Narodna in univerzitetna knjižnica

v Ljubljani

V'

VejsT ec

SLOVANSKIH POVESTIJ

'yf.'

Prevodi

raznih slovanskih jezikov.

V GORICI

Tiskala in založila »Goriška Tiskarna« A. Gabršček.

1901.

53483

H),

Lux iq tenebris lucet,

Spisal Henrik Sieijkiewicz.



jeseni, zlasti v novembru, nasta¬
nejo včasih tako vlažni, žalostni
in temni dnevi, da še celo zdrave¬
mu človeku jame presedati življenje. Od
onega časa, ko se je Kamenica čutil bolan
ter je prestal truditi se nad soho »milo-
srdje«, ga je tlačilo slabo vreme dokaj
huje nego bolezen. Vsako jutro, vstavši s
težavo s postelje, je marljivo brisal za-
kaljeno veliko okno v svojem ateljeju
ter gledal kvišku, da bi zagledal vsaj
tu pa tam košček jasnega neba; a vsako
jutro ga je prekanilo pričakovanje.
Težka svinčena megla je visela nad
zemljo; dežja ni bilo, celo kameniti tlak
na dvoru je bil videti podoben gobam,
vseskozi napitim vode. Povsod je bilo
mokro, vse naokrog prenapolneno vlage;

6  —

posamezne kaplje, padajoče na vodo¬
vodne cevi, so dolgočasno in enako¬
merno zvenele, kakor cinkanje počasi
nihajoče ure.

Okno v ateljeju je bilo obrnjeno
na dvor, dotikajoče se na eni strani
sadnega vrta. Skozi ograjo je bila še
videti zelena trava. Njena zelena barva
je bila žalostna in bolna, kakor bi se
bila skrivala v njej smrt in gnjiloba;
drevesa pa, z ostanki orumenelega listja
in z vejami, črnimi od vlage, so že po¬
polnoma otrpnila. Vsaki večer se je
oglašalo med vejami sadnega vrta kro¬
kanje vran, ki so letele iz lesov in
poljan na zimovanje v mesto ter se,
močno lopotaje s perutnicami, vsedale
na gole vrhove k prenočenju. V takih
dnevih je bilo v ateljeju žalostno kakor
v mrtvašnici. Mramor in gips sta pre¬
krasna v žarkih solnčne svetlobe, toda
v tem mraku je njiju belina, kakor se
je zdelo, skrivala v sebi nekaj turob¬
nega. Temne, z dletom izklesane figure,
zgubljajoče vsako razločnost, so se spre¬
menile v nerazločne, skoro strašne po¬
stave. Nečistota in nered sta tvorili de¬
lavnico še turobnejšo. Po tleh je na de¬
belo ležal prah, napravljen iz razteptanih
odlomkov kamenja; bilo je videti tudi
blato, naneseno naravnost z ulice. Na

— 7  —

osivelih stenah so viseli gipsovi modeli
rok in nog. Ne daleč od okna se je
bliščalo malo zrcalo, ozaljšano s konjsko
glavo in s šopkom makartovskih cvetic,
popolnoma začrnelih od prahu. V kotu
je stala postelja, pokrita s staro ogu¬
ljeno odejo, poleg postelje nočna mizica
z železnim svečnikom.

Kamenka, da bi ne imel prevelikih
stroškov, si ni najel za-se posebnega
stanovanja ter je prenočeval v ateljeju.
Njegova postelja je bila navadno za¬
slonjena s preprogo, toda sedaj je bila
ta preproga odstranjena za to, da je
bolnik mogel brez ovire gledati v okno,
pričakuje lepega vremena. V ateljeju je
bilo še drugo veliko okno, toda tako
pokrito s prahom, da je še v jasnih
dnevih le slabo prodirala skozi njegove
šipe dnevna svetloba.

Vreme se ni zjasnilo, čez nekoliko
mračnih dnij so se oblaki še bolj zni¬
žali, zrak se je napil vlage in megle in
dnevi so postali še turobnejši. Kamenka
se je počutil še slabeje; naposled se je
slekel ter vlegel v posteljo. Prav za
prav ga ni mučila kaka določna bo¬
lezen ; bil je le utrujen, izmučen, neza¬
dovoljen in žalosten. Splošna onemog¬
lost ga je vrgla v posteljo. Ni si sicer
želel umreti, ni pa čutil v sebi dovolj

8  —

moči, živeti. Dolge ure mračnega dneva
so se mu zdele še daljše radi tega, ker
je bil sam. Žena mu je umrla pred
dvanajstimi leti, sorodniki so živeli po
drugih krajih, prijateljev pa Kamenka
tudi ni imel. V poslednjih letih so se
ga znanci vedno bolj in bolj izogibali
radi neprestano naraščajoče njegove
razdraženosti. S početka je njegova
slaba volja vse zanimala; toda pozneje,
ko je sama nedolžna šala jela vzbujati
v njem dolgo trajajočo zamero, so celo
najbližji tovariši odstopili od njega.

Dolžili so ga tudi, da je z leti po¬
stal pobožen; ta pobožnost pa se je
zdela vsem sumljiva. Zlobni jeziki so
govorili, da Kamenka presedava po
cerkvah in se hlini duhovnikom, da bi
si pridobil naročil. To pa ni bilo res.
Njegova pobožnost ni bila nemara po¬
sledica globoke in mirne vere, toda pri
tem ni bila tudi sredstvo koristolovja. Po¬
dobne sodbe o njem je vzbujala veči¬
noma skopost, naraščajoča v njem vedno
bolj in bolj. Nekoliko let že, kakor smo
omenili više, je živel v svojem ateljeju,
hranil se Bog ve s čim in si tako spod¬
kopal svoje zdravje, da je njegovo lice
postalo prozorno in rumeno kakor vosek.
Ljudi se je izogibal tudi radi tega,
da bi nemara kdo ne potreboval od

— 9  —

njega kake usluge. Sploh je bil on člo¬
vek jako nesrečen, z negotovim značajem
in z obilico grenkosti. A vendar nje¬
gova narava ni bila razkosana in vsak¬
danja; celo njegove pomanjkljivosti so
imele svoje posebne umeteljniške črte.
Oni, ki so si mislili, da si je vsled
svoje skoposti nabral obilo premo¬
ženja, so se močno motili.

V resnici pa je Kamenka bil revež
radi tega, ker so vsi dohodki, kar jih
je imel, šli na pokup dragih in redkih
portretov; te portrete je hranil sprav¬
ljene v nožnice v globelji svoje skrinje
ter jih časih pa časih pregledoval in
prešteval s koprnenjem oderuha, pre¬
števajočega denar. Strast k portretom
je on marljivo skrival pred vsemi, ne¬
mara radi tega, ker se je rodila v njem
vsled njegove velike nesreče in občut¬
ljivosti. Leto, ali nemara še nekoliko
poprej, po smrti svoje žene je Kamenka
videl pri nekem antikvarju star portret,
predočujoč Artemido; v licu Artemide
je menil videti podobo svoje pokojne
žene, pa je takoj kupil podobo. Ka¬
menka je s početka kupoval samo po¬
dobe Artemide, potem pa, sorazmerno
kakor je naraščala njegova strast, je
začel zbirati vse, kar je zaslužilo
njegovo pozornost, človek, zgubivši

— 10  —

ljubljeno bitje, mora se na nekaj nave¬
zati radi tega, da si s tem sploh omogoči
obstanek.

In kdo, gledaje Kamenka, bi si
mogel domišljevati, da je ta stari egoist
in čudak nekdaj vneto in strastno ljubil!
Mogoče, ko bi mu ne bila umrla žena,
bi mu tekli dnevi življenja lepše in jas¬
nejše. Pa bodi temu kakor hoče, toda
ljubezen je preživela v tem človeku čas
njegove sreče, njegovo mladost in celo
njegov talent. Pobožnost, ki se je v
teku mnogih let spremenila že v navado,
je izvirala tudi iz tega vira. Ne da bi
spadal k številu globokovernih ljudij,
je Kamenka po smrti svoje žene začel
moliti za njo. To je smatral za jedini
način, ki ga je podobno nevidljivi niti
družil s pokojnico. Očividno, ljudje
hladne narave so sposobni, ljubiti močno
in vstrajno. Po smrti žene. se je vse
življenje Kamenke, vse njegove misli,
ovilo okrog spomina na njo ter živelo
v njem, podobno rastlini, srkajoči svoj
sok iz panja, na katerem je vzrastla.
Toda človeško bitje, hraneče se s strupom
spomina na nenadomestljivo zgubo,
hira in vene. če bi Kamenka ne bil
umeteljnik-podobar, verjetno, ne bil bi
preživel te prevelike zgube. Njega je
rešil poklic: po njeni smrti je sklenil

— 11  —

umetnik, postaviti ji prekrasen spomenik.
Konečno, nepotrebno je celo pojasnje¬
vati, da mrtvim ni mnogo mar za spo¬
menike; toda Kamenka je hotel izgo¬
toviti nekaj za svojo Sonjo, in delal je
spomenik več s srcem nego z rokami.
Trud ga je vedril, in samo njemu se je
imel zahvaliti, da v teku prvih mesecev
Kamenka ni prišel ob pamet, marveč
se spoprijaznil s svojim gorjem. Ostal
je razbit in nesrečen človek, toda ume-
teljnost je rešila umetnika. Na hvalo
tej je živel še doslej.

Ljudje, ogledavajoči na razstavah
sohe in podobe, si često ne domislijo,
da umetnik more služiti umeteljnosti
častno ah nečastno. V tem oziru ni bilo
moči Kamenki ničesar očitati: on ni
imel mogočnih kril, bil je le srednje
nadarjen ; vsled tega nemara tudi umet¬
nost ni mogla napolniti vseskozi nje¬
govega življenja ter nadomestiti mu vse
zgube. Zato pa je on močno čislal umet¬
nost in se iskreno ukvarjal z njo. V
teku dolgih let se on nikdar ni izneveril
umetnosti, tudi je ni razžalil, ne radi
denarja, ne radi pohvale ah napadov.
Tvoril je tako, kakor je čutil. V dnevih
srečnega svojega življenja je Kamenka
znal govoriti z drugimi o umetnosti,
potem pa, ko so se vsi odvrnili od

— 12  —


njega, je samcat v svojem ateljeju več¬
krat premišljeval o njej vzvišeno in
blagonaklonjeno . . .

Smatral se je popolnoma samotarja
ter ni videl v tem nič tujega. Občevanje
z ljudmi ima svoj zakon, po katerem
se posebno nesrečneži izključujejo iz
družbe; vsled tega se jih poprimejo
lastnosti, pokrijejo jih nedostatki, uprav
kakor se kamen, odvržen iz struge,
pokrije z mahom. Sedaj, ko je Kamenka
obolel, ni nobena živa duša pogledala
v njegov atelje, izvzemši služabnice,
ki je prišla dvakrat na dan, nastavljat
samovar in podajat mu čaj. Služabnica
mu je vsakokrat svetovala, naj pozove
zdravnika, toda boječ se stroškov, ni
se mogel umetnik odločiti za to. Na¬
posled je popolnoma oslabel, nemara
radi tega, ker več dnij ničesar ni del v
usta razun čaja. On vrhu tega ni imel
veselja ni jesti, ni delati, ni živeti. Nje¬
gove misli so bile blede in vele kakor
listje, katero je gledal skozi okno, stri-
njajoče se popolnoma z mračno, tu¬
robno jesenjo, blatom in svinčeno
mračnim, nebom. Da, ni ga bolj brid¬
kega časa v življenju, kakor ta, kadar
se človek popolnoma prepriča, da je iz¬
vršeno vse, kar je mogel izvršiti, pre-

— 13  -

živelo vse, kar je mogel doživeti, da
sedaj nima ničesar več iskati v življenju.

V teku poslednjih let je Kamenka
s tajnim strahom priznaval, da se je
izčrpal njegov talent. Sedaj je bil pre¬
pričan o tem, bolestno razmišljajoč, da
ga naposled celo umetnost zapusti na
veke. On ni še pričakoval smrti, ni pa
tudi verjel v popolno ozdravljenje. V
mračni duši umetnika ni bilo ni iskrice
kake nade. če si je sploh kaj želel,
je bilo jedino to, da bi nastalo lepo
vreme in bi solnce veselo razsvetlilo
njegov atelje. Vsako jutro, ko je slu¬
žabnica prišla s čajem, jo je povpraševal:

»A kaj, ali se še ni zjasnilo s ka¬
tere strani?«

»Taka megla je«, je odvrnila ona,
»da ljudje sami sebe ne vidijo.«

Bolnik, zaslišavši tak odgovor,
je zaprl oči in ležal nepremično po cele
ure. Na dvoru je bilo kakor poprej
mrtvo tiho: samo kapljice dežja so za¬
molklo zvenele v vodovodu in ceveh.

Ob treh popoludne je postalo tako
temno, da je Kamenka moral prižgati
svečo. Ker je bil zelo slab, se je na¬
vadno močno trudil pri tem. S početka,
predno je stegnil roko k vžigalicam, je
dolgo premišljeval in zbiral moči, potem
pa je počasi in mrzko stegnil roko.

Prižgavši svečo, je Kamenka zopet
počival ter ležal nepremično do večera,
do prihoda služabnice, molče poslušaje
z zaprtimi očmi žvenket kapljic v vodo¬
vodnih ceveh. Kaj čuden je bil takrat
njegov atelje. Plamen sveče je osvet¬
ljeval posteljo in na njej ležečega Ka-
menko; blesk svetlobe je padal na
glavo umetnika, prevlečeno s suho in
žolto, skoro polikano poltjo. Ostali del
sobane pa je tičal v mraku, ki se je
zgoščeval z vsakim trenutkom čedalje
bolj. — Med tem pa se je tudi na
dvoru čedalje bolj temnilo in čim tem¬
nejše je postajalo, tem bolj so se oživ¬
ljale sohe, ožarjene z bledo-rudečkasto
svetlobo Plamen sveče, plapolajoč, se
je sedaj ponižal, pa zopet povišal, in v
tem fantastično trepetajočem blesku so
se tudi podobe, kakor se je zdelo, dvi¬
gale, kakor bi stopale na prste ter gle¬
dale na shujšanega podobarja, hoteče se
prepričati, ali še živi on, ki jih je
ustvaril. In resnica, na njegovem licu
je že bila videti otrpnelost smrti. Samo
časih pa časih so se zasanele ustnice
bolnika slabo gibale; nemara je molil
ali proklinjal svojo osamelost in ne-
znosljivi žvenket meglenih kapljic, ki
so ga dražile ves čas njegove bolezni.

— 15  —

Enkrat na večer je prišla služab¬
nica k njemu nekoliko veselejša, in radi
tega je bila dokaj zgovornejša nego
navadno.

»Toliko dela imam, da komaj dva¬
krat na dan utegnem pogledati k vam.
Kaj, ko bi vzeli k sebi usmiljeno sestro;
ona vam bo stregla zastonj, a to dokaj
bolje nego vsaka druga.«

Kamenki je bil nasvet služabnice
všeč, toda on, kakor vsi zdražljivi ljudje,
je imel navado, nasprotovati vsemu,
kar so mu svetovali drugi, in v tem
hipu v to ni privolil. Toda ko je slu¬
žabnica odšla, je začel nehote premiš¬
ljevati o tem.

»Usmiljena sestra! ... To je res!
Ne stane ničesar, koliko pa ima človek
od nje ugodnosti, koliko pomoči!« Ka-
menka, kakor vsak bolnik, prepuščen
sam sebi, je izkušal dokaj nezgod in
neprijetnostij, boril se je s tisočerimi
manjšimi potrebščinami, ki so ga dra¬
žile in mu presedale. Večkrat je z leno
pobešeno glavo ležal po cele ure, predno
je mogel zbrati moči in popraviti si
vajšnico. Nekoč ga je po noči prevzemal
smrtni mraz in on bi bil drago plačal
jeden kozarec toplega čaja: pa če mu
je že prižiganje sveče narejalo tolik
trud, koliko truda bi ga še le stalo,

— 16

pripraviti si tople vode! Usmiljena
sestra bi vse to opravila z dobroto,
usmiljenim sestram navadno. O, koliko
lažje bi se prenašale bolečine v podob¬
nem položaju.

Revež je prišel s svojim premišlje¬
vanjem tako daleč, da je začel misliti
o bolezni pod nadzorstvom usmiljene
sestre, kakor o nečem zaželjenem in
dobrem, ter se je celo čudil, da bi njega
mogla doleteti ta sreča. Zdelo se mu
je, dn ko bi prišla k njemu usmiljena
sestra ter prinesla s seboj nekoliko ve¬
selja in pomirjenja v njegovo sobano,
pa bi se tudi na dvoru zjasnilo, in te
večno zveneče kapljice bi prestale, mu¬
čiti ga. Naposled mu je jelo biti žal, da
se ni dogovoril s služabnico o tej reči.

Približala se je dolga, mračna noč,
in služabnica bi imela priti še le v jutro.
Razumel je, da ta noč bo zanj dokaj
težja od vseh poprejšnjih. Kamenka je
jel premišljevati, kako je sedaj nesrečen,
in v nasprotje njegovi sedanji revščini
so mu stopila živo pred oči minula
srečna leta. In kakor poprej misli o
usmiljeni sestri, tako so se sedaj spo¬
mini o preživelih dnevih sreče zvezali
v njegovih oslabelih možganih s po¬
dobami o solncu in toplem blesku le¬
pega vremena. Začel je misliti o svoji

— 17  —

pokojni ženi in se pogovarjati ž njo.
Kamenica je tako delal vsikdar, kadar
mu je bilo posebno slabo. Naposled se
je utrudil, začutil veliko slabost ter
zaspal.

Sveča, stoječa na ponočni omarici,
je počasi dogorevala. Rudečkasta njena
svitloba je še nekolikokrat zaplapolela
v modro-sivem blesku, na to pa je
ugasnila. V sobi je zavladala črna tema.
A med tem so na dvoru neutrujene
kapljice enakomerno težko in otožno
padale po 'vodovodnih ceveh, kakor bi
zbirale va-se mrak in vso tugo prirode.

Kamenka je dolgo spal lahko in
sladko spanje; ko pa se je prebudil,
se mu je zdelo, da se v njegovem ate¬
ljeju godi nekaj nenavadnega. Mramor-
nate sohe in gips so se jele beleti. Ši¬
roko beneško okno se je vedno bolj in
bolj žarilo od blede svetlobe.

V tej svetlobi zapazi Kamenka
sedeti nekoga pri svoji postelji.

On široko odpre oči ter jame opa¬
zovati: bila je usmiljena sestra. Sedela
je nepremično s pobešeno glavo, obr¬
njeno nekoliko proti oknu. Roke je
imela sklenjene na kolenih; očividno
je molila. Bolnik ni mogel videti nje¬
nega lica ; razločno je opazil samo njeno
belo čepico in temni plašček. Srce mu

2  "

Venec slov. pov. V.

— 18  —

je prestrašeno udarilo; v glavi so se
mu rodila različna vprašanja:

»Kedaj je mogla služabnica pri¬
peljati semkaj usmiljeno sestro? Kako
je prišla sem? Na to si je domislil, da
je to le prikazen vsled njegove one¬
moglosti, in zatisnil je oči ...

Toda čez minuto jih zopet odpre.
Usmiljena sestra je sedela na prejšnjem
mestu nepremično, kakor zatopljena v
molitev.

čudni občutki groze in velikega
veselja - ga prevzamejo, da so mu kar
lasje stopili po koncu na glavi. Nekaj
je z nepojmljivo močjo vleklo njegov
pogled k temu bitju. Zdelo se mu je,
da jo je že nekje videl, toda kedaj
in kje — tega se ni mogel spomniti.
Prevzela ga je nepremagljiva želja, vi¬
deti jo v lice, toda bela čepica mu je
isto zakrivala. Kamenka sam ni vedel,
čemu ni smel spregovoriti ž njo, niti
se dvigniti, ali celo dihati, čutil je
samo, da ga prevzema čedalje večji
strah in radost in z začudenjem je pre¬
mišljeval: kaj to pomeni? . . .

Med tem se je popolnoma zdanilo.
In kako čudovito jutro se je porodilo
tam na dvoru ! Nepričakovano, bi’ez
vsakih prehodov, se je ukradla v njegov
atelje močna, radostna, iskreča svetloba

— 19  -

kakoršna se pojavlja samo spomladi, v
dnevih cvetočega maja.

Valovi zlate svetlobe so se enako
povodnji dvigali ter napolnili sobano;
mramor se je vtopil in raztajal v tem
blesku, stene so se stopile in zginile v
njem, in Kamenka se je nenadoma videl
v neopredeljenem, leskečem prostranstu.
Opazil je, da je jel beli cepec usmiljene
sestre izgubljati vedno bolj in bolj svoje
okrajce, tajati se in razlivati se v ne¬
kako nežno srebrno meglo, spreminja¬
jočo se istotako v iskrečo svetlobo.

Usmiljena sestra počasi obrne svoje
lice k bolniku in ta nesrečen, od vseh
zapuščen revež, zagleda naglo pred
seboj v svetlem oreolu znan, vedno
ljubljen obraz svoje žene. On skoči po
koncu na postelji in iz njegovih prsij
se izvije krič, v katerem je bil združen
ves dolgčas, grenkoba in obup poslednjih
dolgih let.

»Sonja, Sonja! . . .«

On jo objame in pritisne k svojim
prsim, ona pa mu oklene roke okrog
vratu.

Svetloba naokrog pa je postajala
vedno večja in večja . . .

»Ti nisi pozabil na-me,« reče ona
naposled; »zato sem prišla in izprosila
ti lahko smrt.«

V

— 20  —

Kamenka jo je še vedno držal v
naročju, kakor bi se bal, da mu mila
prikazen zgine ob enem s to svetlobo.

»Pripravljen sem umreti«, reče,
»samo da ti ostaneš pri meni.«

Ona se nasmehne krotko kakor
angelj in snevši jedno roko z njegovega
vratu pokaže navzdol ter reče:

»Ti si že umrl, poglej tjekaj! . . .«

Kamenka pogleda, kamor mu ona
kaže, in tam daleč pod seboj skozi ve¬
liko okno zagleda notranjost svojega
ateljeja, mračnega in osamljenega. Tam
je ležalo na postelji njegovo truplo s
široko odprtimi usti, ki so bila na
bledem in žoltem licu podobna Črnemu
rovu. In zrl je na to shujšano telo
kakor na nekaj njemu popolnoma tu¬
jega. Na to, trenutek pozneje, se je
jelo vse to izgubljati izpred njegovih
očij za to, ker ju je obkrožajoča svet¬
loba, kakor gnana od nadzemeljske
moči, drvila nekam ... v brezkončnost...

m*

Moč ljubezni.

Božična pripovedka.

Ruski spisala N. Luhmanova.

o so se koncerti zamenjali z ve¬
černicami, ko je mesto, priprav¬
ljajoče se na božične praznike,
začenjalo biti truščno in živo, je Bo-
briščev zibnil z obzorja prestolnega me¬
sta ter odrinil na deželo.

»Pourquoi faire?« je vprašal sam
sebe vsak, kdor je čul to novico.

Nii, evo, povprašajte! Pour ori-
ginalite! Sam sedi v svoji stari oče¬
tovski hiši!

»Espece de maniaque!« je dejala
mična Kitti Zarinova, ki je bila posebno
razjarjena radi tega nepričakovanega
njegovega koraka.

A ta besedica »maniak«, ki pa v
tem slučaju ni ničesar pojasnila, je po¬
mirila vse one, ki so hoteli razumeti
nesmisel Bobriščevega ravnanja.

24  -

Evgenij Nikolajevič Bobriščev je
odšel v svojo staro, očetovsko hišo na
deželi, da ondi preživi Božič, Novo
leto in božični teden. Bil je odločen,
naj se zgodi kar hoče, videti »njo,« ki
je odšla od njega v grob, iztrgala se iz
njegovega objetja ono minuto, ko sta
se njuni srci zlili v prvem strastnem
poljubu. Ona — njegova žena — je zib-
nila, odnesši seboj svoje devištvo, svojo
ljubezen in zvestobo, katero mu je rav¬
nokar prisegla pred oltarjem.

Kedaj neki, ako ne v oni tajnostni
božični noči jo je mogel poklicati iz
groba, — v sveti noči, kadar po mnenju
ljudij, v neprehodni metelici se priži¬
gajo luči na stari jelki, kadar se v
gozdu volk pobrati z zajcem in zvita
lisica se ne dotakne poljske miši, kadar
nad zemljo lete nevidljivi angeli ter z
zlatimi trombami naznanjajo ljudem
splošni mir.

Kje jo je mogel pozvati, ako ne v
oni in isti sobi, kamor jo je prinesel na
rokah kot svojo naj večjo srečo in kjer
je položil na posteljo truplo de ve, ko
je nepričakovano spustila dušo?

»Čemu je umrla? Kakšno tajnost
je odnesla s seboj? Kaj jo je umorilo?
Strah ? Sramožljivost ? Ljubezen ali
greh? On mora to vedeti! Ako je v

— 25  —

človeku skrita sila volje, naj si ona na¬
pravi predor iz njegovih prs, kakor se
iz prsij strme skale steka vrelec! Ako
je kaka zveza med tem in posmrtnim
življenjem, naj se ona ponovi za ceno
njegovega življenja. Jaz hočem, jaz
prosim, jaz ji zapovedujem, prikazati se
mi ter povedati tajnost, katero je od¬
nesla s seboj.«

Reden, posveten človek, ki z ni¬
čemur ni razdiral pogojev dostojnosti v
družbi, se je že šest tednov pripravljal
na to pot s postom, bdenjem in
molitvijo.

Od smrti žene — neveste je bil
čist — čist celo v mislih, sedaj pa, obo-
roživši z vero svoje dušne moči, raz-
čiljen in navdušen, je šel, da bi jo videl.

Že je teden, kar je bival v svoji
očetovski hiši — sam v orjaških sobah,
prenovljenih pred dvema letoma vsled
njegove svatbe. Služabništvo je bivalo
v spodnjih prostorih ter prihajalo k
njemu le, kadar je pozvonil.

čakal je Božiča.

Zima, dolga in brez snega je takoj
spustila na beli dan svoje zamete. Veter
je hrumel in tulil okrog hiše, otepal po
oknicah z golimi vejami dreves, ki so
stala nalik črnim pošastim pod okni
mračne hiše. Zarano so morali velika

vrata odkopati z lopatami, toda po noči
je prišla zopet metelica in znovič so
bele gore oblegale hišo.

Zvečer je v orjaških sobanah bi¬
vala mučna tišina, časih je nekje
poškrbala miš in v stari, suhi, skoro
povsem prazni hiši je vsak glas, vsak
ropot močno odmeval, naraščal ter iz¬
zval nekake fantastične slike, časih je
Bobriščev javno začul v daljni sobi ko¬
rake, čudne, tajnostne korake, povsem
takšne, kakor bi se nekdo plazil ob
steni. Pride do polovice sobe, zaškriplje
in — zamre. Srce mu je glasno utri¬
palo. Vzel je svečo ter šel pogledat. Od
gugajočega se plamena sveče so se jeli
gibati stari portreti na stenah ter gle¬
dati za njim. Obstal je sredi sobe. Okrog
njega je bilo svetlo, toda ondi, v kotih,
je bilo še temnejše in evo, kakor bi se
bil nekdo prituknil, kakor bi — glej —
glej — se zganil ter... zbežal... Iti
nazaj je bilo še strašnejše; nekaka
hladna sapa mu je pihala v hrbet, pla¬
men od sveče se je stegal naprej kot
nekak ognjen jezik. K nogam se mu je
prikotalilo nekaj mehkega, brezličnega...
Brez moči, bled, hladen, skoro brez
sape, je omahnil na stol.

Enkrat je prižgal v vseh sobah
svetiljke in sveče ter sam, kakor na-

— 27  —

vadno, sedel k zakurjeni peči na
naslonjač.

V prazni dvorani je ura jasno,
zvoneče odbila jednajst. Evgenij Niko¬
lajevič je otrpnil: ura se ni navijala
nikdar v hiši od časa »njene« smrti.
Kako torej sedaj ? Spodaj so se zalo¬
putnile duri, v dvorani je zašumela
zavesa ... zganil se stol. ..

Bobriščev, premagavši velik strah,
je vstal, prekoračil obednico pri kabi¬
netu, a komaj je dospel k vratom dvo¬
rane ter prijei visečo zavezo, se je oglasil
za njo rezek, kratek krik. Evgenij Ni¬
kolajevič je na to kakor podkošena
biljka omahnil na stol. V ušesih mu je
šumelo. Zdelo se mu je, da se utaplja
in da ga valovi zalivajo... Z vsem na¬
porom svojih močij je premagal strah
ter odgrnil zaveso... Pred njim je bila
prazna hladna dvorana, samo na na¬
sprotni strani se je zavesa nekoliko gi¬
bala, kakor bi jo bil ravnokar odtrgal
mimo hiteč človek.

Ko se je Evgenij Nikolajevič pri¬
vlekel nazaj v kabinet, je spoznal, da
še ni sposoben, videti »jo«, da se še ni
očistil od pozemeljskih vtisov, da še ni
vzvišen nad strah. Živci so ga imeli v
svoji oblasti, pogled in sluh sta ga
mamila.

28  —

Do minute, ki je bila odločena za
snidenje z mrtvo, je bilo še nekoliko
dnij, in Bobriščev je čutil, da tone v
množici različnih občutkov, neoskrunje-
nost drage slike pa se oddaljuje od
njega. Takrat je sklenil, zbrati svoje
moči.

Poiskal je zvezek njenih pisem,
naivno strastnih, po otročje koketnih,
ter jih čital. Pred seboj je postavil njeno
sliko, narejeno zanj jeden teden pred
svatbo, ter se zaprl  v kabinetu. Jedel
je malo, in sicer le rastlinsko hrano, ni
pil ničesar razun čaja; molil je dolgo
ter čutil, da njegova volja raste in po¬
staja močnejša. Začela se je roditi v
njem ona moč, katera je za časov evan¬
gelistov bila zmožna vstaviti solnce ter
zapovedati mesecu, da se ne gane, ona
vera, ki je pomagala Petru, dotakniv-
šemu se roke Odrešenikove, iti po va¬
lovih — ona moč, ki je mogla premi¬
kati gore.

Na Sveti večer se je čutil dovolj
močnega in pripravljenega na strašno
poskušnjo.

O polnoči je sklenil odpreti njeno
sobo, njuno spalnico, kjer je umrla v
njegovem naročju.

Pred dvema letoma se je v svoji
veliki rojstni vasi Pobrežju, tihega, je-

29  —

senskega dne, ko so se gore pokrivale
z bagrom in zlatom, Evgenij Nikolajevič
Bobriščev poročil z Vero Aleksandrovno
Bolovitinjo, siroto, rejenko bogatih graj-
ščakov.

Ko se je ozval glas velikega zvona
v stolpu, so od grajščine s stolpi in
balkoni po široki cesti, obsajeni z li¬
pami, drdrale kočije druga za drugo.

Prvi se je peljal ženin v mali,
lahni kočiji, za njim ves svatovski
sprevod v kočijah in koleseljih, na to
nevesta z družico in kodrastim fantom,
ki je nesel sliko Odrešenikovo.

Star duhovnik, krstivši pred 27
leti Bobriščeva, je sedaj poročil mladi
par ljubeznivo, slavnostno, kakor bi
bilo njegovo staro srce napolneno s pre¬
pričanjem, da on pokliče na glave teh
ljudi j pravo, dolgo trajajočo srečo za¬
konske zveze.

Ženin in. nevesta sta stala pred
oltarjem oba jasnega, mirnega lica. Ko
sta pila vino in menjala prstane, sta
pogledala drug drugega z jasnim, čvrstim
pogledom. Tiho, toda razločno sta od¬
govorila oba »da« na vprašanje duhov¬
nikovo. Njuni srci sta bili prenapolneni
pobožne sreče; za tiho izgovorjenim
»da« so njuna zaprta usta napravila
obljubo ljubezni in zvestobe do groba.

— 30  —

Ko sta po poroki mlada zakonska
šla skupaj, nista spregovorila ni bese¬
dice. On jo je objel, ona pa se je sti¬
skala k njemu.

Oba sta izgubila zavest prostran¬
stva, časa, dogodka; oba se zatopila v
svoje misli ter poslušala, kako se njuni
srci napolnujeta s srečo, z orjaško, po-
zemeljsko, otipljivo srečo, ki človeka
dvigne v nadzemeljske višave.

Ta kratka pot je bila nekak bajni
sen, iz katerega sta se zbudila, ko je
kočija obstala pri vhodu.

Na strani Evgenija Nikolajeviča je
bil samo oče, zal, hladen človek, ki si
je želel, opraviti kmalu vse obrede ter
odleteti v Petrograd, kjer ga je priča¬
kovalo njegovo, še nikakor ne dovršeno
življenje.

Na strani neveste so bili malomarni
njeni varuhi, vestno izročivši ženinu
njeno doto. Toda gostov je prišlo mnogo
in še le ob jednajstih, ko je pospremil
poslednjega od povabljenih gostov, se je
Evgenij Nikolajevič vrnil konečno sam.

Vaška rojstna hiša Bobriščevih,
katero je tolikanj ljubila pokojna mati
Evgenija Nikolajeviča, — hiša, v kateri
se je on rodil in odrastel, je utihnila
ter nekako zadovoljno sprejela v svoje
naročje ljubavno tajnost poročenih.

— 31  —

Sredi ogromne dvorane, polne lučij
in cvetja, je stala Vera v svoji mični,
kakor oblak lahki svatovski obleki.
Njene gole rame so pokrivali valovi
čipk; na zali, nežni glavici je imela
pripet venec iz pomarančnih cvetov.

Evgenij Nikolajevič se ji približa
ter jo objame. Šibko, krhko telo se je
stisnilo k njemu, on pa jo je dvignil s
tal ter jo nesel po dvorani.

iMoja golobica! Moja zvezda!« Po-
ljubuje njene roke, ovite okrog njego¬
vega vratu, šepetaj e ji sladke besede
ljubezni, nesel jo je čez dolgo gale¬
rijo, zavešeno s slikami prednikov. A
gospe — v jopicah in krinolinah, ter
kavalirji — v rudečih frakih in v čudni
opravi, tako se je zdelo, so z začude¬
njem poslušali smeh in šepet, s katerim
je zdirjalo mimo njih to poosobljenje
človeške sreče.

Prinesel je devo v njeno spalnico
ter jo postavil na preprogo pred velikim
zrkalom brez okvirja, v katerem sta
se videla oba.

Tanka, visoka bela deva je zrla z
velikimi, zamišljenimi očmi v globel
zrkala. Srce, prenapolneno blaženosti,
kakor bi se bilo treslo ter umiralo v
njenih prsih.

— 32  —

»Žena moja! Žena!« ji je šepetal
glas ljubljenega človeka. »Moja golo¬
bica! Moj zaklad! Moja radost!«

Pokleknil je pred njo ter jo zado¬
voljen gledal kot nekako Madonno, to
živo poosobljenje deviške čistosti, v ka¬
teri se je prvič prebudila pozemeljska
ljubezen.

Nežnost se je žarila iz njenih sivih
očij, lila rudečico na blede ustnice ter
se razprostirala po vsem telesu.

»Evgenij!« zašepeta deva. »Ev¬
genij !«

On vstane. Ona se stisne k njego¬
vim prsim, obrne k njemu svoje zalo
ličice in dve veliki solzi se ji prikažeta
na trepalnicah ter stečeta navzdol po
licu.

»Ti plakaš?... Ti plakaš?« zaše¬
peta on.

»Hotela bi ti povedati... Hotela
bi ti povedati. . .«

Sklonil se je k njej polagoma, ne
odvrnivši pogleda od njenih temnih,
vlažnih očij. Njegove hladne ustnice se
dotaknejo njenega vratu, brade in od¬
prtih, tresočih se ustnic; spojijo se v
dolg poljub. Njuni srci sta utripali tako
močno, kakor bi v teh dveh telesih
utripalo samo jedno srce, umirajoče od
ljubezni in blaženstva. Nakrat se ji

- 33

roke dotaknejo njegovih pleč, ona
omahne nazaj in blede ustnice za¬
šepetajo :

»Hotela bi ti povedati.. . pove¬
dati ... povedati...«

Oči se ji razširijo, s strašnim kri¬
kom pade mu na prsi, se zvije skupaj,
zarudi sramežljivoti, utihne in — umrje.

❖ *

*

Preživel je ta udarec, pokopal ženo.
Zapustil je Pobrežje ter se dve leti
klatil po svetu kakor ranjena zver. Na
oko — hladen in miren, toda v svoji
notranjosti krvaveč, po dnevu in po
noči neprestano povprašujoč samega
sebe, kaj mu je hotela povedati ?.. .
Kaj?...  Naposled je napočila tako
težko pričakovana sveta noč. Ura je
odbila jednajst. Evgenij Nikolajevič je
vstal s svojega stola ter se čutil nekak
monolit, povsem samostalen kos, ki je
raztrgal vse vezi z obkoljujočim ga
svetom.

Minulost je umrla, bodočnosti ni
bilo, sedanjost je zibnila. Bil je zgolj
moč in volja. Zaprl je na polovico oči
pred ostrim, zelo močnim vidom, ki mu
je zbliževal predmete ter pogodil raz¬
ločno njih obliko in barve. Za trenutek

Venec slov. pov. V. 3

— 34  -

si je zamašil ušesa z rokama, ker je le
prerazločno cul svoje dihanje in utri¬
panje srca. Njegove noge so se same od
sebe dvignile s tal in ne oziraje se, skoro
brez gibanja, kakor bi ga nesla no¬
tranja moč, je prekoračil vso temno
dvorano, galerijo rodbinskih slik in
krenil na desno — proti vratom njune
spalnice. Ključ od vrat je imel v svojih
rokah. V polni temi je takoj našel za¬
pah, z nenavadno, njemu skoro ne lastno
močjo zavrtel ključ v zarjavelem, že
dve leti ne odpirajočem se zapahu ter
vstopil...

Tišina, hlad in vlaga groba so
dahnili vanj.

Poostreni njegovi živci so se tresli.
Kri je s strašno naglico krožila po nje¬
govih žilah in nekaka obkoljujoča ga
megla, zdelo se je, se je gugala, zvenela
kot nekak roj prestrašenih skitalcev lju¬
bezni in strasti, ki so nastali ter se
razprašili tu v prvem in poslednjem
poljubu ...

Razločno se je cul šepet: »Jaz ti
hočem povedati.. . povedati.. .-<

»Ti mi moraš povedati!« spregovori
glasno nehote in nevedoma ...

Vse je utihnilo, umrlo... Evgenij
Nikolajevič krene na desno, otipa z roko
hladno peč, pobere iz vrečice voščeno

— 35  —

vžigalnico, podrsa ž njo ob peč in mal
rudast ogenj zagori ter osvetli zapra¬
šeno, skoro slepo zrkalo, v katerem se
je nerazločno odbijala njegova postava.
V dveh masivnih svečnikih prižge dve
na pol dogoreli sveči, oni isti, kateri je
ugasnil s svojim dihanjem, odhajaje iz
te sobe za njenim truplom. Žoiti, za¬
prašeni sveči se nista radi prižgali;
praskali sta ter metali iskrice. Obrnil
je peči hrbet, oprl se ob njo ter uprl
pogled v mrtvaško sobo. Vse je stalo
nepremično kakor takrat; toda živ¬
ljenje, mehkoba barv in oblik so oble¬
dele, zaprašeni kosovi pohištva so bili
podobni pohabljenim nagrobnim spome¬
nikom. Pri zrkalu so veliki grmi
oleandrov in rož usahnili ter moleli
kvišku svoje golo protje; na belkasti
preprogi, pokriti s prahom, se je raz¬
ločno videl sled njegovih stopinj in on,
ne spoznavši jih za svoje, je v nespa¬
metnem začujenju zrl na ta jasen do¬
kaz, da je nekdo stopil v to mrliško
sobo. Uprav pred njim je visela na
steni kletka in skozi pozlačeno mrežo
je bilo nejasno videti nekak predmet.
Kaj je to? — posoda za vodo, ali pa
ogrodje njej priljubljenega kanarčka?
Kletko so pozabili odnesti. Tiček je
brezdvomno še dolgo razveseljeval sobo

3 *

36  —

s svojim petjem, potem, povživši po¬
slednje zrnice in popivši poslednjo
kapljico vode, je z žalostnim kričem
klical na pomoč, zaletaval se ob stene
prozorne ječe in poginil, ne da bi
pojmil, čemu so njega, drobnega pevca,
ustvarjenega za pesmi in svetlobo, ob¬
sodili na muke počasne, strašne smrti.

Nakrat mu je nekaj kakor val za¬
lilo prsi in srce mu je vtripalo s strašno
bolestjo; odšel je od peči, obstal na
sredi sobe ter se razkoračil. Odprl je
oči, zrenice so se mu povečale ter se
lesketale s fosforičnim bleskom. Stopil
je k oknu, pretrgal motvoz ... Zapra¬
šena težka svilnata zavesa se je razgr¬
nila na dve plati in za njo se pojavilo
iz čipk narejeno zagrinjalo. Pretrgal je
tudi to in nalik tresku suhe veje se je
odtrgala ter padla k njegovim nogam.

Liki nekaka fantastična plesna
dvorana, obkoljena z mramornastimi
stolpi, je ležala pred njim za oknom
poljana, na kateri se je lesketalo na
milijarde isker. Visoka debla dreves,
otrpnelih od mraza, so jo obstopile
nalik stolpom. Za poljano se je nalik
srebrnim šotorom razprostiralo grmičje
in tam dalje, na griču, so bili videti
grobovi njegovih prednikov in »njen«
z visokim, belim križem. Pogled Evgena

— 37  —

Nikolajeviča se upre v ta križ, razločno
je prečital na njem zlate črke »Vera«
ter stegnil proti, njemu roke :

»Vstani, vstani, vstani! Vstani,
Vera! Žena moja, telo mojega telesa!
Vstani, zapovedujem ti!...«

Lahna zemlja se je dvignila nad
grobom, se združila v telo ter privzela
na-se podobo ženske.

»Sem, sem! K meni!« je zaklical
strastno njegov glas.

Postava se je zganila ter kakor bi
plavala, ne dotikaje se zemlje. Pustivši
za seboj srebrno grmičje, je nalile senci
zaklete kraljičine stopila v plesno dvo¬
rano na poljani. Odsev meseca jo je
pozlatil in zibal. Postava se je brez
sence prikradla k hiši... ter zibnila
izpred oči j.

Evgenij Nikolajevič se obrne k
vratom. Srce kakor bi mu bilo ostalo v
prsih. Hladen znoj mu porosi čelo, le
samo oči so mu žarele v shujšanem,
bledem licu. Njegov duh se je ločil od
telesa, pozemeljske ovire so propadle.
Družba med živim in mrtvim, med tva¬
rino in duhom je bila ustanovljena. On
je bil zmožen, videti breztelesnost, mogel
slišati molčeče bitje.

Čutil je, da ona stoji za durmi ter
čaka njegovega poziva... Odlašal je...

— 38  —

Vendar je imel nekaj od one rezke,
strašne bolesti moč in silo. . .

»Pridi!«

Duri so se potihoma odprle. Njega
je ovel hlad. Ona je stala pred njim ne¬
otipljiva, .brez besed, nepremično ...

