Anka in rožica                              
Anka rožo drobno v vrtu je spomladi nasadila,                                              .
Rada jo oskrbovala, srčno se je veselila.                                               
In v jutranji zori mladi in ob zadnji rosi dneva                                             
Rada pri gojenki svoji se ustavljala je deva.                                                  
Zrla jo je v žarno lice, skrbno jo popraševala:
BKaj pa bodeš cvetka drobna — ti ljubeči Anki dala?
Skrbno vedno ti prilivam — te varujem, čedim, hranim,
Okopavam ti gredico — kakor zčnico te branim!"                                          
Cvetka nagnila je glavo — in prisluškala je Anka, Kaj ji pač odgovorila bo preljuba njena znanka!
Pa le svetla solza roži z jasnega očesa kane —                       .                      
Anka pobledi, — se strese, — v vrtu delj več ne ostane!                              

Ni več došla k drobni cvetki, ni je več oskrbovala —
Ni prinesla ji vodice, — ne gredice ji zrahljala!                                            
In čez nekaj dnij cvetela Anki rožica je drobna                                       
Med cvetenjem drugim vdla, — kot spominčnica nagrobna!                      
Milka Posavska.