P E S M 1 D r a g u t i n T a d i j a n o v i č ČRNE VODE 1 Ali je ogenj ali blisk sežgal prastaro deblo, da stoji noč za nočjo ogrnjeno v črnino, v vetru, ki ga ziblje nalahno kakor ločje? 2 V zgodnji uri ribič sliši klic iz noči. Od kod prihaja glas? In stopi med vrbe in trs je in lokvanje speče. Znova zasliši klic in šumenje ptičjih kril v meglenem plašču. In odgovori v noč Neznanemu. 3 Strela ga je prestavila v pravljico o bliskih, davnih kiparjih, zdaj kot spomenik samote bedi sežgani hrast, molčeči čuvaj močvirja. Varljiva tišina visi nad mračnimi vodami. 208 NAJ MI SIJE SONCE IZ TVOJIH OČI Dneve in dneve se moja glava sklanja nad knjigo Holderlinovih pesmi. Vselej, ko se oči ločijo od črk, zagledajo med vejami gole češnje visoko planino, rastočo iz morja. Z gozdom pokrito. Od njenega vznožja se vi jo poti mimo hiš na vrhove: vi j 6 se, vi j 6 stoletja. In nihče se jim ne čudi: ne drevesa, ki jih poleti zagrinjajo s temnimi sencami, ne jaz, ki sem se vzpenjal po njih (ali pred stoletjem ali včeraj), obsijan s prijateljskim Soncem. Meni je sijalo sonce v srce iz črnih oči mojega Sonca, ki so me gledale iz grmovja, listja, debel, iz zemlje in z neba. Naj sijejo, naj sijejo oči mojega Sonca. dokler jih ne pokliče črna planina, da se spočijejo v njenem naročju. Z mano. ŠKOLJKA Oprostite mi, če mi morete, da tudi jaz pišem balado o školjki. Po kamniti primorski ulici je v vrvežu deklic in mladih fantov stopala majhna starka v črnem in nosila v roki košarico, polno bleščečih se školjk. Skozi smeh in šale je počasi hodila in tiho govorila. 14 Naša sodobnost 209 kakor da jo slišijo vsi: — Kupite školjke. Reva sem. Nimam nikogar. Kupite školjke. Sin moj edini v vojski je padel. Zdaj sem sama, sama s školjkami. Kupite jih. Kupite školjke. Vrnil sem se s kupljeno školjko v svoje mesto, na uho jo polagam in šumenju v nji prisluškujem ... Sin moj edini... v vojski je padel... Zdaj sem sama... sama s školjkami. Kupite jih ... Kupite školjke. Oprostite mi, če mi morete, da sem tudi jaz napisal balado o školjki. OSAMLJENOST Tu pred menoj nebo in morje in sonce na vratih steklenih: po dogovoru davnem že dolge ure te čakamo in čakamo. Ni še glasu o tebi. Moje nebo se je začelo mračiti (oblaki, črni kakor polnoč sredi zlate jeseni). In morje zapira knjigo s pečati modrimi, sonce pa steguje roke skozi vrata in misli: Ti si skrita za mano. In jaz mu moram reči: — Ni je še, ni je... In v sobi z mano molk, solze in sence. 210 MESEČINA NA MORJU Zlomljen moški glas prihaja s črnega čolna v ta kraj, do kamnitih hiš pozabljenega otoka. Veslo je slišati, pljuskanje, krike galebov in daljne klice z neznanih ladij. Zamira že v modrih hribih jok harmonike, žena izgubljenih gube ee koraki s črnimi solzami oblakov v skrivne globine, v hlad med tihe ribe in rdeče rastline. Oči zapiram: sam ležim na dnu morja in modrih valov tihi šum poslušam. V nejasne daljave motno sije svetilnik. Lajajo pasji tropi. Ribiči vlečejo mreže. Moj prijatelj mesec izza svetlih oblakov pot neznanim ladjam obseva, ki Srce Ljubezni Moje vozijo, da spuste ga na dno morja. Sem, k meni. V šumenje voda. POZNI ŽANjEC Pozni žanjec ne vzdigne glave iznad zrelega klasja. Le zanje, hitro zanje; ne vidi, da zlati sončni prah nič več ne plava nad poljem. Mrak bo že. Mimo njega gre zdaj z lici žarečimi temna deklica s cvetom v laseh: kliče mu z glasom drhtečim večerni pozdrav. On pa ne sliši; samo zanje, hitro zanje, sklonjen nad črno zemljo; in ne ve: ko noč spusti se, bo deklica odšla že bogvedi kam, samo njen vonj bo plaval nad strniščem. On pa se bo vračal ves žalosten s težkim korakom, sam, pozni žanjec. Prevedel Jože Udovič 211