»Kaj si mi hotela povedati?«
vpraša jo.

Prikazen je molčala.

»Govori!« zazveni njegov glas.

Prikazen je molčala, toda njemu se
je zdelo, -da postaja zbegana, da se
raztaplja ter utegne zibniti. Toda tu se
na pomoč njegove volje sprebudi nje¬
gova duša. Srce mu je začelo močno
vtripati in hlad v njegovih prsih zameni
ljubezen, sprebujena ondi z novo močjo,
ljubezen znorela, nežna, strastna, pro¬
seča, — ljubezen, ki dela čudeže.

Razprostre roki proti prikazni ter
šepetaje dušeč se z vrivajočim se mu
jokom v grlo, zastoka:

»Ne odhajaj!«

Prikazen zadobl telo, mrtve oči se
odpro, ogrejejo, vzdihljaj se ji izvije iz
prs, roke se ločijo od telesa — in v nje¬
govem naročju je počivala »ona«, —
»ona«, njegova sreča, njegovo blažen-
stvo, njegova žena. Vroče ustnice se
dotaknejo njegovih ustnic in z zvokom
poljuba oživi vsa soba sveče in sve-

— 39  -

tiljke močneje zasvetijo, grmi oleandrov
in rož se pokrijejo z duhtečim cvetjem,
pozlačena kletka se zgane in oživeli
tiček zapoje pesem o zmagoslavni lju¬
bezni, skozi okno se ozve božična po¬
božnost ter gledajo v sobo velike,
jasne zvezde.

»Jaz sem ti hotela povedati...«
In tiho, brez zvoka prelije vanj svojo
predsmrtno tajnost.

* *

*

Drugega dne, ko so ljudje, vzne¬
mirjeni vsled tišine v gornjih sobah,
stopili tjekaj, najdejo Evgena Nikolaje¬
viča v spalnici, ki je bila zaprta že od
smrti njegove žene. Ležal je sredi sobe
brez zavesti in v rokah je stiskal dro¬
ben zlat prstan, po zagotovilu starega
sobarja uprav isti poročni prstan, s
katerim so pokopali njegovo ženo.

Ko so Evgena Nikolajeviča spra¬
vili k zavesti, je pripovedoval domačim
o čudežu zvezdnate noči: o rožah in
oleandrih, o tičku in zvezdah, ki so zrle
skozi okno ter o tem, kako je prišla k
njemu iz groba njegova žena, brez solz,
polna neizrekljivega miru in sreče. Po¬
vedal jim je vse, samo one tajnosti, ka-


- 40

tero mu je zaupala žena, ni povedal
nikomur in nikdar v življenju. Od tega
časa ga ljudje smatrajo za blaznega,
on pa se smatra za najsrečnejšega člo¬
veka na svetu.

Ze zopet!

Črtica.

Napisala: Ljudmila Podjavorinska.

— 44  —

»Nu, moj stari, le pojdi! Jaz ti
pripravim žganjice, veš take s starim
salom. Ce hočeš, tudi sladkorja dodam...«

Trnka je še potoma oblekel kožuh,
in dospevši k hlevu, izgnal iz njega
Fuksa, tega nesrečnega Fuksa, ki mu
je grenil stare dni. Trakova pa je z
izrazom sočutja na licu gledala svojega
Adama, kako se vseda na Fuksov hrbet.
Nu, le dobro ga priganjaj,« mu zabi-
čuje resno, »saj dobiš žganjice, kakor
sem rekla.«

»Toda sladkorja ne devaj va-njo!«
zakriči Trnka, dobro pošegetavši Fuksa
pod noge; »pridodaj rajše ingvera, —
da človek vsaj čuti, kakor bi mu drgnil
želodec z grahovim omelom.«

»Še šaliti se mu ljubi revežu,« po¬
misli Trakova, gledaje za možem, kako
skokoma oddirja na Fuksu mimo sked¬
nja na polje. Visoka, rudečkasta ovčja
kapa mu kar poskakuje na dolgih laseh,
kožuh se mu napne na hrbtu in noge,
obute v velikanske bačkore, mu vise s
konja kakor lesene. Skoro smejati se
mora — tako neprilično sedi na konju.
Nu, kaj, ko je pa primoran! Saj rado-
voljno bi on nikakor ne sedel nanj. V
mladosti ni nikoli jezdaril, na starost
pa se mora izpostavljati ljudem v posmeh.
A to le za to, ker se Fuks vsak teden

45

po dvakrat, trikrat zamaši. Tu potem
Trnku ne ostane nič drugega, nego ga
zasesti in poditi tako dolgo, da mu to
preide. On bi ga že rad podil semtertje,
ko bi sam ne moral biti zraven. Toda
njemu, Adamu, je to zaprtje hujša kazen
nego samemu Fuksu. Kaj Fuksu ! Ko se
dovolj nadirja, pride domu, se nažrein
— čez jeden ali dva dni je že zopet
zaprt. Ko bi mu bilo to neprijetno, bil
bi pameten in ne zamašil bi se.

Trakova stopi v sobo, pospravi
nekaj po sobi, potem pa otide po žganjico
in ingver. — Na potu od Žida sreča
teto Razvorovo.

»Nemara imaš drvarje, da tako
nosiš skupaj ?« vpraša jo teta.

»Kake drvarje! To vse za tega ču¬
daka, Fuksa.« (

»I. kaj še? !« seže ji teta v besedo ;
»njega vendar ne napajate z žganjico.«

»Ne — zopet se je zamašil in moj
stari potrebuje okrepčila.«

»Že zopet?!« se začudi teta. »Nu,
to je pa že res smešno. Zato se mu
tudi že smeje vsa vas. — Pravijo: saj
Trnka ima konja samo »za parado«.
Le za to, da ga more vsaki dan jez-
dariti.«

»Hh - kako je svet hudoben!
Moj Adam da bi jezdaril samo za pa-

— 46  —

rado?! Revež je vesel, 5e more sedeti
na peči. Tudi danes je zlezel na peč:

— veste, pekla sem kruh, bilo je toplo,
da je bilo veselje, — prižgal si pipo,
obesil doli noge, toda komaj je jel naj¬
lepše »puhati«, tu ga imaš, moral je iti
s Fuksom. Ali bi ne bil mar rajše sedel
doma ?«

»Vem jaz, vem,« je pokimala
teta z glavo, »toda svet je hudoben,
posmehljiv... Nu, čemu pa kako dru¬
gače ne pomagate Fuksu ? Moj rajnki

— Bog mu daj težko nogam, duši pa
lahko in veselo vstajenje od mrtvih! —
je tudi imel tako »muko« v hlevu, toda
proti njej ni pomagalo nič drugega nego
delo. Zares delo. Ko je konj delal, ni
mu bilo nič — kakor hitro pa je dva,
tri dni stal v hlevu, že se je zamašil.

— Nu, tudi tvoj bi lahko poskusil.«

»E j, resnica, to bo dobro!« se raz¬
veseli^ Trnka.

Žeje bila tema, ko je Trnka prignal
domu znojnega konja. Temu kakor bi
se ne bilo nič pripetilo: stopil je k jas¬
lim ter jel hrustati rez. Toda Trnka!
Čutil se je ves polomljen in v kožuhu,
nočni čepici in bačkorih je zlezel na
peč, zarotivši se, da Fuksa ne pojde več
»proganjat.« Proda ga, naj bo kakor
hoče. Več se ne pusti imeti za norca!

— 47  —

»Toda škoda bi ga bilo,« omeni
mu bojazljivo Trnkova; »toliko let nam
že služi, sedaj pa bi ga oddal v Bog
ve kake roke.« Na to mu je povedala,
kaj ji je svetovala teta Razvorova.

»Nu, bomo videli!« se nasmehne
Trnka nekoliko kislo (kajti splošno je
bilo znano, da se z delom še svoje žive
dni ni presilil), »poskusimo še to, in če
potem ne opusti svoje navade, pa ga
brez vseh ovinkov prodam.«

In takoj drugega jutra je šel na
delo. Najpoprej je zoral ledino, ki bi
bila sicer čakala do žetve. Drugega dne
je šel vlačit grudasto njivo, katero radi
grud v pomladi ni mogel obsejati. Tre¬
tjega dne že ni imel tako nujnega dela,
pa je jel dovažati šuto na dvorišče.

(Fuks, kakor je bilo videti, se je
pri tem dobro počutil.) Četrtega dne že
ni vedel, česa naj se loti, torej — ako ni
hotel lenušiti — zašel je le tako v mesto.
Toda nazaj ni šel prazen ; v mestu se
mu je navalilo kaka dva ducata »ujcev«
in »bratov« na voz, ki so vsi slučajno
imeli v mestu »opravek«. Bil jih je poln
voz — samo žrd bi še položil čez nje.
Fuksu je ta pot sicer ugajala, toda ne
tako Trnku. Grede iz mesta so krenili
k Židu in ga tam toliko srkali, da se je
Trnka drugega dne čutil kakor na iglici

— 48  —

naboden hrošč; ves svet se je vrti! z
njim. Toda, da se je le Fuks dobro po¬
čutil. Ta se na veliko Trnkovo veselje
na zamašenje ni niti zmislil.

»To mu pomaga!« si je pomislil
na pol veselo, na pol žalostno Trnka,
premišljaje, da sedaj hočeš-nočeš mora
delati, da bi mu ne bilo treba Fuksa
proganjati, kadar se vsled lenušenja
zamaši.

Delal je še dva dni to pa ono, toda
potem mu je dela zmanjkalo. »Veš, kaj,«
mu je svetovala žena, stopi k Židu, on
si ravnokar da dovažati drva iz gozda ;
pogodi se ž njim in polagoma vozi!«
Trnka je pljunil, popraskal se na zatil-
niku, — toda šel je. Pogodila sta se,
koliko dobi od sežnja, ter začel voziti.

Fuks se je počutil čedalje bolje,
toda Trnka je hodil kakor bridko raz¬
pelo. Kako bi tudi ne! Vsaki dan v
gozd! Pa nič bi še ne bilo, ko bi šel
tja prostovoljno — toda sedaj je pri¬
moran! In on, katerega je žena poprej
samo enkrat v letu le s težavo odpra¬
vila tja po nekoliko suhega vejevja. In
še po to je šel še le takrat, ko že no¬
benega kola v plotu ni bilo. A takrat
pa je morala žena speči makovih cmokov
in pripraviti žganjice, takšne s starim
salom — kakor ob največjih praznikih.

Sedaj pa mora hoditi tjekaj zato, ker
Fuksu ugaja delo — dasi ve, da se po¬
polnoma ugonobi pri njem! — Vedno
pa se mu tudi pripeti kaka nesreča.
Enkrat si je odtrgal celo krilo kožuha
med dvema panjema, kamor ga je voz
pritisnil. Drugokrat je padel z voza, ko
je Fuks na ovinku zavozil preveč »k
sebi«. Udaril se je, da se je še le čez
jedno uro utegnil pobrati. A drugi voz¬
niki so se mu še smejali. Kdo je baje
že kedaj videl: sedeti na naloženem
vozu! Ali pa mar naj pojde peš? Že
brez tega raztrga dovolj čevljev!

»Nu, ali je pomagalo?« je povpra¬
ševala teta Razvorova, ko se je čez dva
tedna srečala s Trnkovo.

»Zares, hvala Bogu, pomagalo je !«
je pritrdila Trnkova. »Toda kaj, ko zo¬
pet mojemu staremu to ne ugaja,« je
omenila v skrbeh, »Takšen je, kakor bi
ga premlatil, in ako se ne bi pokrepčal
časih s požirkom pijače, prišel bi po¬
polnoma v nič. Pa še tako sem ga mo¬
rala onega dne mazati z zeliščem in
milom.«

»To je dobro, — pridodaj le ne¬
koliko starega sala,« svetuje jej teta.
»Ali vidiš, kakšen je svet,« je dostavila
cez trenutek, »temu niti vsi zlodji ne
ugodijo ! Poprej so govorili ljudje, da

Venec slov. pov. V.

— 50  —

imate konja samo za parado — sedaj
pa govore zopet drugače. Pravijo :
»Svet se predrugači: Trnka že dela
pokoro. V mladosti je ležal na peči, na
starost pa hoče vse spraviti v svoj žep.«
Toda ker že le hoče delati, naj baje
dela sam ter živinčeta toliko ne muči.
Naj mu prizanaša: božja stvar je...«

Ko je Trnkova pravila svojemu
Adamu, kaj govore ljudje, je ta v pra¬
vični jezi zlezel na peč in cele tri dneve
ni zlezel ž nje. Ce ga le imajo obirati
jeziki, češ, da nima vesti, ker živinčetu
ne prizanaša, pa rajše pusti vse tako.
On je hotel konju samo dobro, potem
pa naj Bog pomaga, če jim to ni
povšeči.

Prespal je tri dni in tri noči kakor
jazbec o božiču in nemara bi ne bil
zlezel s peči celi teden, ko bi četrtega
dne ne bila prihitela Trnkova v
sobo s to jobovsko novico :»Že zopet!«
Revež Trnka je bil kakor od strele za¬
det. Tu ga imaš! Sedaj mi ne preostaja
nič drugega nego zasesti Fuksa in ga
»proganjati.«

Ves otožen je obul bačkore, navle¬
kel na-se kožuh, del si na glavo čepico
in kučmo (bilo je o sv. Ivanu) ter šel.
Le s težavo se je splazil na stol, ki ga
mu je žena pristavila, zasedel Fuksa

51  —

ter zdirjal z dvorišča. Že nad dva tedna
ni sedel na njem in jezdarenja se je
skoraj že popolnoma odvadil. Odska¬
koval je na konju, kakor nalašč in noge
so mu bile še bolj okorne nego druge-
krati.

Trnkova je pripravljala žganjico z
ingverom — toda v nekaki žalostni

slutnji.

In ta je ni goljufala, čez kratko
je prišel Fuks — sam. Še le čez dobro
uro je prilezel tudi Trnka, toda v kaj
žalostnem stanju.

Padel je s Fuksa, in sicer tako
nesrečno, da je hipoma ohromel na levo
nogo. Toda, ko bi bilo samo to! Na
čelu se mu je naredila bunka kakor de¬
bela pest.

»Kaj si naj sedaj počnem jaz,
grešna stvar, če se Fuks zamaši?!« je
tarnala Trnkova.

»Sama ga pojdeš proganjat,« od¬
vrne Trnka hladnokrvno.

Toda na srečo je bil Fuks pameten
in ni se zamašil. Nemara je slutil, da
bi bilo to za Trnkovo kaj neugodno.
Ali pa je nemara čul obsodbo, ki se je
izrekla nad njim, da ga namerava go¬
spodar prodati, vsled česar se je cele
tri tedne, kar je Trnka ležal, obnašal,
kakor se spodobi konju. Toda navzlic

*4

— 52  -

temu je vendar prva pot peljala Trnko:
na somenj.

Predno so ga prignali iz hleva, je
posipala Trakova tla pred vratmi s pe¬
pelom in potem pazila, s katero nogo
prekorači Fuks to črto. »Hvala Bogu,
z desno! Nu, moj stari, prodaš ga, pri
moji veri, gotovo prodaš!« Toda, da
bi bila v tem še bolj gotova, je vrgla
za Fuksom tri treske od tnala.

To je ne goljufa !

In ni je goljufalo.

Bilo je še dokaj pred poludnevom
in že je Trnka Fuksa prodal, in sicer
za petdeset goldinarjev srebra.

Kupil ga je mešetar, ki pa se ni
pogajal predolgo, da še dober »likof«
je obljubil. Fuksa ni vzel takoj: naročil
je Trnki stopiti k »Bradatemu«, češ,
tam se zopet snideta. Polovico svote mu
je odštel takoj, ostalo pa mu da, kadar
Fuksa odžene. Vrl človek !

Trnka je šel. Fuksa je privezal za
kavelj pred oknom, sam pa se je vse-
del v sobi k prav tistemu oknu, da bi
imel Fuksa na očeh. Ukazal si je pri¬
nesti vina, pečenko in štrukelj. Hotel
je obedovati po gosposko! Cez nekaj
časa pride tudi pričakovani mešetar.
Prignal je s seboj še jednega konja ter
ga privezal k Fuksu. Bil je to še mlad

— B3 —

in kaj zal konjiček. Fuksova »lepota«
se je kar zgubila pri njem.

»Zal konjiček!« ga pohvali Trnka,
ki ga je pil že drugi liter. Bil je kaj
dobre volje.

»A po ceni!« reče mešetar. »Dal
sem zanj samo štirideset goldinarjev.«

»Štirideset!« se začudi Trnka. »Nu,
nočem obžalovati, toda — -— ta moj je
proti temu na pol zastonj.«

»Veste kaj,« se nasmeje mešetar:
»dajte mi moj denar nazaj in pridode-
nite k njemu še petnajst goldinarjev od
svojega, pa vam dam tega konjiča.«

»Ali Fuksa tudi vam?«

»Nu, seveda, se nasmeje mešetar.

Trnka se zamisli. »Konjiček je
zal, to je sveta resnica !« si misli, ogle¬
duje ga z veščim očesom, »če se le tako
pogodiva, ne bo to slaba »kupčija«.
Fuks je vendar-le »mačka« proti njemu.«

»Ima kratek vrat« je omenil po¬
nosno in začel jako resno razgovor,
kako važna iznajdba je ponočna čepica.
Sedi ti na glavi, kakor bi jo vlil — po
leti greje, po zimi hladi — (ni zapazil,
da trdi narobe.) Bog naj živi onega,
ki jo je prvi nosil!«

»On je že tam, kjer tope loj!« je
omenil mešetar s smehom. Z veseljem

— 54  —

je opaževal Trnkovo raztresenost in
njegovo pogosto kukanje skozi okno.

Trnka je vstal ter šel ven. Gez
kratko^še je vrnil.

»če le hočete, petak vam pa dam,«
je omenil malomarno.

Pogajala sta se jedno uro, dve.
Mešetar ni hotel odjenjati — Trnka ni
hotel pridodati. Naposled sta se pogo¬
dila tako, da pridoda osem ter plača
oba »likofa«. Udarila sta si kakih dvaj¬
setkrat v roke —: kupčija je bila

sklenjena.

Mešetar se pomeni nekaj s krč¬
marjem.

»Ukazal sem dati konjem zobanja,«
pojasnuje Trnki, nalivaje mu vina.

Bilo je že popolnoma temno, ko
sta se odpravila. Trnka se je moral
prijeti vogla pri mizi, pa še ta se mu
je nekako umikal. Nekaka slabost mu
je prevzela ude. »Ej, nečimna pijača!«
je zamomljal mešetarju, »nobene moči
nima; kolikor več piješ, toliko slabejši
si...«

Z okornimi rokami je naštel krč¬
marju plačilo za likof. Računal je samo
tri goldinarje dvajset krajcarjev. Zasli-
šavši račun, je že nekoliko trezneje ko¬
rakal ven na ulico. Zunaj je bila tema,
tudi luč na oknu je zginila.

— 55  —

»Nil, vzemiva vsak svojega,« reče
mešetar.

»Jaz že imam svojega,« odvrne
Trnka, razvezujoč vrv.

»Le dobro ga poglejte, kateri je
vaš,« opominja mešetar, »nočem vas
goljufati! Moj je stal tu na desno...«

»A moj na levo. Torej z Bogom!
Naj vas Bog blagoslovi!«

Trnka je zavil na cesto ter kora¬
kal, kolikor je mogel, ob boku svojega
konjička. Tema je bila kakor v rogu
— samo cesta se je še videla nekoliko.
Hladni vetrič je pihljal od severa ter
ga božal po licu. »Ko bi bil že kmalu
doma!« je vzdihnil Trnka. »Precej ko
zaprem konjička v hlev, zlezem na peč !«
se je tolažil. »Toda ta cesta, da je tako
dolga ! Kakor bi niti konca ne imela.
Bržkone se je zlodju trgala veriga, ko
jo je meril; on pa je mislil, da ima mero
v roki, pa je le dirjal in dirjal...« Hotel
se je nasmejati, toda zevanje ga je pre¬
hitelo. In spanec se mu je na vso moč
obešal na oči. »Ej, nečimna pijača!« je
zamomljal.

Šinilo mu je v glavo, kako bi bilo
prijetno, ko bi mu ne bilo treba cepe¬
tati poleg konja, marveč zlezti nanj in
ga jezditi. Ustavil ga je ter skusil sple¬
zati nanj. S početka ni mogel in ni

— 56  —

mogel — naposled se mu je vendar-le
posrečilo. »Hm, kakor na zofi,« se je
nasmehnil, »to je povsem drugačen
hrbet nego ga ima Fuks. Na tem bi že
hotel jezdariti. Pa tudi korak ima dru-
gačniši — ne cinca kakor Fuks. Kakor
bi mati otroka zibala . . .« Pobesil je
glavo niže ter spustil uzdo. »Kako bo
Eva vesela!« mu je šinilo v glavo. Sto¬
žilo se ji je za Fuksom, ker je priva¬
jena na konje — nit, priženem ji dru¬
gega, boljšega ... da, lepšega in bolj¬
šega ... Naj ima moja duša veselje,«
je dostavil jako mehko. »Dobra žena,
dobra! Ne vrešči, ne zavida človeku
požirka te pijače... Marsikatera ga
zavida... in vrešči, pa tudi metlo jemlje
v roke.«

Glava se mu je dotaknila konjeve
grive. Dvigal jo je, dvigal, — da se mu
je naposled posrečilo, dvigniti jo. Začu¬
deno se je oziral okrog: Nekaj belega
je opazil na obeh straneh. Oh, hvala
Bogu, saj sem že v vasi! Kako kratka
je bila pot! Nu!« sunil je konja v bok,
toda ta se ni ganil. Zlezel je ž njega,
češ, da ga popelje. »Ko bi vsaj vedel,
kje sem, če že nisem šel dalje nego je
treba...« Prestopil je par korakov ter
trčil nekam z glavo in se nasmejal.
»Ej, da bi te s konjem vred! nemara

— bi —

je prorok, ali kaj ? Ravno pri naših
vratih je obstal! Nu, prav, prav! Iz
tebe bo še nekaj!«

Vrata niso bila zaprta, pa tudi v
sobi ni bilo luči. »Nočem je buditi, do¬
bre duše!« je zamomljal, misleč na
ženo, konjička zaprem v hlev, jaz pa
zlezem na peč. Da me je Boe le semkaj
spremil...«

Trakova ni spala, ko je prišel
mož. Cula je dobro, toda ni vstala.
Bila je jezna, da se do polunoči potika
po sejmu. In njen srd je še naraščal,
ko je čutila topot kopit po nasipu. »No,
še prodal ni, potikal pa se je do temne
noči!« je momljala pod odejo. »Toda,
naj mi le pride prosit večerje! Ne boš
ti danes jedel teh makovih cmokov —
da veš!«

Trnka je spal kakor namazan.
Zbudil se je, ko je bil že^dan in je že
solnce pripekalo na peč. Žene ni bilo v
sobi, toda na mizi je stala skleda ma¬
kovih cmokov. »Dobra žena, — dobra !«
se je nasmehnil, prekotalivši se na peči.

Zlezel je s peči ter šel v vežo, da
se umije. Nalil je v lončič vode, namo¬
čil dva prsta, otrl ž njima oči, obrisal
z rokavom in delo je bilo končano. Po¬
tem je šel čez nasip, češ, da pogleda

— 58  —

svojega novega konjička, kar se oglasi
iz hleva presunljivi krik njegove žene :

»Za Boga, stari, že zopet!«

V grožnji slutnji steče v hlev in
čudno, da ne okameni začudenja.

Pri jaslih stoji Fuks v najkritič-
nejšem položaju zamašenja.

»Vidiš, vidiš, čemu ga nisi pro¬
dal !?« mu očita sicer krščansko potr¬
pežljiva Eva. »Sedaj le urno kožuh,
nočno čepico in bačkore...«

Toda Trnka je ne posluša. Skoči
na Fuksa ter ga besno udrihne med
ušesa.

Bilo je tega dne prvokrat v nje¬
govem življenju, da mu makovi cmoki
niso dišali.

Glasovi iz groba.

Pripovedka g. N.
i^us^i spisal: JV i o l a j J e ž c y.

_^» | /1\ '//s /1\ 's/ s1 1\ 's//f\\ 's/ s /T\^/wT\ 'si/i\\'s/s7\\ 0-/7iK (si // i \ fs//fi\ / i \ ^/✓Vi]



godilo se jo to uprav pred jednim
letom, o Božiču.

Moj prijatelj, Evgenij Va¬
siljevič Možajski, katerega nisem videl
že skoro deset let, mi je poslal dokaj
Čudno in zagonetno pismo.

»Dragi N***,« mi je pisal, »Jaz
sem spoznal, da življenje je kopejka.
Človeška sreča je brez varstva. Ti zidaš
— neblaga nezgoda pa razdere in po¬
dere tvojo stavbo. Spomni se, kako
sem bil nekdaj pozitiven, praktičen,
realen itd. Sedaj se je vse obrnilo na¬
robe. Sedaj, brate, nisem več isti!
Pa pravim sam sebi: kakšno podporo
sem imel od neokusnega talenta, ki mi
je bil dan za življenje? Sem mar ohra¬
nil ž njim svoje blaženstvo? O, vse se

— 62  —

je podrlo, vse odletelo in se več ne
vrne!... Kaj mi je ostalo? Odmev
spominov, ime... Kaj ime — prazni
zvok! Evo, konečno sem našel primeren
izraz: zvok. .. O, to je nekaj čudnega,
neizpovedljivega. Sicer pa, dovolj sem
že govoril o tem, kar me pripravlja ob
pamet. — Sire, kdo ste vi prav za
prav? Jaz sem vas, moj dragi, poznal
očarujočega idealista ter otožnega vsled
nesreče svojega bližnjega; resnica, živ¬
ljenje je tudi velik burkež, da iz milega
idealista napravi k 40 letom lakaja v
duši in karijerista par excellence, toda...
Sicer pa ti, moj dragi, ne srdi se, da
tako mrmram in črnim — tebe. Toda
kaj: preseda mi že v našem trgu, pridem
te obiskat in s teboj prebijem božične
praznike ... Pridem poprejšnji večer in
takrat se pomeniva o vsem podrobno.
Do svidenja! Ostanem, milostljivi go¬
spod, vaš najudanejši sluga Evgenij
Možajski, kolležki tajnik.«

Zelo sem se čudil. Prvič radi tega,
ker nisem razumel »tona« pisma. Mo¬
žajski se je zmerom odlikoval z uljud-
nostjo ter pikrosti in familijarnosti
nikdar ni poznal. Drugič sem zapazil,
da pismo nima glave niti pete. Torej
je mogoče jedno izmed dveh: ali je
Možajski fizično bolan, ali pa mi je

— 63  —

pisal, ko je bil — pijan. Konečno tretja
okoliščina je bila takšna, da nisem mogel
verjeti resnosti pisma. Možajski je na¬
povedal svoj prihod, a on je bil pro¬
fesor v jednem mestu Ufimske guber¬
nije ; — lahko mu je bilo reči: pridem,
brate, k tebi! Toda kako to izvršiti, to
je bilo drugo vprašanje.

Vedel sem, da je Možajski imel
rodbino, da je živel redno, o čemur mi
je tudi semtertje pisal, resnica v po¬
vsem zmernem »tonu«.

»Mogoče je reči že naprej, da ne
pride !« sem pomislil, pomignivši z ra¬
meni. »Čemu bi neki zbežal iz hiše?
Ha, kakšna misel: če se mar nista raz¬
šla z ženo? Utegnila ga je pustiti, on
pa je pričel od žalosti piti; tako bo in
nič drugače ...«

Cez tri dni je Možajki prišel. Spre¬
menil se je tako, da ga ni bilo mogoče
spoznati; bil je shujšan, rumen; pri tem
pa se mi je zdel nekoliko ošaben in
vznemirjen.

»Ali ti ne bom nadležen?« je bilo
njegovo prvo vprašanje.

»Nikakor ne,« mu odgovorim. »Saj
veš, da sem še samec in da rad preži¬
vim praznike v družbi...«

»Kako si se ti postaral, N***! Kaj
te je moglo tako upogniti, oglodati?«

— 64

je nadaljeval, ogleduje me od vseh
stranij.

»Vidim se ti upognenin oguljen?«
ga vprašam, ogleduje njegovo postavo,
ki je bila zares upognena in oguljena
v pravem pomenu besede.

»Resnica, brate ... zelo si se spre¬
menil ! Tudi oči imaš nove : malomarne.
Tvoj nasmeh ni prijazen, marveč pre¬
zirajoč in zaničevalen. Moj Bog, kako
se kmalu izgubi pri ljudeh vse, kar je
mlado in ima ceno!«

Nasmehnil sem se in mu dejal:

»Veš, Evgen Vasilič, saj se tudi ti
nisi pomladil... zares ne.«

»Jaz? 0 jaz sem še stokrat slabši
od tebe... jaz sem mrtev ... jaz ne ži¬
vim, sem — mrlič...«

Njegovo lice je izražalo takšno
bolest, da sem se kar ustrašil. Omenjam
še, da sem pred prihodom Možajskega
čital po noči božične povesti Karla
Dickenska in črtice Edgara Poe. Nepri¬
čakovan prihod mojega prijatelja, nje¬
govo bolno, bledo lice in čudne besede :
»Jaz sem mrtev, jaz ne živim,« so me
pripravile, da tako povem, na »prazno-
versko misel.«

»A kaj, ako je moj prijatelj zares
umrl in je mene prišlo obiskat njegovo
strašilo? Kovčka tudi ni dal mojemu

— 65  —

lakaju, marveč ga je zanesel v sobo
sam. Potem se je umil, ni pa se pre¬
oblekel, marveč se okrtačil ter prišel k
meni še bolj bled nego poprej. Pokličem
ga k obedu.

»Prigrizniti nečesa bi res ne ško¬
dilo !« odvrne Evgenij Vasiljevič. »Pa
je tudi že čas, ura je že štiri.«

Nisem se mogel premagati in rekel
sem mu po kratkem odmoru:

»Naj ti dobro tekne, Možajski,
vendar pa jaz tvojega prihoda ne morem
razumeti. Si mi kaj drag gost, toda to,
da si prišel, zdi se mi vendar zelo čudno.«

»A to radi česa?«

»Kdo neki odide pred božičnimi
prazniki od doma? Tvoji rodbini bode,
mislim si, grozno brez tebe...«

»Jaz, brate« — odvrne polagoma
Evgenij Vasiljevič, »nimam rodbine.
Žena in. . . otroci... ni jih več. Bili
so. .. pa jih ni več.«

»Kako ? Nemara ...«

»Umrli so. Nakrat so mi vsi umrli
za legarjem in jaz sem ostal, da..  . Tu
imaš rešitev zagonetke.«

Sedaj sem nakrat razumel vse ter
začutil k svojemu revnemu prijatelju
globoko sočutje. Zgubiti nakrat ženo in
otroke — tu res človek lahko pride ob
pamet, ako ne za zmerom, pa vsaj za

Venec slov. pov. V.

— G6

nekaj časa. In Možajski, kakor je bilo
mogoče soditi iz njegovega sedanjega
stanja, je vneto ljubil one, katere je
tako iznenadoma zgubil. Nisem mu pa
še utegnil odgovoriti niti besedice, kar
me je naslednja fraza Evgenija Vasi¬
ljeviča zopet poparila :

»Tako vidiš, N***, jaz nisem odšel
na praznike od svoje rodbine. Sicer pa,
vzel sem svojo rodbino semkaj seboj,«
je nadaljeval, razvezuje vozle.

Slišati podobne besede mi je bilo
dovolj mučno, kajti tako govore le sla¬
boumni ljudje. Pogledal sem Možajskega.
Bledo njegovo lice zdelo se mi je za¬
krito s krinko, oči so se mu zaobrnile
in na trepalnicah so se mu prikazale
solze.

»Imam jih tu v kovčku!« je nada¬
ljeval ihte.

Bil sem že do dobrega prestrašen.

»Prebiti tako praznike z norcem!«
mislil sem si. »To je zares originalno
naključje !«

Toda Evgenij Vasiljevič premaga
nemir ter jame jesti reberce.

»Dobro !« je dejal. »Vasij in Pav-
luša sta tudi ljubila reberce . . . Ali si
vedel, N***, da sem imel dva sina?«

»Da, spominjam se; pisal si mi, da
si se oženil... in .. .«

67  —

>'A o otrocih ti nemara nisem

pisal?«

»Pisal si tudi o otrocih.«

»Resnica, pisal sem. Spominjam
se. Imel sem, brate, dva fanta, 8- in 6-
letnega... in ženo Aleksandro Jakov-
levno ... in evo ...«

Pobesil je glavo... Bal sem se,
tolažiti ga. V takšni žalosti ni mogoče
tolažiti niti mirnejšega človeka, Možajski
pa je bil razčiljen. Njegove besede o
»rodbini v kovčku« so se mi zdele javna
blaznost. Mislil sem si: ne more biti
drugače, pridržim pri sebi gosta tri
dni, a potem bo treba odpeljati ga v
bolnišnico ... Toda kakšen mu je obraz !
To je le ogrodje, ne pa obraz ! Revež
nesrečni!«

»Povej, N***«, nadaljuje Evgenij
Vasiljevič, »ali se ti ne zdim blazen?«

»Prosim te, kako ti more to priti
na um ...«

»Ne, brate, niti ne govori! Opazil
sem tvoje sumljive poglede! O, te ma¬
lomarne oči uradnika v poglavitnem
mestu... Ne boj se, ako sem tudi bla¬
zen, sem le nekoliko in moja blaznost
je tiha .. .«

Nisem vedel, kaj naj mu odgovorim.

Po obedu sem imel navado neko¬
liko zaspati, radi tega sem se opravičil

— 68  -

pred Možajskim. »Jaz si tudi oddahnem
po potovanju,« je dejal on, in odšla sva
vsak v svojo sobo. Jaz sem, razume
se, zaspal ter v sanjah videl svojega
prijatelja kakor mrtvega, kateri me je
prišel objemat ter se je smehljal z več¬
nim smehom kostenjaka. Toda nakrat
me sprebudi nekak čuden trušč: nekaj
je klepetalo ter mi zvenelo v ušesih in
jaz sem odprl oči.

V tem hipu sem začul nekako
brnenje in tanke glasove, prihajajoče,
sam nisem vedel od kod. Baš, kakor
bi se mi bilo dalje sanjalo. Sedaj sem
poznal te glasove, pa zopet ne ; kakor
bi bil zvenel glasovir, kakor bi bili go¬
stoleli tičji glasovi, na to pa se je zopet
vse spremenilo v sikanje in trkljanje.
čudoviti ti glasovi so bili tako tihi, ka¬
kor bi bili prihajali izpod zemlje. Vse-
kako pa sem spoznal, da so zveneli v
sobi, v kateri se je nastanil moj pri¬
jatelj, ter od ondot mehki kakor puh
doletavali na moja ušesa.

»Kaj bi to moglo biti ?« sem si
mislil.

Brnenje in posnemanje godbe je
nakrat prenehalo. Nekdo je globoko
vzdihnil... slišal se je rezki pok, a po¬
tem so zopet tanki, tarnajoči glasovi —
in novi vzdihi, globoki, otožni, sprem-

- 69  —

Ijani z zamolklim jokom, dramili tišino
mojega stanovanja.

Potihoma sem vstal z divana in
po prstih odšel iz sobe; obstal sem pri
durih one sobe, v kateri se je nastanil
Možajski. Glasovi in vzdihi so prihajali
brezdvomno od tod.

»Oh, oh, Bog!« sem začul jok
(spoznal sem glas Evgenija Vasiljeviča.)
»To presega moje moči! Dragi moji!
Ljubljeni moji, kako me mučite!«

Oglasil se je glasovir, zastokali so
tanki glasovi. ..

»Otroka moja, ljuba, predraga ...«
je govoril ter ob enem ihtel Možajski.
»Saša, duša...«

Tresel sem se prestrašen od mraza.
Nikakor nisem mogel razumeti, kaj se
godi v sobi mojega nenormalnega pri¬
jatelja. Toda njegov jok je bil tako
grozen, da sem premagal svoj strah ter
— odprl duri...

Za mizo je sedel Možajski in si
nekaj tiščal k licu. Začuvši šum, je
dvignil glavo in, zagledavši me, poskočil.

»N***, prijatelj moj!« je zaklical.
»Jaz se nisem zlagal, ko sem ti dejal,
da sem pripeljal svojo rodbino s seboj...
Poglej, tu-le je!«

»Kaj je to?!« ga vprašam.

— 70  —

»To? — Velika in strašna iznajdba
genija! To je fonograf, igrača konca
stoletja, znana sedaj vsakemu, mogoče,
da še ne povsem dovršena, toda . ..
za-me je v tem malem stroju, v tej
igrači zagrnjen ves svet minulosti, svet
mojega nekdanjega veselja, svet se¬
danjih neznosljivih bolečin ! Poslušaj,
tu imaš drugo cev... Poslušaj, N***,
dobro, tu pojeta moj Vasij in Pavluša
in žena jima pomaga.«

Spustil je v tek fonograf in jaz,
priloživši cev k ušesom, sem razločno
čul zvoke glasovirja; na to sta dva
slabotna otročja glasova slabo, toda
jasno zapela:

»Ptička Božija ne znajet 1 )
ni raboty 2 ) ni truda,
hlopotlivo 8 ) ne svivajet 4 )
dolgovečnago gnezda.«

Jeden glasek je izgovarjal jecljaje:
»Ptička bozija...« Možajski reče z za¬
molklim glasom :

»Tako jeclja Pavluša... moj drobni
Pavluša.«

»Sedaj otroka, plešita !«

»To je glas žene... je tako zvonek
in nežen, kakor je bil... Gospod Bog,

') ne pozna, 2 ) skrbi, 8 ) z velikim trudom,
“) spleta.

— 71  —

kako mi je hudo! Bog, pošlji mi smrt!
N***, dragi brat, jaz umiram !«

Začel je zopet jokati, pogledal me
je po otročje otožno ter se bil v prsi z
rokami.

»Evgenij Vasilič, spametuj se, radi
Boga!« se oglasim jaz. — »Saj prideš
še Bog ve kam, ako ne boš trdnejši...«

»A kam da jaz pridem ? V noriš¬
nico? — O, jaz rad izgubim pamet...
V grob ? — Jaz iščem smrt, mogoče,
da sem že blizo samomora.. . Za-me je
s smrtjo žene in otrok vse propalo!
Pravim ti, da sem mrlič«... Trpel je
močno, toda videti bolečine prijatelja
tudi ni mala muka, o čemur sem se jaz
takrat preplačal. Zaman sem ga po¬
mirjal. — Možajski ni hotel niti slišati
pametne besede, gotovo ga je že imela
v svoji oblasti zamaknenost, katera pri¬
vede to otožno historijo k takemu, go¬
tovo otožnemu koncu.

»Evgenij Vasilič, dovoli mi odnesti
tvoj fonograf in zapreti ga v mizo,«
sem mu dejal. »Prosim te!«

Lice Možajskega se zamrači.

»Za noben denar na svetu!« mi
odvrne. »Ali ti, neusmiljen človek, hočeš
odvzeti umirajočemu poslednjo tolažbo.
To je moj strup, toda sladek strup !«

— Ti —

»Dragi moj, to je vir tvoje obup¬
nosti. Tvoj fonograf je treba razbiti,
on je za-te škodljiv ...«

»Aha! Ti si spoznal, kakšno strašno
dete genija je to?« seže mi prijatelj v
besedo. »Premisli, N***, premisli nekoliko
to reč: veliki izumitelj je odvzel gla¬
sove grobu. Ti veš, da fotografija dra¬
gega človeka vzbuja žalost, toda ta
žalost prinaša tihi mir. čemu? Radi
tega, ker fotografija je nema. Toda to,
to ... tu pa se čuje glas ! Umrl je človek,
— umrl je tudi glas... A sedaj ni več
tako ! A v XX. stoletju bo nemara pre¬
magana celo smrt...; nu, čemu me tako
gledaš? Pač ne govorim »absurdum«
(nekaj nemogočega)... Veda — Bog!
Ej, kako sem nesrečen, a to ne radi
tega, ker so mi umrli moji nepozabni,
marveč za to, da živim na koncu XIX.,
a ne XX. stoletja!«

Zaman sem mu pojasnoval, da je
podobno domišljevanje nemogoče, zaman
dokazoval, da Možajski vse pretirava.
Pogledal me je prezirljivo ter me
vprašal:

»Nemara mi boš jel kmalu doka¬
zovati, da glasovi moje žene in otrok
niso pravi, ne podobni živim? Prenehaj.
Daj mi se najokati in naslišati glasov

\

— 73  —

mojih dragih, dovoli se pomenkovati o
njih...«

In jokal je, da ga ni bilo mogoče
utolažiti, pripovedal mi, kako dobra,
ubogljiva in ljuba sta bila njegova dečka
Vasij in Pavluša: črna kakor muren
gibčna, nadarjena, rudečelična — prav¬
cati sliki svoje matere. Govoril je tudi
o njej : bila je krasotica po obrazu in
duši, sam angelj varuh je tičal v njej;
toda zla moč — bolezen — je prema¬
gala vse... Kje je angelj s čisto dušo,
kje dvoje otrok, podobnih kerubinom?

Izgovori vsi poslednje besede, je
Možajski poskočil in zasopljen zakričal:

»Tukaj so. .. v tem-le stroju —
igrači. Grozni genij jih drži v diafragmi,
na rahlem valjarju iz parafina. Kaj je
to, N***, kaj ? Zasmehovanje božje volje,
ali.. . Toda čemu me, brate, držiš z
rokami ? Stene ti ne pojdem opraskat.
Pusti me!«

Stojoil je k fonografu, navil ga
molče ter mi zaklical, naj vzamem cev.

V fonografu pa je glasek urno

čital:

'>Po noči v zibelj otroka
je mesec jasno zasvetil.«

»Vasij, Vasenko . . . zdravstvuj
Vasij !« spregovori kimaje po taktu z

glavo Možajski. »Zdravstvu], moje živ¬
ljenje !!«

In znovič so mu tekle solze, znovič
se je bil ob prsi s pestmi, klical smrt
in preklinjal jo...

»Bum!« odzove se nakrat zvon
uprav pod najinim oknom.

Začela se je polnočnica; slavnost
rojstva Kristusovega je nastala. Zvon
iz stolpa je začul tudi moj prijatelj.
Lice se mu je skrivilo.

»Slavnost... veselje ... drevesce...«
reče. »To vse je bilo tudi pri nas ! A
sedaj ? Kdo mi jih je vzel? Vrnite mi
prazniki moje božično drevesce, mojo
rodbino!«

Dolgo sem se mučil z revnim pri¬
jateljem. Proti jutru se je njegovo stanje
shujšalo. Prišel je zdravnik, pregledal
bolnika ter dejal:

»Nit, temu ne bo treba vestfalske
gnjati za praznike ! Odpeljite ga v bol¬
nišnico, ima vnetje možganov.«

V jednem tednu je Možajski umrl.
Njegov fonograf je še doslej spravljen
pri meni. Vedite pa, da od tega časa
nisem ni enkrat poslušal glasov njegove
žene in otrok ; nimam poguma, da bi
poslušal »glasove iz groba ...«

Noč v gozča.

