih ideo- logov; njen poglavitni locus je jezik vsak- danjega življenja, komunikacija, v kateri in skozi katero živimo svoja vsakodnevna življenja.« (Str. 36.) Pri tem referenca na onostranstvo — bogov ali idealov — ni izključena, vendar pa ni primarni pred- met zanimanja. Thompsonova kritika Ca- storiadisa in Leforta se lovi okrog termi- noloških oziroma konceptualnih nejas- nosti, ki po naši oceni niso bistvene; vendar pa je ta Thompsonov pristop »ire- levantnosti« razumljiv, če upoštevamo njegovo utemeljitev preučevanja ideolo- gije, ki naj bi, kot lahko sklepamo, iz- hajalo iz empiričnih, čeprav ahistoričnih analiz vsakdanjosti. Tako lahko tudi naj- brž razumemo njegovo delo: vzeti iz ob- ravnavanih teorij tisto, kar je v njih »naj- boljšega«, kar zasluži razvijanje in se- voda, kar se lahko vključi v obravnavanje ideologije kot preučevanja odnosa in ohranjanja dominacije kot se ta izraža skozi jezik. Naslednji avtor, ki je predmet obrav- nave, je Pierre Bourdieu, kateremu Thompson uvodoma očita, da se preveč ukvarja z načinom, kako je kaj izrečeno, s stilom, zaradi česar naj bi zanemarjal vsebino izrečenega, s čemer pa naj bi tudi pripisal premajhen pomen vprašanju pomena. Vendar pa je Bourdieu še kako relevanten za odnose, kakršni zanimajo Thompsona: »Promocija uradnega jezika (v Franciji za časa francoske buržoazne revolucije) v status nacionalnega jezika je (buržoaziji) dejansko dalo monopol nad političnim aparatom in privilegiran do- stop do stikov z osrednjo oblastjo.« (Str. 45.) »Jezik ni le orodje komunika- cije ali celo znanja, marveč je tudi orodje moči. Nihče ne stremi le za tem, da bi bil razumljen, marveč tudi da bi mu 198 Vestnik IMS 1984/1—2 verjeli, da bi ga ubogali, spoštovali, ce- nili. Od tod izvira popolna definicija kompetence kot pravice govoriti, to je, pravice do legitimnega jezika, avtorizi- ranega jezika avtoritete. Kompetenca vključuje oblast vsiliti dojemanje.« (Bour- dieu, Ce que parler veut dire, Fayard 1981, str. 20; Thompson, str. 47.) Po ob- ravnavi Bourdieujevih »jezikovnih trgov« in »simbolnega nasilja« preide Thompson na obravnavo njegovega soglasja, frag- mentacije in družbene reprodukcije, kjer se ponovno srečamo s tezo, da »temelji reprodukcija družbenega reda manj na soglasju glede vladajočih vrednot ali norm kot na pomanjkanju soglasja na ravno tisti točki, kjer bi bile opozicio- nalne drže lahko prevedene v politično akcijo.« (Str. 63.) Osrednji del knjige je posvečen angle- škim avtorjem in v okviru tega prikaza razvije Thompson v tej knjigi najobsež- nejši prikaz lastnih stališč. Vendar pa pustimo ta poglavja za konec, ko bomo skušali prikazati Thompsonove lastne po- glede. V nadaljevanju so predmet nje- gove obravnave še Ricoeur, J.-P. Faye, M. Pêcheux ter Habermas. Kot že rečeno je očitno, da predstavljata Ricoeur in Habermas teoretsko ozadje Thompsonove lastne teorije. Kar pri Ricoeurju Thomp- sona najbolj zanima, je Ricoeurjevo osre- dotočenje na stavek kot temeljno enoto diskurza ter na poudarjanje notranje po- lisemije besed, zaradi česar imajo stavki, ki jih te besede sestavljajo, presežek smisla, ki ga je zato treba določiti skozi interpretativni postopek. Thompsonu je glede na njegova stališča še posebej blizu Ricoeurjeva razlaga interpretacije kot »procesa s katerim skozi medsebojno igro vprašanja in odgovora udeleženci v po- govoru skupno določajo kontekstualne vrednote, ki strukturirajo njihov pogo- vor.