Poštnina plačana v gotovini. (ZSELIENSKI VEU VESTNIK RAFAEL GLASILO RAPAELOVC DDV2BE V UVBLIAN! IZHAJA 15. VSAKEGA MESECA UREDNIŠTVO: LEONISCE UPRAVA: TYRSEVA C.52 V LJUBLJANI NAROČNINA: ZA JUGOSLAVIJO LETNO DIN 12-ZA INOZEMSTVO LETNO DIN 24-- OGLASI PO DOGOVORU LETO VII. LJUBLJANA, FEBRUAR 193?. ŠTEV. 2 Na delo za razširjanje našega lista Nad 1,200.000 slovenske krvi živi zdaj izven državnih meja Jugoslavije. Iz vseh delov sveta, kjer bivajo naši izseljenci, prihajajo najrazličnejši predlogi za spo-polnitev »Rafaela« in najpogostnejši so ti, da bi izhajal list dvakrat na mesec in v povečani obliki. To je vse lepo in hvalevredno od strani izseljencev, kar obenem tudi priča, kako važno poslanstvo vrši list med domovino in izseljenci. Rafaelova družba bi si rada osvojila te predloge, toda z denarne strani si jih ne more. In zakaj ne? Dragi izseljenci, povedati vam moramo bridko resnico, ki naj vas ne potre, ampak navduši, da boste z vsemi silami stali listu ob strani. JNad pol milijona vas živi v daljnih tujih zemljah in vsak mesec vas redno obiskuje in bodri »Rafael«, da ostanete zvesti Bogu in materi domovini. Z žalostjo v srcu ugotavljamo, da za »Rafaela« še vse premalo storite iu žrtvujete. Vedeti morate, da list Rafaelovo družbo stane mnogo denarja vsak mesec. Če pomislite, da je sedaj naročenih na list »Rafael« samo 1124 izseljencev, potem boste razumeli, da se list s to naročnino ne more sam vzdrževati, še manj, da bi izhajal v povečani obliki in dvakrat na mesec. Vaša sveta dolžnost je, dč. napnete vse sile in poskrbite, da si bo slednja izseljenska družina naročila vaš prepotrebni list. Ko bi imel Rafael vsaj 50.000 naročnikov, in lahko bi jih imel tudi 100.000, potem bi lahko izhajal vsak teden na 40 straneh. Poleg tega pa bi bilo potrebno, da bi sami med seboj pobirali prostovoljne prispevke za tiskovni sklad »Rafaela«. Ko bi vsak izmed vas žrtvoval na mesec za list, poleg redne naročnine, vsaj en dinar, potem bi vam Rafaelova družba lahko ustregla glede lista vsako željo. Od zdaj naprej bomo pod rubriko »Tiskovni sklad za Rafaela« vsak mesec objavljali imena dobrotnikov, kar naj da vsem pobudo za novo in uspešnejše delo za razširitev in spopolnitev lista. Če nekoliko pomislimo, koliko izseljenci tujih narodov store za svoje izseljenske liste, potem nas mora biti sram, da je edini slovenski izseljenski list »Rafael« med vami tako malo razširjen. Dragi izseljenci, ne zvračajte krivdo vedno na domovino. Domovina vam je vedno pripravljena pomagali, toda vsega ne zmore, ker je revna in ima tudi pri nas mnogo kričečih potreb. Storite tudi vi svojo dolžnost, dragi izseljenci, in glejte, da boste skrbeli, da v kratkem času pridobite mnogo novih naročnikov. V tem letu mora sedanja številka 1124 naročnikov »Rafaela« narasti najmanj na 10.000. To prepolrebno delo bo šlo od rok, samo če boste imeli dobro voljo in več ljubezni do lista »Rafaela«. Primite takoj za delo in uspeh se bo kmalu pokazal! Brez žrtev še nobeno delo ni obrodilo sadu. Tiskovni sklad za Rafaela Švelc Anton, izseljenski duhovnik, Francija 250.— Din. Marija Plej, izseljenka, Francija, 143.- Din. Obema se Rafaelova družba iskreno zahvaljuje in prosi, da se lista tudi drugi spomnite! Prvi slovenski izseljenski koledar Rafaelove družbe v Ljubljani Rafaelova družba v Ljubljani je pravkar izdala krasen izseljenski koledar, ki ni koledar v pravem smislu, ampak izseljenski letopis ali adresar. Izseljenski koledar obsega mnogo važnih člankov o izseljencih in navodilih, kako se moramo ravnati, če hočemo zvedeti o svo jem sorodniku v tujini in sploh o vsem, kar mora vsak vedeti, če se hoče izseliti ali dobiti kakršnokoli informacijo od izseljencev. Dalje so v koledarju navedene vse slovenske kolonije, društva, šole, cerkve, duhovniki, učitelji in učiteljice, časopisi, redovniki in redovnice, skratka vse, kar imajo naši izseljenci v tujini. Koledar je stal Rafaelovo družbo mnogo dela in denarja. Vsakdo se mora zavedati, da ni lahko delo sestaviti točen adresar vseh slovenskih izseljencev po vseh delih sveta. Želja Rafaelove družbe je, da si ga na-roče prav vsi v domovini in tujini, ker ta koledar je prvo večje delo, ki je zajelo v celoti vse naše izseljence in njihovo kulturno udejstvovanje po vseli delih zemeljske oble. Izvod stane 20.