Božična pripovedka.

Spisal O. V. D E M E R T A.



\n\ , J/)i\\ , J/)i\\ / J/)T\\ , J/}T\\ / J/)'i\vJ/)T\\ / J/)1K'J/)7\\ / J/)T\\'J/)n\ / y'//i\\ , y//y-^


iho je naokrog. Drevesa, gosto
posuta z ivjem, stoje kakor zača¬
rana v modrikasto - srebrni sve¬
tlobi meseca.

Na veliki poljani, obkoljeni od vseh
stranij s celimi vrstami visokih, šibkih
smrek, se lesketa sneg kakor posut z
vsakovrstnim barvanim kamenjem ...
Ako ga pogledaš — vidiš ondi lesk od
mirijade zlatih zvezdic, ki se lesketajo
ter prelivajo barvo kakor barve v
mavrici. ..

V gozdu je tiho, tako tiho, da je
moči slišati, kadar pade z drevesa mehka
kepa snega, ali zahrešči vejica na dre¬
vesu pod lahko in urno veverico, ali
se bojazljivi zajček, ki skače po gozdu,
spodtakne ob suho paličico.

— 78  —

Toda ta posebna tišina noči je
vendar-le vznemirjena. Plašna živalica,
pripravljajoča se ravnokar skočiti na
poljano, otrpne od strahu, se povspne
na zadnje tačice ter dvigne kvišku svoja
dolga ušesa...

Na ozki poti se je pojavilo nekaj
velikega; temna, dolga senca se je raz¬
prostirala po snegu. Senca se je gibala,
priklanjala ter dajala od sebe glasove.
Zajček se je z velikim skokom zgubil
v grmičju...

Na poti v gozdu so stale izprežene
sani; niti konja, niti kočijaža ni bilo.
V saneh sta sedela dva človeka, moški
in ženska, ter se tiho razgovarjala, ka¬
kor bi se bala vznemiiiati gozdno
tišino.

»Vidite, usoda me je kaznovala,«
je spregovoril mlad ženski glas. »Imela
bi ubogati mater ter oditi skupno z
drugimi.«

»Nu, čudna reč — ako vi tega ne
prenesete!... Kaj prijetna reč, pritože¬
vati se ves večer nad slabostjo in omo¬
tico v glavi... Toda čemu obžalujete
to: poglejte, mar ni nekaj krasnega
pogled po tem gozdu pri mesečni sve¬
tlobi?... A ozračje, tišina... Mogoče,
da se vi tu ne brigate za prirodo, toda

- 79

meni, bivalcu velikega mesta, skoro sapa
zaostaje vsled občutkov...«

»O, ne, jaz močno ljubim prirodo,
toda sedaj ... sem prepričana, da se mati
vznemirja in stara mati da je nemirna.
Ona ima rada, ako so tega večera zbrani
vsi okrog nje; a vrhu tega se je maša
polnočnica že pričela .. . Duhovnik je
bil poklican ob šestih...«

»Pomirite se, Zina Nikolajevna.
Mihael kmalu dospe, saj so tjekaj le tri
vrste. Takoj pošljejo po naju konje.«

»Da se je vendar moral strgati ta
jermen!« —

»Vi se radi tega razčiljujete, toda
jaz, resnica, sem prav vesel, da se je
to pripetilo. Poglejte, mar ni to poezija :
mesec, zvezde, gozd in dva mlada člo¬
veka ... Resnica, v tej krasni noči se
celo meni zdi, da sem mlad...«

»Samo v tej noči? Kakor bi res
ne bil mlad?«

»V primeri s starcem — seveda...
toda z vami... Saj vi jih imate komaj
sedemnajst ?«

»Ne, že sta dva meseca, odkar mi
je minulo osemnajst let.«

»Oj, to je v resnici mnogo! A
yendar sva za celih petnajst let narazen
in zlasti, ako človek tako mnogo doživi,
pa se že čuti starca.«


- 80  —

»A čemu tolikaj živeti, čemu ne
čuvati se, saj je to zavisno le od vas, <
omeni bojazljivo mlada deva. »Cula sem,
da se zares ne čuvate.«

»Ah, tudi vi ste to čuli ? Sedaj pa
le povejte resnico, kaj ste čuli? Da ži¬
vim potratno in zapravljam življenje?
Ali temu ni tako?«

»Nekaj takšnega.«

»A kaj ste si mislili o meni?

»Jaz ? Zelo sem vas pomilovala.
Pomilovala radi tega, da vam je umrla
žena, da ste sami... brez dvoma je to
vse radi tega ...«

»Hvala za sočutje!. .. Da, tudi jaz
si mislim tako. .. Sam sem, imam lepo
premoženje, dolgočasim se, in ni ga
človeka, ki bi me v resnici ljubil. Toda,
čemu se tako tresete neprestano, Zina
Nikolajevna, zebe vas? Dovolite mi, da
vas ogrnem s svojim kožuhom, mene
ne bo zeblo.«

»Oh, kaj vi, za noben denar! Ne
zebe me, vsekako pa mi je nekako
tesno... Kaj, ko bi bili tu v okolici
volkovi, ali kdo ...«

»Ne govorite tega, ko imamo takšno
jasno noč...  Tu  ni niti jarkov, niti suhe
trave, gotovo ni niti volkov.«

Nekaj časa sta molčala.


— 81  — /

»A vendar nikakor ni prijetno, na¬
hajati se v takšnem položaju,« začne
znovič Zina. — »Dobro, da ni mrzlo in
da je jasno; toda utegne nastati mete-
lica, mraz in človek lahko zablodi. Ali
se spominjate pripovedke »Spoved«
Tolstega ali Mamina? Kako strašno je
vendar zmrzniti!«

»Zmrzniti že ni več strašno, toda
biti si v zavesti, da gotovo zmrzneš, je
neprijetno. Sicer pa se ne spominjam,
kakšna je ta »Spoved«.

»Kakšna; ondi sedita dva na vozu
in starec izpoveduje mlajšega, posluša
njegove grehe.«

»Tako, to pomenja, ako bi midva
zmrznila, je vaša dolžnost, povedati mi
svoje grehe! To je zanimivo. Sicer pa,
kakšne moreti vi imeti grehe?«

»Sem mar še zmerom otrok?«

»Povejte mi, Zina Nikolajevna, svo¬
jemu staremu prijatelju, ali imate vi taj¬
nosti ?«

»Razume se, da jih imam.«

»Predočite si, da zmrzujeva: ali
bi se mogli spomniti na nekaj takšnega,
o čemur si mislite, da je bilo napačno
v vašem življenju?«

Mlada deva se nekoliko zamisli.

Venec slov. pov. V.

6

»Zdi se mi, da je tako... Vem
nekaj, kar me posebno vznemirja. A
to je bilo dvakrat jeden in isti dan ...«

»Kako? Dve napaki jeden in isti
dan ! Vi črnite samo sebe, Zina Niko¬
laje vna. . .«

»Nikakor ne. Najprvo sem poslu¬
šala tuj razgovor in potem .. . potem
sem razpečatila ter prečitala tuje pismo
ter ga vsled sramote nisem oddala. ..«

»Torej tako... Iz tega sledi, da
vaš poglavitni greh je — radovednost.
To si zapomnim.«

»Ne, zagotavljam vas, da je bilo
to vse kaj drugega... Hotela sem po¬
izvedeti... prepričati se o za-me zelo
važnem faktu ... Ta želja je premagala
moje moči!«

»Na koga je bilo naslovljeno ono
pismo, če smem vedeti?«

»Na jedkega od naših. .. jedni so¬
rodnici... Pismo je bilo od onega člo¬
veka, o katerem sem slučajno čula raz¬
govor ... On, ta človek, me je zanimal
s svojo zagonetnostjo... nerazumlji¬
vostjo... to je...  hotela sem ga, a
vendar nisem mogla razumeti...«

»Ali so ga hvalili ali grajali?«

»Niti jedno, niti drugo; rešetali so
fakta, česar pa nisem rada slišala. Skle-

- 83  —

nila sem, prepričati se o njih, pa naj
me to stane, kar hoče.«

»To pomeni, da vam je bil ta
človek drag, Zina ?« Glas vprašajočega
se je nekoliko tresel, toda Zina radi
svojega ganutja tega ni zapazila.

»Da. Zahajal je k nam, bil prijazen
proti vsem... Hotela sem vedeti, kdo
prav za prav mu je ondi drag...«

»A kaj ste poizvedeli?«

»Na svojo žalost, ničesar. Pismo
je bilo povsem prazno in to, kar sem
hotela poizvedeti, je ostala uganka.«

»Tako, evo, Zina, jaz sem vas
smatral za otroka, vi pa ste že mala
ženska, ki zna biti tudi zvita... Toda
povejte mi... jaz vam nemara pomagam,
kaj ste vi hoteli vedeti o tem človeku;
kaj vam ne ugaja na njem?«

Zina nizko pobesi glavo.

»Govorili so o njem, da je... Don
Juan, da se vsem dobrika, da mu ni
nič sveto, da se ga je treba bati...«

»A vi ste to verjeli, Zina...? Vi
se ga bojite?«

Sklonila je glavo še niže.

»Vi si niste domislili, da se tudi
°n boji... Boji se mladosti, boji se, da
se moti in otroške občutke smatra za
ljubezen ... Da njegovo prikupovanje
ženskam je samo nasledek dolgega časa,

- 84  —

da bi ta Don Juan hvaležno oddal vse
svoje vspehe za malo besedico iz ust
ljubljene deklice. Toda on ne sme vpra¬
šati je.. . Ona je tako mlada, tako
čista, a on — žalibog! — je že toliko
doživel, že tako mnogo skusil... Po¬
glejte, Zina, sedaj sva sama s prirodo ...
Vidijo naju samo te-le zvezde in čujem
vas jaz sam ... Kaj ste hoteli poizvedeti
iz tega pisma, povem vam..  . Toda
pogumnejše, Zina, pogumnejše, moja
draga ...«

»Hotela sem vedeti... mislila sem ...
da vi...  da vi ljubite Natalijo Aleksan-
drovno Svirsko, da ona .. . takisto.. .«

Takoj ji pade na roko vroča sol¬
zica, za njo druga in Zina skrije svoje
ličece v muf.

»Drago moje dete ... moja sreča ...
predraga ... Kako te bodem cenil, kako
ljubil. ..« začuje Zina kakor v čarobnem
snu.

Toda nakrat se urno zgane ter
vzdihne.

Izpod drevja, žvenklajoč s kra-
guljčki, pridirjajo sani. V njih je sedela
nekaka ženska postava.

»Gospodičina ... ! Ali še niste zmrz¬
nili!« se začuje glas sobarice stare ma¬
tere. »Izvolite se vsesti...«

85

In Zina je privolila, da so jo za¬
motali z množico pledov in robcev ; ona
je vso pot le blaženo vzdihala, ko so
jih nesle sani k hiši stare matere.

Želela si je zreti na to globoko,
krasno nebo, posuto z zvezdami in
njena duša je bila pripravljena dvigniti
se v višavo ter se radostno pridružiti
petju slavo popevajočih angeljev. O,
kakšna mična božična noč, ki ji ostane
zmerom v spominu!

A


./v-;, v _“7 .v

1  H "v .V. •

Izdajalec.

Ruski spisal

A. Marlinskij (A. A. Bestužev).

Poslovenil J. J. K—g—j.


domovina, sveta domovina! Ka¬
tero srce na svetu ne zatrepeče
pri pogledu na-te, katero se ne
raztaje pri pihljanju tvojega zraka?

Tako je mislil Vladimir Sitckij, s
togo in radostjo, oziraje se s konja na
njive, travnike in hoste Perejaslavske,
svedoke njegove mladosti, in z rado¬
vednim pogledom, kakor bi hotel sku¬
šati njegov spomin, iskal je in ugibal,
katera so ona bivališča, kojih vrhovi
so švigali izza gozda. Res, da sedaj se
mu niso zdeli več veliki kakor prej ;
pkolica ni bila več brezmejna, toda bila
je še vedno krasna in prijazna, kakor
nekdaj. Naposled je šel na jezero Pleš-
eevo in stal tam z davno pozabljenimi

- 90  -

in novimi čuvstvi, zamaknen v krasoto
prirode.

Mirno, kakor njegove otroške sanje,
je ležalo pred njim v smaragdnih okvirih
jezero, v katerem se je zrcalilo večerno
nebo, snežno-bele stene bivališč, so¬
mračno mesto in z majskim zelenjem
jedva posuta hosta. Zdelo se mu je,
kakor da letajo čolniči ribičev po okrog-
ljastem nebu, a utrujeni galebi so dre¬
mali na razobešenih mrežah, ali jedva
zibaje se, na kristalni vodni površini.
Spomladni Škorjanci so spremljali solnce
s podnebja in švigali v njegovih zadnjih
žarkih, zlivaj e svoje blagoglasno petje
z žuborenjem nebrojnih potokov, hitečih
v jezero. Kakor se ulega po bitki prah
in dim pod dežjem, zmivajočim kri z
lica zemlje, tako so legale strasti v srcu
Vladimirovem. Spomin bujne mladosti,
dvorna častihlepnost, hrepenenje po
boju in slavi, vse, vse se je umaknilo
čuvstvu — kesu podobnemu. Stopil je
s konja, nagnil se k vodi, po kateri je
cesto ploskal v svojih mladih letih, v
katerej mu je migljala sedaj preteklost
kakor v prazničnem zrcalu, željno jo
je pil — in mir s hladom vred se
je vlival vanj kakor veletok ! In vzdihnil
je Vladimir ter delal:

»Ona ne trpi nič nečistega v svojem
naročju in s srdom je vrže na breg.

— 91

Naj me ohranjujejo tvoji bregovi pred
preganjanjem mojih sovražnikov, pred
burjo življenja in najbolj pred menoj
samim, kakor je nekdaj reševala tvoja
voda naše prednike pred jarostjo ta-
tarov!«

Poln nade je vprl Vladimir svoj
pogled v stene Perejaslavlja. Tam ni
bilo več njegovih roditeljev; a dober
spomin je stražil ob njihovi mogili in
presrčni »dobrodošel« je čakal njih na¬
slednika na pragu prijateljev. Dolgo je
še ležal na sveži travi, domišljija ga je
božala pod krilom domačega neba in
spanje je padlo kakor rosa na utrujene
ude popotnika —• spanje, kakoršnega že
dolgo ni poznalo njegovo kipeče srce.

II.

Leno se je vzdigovala jutranja
megla s tihega Trubeža, a nad njo se
je nevidno valilo poletno solnce. Na
nasipu Perejaslavja je gledal vojaški
stražnik, oprt na sulico, na delo tesarja,
kateri je popravljal leseni okrov trd¬
njave.

»To bruno ni za nikamor,« — je
i’ekel tesarju: »v sredi je gnilo.«

»Tako je tudi z Rusijo, Petrovič,«
je odgovoril tesar, zabijaje z betom

— 92  —

sekiro v les, in sedel na sklad: —
»Moskva, njeno srce, je pokvarjeno, a
mi trpimo to. Ona kliče carje k sebi s
Poljskega, a mi: hajdi v vojsko klat se
zdaj za nje, zdaj proti njim! Poljaki
se šopirijo v Moskvi; roparski Sapjega
oblega Trojico, a kaj je še daleč od nje
do nas? S krivico smo razsrdili Gospoda;
naši časi so časi križev in težav; kdo
ve, ali bodem še imel jutri svoje pre¬
moženje, svojo glavo? V hudih časih
živimo, Petrovič; za carja Borisa ni
bilo tako.«

»Kaj še ne hvališ! Naši vojaki niso
mogli pod njim nikdar odriniti na plen.
Sedaj je vse drugače; počakaj samo,
da se približajo sem Litovci; mi jim že
otresemo žepe!«

»Kake žepe imajo poljski reveži,
ko nimajo kaj obleči!«

»Zato pa imajo mnogo ugrablje¬
nega zlata. Tem potepuhom treba za¬
pisati na nos, da naj ne plenijo Božjih
hramov, da naj ne trgajo okovov s
svetih podob.«

»Tako blago, rojak, ne bode niko¬
mur v korist.«

»Kdor živi le od danes do jutri,
kaj se on briga za to, ali kmalu zrasejo
rogovi mlademu mesecu? Meni je kar
tesno sedeti doma, kakor zapečnik, dočim

— 93  —

se koljejo celo menihi. Zelo zavidam
svoje tovariše, kateri gredo z našim
vojvodo Trojici na pomoč«.

»Kdo pa bode tukaj vojvoda?«

»Kdo drugi nego starši knez
Sitckij.... Njemu je kakor pri rojstvu
usojeno gospodovanje, — gleda ti
kakor orel!«

»Res je, rojak, res. S postavo, ži-
votnostjo, nastopom, z vsem se ti pri¬
kupi. Še jaz primem nehote za čepico,
ko ga srečam. Samo jedno zlo je: o
njem se širi slaba govorica. Zakaj se
je bratil s Poljaki? Zakaj ga ni bilo
videti v vrstah Šujskega? Slabo, ako
se ni hotel potegniti za pravično stvar,
a še slabše, ako ga niso hoteli sprejeti«.

»Bratec, ne veruj vsaki govorici!
Sedaj se je izneverila resnica in oprav¬
ljanje hujše od židovskega zlata«.

»Bodisi tudi tako. Toda vedi, kar
se nas tiče, živi on tukaj zastonj tri
leta ! Kaj naj dela srčen človek v sa¬
moti, ko je Moskva oplenjena, a sveta
Rusija v propadu radi samozvanih
par je v in nepoklicanih prijateljev, ko
Izdajalstvo in ropanje hrumi iz kraja
v kraj, ko sovražniki teptajo polja in
požigajo mesta, oskrunjajo brate in
n jih ženske — na veke sramote rusko
ime ?«

— 94

»Morda nisi slišal, da se je čez
ušesa zaljubil v Heleno Ivanovno, voj-
vodovo hčer?«

»Da, ali je pa on njej po misli?
Knežji domači učitelj sodi, da gospod
v takem nemiru ne bode praznoval
svatbe, vendar pa, ako se sploh more go¬
voriti o zaroki, pa morda s knezom Mihaj-
lom, mlajšim bratom Sitckega. To ti je
duša, lehko se reče, angeljska. Krasen,
kakor jutranja zvezdica, od brata se pa
odlikuje kakor nebo od zemlje. Srce ima
na jeziku, krotak je in uljuden z vsemi,
zato ga pa tudi ljubijo vsi, od bojara
do prostaka. V času nesreče ni sedel
za pečjo, ampak se bil in prelival kri
za car j a, in odkar je bil poklican sem, se ne
prilizuje krasoticam, temveč premišljuje,
kako bi branil naš rodni Perejaslavelj.
Bog daj, da bi kneza Mihajla pustili pri
nas za zasednega vojvodo!«

Tako so sodili o dveh Sitckih
mnogi pametni meščani; a dočim je
vabil Mihajlo k sebi ljubezen z dobro¬
dušnostjo, spoštovanje pa s svojimi za¬
slugami in odkritosrčnostjo, si je pridobi¬
val Vladimir nehote zanimanje. Priroda
je zaznamovala njegove poteze in go¬
vorjenje nečem nenavadnim. Po nje¬
govem imenu niso vprašali dvakrat.
Vladimirov pogled, zavit v nekako

stvarnost, je izraževal hkratu smehljaj
ljubezni, dobrodošlost sočutja in vpra¬
šanje radovednosti. On ni prevzemal,
ampak kar prešinjal srce. On ni begal
ljudij, a oddaljeval jih od sebe. Pri ra¬
janji! s krasoticami so sipale njegove
oči iskre kakor kremen, in se niso
vnemale same. Celo vino je izgubljalo
pri njem svojo moč: ne brezpotrebna
besedica, ne zaupljivo laskanje se ni
izdrlo iz nepremenljivih Vladimirovih
prs. Res, da se je razgrelo časih tudi
njegovo lice z žarom duševnega požara,
a to niso bile človeške strasti; temu, ki
jih je zapazil, so bile neznane, kakor
podoba zaoblačnega bliska, od katerega
se vidi svit, a ne sliši grom.

Kdo ve, je-li ljubezen ali jeza
vznemirjala njegovo srce, ko je njega
lice sedaj gorelo v krvi, sedaj se zopet
niračilo, kakor damaščensko jeklo ?
Kdo ve, je-li ošabnost vzdigovala tako
visoko njegove obrvi, je li preziranje
dvigalo usta ? Je-li visoka misel ali hu¬
dodelstvo inračila njegovo čelo? Gasili
je zabliščal njegov pogled kakor ogenj,
a se potuhnil hipoma tako, da je opazova¬
lec dvomil, je li to res videl, ali se mu
je le dozdevalo. — Njegovo življenje,
njegove strasti, njegovi načrti so ostali
nerešena uganka.

— 96  —

III.

Soparna noč je razprostrla svoja
krila nad perejaslavskimi holmi; nebo
se je pokrilo s hudournim oblakom;
jezero miruje v svojih bregovih. Zdaj
pa zdaj švigne svit žarnice brez gro-
menja in gasne v temni globočini voda,
razsvetljujoč v obzorju glave cerkva
in mestne stolpe. Pri njega sinji bliščobi
se vidijo kopice oblakov, brez vetra pla¬
vajočih. Vse je tiho in mrtvo, kakor da
priroda tuguje pred nevihto.

Kdo pa je oni mladenič, kateri v
burni polnoči ne išče prenočišča, temveč
sega ogiblje? Njegov pogled se obrača
z razjarjenostjo proti Perejaslavlju,
njegovo lice gori v jezi in zlobi. Pri
hitri hoji se razpršujejo črni kodri po¬
potnikovi, in dolgi samokresi v srebrni
opravi, zataknem za pas, žvenketajo
krog držaja pri meču. Zakaj pa on ne spi,
ko se vse živo krepča s pokojem? Ali
ga vest peče radi prejšnega hudodelstva,
ali ga je nova skušnjava vzdignila z
ležišča? ... In že je, zapustivši pribrežno
stezico, daleč v gostem borovju. Po na¬
vadnem sledu prekoraka poljane — in
globeje v gozd, a gozd je vedno bolj
divji in gost. — Suhe igle hrustajo pod

- 97

njegovimi nogami, usahnele vejice se
zacepljajo v njegove lase, trohneči po-
robki mu zagrajajo pot, a popotnik s
srdom lomi in ruje kljubujoče veje,
drzno skače čez rogata trupla borov,
in vse se umika drznežu, tako da je
že blizu prepovedanega holma.

Tukaj — tako se je glasila vražna
pravljica — je ubila pred več nego sto
leti strela čarovnika, ko je vzdigoval s
peklenščkovo pomočjo zagovorjen za¬
klad. Brez vere je živel, brez spokor-
nosti poginil, brez molitve so ga po-
grebli, a zemlja je z grozo sprejela v
svoja nedra pogubljenega grešnika ; od
tačas so se začeli zbirati hudobni du¬
hovi nad mogilo svojega ljubimca.
Vsako polnoč, kakor pravijo drzni lovci,
se sliši tu ploskanje perotnic, krohotanje
in žvižganje. Sinji plameni letajo po
zraku, grozne prikazni švigajo, čarovnik
pa brodi okolo s krvavo glavo in vabi
k sebi zabrediega popotnika. Pri tem
šepetavem pripovedovanju na večernem
počitku je zvabila drznežem groza
hladne solze v oči; deklice so zatrepe-
tavale pri najmanjšem zaškripanju ok¬
nice, pri nepričakovanem tresku trske,
otroci so se pa s trepetanjem stiskali
k materinim prsim. Že davno se je za¬
rasla steza na mogilni holm in ne drvar-

Venec slov. pov. V. 7

98  —

jeva sekira, ne lovčev strel, ne pogled,
ne veter niso prodrli v to goščavo,
ograjeno s strahom. In že je dospel
do poljane, ki senča holm; že je hotel
stopiti na njo, kar zasliši zvonjenje,
vabeče menihe k večernicam. Mrzel pot
je stopil na čelo predrznežu: meden
glas mu je vzbudil vest. Spomnil seje,
kako radostno je bilo za-nj vabljenje k
zgodnji maši v jednakem polnočnem
času... Vse prejšnje se je ponovilo v
njem : brezskrbnost prejšnje nedolžno¬
sti, vera očetov, topla vera mladosti,
katero je sedaj pozabil. Tačas je bila
njegova duša kakor golob - sedaj je
postala črnejša kakor vrana ... A le tre¬
nutne so blage misli v srcih, razgretih
v nasilju in ošabnosti, v srcih, se vedno
pritožujočih čez usodo, katere so sami
krivi, — zato je iznova silnejše zaki¬
pelo v njem maščevanje, nevošljivost,
ljubosumnost.

»Ne, ne povrnem se!« je vzkliknil
Vladimir, stopaje na poljano. »Naj se
boji pekla, kdor ima pekel v srcu.«

Ko je zabliskalo, je zagledal razdrt
in z mahom pokrit križ; na travi, step¬
tani kakor s smodečimi stopinjami, je
ležala neka črepinja. Tu pa tam med
sivimi, na pol strohnelimi jelkami je
trepetala plašna trepetlika — drevo

- 99  —

izdajalčevega zaklada. Kakor jama se
je sklonilo nebo nad to pozabljeno po¬
ljano, tiho je bilo v njej, kakor v grobu.

»Cas je« je rekel Vladimir in začel
delati praznoverno zaklinjanje, trikrat
se je obrnil proti solncu in vsakokrat po¬
navljal klicanje hudobnega duha. »Pri¬
kaži se mi, skušnjavec človeškega rodu,«
je vzkliknil, »stopi naravnost pred-me;
jaz se ne skrivam za krogi, narejenimi
z mrtvo roko; brez strahu te zagledam,
kakor se ti izročam brez oporoke. Pridi
na pomoč onemu, kateri je služil peklu,
služeč samemu sebi; daj vsaj za neko¬
liko časa premagati one, katere sovražim,
vladati nad onimi, katere ljubim ! Bodi
tovariš mojih načrtov, da bodeš večno,
večno moj gospodar; prikaži se — jaz
sem tvoj čestilec za strašno, za grozno
plačo ! ... Odpovem se vsemu, meni
doslej svetemu in dragocenemu ; kakor
to črepinjo poteptam z nogami vse
človeštvo; kakor ta pas raztržem vse
vezi s sorodstvom .. . Sovražnik vsega
visokega in hvaležnega — prikaži se!
Tebe kliče človek, kateri bi bil lahko
angelj, a hoče postati hudoben duh,
kateri rajski mir žrtvuje peklu — pro¬
daja večnost za trenotek ... Prikaži se,
prikaži!«

7 *

— 100  —

Divji odmev je ponavljal njegove
klice zopet in zopet, in borovje je utih¬
nilo, kakor da je z grozo poslušalo od¬
padnikov glas. Popihnil je vetrič, listje
je zašumljalo —- in grešniku je zaprlo
sapo. Odrinil je z roko kodre s čela, da
bi je ohladil; a veter je pekel njegovo
lice, kakor peklenski ogenj. Zopet vse
tiho. Toda neki svit je zabliščal v gozdni
goščavi; vedno bliže in bliže se pomika
med šumenjem vej... pogled in posluh
klicatelja sta na straži, lasje mu stoje
pokoncu in srce mu ledeni; svit se po¬
dvoji — ih hrustanje zobov ga prepri¬
čuje, da se svetijo oči roparskega volka.
Z vsakim korakom raste nestrpnost mla¬
deniča, naposled ga je pa prevzel srd.

»Ne greš, strahopetni hudobec!
Bojiš se božje grožnje; straši te glas
neustrašenca, kakor petje petelina.
Kažeš se samo otrokom in starkam,
motiš samo mirne puščavnike, govoriš
samo s poluneumnimi čarodejkami! Obo¬
rožen s peklensko zlobo nisi slekel
ljudske strahopetnosti. Ali misliš, da z
žrtvijo se ni treba dogovarjati? da sem
prej ali slej tvoj ? Ne, ne! Še lahko
rešim svojo dušo iz tvojih krempljev;
v njej je dovolj moči, da postanem v
tvojo žalost dobrotnik dobrih ljudij,
kakor sem veselil hudobne duhove s

— 101

svojimi načrti. Ne prideš še?...  Nebo
in pekel sta me zavrgla!«

V obupu, škripaj e z zobmi, se je
vrgel na zemljo. Nevihta je hrumela,
med ploho se je bliskalo, in divje kro¬
hotanje se je zaslišalo naposled nad
njegovo glavo.

IV.

Mraz je spreletel Vladimirove kosti,
ko se je dotaknila neka roka njegovih
pleč. V njegovo srce je zavrela kri, in
to mu je hotelo pi’sa kakor raztrgati,
a on je ponosno vzdignil glavo in pri
bliskanju, ki je razsvetljevalo nebo in
zemljo, srečal se je njegov presenečeni
pogled z zasmehovalnim pogledom svo¬
jega prijatelja Ivana Hvorostinina, ka¬
teri je stal pred njim v ogerskem dol¬
inami. Gizdavci so nosili še za časa
Samozvanca tačas poljsko in ogersko
obleko.

»Ti bedak ti, Vladimir,« mu je
govoril, smeje se; »ali v sedanjih časih,
ko so ljudje prekanili hudiča, hočeš ga
ti prevariti? .Prepozno je, prijatelj, pre¬
pozno. Črti ne zaupajo več krvavim
spričevalom in duševnim zakladom ; in
kak dobiček ima peklenšček z našimi
dušami sedaj, ko nas itak požre peklo
zastonj s pastjo groba. Poznam te sicer

— 102  —

ne, knez — si li ti tak ? Ti naj bi ve¬
roval v hudiča, ko nisi veroval v božjo
resnico!«

»Tako je, Hvorostinin, — zaslužil
sem, da me norci karajo radi neumnosti.
Psuj in zasramuj me; jaz se sramujem
celo teme, ki skriva mojo sramoto. Ka¬
kega pekla sem iskal izven sebe, ko
lahko postrežem svojim neprijateljem s
svojim peklom! Jaz imam moč v telesu
in maščevanje v duši; še je na svetu
ogenj in železo.«

»A tudi vislice, Vladimir. Nemirni
čas in tvoja brezdeželna kneževina ne
rešijo zažigalca in ubijalca te gugalice.«

»Kdo mi stopi nasproti? kaj me
ustavi ?«

»Vsaka kroglja. Nehaj, knez, pri¬
merjati moči svojemu srdu. Bodi-si še
tak orjak, a le mrvica smodnika — in
ti si prah.«

»Nizka izmišljotina! Ti primerjaš
hrabrega moža s strahopetnim, močnega
s šibkim; s teboj zmagujejo brez časti,
poginjajo brez slave. A jaz imam to¬
variše, prijatelje. Oni se potegnejo
za-me...«

»Oni bi se skrili v boju za tvoj
hrbet, a v prepir ne pojdejo za teboj.
Poslušaj, Vladimir! Mislim, dati dovolj

— 103  -

opazuješ ljudi in lahko uganeš, zakaj
so se ti obešali na vrat mnogi naši ro¬
jaki. Mislili so, da vidijo v tebi bodo¬
čega vojvodo in zeta bogatega Volyn-
skega; varali so se — in ko sem šel iz
Perejaslavlja, sem že slišal, kako so te
črnili meščani, kako so šumno pozdrav¬
ljali tvojega brata. Misliš, da to ni res!«

»Katero opravljanje je črnejše od
te resnice? Da, jaz sem žrtva svoje
brezsilne zlobe. Zakaj ne vihra moja
n e vol j a kakor burja? Zakaj moje pre¬
kletstvo ne šviga in požiga kakor
strela ? Zakaj s to roko ne morem raz¬
trgati oboka neba in zrušiti ga na glave
svojih sovražnikov ... ?«

»Dobro, dobro, knez ! Ti se togotiš
kakor obsedeno ženšče pred oltarjem.
Vendar se mi kar smešni zdite vi, vro¬
čekrvneži. Zabili ste si v glavo, da vam
mora ves svet gledati v oči, in da se
priroda vrti za vas na kurjem krem-
peljčku! čemii je vse to zaklinjanje in
preklinjanje? Razgrevaj se, kolikor
hočeš, a to ne posuši najinih plaščev,
pojdiva rajše iskat si prenočišča. Jedino
le prijateljstvo do tebe me je zvabilo
za teboj v to noč, ko dober gospodar
ne zapodi psa za vrata, ko se še vol¬
kovi radi pogrejejo na lovčevem dvoru.
Uh, mraz in dež, grom in vihar, kakor

— 104  —


da se bliža sodni dan ! Idiva, Vladimir,
konja sta za gozdom.«

»Ne, jaz hočem umreti tu.«

»Umreti, da bi pustil drugim na
prostoru živeti ? Ni li boljše, umoriti
koga in sam po volji živeti?«

Vladimir ga ni poslušal.

»Knez, jaz sem mračnjak, a lahko
ti pridem prav za nekoliko časa, in ta
čas je sedaj. Tvoja očetska zapu¬
ščina je zapravljena, tvoja slava lažnjiva.
V Moskvi imaš sovražnika, a tu nikakih
prijateljev. Tvoja prekrasna Helena
ljubi drugega in z njeno roko je od¬
dano vojvodsko žezlo tvojemu mlajšemu
bratu . .. Kaj še čakaš tukaj ? kakega
razžaljenja še iščeš ? Sitckij, s teboj
sem delil veselje in žalost; jaz te
poznam, jaz te cenim; jaz vidim, kako
nadkriljuješ druge s svojim razumom,
in kako nizko te je vrgla usoda. Škripal
sem z zobmi, ko je poveril knez Ivan
neizkušenemu mladeniču mesto in za¬
sedo. To je hvaljena nepristanost! A
kje najdeš dandanes pri Rusih pravico?
Srce mi poka nevolje radi vseh, a radi
tebe najbolj. Domovina te je zavrgla in
prezrla, kaj se še obotavljaš? — Vo-
lynskij se več ne povrne, a Litovci so
50 vrst od tu pod poveljništvom drznega
Lisovskega, kateri se bliža Sapjegi z


— 10 j —

Rusi in kazaki. To ne bode v prvič, ko
se družimo s »panami dobrodziejami«
— Lisovskij te sprejme z nizkim po¬
klonom ... in čez dva dni bode Pereja-
slavlj naš, bode Helena tvoja — in ži¬
vila zabava! Zopet drzno življenje,
napadanje, ropanje; zopet žvenketanje
s sabljami in kupicami; zopet grom in
dim, pepel in kri — in pesni krasnih
deklic. Knez — odloči se.«

Trepetaje, z odprtimi očmi, je po¬
slušal Vladimir izdajalčeve besede. V
negotovosti se je naslonil k njegovim
prsim, da bi se prepričal, je li človek
govoril take besede.

»Zlodej!« je zakričal naposled, »ti,
ti si hudobni duh ... Rus predlaga Rusu,
da naj se izneveri očetnjavi, da naj
izda svojo domovino?«

»Ako ne danes, pa pogine jutri tudi
brez naju, a midva je ne rešiva in
zastonj pogubiva še sebe. Toda, se li
sama udava Poljakom? A vedi, pri lju¬
deh je tudi smrt lepa.«

»Kaj pa preziranje dobrih ljudij ?
prokletstvo potomcev!«

»Ako nam potomci ne oproste, nas
vsaj opravičijo z razmerami; a ljudsko
mnenje ni merodajno; toda kje so ti
dobri ljudje? Kdo je sedaj pravičen, kdo
krivičen? Jedni se bijejo za Sujskega,

- 106  —

drugi poljubujejo križ Vladislavu; kdo
pa tudi nam ne ukazuje kričati glasneje
vsakogar: za matuško, za Rusijo, za
carja, za Dimitrija!«

»Ne, ne!«

»Ne?... Torej pa ostani v prahu,
širokoustno dete jaz nočem nadalje
zgubljati besed s človekom, kateri si
domišljuje, da spreobrne ves svet, pa
ne more prelomiti bedastega predsodka,
kateri hrepeni po bratomoru, pa se boji
izdajalstva, kateri vse hoče, pa si ni¬
česar ne upa! Pojdi in klanjaj se onim,
kateri bi si morali šteti v čast, ako bi
se dotaknili tvojega stremena; glodaj
tajno, kakor miš, pete prezirajočih te
sovražnikov; idi na poklic k svojemu
mlajšemu bratu in pričakuj mrvic z
njegove mize... bodi drug onej, kateri
bi bil lahko mož; blagoslavljaj mlada
zaročenca, katera si hotel zadaviti s
prekletstvom; štej tuje poljube, pestvaj
bodoče bratove otroke...«

»Tega ne pretrpim nikdar!«

»Ne pretrpiš? E, bratec Vladimir
— trpljenje je dobra stvar... z njim in
pokroviteljstvom brata zaslužiš lahko
na stare dni celo kotiček v sirotišnici.
Srečno, Sitckij — hvala za posluh. Ti
si mi dokazal, da se prazna srca gromko
glase, da so zajčja srca v orlovih prsih...

— 107  —

Srd, ljubosumnost, maščevanje so
goreli v Sitckem; premagovali so nje¬
govo vest. Vzhajalo je solnce in po
pravljicah zgodnjih koscev so videli dva
neznana jezdeca, zavita v plašče, katera
sta naglo jahala po vladimirski cesti.

V.

Žar gorečega samostana Danila
Stolpnika je metal svoj krvavi odsvit
na jezero, na kojega bregovih so od¬
mevali vojaški kriki. Lisovskij je že
oblegal Perejaslavlj, že je odbil napad
Mihajla Sitckega. Praska je le-kar kon¬
čala, streljanje umolknilo ; a oblak dima
in prahu je pokrival še mestno zidovje,
kjer so švigali ognji in orožje, slišala
se povelja, ropotanje sekir in plakanje
žen.

Druga podoba se je predstavljala
pod zidom : v bližajoči se noči ni bilo
moč videti obsega sovražnikovega ta¬
bora ; a ker se niso preveč bali ne daleč
streljajočega mestnega orožja, pritisnili
so svoje prednje vrste prav blizu k
blatnemu rovu. Z zidovja se je videlo
skozi mrak, da jezdeci razsedlujejo
konje, drugi jih pa vodijo okrog in
Prepevajo pesmi, zopet drugi jih na-
pajajo, žvižgaje pri jezeru. Pešci otira-

108  -

vajo oklopje in poddelavajo z olubjem
iz mladik. Tu delijo jed, tam — plen.
Treskaje gore ognji okrog in okrog; v
kotlih vre in vojaki se zbirajo v sku¬
pine: začenja se šala in smeh, krik in
petje. Nikdo ne žaluje po ubitih, nikdo
ne misli na-se — vsi se breskrbno ve¬
sele pred in po bit vi. Na svatbi smrti
pirujejo prav tako, kakor na god pri¬
jatelja.

čudna in raznovrstna je bila zmes
narodov, zbranih pod zastavo Lisov-
skega. Poljska žlahta je napadla svoje¬
voljno Ruse v svojo korist, brez volje
državnega zbora, brez volje kraljeve.
Ošabno so se sprehajali, vihali si brke
in potegovali nazaj rokave svojih kun-
tušev, neprestano klanjali in se šopirili.
Kazalci so pogledovali po strani svoje
zaveznike in leno kadili tobak; cesto
so se križale njih sablje s poljskimi,
dasi so pridružili svoje nestanovitno
prijateljstvo radi plena in slave njiho¬
vim zahtevam. Pol divji Litovci, katere
so privedli »pani« na rop in klanje,
so sedeli ali spali brez strahu krog
ognjev. Naposled so se izročili poljskim
četam ruski izdajalci, nekateri iz na¬
vade k boju in brezdomovju, drugi iz
koristoželjnosti, tretji iz nade, da si vrnejo
z ropom, kar se jim je vzelo. Razkošje

109

in uboštvo sta se hkratu jasno videli v
taboru. Tu je hodil stražnik z žaru j a velo
halebardo ves raztrgan, a s pozlačeno
čelado; drug v baržunastem kaftanu, a
pol bos; tu napajajo konja s srebrno
zajemalnico, a tam leži na dragem ska¬
kaču mesto sedla vrbovina. Sukneno
zagrinjalo, natakneno na sulico, zagrinja
iz suknje napravljen šotor kakega kor¬
neta, kateri počiva na medvedji koži,
naslonivši glavo na sedlo. Tu je zopet
raztegnena bobrova odetev na umazani
slami. Vse to je čudno in divje, a vse
kipi v življenju in moči. Povsod govor¬
jenje in rezgetanje konj, v mraku žven-
ketanje in bliskanje orožja.

Pri ognju pred šotorom je ležal na
preprogi Lisovskij in z njim dva izda¬
jalca: Hvorostinin in Sitckij. Krepka
postava in surovo, zagorelo obličje sta
kazala v Lisovskem hrabrega vojaka,
a bistre oči in na čelu zamišljene gube
izkušenega vodje. Neskrbni Hvorostinin
je že trdno spal, ker ga je utrudilo
klanje in vino, kakor je bilo videti^ po
njegovi okrvavljeni sablji in prevrženi
kupici.

»Pij, tovariš, pij,« je govoril Vla¬
dimirju pobojnik Lisovskij, nalivaje ku¬
pice. ' — Operi si bojno utrujenost,
°sreči svoje otožno srce z radostnimi

110  —


solzami vinograda ! Poglej, kako vre in
v biserni peni skriva svojo rudečico to
nekupljeno vino. Iz njega pihlja nekako
blagodejno hladilo ; ni zaman skrivalo
svojega žara v dvornih ledenicah, dahi
pregnalo togo carjev...  Tovariš! pij,
ono polajša tudi tvojo!«

»Ne, Lisovskij, nikakor ne. Peklen¬
ska toga plava na vrhu, a vino neti
ogenj v krvi, ki itak brez njega gori.
Videl sem, kako je teklo to vino kakor
morje na mizah Godunova in Dimitrija.

Videl sem v bližini obeh a ve¬
ruj — ono ni zbrisalo otožnosti z ven-
čanega čela in .. . nahajajo se neozdrav¬
ljive rane, neutrudljive misli, katerih
nikdo, nič na svetu ne more izruti iz
trpeče duše!«

Tako je govoril Vladimir v otož¬
nosti globoki in nehinavski. Njegova
usta, še pokrita s prahom, so trepetala,
a na licu, oškropljenem s krvjo, so se
izraževale duševne muke.

Ginjeni Lisovskij je pil zamišljeno
iz svoje kupice; sočutje seje  odzvalo
v njegovem trdem srcu. Tako so tudi v
najnepristopnejših stolpih skrivna, a pre¬
hodna zakotja. Res, da se nista nakrat
našla ta dva značaja: vladoželjnost vodje
je razkačila Sitckega; vodji ni ugajala
v Sitckem nepokornost, A v prvem so

— lil

srčne strasti, katere je pomirila vojna
in častihlepnost, rade popuščale nasproti
drugemu svojo nekdaj neukrotljivo voljo;
Sitckemu se je pa prikupila Poljakova
odkritosrčnost. O zvestobi ruskih od¬
padnikov se je Lisovskij prepričal po¬
polnoma; z rusko krvjo so zbrisali s
sebe rusko ime, a Vladimir je hotel iz¬
raziti svoja čuvstva onemu, kateri jih
je mogel čutiti. Pri vsem tem sta bila
oba goreča; obeh beseda je bila pisana
z nekakimi čudnimi . barvami, kakor
vztočna tkanina — in Lisovskij, ta groza
Rusije, kateri se je poslej proslavil v
nemški verski vojni, se je združil z iz¬
dajalcem, ki ga je vodil v svojo domo¬
vino. Ne vem, je li bilo to prijateljstvo
iskreno ali koristolovsko, vendar sta
postala nerazdružna. Bilo je tako, kakor
ko se srečata dva potoka: penita in
ravsata se, a nepremagana oba, zlivata
s šumom svoje valove in drvita po jedni
strugi.