« (Ricoeur, nav. po Thompsonu, str. 177.) Tej tezi nasprotuje druga, ki jo Thompson tudi kritizira: da je namreč treba zbir znakov s stališča jezikoslovne znanosti obravnavati kot zaprt in avtono- men sistem notranjih odvisnosti (str. 175), ravno to stališče pa po Thompsonu (str. 198) onemogoča analizo ideologije kot se realizira skozi jezik, saj ne upo- števa družbenozgodovinskega konteksta. Sicer pa je Ricoeur deležen pohvale. Thompson sicer upravičeno zavrže Ricoe- urjevo razširitev hermenevtike prek meja teksta na »akcijo s pomenom«, vendar pa privzame njegovo teorijo distanciranja (»distanciation«), ki se prične z (1) spisom diskurza, s fiksacijo na papirju, se na- daljuje (2) prek odnosa med avtorjevim namenom in pomenom teksta, med (3) tekstom in njegovimi družbenimi pogoji (iz česar izhaja neomejena možnost raz- ličnih branj) ter se nadaljuje z (4) di- stanciranjem, ki ga predstavlja emanci- pacija teksta od »razkazujoče reference«, ki je značilna za govoreči diskurz in je vezana na skupni kontekst govorečih. Iz te teorije privzame oziroma izpelje Thompson zamisel o pogoju razumevanja ideologij: ideologija, ki jo živimo, ideo- logija kot predstava oziroma kot pred- stava o samem sebi je medij družbene in- gracije. Ta neposredni, doživljeni odnos je prekinjen oziroma distança do njega je možna ravno zaradi vzpostavitve distance do ideologije in predvsem zgodovine. »Ce kritiko ideologije omogoča objektifika- cija, ki jo dosežemo skozi distanciranje, jo omejuje odnos pripadanja, ki je na- sprotje distanciranja. Kritika ideologije je nujno delna, fragmentarna, nepopolna. Nikoli je ne moremo izvajati s položaja izven zgodovine in družbe katerima pri- padamo. Kritika ideologije je le moment — čeprav pomemben moment — v ne- skončni hermenevtični nalogi obnavljanja in vrednotenja naše družbenozgodovinske dediščine.« (Str. 188.) Thompsonove interpretacije in recep- cije Fayeve analize totalitarističnega di- skurza ne bi obnavljali. Kar Thompsona pri Fayu najbolj zanima, je Fayeva ana- liza »vprašanja kako sta jezik in de- javnost Hitlerja in nacistične stranke po- stala sprejemljiva za nemško ljudstvo« (str. 227). Fayeva kritika pripovednega uma/ekonomije (str. 230) si prisluži pri Thompsonu predvsem pohvalo, kar je tudi razumljivo, saj precej dobro — ne glede na svojo siceršnjo vrednost — po- trjuje njegovo lastno izhodišče in sta- lišča o povezanosti konteksta in pomena diskurza. Thompson se pri obravnavi Michela Pêcheuxa opira predvsem na njegova dela, ki jih je ta opravil skupaj s Paulom Henrijem in Françoise Gadet. Kot vemo, Prikazi in ocene 199 je Pêcheuxovo izhodišče raziskovanje po- vezovanja analize jezika in predpostavk historičnega materializma. Pêcheux izhaja iz jezika kot relativno avtonomnega si- stema. Thompson uporabi predvsem Pê- cheuxov koncept pozabe 1. in pozabe 2. (Oubli 1 in Oubli 2), ki nas vračata k omenjeni Ricoeurjevi določitvi distanci- ranja: »Dejstvo, da se vsaka diskurzivna formacija nahaja v strukturirani celoti diskurzivnih formacij (,interdiskurz') in ta v kompleksu ideoloških formacij, osta- ja izvzeto iz pogleda subjekta, ki se vedno ,znajde' v določeni diskurzivni formaciji.