Tri solze kralja Rastislava. Svatopolk, mi v rodu stričnik, Kam zabredel si v osodi? Zdavši strica, ti krivičiiik, Zdal svoj narod si nezgodi! Oh, zastonj so tvoje zraage: Vse razdere ti delitev ! Kal nesloge pa neblage Svete nrave je keršitev! Duh moj gleda v pozne čase: Še pregreha se mašuje! Nove greh rodi modrase: Boj se v duhu ponavljuje! Brat na bratu cepi dlako , Brez ljubezni rane seka, Brusi meč za reso vsako — Vse od veka pa do veka! Ko da dosti ni pošasti, V bogočastji se spertijo: Slave sini s hude strasti Svojo mater zapustijo! Kje edinost je, otroci? — Svatopolk zato li prdti Vam je zročil v oporoci, Da se švigate v grenkoti?! Teci, teci bistra Sava, Naj neso solze valovi, Ki jih joka mati Slava Nad prešernimi sinovi. — Ena zvezda le se znani 'z davnotemnega mi groba: »Ko vsi v veri bote zbrani, Vam zacvete boljši doba«. Popustite vse prepire Vsi med sabo se ljubite; Vsi v zavetje prave vere, Vsi k resnici pritecite! Tolažilo to naj veče, To je pravi vir ljubezni, To je solnce vaše sreče, Konec vaše to bolezni.