Molče je podal Lisovskij Vladimirju
roko in krepko, pomenljivo jo stisnil.

»Lisovskij!« je rekel tedaj Vladimir :
»vidim, da prijateljsko vprašanje sili
na tvoje ustnice — jaz je hočem prehi¬
teti. Da, zakaj bi si ne olehčal srca,
katero mori tajna žalost? Zunanjost me
obdolžuje, bolj kakor me obsodi pri-

112  -

znanje, ker ti me lehko razumeš! Po¬
slušaj !

»Tukaj sem zagledal luč sveta, a
popotno sedlo je bilo moja zibeljka, in
kakor v sanjah se spominjam vojnega
tabora, gromenja, krvi in plamena krog
sebe. To je bilo tačas, kakor sem izve¬
del poslej, ko so Švedi premagali me¬
stece Padis v Čudski deželi. Tu je bil
neustrašni starček Danilo Cihačev, ka¬
teri je zavrgel dogovore in zadnji padel
na truplih svojih borilcev, na poverje¬
nem mu zidovju. Moj oče, tamošnji pod-
vojvoda, je bil ranjen, ubežal z bojišča
in rešil mene in mojo mater. Ta krvavi
prizor je pretresel moje triletno srce in
vtisnil v njem bujne, neukrotljive stra¬
sti. Očeta se ne spominjam — umrl je
kmalu po bitki, a mati me je zanemar¬
jala radi mlajšega brata. Kakor burja
v puščavi je prehrumela moja mladost,
niti v otroških letih nisem poznal druge
radosti kakor pokoj. Svojih sovrstni¬
kov sem se ogibal, njih igre so se mi
zdele obžalovalne; meni je bilo v za¬
bavo to, česar so se bali celo mladeniči:
divji konji, zverinski lov, ponočni mrak
in viharno jezero. Veselil sem se nevar-
nostij in najbolj sem preziral one, ka¬
teri so se jih bali. Kmalu me je poklicala
narava in krasota med orožnike na dvor

— 113  —

Feodorjev in ravnodušno sera ostavil
ta rojstni kraj: tačas je letela pred
menoj rajska ptičica — nada in slepila
me s svojimi svetlimi perotnicami.

Začetkom me je oslepil dvorni
blišč, a tem črnejši se mi je pokazala
črnoba poslej. Povsod sem videl slepar¬
stvo in kovarstvo, lepa lica, a negin-
ljiva srca, priliznjenost, kateri nikdo ni
verjel, a vsakdo jo zahteval, modro¬
vanje neumnosti in bahaštvo ničnosti !
čutil sem, kako mi je upadal pogum v
krogu ljudi j, katere bolj greje smehljaj
ljubimcev nego vzajemna šuba*), ka¬
teri ne morejo živeti brez nizkostij, ni¬
čemur potrebnih'! Dan za dnem mi je
dvor zoprnejši... in iztrgal sem se iz
zaduhlih palač Kremlja, da bi dihal va¬
beči me veter in burjo, da bi maščeval
na zverini svoje sovraštvo do ljudij.
Vendar iz nekake pogubne navade sploh
nisem mogel živeti brez ljudij, katerim
se nisem mogel privaditi. Taka je ve¬
riga društva: sneti je ne moremo, a
raztrgati si je ne upamo. Zasedel je
prestol Godunov, leta so se vlekla in
le časih je vabilo mojo dušo k nekaj
silnemu, nekaj groznemu — naposled

*) Tačas so dajali boj arom na dvoru za
praznike in sprejeme bogate dvorne šube (ko¬
žuhe) in kaftane.

Venec Slov. pov. V.

8

t

—  114  —

vzbudila jo je trobenta upora. Kakor
vrana sera zatrepetal, ko sem slišal o
krvi, in radostno poletel k Novgorodu-
Severskemu. Vedel nisem, s kom in
zakaj se bojujem ; da sem le sekal in
pokončaval, pa sem bil zadovoljen. Ta
zabava je bila moj cilj, ta cilj moja na¬
grada. Moje srce se je osveževalo v
bojnem prahu; oživljal sem se z onim
življenjem, katero sem jemal drugim;
toda kdo more bolje od Lisovskega
oceniti sladkobo drznosti in pijanost
zmage !«

»Ti veš, da to se ni vleklo dolgo:
naši moskovski lenuhi so priznali Di¬
mitrija, jaz sem z vzdihljajem spustil
svoj meč in, naprošen od vseh, šel v
svitu novega carja v stolico. Kaj sem
hotel? — treba je bilo n ježiti carske
sokole, da bi dobil pri priložnosti voj¬
vodstvo. Zahajal sem v krog ljudij,
katere sem preziral, kateri so mi pa
bili potrebni, da bi se iz njih povišal.
Obilno prgišče zlatega prahu v oči, ne¬
potrebno število bleščic na plašču, ogrsko
vino in arabski konji — in tvoji lahko¬
miselni rojaki so postali moji prijatelji.
Skupaj smo rogovilili po moskovskih
ulicah, teptali narod, odvajali krasotice.
To me je spominjalo na grabežljivo
življenje. V nasilju sem dihal veseleje :

— 115  —

že sem bil pred pragom uresničenja
svojih želj — a nekaj me je čakalo!
Na neki pojedini me je razžalil mladi
Osolinskij, in mogočna glava je zletela
v prah. Jaz sem bežal, a ne pred smrtjo,
ampak pred sramoto, in domovina me
je sprejela pod svojo streho, toda kako?
— kakor drevo, katero vabi v svojo
senco popotnika, da bi se oddahnil, a
napelje nanj strelo U

»Ko sem prišel sem, sem seiznova
prerodil. Pri spominu na prejšnjo ne¬
dolžnost je zadremalo moje bojno srce,
kakor dete pri zibeljni pesmi. Tu je bilo
vse tako tiho in uljudno! Mojih rodi¬
teljev ni bilo več na svetu, a našel sem
v svojem varuhu, vojvodi VoIynskem,
drugega očeta ; pri njem sem se seznanil
z njegovo prekrasno hčerko Heleno,
in...  priznam ti, Lisovskij, presrčno
jo začel ljubiti; neznano mi čuvstvo ne¬
kakega nebeškega pokoja mi je objelo
srce, ko sem jo pogledal. Moje srce je
postalo kakor sladkobe prenapolnjena
čaša, ljubezen do nje se je razlijala na
vso mojo okolico. Tačas sem spoznal
radost dobrote in potrebo družbe; vprvič
je jjostal zame prekrasen ves božji svet.
Kako veselo so mi tekli dnevi, kako
tihe in čiste so bile moje sanje! Sedaj
se samo spominjam, da je to nekdaj

8 *

— 116  —

bilo ; a razumeti, a čutiti tega ne morem
več. Kaj bi vsega ne storil, kaj bi ne
dal, da bi si povrnil ono ljubeznjivo
raztresenost pri njej, ono nestrpno dolgo¬
časnost brez nje, ono brezžolčno nevoljo
za malenkosti, ono navdušenje za las¬
kanje ! Tri leta so prešla, kakor jedno
majsko jutro ; ona je rasla in se razvi¬
jala pred mojimi očmi, a jaz sem radi
nje pozabil boj in slavo, Poljake in
Ruse. Dimitrija so pognali za menoj.
Njegovi načrti, njegova oblast in živ¬
ljenje so bili raztreseni hkratu z nje¬
govim pepelom s topovim strelom... in
to je bila prava slika njegovega vla¬
danja: grom in dim - pepel na vetru!

Druge moskovske zadeve so ti
znane... a jaz jih tačas nisem hotel
poznati — želel sem jih pozabiti; sedel
sem tukaj, očaran od nje, a kako pre¬
krasna je bila tedaj! kako odkrito¬
srčna je bila z menoj! s kako nežno
skrbnostjo me je hitela razvedriti, s
kako otroško nagajivostjo se je veselila,
ko sem bil jaz vesel! Lisovskij! težko
verjetno, težko in sramotno se je spo¬
minjati, kako sem se jej tačas laskal
jaz, ponosni in neupogljivi mož ; koliko
pohval in uslug sem jej storil; po cele
ure nisem obrnil z nje pogleda in srkal
začaranje krasote; samo na njo sem

- 117

mislil, samo o njej sem sanjal... Da,
jaz ne poznam srede in mej v svojih
strasteh: sovražim do besnosti, ljubim
do pijanosti! A ljubezen ne prinese
vsakomur sreče. Glej, kakor oživlja rosa
travo, a razje z rijo jeklo moje sablje
— tako, kakor ta perzijska sablja, mo¬
rala je moja ljubezen raztrgati vse za¬
preke ali razdrobiti se v koščke. Moje
srce, polno strastij, podobno je vihar¬
nemu oblaku, bliščečemu s solnčnimi
žarki; a le jedna nasprotna megla,
jedna iskra — in kdo se predrzne igrati
s Perunom ? To se je tudi zgodilo. —
Moj mlajši brat Mihajlo je prišel za pol
leta sem, in kmalu se nisem mogel
vzdržavati, da ne bi sovražil onega, ka¬
terega bi moral ljubiti. Jaz sem molčal...
on se je prekrival, a njuna protistranska
ljubezen je nehala biti tajna, in jaz sem
okusil muke ljubosumnosti, seznanil se
s peklom zlobe. Sveža lica, temne oči,
krasne besede Mihajla so vjele njeno
srce — in katero žensko srce ne izbira
prijatelja po sebi? Ono ne more od¬
govoriti, njih pamet pa ne more umeti
naše silne ljubezni. One rade poslušajo
strastne besede strasti, kakor pesen v
neumljivem jeziku, katera je sicer pri¬
jetna posluhu, a neumljiva srcu! Samo
2  blebetanjem, samo z otročjimi igrami
dosežeš njih zanimanje.«

— 118  —

»Toda ne samo ljubezen Helene
mi je ukradel Mihajlo, ljubezen, s ka¬
tero je bil združen moj dušni mir, na¬
stala sreča mojega življenja ! Ne! Dvojni
nož mi je zasadil v srce. Volynskij se
mi je oddaljeval: pristovalo je meni
po starosti in izkušenosti, da bi pre¬
vzel vojvodstvo. Boljši meščani so mi
obečavali, da izbero mene, celo ako bi se
Volynskij protivil. Vse je bilo gotovo ..,
ukrenil sem uporabiti silo, mislil sem,
da brezdvomno dobim, ako ne ljubezen,
pa vsaj roko Helenino ; in snubim jo...
a kaj slišim? Nakrat izvem, da vsled
bratovih spletk se mu izroča moja iz¬
voljenka in njej ža doto — vojvodstvo ...
a v vsem mestu ni bilo slišati glasu
za-me. Kakor besna zverina poskočilo
je tačas moje srce; ne vem, kako da
nisem znorel od srda. Drugo ti je znano.
Svet in pekel, vse se mi je izneverilo

— in postal sem tvoj tovariš.

A ti si videl, kako sem se maščeval
radi kovarstva! Samo po maščevanju
hrepenim... drugega čuta nimam več;
iz srca sem že iztrgal trnjevi venec lju¬
bezni. Prisezam pa pred vsemi, da mi
je še sedaj drago, kar mi je bilo sveto,

— Helena bode živa ali mrtva v mojem
objemu. Hočem se nasmejati njenim
mukam, ker je prezrla moje; hočem,

119  —

da nikdar ne izbriše s svojimi solzami
krvi svojega ljubimca. Imenuj to otro¬
čarijo, trmo, razdraženost malenkost¬
nega samoljubja in čestihlepnosti; po-
smehuj se temu, kolikor hočeš, a ona
bode moja. To je moj cilj, to je moja
želja... kajti, ni li boljše poslušati
svoje volje, kakor večno se pokoriti
tuji? A brata... zlodjeva brata... si
li slišal moj odgovor na njegovo pismo,
katero mi je nedavno poslal na puščici!
Izpustim ti kri, sem mu odgovoril, —
da raztržem zadnje vezi, ki naju dru¬
žijo, a mene tlačijo; s pepelom požara
zasujem Perejaslavlj, kateri me je za¬
vrgel — ako mi je pa usojeno, da po¬
ginem, tedaj potegnem tudi sovražnike
s seboj v brezno ...!«

Kmalu je objel spanec Lisovskega
in Vladimirja. A strašne sanje so vzne¬
mirjale njegovo težko spanje. Vedno
mirnejše je tekla z jezo razgreta kri...
razburjenost ga je popustila in jutranji
vetrič je s hladom opihljal njegova
čuvstva. A čuj, dozdeva se Vladimirju,
da sliši šum korakov; nekdo, priklo-
nivsi se k njemu, šepeče mu na uho:
»Vladimir!«... in on s trepetom, na
Pol v spanju, sega po samokresu in,
nasionivši se na roko, srpo gleda na
prišleca: pred njim stoji mlad kozak v

120  —


mesečnem  svitu;...  neodločno gjpemlje
svojo kučmo, in dolgi lasje se vsujejo
po plečih; zasopljeni znani glas po¬
navlja: »Vladimir!« To je — Helena!

»Ne čudi se, Vladimir,« je dejala, —
»da sem odvrgla dekliško plašljivost in
sramežljivost ter prišla k tebi skozi
vse nevarnosti. Dolgo sem te ljubila
kakor brata, — in sedaj ljubim tvojega
brata bolj nego sebe, zato pa tudi strmini
nad tvojo nepričakovano premembo;
muči me misel, da sem tega jaz kriva;
zato se ne bojim nobene drznosti, no¬
bene žrtve, da le rešim svojo domovino,
tvojo slavo, tvojo dušo. Torej, Vladimir !
Jaz hočem biti tvoja, poskusim te osre¬
čiti, naučim se te ljubiti, — a bodi do¬
stojen moje ljubezni in spoštovanja
vseh: zapusti to gnezdo izdajalcev; tvoj
vzgled potegne za seboj tisoče ruskih od¬
padnikov, tvoja hrabrost reši Pereja-
slavlj, tvoje spreobrnenje poravna tre¬
nutno izdajalstvo. Sam Bog odpusti
skesanemu grešniku, in blagoslov na
zemlji ter zveličanje v nebesih — te
čaka. Brat ti odstopi vse, kar hočeš;
jaz — vse, kar morem ... Za nagrado,
za milost te pa prosim: povrni se!

Usmili se mojih solz. . . usliši mojo po¬
nižno prošnjo!«


— 121  —

»Ne, angeljček !« — je zakričal ga¬
njeni Vladimir: — »jaz ne prodajam ne
dobrih, ne slabih svojih del: ti ostaneš
Mihajlova nevesta — jaz sem pa zopet
domovine sin! Helena, ti si me pre¬
magala — pojdiva!«

Nakrat je pretresel njegovo srce
glas trobente v taboru — in Vladimir
se je zbudil! Lisovskij je že stal pred
njim v oklepju in ga budil.

»čas je, Sitckij, čas!« —je dejal:
— »že se zarl in vse je že pripravljeno,
ti povedeš kozake na pristop od jezera,
jaz napadem od Trubeža ... steno za-
palimo, in mesto bo naše!«

»Ali so bile to sanje ?«:—vzkliknil
je, oziraje se, od sna zaslepljeni Vla¬
dimir. — »Sanje, zlobne sanje! — Tako
je vse dobro, vse lepo na svetu — le
bajka, le prazen sen; samo v sanjah
so vneti ljudje za vzvišeno in plemenito.
Naj me vleče usoda v hudobijo — jaz
jo še prehitim, čim težja mi bode vrnitev,
tem neusmiljenejši bodem ! Na konje,
naprej ! gorje oblegancem!«

Jedva se je danilo. Tolpe so od¬
rinile molče, ne da bi streljale — a
usodepolni »streljaj!« z nasipa je bil
smrtna zarota za mnoge. Kakor v travi
skrite temnopisane kače so odprli topi
svoje žrelo, nebo je vzplamenelo in

— 122  —

smrtna toča je začela z žvižgom padati
med vrste. — »Naglo, naglo!« — zado¬
nelo je povsod ... »hitro na rov, pod¬
takni ogenj, ruj in sekaj kolišče !« Poljaki
so vdrli naprej po smugavniku, katerega
so vrgli v rov ; a karteče na steni niso
molčale, jadra so obračala vrste napa-
dovalcev, in voda je požirala ranjence.
Tolpa se je ustavila.

»Naprej, za menoj!« zakričal je Vla¬
dimir, pritisnil si čalado na čelo in se
zaletel na drugi breg. S krikom in
vikom so se vsuli za njim kozaki, a
on je že pred vsemi, s sabljo v zobeh,
s samokresom v roki, na lestvicah. .. •
Otresaj e s sebe kamnje in puščice
se je prejel že za rob in stopil na steno.

»Stoj!« — mu je zagromelo nasproti.
— Topov strel je razsvetil borilca, s
katerim je trčil skupaj a kaj je to?
Nad njim je bliščala Mihajlova sablja.
Grozen prizor! Bleda od srda sta se
spogledala in zmračilo se je vse. .■•
Nehote sta zatrepetala oba. On je iz¬
dajalec — bila je prva misel; a on je
tvoj brat, bilo je prvo Mihajlovo čuvstvo,
in sablja v roki mu je upala. Ta je
moj sovražnik — šinilo je Vladimirju v
glavo, in samokresov strel je prehitel
omahujočo sabljo. Toda tudi on, prodrt

z dvema sulicama, se je zgrudil na
truplo z njegovo roko umorjenega brata.

* *

*

Izdajstvo! Zmaga! — zagromelo
je od Trubeža, in potem so doneli klici
ropanja in nasilja po zraku.

* *

*

Po noči sta bredla dva Poljaka po
steni in plenila trupla: ustavila sta se
pri jednem, da bi mu slekla dragoceno
špansko košuljo. Med tem se je muci
Sitckij ves dan in popolnem onemoge ,
Sas ga je izmučil. Pekoče solnce je zga o
njegove rane, žeja njegovo grlo: žu¬
želke so pile njegovo kri, a on m mog
ne s klicanjem, ne pregibanjem olenca
svojega trpljenja. Kri, ki mu je 0
tekla skozi rane iz srca, je naredila
njem prostor vesti. »Hudodelmk«, je
dejal, »žrtvoval si vse svoji trnu 1
Pa sedaj ? Le muči se! To je se lehko
Plačilo za večno trpljenje na onem sve •
Ali slišiš krik ? - z njim opevajo teoe
s  proklinjanjem. Mnogo stoletij P r0
Predno izgine spomin izdajalca, z . a '
niovan s sramoto«. Med tem se J e
r llo strašno trpljenje s smrtnim po

— 124  —

— in strašni trenutek, katerega si je
želel in se ga bal Vladimir, se je pri¬
bližal. čuti so se mešali in prenehavali,
težek vzdihljaj mu je hotel kakor raz¬
trgati srce.. .

To je on, je rekel Poljak svojemu
tovarišu, gledaje pri mesečnem svitu v
obličje umirajočemu. To je Sitckij.
Bi ga li ne pokopali častno, Kazimir?
on je bil hraber mladenič; naš Lisov-
skij ga je cenil.

Cenil? Se li more ceniti izdajalca?
Ako se časte ljudje radi jedne predrznosti,
je potem pač vsejedno, ako se umre
na vislicah z razbojniki! Ne: vrane
naj ga raztržejo. Zemlja ne sprejme
onega, kateri jo je izdal!

Potegniva z njega poljski kun tuš

— ker sicer omadežuje poljsko obleko!

Ne, Jan, jaz se za nič ne dotaknem
z bratsko krvjo oškropljene obleke.

O, ne omenjaj! Ta hudodelnik je
ustrelil svojega brata ... a telo njegove
neveste so našli sedaj v reki. Se je li
utopila od strahu ali gorja, ali so jo
utopili drugi — se ne ve; a ona je
vsaj srečna, da ne vidi konca svoje do¬
movine. .. Glej, tu leži pa njegov brat.
Pomagaj mi, Kazimir, da potegneva to
telo iz-pod Kajna. Zavidam njegovi

125

smrti za domovino, in častno bode treba
pokopati hrabrega od hrabrih!

Kakor trobenta sodnega dne pre¬
budil je ta razgovor Vladimirja. S tre¬
petom je odprl oči, zatekle s krvjo —
in prvo, kar je zagledal, je bilo bledo,
preteče obličje ubitega brata, na kojega

prsih je ležal on_ Pri tem pogledu

so otemnele izdajalčeve oči.

S'!

/


„Gozd šumi“.

Huski spisal Vladimir l^orolenko.

Poslovenil t Ivan Sivec.


ISl

je šumel. » ,

tem gozdu se je zmerom cul

_m — enakomeren, zategnen

kakor odmev daljnega zvona, miren m
otožen, kakor tiha'pesem brez besed, ca
kor nekaki spomini o minulosti. ®
gozdu je zmerom šumelo radi tega, kei ]
bil to star, zaraščen gozd, katerega s
še nista dotaknila žaga in sekira lesnega
trgovca. Visoke, stoletne smreke z n-
dečkastimi mogočnimi debli so s
nalik vojski, stiskajoče se druga k S
z  zelenimi vrhovi. Spodaj je bilo i >
duhtela je smola ; skozi plast srni e c

9

Venec Slov. pov. V.

— 130  —


iglic, s katerimi je bila posuta zemlja,
je prodrla jasna praprot, bujno se
razprostirajoča nalili nekakim čudnim
cembain ter stala nepremično. Na
vlažnih mestih se je razkošatila visoka
zelena trava; bela trobentica je nizko
pobešala svojo težko glavo kakor pre¬
vzeta od tihe onemoglosti. A zgoraj se
je brez konca in kraja glasil gozdni
šum, podoben otožnim vzdihljajem sta¬
rega gozda.

Toda sedaj so postali ti vzdihljaji
čimdalje globlji in silnejši. Šel sem po
gozdni stezi in dasi neba nisem videl,
sem vendar spoznal po tem, kako se
je mračilo v gozdu, da se zbirajo tiho
nad njim črni oblaki. Pilo je že pozno.
Med smrekbvimi debli je le semtertje še
prodrl kak žarek zapadajočega solnca,
toda po goščavi se je že razprostiral
mrak. Proti večeru se je zbirala ne¬
vihta.

Za danes je bilo treba že odložiti
vsako misel na lov; treba je bilo ogle¬
dati se pred nevihto za prenočiščem.
Moj konj se je spodtikal s kopiti ob
gole korenine, smrkal ter migal z ušesi,
poslušaje zamolkli gozdni odmev. Sam
od sebe je hitel k znani logarjevi koči.

Zalajal je pes. Skozi redka debla
je bila videti bela stena. Plavkast trak




- 131  -

dima se je spenjal proti oblakom; še¬
pavo stoječa koča s capasto streho se
je stiskala k steni rudečkastih debel;
ona jedina kakor bi se bila vgrezala v
zemljo, med tem ko so vitke in visoke
smreke štrlele visoko nad njo kvišku
svoje glave. Na sredi poljane je stala
kopica mladih hrastov, tesno stiskajoči
se drug k drugemu.

Tu bivata navadna tovariša, sprem-
Ijajoča me na lovu, logarja Zahar in
Maksim. Toda sedaj gotovo nobenega
ni doma, kajti na lajanje velikega ov¬
čarskega psa nihče ne pride na dan.

Samo stari ded s plešasto glavo
in sivimi brkami sedi pod steno ter
plete čevlje iz ličja. Brke segajo dedu
skoro do pasu, oči zro otožno, kakor
ni se zmerom nečesa spominjal, pa se
v endar ne mogel do dobrega spomniti.

«Zdravstvuj, ded ! Ali je kdo
doma ?«

»Ehe!« odmaja ded z glavo. »M
^iti Zaharja, niti Maksima, pa tudi
Motra je odšla v gozd za kravo.. -
Krava je nekam ušla, gotovo so jo med¬
vedje raztrgali... Tako, evo... ni ni¬
kogar !«

»No, nič ne de. Posedim nekoliko
s  teboj, počakam.«

— 132

»Počakaj, počakaj!« mi prigovarja
ded, in med tem, ko jaz privezujem
konja k mlademu hrastu, me ogleduje
s slabimi in kalnimi očmi. Slabo se’
godi staremu dedu: oči ne vidijo in
roke se mu tresejo.

»A  kdo si ti, fant?« me vpraša,
ko prisedem k njemu k steni.

To vprašanje čujem pri vsakem
svojem obisku.

»Ehe! sedaj že vem, že vem,« go¬
vori starec, poprijevši se znovič dela.
— »Evo, stara glava je kakor rešeto,
ničesar ne ostane v njej. Onih, ki so že
daPno pomrli, se spominjam, oj, dobro
spominjam! Toda na mlajše zmerom
pozabim . . . Predolgo že živim na
svetu.«

»Ali že dolgo, ti starec, živiš v
tem gozdu?«

»Ehe, dolgo. Francoz je dospel v
našo deželo, ko sem bil jaz že tukaj.«

»Marsikaj si ti videl v svojem živ¬
ljenju. Gotovo imaš marsikaj povedati.«

Ded me začudeno pogleda.

»I kaj bi naj bil videl, fant ? Gozd
sem videl. .. Šumi gozd, šumi po dnevu
in po noči, šumi po zimi in po letu...
In jaz sem nalik temu drevesu prebil
svoje življenje v gozdu ter ničesar
nisem skusil... Že je čas, vleči se v

— 133  —

grob, toda časih si domislim, fant, da
niti sam ne morem razumeti, ali sem
sploh živel na svetu ali ne ... ? Ehe,
tako je ! Mogoče, da niti nisem živel...«

Konec temnega oblaka se je povspel
izza gostih vrhov dreves nad gozdno
poljano; veje dreves po poljani so se
zagugale od močnejšega vetra in
gozdni šum se je spremenil v silnejši
akord. Ded je dvignil glavo ter poslušal.

»Nevihta se bliža,« je dejal čez
minuto. »To je gotovo. Oj, oj, ponoči
zarujove burja, začne lomiti bore, s
korenikami jih bo ruvala!... Gozdni go¬
spodar zapleše...« dodal je tiše.

»Kako veš ti to, ded?«

»Ej, to jaz vem ! Dobro vem, kako
govori drevo... Drevo, mladič, se tudi
boji... Poglej, trepetliko, prokleto drevo,
neprenehoma trepeče, vetra ni, a ona
se trese. Bor v borovju v jasnih dneh
poje — zveni, a če zavije veter, zaječi
in zastoka. To ni še nič... A poslušaj
sedaj... Četudi slabo vidim z očmi, pa
slišim z ušesi: dob je zašumel, doba na
ravnici se je že lotil... Burja bo...«

Istinito, kopica nevisokih, krevljh-
stih dobov, stoječih po sredi ravnice in
obkroženih z visokimi bori, se je zagu-
gala s krepkimi vejami in od njih je

— 134  —

1

prihajal gluh šum, jasno se razločujoč
od kovinskega zvenenja borov.

»Ej! slišiš-li, mladi?« je dejal ded
z otročje-lokavim nasmeškom. — »Že
vem : lotilo se je doba, znamenje, da
pridrvi po noči gospodar in začne lo¬
miti... A ne, ne zlomi! Dob — krepko
drevo, ne zmore ga niti gospodarjeva
sila... tako je...«

»Kakšen gospodar, ded? Saj sam
praviš : burja lomi.«

Ded je pokimal z glavo.

»Ej, jaz že vem!... Dandanes, pra¬
vijo, so taki ljudje, ki nič ne verujejo.
A jaz sem ga videl, kakor vidim sedaj
tebe in še boljše, ker imam sedaj slabe
oči, a takrat so bile mlade. Oj — oj,
pa kako so videle moje oči v mladosti !...*

»Kedaj si ga videl, ded? Pri¬
poveduj !«

»A no, vse je bilo prav tako, ka¬
kor sedaj: najprej v borovju zastoče
bor... Zaječi in zastoče: o — oh — ho
— o... o — ho — o! — in potihne, a
potem zopet, potem zopet, vedno češče,
vedno žalostneje. Ej, zato, ker jih go¬
spodar ponoči mnogo zruši. In potem
zašumi dob. Proti večeru vedno hujše,
po noči pa jih prične zvijati: bega p°
lesu, smeje se in joče, vrti se, pleše in
se zaganja v dobovje, kar izruvati g a

— 135

hoče... Jaz sem nekdaj jeseni pokukal
skozi okence; to njemu ni bilo po godu :
pridrvil je k oknu, tar-rah vanj z
borovo vejo; jaz nisem bedak — od¬
skočil sem. Ej, mladi, kako je bil srdit!...«

v Pa kakšen je bil?«

»Prav tak je bil, kakor ona stara
vrba, ki stoji na blatu. Zelo podoben !...
Lasje — kakor suha omela, ki raste v
gozdu, in brada tudi, a nos — kakor
grčasta veja, in obraz zgrban, kakor
da bi bil porasten z lišaji... Fej, kako
grd ! Bog ne daj nobenemu krščenemu
človeku, da bi ga videl... Veruj mi !
Videl sem ga še drugikrat na blatu, od
blizu... Oe hočeš, pridi enkrat po zimi
in videl ga boš. Zlezi tedaj na goro, —
gozd pokriva to goro, — in splezaj na
kako visoko drevo, celo v vrh. Od tam
ga je možno videti slednji dan : on plava
kakor bela meglica nad lesom, vrti se
in se spušča z gore v dolino... Beži,
beži in se naposled izgubi v lesu. Ej !...
A kjer izgine, tam postilja sled z belim
snežkom. Ako ne veruješ staremu člo¬
veku, pa sam pogledaj enkrat.

Starček je postal zgovoren. Oživ¬
ljeni in nepokojni drevesni šum in pri¬
pravljajoča se nevihta so zbudili staro
kri. Ded je kimal z glavo, nasmehal se
in mežikal z oživljenimi očmi.

— 136  —

Kar naenkrat mu je nekaka senca
zatemnila visoki, nagubani obraz. Dreg¬
nil me je z laktom in rekel, tajinstveno
gledaje:

»Veš, mladi, kaj ti povem?... Ta,
gotovo, lesni gospodar — zoperno bitje,
to je res. Krščenega človeka je strah,
ko vidi tako grdo spako... Vendar, da
povem resnico: on ne ucini hudega...
Pošali se s človekom — pošali, a da bi
mu naredil kaj zlega, tega ne.«

»Kako da ne, ded, saj si rekel sam,
da te je hotel udariti z vejo ?«

»Ej, hotel — hotel! Takrat se je
razsrdil, ker sem ga gledal skozi okno,
tako je ! A če ne vtikaš nosa v njegova
dela, ti ne napravi nikakega zla. Tak
je !... A veš, v tem lesu so vršili ljudje
strašnejša dela... Ej, Bog ve!

Ded je naklonil glavo in za hipec
pomolčal. Potem, ko je pogledal na-me,
je v njegovih očeh, skozi pokrivajočo
jih motno mrenico, zasijala nekaka
iskrica prebudivšega se spomina.

»čakaj, jaz ti hočem pripovedo¬
vati o naših dogodbah... Tu je bilo,
prav na tem mestu, davno... Jaz pom¬
nim... kakor v snu,a kadar gozd krep¬
keje zašumi, tedaj se spomnim vsega...
Hočeš-li, da ti pripovedujem, a?« „

»Hočem, hočem, ded! Pripoveduj!«

»Torej pričnem, ej ! Poslušaj!«

— 137  —

II.

Meni, veš, sta umrla oče in mati
že davno, jaz sem bil takrat mal deček.-
Pustila sta me na svetu samega. \ idis,
kako je bilo z menoj, ej! Srenja je
premišljevala: »Kaj naj počnemo sedaj
s tem dečkom?« In gospodar sam je
tudi premišljeval. Prišel je takrat iz
gozda šumar Roman ter rekel srenj a-
nom: »Dajte tega dečka meni v var¬
stvo, jaz ga bom hranil... Meni bo v
gozdu veselje, in on bo pri kruhu«...
Tako je dejal; srenjani so mu odgovo¬
rili: »Vzemi ga!« On me je vzel. Od ti
stega časa sem ostal v gozdu.

Tu me je Roman zredil. Kako stra¬
šen človek je bil to, moj Bog!... Rasti
velike, oči črnih, las črnih in črna duša
mu je gledala iz očij, ker je ta cloveK
živel vse svoje življenje sam v goziu,
medved, so pravili ljudje, mu je bil to,
Par brat, a volk — sorodnik. s
zverjad je poznal in se je ni bal, a ljua
fe je ogibal, še pogledal jih m... Vidiš,
kakšen je bil, — moj Bog, res. Kad
je pogledal na-me, mi je bilo, kakor
me je pogladila mačka z repom po nrpra...
Ku, pa mož je bil vse eno dober, na
ttie je, moram reči, dobro: ajdo\e va^

138  —

s salom je bilo pri njem vedno dovolj,
kadar je ubil kako raco, je bila i raca.
Kar je res, je res, tako me je hranil...

Tako sva živela. Roman je hodil
v gozd, a mene je zapiral v kočo, da
bi me ne raztrgala kaka zver. Pozneje so
mu dali »ženico« Oksano.

Gospodar mu je dal ženko. Pozval
ga je v selo in mu rekel: »Veš kaj, je
dejal, Roman, oženi se!« A Roman je
odgovoril gospodu: »čemu, vraga, mi
bo žena ? Kaj bom delal v gozdu z
babo, ko imam pri sebi dečka ? Ne, je
dejal, ne bom se ženil!« Kaj hočeš, ni
bil vajen pečati se z devojkami. A go¬
spod je bil zvit... Kadar se spomnim
tega gospoda, mladi, vidim, da sedaj
že ni več takih, — ni več takih go¬
spodov, — izgubili so se... Poglejmo na
primer tebe: ti si tudi, pravijo, go¬
sposkega rodu... Morebiti je res, a takšen
nisi... nisi pravi... Ti si bore — mla¬
denič, a drugega nič.

Nu, a ta je bil pravi, izmed
prejšnjih... Glej, povem ti, po svetu se
godi tako, da se stotine lj udi j boje jed-
nega, pa še kako !... Poglej, mladi, na
jastreba in na pišče : oba sta ,se izva¬
lila iz jajca, a jastreb je kmalu v vi¬
šini, ej! Ko zakrikne pod nebom, brž
se poskrijejo ne-le piščeta, - tudi stari

— 139  —

petelini.,. Glej, jastreb — gosposka ptica,
a kura — navadna kmečka...

Pomnim, jaz sem bil še mal deček :
kmetje so vozili iz gozda debla, bilo je
okoli trideset mož. Mimo je prijahal sam
gospod na svojem konjiču in vihal brke.
Konj je poskakoval pod njim, on pa je
zrl okrog. Oj, — oj ! ko so rnužiki za¬
gledali gospodarja, nakrat so se izbe-
gali, vlačili konje v sneg in snemali
kape. Potem, ko je gospodar odskakal,
so oni vlačili debla iz snega, — glej,
njemu, vidiš, še samemu je bilo na cesti
pretesno! Naježi gospodar obrvi — že
se mužiki boje, zasmeje se — vse je
veselo, a nagrbanči čelo — vse tožno.
A da bi kdo gospodarju ugovarjal, tega,
Bog ne daj, ni bilo.

Nu, a Roman je, kakor sem rekel,
zrastel v gozdu in se ni znal obnašati
kakor tiče, a gospodar se ni zelo
srdil nanj.

»Hočem,« je dejal gospodar, — »da
se oženiš, s katero, to je moja briga.
Vzemi Oksano !

»Jaz je nočem,« je odgovoril Roman,
»ne potrebujem nobene Oksane! Naj se
vrag ženi z njo, a ne jaz... Tako je!«

Gospodarje rekel prinesti leskovke
in Romana položiti na travo; gospodar
ga je zopet spraševal :

140  —

»Roman, ali se bodeš ženil?«

»Ne,« je dejal, — »ne bodem.«

»Naložite mu jih,« je rekel gospod,
»kolikor jih more nesti.«

Naložili so mu jih nemalo; ako-
ravno je bil Roman zdrav, vendar se
je naveličal:

»Jenjajte vendar,« je dejal, »naj
bode! Naj bi jo raje vsi črti vzeli, ka¬
kor da moram jaz toliko trpeti za babo.
Dajte jo sem, jaz se oženim!«

Na gospodarjevem dvoru je živel
kozak Atanazij. Prišel je s polja uprav
tačas, ko so Romana silili k ženitvi. Ko
je izvedel Romanovo bedo — brum pred
gospodarjem na kolena in mu poljub¬
lja noge.

»Čemu,« pravi, — »vi milostljivi go¬
spodar, človeka mučite? — jaz se z
veseljem oženim z Oksano, ni besedice
ne črhnem!...«

Ej, sam se je ponudil. Vidiš, kakšen
človek je bil, moj Bog !

To je Romana obradovalo, razve¬
selilo. Vstal je, se zravnal in dejal :

»Prav,« je rekel, — »dobro. Škoda
le, da nisi prišel nekoliko poprej. Go¬
spodar je tudi — vedno tak!...  Nič
mu  ne moreš dopovedati. Kdo se bo z
veseljem ženil, ko človeka kar zgrabijo

in mu jih naštejejo! Je-li kristjansko
tako počenjanje? Fej !...«

Ej, on včasih še gospodarja ni
pustil pri miru. Tak je bil Roman!
Kadar se je razsrdil, takrat ni bilo do¬
bro bližati se mu, tudi če bi bil sam go¬
spodar. A gospodar je bil zvit! On je,
da veš, vse nekaj drugega nameraval.
Zapovedal je, da so položili Romana
zopet na travo.

»Jaz,« je rekel, — »hočem tebi,
tepec, dobro,* ti pa vihaš nos. Do sedaj
si živel sam, kakor medved v hrlogu,
in če sem prišel k tebi, je bilo vse pusto
in neveselo... Naložite mu jih, tepcu,
dokler ne poreče : dovolj !... A ti, Ata-
nazij, hodi k črto vi materi. Tebe, je
dejal, nismo povabili k obedu, zato ne
sedaj samovoljno za mizo, ali vidiš,
kako smo Romana pogostili?«

Roman se je že zares razsrdil, ej !
Bili so ga, kakor tiče, kajti prejšnji
ljudje, da veš, so znali izvrstno mlatiti,
a on je ležal in ni rekel: dovolj !
Dolgo časa je trpel, naposled je vendar
zinil :

»Ne dočakaš, brate, da bi jih še
kdo zaradi jedne babe toliko ujel, ne
da bi šteli. Dovolj ! Da bi vam posah-
nile roke, dvorski psi! Sam zlodej vas

142  —

je naučil leskovke vihteti! Saj vendar
nisem snop na podu, da bi me tako
mlatili, če že mora biti, pa se bom
ženil!...

A gospodar se je nasmejal.

»Vidiš,« se mu je rogal, — »to je
dobro! Sedaj ne boš mogel na svatbi
še sedeti, zato boš pa bolj plesal...«

Vesel je bil gospodar, bogme, ve¬
sel, ej ! A kar se mu je pozneje hu¬
dega zgodilo, ne daj Bog poskusiti no¬
benemu krščenemu človeku. Res, nobe¬
nemu ne priželim kaj takega. Da, niti
Židu ne privoščim tega. Tako je...

Tako so Romana oženili. Privedel
je v kopo mlado ženko ; spočetka jo je
psoval in ji očital leskovke.

»Ti,« ji je govoril, — »nisi vredna
toliko, kolikor sem prestal za-te muk.«

Včasih se je zgodilo, da je prišel
iz gozda, ter jo pričel izganjati iz koče:

»Poberi se! Ne potrebujem babe v
hiši! Še naslikane te nočem videti!
Meni ni ljubo,« pravi, — »če spi baba
v moji koči. Smraja, — pravi, —
usmrajena.«

Ej!

Nu, naposled se ji je privadil. Ok-
sana je prenovila vso hišo: pomela

— 143  —

izbo, jo pobelila, vredila posodo; vse
se je blestelo, da je srce poskakovalo.
Roman to vidi: ni slaba baba, — tako
se ji je privadil. A ne le privadil, mladi,
pričel jo je ljubiti, bogme, ne lažem !
Ko se je zagledal v ženo, je dejal:

»Hvala gospodarju, dobro me je
naučil. Kako sem bil jaz neumen: to¬
liko sem jih ujel za njo, a sedaj vidim,
da to ni nič hudega. Še celo dobro je.
Tako je !«

Prešlo je nekaj časa, sam ne vem
koliko. Oksana je legla v posteljo in
pričela stokati. Ko sem se zjutraj zbu¬
dil, slišim : nekdo veka s tankim glasom.
Ej ! — sem si mislil, — kakor se kaže,
smo dobili dete. In res je bilo tako.

Dete ni živelo dolgo na belem
svetu ; samo od jutra do večera. Zvečer
je prestalo vekati... Oksana je zapla-
kala, Roman pa je dejal:

»Deteta ni več, a kadar ga ni, ni
treba zvati popa. Zagrebemo ga pod
bor.«

Tako je rekel Roman, in kakor je
rekel, tako je tudi naredil: izkopal je
jamo in ga zagrebel.

Tam-le stoji stari štor, strela ga je
razbila... To je ostanek tistega bora,

144  —

pod katerega je Roman zagrebel dete.
Poslušaj, mladi, kaj ti povem: od

solnčnega zahoda, pa dokler danica ne
ugasne nad gozdom, poletava nekaka
ptičica in čivka. Oh, tako žalostno
peva, da boli srce! To je nekrščena
duša, — krsta si prosi. Kakšen izveden
človek, kateri se je učil po knjigah,
tak, pravijo, bi ji mogel dati krst, po¬
tem bi ne poletavala več... A mi živimo
v gozdu, nič ne znamo. Ona poletava,
ona prosi, a mi ji moremo samo reči:
»žal, žal, bedna duša, mi ti ne moremo
pomagati!« Ona nato zaplače in odleti,
a potem prifrči zopet. Oh, mladi, kako
mi je žal bedne duše !

Ko je Oksana okrevala, je vedno
pohajala na mogilico. Sedla je na mo-
gilico in plakala tako hudo, da se je
razlegalo po vsem gozdu. Tako je ona
žalovala po svojem detetu, a Romanu
ni bilo žal otroka, ampak Oksane. Prišel
je včasih iz gozda, sedel k Oksani in
ji govoril:

»Molči vendar, prismoda! Kakor
da bi bilo vredno za to plakati! če je
umrlo jedno dete, saj morda dobimo
drugo. Da, celo boljše, ej ! Kajti ono,
morda, še moje ni bilo, jaz nisem gotov.
A to bo moje.«

— 145  —

Oksana, seveda, ni bila zadovoljna,
kadar ji je govoril tako. Prestala je
plakati in ga pričela zmerjati. Nu, a
Roman se ni srdil nad njo.