— Din. Naročite si ga še danes in pišite ponj na naslov: Rafaelova družba, Ljubljana. Tiskovni odsek Rafaelove družbe Ker pričakujemo, da bo kmalu ustanovljen Izseljenski institut v Ljubljani, smo ustanovili že Tiskovni odsetk s poročevalsko službo, ki naj izvrši v ta namen pionirsko delo. Predlog, da si Rafaelova družba ustanovi poseben tiskovni odsek, so stavila na prvem slovenskem izseljenskem kongresu v Ljubljani dne 1. julija 1935 že društva slovenskih izseljencev v Južni Ameriki v lepi spomenici hkrati z načrtom za slovenski izseljenski program. Štiri točke obsega predlog: 1. Odsek naj skuša boljšati slovenski izseljenski tisk s sodelovanjem pri naših izseljenskih revijah in listih, ki bi se zato nanj obračali. S takim uradom bi bilo slovensko izseljensko časopisje v ožji zvezi z domovino. Ta odsek bi liste sproti in pravo- časno obveščal o vseh dogodkih v Sloveniji, ki so morda važui za izseljence. Pravočasno bi jili opozarjal na domače proslave, za katere bi jim tudi preskrboval primernega gradiva. 2. Med domačim časopisjem bi širil smisel za izseljence, jim pošiljal zadevne članke in dopise. 3. Skrbel bi, da se med izseljenci v tujini čim bolj razširi domači tisk, ki jc zanje glavni, najboljši in najcenejši nosilec slovenske kultur^ in vsega slovenskega duhovnega življenja. 4. Skrbel bi za boljše informacije našega tiska v domovini o vsem življenju, o vseh dogodkih in o vseh potrebah izseljencev ter tako širil smisel za izseljenstvo med širokimi plastmi naroda. TORD je sprejel točke za svoj delokrog. Poleg tega pa hoče še dobiti jasen in na- taiičcn pregled vse literature izseljencev, zbirati vse podatke iz tujejezičnih časopisov in svetovne literature o naših izseljencih in našem narodu. Dodatno in podrobneje h gornjemu predlogu hoče stalno ohranjati izseljenski problem pred očmi naroda z rednimi članki v dnevnem, tedenskem in mesečnem časopisju. Domovina bo tako spoznala izseljenski problem v vseh njegovih fazah in potekih ter se začela zavedati ogromne važnosti izseljenstva. Država pa se bo začela še bolj zanimati za izseljence, ki so tako rekoč naša »deseta banovina«. Rafaelova družba že izdaja in hoče še naprej izdajati Izseljenski vestnik »Rafael«, ki bo tudi glavno glasilo tiskovnega odseka. Odsek bo vzdrževal poročevalsko službo za vse naše inozemsko časopisje, jim dajal pravo sliko razmer tu doma, pobijal lažniva in zlonamerna poročila tujih časopisov o dogodkih pri nas. Odsek si dalje stavi za nalogo, da hoče z navodili gojiti tu doma izseljensko literaturo, katere sedaj še nimamo skoro nič. J mamo Župančičevo »Dumo«, nekaj pesmic, a to je vse. Povesti, romana, drame z izseljenskim problemom se nihče ne loti, pa je vendar to hvaležna snov. Mogoče bo moral odsek oziroma institut nuditi kakšno nagrado v ta namen. Tudi v slikarstvu bo treba vzbuditi zanimanje za motive: kaj je vendar lepšega kot predstaviti žalost slovesa? V liemar ne smemo pustiti celo glasbene umetnosti. Da bi se že mladina po šolah spoznala s tem problemom, ga bo treba toliko poudarjati, da pride z literaturo v čitanke, s podatki v pouk zgodovine. V delokrog odseka spadajo končno kulturni in narodni koledar Slovencev, to so pravočasna navodila, kdaj in kako naj izseljenci praznujejo razne kulturne, verske in narodne obletnice, z dobavljanjem gradiva za proslave, nuditi sploh navodila za čtivo za knjižnice in dela za uprizoritve. Skrb odseka bo, da se točno pouči o vseh kulturnih dogodkih pri izseljencih. Za poročila bo prosil predvsem uredništva izseljenskih listov, ki naj se tozadevno brez posebnega vsakokratnega povabila obračajo na naslov. Skrbel bo tudi za lepoto in pravilnost slovenskega jezika v izseljenskih publikacijah, kajti čutiti se moramo res vsi sinovi ene matere in moramo torej imeti iste lepe cilje. Obširno in ne preveč enostavno nalogo bo odsek vršil s privatnim dopisovanjem, javno pa s svojim glasilom Izseljenskim vestnikom »Rafaelom«. Želimo dobiti in poživiti stike z vsemi izseljenci in izseljenskimi organizacijami. Glasilo