« (Str. 235.) Oubli 1 predstavlja pri tem diskurzivno področje, ki ni dosegljivo subjektu, medtem ko je Oubli 2 dosegljiv. Oubli 1 je mesto, ki povzroča, da nastaja videz avtonomnosti subjekta ter mnenja, da ta predhodi diskurzu; analogno in v skladu z Althusserjem interpelacija »ustvari« subjekt. Thompsonova kritika Pêcheuxa se v glavnem omeji na mnenje, da ni nobene gotovosti, da ravno stališče historičnega materializma nudi stališče s katerega lahko dejansko spoznamo res- nično naravo teh formacij. Podobno kri- tika velja tudi za analizi diskurza Pê- cheuxa in Fuchsove ali za kasnejšo ana- lizo »Mansholtovega poročila«, ki bi jo na kratko povzeli kot analizo pomenov, ki jih generira določen tekst — v tem primeru Mansholtovo ekonomsko poro- čilo — in ki se, glede na kontekst, spre- minjajo in so lahko celo protislovni ali nasprotni. Pomeni za katere gre, so v pri- meru analize Pêcheuxa in sodelavcev in- terpretirani kot »levičarski« ali »desni- čarski«, pri čemer Thompson spodbija ravno jasnost, s katero Pêcheux in so- delavci postavljajo te opredelitve, ter trdi (str. 250), da njihove izhodiščne hipoteze močno določajo končne rezultate in nji- hovo interpretacijo. Thompson se ukvarja tudi s Pêcheuxovo razlago znanosti, ki pa je tu ne bi ponavljali. Zanimiva pa je izjava, ki jo Thompson pripisuje Pê- cheuxu (str 253; »Idéologie et discursi- vité«, Pêcheuxovo neobjavljeno preda- vanje v Londonu 29. maja 1981) ter jo povzema oz. navaja takole: »Sklicevanje na ,diskurz znanosti' je bilo v političnem kontekstu srede sedemdesetih let način kako osvoboditi delavsko gibanje izpod vpliva buržoazne ideologije; bilo je .fran- coski način sanjarjenja o nemogočem iz- hodu iz ideologije'«. Ko Thompson podrobneje razvija svojo teorijo ideologije, uvodoma navede tri opredelitve ideologije: (1) op edelitev Martina Seligerja (v kontekstu debat o koncu ideologije), (2) opredelitev Alvina Gouldnerja (ki jo je ta razvil pod Ha- bermasovim vplivom), (3) Althusserjevo (ki jo v Angliji razvija dalje npr. Paul Hirst). Martin Seliger omejuje pojem ideolo- gije na določene politične sisteme vero- vanja. Seligerjeva osnovna ugotovitev (ki jo moramo razumeti tudi v kontekstu raz- prav o koncu ideologij) je: »Potrebno je priznati, da buržoazna ideologija ni brez dejanskega vpogleda ali celo povsem v zmoti glede vzročnih odnosov in predi- kativnih ovrednotenj. Priznava se tudi, da je proletarski sistem prepričanja obar- van z napačno zavestjo. Posledica tega je, da razprava doseže točko na kateri razpadejo originalne sopostavitve objek- tivne ali totalne percepcije realnosti in ideologije ter objektivne in subjektivne razredne zavesti.« (Po Thompsonu, str. 77.) Po Seligerju so ideologije v dejanja usmerjene skupine (action-oriented sets) prepričanj (beliefs), ki so organizirane v koherentne sisteme. Za ideologije je vedno značilno, da se konstituirajo v na- sprotovanju do drugih, da nikoli niso ločene od politike, kar ima za posledico, da se ideologija razcepi: v temeljna na- čela, ki določajo končne smotre in ki so nadrejena drugi razsežnosti, namreč razsežnosti načel, ki dejansko utemelju- jejo dejansko politično akcijo. Seliger imenuje to drugo razsežnost »operativno ideologijo«, da bi jo ločil od »temeljne razsežnosti« prve. Razcepitev