V kakošen prid nam utegne biti svobodna
obertnija ? *)
Odgovor v več poglavjih.
Pervo poglavje.
Kako bi pač bilo na t e r g u, ako bi letaki kmetje prodajali, ki imajo pravico zato?
Teržen dan je. Recimo: žena tega ali unega mojstra gre na sejm nakupavat za hišo potrebnega živeža, kar zagleda voz s krompirjem, na vozu pa veliko tablo z napisom „Znanec Matija, upravičen krompirjar". Pač debelo bi gledala gospodinja, še bolj pa, ko bi prašala za ceno krompirja. Upravičeni krompirjar ga morebiti ceni napol dražje kakor včeraj, in ako se kdo pritoži, da taka cena je odcr-tija, pomerda rekoč: „kakor vas je volja", jez, Prahov Peter in pa Prokelnov Tomaž smo edini upravičeni mojstri krompir ske obertnije na tukaj snem sejmu. Tudi una ne dasta krompirja pod to ceno; kdor ga noče kupiti, naj ga pa pusti".
Vsa nevoljna gre gospodinja naprej in pride k branjevki, pri kteri že več let sadje kupuje. Al tudi na njenem staniču se bere nov napis: „Alenka Šmajdkova, upravičena sadja-rica". Deset jabelk, ki jih je predvčerajnim še rada dala za en groš, velja danes dva groša, in to le zavolj starega znanja, „zakaj jez in pa Kodrova Špela" — tako se Alenka šopiri in si pečo popravlja — imave same sedaj pravico sadje prodajati". ,,Pa tamle na voglu sedi Krakovčanka, ki ima še lepše jabelka, ki jih da deset za en groš"—ji odgovori naša gospodinja — znanje gori znanje doli, grem pa k nji". „Kaj ? — se zadere Alenka, rudeča kot purman — kaj, Krakovčanka prodaja tudi jabelka? No, bom že vidila kako dolgo!" —
Gospodinja naša , nevoljna, da ni mogla ne krompirja, ne jabelk za čežano kupiti, gre svojo pot ter si misli, bom pa fižola kupila. Al na vsem sejmu ga ni; kar zagleda šta-cuno, nad štacuno pa z debelimi zlatimi pismenkami napis: „ees. kralj, edino priviligirana sočivarnica". Pogleda v štacuno, vidi cele kupe fižola, graha, leče, pa nobena gospodinja in nobena kuharica, ktera ni vajena drazega dnarja zametovati, ni kupila ne maslica, ker „edino priviligirani sočivar" derži svojo robo po takem kupu, da nikoli tacega.
Vsa zbegana po tem novem teržnem redu leti gospodinja domu in pove možu (jšivarju), kaj je doživela danes.
Kaj bi nek mož na to rekel? „Na to vižo nam ni moč shajati" — bo menda serdit zakričal in vergel škarje za duri. „Take krivice pa še ni bilo, dokler svet stoji. Al nas hočejo žive pod zemljo spraviti ? Zakaj bi pošten kmet ne smel svoje pšenice in svoje reži sejati in svojega krompirja in fižola saditi, kakor bi hotel, in na sejm peljati kamor bi hotel in kolikor bi hotel? Kaj je bolje, da sadje zgnije na drevesu, kakor da se nam proda po pošteni ceni? Al ni to narobe svet, da se Bogu usmili!"
Na to vižo bi se mojster gotovo togotil zoper tak teržen red.    In noben pameten   človek   bi ne mogel reči,   da
*) Po nemški na Dunaji izdani jn zlo hvaljeni knjižici: „Was niitzt uns die Gewerbefreiheit?fcC Ce bi kak preprost bravec morebiti ne razumel gori reeenih besed, naj misli, da hočejo to reči, kar se v popačenem jeziku pravi:   „Kaj  nam nucajo frej antverhi?"
nima prav. Saj je vsakemu , kdor ni zapravljivec, gotovo ljubo, da si zamore živež, kolikor more, dober kup kupovati.
Al za življenje se pa dan današnji ne potrebuje le samo jed in pijača. Tudi loncov, nožev, žljic, omar, miz, stolov, perila, oblačil itd. je potreba. Kolikor bolj i kup so tedaj lonci, mize, perilo, oblačilo itd., toliko več si pri tem prihrani in več za moko, krompir, meso in druge bolj ali manj potrebne stvari izdajati zamore.
Vse kar podražuje ceno rokodelskih ali obert-nijskih izdelkov, podražuje sploh navadne potrebe življenja, da vsak potem težje izhaja. Ako bi mizar svoje mize in stole bolji kup prodajal, bi mu šivar suknjo in čevljar čevlje ravno toliko cenejše narejal, kolikor cenejše je bil mize in stole kupil, in ravno tako bi bilo tudi pri mizarji. Nasproti pa bi zamogel tudi kmet svojo rež in krompir toliko cenejše prodajati, kolikor cenejše bi mu kolar voz, kovač plug, tesar pod, šivar suknjo, čevljar škornje delal. Roka roko umiva!
List 17.