bo ob ugodnih prilikah treba preustrojiti, to je razširiti v lepo mesečno izseljensko revijo. Vstaviti bo treba vsekakor rubriko s kratkimi poročili, kaj pišejo domači in tuji listi o slovenskih izseljencih, poživiti bo treba list z beletrijo, s pesmicami, povestmi, dramo z izseljenskim motivom, dodati slovenski kulturni in narodni koledar, ki bi za mesec ali več mesecev naprej napovedoval proslave, in še marsikaj. Z zboljšanjem lista bo, upamo, samo po sebi narastlo zanimanje zanj in se pomnožilo število naročnikov. Razvili smo svoj program, z delom smo začeli, dasi še ni kaj v roke vzeti za izvedbo načrta. Za tiskovni odsek Rafaelove družbe (TORD): Stanek Leopold, profesor v Ljubljani. Alojzij Ocepck, rudar, Francija: Iz severne Francije v Lurd (Nadaljevanje) Medtem, ko se tisočere svečice pomikujo okrog, obžareva cerkev neštevilno lučic, ki posebno oh nedeljah zakrivajo vso. njeno prednjo stran do vrli zvonika in tvorijo nepopisno lep razgled po vsej bližnji okolici. V daljavi, sredi mesta, se pa zdaj pa zdaj dvigne v zruk balonček, ki se v višini nekaj sto metrov precej slišno razpoči in vrže iz sebe žarke. Z nasprotnega, nekaj kilometrov oddaljenega hriba se pa dviga kakih 6111 visok, nepopisno lepo razsvetljen križ. Na drugi strani, desno od križa, pa stoji na dokaj manjšem griču razsvetljen starinski grad, ki hrani v svojem muzeju zanimivosti, katere pa žal v tako kratkem času ni kazalo obiskati. Med visokimi cipresami se je ob lahno žuboreči reki tu pa tam nalahno priplazil hladen vetrič, ki nam je, vračajočim se k počitku, prinašal naproti vonj s skalnatega gorovja. Naslednjega dne smo se ponovno ob enakem dnevnem redu mudili ob votlini in v cerkvi in nam je preostalo zelo malo časa, katerega smo mogli porabiti za druge reči. Med opisanim redom se ljudje le nekaj ur tekom dneva odtrgajo, katere porabijo predvsem za križev pot. Tudi mi smo se nekajkrat podali po okrog hriba nad cerkvijo speljani poti, ki pripelje po nekaj sto metrih do prve postaje. K visoki, na griču stoječi postaji sv. križevega pota vodijo svete stopnice. Spomin na tiste stopnice, po katerih je šel Jezus v Pilatovo sodno palačo. Speniamo se po teh stopnicah, po katerih se sme le kleče. Slednji zmoli na vsaki teh stopnic Očenaš, nakar s kolenom prestopi 11a drugo stopnico. Na vrhu stopnic stoje lepi, na videz bronasti kipi Pilata, vojaštva in našega gospoda Jezusa Kristusa, ki so večji od naravne velikosti človeka. Postaje, ki jih tvori povprečno kakih sedem, kar v travi med drevjem stoječih kipov, so postavljene v razdalji kakih 50 do 100111 naprej v hrib. Med večjimi trumami tujcev smo vsi skupaj nadaljevali pot od postaje do postaje. Pri dvanajsti postaji nas je opozoril vodnik, da visi Jezus na istem križu, katerega so nosili romarji 11a goro Kalvarijo v Jeruzalemu in koder ga je nosil Jezus Kristus. Pravi Jezusov križ in oba razbojnikova so namreč Judje zakopali po njihovem običaju kar na Kalvariji, Ker je bilo pa skoraj nato mesto Jeruzalem razdejano, je dala iskati Jezusov križ šele pozneje Konstantinova mati sv. Helena. Po čudežnem ozdravljenju bolnika so spoznali od trojice križev Jezusovega in ga nato razdejali ter razposlali 11a voč krajev. Tako se še dandanes hrani v več cerkvah les svetega križa. Pozneje so pa kristjani zgradili drugi križ ter ga nosili po isti poti, kakor ga je nosil Jezus. V poznejših letih so ga pa poslali v Lurd in je sedaj pri 12. postaji sv. križevega pota. Dočiin stoji 13 postaj zaporedoma po hribu, so za 14. iskali bolj primeren prostor. Podati se je treba do nje kakih KM) 111 navzdol po drugi strani hriba, koder stoji ob lepi skalnati votlini. Nekaj nižje ob robu hriba smo pa naleteli na pastirje s kozami, ki so čakali na romarje in kričali »Dobro mleko in poceni«, dasi je stal kozarec en frank. Zopet nekoliko niže smo pa opazili precej veliko podzemsko jamo. Pod navpično, precej visoko skulo sta ob cesti dve votlini, kukili 3 111 široki in nekako toliko visoki v razdalji kakih 15 m in se ob vstopu po nekuj korakih združitu v precej prostorno jamo. Med vhode je postavljen visok križ, znotraj je pu tudi inal oltarček. Ljudje, ki