ideologije povzroča stalno notranje spreminjanje. »Napetost in konflikt se porodita med na- čeli operativne ideologije in načeli te- meljne ideologije kot tudi med načeli iste razsežnosti. Zato morajo ideologije, da bi ohranile vsaj minimum koherentnosti, stalno prilagajati svoje sestavne dele in razsežnosti ene drugim in to ali s ponov- nim spajanjem operativnih načel prvot- nim določbam temeljne ideologije ali s spreminjanjem teh določb glede na to, kar je dejansko izvajano ali kar je de- jansko možno.« (Thompson, 79—80.) Kot 2 0 0 Vestnik IMS 1934/1—2 vidimo, se Seligerjeva teorija omejuje v glavnem na analizo delovanja politične ideologije in njegovega učinkovanja v po- litičnih aparatih. Po Alvinu Gouldnerju je rojstvo ideo- logije — Habermasova teza — razsvet- ljenstvo. Ideologija se ohranja v tistem delu zavesti, ki jo lahko izrečemo, pri čemer je osnovni nosilec ideologije pi- sana beseda. »Ideologija je jezikovna za- konodaja, ki določa kaj je razpoložljivo za javno razpravo in kaj ni« (str. 85). Po Gouldnerju, ki gleda na ideologijo kot na izrazito zgodovinsko entiteto, je pre- vlada vizuelnih medijev nad časniki in pisano besedo sploh, povzročila razcep med kulturnim aparatom, ki ga pred- stavlja univerza ter industrijo zavesti, ki vedno bolj oblikuje javno zavest, zaradi česar je vedno večji del prebivalstva iz- ven dosega ideološkega diskurza. V nadaljevanju se ukvarja Thompson z metodami diskurzivne analize, ki so bile razvite v Veliki Britaniji v zadnjih nekaj letih in ki se vse ukvarjajo z od- nosom med jezikovno in nejezikovno de- javnostjo, ki presegajo okvire golega stavka. Predvsem gre za delo (1) Johna Sinclaira, Malcolma Coultharda, (2) Har- veya Sacksa, Gail Jefferson itd. in (3) Rogerja Fowlerja, Roberta Hodgea in drugih. Zadnja skupina je skušala razviti »kritično lingvistiko«, ki bi upoštevala načine, kako jezikovne oblike odražajo in reproducirajo družbeno organizacijo oblasti. Po Thompsonovem mnenju tudi te smeri, oziroma ta diskurzivna analiza ni uspela vključiti oziroma zadovoljivo razložiti nejezikovne sfere, čeprav se zdi, da je na svoj način še najbližja Thomp- sonovim lastnim pogledom, oziroma za- dovoljivo obravnava en del problematike ideologije kot jo zastavlja Thompson, namreč raven neposrednega, vsakdanjega diskurza. Na tem mestu ne bi obnavljali teorije zamenjevalne strukture (exchange structure) — J. Sinclaira, analize konver- zacijske strukture H. Sacksa ter analize gramatične strukture R. Fowlerja, R. Hod- gea in drugih. Gotovo pa služijo Thomp- sonu te analize, pri katerih že imena ka- žejo za kakšne analize gre, za osnovo njegovih lastnih nastavkov za preuče- vanje ideologije, ki naj bi preseglo ome- njene analize, ki naj bi spregledovale po- vezave med ideologijo in dominacijo. Čeprav težko orišemo Thompsonovo lastno stališče, saj naj bi ga spoznali v njegovi naslednji knjigi, se zdi, da gre predvsem za tri osnovne teme ali korake: (1) za konceptualizacijo ideologije (ki naj bi bila konceptualizirana v okviru splošne družbene teorije), (2) za metodološko te- matiko (sistematične interpretativne teo- rije, ki vključuje družbeno in diskurzivno analizo) in za epistemologijo [vprašanja kritike in opravičbe (justification)]. (Gl. str. 127.) Thompsonov projekt je v osnovi her- menevtičen, pri čemer pa zajema obkro- žujoči kontekst: Proučevanje ideologije je neločljivo od družbenozgodovinske ana- lize oblik dominacije, ki jih pomen po- maga ohranjati. Pri tem je osrednjega pomena proučevanje situacije v kateri se neko dejanje odvija.