»čemu,« jo je povpraševal, — »se
jeziš ? Saj nisem rekel nič takega; samo
to, da nisem gotov. Zato nisem gotov,
ker prej ti nisi bila moja in nisi živela
v gozdu, ampak v svetu, med ljudmi.
Kako morem torej biti gotov? Sedaj
pa ti živiš v gozdu, tako je prav. Ba¬
bica Teodozija mi je rekla, ko sem šel
v selo po njo: »Kako je to, Roman,
nekam zgodaj se ti je narodilo dete!«
A jaz njej : »Kaj jaz vem, je-li zgodaj,
ali pozno ?...« Ti pa me sedaj nepre¬
stano grdiš, a pazi, če se razsrdim,
vedi, ne bode zdravo za te.«

Oksana pa ga je le psovala, pso¬
vala in — prestala. Zopet včasih ga je
psovala in udarila po hrbtu, a ko se je
Roman razsrdil, je ona utihnila, — bala
se ga je. Pričela se mu je laskati, ob¬
jemala ga, poljubovala in mu gledala v
oči... Kmalu je bil moj Roman upoko¬
jen. Kajti... veš ti, mladi... ti morda še
sam ne veš, a jaz, starec, četudi se ni¬
sem ženil, sem marsikaj videl svoje
dni : mlada žena tako sladko poljublja,
da ukroti kolikor hočeš srditega moža.
E j — ej!... Jaz že vem, kakšne so te

10

Venec slov. pov. V.

— 146  —

ženske. A Oksana je bila tako ljubka
mladica, da sedaj takih že ne vidim
več. Dandanes, mladi, povem ti, niso
tudi ženske več take kakor nekdanje.

Nekega dne je zatrobil v lesu rog:
tra — ta, tara — tara — ta — ta —
ta!... Tako se je razlegalo po gozdu,
veselo in zvonko. Jaz sem bil takrat
še mal deček in nisem vedel, kaj to
pomeni; vidim : ptice zletavajo iz gnezd,
mahajo s krili in čivkajo, a zajec je
položil ušesi po hrbtu ter bežal, kolikor
je mogel. Jaz sem mislil: kaka nena¬
vadna zver tako krepko tuli. A to ni
bila zver, ampak gospodar je jahal po
gozdu in trobil v rog; za njim pa so
jahali spremljevalci, vodeči pse na
vrvicah. Izmed vseh je bil najkrasnejši
Atanazij Švidkij, ki se je postavljal
za gospodarjem ; imel je kapo z zlatom
vezano, konj pod njim je poskakoval,
za plečami se mu je blestela puška in
na jermenu je imel čez pleča obešeno
banduro (citre.) Oh, kako krasen dečko
je bil ta Atanazij, jako krasen! Kako
se bo gospodar primerjal k Atanaziju:
gospodar je bil že plešast, nos je imel
rdeč in oči, četudi vesele, vendar ne
take, kakor Atanazij. Pravih' so, da so
bili Atanazijevi očetje in dedje zaporožki
kozaki, ki so kozakovali v Sječi, a ta-


— 147  —

mošnji narod je bil dober, krasen in
iiraen. Samo pomisli, mladi: na konju s
kopjem kakor ptica letati po polju, ali
pa s sekiro drevje podirati, to ni vse
eno. ..

Jaz sem priletel iz koče in gledal:
gospodar je prijahal, se ustavil in sprem¬
ljevalci so se tudi ustavili; Roman je
prišel iz izbe, podržal gospodarju stre¬
mena in gospodar je stopil na zemljo.
Roman se mu je poklonil.

» Zdravo !« je dejal gospodar Ro¬
manu.

»Ej!« je odgovoril Roman, —
»hvala, jaz sem zdrav, česa mi manjka?
A vi ?«

Roman, vidiš ti, ni umel odgovoriti
gospodarju kakor tiče. Vse spremstvo se
je na te besede zasmejalo in gospo¬
dar tudi.

»No, hvala Bogu, da si ti zdrav,«
je rekel gospodar. — »Kje je pa tvoja
ženka ?«

»Kje naj bo žena ? Ona je go¬
tovo v koči...«

»Pa še mi pojdimo v kočo,« je
dejal gospodar, — »a vi, junači, razpro-
strite tačas na travi preprogo in pri¬
pravite nam vse, da prvikrat počastimo
mladi par.«

10 '

5

t— 148 —

Odšli so v kočo: gospodar in Ata-
nazij, Roman brez kape za njima, in
še Bogdan — najstarejši spremljevalec,
verni gospodarjev sluga. Vidiš, tudi
takih slug ni več dandanes na svetu:
stari je bil s posli strog, a pred gospo¬
darjem kakor pes. Za Bogdana ni bilo
nobenega na svetu, razen gospodarja.
Pravili so, da je Bogdan, kadar sta mu
pomrla oče in mati, prosil starega go¬
spodarja za prevžitek in se hotel že¬
niti. A stari gospodar ga ni uslišal, dal
ga je svojemu sinu: tu imaš, je dejal,
očeta in mater in ženo. Bogdan je go¬
spodiča pestoval, ga naučil hoditi, ja¬
hati, streljati. A ko je gospodič dorastel
in počel gospodariti, bil je stari Bogdan
neprenehoma za njim kakor pes. Oh,
povem ti, istinito : ljudje so hudo pre¬
klinjali tega Bogdana, veliko ljudskih
solz je padlo nanj... vse radi gospo¬
darja. Na jedno gospodovo besedo bi
mogel ta Bogdan, pomisli, rodnega
očeta raztrgati v koščke.

Jaz, dečko, sem tudi »smuknil za
njimi v izbo: kaj hočeš, radovednost.
Kamor se je obrnil gospodar, tam sem
bil jaz za njim.

Gospodar je ostal sredi izbe, vihal
si brke in se smejal. Roman je prestopal
z jedne noge na drugo in mencal kapo,

a bedni Atanazij se je naslonil na steno
in stal liki mladi dob v slabem vremenu.
Namrgodil se je, nevesel...

Tako so se postavili oni trije pred
Oksano. Samo stari Bogdan je sedel
na konec klopi, povesil glavo in priča¬
koval gospodovih povelj. V kotu ob
peči pa je stala Oksana, povesila oči in
vsa zardela, liki mak sredi ječmena.
Oh, vidiš, slutila je, da ne bo dobro.
To ti povem, mladi : nikdar ni dobro,
če gledajo trije možje v jedno ženo, —
do lasanja pride gotovo, če ne več. Jaz
vem to, ker sem sam videl.

»Nu, Roman/' se je smejal gospo¬
dar,— »ali ti nisem vsnubil lepe žene ?«
»A kaj to?« je odgovoril Roman.

— »Baba je baba.«

Atanazij je pomigal z rameni, po¬
gledal na Oksano in dejal sam pri sebi:

»Da, pravi, baba. Da bi je le tak
tepec ne dobil.«

Roman je čul to, obrnil se k Ata-
naziju in mu dejal:

»Na čem ste spoznal, gospod Ata¬
nazij, da sem tepec? Ej povejte!«

»Na tem,« je odgovoril Atanazij,

— »ker ne znaš varovati svoje žene, zato
si tepec...«

Vidiš, kaj mu je rekel Atanazij!
Gospodar je začeptal celo z nogo, Bog-

— 150  —

dan pa je pokimal z glavo, a Roman
je ostal nekoliko časa zamišljen, potem
pa je dvignil glavo in pogledal na
gospoda.

»A česa naj jo varujem?« je dejal
Atanaziju, neprestano gledaje na go¬
spodarja. — »Tod ni, razven zveri, niti
zlodeja, le milostljivi gospodar morda
zavije včasih tu-sem. Koga naj torej
varujem ženo? Pazi, vražji kozače, ne
draži me, ker če ne, vedi, te zgrabim
za grivo.«

Prišlo bi gotovo do pretepa, če bi
se gospodar ne vmešal: zaceptal je z
nogo, in bilo je tiho.

»Ali bo mirno,« je dejal, »bes vaju
pogledal! Nismo prišli tu-sem pretepat
se. Pozdravimo mlade, potem pod večer
pa na blato na lov. Ajd za menoj !«

Gospod se je okrenil in odšel iz
koče ; pod drevesom so sluge že pripra¬
vili južino. Za gospodom je odšel Bog¬
dan, a Atanazij je ustavil Romana
v veži.

»Ne srdi se^na me, brate,« dejal
mu je kozak. »Č!uj, kaj ti pove Ata¬
nazij : ali si videl, kako sem se gospo¬
darju valjal pred nogami in mu poljub¬
ljal čevlje, da bi dal meni Oksano?
Nu, naj bo Bog s teboj... Tebe je pop
zvezal z njo, tako je bilo sojeno! Tega

— 151  —

>a ne more pretrpeti moje srce, da bi
se ta vrag razveseljeval nad teboj in
nad njo. Ej — ej, nikdo ne ve, kaj se
kuha v meni... Raje položim njega in
njo v hladno zemljo namesto v posteljo.«

Roman je pogledal na kozaka in
ga poprašal :

»Ali si se skregal s pametjo, ko¬
zače ?<-

Nisem čul, kaj je povedal Atanazij
Romanu na uho, le toliko sem čul, da
ga je Roman potolkel po plečih.

»Oh, Atanazij, Atanazij! Kako
zloben in zvit je svet! A jaz, živeč v
lesu, nisem o tem niti sanjal. Ej, gospod,
gospod, v nevarno igro stavljaš glavo!..«

Sedaj pa,« je dejal Atanazij, —
»hodi in pazi, da se ne izdaš, posebno
ne pred Bogdanom. Ti nisi dovolj pre¬
meten, a ta gosposki pes je zvit. Pazi:
gospodarjevega žganja ne pij mnogo,
a če te pošlje s služabniki na blato in
ostane sam, vedi ti lovce do starega
doba in pokaži jim pot, a sam jim reci,
da pojdeš naravnost po gozdu... Potem
pa se brž vrni.«

»Prav,« je dejal Roman. »Pojdem
na lov, a puške ne nabašem z jagli za
ptice, ampak s težko svinčenko za
medveda...«

1

— 152  —

Potem sta šla ven. Gospod je sedel
na preprogi, velel prinesti steklenico in
čaši co, nalil žganja ter ponudil Romanu.
Ej, kako izvrstno je bilo gospodarjevo
žganje! Popiješ ga čašico — duša se
raduje, popiješ drugo, — srce poskakuje
v prsih, a če ni človek vajen, se bode
po tretji čašici valjal pod klopjo, ako
ga žena ne položi na-njo.

Ej, rečem ti, gospod je bil zvit!
On je hotel Romana s svojim žganjem
napojiti do pijanosti, a ni ga bilo ta¬
kega žganja, ki bi zmoglo Romana.
Izpil je prvo čašico, izpil drugo, i tretjo
je izpil, a on si je le črne brke gladil,
in oči so mu zažarele kakor volku. Go¬
spod se je že jezil.

»Ta vražji sin tako hlasta žganje,
a ne trene niti z očmi! Drugi bi zapla-
kal že davno, a on, poglejte, ljudje
božji, se še nasmeha...«

Vražji gospod je vedel dobro, da
kdor zaplaka od žganja, kmalu tudi
glavo povesi pod mizo. A. sedaj ni na¬
letel na pravega.

»Zakaj naj bi plakal ?« mu je od¬
govoril Roman. »To bi bilo jako nedo¬
stojno. Danes je prišel k meni v po¬
hode milosti vi gospod, a jaz naj bi
pričel jokati kakor baba. Hvala Bogu,

— 153  —


men,i ni potreba plakati, prepuščam to
opravilo svojim sovragom...«

»To znači,« je dejal gospod, »da
si zadovoljen.«

»Ej ! čemu naj bi bil nezado¬
voljen ?«

»Ali se še spominjaš, kako smo te
ženili z leskovkami?«

»Kako se ne bi spominjal! Saj
pravim, da sem bil neumen, ko nisem
razločil grenkega od sladkega. Leskovka
je grenka, a jaz sem jo bolj ljubil od
žene. Hvala vam, milostivi gospod, da
ste me bedaka naučili jesti med.«

»Dobro, dobro,« mu je odgovoril
gospodar. — »Za to mi pa narediš
uslugo: ti pojdeš z lovci na blato, tam
nastreljaj nekoliko ptic, in posebno
pazi, da prineseš ruševcev.«

»A kedaj nas gospod pošlje na
blato?« je poprašal Roman.

»Še malo popijete, med tem nam
Atanazij zapoje še kako pesmico, in po¬
tem z Bogom.«

Roman je pogledal na gospoda in
mu rekel:

»Ne vem, če bo kaj: pozno je že,
do blata je daleč, in zraven tega še
veter šumi po gozdu ; po noči bo burja.
Kako naj v takem zalotimo tako
oprezno ptico?«

154  —

Gospod ga je imel že nekoliko „pod
kapo, zato ni bilo dobro, .šaliti se z njim.
Ko je zaslišal, kako služabništvo šepeče
med seboj, češ, Roman ima prav, v
kratkem završi barja, se je močno raz¬
srdil. Udaril je s čašico ob mizo, po¬
gledal okrog, — in vse je potihnilo.

Samo Atanazij se ni prestrašil ;
prinesel je, po gospodovem povelju, ban-
duro, pričel jo uglaševati, pogledal po¬
strani gospoda in mu dejal :

»Pusti to misel, milostivi gospod.
Kdaj se je čulo, da bi po noči, in še v
burji, gonili ljudi po temnem gozdu
za pticami ?«

Vidiš, kako je bil drzen! Drugi,
gosposki tlačani bi se gotovo bali, a
on je bil — bister človek, kozak. Ko
je bil še prav majhen, ga je privel iz
Ukrajine star kozak-bandurist. Tam,
mladi, so kmetje nekaj završeli. Takrat
so staremu kozaku izvrtali oči, obrezali
mu ušesa in takega pustili po svetu.
On je hodil potem po mestih, hodil po
selih, ter tako zabredel v naše kraje s
svojim vodnikom, dečkom Atanazijem.
Ker je stari gospodar ljubil petje, ju je
vzel k sebi. Starček je kmalu potem umrl,
— Atanazij pa je vzrastel na dvoru.
Mladi gospod ga je ljubil in trpel od

— 155

njega marsikatero besedo, za katero bi
komu drugemu slekli trikrat kožo.

Tako je bilo tudi sedaj: spočetka
se je srdil, že so mislili, da udari ko¬
zaka, a potem je rekel Atanaziju:

»Ej, Atanazij, Atanazij ! Ti si
umen dečko, a vendar tega ne veš, da
ni dobro, vtikati nosa med duri, da se
morda ne zapro.«

»Vidiš, kako uganko je gospod dal
kozaku! A kozak jo je kmalu razumel
in mu odgovoril s pesmico. Oj, ko bi
gospod razumel kozakovo pesem, morda
ne bi gospodarica točila za njim solza.;;

»Hvala, gospod, za poduk,« je
dejal Atanazij, — v zahvalo ti zapojem
pesmico, a ti poslušaj.

In udaril je po strunah.

Potem je pridvignil glavo, pogledal
na nebo, kako kroži tam orel, kako
goni veter temne oblake. Nastavil je
uho in poslušal, kako šume visoki bori...

In zopet je udaril po strunah
bandure.

Ej, mladi, ti nisi imel sreče, da
bi slišal, kako je igral Atanazij Švidkij,
in nikdar je ne bodeš imel! Bandura
ni neznatna umetnost; kako ona v umet¬
nikovih rokah govori! Kadar ji je
udaril po strunah, mu je povedala vse:
kako šumi v viharju borovje, kako

— 156  —

žvižga veter po pusti stepi, kako še¬
peče suha trava na visoki kozaški
mogili.

Ne, mladi, dandanes ni več čuti
prave igre! Tod prihajajo včasih raz¬
novrstni ljudje, taki, ki niso bili le na
Poljskem, ampak tudi po drugih krajih,
po vsej Ukrajini: v Poltavi, v Kijevu,
v Črkesih. Oni pripovedujejo, da so se
banduristi povsem pozgubili, ni jih več
čuti po semnjih in po trgih. Jaz imam
še sedaj staro banduro obešeno v koči
na steni. Atanazij me je naučil igrati
na-njo, nikdo me ne prekosi. Kadar
umrem, in to bo kmalu, tedaj, vedi,
ne bo po celem širnem svetu več slišati
zvokov bandure. Tako bo!

Naposled je Atanazij s tihim gla¬
som zapel pesmico. Njegov glas ni bil
močan, ampak tužno - mil, — takšen,
da se je srce topilo. Pesem za gospoda,
mladi, je zložil kozak sam. Jaz je nisem
slišal potem nikdar več; večkrat sem
pozneje prosil Atanazija, naj jo zapoje,
a on ni hotel.

»Onega,« je dejal, — »komur se je
pela ta pesmica, ni več na svetu.«

V tej pesmici je povedal kozak go¬
spodu vse, kar se zgodi z njim, in go¬
spod je plakal, celo solze so mu kapale

- 157  —

po bradi, a vseeno ni razumel iz pesmi
niti besedice.

Žal, da ne znam te pesmice, pom¬
nim je le nekoliko. Kozak je pel o go¬
spodu, o Ivanu:

Oj pane, oj Ivane!...

Umnij panx, mnogo znajeti...

Z najeti,, čto *) jastrebi v nebje letaj e ti, varom, **)

pobivajeti...

Oj pane, oj Ivane L.

A tavo — ži ***) pani ne znajeti,

Kako na svjetje bivajeti, —

Čto u gnjezda i varčna jastreba pobivajeti...

Meni se dozdeva, mladi, kakor da
še sedaj slišim to pesem in vidim te
ljudi: kozak stoji z banduro v roki, go¬
spod sedi na preprogi, poveša glavo in
plače; hlapci stoje okrog in dregajo
jeden drugega z lakti; stari Bogdan
kima z glavo... Gozd je šumljal ka¬
kor sedaj, in bandura je tiho zvenela,
a kozak je pel, kako plače gospodinja
nad Ivanom:

Plačeti panji, plačeti,

A nadi panomt Ivanomi čornij voroni krjačeti.

• Oh, gospod ni razumel pesmi; otrl
si je solze in rekel:

*) da

**) vrana

***) tega

— 158

»Nu, hajdi, Roman! Junači, na
konje! Še ti, Atanazij, idi z njimi, —
bodem že še poslušal tvoje, pesmi!...
Lepa pesem, samo da ne biva na svetu
tega, kar se peva v njej.«

Pesem je kozaku omehčala srce.

»Oh, gospod, gospod,« je dejal
Atanazij, — »pri nas pravijo stari ljudje:
v pravljici je resnica — kakor železo:
dolgo prehaja po svetu iz rok v roke,
zarjavi... A v pesmi je resnica ka¬
kor zlato, ker njega se nikdar ne pri¬
merja... Tako pravijo stari ljudje!«

Gospod je mahnil z roko.

»Mogoče, da je pri vas tako, a pri
nas ne... Idi, idi, Atanazij, — ne morem
te več poslušati.«

Kozak je nekoliko postal in potem
nakrat vrgel se pred gospodom na
zemljo :

»Ubogaj me, gospod! Sedi na
konja in vrni se k svoji soprogi, —
moje srce sluti nekaj hudega.«

Tedaj pa se je gospod razsrdil in
brcnil kozaka z nogo kakor psa.

»Poberi se od mene! Ti nisi ko¬
zak, ampak baba! Poberi se od mene,
da se ti ne zgodi še kaj neljubega... In
vi, ali se ne gamete, Kamovo pleme ? Ali
nisem jaz več vaš gospod? Hočete po-

— 159  —

skusiti, česar še vaši očetje niso posku¬
sili od mojih očetov!...«

Atanazij je vstal in se spogledal z
Romanom. Ta je stal v strani, naslonjen
ob puško, kakor da bi se nič ne zgodilo.

Kozak je treščil banduro od drevo,
— bandura se- je razletela v kosce, le
njen vzdih je zamiral v lesu.

»črti,* je dejal, — »naj uče takega
človeka, ki noče slušati dobrega sveta...
Tebi, gos2)od, ni potreba vernega sluga.«

Predno mu je odgovoril gospod,
je že skočil v sedlo in odjahal. Dvor¬
niki so tudi zajahali. Roman je vrgel
puško čez ramo in odšel, le mimo koče
grede je kriknil Oksani:

»Nesi dečka spat, Oksana! čas mu
je. Tudi gospodu pripravi posteljo.«

Kmalu so se vsi zgubili v les; go¬
spod je prišel v kočo, le njegov konj
je ostal zunaj, privezan k drevesu. Pri¬
čelo se je že mračiti, po gozdu je šumelo
in dež je pršil, prav tako kakor sedaj...
Oksana me je odvedla na seno in me
prekrižala... Čujem, moja Oksana plače.«

Oh, takrat nisem jaz, mali deček,
razumel prav nič, kaj se vrši krog
mene ! Obračal sem se po senu, poslušal,
kako v lesu burja peva, in zadremal.

Ej ! Nakrat začujem, da hodi nekdo
okrog koče... prišel je k drevesu in

160  —

odvezal gospodovega konja. Konj je
zarezgetal ter udaril s kopitom ob zem¬
ljo ; potem se je spustil v gozd in topot
je potihnil... Ne dolgo potem je že zopet
prijahal nekdo po cesti h koči. Tik koče
je skočil raz konja in šel naravnost
k oknu.

»Gospod, gospod !« se je čul glas
starega Bogdana. — »Oj, gospod, ot-
vori hitro! Vražji kozak namerava ne¬
kaj hudega, — tvojega konja je spustil
v gozd.«

Starec ni še izgovoril, že ga je
nekdo zgrabil za vrat. Jaz sem se pre¬
strašil, — nekaj je padlo na tla...

Gospod je odprl duri ter bežal s
puško v roči, a že v veži ga je zagrabil
Koman in vrgel ob tla...

Gospod, videč, da mu ne bo dobro,
je dejal:

»Oh, pusti me Roman ! Tako se ti
spominjaš mojih dobrot?«

A Roman mu je odgovoril:

»Dobro se spominjam, vražji go¬
spodar, tvojih dobrot, katere si delil i
moji ženi. Sedaj ti povrnem tvoje
dobrote...«

»Reši me, Atanazij, moj verni sluga!
Saj sem te ljubil kakor rodnega sina.«

Atanazij pa mu je odgovoril:

- 161  —

»Ti si odgnal svojega vernega slu¬
žabnika, liki psa. Ti si me ljubil, kakor
ljubi palica hrbet, a sedaj me ljubiš,
kakor hrbet palico... Jaz sem te prosil
in silil, — ti me nisi slušal...«

Sedaj je pričel gospod še Oksano
prositi:

»Pomagaj mi ti, Oksana, ti imaš
dobro srce.«

Oksana je priletela in tlesknila z
rokama:

»Kleče sem te, gospod, prosila:
usmili se me, ne osramoti me, omoženo
ženo. Ti se me nisi usmilil, s sedaj sam
prosiš... Oh, vse zaman, kako naj ti
pomagam ?»

»Pustite me,« je kričal gospod, —
»radi mene poginete vsi v Sibiriji...«

»Ne brigaj se za nas, gospod,«
dejal mu je Atanazij. »Roman pride še
pred tvojimi lovci na blato, a jaz, po
tvoji milosti sam na svetu, nisem v ve¬
likih skrbeh za svojo glavo. čez ramo
obesim puško in odidem v les... Zberem
še nekoliko okretnih fantov in bomo
hajdukovali... Ponoči bodemo hodili iz
gozda na cesto in včasih zalezemo tudi
v selo, v gospodove hrame.«

»Ej, Roman, pomozi, da preneseva
njegovo milost na dež.«

Venec slov. pov. V.

11

Gospod se je raztogotil in zakričal,
Roman je nekaj mrmral, a kozak se je
nasmehal. Odnesla sta ga.

Jaz sem se prestrašil, vstal in
pribežal k Oksani. Na klopi je sedela
moja Oksana, bleda kakor zid...

A po lesu je že završela burja :
borovje je ječalo z raznimi glasovi, ve¬
ter je žvižgal in včasih je zabobnel
grom. Z Oksano sva sedela na zapečku,
kar začujem, da je nekdo v gozdu za¬
ječal. Oh, tako žalostno, da me še sedaj,
kadar se spomnim, mraz pretrese, a od
tega je že mnogo let...

»Oksana,« sem dejal, »golobičica,
kdo tako ječi v gozdu.«

A ona me je prijela za roko in
me gugala:

»Spi,« pravi, — »dete, nikdo! To...
šumi gozd...«

A gozd je v resnici šumel, — oh,
pa kako je šumel!

Posedela sva še nekoliko, kar za¬
čujem : v gozdu je počilo kakor iz
puške.

»Oksana,« sem jo poprašal, — »go¬
lobičica, kdo strelja v gozdu?«

A ona, revica, me je le gugala in
dejala:

»Molči, molči, dete, strela je uda¬
rila v gozdu.«

— 163  —

Sama pa je plakala in me krepko
prižemala k sebi, tiho pevaje: »Gozd
šumi, dete, gozd šumi...«

Tako sem zaspal, ležeč ji na
rokah...

Zjutraj, mladi, sem se zbudil:
solnce je že sijalo, a Oksana je spala
sama in oblečena v koči. Spomnil sem
se včerajšnjega in mislil: to se mi je
le sanjalo.

A to niso bile sanje, — oj, ne
sanje, — je bila istina. Zbežal sem iz
koče in tekel v gozd; tam so ščebetale
ptičice in rosa je blestela po listju. Pri¬
letel sem do grmovja, a tam sta drug
poleg drugega ležala gospod in njegov
sluga. Gospod miren in bled, sluga pa
bel, kakor golob, in strog kakor da bi
bil živ. Prsta sta imela okrvavljena go¬
spod in sluga.-— — - —

»Kaj pa se je zgodilo z drugimi?«
sem poprašal deda, ki je povesil glavo
in obmolknil.

Ej! Vse se je zgodilo tako, kakor
je rekel Atanazij. On je dolgo časa živel
v lesu in hodil s tovariši po cestah in
po gospodarskih dvorih. Tako je bilo
sojeno kozaku že ob rojstvu: očetje
njegovi so rokovnjačih, in tudi on je
dobil to za delež. Večkrat, mladi, je

tl*


— 164  —

prišel v to kočo, a najrajše, kadar Ro¬
mana ni bilo doma. Prišel je, nekoliko
posedel, zapel pesmico in zaigral na
banduro. Kadar je prišel z drugimi to¬
variši, — vsakokrat sta jih sprejela
Oksana in Roman. Ej, verjemi mi,
mladi, tu ni bilo brez greha. Kmalu
prideta iz gozda Maksim in Zahar, —
pogledaj ju natanko: jaz ne rečem nič,
a kdor je poznal Romana in Atanazija,
bo kmalu videl, kateri je kateremu po¬
doben, četudi nista njiju sina, ampak
unuka... Vidiš, mladi, kaj se je gajalo
moje dni v tem gozdu...

Kako močno šumi gozd, — burja
bode !...

III.

Poslednje besede je izgovoril star¬
ček nekako utrujeno. Navdušenost mu
je prešla in polastila se ga je onemo¬
glost : jezik še mu je zapletal, glava
tresla in oči solzile.

Mrak je že legel na zemljo, v
gozdu je potemnelo, borovje okrog koče
se je zibalo liki nemirno morje; temni
vrhi so se motali kakor razburkano ,va-
lovje v hudi nevihti.

Veselo lajanje psov nama je ob¬
vestilo prihod domačinov. Oba logarja
sta spešila h koči, za njima pa gnala

— 165  —

zgubljeno kravo zasopljena Marija. Bila
nas je polna družba.

čez nekoliko časa smo sedeli v
koči; v peči je veselo plapolal ogenj ;
Marija je pripravljala večerjo.

četudi sem Maksima in Zaharja že
videl večkrat, vendar sem ju opazoval
sedaj s posebnim zanimanjem. Obraz
Zaharjev je bil temen, obrvi zraščene,
izpod nizkega čela so gledale mrke oči;
vendar se mu je izražalo na obrazu
prirojeno dobrodušje. Maksim je gledal
odkrito z nekako laskajočimi, sivimi
očmi; včasih je potresaval s svojimi
kodrastimi lasmi in njegov smeh je
zvenel nekako posebno mamljivo.

»Ali vam ni pripovedoval starček,«
poprašal me je Maksim, — »starih zgo-
deb o našem dedu?«

»Da, pripovedoval mi je,« sem mu
odgovoril.

»On je vedno tak! Kadar zasumi
gozd nekoliko glasneje, se že spomni
starih dogodeb. Nocoj ne zaspi vso noč.«

»Prav kakor mali otroci,« pripom¬
nila je Marija, nalivaje starčku ščij.*)
Starček kakor da ni vedel, da govo¬
rimo o njem. Zamaknil se je popolnoma,
včasih se brezsmiselno nasmehal in ki-

) Juha iz zelja.

— 166  —

mal z glavo; le kadar se je zagnal ob
kočo po gozdu razsajajoči vihar, takrat
se je vznemiril in nastavljal uho, ne¬
čemu prisluškovaje s preplašenim po¬
gledom.

Kmalu je vse potihnilo v gozdni
kočici. Ugašujoča leščerba je svetila
mračno, zunaj pa je popeval čriček
svojo jednolično - kričavo pesem... A
iz gozda se je čul govor tisočerih mo¬
gočnih, četudi zamolklih glasov, grozno
se prepirajočih v mraku. Zdelo se je,
kakor da bi se neka grozna sila zunaj,
v temi, šumno posvetovala, zbiraje se z
vseh stranij k napadu na revno, v gozdu
zgubljeno kočico. Po časih je postajal
šum silnejši, naraščal, se prelival, in
takrat so škripala vrata, kakor da bi
se kdo odzunaj upiral vanje srdito si-
kaje, a v dimniku je zavijala močna
metež srce pretresujoč napev. Potem je
burja za nekoliko časa potihnila, usodna
tišina je mučila plašno srce, dokler ni
zopet pričelo hrumeti, kakor da bi se
domenili stari bori, da se vsi nakrat
odtrgajo od svojih mest ter odlete v
neznano prostranstvo, skupno z zama¬
hom nočnega orkana.

Polastila se me je na nekoliko mi¬
nut nemirna dremota, vendar ne na
dolgo. Burja v lesu je proizvajala naj-

— 167  —

različnejše glasove in napeve. Leščerba
je zaplamtela včasih močneje, razsvet-
ljevaje izbo. Starček je sedel na svoji
klopi in raztegoval krog sebe roki, ka¬
kor v nadi, da je nekdo v njegovi bli¬
žini. Na obrazu bednega deda se je iz¬
ražal strah in skoraj otroška nemoč.

»Oksana, golobičica,« — sem za¬
slišal njegovo tožeče mrmranje, — »kdo
tako ječi v gozdu?«

On je vznemirjeno razširjal roki
in poslušal.

»Ej!« je pričel zopet, — »nikdo
ne stoče. To šumi burja v gozdu... Nič
drugega, gozd šumi, šumi...«

Prošlo je še nekoliko minut. Skozi
mala okna je prodirala višnjevkasta
svetloba bliska, visoka drevesa so
vzplamtevala pred oknom v fantastičnih
obrisih in zopet izginjala v temi, sredi
srditega rjovenja burje. Kar je slepeča
svetloba na trenutek zatemnila bledi
plamenček leščerbe in po lesu je zahre-
ščal odmevajoč se, nedaleki tresk.

Starček se je zopet nemirno zganil
na klopi.

»Oksana, golobičica, kdo strelja v
gozdu?«

»Spi, starček, spi,« čul se je s peči
mirni glas Marijin. — »On je vedno tak :
kadar je ponoči burja, vedno kliče Ok-

- 168  -

sano. Pozabil je, da je Oksana že davno
bila na tem svetu. Oh — ho!«

Marija je zdehnila, pošepetala mo¬
litev, in kmalu je v izbi zopet nastala
tišina, motena le z šumom gozda in ne¬
mirnim dedovim godrnanjem:

»Gozd šumi, gozd šumi... Oksana,
golobičica...-

Kmalu se je spustil močen naliv
in šumenje deževnih curkov je oglušilo
zavijanje vetra in ječanje borovja...

Dva huzarja.

Ruski spisal

Lev Nikolajevič Tolstoj.

Poslovenil f I. Sodar (Pintar).

ilo je leta 1800 ., torej v času, ko
še ni bilo železnic, niti drugih
umetnih cest, niti plinove, niti
stearinove svetlobe, niti nizkih divanov
z zmetmi, niti nelakovane hišne oprave,
niti obupanih mladeničev z očali, niti
liberalnih ženskih filozofov, niti milih
kamelijnih dam, katerih je sedaj toliko,
— v tem najivnem času, ko so potujoč
iz Moskve v Petrograd z navadnim vo¬
zom ali kočijo jemali s seboj celo ku¬
hinjo, kajti potovali so osem dnij po
Prašni ali blatni cesti ter posebno čislali
pečena reberca in kuhane preste — ko

*

so dolge jesenske večere svetili z loje¬
nimi svečami v krogih od dvajset do tri¬
deset ljudij, na plesih natikali voščene
svqče in sveče kitove masti, ki so postav¬
ljali sistematično hišno opravo, ko so bili
naši očetje še mladi in niso imeli še gub
po obrazu in sivih las ter so se še ogle-
davali za ženskami, jim letali iz dru¬
gega kota sobe pobirat slučajno ali
neslučajno na tla pale robce, ko so
naše matere nosile obleko s kratkim
stanom in jako široke rokave ter o
rodbinskih stvareh vedeževale s kartami,
v najivnem času masonskih lož, martini-
stov, tugendbunda, v času Miloradoviča,
Davidova, Puškina, bil je v pokrajin¬
skem mestu K. shod veleposestnikov in
končale so se bile plemenitaške volitve.

I.

— No, nič ne de, če tudi v sobano,
rekel je mlad častnik, v kožuhu in hu¬
zarski kapi, ki je bil baš stopil iz po¬
potnih sanij v večjo gostilnico mesta K.

— Tako velikansk shod, vaša vzvi¬
šenost, rekel je natakar, ki je bil izvedel
od častnikovega sluge, da je huzarju
ime grof Turbin, in ga je zaradi tega
nazivljal: »vaša vzvišenost«. Afrenovska
grajščakinja s hčerami je obetala, da

- 173  —

odpotuje zvečer. Izvolite se torej nasta¬
niti v jednajsti številki, je govoril mehko
stopaje pred grofom in se vedno ozi¬
ral nazaj.

V občni sobani, za majhno mizo,
zraven popolnoma počrnelega portreta
carja Aleksandra, je sedelo pri šam¬
panjcu več plemenitašev, ob strani pa
potujoči trgovci v modrih kožuhih.

Ko je vstopil v sobano in poklical
za seboj Bliicherja, velikanskega psa
medvedarja, ki je prišel ž njim, je vrgel
od sebe plašč, po ovratniku pokrit z
ivjem, zahteval vodke ter, ostavši v kratki
atlasno modri suknji, sedel k mizi ter
se jel razgovarjati z gospodo, kateri se
je hitro prikupil s svojo lepo in prijetno
zunanjostjo, in ponudili so mu šam¬
panjca. Grof je izpil kozarec vodke,
potem pa ukazal prinesti steklenico
šampanjca, da tudi on pogosti nove
znance. Prišel je voznik in prosil kaj za
pijačo.

Saška! je zakričal grof: Daj mu!

Voznik je odšel s Saško in se
kmalu vrnil, držeč denar v roki.

— Kaj, gospod ! Kako sem se tru¬
dil za vašo milost! Pol rublja ste mi
obetal, dal ste pa le četrt rublja.

— Saška, daj mu celega.

— 174  —

Saška se je potuhnil in pogledal
voznika v noge.

- Saj je dosti zanj, je rekel z
debelim glasom: — več denarja tudi
nimam.

Grof je vzel iz listnice zadnja dva
modra bankovca in dal jednega vozniku,
ki mu je poljubil roko in odšel.

— Zdaj sem pognal poslednjih pet
rubljev ! — je rekel grof.

— Po huzarski, grof, se je za-
smehljal jeden plemenitašev, po brkah,
glasu in energični hoji soditi, bivši ko¬
njenik. — Ali mislite dolgo ostati tu,
gospod grof?

— Denarja moram dobiti; sicer bi
ne ostal. Sob ni, — vrag jih poberi v
tej prokleti krčmi.

— Dovolite, grof, je rekel konjenik :
— ali ni ljubo, nastaniti se pri meni?
Jaz sem tukaj v sedmi številki, če vam
je drago, tukaj prenočiti. Ostanite tukaj
kake tri dni. Ples bode pri načelniku
plemstva. Kako bi ga veselilo !

— Prav tako, pa ostanite pri nas
v gosteh, je rekel drugi, lep, mlad člo¬
vek — kam se vam tako mudi! Saj so
vsaka tri leta le jedenkrat volitve.
Ogledate si naše gospodične, gospod
grof!

- 175  —

— Saška! daj perilo; pojdem se
kopat, je rekel grof, vstajaje. — A
potem bomo videli, morda se res zale¬
timo k načelniku.

Na to je poklical natakarja in se
dolgo razgovarjal ž njim. Naposled mu
je natakar rekel: »da je vse delo člo¬
veških rok« in odšel.

— Torej, milosti vi gospod, v vašo
sobo ukažem nesti svoj kovček, je za¬
klical grof iz durij.

Prosim, jako me osrečite s tem,
je odgovoril konjenik, hiteč k durim. —
Sedma številka, nikar ne pozabite !

Ko se niso več slišali koraki, vrnil
se je konjenik na svoje mesto, sedel
bliže k uradniku, pogledal ga smehljajoč
v obraz in rekel:

— To je prav on.

— Nu?

— Saj sem ti že pravil, da je to
tisti dvobojevnik-huzar — o znani Tur¬
bin. Spoznal me je, stavim, da me je
spoznal. Popivala sva v Lebedijani tri
tedne, ne da bi kaj spala, ko sem bil
pri dopolnilnem oddelku. Koliko neum¬
nosti sva naredila skupaj. Njemu ni vse
nič delo. Kak korenjak je to !

— Korenjak! Kako prijaznega ve¬
denja je ! Nič takega ni na njem, je od¬
govoril lepi mladi človek. — Kako hitro

— 176  —

smo se seznanili.... Imel bo kakih pet¬
indvajset let in ne več.

— Le vidi se tako mlad, pa je
stareji. Treba vedeti, kdo je. Kdo je
odpeljal Migunovo ? On, Sablina je ubil,
Matneva za noge spustil z okna, kneza
Nesterova je pa obigral za tristo tisoč.
Kaka glava je to, treba vedeti. Strasten
igralec, dvobojevnik, zapeljivec žensk,
prava huzarska duša, zares prava hu¬
zarska duša. Kakšna čast za nas! O,
ko bi razumeli, kaj je pravi huzar. To
so bili prijetni časi !

In konjenik je jel pripovedovati
svojemu tovarišu o nekem lebedijan-
skem popivanju z grofom, katerega po¬
pivanja ni bilo in ga biti ni moglo.
Prvič zaradi tega ne, ker grofa ni nikdar
videl. Odšel je bil poprej od vojakov
nego je grof prišel k njim. Drugič, ker
konjenik ni služil nikdar pri konjikih.
Dve leti je bil skromen kadet pri be-
lavskem polku; ko je bil imenovan
praporščikom, je šel od vojakov. Ko je
bil podedoval pred desetimi leti posestvo,
je šel res v Lebedijan. Tam je zapravil
sedem Sto rubljev in si napravil ulanško
uniformo s, temnorumenim ovratnikom.
Želja, vstopiti v konjico, in trije tedni,
katere je preživel v Lebedijanu, so ostali
najsrečnejša in najlepša doba v nje-

— 177  —

govem življenju. Tako je naposled jel
misliti, da je bilo res, kar je želel. Vse
se mu je tako vtisnilo v spomin, da res
veruje v konjeniško preteklost svojo.
Vzlic temu je v svoji dobrosrčnosti in
poštenosti bil najvrlejši mož.

— Da, kdor ni služil v konjiči, ne
bode razumel nas jednega. Sel je po¬
lagoma na stol, pomolil brado malo
naprej in spregovoril z debelim glasom :

— Včasih jezdiš pred eskadronom.
Pod teboj je hudič, ne pa konj; ves je
po koncu ; in ti sediš na takem hudiču.
Polkovnik pride ogledovat eskadron.
— »Poročnik, pravi — brez vas ne
bode ničesar — privedite svoj eskadron
v paradi.« — Dobro, je že tukaj. Ogledaš
se in zakričiš na svojo brkeže. Oh, za
vraga, to so bili časi!

Grof se je vrnil ves rdeč in z
mokrimi lasmi. Iz kopelji je šel narav¬
nost v sedmo številko, v kateri je že
sedel konjenik v halji, s pipo ter z ra¬
dostjo in nekim strahom premišljeval o
veliki sreči, ki ga čaka. Bival bode v
jedni sobi z znanim Turbinom. — Nu,
kaj se hoče, si je mislil, kar vzame, da,
sleče me do nazega, potem pa prime in
vrže ven v sneg, ali pa samo... kot
tovariš ne naredi tega,« se je tolažil.

Venec slov. pov. V.

12

— 178  —

— Bliicherja nakrmi, Šaška, je
zakričal grof.

Prišel je Šaška. Spil je bil, ko se
je vstavil, kozarec vodke in se do do¬
brega vpijanil.

— Nisi mogel čakati, napil si se,
kanalja!.. Napasi Bliicherja!

— Saj ga še ne bode konec, vi¬
dite, kako je gladek ! je odgovoril Šaška
in pogladil psa.

Ne klepetaj, pojdi in nakrmi ga !

— Vam ni drugega mari, da je le
pes sit, a če človek izpije kozarček, mu
ga očitate !

— Kar ubijem te, zakričal je grof
s takim glasom, da so zatrepetala stekla
v oknih, in se je prestrašil še celo ko¬
njenik.

— Vprašali naj bi, je li Šaška že
kaj jedel. Le udarite me, če je vam
pes ljubši nego človek, je rekel Šaška.
Pa dobil je že tak strašen udarec s
pestjo po licu, da je padel, zadel z glavo
v posteljnjak in se zgrabil z roko za
nos, odskočil v duri ter se zvrnil na
skrinjo na hodniku.

— Zobe mi je izbil, stokal je Šaška
in z jedino roko brisal okrvavljeni nos,
z drugo pa drgnil Bliicherja po hrbtu.

— Zobe mi je izbil, Bliicherček,
ali vendar je moj grof. Ali me razumeš,
Bliicherček? Hočeš jesti?

Ko je nekaj časa ležal, je vstal,
nakrmil psa in skoro trezen šel streč
grofu, ponujat mu čaj.

— Vi me kar žalite, je govoril bo¬
ječe konjenik, stoječ pred grofom, ka¬
teri je ležal na njegovi postelji, upirajoč
noge v skončnico; kajti tudi jaz sem
star vojak. Če mislite prositi koga na
posodo, prav lahko vam postrežem s
kakimi dvesto rublji. Sedaj jih nimam
toliko, imam jih le sto, pa jih dobim
takoj.

— Zahvaljujem, milostivi gospod,
je rekel grof in konjenika potepljal po
ramenu ; bil je takoj uganil, kaki od-
nošaji bi nastali med njima. — Zahva¬
ljujem se. No, pa pojdemo na ples, če
je tako. Kaj hočemo delati tukaj ? Po¬
vejte mi, če je v vašem mestu kaj kraso¬
tic, če kdo ponočuje in popiva, če kdo
igra na karte ?