se venomer vračajo s hriba, običajno pri prvem vhodu vstopijo in pri drugem izstopijo. V zelo hladnem prostoru se od vročega solnca razgreti ljudje ne zadržijo dolgo, Jaz sem se, misleč, da nam ostali sledijo, podal z nekaterimi izpod skalovja. Ko smo se nekoliko oddaljili, opazimo, kako tujci z nasprotne strani hitijo pod zemljo. Zvabila jih je naša pesem, ki so jo moji spremljevalci /apeli Mariji tudi v tej podzemni votlini. Kot bi nastopil zelo močen pevski zbor, se mi je zdelo. Mogočno skalovje je oddajalo iz svoje votline močne glasove, ki so se kot odmev nepopisno lepo razlegali v daljavo, čutil sem, kot da mi sneženi hribi še vedno prinašajo odmev naše lepe pesmice na ušesa, ko smo se že zopet porazgubili med ogromno množico pred cerkvijo, Težko smo našli čas, da bi si ogledali še prostore, kjer je Bernardka preživljala mlade dneve, in muzej, ki hrani zanimivosti teli dni, kakor tudi sedanjega časa. Dobrih 100 metrov oddaljena od cerkve stoji velika hiša, h kateri vabijo od vseh strani napisi, naj si ljudje ogledajo razne zanimivosti tega kraja. Ob vstopu v prostorno dvorano muzeja smo opazili 1111 vseh straneh, kakor tudi v sredini nešteto slik. Med raznimi slikami se vidi največ slik ljudi, ki so bili čudežno ozdravljeni od raznovrstnih neozdravljivih bolezni. Na vseh slikah so imena in označen čas, kdaj so ozdraveli. Vsakega bolnika, ki prispe v Lurd, zdravniško pregledajo, prav tako tudi pozneje, preden se uradno potrdi, da je ozdravel kljub temu, da mu je bila zdravniška pomoč nemogoča. V preteklem letu se je dogodilo osem zdravniško dokazanih čudežnih ozdravljenj. Na mnogih krajih smo videli kak kos Ber-nardkine obleke, Tako smo opazili tudi njene čevlje, ki jih je nosila kot pastirica, ter kose njenega rožnega venca in več drugih reči. Po stenah so med slikami pritrjene male me-daljice, ki so vsepovsod označene z narodnimi zastavicami. Iskal sem, če bi mogel kje najti naše, toda nisem jih opazil. Vse bolj žive spomine 11a Bernardko pa hranijo v preprostih hišah, koder je stanovala Bernardka in njena družina. Starši Bcrnardke so bili namreč zelo revni in jih je revščina preganjala, da so stanovali na različnih krajih. Dve taki stanovanji, ki smo si jih ogledali, sta skoraj skupaj, in sta oddaljeni od cerkve kakih 900 metrov. Obe sta skoraj enaki preprosti hiši. Sedaj je pa ccsta zgrajena zadaj za njima, koder jih moreš opaziti, kajti spredaj so jih zakrili mogočni hoteli. Kdor gre po tej manj prometni cesti, z lahkoto opazi vidni napis: »Oglejte si rojstni dom Bernardke!« Iz male veže zelo preproste hiše vstopiš levo skozi nizka vrata v kuhinjo, katera je razen starega ognjišča in nekaj zelo revnih kuhinjskih posod precej prazna. Nekaj metrov po veži dalje vodijo kratke stopnice v nadstropje. Stopnice so po vsej verjetnosti morale biti zelo slabe, ker so, kot je videti, od takrat že preurejene, dočiin so drugi predmeti in sobe, katere opisujem, tako kot so bile, nedotaknjene. Vrh stopnic blesti tablica z napisom in kazalom: »Rojstna hiša Bernardke«. V zelo mali sobici stoji takoj ob vratih lesena postelja, pogrnjena z neko modro odejo, ki priča, da mora biti ohranjena še od takrat. Nad posteljo visi Bernardkina obleka, ki jo je nosila, ko je bila stara tri leta, Naprej ob postelji stoji poleg male mize starodavna stenska ura. Skoraj prav tako sem videl v otroških letih v neki kmečki hiši pri nas. Pot nus je vodila nazaj po stopnicah navzdol proti mlinu, na katerem je Bernardkin oče mlel kakih deset let ter se je nato moral izseliti, ker zaradi slabega prometa ni mogel več plačati najemnine. V malem prostoru so po kotili nastavljena rešeta, sita in posode za vsipanje žita ter korito, ki je gotovo služilo za pranje snet-javega žita. Mlin je ohranjen še v celoti, le da mu je kolo, na katerega je pritekala voda, se-gnilo. Je zelo majhen, dosti manjši od naših navadnih mlinov. Žito se je vsipalo 11a treh krajih. Kako je mlin obratoval, se pa ne da razumeti. Vse bolj žive spomine na Bernardko pa hranijo v komaj 40 m oddaljeni, skoraj enaki hiši, v kateri je živela po prikazovanjih in od koder je šla pozneje v samostan sester sv. Gildarte v Anversu? Okrog leta 1858, ko se je Marija prikazovala, so pa stanovali nekje v gornjem koncu sedanjega mesta. V zadnjem stanovanju Bernardke, kakor ga imenujejo, je razobešenih predvsem zelo veliko slik nienih sorodnikov. Tako se vidi njenega očeta Franca, ki je umrl 1. 