* Nadalje so po- membne institucije, ki ne determinirajo akcije, ampak jo generirajo na ta način, da narahlo in neodločno vzpostavljajo parametre dovoljenega vedenja. Institu- cije so loci oblasti in kristalizacija od- nosov dominacije. To bi lahko dopolnili z Bourdieujem: »Poskušati lingvistično razumeti oblast lingvističnih manifestacij pomeni znotraj jezika iskati načelo logike in učinkovitosti jezika kot institucije, po- meni pozabiti, da prihaja avtoriteta je- ziku od zunaj.« (Po Thompsonu, str. 69.) Na tretji ravni družbene analize naj bi proučevali strukturne elemente, ki pogo- jujejo ali strukturirajo institucije. Prve tri ravni tvorijo prvo fazo globinsko-in- terpretativnega postopka; drugo tvori di- skurzivna analiza, ki jo ponovno sestavlja več ravni: raven diskurzov kot naracije, raven argumentativne strukture diskurza in raven sintaktičnih struktur. Tretjo fazo predstavlja sama interpretacija, ka- tere naloga naj bi bila preučevanje de- janskih odnosov dominacije. Te tri stop- nje globinske interpretacije ideološkega di- skurza naj bi tako po Thompsonu pred- stavljalo povezavo družbene analize ter diskurzivne analize, kar naj bi omogočilo interpretacijo ideološkega diskurza. * Od tod tudi Thompsonovo pritrjevanje Bourdieujevi kritiki Austina; str. 48. Prikazi in ocene 2 0 1 Thompson teh idej ne razvija dlje; kot je razvidno, gre za močno opiranje na Habermasa in delno na Bourdieuja.* Najbrž ne bi mogli reči, da je Thomp- sonov koncept preučevanja ideologije kot načina dominacije skozi vsakdanji di- skurz kakšna posebna novost, predvsem pa ni to na teoretski ravni; vendar pa nudi njegovo delo koristen pregled ne- katerih teorij ideologije predvsem v Ve- liki Britaniji. Te analize diskurza, ki jih najlaže označimo za sociologvistične, ima- * »Pomen ni stabilna ali nespremenljiva lastnost jezikovnega produkta, ampak prej večplasten in fluktuirajoč pojav, ki ga tvorijo tako pogoji produkcije kot pogoji recepcije. Zaradi tega ne moremo .razu- meti pomena izjave' ne da bi raziskali družbenozgodovinske pogoje, v katerih je proizveden, kot tudi pogoje — zgodovinsko specifične in družbeno zdiferencirane gle- de na skupino, razred, spol, regijo itd. — v katerem je sprejet.« (Po Thompsonu, str. 65—66.) jo seveda to skupno slabost — vključno s Thompsonovo teorijo — da eklektično povezujejo najrazličnejše koncepte in ne- nehno prehajajo z abstraktnoteoretske ravni na raven empiričnih raziskav, in tako velja zanje ravno to, kar očita Thompson Pecheuxu: da hipoteze vse preveč določajo rezultate. Vendar pa ob- staja tu ena bistvena razlika: Thompso- novo teoretsko izhodišče je nereflektirano v kolikor gre za prepričanje, da lahko z aplikacijo Habermasa izpelje herme- nevtiko ideološkega diskurza na ravni vsakdanje govorice in pri tem ugotavlja odnose dominacije: kako namreč lahko to počnemo, če ne preidemo na raven di- skurzivnih formacij ali če se zavestno ne omejimo — kar navsezadnje dela tudi angleška diskurzivna analiza — na pod- ročje kratkih diskurzivnih sekvenc? Aleš Erjavec