Konjenik mu je razložil, da bode
več krasotic na plesu, da najbolj popiva
novoizvoljeni izpravnik Kolkov, samo
da se le spretno huzarsko ne vede;
sicer je pa vrl dečko. Nadalje mu je še
povedal, da poje tukaj od začetka vo¬
litev Iijuškin ciganski zbor. Steška vodi

— 180

petje. Pri njih se zbirajo vsi, do ple-
menitaškega načelnika. In tudi prava
igra je tukaj. Duhnov, potujoči trgovec,
igra z denarji, in ulanski kornet Ujin
tudi zaigrava mnogo. Pri njem se že
začenja. Ta vrli, čudni grof Iljin, rečem
vam, nikakor ni skop, poslednjo srajco
bi dal.

— Pojdiva k njemu in poglejva,
kaki ljudje se zbirajo pri njem.

— Pojdiva, pojdiva! Strašno bodo
veseli.

II.

Ulanski kornet Iljin seje  nedavno
vzbudil. Prejšnji dan je začel igrati ob
osmih zvečer in je igral petnajst ur, do
jednajstih zjutraj. Zaigral je veliko,
koliko, ni vedel ; kajti imel je s seboj
tri tisoč svojih denarjev, petnajst tisoč
pa državnih, katere je že davno zmešal
s svojimi. Bal se je šteti, da ne bi se
preveril, kar je že slutil, da namreč že
manjka državnih denarjev. Zaspal je
okrog poldne in je spal težko spanje
brez sanj, kakoršno spi le mlad človek,
ki je mnogo zaigral. Spal je do šestih
zvečer in se je zbudil ravno tedaj, ko
je prišel grof Turbin v gostilno. Za-
gledavši razmetane karte okrog sebe po
tleh, kredo in pomazane mize po sredi

181  —

sobe, se je spomnil s strahom včerajšnje
igre in poslednje karte fanta, katero so
mu ubili na petsto rubljev. Dolgo ni
verjel, da je resnica. Izvlekel je izpod
vzglavja denar in ga jel preštevati.
Spoznal je nekatere bankovce, kateri
so šli kot stava večkrat iz rok v roke.
Spomnil se je dobro, kaka je bila vsa
igra. Svojih treh tisoč ni imel več, pa tudi
državnih mu je manjkal poltretji tisoč.

Ulan je igral štiri noči zaporedoma.
Potoval je iz Moskve, kjer je bil dobil
državne denarje. V K. ga je zadržal
poštar, češ, da nima konj, v resnici pa
le zaradi tega, ker se je bil pogodil s
lastnikom tamošnje gostilnice, da bode
po jeden dan zadržaval vse potnike.
Ulan, mlad, lep dečko je dobil v Moskvi
tri tisoč, da nakupi potrebnih stvarij v
polku. Rad je ostal nekaj dni ob vo¬
litvah v mestu K., nadejajoč se, da se
bode prijetno razveseljeval. Poznal je
pomeščika, ki je imel rodbino. Hotel je
k njemu, da bode dvorjanil njegovim
hčeram, ko se je seznanil ž njim ko¬
njenik, ga še tisti večer brez vsake
slabe misli v občni sobani predstavil
svojim prijateljem Luknovu in drugim
igralcem. Od tega večera je ulan igral,
odpotoval ni k znanemu pomeščiku, po-

— 183  -

prašal ni več po konjih in ni odšel iz
sobe štiri dni.

Ko se je napil čaja, je šel k oknu.
Sklenil je iti na sprehod, da prežene
nadležne spomine o igri. Oblekel je plašč
in šel na ulico. Solnce se je že skrilo
za bele hiše z rudečimi strehami in
mračilo se je. Bilo je toplo. Na uma¬
zane ulice je padel debel, vlažen sneg.
Strašna otožnost se ga je polastila, ko
je pomislil, da je prespal dan, ki se je
ravno končaval.

— Minoli dan se nikdar ne povrne,
si je mislil.

»Uničil sem svojo mladost,« je rekel
sam s seboj, če tudi ni zares mislil, da je
uničil svojo mladost. To mu še na misel
ni prišlo — le tako mu je prišla fraza
na jezik.

Kaj bo sedaj delal, je premišljeval.
Pri kom bi vzel na posodo in odpotoval.
Neka gospa je prišla po tratoarju. Kako
neumna je ta gospa, je mislil sam pri
sebi, ne da bi vedel zakaj. »Na posodo
nimam vzeti pri kom. Uničil sem svojo
mladost.« Prišel je k prodajalnicam.
Kupec v lisičjem kožuhu je stal pred
vrati in ga klical k sebi. »Ko bi ne bil
vzdignil osmice, pa bi bil priigral.«
Stara beračica je kašljala za njim. »Po¬
sodi mi nikdo ne.« Neki gospod v med-

- 183

vedjem kožuha je šel mimo, pst, trgovec
stoji na pragu. »Kaj naj storim nena¬
vadnega ? Ali naj se ustrelim. Ne, dol¬
gočasno je! Uničil sem svojo mladost.
Oj, kako lepi komati vise tu! Kar sedel
bi v voz in, oj, golobči! Domov pojdem.
Luknov pride kmalu in igrati začnemo.«
Vrnil se je domov in še jedenkrat preštel
denar. Ne, ni se zmotil prvikrat. Zopet
je manjkalo 2500 rubljev državnih de¬
narjev. »Stavil bodem prvi pot 25, na
to 15, 30, 60... — 3000. Kupim komate
in odpotujem. Uničil sem svojo mladost.«
To je vrelo po glavi ulanu, ko je prišel
Luknov k njemu.

— Kaj, ali je že dolgo, kar ste
vstal, Mihajlo Vasiljevič? je vprašal
Luknov, počasi snemajoč zlate naoč¬
nike s suhega nosa in brisoč jih z nu¬
dečim svilenim robcem.

— Ne, ravnokar sem vstal. Iz¬
vrstno sem spal.

— Prišel je nekak huzar, nastanil
se je pri Zavaljševskem .. . niste čul
ničesa ?

— Ne, nisem slišal. A kaj, ni še
nikogar ?

— Šli so menda k Prjahinu. Takoj
pridejo.

In res so prišli kmalu v sobo : gar¬
nizijski častnik, ki je vedno spremljal

— 184  —


Luknova, neki grški trgovec z grbastim
nosom, rujave barve in npalih črnih
očij ; debel okrogel pomeščik, lastnik
žganj arij e, ki je igral vse noči in stavil
vselej pol rublja na karto. Vsi so želeli
hitro začeti igro. Glavni igralci vendar
niso govorili o igri ničesa, zlasti Luknov
je pripovedoval nenavadno mirno o
tatovih in goljufih v Moskvi.

Treba vedeti, je pravil: — Moskva
je stolno mesto — in ponoči hodijo s
sekirami, v hudiče našemljeni, strašijo
neumno ljudstvo, ropajo trgovce in vse
je dobro. Kaj vse policija mirno gleda,
to je že čudno.

Ulan je pazljivo poslušal pripove¬
dovanje o hudodelcih, naposled je pa
vstal in ukazal dati karte. Debeli po¬
meščik je rekel prvi:

— Kaj gospoda, zlati čas hitro teče
in ga ne smemo izgubljati! Začnimo
torej !

— Vi ste včeraj grabil skupaj pol-
rublje, to vam je všeč, je rekel Grk.

— čas je, da začnemo, je rekel
gaimizijski častnik.

Iljin je pogledal Luknova. Luknov
pa je mirno dalje pripovedoval povest
o moskovskih sleparjih, našemljenih v
hudiče s kremplji, in v vse naravnost
vpiral svoje poglede.

— 185  —

— Vržete? je vprašal ulan.

— Ali ni še prezgodaj ?

— Bjelov ! je zaklical ulan in za-
rudel, ne vem zakaj : prinesi mi kosilo...
ničesar nisem še jedel, gospoda... pri¬
nesi šampanjca in daj karte.

Sedaj sta prišla v sobo grof in
Zavaljševski. Pokazalo se je, da sta-
bila Turbin in IIjin v isti diviziji. Takoj
sta se seznanila. Trknila sta in izpila
vsak kozarec šampanjca in čez pet minut
sta se že tikala. Kakor se je videlo, se
je Iljin grofu jako prikupil. Grof se je
vedno smejal in ga gledal in dražil za¬
radi njegove mladosti.

— To je dečko, ta ulan! je rekel.
— Kake brkice ima.

Iljinove dlačice na ustnih so bile
popolnoma bele.

Kaj, se jndpravljate k igri? je
rekel grof. Nu, želim ti, da bi kaj dobil,
Iljin. Ti si, mislim, mojster, je pristavil
smehljajoč se.

— Da, pripravljamo se, je odgo¬
voril Luknov, trgaje dtfanajstorico kart
in vi, grof, ne izvolite tudi vi ?

— Ne, danes ne bom. Jaz bi vas
obral vse. Kakor se ganem, mi treskne
bank ! Nimam zakaj. Vse sem zaigral
pod Voločkom na postaji. Zadel sem na
nekega pešca s prstani. Moral je že biti

186  —

kak goljufiv igralec, kajti obral me je
do čistega.

— Ali si dolgo sedel tam na po¬
staji ? je vprašal Iljin.

— Dvaindvajset ur sem presedel!
Ostane mi v spominu ta prokleta po¬
staja. Pa tudi poštar me ne pozabi.

— Kaj pa je bilo ?

— Prišel sem, veš: pristopil je
poštar, sleparska duša, — konj ni, je
rekel. Povedati ti moram, jaz imam na¬
vado : če ni konj, ne slečem kožuha in
grem' v poštarjevo sobo. Vedi, ne v
javno sobo, temveč v poštarjevo. Ukažem
odpreti vrata na stežaj, češ, da je so¬
parno. To sem storil tudi ondu. Saj se
spominjaš, kak mraz je bil minoli mesec
— bilo je dvajset stopinj. Poštar je
ugovarjal, ali jaz sem ga sunil v zobe.
Neka starka, dekleta in babe so jele
piskati, pobrale lonce in hotele bežati
na vas. Jaz sem pa stopil v duri in za¬
klical : Pravim, daj konje, da pojdem,
če ne, ne pustim nobenega ven, ali raz¬
umete ?

— To je izvrstna navada ! je rekel
debeli pomeščik, krohotajoč se: tako
preganjajo šurke z mrazom!

— Toda nisem jih obstražil dobro.
Ušel mi je nadzornik z vsemi babami,
ne vem kako. Jedna starka mi je ostala

— 187  —

za  zastavo, za pečjo je kašljala in mo¬
lila. Potem so se začela pogajanja. Prišel
je poštar in mi prigovarjal iz daljave,
da naj izpustim starko, jaz sem vzdražil
pa nanj Bliicherja, ki zna prijemati po¬
štarje jako dobro. A vender mi malo¬
pridnež ni dal konj do drugega jutra.

In tedaj je prišel ta pešec in začeli
smo igrati. Ali ste videli Bliicherja?..
Bliicher ! — Tu !

Bliicher je pritekel. Igralci so se
začeli zaničljivo baviti ž njim, in videlo
se je, da bi se radi lotili drugega dela.

— In kaj, gospoda, še ne igrate?
Prosim, začnite, če vas ne motim. Ve¬
dite, jaz sem klepetač, je rekel Turbin
— rad ali nerad, tako je.

III.

Luknov je primaknil k sebi dve sveči,
je izvlekel iz žepa veliko z denarjem na¬
polnjeno usnjeno listnico, odprl jo po¬
časi, kakor bi izvrševal kako tajnost,
vzel ven dva bankovca po sto rubljev
in ju položil pred karte.

— Tako kakor včeraj, je rekel in
popravljal očala, razpečatujoč karte.

— Dobro, je rekel Iljin, ne da bi
ga pogledal, razgovarjajoč se s Tur¬
bino m.

— 188  —

Igra se je pričela. Luknov je pre¬
cizno metal, kakor stroj. Včasih se je
pa ustavil in počasi zapisaval ali pa
strogo pogledaval izza naočnikov in
rekel s slabim glasom: »Metajte« ! De¬
beli pomeščik je govoril najglasneje,
delal sam s seboj različne kombinacije,
grizel debele prste in pripogibal karte.
Posadkin častnik je molčal, rudeče pod-
pisaval pod karto in pod stolom pripo¬
gibal male ogle. Grk je sedel poleg
bankarja in pazljivo sledil s svojimi
upalimi, črnimi očmi igro, kakor bi
nekaj pričakoval. Zavaljševski je, stoječ
pri mizi, naenkrat ves oživel, vzel iz hlač¬
nega žepa sedaj rudeč, sedaj moder
bankovec, položil nanj karto in pokril
z dlanjo ter rekel: »Vzdigni sedmico!«
grizel je brke, prestavljal noge, zaru-
deval in se gibal, dokler ni prišla karta.
II j in je jedel telečjo pečenko s kuma¬
rami, ki je stala zraven njega na žim-
natem divanu. Turbin, ki je sprva sedel
na divanu, je takoj opazil, kako da gre.
Luknov ni pogledal Iljina in ni spre¬
govoril ž njim ničesar. Le včasih so se
obrnila njegova očala za trenotje na
ulanovo roko, pa večina njegovih kart
je zgubljala.

— Rad bi ubil to karto, je sprego¬
voril Luknov o karti debelega pome-
ščika, igrajočega po pol rublja.

— 189  —

— Ubivajte Iljinu, čemu meni, je
pripomnil pomeščik.

In res, Iljinove karte so ubivali
pogosteje nego druge. Turbin je vstal
z divana in poprosil Grka, da mu pusti
sesti poleg bankarja. Grk je presedel na
drugo mesto in grof je sedel na njegov
stol, in pazno začel gledati v roke Luk-
novu, ne da bi se bil ozrl kam .drugam.

II j in ! je spregovoril nakrat s svojim
navadnim glasom, kateri je popolnoma
proti njegovi volji zaglušil vse druge :
zakaj se tako držite jedne barve? Ti
ne smeš igrati!

— Igraj kakorkoli, ne pomaga
vse nič.

— Tako zaigraš vsekako. Daj, da
jaz igram za tebe.

— Ne, ne zameri, jaz igram vselej
sam. Zase igraj, če hočeš.

— Za sebe ne igram, sem že rekel;
za tebe bi pa igral, kajti jezi me, da
vedno zgubljaš.

— Je že osoda taka !

Grof je umolknil in opirjajoč se na
komolec nadalje bistro gledal bankarja.

— Slabo! je spregovoril nakrat
glasno in zategnjeno. Luknov ga je
pogledal.

Igra se je nadaljevala.

— 190  —

— Slabo! je rekel zopet Turbin,
ko je ravno Luknov ubil Iljinu veliko
karto.

— Kaj vam ne ugaja, grof? je
vprašal spoštljivo in ravnodušno bankar.

— To, da vi dajete Iljinu simpel,
ogle pa bijete. To je slabo.

Luknov je malo zmajal z ramami
in obrvmi, kakor bi hotel svetovati, da
je v vsem udati se usodi in igrati dalje.

— Blucher! pfuj ! je zakričal grof
in vstal: — primi ga, je pristavil hitreje.

Blucher se je zadel s hrbtom ob
divan in je skoro podrl garnizijskega
častnika, skočil od tod k svojemu gospo¬
darju in zarenčal, gledal po vseh in
mahal z repom, kakor bi izpraševal:
kdo zabavlja tukaj ?

Luknov je položil karte na mizo
in se obrnil s stolom v stran.

— Tako ni moč igrati, je rekel: —
jaz strašno sovražim pse. Kaka igra
je to ? ko pripeljejo celo psarno !

— Posebno te pse : pijavke se jim
pravi, je opomnil garnizijski častnik.

— Kaj, ali bodemo igrali, Mihajlo
Vasiljič, ali ne, je rekel Luknov go¬
spodarju.

— Ne moti nas, prosim te, grof,
se je obrnil Iljin k Turbinu.

— 191  —

— Pojdi semkaj za jeden trenotek,
je rekel Turbin, prijel Iljina za roko
in ga odpeljal v stran.

Popolnoma jasno so se slišale be¬
sede grofa, ki je govoril s svojim na¬
vadnim glasom. Njegov glas je bil tak,
da se je slišal v tretjo sobo.

— Ali si prišel ob pamet, kaj ?
mari ne vidiš, da je ta gospod z naoč¬
niki sleparski igralec in goljuf.

— Ej, kaj praviš!

— Pusti igranje, to ti pravim. Mene
sicer ona stvar nič ne briga. Drugi pot
bi te jaz sam obigral, ali smiliš se mi,
da vedno zgubljaš. Ali ti ne manjka že
državnega denarja .. .

— Da, manjka mi ga, iz česa si to
sklepal ?

— Jaz sem sam letel po tem potu,
zato pa poznam umetnosti sleparskih
igralcev in goljufov. Prosim te, pusti
to igranje, prosim te kot tovariša.

— Samo še jedno talijo in končam.

— Vem, kako samo jedno, no, bo¬
demo videli.

Vrnila sta se.

V jedno talijo je postavil Iljin to¬
liko kart in toliko so mu jih ubili, da
je izgubil mnogo.

Turbin je položil roko sredi mize:
no basta! Pojdiva!

— 192  —

— Ne, ne morem, pusti me, prosim
te, je rekel Iljin nevoljen, mešajoč zvite
karte in gledajoč Turbina.

— No, vrag s teboj ! Pa zgubljaj,
če ti je*prav, jaz moram iti.

— -Zavaljševski, pojdiva k načel¬
niku plemstva.

’ Odišla sta. Vsi so molčali, Luknov
ni dajal kart, dokler so se slišali v hod¬
niku njegovi koraki in Bliicherjevi
kremplji.

— Kak trap! je rekel pomeščik,
smejoč se.

— No, sedaj nas vsaj ne bo motil,
je pristavil boječe in tiho garnizijski
častnik.

Igra se je nadaljevala.

IV.

Godci, posli načelnika plemenitašev,
so stoječ v bufetu, očiščenem za ples,
zavihavši si rokave sukenj, zaigrali na
dano znamenje poljski »Aleksander, Eli¬
zabeta« in pri jasni in mili svetlobi vo¬
ščenih sveč so začeli počasi prihajati v
veliko dvorano: jekaterinski generalni
gubernator z zvezdo, vodeč za roko
suho soprogo načelnika plemstva, ple-
menitaški načelnik, vodeč gubernatorico,
i. t. d. gubernatorski dostojanstveniki v

— 193  —

raznih skupinah in premenah. Prišel je
Zavaljševski v modrem fraku z velikim
ovratnikom in v nogavicah in čeveljčkih,
razširjajoč okrog sebe jasminov duh,
s katerim so bile obilno namazane nje¬
gove brke, poškropljeni njegovi obšivi
in robec, skupaj z lepim huzarjem v
temnomodrih jahalnih hlačah in rudečem
dolmanu, obšitem z zlatom, na katerem
sta visela Vladimirov križ in svetinja
dvanajstega leta. Grof ni bil velik, ali
lepe postave. Jasnomodre in jako ble¬
steče oči in dolgi, v kolobare se vijoči
temnorudeči lasje so dajali njegovi le¬
poti poseben značaj. Pričakovali so, da
pride grof na ples. Lepi mladi mož, ki
ga je videl v gostilni, je bil to že na¬
znanil plemenitaškemu načelniku. Vtis,
ki ga je napravila ta novica, je bil raz¬
ličen, ali splošno ne povsem prijeten.
»Še boga osmeši, ta dečak«, so mislili
starci in starke. » Kaj, če odpelje mene ?«
je bilo mnenje mladih žen in gospo¬
dičen.

Ko je utihnila godba in so se pari
s pokloni razšli, moški šli k moškim,
ženske pa k ženskam, je Zavaljševski
srečen in ponosen peljal grofa h gospo¬
darici. Soproga načelnika plemstva je
čutila neki notranji strah, kajti bala
se je, da bi ta huzar vpričo vseh ž njo

13

Venec slov. pov. V.

— 194  —

ne napravil kakega škandala, ponosno
in nekako prezirljivo se je obrnila in
rekla: »Jako me veseli, nadejam se, da
bodete plesali«, in nezaupno ga je po¬
gledala, kakor bi hotela reči: »če žališ
ženske, tedaj si popolen malopridnež.«
Grof je kmalu premagal predsodek z
ljubeznjirostjo, pozornostjo in lepo, ve¬
selo vnanjostjo in čez pet minut je že
govoril obraz soproge plemenitaškega
načelnika njenemu okrožju: »Jaz vem,
kako se je vesti s takimi gospodi. Takoj
je razumel, s kom da govori. Evo, dvo-
ranil mi bode ves večer.« Sedaj je stopil
h grofu gubernator, ki je poznal očeta
njegovega, ga je jako prijazno odpeljal
v stran in se pogovarjal ž njim, kar je
jako pomirilo gubernijsko občinstvo in
povišalo njega mnenje o grofu. Potem
ga je odpeljal Zavaljševski k svoji sestri,
mladi, polni vdovi, ki je vpirala v grofa
velike, lepe svoje oči, odkar je prišel.
Grof je poprosil vdovo, naj gre plesat
ž njim valjček, kateri so ravnokar za¬
igrali godci. S svojo plesno umetnostjo
je premagal popolnoma občni predsodek.

Oh, ta zna plesati, je rekla de¬
bela pomeščica, sledeč z očmi za nogami
v modrih jahalnih hlačah, švigajočimi po
dvorani, in je zamišljeno štela: jeden,
dva, tri; jeden, dva tri... res, mojster je.

195  —

— Kako se giblje, kako se giblje,
rekla je druga, ki je bila na slabem
glasu v gubernskem društvu: — Kar
nič ne zadene z ostrogami ! čuda je,
kako je spreten!

Grof je s svojo plesno umetnostjo
prekosil tri najboljše plesalce v guber¬
niji, visokega beloobrvnega guverner¬
jevega pobočnika, odlikujočega se s
svojo hitrostjo v plesanju in s tem, da je
držal damo jako blizu, konjenika, odli¬
kujočega se po gracijoznem gibanju pri
valčku in po gostem pa lahkem tepta¬
nju s peto, in še nekega drugega ci¬
vilnega uradnika, o katerem so govo¬
rili vsi, da je najboljši plesalec in duša
vseh plesov, če tudi je kratkega uma.
In res je ta uradnik od začetka do
konca plesa vabil vse dame po vrsti
kakor so sedele in ni niti jedno minuto
prenehal plesati, le včasih se je ustavil,
da je potegnil z že popolnoma premo¬
čenim batistnim robcem po upehanem,
a vendar veselem obrazu. Grof je pre¬
kosil vse in je plesal s tremi glavnimi
damami, z veliko, bogato, lepo in ne¬
umno, s srednjo — suho, ne prelepo,
pa lepo se odevajočo, in pa z majhno,
ne lepo, pa razumno damo. Plesal je
tudi z drugimi, z vsemi zalimi, pa zalih
je bilo veliko. A vdovica, sestra Zavalj-

13 *

ševskega, se je grofu najbolj prikupila,
ž njo je plesal kvadriljo, škotko in ma¬
zurko. Začel je s tem, ko sta sedela
med kvadriljo, da jej je jako laskavo
govoril, primerjajoč jo z Venero in
Dijano, z rožo in še kako drugo cvetko.
Na vse te ljubeznjivosti je pa vdovica
le upogavala beli vratek, povešala oči,
gledajoč na svojo belo muzelinsko
obleko, ali pa prekladala pihljačo iz
jedne roke v drugo. Ko je rekla : »za¬
dosti, grof, vi se le šalite« itd., jej je
glas malo pogrhajoč zvenel s tako najiv-
nim bratodušjem in smešno neumnostjo,
da se ti je, gledajočemu jo, zares zdelo,
da ni ženska, temveč kaka cvetlica, pa
ne roža, temveč kaka divja, bela, bujna
cvetlica brez duha, ki je izrasla iz sne¬
ženega zameta v kaki daljni deželi.

Tako čuden vtis je napravila na
grofa ta spojitev najivnosti in pomanj¬
kanja vsega, kar bi pričakoval, s svežo
lepoto, da je nekajkrat ustavil pogovor
ter ji molče gledal v oči in prekrasne
poteze rok in vratu, s tako silo sega je
polotilo poželjenje, prijeti jo za roko
in poljubiti, da se je moral res zadrže¬
vati.

Vdovica je z veseljem zapazila
vtis, katerega je napravila; pa nekaj
jo je jelo vznemirjati in strašiti v gro-

197  —

fovem obnašanju, če tudi je bil mladi hu-
zar ne le ljubeznjiv, temveč tudi tako
uljuden, da bi to po sedanjih pojmih
ne bilo več lepo. Tekel je za njo po.
mandelnovo mleko, pobiral ji robec,
iztrgal iz rok stol nekemu škrofuloz-
nemu pomeščiku, ki ji je tudi hotel
postreči, da jej ga poprej ponudi, itd.

Zapazivši, da je svetska ljubez-
njivost tedanjega časa le malo vplivala
na to damo, jo je poskusil pripraviti k
smehu s tem, da ji je pripovedoval razne
anekdote, zagotavljal ji, da je priprav¬
ljen, če mu ukaže, zapeti kakor petelin,
skočiti skozi okno ali pa skočiti v luknjo,
prebito skozi led na vodi. To se mu je
popolnoma posrečilo, udova se je raz¬
veselila in neprenehoma smejala, kažoč
bele zobke, in bila popolnoma zadovoljna
s svojim kavalirjem. Grofu je ugajala
vedno bolj, tako da je bil proti koncu
kadrilje že popolnoma zaljubljen v njo.

Ko je stopil po kadrilji k udovici
njen stari osemnajsletni oboževalec, sin
naj bogatejšega pomeščika, ki pa še ni
služil, škrofulozni mladenič, kateremu
je bil poprej Turbin iztrgal stol, ga je
sprejela jako hladno. Ni bilo zapaziti
na nji niti desetine tistega razburjenja,
katero je čutila poprej v grofovi pri¬
sotnosti.

— 198

— Vi ste pa res lep človek, je
rekla in gledala ob enem Turbina, ne
vede računajoč, koliko vatlov zlate
vrvice je bilo treba za ves ta jopič :
Vi ste res lep, obljubili ste, da pridete
z vozom po me in mi prinesete sladčic.

— Saj sem bil pri vas, Ana Fedo-
rovna, ali vas ni bilo več, pustil sem
vam najboljše sladčice, rekel je mlade¬
nič z jako tenkim glasom, ki ni bil pri¬
meren njegovi visoki rasti.

— Vi vselej najdete izgovore, meni
ni treba vaših sladčic. Nikar ne mislite....

— Že vidim, Ana Fedorovna, kako
ste se spremenili nasproti meni in vem
zakaj. Pa to ni prav, je pristavil, ali
zaradi nekega silnega notranja razbur¬
jenja ni mogel dokončati svojega go¬
vora, kajti usta so se mu hitro in čudno
tresla.

Ana Fedorovna ga ni poslušala,
ampak je sledila z očmi Turbjnu.

Načelnik plemstva, hišni gospodar,
lepo. debel, brezzob starec je stopil k
grofu, ga prijel pod pazduho in pova¬
bil v kabinet kadit in pit, če mu je
ljubo. Ko je Turbin odšel, je Ana Fe¬
dorovna čutila, da nima ničesar delati
v sobi in je vzela pod pazduho staro
suho gospodično, svojo prijateljico, ter
odšla v oblačilnico.

— 199  —

— No, .kakšen pa je? prijazen?
je vprašala gospodična.

— Kako se strašno vsiljuje, rekla
je Ana Fedorovna, stopila k zrcalu in
se gledala v njem.

Obraz ji je zasijal, zarudel, oči
zasvetile, ali nakrat se je, posnemajoč
baletke, katere je videla pri letošnjih
volitvah, zasukala na jedni nogi, se
glasno a milo zasmejala, malo uklonila
koleno in poskočila.

— ■ Kakšen je? prosil me je kaj za
spomin, rekla je prijateljici, toda ne
dobi niče-e-esar, zapela je poslednjo be¬
sedo in pri tem vzdignila jeden prst,
ki je tičal v dolgi, do komolca segajoči
rokavici ....

V kabinetu, v kateri je načelnik
plemstva peljal Turbina, bilo je razno¬
vrstnih vodek, pijač, piugrizkov in šam¬
panjca. V tobačnemu dimu so sedeli
in hodili gori in doli plemenitaši in se
razgovarjali o volitvah.

— Ko me je blagorodno plemstvo
našega okraja počastilo z izvolitvijo,
rekel je izvoljeni izpravnik, že precej
pijan, — me ni smelo manjkati pred
vsem društvom, nikakor me ni smelo ...

Grofov prihod je pretrgal razgovor.
Vsi so se začeli bratiti ž njim, posebno
izpravnik mu je z obema rokama dolgo

— 200  —

stiskal roko in ga prosil nekajkrat, da
bi ne odrekel iti skupaj ž njimi v novo
gostilno, kjer pogosti on plemenitaše in
kjer bodo peli cigani. Grof je obljubil
iti vsekakor in je izpil ž njimi nekaj
bokalov šampanjca.

— Kaj ne plešete, gospoda ? vprašal
je, predno je odšel iz sobe.

— Mi nismo plesalci, odgovoril je iz-
pravnik s smehom, mi se bolje razumemo
na vino, grof... Sicer je pa vse to
vzraslo pred mojimi očmi, vse te go¬
spodične, grof! Včasih še zaplešem
škotsko, grof... to še morem, grof...

— Pojdimo sedaj, pojdimo, rekel
je Turbin: — zabavali se bomo pri ci¬
ganih.

— Koj, pojdimo, gospoda, da raz¬
veselimo gospodarja.

In trije plemenitaši z rudečimi
obrazi, ki so že pili v kabinetu od za¬
četka plesa, so nataknili ta črne, oni
svilene vezane rokavice in se pripravili
skupaj z grofom, da pojdejo v dvorano,
ko jih zadrži škrofulozni mladenič, ki
stopi k Turbinu, ves bled in komaj za-
držajoČ solze.

— Vi mislite, da ker ste grof, mo¬
rete suvati kakor na semnju, rekel je
težko sopeč, ali to ni uljudno...

— 201  —

Zopet so se proti njegovi volji za¬
prla ustna in vstavil tek govora.

— Kaj ? zakričal je Turbin in zgr-
bančil čelo. — Kaj ?...  Dečko! zakričal
je, zgrabil ga za roko, stisnil tako, da je
mladeniču kri vdarila v glavo, ne toliko
od jeze, kolikor od strahu : — kaj, ali
se hočete streljati? no, jaz sem pri¬
pravljen.

Jedva je Turbin izpustil roki, ka¬
teri je držal z vso močjo, sta že dva
plemenitaša prejela mladega človeka in
ga peljala proti zadnjim vratom.

— Ali ste zblaznel ? Gotovo ste se
napil. Treba očetu povedati. Kaj je z
vami, so mu govorili.

r— Ne, nisem se napil, ali on suje
in se ne opraviči. On je svinja ! Prava
svinja ! jecljal je mladi človek že po¬
polnoma v joku.

Vendar ga niso poslušali in so ga
odpeljali domov.

— Ne zamerite, grof! prigovarjala
sta Turbinu izpravnik in Zavaljševski :
— saj je še otrok, še tepejo ga, kajti
ima še le šestnajst let. In kaj se je zgo¬
dilo ž njim, ni mogoče razumeti. Kaka
muha ga je vgriznila ? Ali oče njegov
je pošten človek, naš kandidat.

— No, vrag ga vzemi, če se noče...

— 202  —

In grof se je povrnil v dvorano in
veselo kakor poprej plesal škotsko z
lepo udovo in se smejal prav od srca,
gledajoč obraz, kateri so delali gospodje,
ki so prišli ž njim iz kabineta, in se je
krohotal, da se je slišalo po vsej dvo¬
rani, ko se je izpolznilo izpravniku in
je padel kakor je bil dolg in širok v
sredo mej plesalce.

V.

Ana Fedorovna je šla takrat, ko
je bil grof odšel v kabinet, k bratu in
delajoč se, kakor bi jo grof malo za¬
nimal, ga začela izpraševati: »Povej

bratec, kak huzar je to, ki je plesal z
menoj.« Konjenik je pojasnil svoji sestri,
kolikor je mogel, kako velik človek je
ta huzar, in je povedal pri tem, da se
je ustavil grof samo zato, ker so mu
vkrali na potu denar in da mu je on
sam dal sto rubljev, ali to je malo, bi-li
ne mogla sestrica njemu posoditi še
dvesto rubljev. Zavaljševski jo je prosil,
naj ne govori o tem z nikomur, posebno
z grofom ne. Ana Fedorovna je oblju¬
bila poslati denar še danes, in molčati
o vsem, ali mej plesom jo je začelo
nakrat strašno mikati, da bi sama po¬
nudila grofu denar kolikor ga hoče.

- 20H -

Dolgo se je pripravljala, zarudevala,
ali na zadnje se je le premagala in se
lotila stvari tako-le:

— Moj bratec — mi je pravil, da
vas je doletela na potu nesreča in sedaj
nimate denarja. Ali bi ga ne hoteli
vzeti od mene, če vam ga je treba, mene
bi jako veselilo.

To izgovorivši se je Ana Fedo-
rovna nakrat nekaj prestrašila in zaru-
dela. Vsa veselost je nakrat zginila
grofu z obraza.

— Vaš bratec je tepec! rekel je
ostro. — Vi veste, če mož moža razžali,
se streljata; ali ko ženska razžali moš¬
kega, kaj se naredi pa tedaj, ali veste V

Ubogi Ani Fedorovni so zardela
celo ušesa in vrat od vznemirjenja. Po¬
vesila je oči in ni odgovorila ničesa.

— Ženska se pa poljubi v pričo
vseh, rekel je grof tiho, nagnivši se k
njenemu ušesu. Dovolite mi, da poljubim
vsaj vašo ročico, pristavil je tiho po
dolgem molčanju s pomilovanjem do
svoje dame, ki je bila v veliki zadregi.

— Samo ne sedaj, rekla je Ana
Fedorovna, težko dihaje :

— Kdaj pa? Jutri zgodaj odpo¬
tujem... In to ste mi dolžni.

Ali tako ni mogoče, rekla je
Ana Fedorovna s smehom.

— 204  —

— Samo dovolite mi poiskati si
priložnost, videti vas še nocoj, da po¬
ljubim vašo roko. Jo že najdem.

— Kako jo najdete?

— To ni vaša stvar. Da bi vas le
videl, meni je vse mogoče... Ali vam
je prav?

— Prav.

— Škotska se je končala in ple¬
sali so še mazurko, v kateri je grof
delal čudeže, loveč robce, poklekujoč na
jedno koleno in udarjajoč z ostrogami,
na nekako poseben način po varšavsko,
tako da so prišli stari gospodje od bo¬
stonske igre gledat v dvorano, in ko¬
njenik, najboljši plesalec, je priznal, da
ga je huzar prekosil. Povečerjali so in
zaplesali še »grosfatra« (staroočetovski
ples), a nato so se začeli razhajati. Grof
ni spustil ves čas oči z udovice. Ni
lagal, ko je pravil, da je pripravljen
skočiti zanjo v vodo. Naj so bile to
muhe, ljubezen ali trdovratnost, ta večer
so se združevale vse njegove duševne
sile v samem hrepenenju, videti in lju¬
biti jo. Ko je opazil, da se je Ana Fe-
dorovna začela poslavljati od gospoda¬
rice, tekel je v predsobo in od tod brez
kožuha nad dvor, kjer so stale kočije.

- Voz Ane Fedorovne Zajčeve!
je zaklical.

— 205  —

Visoka štiri vprežna kočija s sve-
tilnicami se je premaknila z mesta in
se približala stopnicam — Stoj ! zaklical
je vozniku in je tekel, do kolena brodeč
sneg, h kočiji.

Kaj hočete ? vprašal je kočijaž.

V kočijo sedem, odgovoril je
grof, odpirajoč durice in poskušajoč
skočiti v kočijo Stoj, vrag! Tepec!

— Vaška! stoj ! zakričal je kočijaž
na predjezdeca in ustavil konje. — Kaj
hočete s tujo kočijo? To je voz Ane
Fedorovne in ne vaše milosti.

— Nu, molči, tepec ! Tu imaš jeden
rubelj, zlezi doli in zapri duri, rekel je
grof. Ko se kočijaž ni ganil, je sam za¬
loputnil durice, odprl okno in jih zaprl
kakor je mogel. V kočiji je kakor v
vseh starih kočijah, posebno z rumenim
suknom oblečenih, vse dišalo nekako po
gnilobi in tlečih ščetinah. Grofove noge
so tičale do kolen v tajajočem se snegu
in zeblo ga je silno v tenkih škornjih
in hlačah za ježo, vse njegovo telo je
prešinjal zimski mraz. Kočijaž je
mrmral na kozlu in kakor se je kazalo,
pripravljal se, da skoči doli. Pa grof ni
slišal in čutil ničesar. Obraz mu je gorel
in srce mu je močno bilo. Z močjo je
potegnil za rumeni jermen, pogledal
skozi stransko okno, in vse njegovo

— 206

bitje se je združevalo v jednem samem
pričakovanju. Čakanje ni trajalo dolgo.
Na stopnicah so zaklicali: Zajčeve voz!
Kočijaž je potegnil za vajeti, voz se je
zazibal na visokih zmeteh, razsvetljena
hišna okna so švigala jedno za drugim
mimo okna v kočiji.

— Pazi, če le besedo zineš slugi,
da sem tukaj, rekel je grof in pomolel
glavo skozi sprednje okno h kočijažu:
— te pretepem, če pa ne poveš, dobiš
deset rubljev.

Jedva je grof zaprl okno, že se je
voz močneje stresel in obstal : Turbin
se je stisnil v kot, nehal je dihati in
celo zamižal je : bal se je, da se iz
kakoršnega koli vzroka ne uresniči
strastno njegovo hrepenjenje. Vratiča
so se odprla, z ropotom so padle doli
vozne stopanke, zašumela je ženska
obleka in v zaduhlo kočijo je potegnil
jasminov duh, hitre noge so stekle po
stopankah in Ana Fedorovna je zadela
z odpetim kožuhom ob grofove noge
in sedla težko dihajoč na sedež zraven
njega.

Ali ga je videla ali ne, tega ne
more vedeti nikdo drugi nego ona sama,
a ko jo je prijel za roko in rekel : »no,
sedaj pa poljubim vašo roko«, se je le
malo prestrašila, a odgovorila ni niče-

— 207  —


ar, temveč mu je podala roko, in on
jo je obsul s poljubi, dosti višje nad
rokavico. Kočija se je premaknila.

— Povej kaj. Kaj ne, da se ne
jeziš ? rekel je on.

Molče se je stisnila v svoj kot, ali
nakrat je zaplakala in položila glavo
na njegova prša.

VI.

Novoizbrani izpravnik s svojimi
tovariši, konjenik in drugi plemenitaši
so že dolgo poslušali cigane in pili v
novi gostilni, ko se jim je pridružil
grof v medvedjem kožuhu, prevlečenem
z modrim suknom, ki je bil last pokoj¬
nega moža Ane Fedorovne.

— Vaša svetlost! Dolgo smo vas
čakali in čakali, rekel je škilast črn
cigan, s svetločrnimi brkami, kateri ga
je srečal še v veži in mu hitel slačiti
kožuh: Z Lebedjane se nismo videli....
Steša se je od hrepenjenja po vas po¬
polnoma posušila....

Tudi Steša, razvita mlada ciganka,
z opekno rudečico na zarjavelem obrazu,
s svetlimi, globokimi črnimi očmi, ob-
senčenimi od dolgih obrvi, mu je prišla
naproti.

— 208  —

— A ! grofic ! golobček zlati! kako
veselje ! rekla je skozi zobe z veselim
smehljanjem.

Sam Iljuška mu je pritekel na¬
proti in se delal, kakor bi se jako ve¬
selil. Starke, babe, dekleta so poskakale
s svojih mest in obkolile gosta. Ta se je
smatral za kuma, oni za botra.

Mlade ciganke je Turbin poljubil
vse na ustna, starke in možaki so pa
njega poljubovali na pleča in roke.
Plemenitaši so se tudi jako razveselili
gostovega prihoda, tembolj, ker je po¬
pivanje in razveseljevanje, dospevši do
svojega vrhunca, že začelo pojenjavati;
vsi so že bili presiti, vino je že zgu¬
bilo bodrilni vpliv na živce in je le te¬
žilo njih želodce. Vsi so že izpraznili
svoje zaloge dovtipov, in gledali so drug
drugega; vse pesmi so že bile izpete
in so se mešale v glavi slednjega, za-
pustivši nekak hrupen, zmeden vtis. Naj
bi bil kdo naredil karkoli čudnega in
spretnega, vsem bi se zdelo, da ni nič
posebnega in smešnega. Izpravnik je
ležal v ostudnem stanju na tleh pri nogah
neke starke, brcal z nogami in kričal:

— Šampanjca!... grof je prišel...
šampanjca!... prišel je... no, šampanjca !..
v banjo nalijem šampanjca in se bodem
kopal v njem... Plemenita gospoda, jaz

- 209  —

ljubim plemenitaško družbo... Steška,
poj »Dorožbo«.

Tudi konjenik je bil vinjen, toda
drugače. Sedel je v kotu na divanu,
prav zraven visoke, lepe ciganke Lju-
baše, in čuteč, da se mu od pijanosti
dela megla pred očmi, je mežikal, zma¬
jeval z glavo, ponavljajoč vedno jedne
in iste besede, pregovarjal ciganko, naj
gre nekam ž njim. Ljubaša se je sme¬
jala in ga poslušala tako, kakor bi bilo
to, kar je pripovedoval, jako zanimivo
in hkratu nekoliko otožno, semtertja je
pogledala svojega moža, škiljastega
Šaško, ki je stal za stolom nji nasproti
in v odgovor na priznanje ljubezni se
je nagnila h konjeniku na uho in ga
tiho prosila, da niso slišali drugi, naj
ji kupi dišav in trakov.

— Ura ! zaklical je konjenik, ko
je prišel grof.

Lep mlad človek, nekako v skrbeh,
je hitro, s trdimi koraki hodil gori in
doli po sobi ter pel napev iz »Vstaja v
Serajlu«.

Stari rodbinski oče, katerega so
bile zapeljale k cigankam prošnje go¬
spodov plemenitašev, kateri so mu pra¬
vili,'da se brez njega vse skazi, in da
je bolje, če ne pojdejo, ležal je na di¬
vanu, kamor se je bil takoj zavalil, in

14

Venec slov. pov. V.

— 210

nikdo se ni brigal zanj. Neki uradnik,
ki je bil tudi tukaj, je bil slekel frak in
je sedel z nogami na mizi, brskal po
laseh in pri tem dokazoval, da zna popi¬
vati. Ko je vstopil grof, je bil ravno
odpel srajčni vratnik in se pomaknil
bolj na mizo. Sploh je s prihodom
grofa zabava znova oživela.

Ciganke, ki so se bile raz stresle po
sobi, so zopet sedle v krog. Grof je po¬
sadil predpevko Steško sebi na kolena
in ukazal prinesti šampanjca.