1871.; mater Alojzijo, ki je umrla 1. 1866, in sliko njenega brata, ki je umrl 1. 1919.; njegova žena pa še živi. Videti je nadalje sliko g. župnika, ki je župni-koval istočasno v nekoliko oddaljeni cerkvi, ki stoji še danes. Ta župnik dolgo ni hotel verjeti, da se ji Mariia prikazuje. Sele pozneje se je vdal, ko je bilo že več čudežnih ozdrav- V pisarni Rue de L'Eglise št. 15 v Merlebachu Bog tc živi, Janez! Kam pa tako naglo, kam? Grem v mesto malo pogledat. No, kaj pa imaš tako posebnega, Janez? Ali te tako skrbi moja pot? E... saj veš, da moram imeti papirje v redu, pa grem k našemu farju, naj mi on to uredi, saj ima časa dovolj. Zjutraj bere pol ure tisto mašo, pa je vse gotovo. Misliš ti, Janez, da je res tako? jaz pa vem, da ima vedno dosti dela. E, kaj ga boš zagovarjal! Misliš, da mi nič ne delamo! Kdo pa reče, da nič ne delamo? Včasih se komu j prizibljemo iz jame. Sicer pa pravi pregovor: »Brez dela ni jela.c In tako tudi naš far; Pfarrer se pravi po nemško, mi Slovenci mu pravilno duhovnik. On ni brez dela. »Ti, Franc, si bedak!« se poslovi Janez in gre svojo pot. Ko pride na duhovnikovo stanovanje, malo in s strahom nalahko potrka. Nič odgovora, »Še odpreti mi noče!« si misli Janez. »Bom pa potrkal drugič. Morda me ne sliši,« se tolaži in potrka še tretjič, pa zopet nobenega odgovora. »Bog ve, kje je ta naš far? Gotovo se sprehaja ob tako lepem vremenu«, si misli nadalje Janez. »Grem pa pit, saj sem žejen, potem bo pa gotovo far doma. Ko spije nekaj kozarcev in je docela pregledal časopis, ki je ležal na mizi, se vrne zopet na stanovanje. Potrka prvič, drugič in še tretjič. »Nic odgovora?« se godrnjajc ozira naokrog. »Alui! Kaj pa je tukaj na listku napisano? Saj vendar znam brati!« Janez bere: Ponedeljek: Uradne ure. »Kaj bo pa danes?« si misli in bere dalje: V torek: Šola v Jeanne d' Aren. Sreda: Šola v Tlabsterdicku. Četrtek: šola v Creutzwaldu in Merlebachu. Petek: Obiskovanje bolnikov in razno. Sobota: Uradne ure. »A tako! Zdaj pa razumem. Bom pa v soboto prišel.« Ko v soboto prisopiha zopet k vratom in nalahko potrka, zasliši takoj odgovor: »Notri!« In Janez vstopi in vidi duhovnika sedeti pri pisalni mizi, ki mu prijazno stisne roko v pozdrav. »Dober dan, gospod duhovnik!« prijazno pozdravi. »Kaj pa bo novega? Vzemite si, prosim, prostor!« janež gleda po zasedenem nradu. Mislil je, da ga bo samega našel doma. Duhovnik sprašuje stranke. Tam na koncu mize sedita fant in dekle, ki nameravata skleniti zakon pred Bogom, pa sta prišla, da bi jima kaplan uredil vse potrebno. Pri oknu sedi družinski oče in prosi, naj kaplan njegovemu sinu preskrbi delo; 18 let je že star in bi lahko nekaj zaslužil. »Bom, bom!« veselo odgovori kaplan. »Dajte mi podatke!« in si notira vse potrebno, Oče vdovec stopi v pisarno. Štiri male otročiče mu je zapustila žena. Knj naj počne z njimi, ko mora vsak dan na delo? Pa pride fant lepe postave v pisarno in pove, da so mu pokojni starši v domovini zapustili nepremično premoženje. Kaj naj stori? »Še notar moram biti«, se prijazno smeje duhovnik. Mož bol j slabotne postave stopi v pisarno. Skoro si ne upa sesti na ponujeni stol. Rudnik ga je odpustil od dela, ker ni težkega dela zmožen, in je prišel prosit duhovnika, naj bi mu preskrbel delo. Zdaj pride pa Janez na vrsto, ki je čakal do zadnjega. »Zdaj pa še vi povejte, kaj si želite; Morda nimate papirjev v redu?« »Tako je, gospod kaplan! Prosim vas, da bi mi jih uredili!« »Kajpak«, se nasmeje duhovnik in vzame njegov stari potni list in ga položi na mizo. »Ali ste zdravi in kaj dela vaša družina?« začne duhovnik s pogovorom. In ko se malo udomači, ga duhovnik lepo nagovori: »Jutri se lahko zopet vidimo ob pol 11 v naši slovenski cerkvi; boste lahko pri sv. maši in malo pridige boste slišali.« »Lahko«, se nekako v zadregi ozira po uradu, ko vidi vse polno na- ljenj in ko so kljub temu, da je bilo od oblasti prepovedano, drvele kar cele trume ljudi skupaj. Istotako je tudi zanimivo, da se v gornji sobi, kjer so po večini slike, vidi še lastnoročno pismo Bernardke, ki ga je pisala 1. julija 1876 svojemu bratu. V isti sobi se vidi iz ilovice in mahu narejena votlina in hribček/ ki ju je naredila Bernardka. Izmed treh revnih postelj v sobi je lahko spoznati Bernardkino, ker je vsa založena z marmornatimi ploščicami in raznimi drugimi darili. Vsi leseni predmeti in tudi postelje, posebno še Bernardkina, so obdane z gosto žično mrežo. To pa zato, ker si je skoraj vsakdo hotel vzeti nekaj lesa za spomin. loženih uradnih pisem, ki jih je baje v enem letu veliko čez tisoč. Iz stanovanja grede si misli Janez: »Na svidenje jutri v cerkvi! No, bom pa šel, saj sem slišal, da naš Stanko zelo lepo pridiga in cerkveni pevci zelo lepo pojo, Prijazen, prijazen je pa res ta naš duhovnik«, si misli in stopi na cesto, Vprav tedaj gresta mož in žena v pisarno. V sobo stopita in si skoraj ne upata povedati, po kaj sta prišla. »Če ne boste hudi, pa poveva. Gospod, že eno leto sva civilno poročenu, cerkveno pa še ne.« »Me veseli, me veseli«, in prijazno sprašuje za imena. »Ja, ko bi bili vsi tako dobri, kot sta vidva, da prideta sama k meni in želita skleniti pred Bogom sveti zakon! Koliko jih je takih, ki šc niso cerkveno poročeni, pa niorum storiti marsikateri korak, preden jih cerkveno poročim.« Ko je ura že skoro poldan, prisopiha še poštni uradnik: »Gospod, k telefonu morate iti. Nekdo vas kliče iz Metza.« »Halo, halo«, se sliši v telefonu. »Tukaj konzul llič.« »Tukaj Stanko, Merlebach.« In se prijazno pozdravita. »Prosim vas, gospod Stanko, pridite danes k meni na konzulat! Mnogo dela imam s slovenskimi papirji in bi vas potreboval.« »Pridem, pridem«, mu odgovori Stanko in spusti slušalko. V Metzu ga gospod konzul prijazno pozdravi, in že sedita za pisalno mizo in pregledujeta razne uradne papirje, ki jih bo treba hitro rešiti, in tipkata do 10. ure zvečer. Ko pride duhovnik ob 11 zvečer domov, ga čaka ves žalosten družinski oče in ga prosi: »Gospod, moja hčerka je jako bolna in želi, da bi jo prišli ta- koj spovedat.« Stanko gre takoj z njim in spove bolno hčer. Ko pride ves izmučen domov, mora pisati cerkveno oznanilo in se pripraviti za pridigo. Življenje izseljenskega duhovnika ni tako lahko, kakor si kdo misli. On vidi toliko gorja, razprtij in raznih težuv nas izseljencev. Gre po cesti, pa sreča moža, ki mu pravi: »Gospod, obesil se bom!« »No, kaj pa je tako težkega?« ga žalostno vpraša duhovnik, ki vidi v njem ne samo telo, ampak tudi dušo. »Žena mi je postala nezvesta«, toži mož dalje in duhovnik ga tolaži. Pa gre zopet po opravkih in sreča žalostno ženo, ker se je njen mož težko ponesrečil in zdihuje v bolnišnici. »Prosim, obiščite ga, mi je naročil moj mož.« Vsak teden pride iz sosednih kolonij s polnimi ušesi in noticami v knjigi: temu prošnjo za delo, domovnico, krstni list itd. in vse to je treba še po večerji urediti, in če še ni zmolil brevirja, ga mora moliti. Od veliko utrujenosti se mu stiskajo oči in brevir pade na tla, pobere ga in znova mora začeti. In ko piše v soboto pozno zvečer oznanilo, včasih tudi po polnoči, kakor mi je sam pravil, pa zapiše namesto a — e in namesto r — n. Moj Bog, ali ne bo nikdar nehal s pisavo! Pridejo pa tudi za duhovnika vesele ure, ko ga Slovenci prijazno pozdravljajo, pred cerkvijo mu stiskajo roko, ga vabijo na krst, gostijo, godovanje družinskih članov, tako da včasih ne ve, kam bi šel. Našega dušnega pastirja spoštujemo, ker dela za nas in je postal sam izseljenec. Razveselimo ga in ob nedeljah radi prihajajmo k nedeljski slmžbi božji. Vsega tega bi ne bilo treba, če bi ne šlo radi zveličanja naših neumrljivih duš. Janez in Franc. Slovenskim možem in fantom, ki želijo v Francijo Zadnje čase se vodi velikanska agitacija, češ, da bo Francija zopet odprla mejo tujim delavcem. Razni brezvestni agentje in špekulant je skušajo izkoriščati bedo slovenskih mož in fantov in napeljati vodo na svoj mlin s tem, da jim obetajo lepa mesta in sijajne plače v Franciji. Takih goljufov ne manjka ne v domovini, ne tu v Franciji. V domovini