Iljuška je stal s kitaro v roki pred
predpevko in začela se je »pleska«, to
je petje ciganskih pesmi: »Hožu lj ja
po ulice«, »Ej, vi gusari...«, »Slišiš,
razumeješ . ..« i. t. d. v znanem redu.
Steška je izvrstno pela. Njen gibčni,
zvoneči, prav iz prsi se jej izlivajoči kon-
tra-alt, njeno smehljanje mej petjem,
blesteče, strastne oči in nožiča, premi¬
kajoča se nekoliko po taktu pesmi, njeno
obupno klicanje ob začetku zbora —
vse to je zadevalo glasno, redko struno.
Videlo se je, da je vsa živela v pesmi,
katero je pela. Iljuška, izražujoč čuvstvo
pesmi s smehljanjem, hrbtom, nogami,
z vsem svojim telesom, jo je ., spremljal
na kitari, vprl v njo oči in, kakor bi
prvič slišal to pesem, pazno, skrbno po
taktu prikimaval z glavo. Potem se je

— 211  —

pri poslednji pojoči noti naenkrat stegnil,
kakor bi čutil sebe višjega od vseh
drugih na svetu, ponosno, odločno od-
bacnil z nogo kitaro, zaceptal, pomahal
7 .  lasmi, ter z nagubančenim čelom po¬
gledal po zboru. Vse njegovo telo od
glave do nog je vtripalo z vsako žilico...
In dvajset energičnih, močnih glasov,
katerih vsak je skušal' prezveneti dru¬
gega, je zadonelo po zraku. Starke so
poskakovale na stolih, mahale z robci
in kazale zobe in se jednakomerno sme¬
jale, jedna glasneje od druge. Basisti,
stoječi za stoli, so pripognili glave na
stran, nategnili vratove in zamolklo za-
gromeli.

Ko je Steša pela tenke glasove, se
ji je Iljuška približal s kitaro, kakor
bi ji hotel pomagati; lepi, mladi človek
je navdušeno klical, da sedaj poje ona
b-moll.

Ko so zaigrali neki ples in je prišla
Dunjaša s tresočimi se ramami in
prsi ter se zavrtela pred grofom in spla¬
vala naprej, je Turbin skočil s svojega
mesta, vrgel proč suknjo in se v sami
srajci gibal ž njo po taktu ter delal
pri tem z nogami take umetnosti, da
so se cigani odobrovalno smejali, in se
pogledavali med seboj.

14 ’

— 212  —

Izpravnik je sedel po turško, po¬
trkal se s pestmi po prsih in zaklical:
»vivat!« potem pa je zgrabil grofa za
jedno nogo, začel pripovedovati, da je
imel dva tisoč rubljev, a da mu jih je
ostalo samo petsto, da on lahko stori,
kar koli hoče, če mu le grof dovoli.
Stari rodbinski oče se je prebudil in je
hotel iti; pa ga niso pustili. Lepi mladi
človek je poprosil ciganko, naj gre plesat
ž njim valček. Konjenik se je hotel
pobahati s svojim prijateljstvom z gro¬
fom, je vstal iz svojega kota in objel
Turbina.

— Oh, ti moj golobček ! rekel je, —
zakaj si šel od nas? he ? — Kam si se
peljal ? Oh, ti grof, že vem, kam si se
peljal, nagajivem

Turbinu to bratenje, ne vem zakaj,
ni ugajalo. Ni se smejal, le molče je po¬
gledal konjeniku v obraz in mu je na¬
enkrat rekel neko tako surovost, da je
bilo konjeniku hudo in ni dolgo vedel, za
kaj naj bi smatral to razžalitev : za
šalo ali ne. Nazadnje se je odločil, da
hoče vse imeti za šalo, nasmejal se in
šel zopet v kot k svoji ciganki, ji za¬
gotavljat, da jo vsekako vzame po Ve-
likinoči. Zapeli so drugo pesem, pri
tretji so zopet zaplesali, napivali drug
drugemu na zdravlje in bili veseli. Šam-

213  —

panjca ni bilo konca. Grof je mnogo
pil. Oči so mu postale solzne; opotekal
se 'pa ni, plesal je še bolj, govoril trdo
in tudi lepo pel v zboru in spremljal
Stešo, ko je pela »Družbi nežno je vol-
njenje«. V sredi plesa je kupec, po¬
sestnik gostilnice, prišel prosit goste, naj
gredo domu, ker je že tri ura.

Grof je prijel kupca za ovratnik
in mu vkazal jalesati ž njim. Kupec se
je branil. Grof pa je vzel steklenico
šampanjca, postavil kupca na glavo,
ukazal ga tako držati, in je v obči smeh
počasi izlil nanj vso vsebino.

Danilo se je že. Vsi razen grofa so
bili bledi in utrujeni.

— Vendar, meni je čas v Moskvo,
rekel je nakrat in vstal. — Pojdite k
meni, tovariši. Sprejmite me..., in na-
pijmo se čaja.

Vsi so bili zadovoljni, izvzemši za-
spalega pomeščika, ki je ostal tu, stla¬
čili so se v tri sani, ki so stale pred
hišnimi vrati, in se odpeljali v veliko
gostilnico.

VII.

— Zapreči! zakričal je grof, vsto-
pivši v občno sobano velike gostilnice
z vsemi gosti in cigani. — Saška ! ne
cigan Saška, ampak moj, povej poštarju,

— 214

da ga ubijem, ako bodo konji slabi.
Da, daj nam čaja! Zavaljševski! Skrbi
za čaj, a jaz pojdem k Iljinu — pogle¬
dam, kaj je ž njim, pristavil je Turbin
in se je odpravil po hodniku v ulanovo
sobo.

Iljin je bil ravno končal igro, za¬
igral ves denar do zadnje kopejke in
ležal zdaj na divanu iz razruvane ži-
maste snovi ter vlekel žimo jedno za
drugo iz divana, deval jo v usta, grizel
jo in zopet izpljuval. Dve lojevi sveči,
katerih jedna je dogorela že do papirja,
sta stali na mizi, pokriti s kartami, pa
se slabo borili z jutranjo svetlobo, ki
se je prikazovala skozi okna. Nikake
misli niso težile ulanove glave; nekaka
gosta megla igralne strasti je zakrivala
vse njegove dušne sile, niti kesanja ni
bilo. Poskusil je misliti o tem, kaj mu
je zdaj početi, kako odpotovati brez
vsake kopejke denarja, kako plačati
petnajst tisoč zaigranih erarnih de¬
narjev, kaj poreče polkovni poveljnik,
kaj poreče mati, kaj poreko njegovi to¬
variši — polotil se ga je tak strah in
stud do samega sebe, da je, želeč po¬
zabiti samega sebe, vstal in začel ho¬
diti po sobi, in zopet se je jel spomi¬
njati vseh najmanjših podrobnosti j mi-
nole igre: predstavljal si je, da dobiva

— 215  —

nazaj, da je vzdignil devetico, dva tisoč
stavil na pikovega kralja, na desno po¬
loži damo, na levo asa, zopet na desno
želodnega kralja — in vse je zgubljeno,
ali če na desno šestico, na levo želod¬
nega kralja, tedaj bi dobil vse nazaj,
in postavil bi vse na jedno karto in
dobil kakih petnajst tisoč rubljev, kupil
bi konja za ježo od polkovnega povelj¬
nika, pa še par drugih konj in voz.
No, kaj pa potem, lepo, lepo bi se
imel!

Zopet je legel na divan in jel grizti

žimo.

— Čemu pojo pesmi v sedmi sobi?
pomislil je, — gotovo se zabavajo pri
Turbinu. Še jaz pojdem tja in se dobro
napijem.

Tačas je vstopil Turbin.

— Nu, ali si prignal na kraj, a?
zakričal je.

»Naredim se, kakor da spim,« mislil
je Iljin, — »sicer moram govoriti ž njim,
če tudi se mi dremlje.«

Vendar je Turbin šel k njemu in
ga pogladil.

— Nu, kaj, ljubeznivi prijatelj, ali
si pognal, zaigral ? Govori.

Iljin ni odgovoril.

Grof ga je potegnil za roko.

— 216

— Zaigral. No, kaj je tebi mari,
zagodrnjal je Iljin, z zaspanim, nezado¬
voljnim glasom, ne da bi se kaj ganil.

— Vse?

— Nu, da. Kaj pa je potem. Vse.
Kaj tebi to mari ?

— Poslušaj, govori resnico, kakor
tovarišu, rekel je grof, pod vplivom iz¬
pitega vina razpoložen k rahločutnosti,
nadalje gladeč ga po laseh. — Zares,
ti si se mi priljubil. Govori resnico! če
si zaigral erarne novce, hočem ti po¬
magati, kajti sicer bode prepozno....
Ali so bili erarni denarji?

Iljin je skočil z divana.

— Če hočeš, da govprim s teboj,
ne govori z menoj o tem, da... prosim,
ne govori z menoj — kroglja v čelo,
to jedino mi je še ostalo! rekel je z
resničnim obupanjem, z rokama zatisnil
obraz in zajokal, če tudi je malo poprej
še mislil o konjih za ježo.

— Ej ti, lepa devica! Komu se
ne pripeti kaj takega! To še ni taka
nesreča, vse še popravimo. Počakaj me
tukaj.

Grof je zapustil sobo.

Kje stanuje pomeščik Luknov ?
vprašal je natakarja.

Natakar se je ponudil, da popelje
grofa tja. Grof je stopil v sobo, ne da

217

bi se zmenil za govorjenje sluge, da
je gospod ravno kar prišel in se ravno
slači. Luknov je v ponočni suknji sedel
pred mizo in štel nekaj kupov bankov¬
cev, ki so ležali pred njim. Na stolu je
stala steklenica renskega vina, katero
je on tako ljubil. Od dobička si je do¬
volil to veselje. Luknov je hladno,
strogo, čez očala pogledal grofa, kakor
bi ga ne mogel spoznati.

— Vi me ne poznate, kakor se
zdi, rekel je grof in z odločnimi koraki
stopil proti mizi.

Luknov je spoznal grofa in vprašal:

— Kaj želite ?

Kad bi igral z vami, rekel je
Turbin in sedel na divan.

— Zdaj ?

— Da.

— Drugikrat z veseljem, grof, ali
sedaj sem truden in se pripravljam, da
pojdem spat. Morda ljubo malo vinca,
to je dobro vince.

— Ali jaz bi sedaj rad malo poigral.

- Meni se ne ljubi več igrati.
Morda pojde kdo drugi izmej gospode;
jaz ne bodem, grof! Mi že blagovolite
oprostiti.

— Torej ne bodete?

— 218

Luknov je zmajal z ramama in
dal s tem razumeti, da obžaluje, ker ne
more izpolniti grofove želje.

— Ali ne boste na nikak način ?

Zopet je odmajal.

— Jaz vas jako prosim... Kaj bo¬
dete igral ?...

Molčanje.

— Ali bodete igral? vprašal je
grof drugič:.— poglejte!

Ravno tako molčanje in bister
pogled čez naočnike v grofov obraz,
na katerem se je pokazala jeza.

— Ali bodete igral ? je glasno za¬
kričal grof, udaril po mizi tako, da je
steklenica renskega vina padla na tla in
se razbila. — Mari niste igrali slepar¬
sko? Ali bodete igral, vprašam vas
tretjič.

— Rekel sem, da ne. To je res
čudno, grof! pa tudi jako nespodobno
je, človeku postaviti na grlo nož, opazil
je Luknov, ne da bi bil povzdignil oči.

Sledilo je kratko molčanje in ta
čas je postajal grofov obraz vedno bolj
bled. Nakrat je omamil Luknova strašen
udar po glavi. Pal je na divan in se
pripravljal pograbiti denarje — in za¬
kričal je s tako presunljivo obupnim
glasom, kakoršnega bi ne bilo mogoče
pričakovati od njegove vedno mirne in

— 219  —

veličastne postave. Turbin je pobral
denar, ki je ležal na mizi, odrinil slugo,
ki je pritekel gospodu na pomoč, in s
hitrimi koraki odšel iz sobe.

— Oe hočete zadoščenja, sem vam
na razpolago, v svoji sobi ostanem še
pol ure, pristavil je grof, povrnivši se k
Luknovim durim.

— Malopridnež ! ropar ! — slišalo
se je od tam. — Tožil te bodem pred
kazenskim sodiščem.

Iljin je, ne zmeneč se za grofove
obljube, ležal še vedno v svoji sobi na
divanu, in davile so ga solze obupanja.
Spoznanje resnice, katero je skozi čudno
zmes čustev, mislij in spominov, napol¬
njujočih njegovo dušo, privabila gro¬
fova prijaznost, sočutje, ga ni zapustila.
Upov bogata mladost, čast, občno spo¬
štovanje, sanje ljubezni, — vse to je
bilo za zmiraj izgubljeno. Vir solza se
je jel izsuševati. Preinirno čuvstvo
obupnosti se ga je polaščevalo vedno
bolj in bolj in vedno češče je mislil na
samomor, katera misel se mu ni več
gnusila, pa ga tudi ni več strašila. Ta
čas so se zaslišali tudi grofovi koraki.

Na Turbinovem obrazu so se še
videli sledovi jeze, roke so se mu ne¬
koliko tresle, ali v očeh mu je lesketalo
veselje in zadovoljnost.

— 220

— Na, dobil sem ! rekel je in vrgel
na stol nekaj kupov bankovcev. —
Preštej, če je vse? Pa hitro pridi v
občno sobano, jaz takoj odpotujem,
pristavil je, in kakor bi ne opazil veli¬
kega veselja in velike hvaležnosti, iz¬
ražajoče se na ulanovem obrazu, je
žvižgaje neko cigansko pesem odšel
iz sobe.

VIII.

Saška, trdno prepasan z jermenom,
je naznanil grofu, da so konji že pri¬
pravljeni, ali je prosil, da pojde poprej
po grofovo suknjo, k- je veljala tristo
rubljev, z ovratnikom, in vrne ta grdi
modri medvedov kožuh temu zanikr-
nežu, ki ga je zamenjal pri načelniku
plemstva; Turbin mu je pa rekel, da
mu suknje ni treba iskati in se je šel
v svojo sobo preoblačit.

Kavaleristu, sedečemu molče poleg
svoje ciganke, se je vedno zdehalo. Iz-
pravnik je zahteval vodke, vabil vso
gospodo, da pojde takoj k njemu za-
jutrkovat, in zagotavljal, da pojde nje¬
gova žena zagotovo plesat s cigankami.
Lepi mlad človek je duhovito razlagal
Iljuški, da je klavir veliko popolnejši,
in se na kitari ne da igrati B-moll.
Uradnik je otožen pil v kotu čaj, kakor

bi se po dnevi sramoval svoje razuz¬
danosti. Cigani so se po cigansko pre¬
pirali med seboj in hoteli še enkrat
proslaviti gospoda, a Steša se je ustav¬
ljal rekoč, da bi se jezil barorajt (po
ciganski grof ali knez, ali bolje velik
gospod). Sploh je pa pri vseh ugašala
že poslednja iskra živahnosti.

— No, za slovo še eno pesem in
koračnico domov, je rekel grof, vsto-
pivši v popotni obleki v sobo svež,
vesel, lep, bolj kakor kdorkoli.

Cigani so znova seli v krog in
ravno se pripravili, da zapojo, ko je
prišel Iljin s kupcem bankovcev v rokah
in poklical grofa v stran.

— Imel sem vsega skupaj petnajst
tisoč eraričnih denarjev, a ti si mi dal
šestnajst tisoč tristo, rekel je : — ti so
torej tvoji.

— Dobro! Daj !

Iljin je oddal denarje in boječe
pogledal grofa, odprl usta, kakor bi
želel kaj povedati; a je samo zarudel
tako, da so mu solze stopile v oči,
potem je prijel grofa za roko in mu
jo začel stiskati.

— Odpravi se, Iljuška... poslušaj
me... tu imaš denar; samo spremite
me s pesmijo iz mesta. In vrgel mu je
na kitaro tisoč tristo rubljev, katere je

— 222  _

bil prinesel Iljin. Kavaleristu je pa grof
pozabil dati sto rubljev, katere sije bil
izposodil pri njem.

Bila je že deseta ura zjutraj. Solnce
se je že bilo pokazalo izza streh ; ljud¬
stvo se je že gibalo po ulicah, kupci so
že davno odprli prodaj alnice, plemeni¬
taši in uradniki so se vozili po ulicah,
gospe so hodile po gostilniškem dvo¬
rišču, ko so tolpa ciganov, izpravnik,
konjenik, lepi mladi človek, Iljin in grof
v modrem medvedjem kožuhu, prišli na
stopnice pred gostilnico. Bil je solnčen
dan in tajalo se je. Tri trojke (trije
vpreženi konji) s kratko podvezanimi
repi, gazeči z nogami po redkem blatu,
so se približale stopnicam, in vsa vesela
družba je jela sedati na sani. Grof,
Iljin, Steša, Iljuška in Steša-sluga so
seli na prve sani.

Bliicher je bil ves zmešan in ma¬
hajoč z repom je oblajal ojesnega konja.
V druge sani je pa sela druga gospoda,
tudi s cigankami in cigani.

Še pri gostilnici so se sani uvrstile
in cigani so skupno zapeli.

Trojke s pesnimi in zvonci so pre¬
merile vse mesto do mestnih vrat, odri¬
vajoč prav na trotoare vse vozove, ki
so jih srečavali.

- 223  —

Jako so se čudili kupci in ne¬
znanci, posebno pa še znanci, ki so jih
srečavali, videč blagorodne plemenitaše,
vozeče se ob belem dnevu po ulicah,
pojoč s cigankami in cigani.

Ko so prišli do zapore, so se vo¬
zovi ustavili in vsi so se jeli poslavljati
od grofa.

Iljin, ki je v slovo dosti pil in je ves
čas sam ravnal konje, je nakratpostal ža¬
losten, jel prigovarjati grofu, da ostane
še en dan, ko se je pa prepričal, da to
ni mogoče, je popolnoma nepričakovano
ves solzen jel poljubljati novega tova¬
riša in obetati, da takoj poprosi, naj
ga prestavijo k huzarjem, v ravno tisti
polk, pri katerem je služil Turbin. Grof
je bil posebno vesel; konjenika, kateri
ga je zjutraj že kar tikal, je podrl v
zamet, v izpravnika je dražil Bliicherja.
Steško je prijel za roko in jo hotel od¬
peljati s seboj v Moskvo, naposled je
pa skočil na sani, postavil poleg sebe
Bliicherja, ki je vedno hotel stati na
sredi. Saška je še poprosil konjenika,
da jjojdepo grofovo suknjo in jo pošlje
za njima, potem pa tudi on skočil na
kozla. Grof je zaklical: »Pojdimo!« in
odkril kapo, mahal ž njo kvišku in po
vozniški žvižgal konjem. Trojke so se
razšle.

- 224  -

Daleč spredaj se je videla jedno-
lična, s snegom pokrita ravnina, po
kateri se je vila rumenoblatna pot.
Svetlo sol ce seje lesketalo na talečem
se snegu in prijetno grelo v obraz in
hrbet. Od potnih konj se je valila para.
Zvonček je žvenkljal. Neki mužik z
vozom, ki je pripeljal po razvoženi
cesti, se je hitro uganil na stran, gazeč
s čevlji, premočenimi od ličja po otajani
poti; debela, rdeča kmetica, z otrokom
zavitim v ovčji kožuh, sedela je na
drugem vozu in poganjala s konci
vajeti belo kljuse z grdim repom. Grof
se je nakrat spomnil Ane Fedorovne.

— Nazaj! zaklical je.

Voznik ga ni razumel hitro.

Obrni nazaj! Pojdemo še v
mesto ! Hitro !

Trojka se je zopet peljala v mesto
in se ustavila pri lesenih stopnicah pred
hišo gospe Zajčeve. Grof je hitro bežal
gori po stopnicah, tekel skozi prednjo
sobo in salon in našel vdovico še spečo.
Prijel jo je za roko, privzdignil iz po¬
stelje, poljubil na zaspani očesci in hitro
tekel nazaj. Ana Fedorovna se je še
pol zaspana le oblizavala in popraše-
vala, kaj se je zgodilo? Grof je skočil
v sani, zaklical na voznika in se ni več
ustavljal, pa tudi ni več mislil niti na

Luknova, niti na vdovico, niti na Steško,
temveč le na to, kaj ga čaka v Moskvi,
in se odpeljal za zmiraj iz mesta K.

IX.

Minolo je kakih dvajset let. Mnogo
vode je steklo v tem času, mnogo ljudij
je umrlo, mnogo se jih je rodilo, mnogo
vzraslo, mnogo postaralo ; še več se je
pa porodilo in pomrlo — misli j; mnogo
lepega, pa tudi mnogo slabega je po¬
ginilo, mnogo lepega, mladega vzraslo
in še več za življenje nesposobnega in
spačenega se je pojavilo na ta svet božji.

Grof Teodor Turbin je bil že davno
ubit v dvoboju z nekim inozemcem,
katerega je bil na ulici pretepel s ko¬
robačem. Njegov sin, podoben mu kakor
dve kaplji vode, star že triindvajset let,
je služil v konjiški gardi. Nravstveno
pa mladi grof Turbin ni bil podoben
očetu svojemu. Še sence ni bilo na njem
teh bujnih, strastnih, ali bolje pove¬
dano razpašnih navad minolega veka.
Poleg bistrega uma, omike in podedo¬
vane nadarjenosti so ljubezen do spo¬
dobnega in ugodnega življenja, prak¬
tično presojevanje ljudij in razmer,
premišljenost in previdnost bile nje¬
gove glavne lastnosti. V službi je grof

15

Venec slov. pov. V.

hitro napredoval, v triindvajsetem letu
je bil že poročnik.... Ko se je pri¬
pravljala vojna, je spoznal, daje  ugod¬
nejše za napredovanje, če prestopi v
aktivno vojsko, in prestopil je kot stotnik
- v huzarski polk in hitro dobil bataljon.

Meseca maja 1848. leta je šel C.
polk skozi K. gubernijo, in baš tisti ba¬
taljon, kateremu je zapovedoval mladi
grof Turbin, je moral prenočevati v Mo-
rozovki, vasi Ane Fedorovne. Ana Fe-
dorovna je še živela, pa se je bila tako
postarala, da se ni imela niti sama več
za mlado, kar pomeni pri ženski mnogo.
Jako je odebelela, pa v ti beli debe¬
losti so se videle velike mehke gube.
Nikoli se ni več peljala v mesto, saj je
le še s težavo zlezla v voz ; a ostala
je še vedno dobrodušna in tudi neumna,
kar sedaj lahko povemo, ker ni več
mikala s svojo lepoto. Pri nji sta živela
njena hčer Liza, triindvajsetletna ruska
vaška krasotica, in njen bratec, znani
nam konjenik, ki je v dobrovoljnosti
zapravil vse svoje imetje in našel na
stare dni zavetišče pri Ani Fedorovni.
Lasje na glavi so mu bili že popolnoma
osiveli, zgornje ustno upalo, toda brkice
je imel skrbno počrnjene. Gube niso
pokrivale le njegovega čela in lic, tem¬
več tudi nos in vrat, hrbet mu je bil

— 227  ■ —

pripognen: ali vendar je postavljal
svoje slabe krive noge še vedno kakor
kak konjenik.

V malem salonu stare hišice, z
durmi na balkon in okni odprtimi na
star, zvezdi podoben lipov vrt, sedela
je vsa družina, in domačica Ana Fedo-
rovna, sivolasa, v vijolčasti kožemajki,
je sedela pred okroglo mizo iz rdečega
lesa in razkladala karte. Stari bratec
je sedel pri oknu v čistih belih hlačah
in svetlomodri suknjiči ter pletel vrvice
iz bele pavole, katero delo ga je na¬
učila njegova nečakinja in katero je
jako ljubil, kajti delati ni mogel ničesa
drugega več . in oči so mu bile že pre
slabe, da bi čital časopise, ki so mu
bili jako priljubljeni. Pimočka, rejenka
Ane Fedorovne, se je zraven njega učila
svoje naloge po navodilih Lize, ki je poleg
tega pletla za ujca nogavice iz kozje
volne. Poslednji žarki zahajajočega
solnca so, kakor vselej ob tem času,
razdrobljeni prodirali pošev skozi lipov
drevored v krajno okno in stojalo pri
njem. Na vrtu in v sobi je bilo tako
tiho, da se je slišalo, kako so mimo okna
frfotale lastovke, ali je v sobi tiho
vzdihnila Ana Fedorovna ali zakrhal
starček in preložil jedno nogo na drugo.

15 *

— 228  —

— Kako se položi to ? Lizika, po¬
kaži, no. Jaz pozabim vselej, rekla je
Ana Fedorovna in ponehala predevati
karte.

Liza je stopila, ne da bi prenehala
delati, k materi in pogledala v karte.

—. Oh, zmešala ste, draga mamica !
rekla je, predevaje karte, — tako le
mora biti. Vendar se izpolni, kar ste si
namenila, pristavila je in skrivaj vzela
jedno karto.

— Ti me vselej ogoljufaš! pa
praviš, da pojde !

— Ne, je že prav, pojde. Izšlo se je.

— No, dobro, dobro, nagajivka!
Ali ni treba čaja?

— Ukazala sem že zažgati samovar.
Takoj pojdem. Ali prinesem sem?...
No, končaj hitro nalogo, Pimočka, in
pojdiva tekat.

In Liza je odšla skozi vrata.

— Lizika! Lizika! spregovoril je
ujec, skrbno gledajoč svoje rogovilice,
— kakor se kaže sem zopet izpustil
petljo. Na, vdeni mi jo zopet, golobičica.

— Takoj, takoj ! samo sladorja
ukažem nasekati.

In res je čez tri minute pritekla v
sobo, šla k njemu in ga prijela za uho.

— Zato, da drugikrat ne bodete
izpuščal petelj, rekla je s smehom: —

~ m  —

vi tudi niste naredili dobro svoje na¬
loge.

— No, dobro, dobro, poravnaj,
naredil se je nekak vozelj.

Liza je vzela rogovilice, vzela si
iglo iz las, katere je sedaj malo zmešal
veter, ki je pihljal skozi okna, in ko je
z iglo dobila petljo, pretaknila je dva
ali tri krat in dala rogovilice njemu.

— No, poljubite me za to, rekla
je, postavila mu rdeča ličica in zatak¬
nila kito — danes vam dam čaja z ru¬
mom, ker je petek.

Odšla je zopet v sobo, kjer se je
pripravljal čaj.

— Ujček, pojdite pogledat; huzarji
gredo k nam! zaslišal se je od tam
močan glas.

Ana Fedorovna in bratec sta šla
v sobo za čaj, iz katere so bila okna
na vas, pogledat huzarje. Iz okna se je
videlo jako malo. Skozi prah se je opa¬
zilo le toliko, da se giblje po cesti neka
četa.

— Škoda, sestrica, opomnil je ujec
Ani Fedorovni: — škoda, da je v hiši
tako malo prostora, krilo pa še ni iz¬
gotovljeno, povabil bi častnike k nam.
Huzarski častniki so lepi, veseli, mladi
ljudje; kar gledal bi jih.

— 230  —

— Kaj, prav presrčno rada bi; pa
bratec, sam veš, da ni prostora, moja
spalnica, Lizina soba, salon, pa ta soba,
pa je vse. Kam jih hočem dejati, pre¬
sodi sam. Starosti je očistil sobo Mi-
hajlo Matvejev, pravijo, da je sedaj
čedna.

— Ali mi bi tebi, Lizika, poiskali
izmej njih ženina, lepega huzarja ! rekel
je ujec.

— Ne, jaz nočem huzarja; jaz
hočem ulanca: ali niste služil vi pri
ulancih, ujec?... Teh pa jaz nočem.
Vsi so predrzni ljudje, kakor pravijo.

In Liza je malo zardela, potem
se pa z nova zasmejala s svojim glas¬
nim smehom.

— Ustijuška teče semkaj ; popra-
šati jo moramo, kaj je videla, je pri¬
pomnila.

Ana Fedorovna je ukazala pokli¬
cati Ustijuško.

— Ne da bi ostala pri delu ; kaj
je bilo treba teči gledat vojake, rekla
je Ana Fedorovna — no, kaj, kje so se
nastanili častniki.

— Pri Jeremkimovih, gospa. Dva
sta, in kako lepa ! Jeden je grof, pravijo.

— Kako mu je pa ime ?

— Kazara, ne, Turbinov, — oh
nisem si zapomnila, ne zamerite.

231  —

— Neumnica, ničesa ne veš pove¬
dati. Povedala bi vsaj, kako mu je ime.

— Koj, tečem takoj poizvedet.

— Že vem, da se ti razumeš na
to: — ne, Danilo naj gre ; recite mu,
bratec, da naj gre poprašat, če gospoda
častnika česa potrebujeta; z vso spoštlji¬
vostjo naj pove, da je gospodarica uka¬
zala poprašat.

Starca sta sedla v sobi za čaj,
Liza je pa šla v sobo za dekle, da
spravi v škatljico nasekani slador.
Ustjuša je tam pripovedovala o huzarjih.

— Gospiča,'golobica, kako lep je
ta grof, rekla je, pravi kerubinček s
črnimi obrvi. To bi bil kakor nalašč
ženin za vas.

Druge dekle so se pritrjujoče na¬
smehnile ; stara varuhinja, sedeča z no¬
gavico pri oknu, je vzdihnila in pridr-
žavaje sapo molila neko molitev.

— Tebi so se torej prikupili hu-
zarji, rekla je Liza : — ti znaš pripo¬
vedovati. Prinesi mošta, Ustjuša, da ž
njim postrežemo huzarjem.

In Liza se je zasmejala in odšla s
sladkornico iz sobe.

— Rada bi videla, kak je ta huzar,
mislila si je, ali ima črne ali rumene
lase? In jaz mislim, da bi se tudi on
rad seznanil z nami. Tako pa pojde

— 232  —

dalje, in ne zve, da sem jaz bila tukaj
in mislila nanj. In koliko je šlo že takih
mimo mene. Nikdo me ne vidi razen
ujca in Ustjuše. Naj bi se še tako česala,
naj bi imeia še take rokave, nikomur
bi se ne priljubila, mislila je in vzdi¬
hnila, gledaje svojo belo, polno roko.
Gotovo je visoke postave ter ima velike
oči in majhne brčice. Ne, že dvaindvajset
let imam, ali nikdo se še ni zaljubil v
mene razen kozavega Ivana Ignatiča.
Pred štirimi leti sem bila še slepa, ali
vendar se ni nikdo veselil moje mla¬
dosti, — oh, jaz sem nesrečna, nesrečna
vaška gospica.

Glas materin, kličoč jo nalivat čaj,
je vaško gospodično vzbudil iz te za¬
mišljenosti. Stresla je glavo in odšla v
sobo za čaj.

Najboljše stvari pridejo vselej ne¬
pričakovano ; in čimbolj se trudiš, tem
slabše je. V vaseh se navadno malo
brigajo za dobro vzgojo in baš zaradi
tega je ta vzgoja dobra. Tako je bilo
tudi z Lizo. Ana Fedorovna ji vsled
svojega omejenega uma in lahkomišlje-
nosti ni dajala nobene vzgoje. Učila je
ni niti godbe, niti toli potrebne franco¬
ščine ; nepričakovano je rodila od po¬
kojnega moža zdravo, lepo dete, —
hčerko — oddala jo dojili in pestunji,

— 233  —

oblačila jo v katunasto obleko in če¬
veljčke od kozjega usnja, pošiljala jo
na sprehod in nabirat gobe in jagode,
najela je šestnajstletnega semeniščnika,
da jo je učil brati, pisati in računati.
In čez šestnajst let je nepričakovano
videla v Lizi vedno veselo dobrodušno
prijateljico in pridno gospodinjo v hiši.
Po svoji dobrodušnosti je Ana Fe-
dorovna vedno imela rejenke, bodisi
otroke svojih tlačanov bodisi najdenke.
Liza se je pečala ž njimi že od dese¬
tega leta, nčila jih je, oblačila jih, vo¬
dila v cerkev in kregala jih, če so preveč
razsajali. Nato je prišel v hišo še osla¬
beli, dobrodušni stric, na katerega je
bilo treba gledati kakor na otroka.
Družina in kmetje so se obračali do
mlade gospodične s prošnjami in bolez¬
nimi, katere je zdravila z meto, bezgom
in kafernim cvetom. Gospodinjstvo je
prešlo v njene roke, ne da bi bila prav
vedela kako in kdaj. Pojavila se je ne¬
utolažljiva potreba ljubezni, ki se je iz¬
ražala samo v prirodi in veri. Iz Lize
je nepričakovano postala pridna, dobro¬
dušna, vesela, samostojna, čista in jako
pobožna žena. Vsled majhne nečimer-
nosti jo je le bolelo, ko je videla svoje
sosede stati v najnovejših modrih klo¬
bukih poleg sebe v cerkvi. Do solz se

— 234  —

je včasih jezila nad svojo staro čmerno
materjo in njenimi 'muhami; nadlego¬
vale so jo tudi ljubezenske sanje v
najgrših in najsurovejših oblikah; —
pa koristna delavnost, katera ji je bila
postala prava potreba, jih je razganjala,
niti j eden madež ni pal v svetlo, po¬
kojno dušo deklice, razvijajoče se v
polni fizični in moralni krasoti. Liza je
bila srednje postave, prej polna nego
suha; oči je imela sive, majhne, z lahko,
temno senco na spodnji trepalnici; imela
je dolge in rdeče kite. Hodila je široko
in se majala kakor raca. Izraz njenega
obraza, ko je kaj delala in je ni kaj
vznemirjalo, je, rekli bi, govoril vsem,
ki so se zagledali vanj : dobro in lepo
je živeti na svetu tistemu, ki ima koga,
ki ga ljubi, in čegar vest je čista. Še v
jezi, vznemirjenju, skrbi in žalosti, je
odsevalo skozi solzo, stisnjeno levo
obrv, stisnjena ustna, v jamicah njenih
lic, v kotih ustnic in v blestečih očeh,
ki so bile vajene smejati se in veseliti
življenja, kakor proti njeni volji nespri-
deno, odkrito srce.

X.

Bilo je še vroče, če tudi se je solnce
bližalo zapadu, ko je prišel eskadron v
Morozovko. Spredaj po prašni vaški

— Ž35 —

ulici je tekla pisana krava iz razpršene
črede, semtertja je malo postala in mu¬
kajoč gledala krog sebe, ne da bi se
spomnila, da se mora umakniti na stran.
Kmečke starke, babe, otroci in gosposki
posli, ki so se gnetli na obeh straneh
ceste, so gledali huzarje. V gostem
oblaku prahu so se ponavljali huzarji
na rujavih, obrzdanih, redko rezgeta¬
jočih konjih počasi dalje. Na desni
strani eskadrona sta široko sedeč na
lepih vrancih jezdila dva častnika.
Jeden je bil poveljnik grof Turbin —
jako mlad človek, drugi pa nedavno
imenovani praporščik Polozov.

Iz boljše koče je prišel huzar v
beli jopi, odkril se in stopil k častni¬
koma.

— Kje je za naju odločeno stano¬
vanje, vprašal je grof.

— Za vašo svetlost ? odgovoril je
vojak in se stresel po vsem telesu:
tukaj pri starosti sem očistil sobo. Prosil
sem v grajščini, pa so rekli, da ni pro¬
stora. Pomeščica (veleposestnica) je jako
huda.

— No, dobro, rekel je grof, ko je
zlezel s konja in stegoval noge pred
starostovo kočo: ali je že prišel moj
voz ?

- 236

— Izvolilje priti, vaša svetlost! od¬
govoril je vojak in pokazal s čepico
usnjato vozovo streho, ki se je videla
v vratih, in skočil je naprej v vežo, ki
je bila natlačena s kmeti, ki so se zbrali,
da vidijo častnika. Jedno starko je celo
podrl, hitro odprl duri v očiščeno sobo
in se umaknil grofu v stran.

Soba je bila dovolj velika in pro¬
storna, ali ne popolnoma čista. Komorni
sluga, Nemec, oblečen kakor gospod,
je stal v sobi, izbiral perilo iz kovčega,
ko je bil poprej postavil železen po-
steljnjak in postlal postelj.

— Pfuj! kako stanovanje! rekel
je grof jezno. — Mari ni bilo mogoče
dobiti boljšega kje v graščini.

— Ako vaša svetlost ukažete, tečem
hitro v graščino, odgovoril je vojak : —
pa ta hiša tudi ni dosti prida, malo
boljša je videti nego kmečka koča.

— Sedaj ni treba. Pojdi !

In grof je legel na postelj in oprl
glavo na roko. *

— Johan! zakričal je na komor¬
nega slugo : — zopet si naredil kup na
sredi! Kaj ne znaš postlati kakor gre.

Johan je hotel popraviti.

— Ne, ni treba... In kje je po¬
nočno suknja ? nadaljeval je z nevolj¬
nim glasom.

— 237  —

Sluga mu je dal ponočno suknjo.

Pred no jo je grof oblekel, jo je
pogledal.

— Tako je. Niti te lise nisi izpral
iz nje. Ali moreš še slabše služiti! Iz¬
trgal je slugi iz rok suknjo in jo oblekel,
potem pa pristavil: — Povej, ali delaš
to nalašč?... Jeli čaj pripravljen?

— Nisem utegnil, odgovoril je
Johan.

— Tepec!

Na to je grof vzel pripravljen
francoski roman in ga dovolj dolgo
molče bral: Johan je prišel v vežo za¬
kurit samovar. Videti je bilo, da je bil
grof slabe volje, najbrže vsled utruje¬
nosti, prahu, ozke obleke in praznega
želodca.

— Johan! zakričal je znova: —
podaj račun o tistih desetih rubljih. —
Kaj si kupil v mestu ?

Grof je pogledal podani račun in
naredil 'nepovoljno opazko o draginji
kupljenih stvarij.

— K čaju daj ruma.

— Ruma nisem kupil, rekel je
Johan.

— Lepo! Kolikokrat sem ti že
rekel, da mora biti rum !

— Denarja ni bilo zadosti.

— Zakaj pa ni kupil Polozov ?
Dobil bi ga pri njegovem slugi.

— Praporščik Polozov ? ne vem.
Kupili so le čaja in sladorja.

— Živina !...  Pojdi! ... Samo ti
me spraviš ob potrpljenje... Vedi, da
pijem na potu vselej čaj z rumom.

— Tukaj sta za vas dve pismi od
štaba, rekel je komorni sluga.

Grof je leže razpečatil pismi in
jel čitati. Vstopil je z veselim izrazom
praporščik, ki je bil odpeljal eskadron.

— Nu, kaj, Turbin ? Tukaj je dobro,
kakor se kaže. Truden sem pa, moram
reči. Vroče je bilo.

— Prav dobro ! Umazana, smrdeča
soba, in ruma ni, pomisli: tvoj tepec ga
ni kupil, moj tudi ne. Bi mu bil vendar
rekel.

In čital je dalje. Ko je prečital
pismo do konca, ga je zmečkal in vrgel
na tla.

— Zakaj nisi kupil ruma ? - vprašal
je baš ta čas tiho v veži praporščik svo¬
jega slugo? Saj si imel denar.

— Kaj bodemo mi vse sami kupo¬
vali ! Jaz naj vse kupujem; oni Nemec
pa kadi le tobak, to je vse.

Zdelo se je, da drugo pismo ni
bilo neprijetno, kajti grof ga je čital s
smehljajem na obrazu.

— Od koga je? vprašal je Polozov,
ko se je povrnil v sobo in pripravljal
postelj na klopi pri peči.

— Od Mine, odgovoril je grof ve¬
selo in mu podal pismo. — Hočeš pre-
čitati ? Kako mična je ta ženska !... v
resnici je boljša od vseh naših gospo¬
dičen .. . Poglej, koliko čnvstva in uma
je v tem pismu!... Sama jedna stvar
ni prav — denarja me prosi.

— Da, to ni prav, pritrdil je pra-
porščik.

— Res sem ji obečal; ali sedaj
smo na potu, da...  sicer ji pa pošljem,
če bodem še tri mesece poveljnik eska¬
dronu. Žal mi ni, kaka mičnost!. .. a ?
govoril je smeje in z očmi sledeč poteze
Polozovega obraza, kateri je čital pismo.

— Strašno je napak, ali ljubeznivo
je, kakor se kaže, te zares ljubi, odgo¬
voril je praporščik.

— Hm! Vse bi bilo! Samo te
ženske ljubijo istinito, kadar ljubijo.

— Ali, od koga je pa ono pismo?
vprašal je praporščik, ko je podal nazaj
pismo, katero je čital.

— Tako. Pisal mi je neki jako
umazan gospod, kateremu sem na kartah
dolžen, ali me opominja že tretjikrat.. .
sedaj mu ne morem dati...  neumno

pismo ! odgovoril je grof, očividno ne¬
jevoljen vsled tega opominjanja.

Precej dolgo po tem razgovoru sta
molčala oba častnika. Praporščik je
molče pil čaj — bil je vidno pod
grofovim vplivom — semtertja pogledal
krasno mračno lice Turbinovo, kateri je
bistro gledal v okno in si ni upal za¬
četi razgovora.

— A kaj, utegne iti prav dobro,
obrnil se je grof nakrat k Polozovu in
veselo stresel glavo : če bode še letos
v liniji kako avanzovanje, pridem še
na vrsto in prehitim ritmojstre pri gardi.

Pri drugem kozarcu se je sukal
razgovor ravno o ti stvari, ko je vstopil
stari Danilo in sporočil, kar mu je
naročila Ana Fedorovna.

— Da, ukazali so še vprašati, ali
niste sin grofa Teodora Ivaniča Tur¬
bina ? pristavil je sam od sebe Danilo,
ko je izvedel ime častnikovo in se je
spomnil prihoda pokojnega grofa v
mesto K. — naša gospa Ana Fedorovna
so bili ž njim jako znani.

— To je bil moj oče, pa povej
gospej, da sem jako hvaležen, ničesa
ni treba, samo to bi prosil, ako bi bilo
mogoče dobiti kako čistejšo sobo kje v
gradu.

— Nu, zakaj to? vprašal je Po-
lozov, ko je Danilo odšel: — ali ni vse
jedno ? jedno noč bodi tu ali tam? in
bodeva jim nadležna.

— Še to! Dovolj smo se potikali
po kurnikihBrž  se vidi, da nisi
praktičen človek... čemu bi se ne po-
služila, če se je tudi le jedno noč mo¬
goče nastaniti, kakor se spodobi ljudem ?
In še prav veseli naju bodo.

— Samo to je z'oprno, če je ta
gospa zares dobro poznala mojega očeta,,
nadaljeval je grof in smehljaje se po¬
kazal svoje bele zobe. — Nerad slišim
kaj o svojem očetu, vselej je na vrsti
kaka škandalozna dogodba ali pa kak
dolg. Zaradi tega se ne snidem rad s
temi očetovimi znanci. Sicer je bil tedaj
tak čas, pristavil je resno.

— Jaz ti še nisem povedal, rekel
je Polozov: Srečal sem bil poveljnika
ulanske brigade Iljina. On bi te rad
videl; strašno ljubi tvojega očeta

— Kakor se kaže, je ta Iljin pravi
umazanec. Glavna stvar je pa, da ti
ljudje, ki so poznali mojega očeta in
se liočejo meni prikupiti, pripovedujejo
kot ljubeznive stvari o mojem očetu
take neumnosti, da me je kar sram. On
je bil res — jaz presojam stvari nepri¬
stransko — prenagel človek in je storil,

16

Venec slov. pov. V.

— 242  —

veš, stvari, o katerih se ne more reči,
da so lepe. Sicer je pa vse to delo dobe.
V našem času bi bil pameten človek,
kajti bil je silno nadarjen, to se mora
reči.