agitirajo navadno taki, ki so že bili v Franciji; tu v tujini pa razni »vodje jugoslovanskih delavcev«, ki trdijo, da bodo imeli samo oni monopol za uvoz »radnika« v Francijo, češ, da imajo tozadevna naročila z najvišjega mesta. Informirali smo se na merodajnih mestih, med drugim tudi pri našem generalnem konzulatu v Metzu in izvedeli tole: Nekaterim rudarskim podjetjem res manjka delavcev in bi radi sprejeli tuje delavce, predvsem Slovence, ki so znani kot najboljši rudarji. Vložili so tozadevno prošnjo pri francoski vladi v Parizu, toda istočasno s tem pa je protestiralo pri vladi zastopstvo francoskega delavstva, da je treba zaposliti najprej vse francoske brezposelne do zadnjega in šele potem dovoliti uvoz tujccv. Francoska vlada je delavska, zato bo najprej ugodila zastopstvu delavstva in šele potem delodajalcem. Število francoskih brezposelnih pa ni majhno, zato po mnenju g. generalnega konzula v Metzu in po mnenju francoskih delodajalcev vsaj še pol leta ni misliti na to, tla bi mogli tujci v Francijo. Po našem mnenju bo pa preteklo tudi eno leto, ali pa še več. Odločno svarimo dobre slovenske može in fante, naj se ne pustijo begati in izkoriščati. Upoštevajte tole: 1. Ne v tujino! V tujini 90% naših ljudi versko, moralno in narodno propade. Tujina naše ljudi izmozga do kosti, nato pa jih za vsako delo nesposobne vrne domovini. Zato, kdor količkaj premore in najde zaslužek, četudi majhen, v domovini, ne v tujino! 2. Če pa kdo res misli, da mora na tuje in da bo tu našel srečo, naj se prijavi domačemu g. župniku, kateri naj pošlje njegov naslov in rojstni datum Rafaelovi družbi za varstvo izseljencev, Ljubljana (žup-nišče sv. Krištof), kamor bomo mi pisali po naslove, če bo kdaj res prišlo do tega, da bo izdala francoska vlada potrebno dovo-ljenje. 3. Vedeti je treba, da tujina potrebuje tujce samo za najtežja dela, za katera je treba velikih telesnih moči in trdnega zdravja, zato dobro premislite. 4. Izseljenci mogoče pisarijo v domovino, da se tu sedaj sijajno zasluži, tega pa ne povedo, da se tudi sijajno plača. Francoski denar je padel in pravijo, da bo še bolj. Prej ste dobili za en frank čez 3 Din, danes dobite komaj dva. Kaj pomaga veliko število novcev, če so pa brez vrednosti. Torej še enkrat: Slovenski mož in fant, ostanita doma! Če pa se že odločita za sem, zaupajta nam in uredita, kakor smo vam zgoraj svetovali. Našo vlado pa prosimo, naj vendar ne izda nobenega potnega lista, dokler ne bodo Francozi ratificirali konvencije, kakršno imajo vsi drugi narodi, samo Jugoslavija — velika prijateljica Francije — pa ne. Jugoslovanska katoliška misija, Merlebach. Jugoslovanska katoliška misija, Aumetz, Francija. Naši ljudje v Ameriki Chicago, 21. januarja 1937. Danes sem ravno 14 internacionalno« in ni prav nič izbirala, skoro v vsako hLo, brez razlike narodnosti, je vdrla ln najprej pometala otroke na posteljo, nato se je lotila starejših. Naši krepki možje -- kolikor jim jama še ni izpila moči — so se je dolgo otepali, nekaj pa jih je le vrgla. Slovenec je bistre glave: segel je po starem zdravilu, žganju, in res v večini slučajev ni bilo treba klicati zdravnika in plačati drugih, umetnih zdravil. Dasi je tu gripa začela potem divje razsajati po vseh ostalih kolonijah — v Oroutz-waldu je ležalo 50 odstotkov ljudi, v nekaterih kolonijah še več — vendar smrtnih slučajev ni bilo prav veliko. Danes, 29. januarja, je bolezen že nekoliko ponehala, šolski pouk, ki je bil v nekaterih kolonijah prekinjen, se zopet nadaljuje. Današnji dan nam je prinesel za tri prste snega. Mladina je kar vriskala od veselja, ker ga že dolgo nismo videli. Stanko iz Merlebacha. Mnogi sorojaki bi letos radi obiskali svoje sorodnike in znance v domovini. Vsem, ki se zanimajo za to, javljamo, ako frank ne bo še dalje padel, bo lotos zopet peljnl vlak domov — in sicer na splošno željo zadnji teden v mesecu avgustu, in bomo doma ostali še dva tedna v septembru. Vse podrobnosti bodo objavljene v prihodnjih številkah Rafaela. — Izseljenski duhovnik Stanko Crims v Merlebaehu. Merlebach. — Dne 24. jan. smo imeli zopet priliko slišati francoske skavte peti slovenske pesmi. Pri