čez četrt ure se je vrnil sluga in
sporočil prošnjo grajščakinje, da naj
prideta prenočevat v grad.

XI.

Ko je izvedela, da je huzarski
častnik sin grofa Teodora Turbina, bila
je Ana Fedorovna polna skrbij.

— On je, golobček moj ! . . Da¬
nilo ! hitro teci in povej, da jih prosim,
naj prideta k nam, rekla je in hitro
odšla v služabniško sobo. — Lizika !
Ustjuška ! Pripraviti je treba tvojo sobo,
Liza. Ti pojdeš v strijčevo sobo, a ti. ..
bratec! prenoči v obednici. Jedna noč
ne dene nič.

— Nič, sestrica ! na tla ležem.

— Lep mora biti, ako je podoben
očetu. Videla ga bodem, golobčka . . .
Le grej, Liza f Ali oče njegov je bil
lep ... Kam neseš mizo ? pusti jo tu,
rekla je Ana Fedorovna vsa zbegana.
Dve. postelji prinesi — jedno vzemi pri
' oskrbniku, prinesi kristalni svečnik, ka-

— 243  —

teri mi je podaril brat za god, in deni
vanj voščeno svečo.

Naposled je bilo vse gotovo. Liza
se ni zmenila za zbeganost svoje ma¬
tere in je prigotovila svojo sobo za dva
častnika. Prinesla je čisto, po rezedah
dišeče perilo in pripravila postelji, vka-
zala postaviti steklenico vode, svečo
zraven na mizo, pokadila je z dišečim
papirjem v služabniški sobi in se sama
preselila s svojo posteljico v strijčevo
sobo. Ana Fedorovna se je malo umi¬
rila, sela zopet na svoje mesto, vzela
v roke tudi karte, pa ni razkladala.
Oprla se je na svojo okroglo roko in
se zamaknila, »čas, čas, kako hiti! rekla
je šepetaje sama s seboj. Mari je že
dolgo tega ? Zdi se mi, kakor da ga
vidim sedaj pred seboj. Oh, šaljivec je
bil! — In solze ji stopijo v oči. — In
sedaj Lizika... ali ona ni to, kar sem
bila jaz v njenih letih... lepo dekle, pa
ne to, kar sem bila jaz...«

— Lizika, ti obleci na večer obla¬
čilo iz volnenega muzelina.

— Ali ju povabite, mamica? Bolje
bo, da ne, odgovorila je Liza, čuteč ne¬
premagljivo vznemirjenje, ko je pomislila,
da bode videla častnika: — rajši ne,
mamica !

16 *

V resnici ju ni želela toliko videti,
kakor se je bala kake vznemirjujoče
sreče, katera jo je čakala, kakor se ji je
zdelo.

— Morda se želita sama seznaniti,
Lizika, rekla je Ana Fedorovna, gle¬
daje njene lase, misleč si: »Ne, to niso
lasje, kakoršne sem imela jaz v teh
letih... Ne, Lizika, kako bi ti želela ...«
In v resnici je nečesa jako želela svoji
hčeri, ali ženitve z grofom ni mogla
pričakovati, teh odnošajev, kakor so
bili z očetom njegovim, ni mogla želeti,
— ali nekaj takega je jako želela hčeri
svoji. Morda je hotela preživeti v duši
svoje hčere to, kar je preživela s po¬
kojnikom.

Starec konjenik je bil tudi neko¬
liko zbegan po grofovem prihodu. Šel
je v svojo sobo in, se zaprl vanjo, čez
četrt ure se je povrnil v atili in modrih
hlačah in z zbegano — zadovoljnim izra¬
zom na obrazu, s kakoršnim deklica prvi
krat oblači plesno obleko, ter je šel v
sobo, namenjeno za gosta.

— Pogledam sedanje huzarje, se¬
strica! Pokojni grofje bil pravi huzar.
Pogledam, pogledam...

Častnika sta že davno prišla po
'zadnjih stopnicah v sobo, jima določeno.

— No, vidiš, ali ni bolje tukaj,
rekel je grof, ki je kar v prašnih čev¬
ljih legel na pripravljeno postelj, mari
tukaj ni bolje nego v kmečki sobi s
ščurki.

— Bolje je že, bolje, ali bodeva
nekako obvezana tem ljudem...

— Neumnost! Biti je treba prak¬
tičen človek. Gotovo so strašno zado¬
voljni . .. Sluga, zakričal je, prosi, da
kako zakrijejo to okno, če ne, bode
vleklo po noči.

V tem trenotku je vstopil starec,
da se seznani s častnikoma. Ce tudi je
nekoliko zarudeval, vendar ni zamudil
povedati, da je bil tovariš pokojnega
grofa, da sta s pokojnikom bilo prija¬
telja in rekel je celo, da mu pokojnik
ni pokazal le enkrat svoje naklonje¬
nosti. Ali je razumel kot naklonjenost
to, da mu ni vrnil posojenih sto rubljev,
ali to, da ga je vrgel v zamet, ali pa
to, da se mu je posmehoval, tega ni
pojasnil.

Grof je bil s starcem - konjenikom
jako uljuden in se mu je zahvalil za
obisk.

— Oprostite, da ni vse lepo, grof,
— skoro bi bil rekel: vaša svetlost —
tako se je že odvadil občevanju z ime¬
nitniki — sestrina hiša je majhna. In

— 246  —

tukaj takoj obesimo kaj, pa bode dobro,
pristavil je starček in odkrevsal je iz
sobe s pretvezo, da gre povedat, da se
kaj obesi čez okno, v resnici pa zaradi
tega, da prej naznani prihod častnikov.

Lepa Ustjuša je prišla, da razgrne
čez okno gospejino ogrinjalo. Poleglega
ji je gospodična naročila, da naj vpraša,
ako želita gospoda čaja.

Dobro prenočišče je, kakor se je
zdelo, dobro vplivalo na grofa : veselo
se smehljaje se je šalil z Ustjušo, tako
da mu je celo Ustjuša rekla šaljivec,
poprašal jo je, je-li gospodična lepa.
Na vprašanje, če želita čaja, je odgo¬
voril, da ga more prinesti, ali glavno
je, da večerja njegova ni še priprav¬
ljena, in bi zatorej bilo dobro kaj vodke
in kaj za pod zob, in heres, če ga
imajo.

Strijček je bil v velikem veselju
zaradi uljudnosti mladega grofa in je po¬
vzdigoval mladi častniški rod do nebes,
y  rekoč, da so sedanji ljudje mnogo iz-
vrstneji od prejšnjih.

Ana Fedorovna se ni ujemala —
boljši od grofa Teodora Ivanoviča pač
ni bil nikdo — naposled se je resno
razjezila, a je samo suho opomnila, da
»za te, bratec, je tisti boljši, ki ti zadnji
govori na srce. Gotovo, da so postali

— 247  —

sedaj ljudje urneji, ali grof Teodor Iva¬
novič je vendar tako plesal škotsko in
bil tako ljubezniv, da lahko rečem, da
je tedaj vsem zmešal glave, ali on se
ni menil z nobenim drugim nego z me¬
noj, bili so torej tudi v starih časih
dobri ljudje.«

Sedaj je prišlo poročilo, da gosta
zahtevata vodke, heresa in pa kaj za
pod zob.

— Nu, kaj pa ti, bratec! Ti nikoli
ne narediš tega, kar bi moral. Treba
je bilo ukazati, pripraviti večerjo, rekla
je Ana Fedorovna. — Lizika pripravi,
kar je treba!

Liza je tekla v čumnato po gobe
in surovo maslo, kuharju je pa rekla
speči reberca.

— Ali ti je ostalo kaj heresa, bratec?

Ne, sestrica, jaz ga tudi nisem

imel.

— Kako ne, saj ga piješ s čajem.

— To je rum, Ana Fedorovna.

— Mari ni vsejedno ? No, pa dajte
rum — saj je vsejedno. Kaj bi ne bilo
bolje povabiti ju semkaj, bratec? Ti
veš vse. Saj ne bodeta zamerila, če ju
povabimo ?

Konjenik je izjavil, da je porok
za to, da grof po svoji dobroti ne od¬
reče in ju vsekako pripelje. Ana Fedo-

248  —

rovna je šla, sama ni vedela zakaj, po
gro-gro obleko, in pokrit se z novo če¬
pico, Liza pa je imela toliko dela, da ni
utegnila sleči svoje rožaste katoninaste
obleke s širokimi rokavi, v kateri je
bila. Pri tem je pa bila strašno vzne¬
mirjena, zdelo se ji je, da jo čaka kaj
presenetljivega, prav kakor bi črn nizek
obFak visel nad njeno dušo. Ta grof-
huzar, ta lepi mož se ji je zdel neko
povsem novo, nepojmljivo, prelepo bitje.
Vse, kar on misli in govori, mora biti
umno in resnično; vse, kar on dela,
mora biti pošteno; vsa njegova vna-
njost mora biti lepa. Tega ni dvomila.
Ko bi ne zahteval ,kaj za pod zob* in
heresa, temveč bajna mazila in blagih
dišav, bi se ne čudila, ne zamerila bi
mu, temveč bi bila trdno prepričana, da
mora tako biti.

Grof je bil takoj zadovoljen, ko
mu je konjenik sporočil sestrino željo,
počesal je lase, oblekel suknjo in vzel
cigarnico seboj.

— Pojdiva, rekel je Polozovu.

— Pač je bolje, da ne greva, od¬
govoril je praporščik: lis ferant des
frais pour nous recevoir.

— Neumnost! to jih osreči. Tudi
sem že po ovinkih izvedel, da je ondu

— 249  —

lepa hčerka... Pojdimo, rekel je grof
francoski.

— Je vous en pris, messieurs ! rekel
je konjenik, samo zaradi tega, da po¬
kaže, da tudi on zna francoski, da tudi
razume, kaj sta se menila častnika.

XII.

Liza je zardela in povesila oči,
kakor bi imela opraviti z nalivanjem
čaja, bala se je pogledati častnika, ko
sta stopila v sobo. Ana Fedorovna je
baš nasprotno skočila kvišku, poklonila
se in ne obrnivši oči od grofovega
obraza, začela mu pripovedovati, da je
nenavadno podoben svojemu očetu;
potem mu je predstavila svojo hčer,
ponudila mu čaja, sadnega soku in
vaške sadne pastile. Za praporščika se
vsled njegovega skromnega vedenja ni
nikdo zmenil, česar je pa bil še vesel,
ker le tako je mogel dobro do vseh po¬
drobnosti ogledati lepoto Lize, katera
ga je presenetila. Strijc je pa poslušal
razgovor sestre z grofom in z že pri¬
pravljeno besedo na jeziku čakal pri¬
ložnosti, da začne pripovedovati ko-
njenijske svoje spomine. Grof je bil pri
čaju, prižgavši si močno smodko, od ka¬
tere je Liza le s trudom zdrževala

— 250  —

kašelj, jako zgovoren in prijazen.
Sprva je zinil katero le v prenehljajih
dolgega govora Ane Fedorovne, a na¬
zadnje je pa govoril že skoraj le on
sam. Le nekaj je malo presenečalo
poslušalce, v svojem govoru je rabil
besede, katere v njegovi družbi niso
bile spodtakljive, a so bile tukaj vendar
predrzne. Ana Fedorovna je bila malo
preplašena, Liza je zardevala do ušes,
ali grof tega ni zapazil in bil je vedno
jednako priprost in ljubezniv. Liza je
molče polnila čaše, dajala jih ni go¬
stoma v roke, postavljala jih je le bližje
k njima, in ne da bi se mogla iznebiti vz¬
nemirjenja, je s hrepenenjem poslušala
grofovo govorjenje. Njegove ne baš
umne pripovedke in njegovo spodtikanje
v govorjenju jo je malo pomirilo. Ni
slišala od njega takih umnih govorov,
kakor jih je pričakovala, v vsem ni
našla te popolnosti, katero si je nejasno
predstavljala o njem. Pri tretjem kozarcu
čaja, potem, ko so se njene plahe oči
srečale jedenkrat z njegovimi, in on ni
povesil oči, temveč je premirno, skoro
smeje se, dalje gledal v njo, je že ču¬
tila neko zoprnost do njega in hitro je
našla, da ni nič posebnega na njem,
da se v ničemur ne odlikuje od vseh teh,
katere je že videla, da ni bilo vredno

— 251  —

bati se, samo nohte ima dolge in čiste,
drugače pa ni nobene posebne lepote
na njem. Liza je ne brez neke notranje
otožnosti popustila svoje sanjarije o
njem, pomirila se je, samo pogled mol¬
čečega praporščika, kateri je, kakor je
čutila, vpiral oči v njo, jo je še vzne¬
mirjal. »Morda pa ni ta, ampak ta« mi¬
slila si je.

XIII.

Po čaju je starka povabila gosta
v drugo sobo.

— Ali se nočete oddahniti, gospod
grof? vpraševala je. S čim bi vaju za¬
bavali, draga gosta ? nadaljevala je po
zanikalnem odgovoru, — kartate gospod
grof ? Pa bi se pridružil še bratec, in
bi zaigrali, kar si že bodi. ..

— Da, ti sami igrati preferanso,
odgovoril je konjenik; tako pa dajmo
v kupe. Bodete, grof ? in vi bodete tudi ?

častnika sta pritrdila, da hočeta
delati vse, kar bode ugajalo ljubeznivi
gospodi.

Liza je prinesla iz svoje sobe stare
karte, iz katerih je ona ugibala, če kmalu
mine nahod Ani Fedorovni, če se po¬
vrne danes strijc iz mesta, kamor se je
peljal, ali pride soseda, i. t. d. Te karte,
če tudi so se že rabile kaka dva me-

- 252  -

seča, so bile čistejše, nego tiste, iz ka¬
terih je ugibavala prihodnjost Ana Fe-
dorovna.

— Vidva morda ne igrata nizko,
vprašal je strijc. — Mi igramo z Ano
Fedorovno po pol kopeke... in ona
nas obigra vse.

— Oh, kakor hočete, jaz jako rad,
odgovoril je grof.

— No, po kopeki v bankovcih!
že zaradi dragih gostov naj gre: naj
obigrata mene starko, rekla je Ana
Fedorovna in sela v svoj naslonjač,
popravljajo si plešo.

»Morda jih pa obigram za cel ru¬
belj,« pomislila je Ana Fedorovna, ki je
dobila na stara leta malo strasti do kart.

— Hočete, da vas naučim igrati s
tablico in — mizerami, rekel je grof.
To je jako kratkočasno.

Vsem se je jako prikupil novi pe-
trogradski način. Strijc je celo zagotav¬
ljal, da ga je že znal, da je nekaj ta¬
kega kakor boston, samo da je že malo
pozabil. Ana Fedorovna ni ničesar
razumela in tako dolgo ni razumela, da
je bila prisiljena, smejoč se in prikima¬
vajoč z glavo, potrditi, da sedaj ji je
že vse jasno. Veliko smeha je bilo sredi
igre, ko je Ana Fedorovna samo z asom
in kraljem napovedala mizere in ostala

s šestico. Začela je zgubljati glavo, bo¬
ječe se smehljati in hitro zagotavljati,
da se še ni popolnoma privadila po
novem. Vendar so zapisovali na njo,
in to veliko, tembolj ker je grof, vajen
igrati visoko, igral previdno in dobro
in nikakor ni razumel, zakaj ga pra-
porščik suje pod mizo in zakaj da dela
take napake pri vistovanju.

Liza je prinesla še jabolčnega ko¬
lača, treh vrst sadnih sokov in pa na
neki poseben način namočenih oportskih
jabolk. Nato je stopila materi za hrbet
in gledala igro, semtertja pogled&vajoč
častnika, grofove roke z belimi, ten¬
kimi, rožastimi očiščenimi nohti, katere
so skušeno, gotovo in lepo metale karte
in pobirale ubitke.

In zopet je Ana Fedorovna, z neko
razdraženostjo bijoč karte drugim, do-
kupivši do sedmih, propala brez treh
in na zahtevanje bratovo zapisavši kako
popačeno številko, se popolnoma zme¬
dla in prenaglila.

— Nič, mamica : jih že še obigrate,
rekla je Liza, hoteč mater izmotati iz
smešnega položaja. — Strijca obigrate,
ko se zavozi.

— Ko bi mi ti pomagala, Lizika !
rekla je Ana Fedorovna in zbegano po¬
gledala svojo hčer. — Ne vem, kako ...

— 254  —

— Jaz tudi še ne znam tako igrati,
odgovorila je Liza, skrbno seštevajoč
materi nasprotne ubitke. — Tako zgu¬
bite veliko in Pimočki ne ostane nič za
obleko, pristavila je šaljivo.

— Da, tako se zaigra lahko deset
rubljev v srebru, rekel je praporščik, gle¬
dajoč Lizo in želeč začeti pogovor ž njo.

— Ali ne igramo v bankovcih ?
vprašala je Ana Fedorovna in jih po-
gledavala vse tri.

— Jaz ne vem kako, samo jaz ne
urnem računati v bankovcih, rekel je
grof. — Kako je to, kaj so bankovci?

— Da, sedaj že nikdo ne računa
z bankovci, reče strijc, kateri je pre¬
vidno igral in bil na dobičku.

Starka je ukazala prinesti kipe¬
čega vina ; sama ga je izpila dve ku¬
pici, zardela in zdelo se je, kakor bi
se ne menila za nič več. In stremen
belih las se ji je izmuzal izpod čepice,
ali ona jih ni popravila. Najbrže se ji
je zdelo, da je zaigrala miljone in je
popolnoma propala. Praporščik je vedno
pogosteje suval grofa z nogo. Grof je
zapisoval starkine izgubljene ubitke.
Naposled je prenehala igra. Kakor se
je tudi prizadevala Ana Fedorovna sle¬
piti se, pristavljati svojim zapiskom in
delati se, da se moti v računu in ne

— 255  —

zna šteti, vendar je bila vsa potrta od
veličine svoje izgube; na zadnje se je
pokazalo, da je izgubila devetsto dvaj¬
set ubitkov. »To je v bankovcih devet
rubljev,« je nekolikokrat vprašala Ana
Fedorovna, ki ni pojmila velikosti svoje
izgube, dokler ji ni brat razložil, da je
izgubila dvaintrideset in pol rublja v
bankovcih in da jih mora vsekako pla¬
čati. Grof pa še ni štel, koliko je dobil,
vstal je in šel k oknu, kamor je Liza
devala prigrizke in kjer je iz škatlje je¬
mala na krožnik gobe za večerjo, in
storil je to, kar je ves večer tako želel
in ni mogel praporščik ; mirno in prosto
se je jel razgovarjati ž njo o vremenu.

Praporščik je bil sedaj v jako ne¬
prijetnem položaju. Ana Fedorovna se
je odkrito razsrdila, ko sta odšla grof in
zlasti Liza, katera jo je pridržavala pri
dobri volji.

— Vendar, kako grdo je, da smo
vas tako obigrali, rekel je Polozov, da
bi kaj rekel. — To je* naravnost brez¬
vestno.

— Pa še izmislili ste si neke ta¬
blice in mizere, katerih jaz ne urnem :
torej koliko že znaša to v bankovcih?

— Dvaintrideset, dvaintrideset in
pol rublja, trdil je konjenik, kateri je bil

— 256  —

pod vplivom dobička jako Židane volje:
le daj denarce, sestrica, daj.

— Vse vam dam; ali več me ne
vjamete, toliko ne priigram vse živ¬
ljenje.

Ana Fedorovna je odšla močno se
gugajoč v svojo sobo in prinesla devet
rubljev v bankovcih. Le po odločnem
zahtevanju strijčevem je plačala vse.

Polozova je že obhajal strah, da
bi Ane Fedorovna ne jela zmerjati,
ako bi spregovoril ž njo. Molče je po
tihem odšel od nje k oknu in se pri¬
družil grofu in Lizi, katera sta se raz-
govarjala pri odprtem oknu.

V sobi na mizi, pogrnjeni za ve¬
čerjo, stali sta dve lojeni sveči. Njiju
svetloba se je včasih zazibala od sveže
tople sape v majski noči. V oknu, od¬
prtem na vrt, bilo je tudi svetlo, pa
popolnoma drugače nego v sobi. Skoro
polni mesec, že izgubljajoč zlati žar,
priplaval je čez vrhove visokih lip in
bolj in bolj osvetljeval bele, tanke
oblačke, ki so ga včasih pokrili. V rib¬
niku, katerega površje je bilo na jednem
mestu posrebreno od meseca, oglašale
so se žabe. V dišečem bezgovem grmu
prav pod oknom, semtrtja zibajočem
vlažne cvetove, so semtrtja letali in
skakljali tički.

— 257  —

— Kako čudovito vreme je, rekel
je grof, ko je stopil k Lizi in sedel na
nizko okno: — vi, mislim, se mnogo
sprehajate.

— Da, odgovorila je Liza, ne čuteč
najmanjšega vznemirjenja v pogovoru
z grofom: — vsako jutro grem po
opravkih, drugače se pa tudi včasih
sprehajam s Pimosko, malo rejenko.

— Prijetno je živeti na kmetih!
rekel je grof in, pritisnivši na oko steklo,
gledal sedaj na vrt, sedaj v Lizo : —
ali po noči, pri mesečini, ne hodite na
sprehod ?

— Ne. Tri leta bode tega, ko sva
se s strijcem sprehajala po noči, kadar
je sijal mesec. Lotila se ga je bila čudna
bolezen, da ni mogel spati, kadar je bil
poln mesec. Soba njegova je obrnjena
naravnost na vrt, in okno je nizko:
mesec se je vpiral naravnost nanj.

— čudno, opomnil je grof: —

kakor se zdi, je ta vaša soba.

— Ne, jaz le danes prenočujem
tukaj. V moji sobi ste vi.

— Mari res ? . .. Oh, moj Bog !
nikdar si ne odpustim tega nadlegovanja,
rekel je grof, in v znamenje iskrenosti
svojega čuvstva vzel steklo od očesa:
ko bi bil vedel, da vas nadlegujem.

Venec slov. pov. V.

17

— Kako nadlegovanje! Nasprotno,
jako veseli me. Strijčeva soba je tako
prijetna, prijazna, okno je nizko, tako
bodem lepo sedela, dokler ne zaspim,
ali pa se pojdem sprehajat na vrt,
in se bom sprehajala v noči.

»Kako krasna in mila deklica,«
mislil si je grof, znova pritisnivši steklo
na oko, in gledaje jo je, kakor bi se
popravljal na oknu, poskušal dotakniti
se s svojo nogo njene nožiče. »In kako
prekanjeno mi je dala razumeti, da jo
lahko vidim v vrtu, kadar želim.« Liza
je pa izgubila v njegovih očeh mnogo
vabljivosti; tako lahka se mu je zdela
zmaga nad njo.

— Jtn kako veselo mora biti, rekel
je on, zamišljeno se oziraje v temne
oblake: — prebiti tako noč v vrtu z
bitjem, ki ga ljubiš.

Lizo so nekoliko vznemirile te be¬
sede in tudi to, da se je grof zopet kakor
nehote dotaknil njene noge. Predno je
pomislila, rekla je nekaj, samo da bi se
njena vznemirjenost ne zapazila. Rekla
je: »Zares je prijetno, sprehajati se v
mesečnih nočeh.« Nekaj ji je postalo
neprijetno. Zaprla je škatljo, iz katere
je izkladala gobe, in hotela iti od okna;
ko je pa prišel k njima praporščik, je
želela spoznati, kakšen človek je pa ta.

— ‘259  —

— Kako lepa noč je!? rekel je.

»Tudi ta govori le o vremenu,«
pomislila je Liza.

— Kako čudovit razgled! nada¬
ljeval je praporščik : — toda mislim, vi
ste se ga že dosti navžila, rekel je, po
neki čudni, njemu lastni navadi, da je
rad pravil neprijetne reči ljudem, ki so
mu jako ugajali.

— Meni se ne zdi ; vedno jedna in
ista jed se pristudi, in jedne in iste
obleke se tudi naveličamo, ali lepega vrta
se ne naveliča, kadar se hoče sprehajati,
posebno kadar je mesec visoko na nebu.
S strijčevega okna se vidi ves ribnik, in
nocoj ga bodem gledala.

— Ali slavcev ni pri vas, kakor se
zdi? vprašal je grof jako nevoljen, da
je prišel Polozov in tako % preprečil, da
ne more izvedeti natančno pogojev se¬
stanku.

— Zmiraj so bili pri nas, lani so
lovci jednega vjeli, in tudi letos je mi-
noli teden jeden lepo zapel, pa se je
stanovaj pripeljal z zvoncem in ga je
prepodil. Tega bode tri leta, kar sva s
strijcem sedela po dve uri v drevoredu
in poslušala slavčevo petje.

— Kaj vam pripoveduje ta klepe¬
tulja ? rekel je strijc, stopivši k oknu.

17 *

— 260

— Ali bi vam ne bilo ljubo, prigriz¬
niti kaj ?

Po večerji, pri kateri je grof s hva¬
ljenjem jedij in s svojo slastjo nekoliko
pregnal slabo voljo gospodarice, sta se
častnika poslovila in šla v svojo sobo.
Grof je stisnil strijcu roko, v začudenje
Ane Fedorovne je stisnil njeno roko,
ne da bi jo poljubil, stisnil jo na to
tudi Lizi in ji pogledal pri tem narav¬
nost v oči in se ji lahko nasmehnil s
svojim prijetnim smehljajem. To jo je
zopet spravilo v zadrego.

In jako lep je, mislila si je, samo
preveč se zanima zase.

XIV.

— Ali te ni sram ? rekel je Polo-
zov, ko sta se častnika vrnila v svojo
sobo : -- Jaz sem si nalašč prizadeval iz¬
gubljati in sem tebe suval pod mizo.
No, ali ti ni nič hudo ? kajti starka se
je popolnoma razjezila.

Grof se je strašno zasmejal.

— Smešna gospa! kako je bila
razžaljena.

In on se je začel tako veselo sme¬
jati, da je celo Johann, ki je stal pred
njim, pobesil oči in lahko se zasmejal
v stran.

— 261  —

— Zdaj pa imajo sina prijatelja
rodbine!... ha, ha, ha! smejal se je
dalje grof.

— To ni bilo prav. Meni se je smi¬
lila, rekel je praporščik.

— Glej jo, neumnost! Kako si še
mlad! Kaj, ti si hotel, da bi jaz izgu¬
bil?! Zakaj naj bi zaigral? Tudi jaz
sem izgubljal, ko še nisem znal. Deset
rubljev, bratec, se dobro prileže. Treba
je praktično gledati življenje. Ali ti
ostaneš vedno tepec.

Polozov je umolknil; pri tem je
želel sam misliti o Lizi, ki se mu je
zdela nenavadno čisto, prekrasno bitje.
S.lekel se je in je legel na mehko, čisto
postelj, pripravljeno zanj.

Kaka neumnost so vse te vojaške
časti in vojna slava, mislil je, gledaje
v okno, pregrnjeno s šalom, skozi ka¬
teri so prodirali mesečni žarki. —
— To je sreča — živeti v tihem za¬
kotju z miloumno, priprosto ženo ! to
je trajna, resnična sreča!

Ali on ni povedal iz nekega vzroka
svojih sanjarij bojnemu tovarišu, še
omenil ni vaške deklice, dasi je bil pre¬
pričan, da tudi grof misli na njo.

— Zakaj se ne slečeš, vprašal je
grofa, kateri je hodil po sobi.

262

— Ne vem, zakaj se mi ne ljubi
spati. Ugasni svečo, jaz že tako ležem.
In hodil je dalje gori in doli.

— Ne ljubi se mu spati, ponovil
je sam pri sebi Polozov, ki je bil danes
bolj nezadovoljen z grofovim vplivom
nego kadarkoli, in pripravljen, upreti
se mu. Jaz si že mislim, kake misli ti
rojijo v tvoji počesani glavi! presojal
je, gledaje za Turbinom. Videl sem,
kako ti je ugajala. Pa ti nisi zmožen,
razumeti tega pidprostega, poštenega
bitja, tebi je treba Mine in polkovniških
lehkoživk.

In Polozov je že mislil spregovo¬
riti ž njim, ali si je premislil. Čutil je,
da se ne more prepirati ž njim, če tako
sodi o Lizi, kakor sodi on ; pa da tudi
ne bode mogel pritrditi mu; kajti
navadil se je že, tako pokoriti se nje¬
govemu vplivu, kateri je zanj vsak dan
težji in krivičnejši.

— Kam greš? vprašal je, ko se je
grof pokril s čepico in stopil k durim.

— V stajo pojdem, pogledam, če
je vse v redu.

čudno, pomislil je praporščik,
ugasnil je luč in si prizadeval, pregnati
grde ljubosumne in sovražne misli do
prejšnjega svojega prijatelja, katere 30
mu rojile po glavi, ter se je obri
drugo stran.

— 263  —

Ana Fedorovna je pa ta čas po
svoji navadi nežno prekrižala in polju¬
bila brata, hčer in rejenko ter odšla v
svojo sobo. Že dolgo ni starka kak dan
doživela toliko vtisov, tako, da še mo¬
liti ni mogla mirno: tožni a živi spo¬
min na pokojnega grofa in mladega
zlikovca, ki jo je tako brezbožno ob-
igral, ji ni šel iz glave. Ko se je po
navadi slekla in izpila pol kozarca
kvasu, ki je stal na mizici pri stolu, je
legla spat. Ljubljena njena mačka se je
priplazila v sobo. Ana Fedorovna jo je
poklicala j začela jo gladiti, prisjuško-
vaje njenemu dromljenju, ali zaspala
le ni.

»Ta mačka me moti,« pomislila je
in jo pregnala. Mačka je lahko padla na
tla, počasi migaje s kosmatim repom
je skočila na klop pri peči; dekla, speča
v sobi na tleh, je razgrnila svojo po¬
steljo in zažgala ponočno svetilko. Na¬
posled je pa še ona zasmrčala ; le pred
Ano Fedorovno je bežal spanec, ki bi upo¬
kojil njeno razdraženo domišljijo. Hu-
zarjev obraz se ji je prikazal, ko je zatis¬
nila oči, in zdelo se ji je, da se ji je kazal
v raznih čudnih podobah, ko je z od¬
prtimi očmi pri slabi svetlobi svetilnice
gledala na predalnik, mizo, viseče pe¬
rilo. Nakrat ji je bilo vroče pod odejo,
zoperno ji je bilo bitje ure na mizici in

— Ž64 —

neznosno je smrčala dekla. Zopet so se
ji misli o hčeri, o starem in mladem
grofu, preferanci čudno mešale po glavi.
Videla seje plešočo valček s starim gro¬
fom, videla je, svoje polne, bele rame,
čutila na njih nekake poljube in potem
je videla, kako mladi grof objema njeno
hčer. In zopet je zasmrčala Ustjuška . ..

»Ne, ni več tako, ljudje so dru¬
gačni. On bi bil šel za me v ogenj. In
je tudi imel za kaj. Ta tepec pa spi,
vesel, da je kaj priigral, ne da bi dvor-
janil kaki dami. In kako je tedaj go¬
voril meni na kolenih : Kaj hočeš, da ti
storim? Ustrelil bi se takoj, in kaj
hočeš ? In ubil bi se bil, da sem mu
rekla.

Nakrat so se zaslišali koraki po
hodniku, in Liza v samem ogrnjenem
robcu, vsa bleda in trepetajoča je pri¬
tekla v sobo in pala materi na po¬
steljo ....

Poslovivši se od matere, je bila
šla Liza sama v bivšo strijčevo sobo.
Oblekla je bila jopič in zavezala v robec
svoje goste dolge lase, ugasnila svečo,
vzdignila okno, sedla na stol in uprla
zamišljeno oči v ribnik, ki je sedaj že
bil v blestečem srebrnem sijaju.

Vsa njena navadna dela in zani¬
manja so se pokazala pred njo v po-

— 265  —

vsem novi luči. Stara, čmerna mati,
kateri je bila nekako prirojena nepre¬
mišljena ljubezen, slabotni ali ljubez¬
nivi strijc, posli, kmetje, obožavajoči
gospodično, doječe krave in teleta — ta
že tolikokrat umrla in obnovivša se
priroda, sredi katere je ona vzrasla z
ljubeznijo do drugih in od drugih, vse,
kar ji je dajalo tako lahek, prijeten
duševen oddih — vse to se ji je naen¬
krat pokazalo drugačno nego je bilo
doslej, dolgočasno in nepotrebno. Kakor
bi ji bil kdo rekel: »Neumnica, neum¬
nica, dvajset let si delala neumnosti,
služila nekomu in za nekaj in nisi ve¬
dela, kaj je sreča!« Ona je sedaj mi¬
slila to, gledaje v sredo svetlega mir¬
nega vrta, silneje, silneje nego poprej
je to mislila. In kaj jo je navelo na
take misli ? Nikakor ne nepričakovana
ljubezen do grofa, kakor bi se dalo mi¬
sliti. Nasprotno. On ji ni ugajal. Pra-
porščik bi jo bil prej utegnil zanimati,
ali on ni bil lep, bled je bil in nekako
molčeč. Ona ga je nehote pozabljala in
z jezo in nevoljo se domišljala obraza.
»Ne, ne to,« govorila je sama s seboj.
Njen ideal je bil tako liričen, mičen!
To je bil ideal, kateri bi mogel biti ljub¬
ljen sredi noči, sredi prirode, ne rušeč
njene lepote — ideal, neobrezan za to,

da bi ga onečastil s kakim surovim
činom.

S prva sta samota in nepričujoč-
nost ljudij, kateri bi mogli nase obrniti
njeno pozornost, učinili, da je vsa sila
ljubezni, katero je v vsakega od njih
jednako vložila Previdnost, bila še cela
in neskaljena v njenem srcu; sedaj je
ona že predolgo živela z žalostno srečo,
da je v sebi čutila nekaj in včasih od¬
prla tajinstveno srčno posodo, da bi se
veselila ob opazovanju njenih bogastev,
da bi nepremišljeno izlila na koga vse,
kar je bilo tam. Bog daj, da bi se do
groba veselila te skope sreče. Kdo ve,
če ni boljše in silneje ono ? in če ni
j edino resnično in mogoče ?

»Moj Bog!« mislila je ona, — »mari
sem zastonj prežila srečo in mladost in
ali ju...  nikoli več ne bode?« in po¬
gledala je na visoko nebo, svetlo okrog
meseca, pokrito z belimi valovitimi
oblački, kateri so zakrivali zvezde in
se bližali mesecu. »če ta beli oblaček
doseže mesec, pomenja, da je res,« mi¬
slila je. Temen dimast pas se je potegnil
po južni polovici svetlega kroga, in po
malem je začela slabeti svetloba po
travi, po vrhovih lip, po ribniku ; temne
sence dreves so bile slabše. Kakor bi
provzročal mračno senco, kije  objemalo

-- 267  —

prirodo, je lahki veter popihal po listju
in prinesel v okno rosni duh listja,
vlažne zemlje in pa cvetočega bezga.

»Ne, to ni resnica, tolažila se je
— če slavec zapoje nocojšnjo noč, to
pomenja, da je vse neumnost, kar mi¬
slim, in da ni treba obupavati,« mislila
je. Dolgo je še sedela molče, kakor bi
čakala nekoga, brez ozira na to, da se
je znova vse osvetilo in oživelo in so
zopet prišli oblaki nekolikrat na mesec
in vse pomračili. Dremala je že tako na
oknu, ko jo je vzbudil slavec s svojim
gostoljenjem, ki se je glasno razlegalo
daleč ob ribniku. Vaška gospodična je
odprla oči. Zopet je z radostjo napolnilo
njeno srce tajnostno soglasje s prirodo,
katera se je mirno in svetlo razgrinjala
pred njo. Oprla se je ob obe roki.. Ne¬
kako utrudljivo sladko čuvstvo otožnosti
je tlačilo njene prsi, in solze čiste, ši¬
roke ljubezni, hrepeneče po uzadovo-
ljenju, dobre tolažeče solze so zalile
njene oči. Dela je roki križem na pa¬
lico v oknu in položila nanjo glavo.
Priljubljena njena molitev ji je sama od
sebe prišla v srce, in tako je zadremala
z mokrimi očmi.

Zbudila jo je roka, ki se je je do¬
taknila. Zbudila se je. Dotaknila se je
je bila lahko in prijetno. Roka jo krep-

— 268  -

keje stisne. Nakrat se je spomnila po¬
ložaja, zakričala, skočila po koncu, in
sama sebe prepričevaje, da ni spoznala
grofa, kateri je stal pod oknom, ves
oblit z mesečno svetlobo, bežala iz sobe.

XV.

In res je bil grof. Zaslišavši kri¬
čanje deklice in hropenje stražnika za
plotom, oglasi vsega se na ta krik, se je
spustil s čustvom ujetega tatu v tek po
mokri travi v sredino vrta. Oh, kak
tepec sem! rekel je nevede sam sebi.
Preplašil sem jo. Treba jo je bilo zbu¬
diti lahneje, z besedami. Oh, jaz ne¬
okretna živina ! Ustavil se je in poslušal.
Stražnik je prišel skozi vrata v vrt, in
vlekel za seboj palico po peščeni stezi.
Treba se je bilo skriti. Spustil se je
proti ribniku. Žabe so se hitro prepla¬
šile in poskakale izpod njegovih nog v
vodo. Tukaj je, ne glede na to, da
zmoči noge, počenil in začel premišlje¬
vati, kaj je delal — kako je zlezel čez
plot, iskal njeno okno in naposled za¬
gledal belo senco, kako je nekoliko časa,
pazeč na najmanjši sum, bližal se oknu
in zopet se oddaljeval, kako se mu je
zdelo gotovo, da ga ona pričakuje z
nevoljo na njegovo počasnost, in kako
se mu je zopet zdelo, da ni mogoče, da

— 269  —

bi se tako lahko odločila za sestanek,
kako je naposled mislil, da se samo iz
boječnosti, lastne vaški gospodični, dela,
da spi, se odločno približal in jasno za¬
gledal njen položaj, in se potem nakrat
zaradi nečesa umaknil nazaj, a se potem
zopet začel sramovati svoje boječnosti,
šel pogumno k njej in se dotaknil njene
roke. Stražnik je znova zahropel in za-
škripavši. z vrati odšel z vrta. Okno
gospodičine sobe se je zaloputnilo in se
zaprlo od znotraj z oknicami. Grofu je
bilo to grozno zoperno. Veliko bi dal,
ako bi bilo mogoče, začeti vse znova;
sedaj ne bi ravnal več tako neumno .. .
In tako čudovita deklica ! tako sveža !
sama mičnost! in zamudil sem prilož¬
nost! »Kako neumna živina sem!« Pri
tem se mu ni še ljubilo iti spat, in
šel je z odločnimi koraki razdraženega
človeka brezmiselno dalje po lipovem
drevoredu.

In tudi zanj je ta noč prinesla svoje
mirodelne darove nekake pomirljive
otožnosti in potrebnosti ljubezni. Gli¬
nasto, semtertja s travo preraslo ali s
suhimi vejami pokrito pot, so razsvet¬
ljevali v majhnih krogih skozi gosto
listje lip prodirajoči bledi mesečni žarki.
Neka pripognena veja, poraščena z ma¬
hom, je bila razsvetljena od strani. Sre¬
brno listje je poredkem zašepetalo.

— 970  —

V hiši so utihnili zadnji glasovi, poga¬
sile vse luči; samo slavec je oživljal s
svojim petjem vse obširno, molčeče in
svetlo prostranstvo. »Moj Bog, kakšna
noč! kakšna čudna noč!« — mislil je
grof in dihal vso dišečo svežost vrta. —
»Nekaj mi je žal.« Kakor bi bil nezado¬
voljen s seboj in z drugimi, nezadovoljen
z vsem življenjem. »O, prekrasna, mila
deklica. Morda je bila zares razžaljena...«
Tukaj so se njegove sanjarije pome¬
šale ; mislil se je v tem vrtu z vaško
gospodično v različnih, najintimnejših po¬
ložajih ; potem je pa vlogo gospodične
zamenila ljubezniva njegova Mina. »Kak
tepec sem! Treba jo je bilo kar prijeti
okrog pasu in poljubiti.« S takim ke¬
som se je povrnil grof v sobo.

— Praporščik še ni spal. Bil se je
ravno obrnil na postelji z obrazom h
grofu.

— Ali ne spiš? vprašal je grof.

- Ne.

— Povedati ti imam nekaj.

— No?

— Ne, bolje je, da ti ne povem . ..
ali pa povem. Umakni noge.

— Grof, ki je bil v mislih že po¬
polnoma naredil križ čez intrigo, ki se
mu je pokazila, je z živahnim smehlja¬
njem sedel na tovariševo postelj.

— 271

— Ali si moreš misliti, da mi je
gospodična naznanila rendez-vous ?

— Kaj govoriš? vzkliknil je Po-
lozov, skočivši s postelji.

— No, poslušaj.

— Da kako? Kdaj? Ne more biti.

— Ko ste vi šteli preferanso, mi je
povedala, da bode po noči sedela pri
oknu in da je mogoče, zlezti v sobo.
Vidite, kaj je praktičen človek, ko ste
vi dame šteli, sem jaz stvar uravnal. Pa
saj si slišal, tudi vpričo tebe je rekla,
da bode sedela nocoj pri oknu in gle¬
dala proti ribniku.

— Da, to nama je kar tako rekla.

— Tega ne vem, ali je rekla hote
ali nehote. Morda res ni hotela nakrat,
ali podobno je bilo. Iz vsega je nastala
strašna neumnost. Ravnal sem kakor
bedak, pristavil je in se prezirajoče
zasmejal samemu sebi.

— Da, kaj ? Kje si pa bil ?

Grof je povedal, izključivši svoja
neodločna približevanja, vse povedal,
kakor je bilo.

— Sam sem pokazil; treba je bilo
pogumnejše. Zakričala je in zbežala od
okenca.

— Tako, ona je zakričala in zbe¬
žala, rekel je praporščik z okornim
smehljajem kot odgovor na grofovo
smejanje, ki je imelo nanj tak vpliv.

— 272  -

— Da. In sedaj je čas spati.

Praporščik se je obrnil s hrbtom
proti durim in molče ležal kakih deset
minut. Bog ve, kaj se je godilo v nje¬
govem srcu; ali ko se je zopet obrnil,
kazal je njegov obraz trpljenje in od¬
ločnost.

— Grof Turbin! rekel je z jeclja¬
jočim glasom.

— Kaj' se ti meša, ali ne ? odgo¬
voril je mirno grof. — Kaj, praporščik
Polozov ?

— Grof Turbin! ti si malopridnež!
zakričal je Polozov in skočil s postelje.

Drugi dan je odšel eskadron, čast¬
nika nista videla svojih gostiteljev, pa
tudi poslovila se nista od njih. Mej
seboj tudi nista govorila. Na prvem
prenočišču sta se nameravala dvoboje-
vati. Toda ritmojster Schulz, dober
tovariš, odličen jezdec, ljubljen od vseh
častnikov v polku, od grofa izbran za
sekundanta, je stvar tako poravnal, da
se nista bila, da celo nikdo ni v polku
te zadeve izvedel, in Turbin in Polozov
sta se, če tudi nista bila taka prijatelja
kakor poprej, ti’ 1  ' 1  ' 1  ori po¬

jedinah in kartE

XVI.

C

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

00000075037