prireditvi, ki jo je pripravil naš velik prijatelj g. kaplan Peter iz Merlebacha, so nastopili dvakrat na odru merlebaški skavti in zapeli: Tromba glasno kliče in Slovenski smo fantje ob Savi doma. Med francoskim občinstvom sta obe pesmi vzbudili zopet navdušenje za lepe naše pesmi. Našim vrlim francoskim skavtom, zlasti g. Petru, ki jih je naučil, se tu javno zahvaljujemo. Izseljenski duhovnik Stanko G. Tucquegnieux-Mariiie. — Društvo jugoslovanskih rudarjev Anderny-Marine je imelo svoj redni letni občni zbor v nedeljo 17. januarja. Izvoljen je bil približno isti odbor kakor prejšnje leto: predsednik Zupan Ivan, tajnik Fai-far Anton, blagajnik Poljanšek Franc, preglednik Globokar Edi, odbornika Janežič Anton in Plahuta Anton. Društvo je imelo v letu 1936 sledeče izdatke: bolezenska podpora I0S0 Fr. podpora za poškodbe 195 Fr, izlet v Verdun 455 Fr, novoletno darilo otrokom in članom 200 Fr, šolska kurjava 80 Fr. Skupaj 2010 Fr, Članov je Prečastitemu msgr. Valentinu Zupančiču za god! Oprostite mi, da Vam v našem -Rafaelu izrekam iskrene čestitke za god. Mnogo krasnih spominov hranim na Vaš god iz onih lepih dni, ko sem bivala med rojaki v Bruay in uživala vso srečo, ki ste nam jo delili. Odtrgana sem sedaj od svojih dragih mi rojakov, a v duhu sem vedno med njimi. Ne morem Vam osebno voščiti kot nekdaj, a vseeno Vam v duhu kličem: Srečni, zdravi in veseli obhajajte svoj god v tu jini in delo Vaše Bog naj blagoslovi! Te želje moje Bog naj Vam nakloni za delo med rojaki — brati in sestrami, kar iz srca želi Vam Minka Arh in starši. P. s. Vse najboljše želimo tudi g. Valentinu Cvetežar. Iskreno pozdravljam vse so-rojake v Bruay. bilo ob koncu preteklega leta 32. Članarina je mesečno 5.50 Fr. Kljub temu. da je članarina tako majhna in kljub tako velikim izdatkom se je blagajna povečala za 462.45 Fr, tako da je bilo na dan občnega zbora čistega denarja v blagajni 3.412.65 Fr. Člani so z ozirom na to soglasno sprejeli dva sklepa: I. da se bolezenska podpora zviša na 7.50 Fr, in 2. da se članu, kateremu se rodi otrok, izplača ob tej priliki enkratna podpora v znesku 50 Fr. Društvo sme biti na svoje nesebično in pošteno delovanje ponosno, saj je glede tega na prvem mestu med jugoslovanskimi društvi v Franciji. Na občnem zboru jugoslovanskega delavskega društva iz Tucquegnieux je bil izvoljen za predsednika Radič Jože, naš znani gledališki igralec, 'Želimo, da bi pod njegovim vodstVom društvo čim lepše uspevalo, Moutiers. — Naše društvo lepo uspeva. Člani so požrtvovalni in so sklenili, da bodo kupili zastavo deloma iz podpor, največ pa iz lastnih sredstev. Za uspešno delovanje društva ima največ zaslug g. škofea, ki 'že več let predseduje društvu. Salliuiniines (P-de-C). — Tudi v našo kolonijo so prišli krivi preroki, da sejejo razdor med izseljenci. To pot so se spravili nad žene, da jih »pouče«. Premeteno skrivajo pravi namen sestankov. Enim pravijo, da gre za vzgojo otrok, drugim, da jih bodo poučili o zakonskem življenju, tretjim, da hočejo ustanoviti podporna ženska društva. Res ni ne eno ne drugo, ampak hočejo' le sejati seme brezboštva in prevratnih misli, kot to delajo že dalj časa v Lensu v znani Patajevi gostilni. Upamo, da bodo žene same toliko pametne, da ne bodo hodile poslušat takih učenikov. Storili bodo pa tudi možje, ki so še gospodarji v svoji hiši, svojo dolžnost, ker bodo oni prvi, ki bodo čutili slabe posledice tako vzgoje. Lievin (P-de-C). - Dne 29. januarja 1937 so odšli trije slovenski fantje v Španijo, da so vojskujejo v vrstah mednarodnih vladnih čet. Vzela jih je noč, ne da bi za to vedeli njihovi starši. Dva izmed njih sta zapustila skoro popolnoma slepega očeta, ki ni zmožen nobenega dola več in jo navezan na podporo svojih odraslih sinov. V solzah so jih povsod iskali očet je in matere, dokler niso izvedeli bridke resnice. Sedaj preklinjajo one, ki so jim zapeljali njihove otroke. S težkim dolom so jih zredili in odgajali in ko bi jim morali kaj pomagati, so odšli v tujo deželo in morda v smrt. Tako se kažejo vodno bolj žalostni sadovi skrivnih agitatorjev, ki odtujujejo izseljence od Boga in domovine ter otroke od staršev. Izdajajo časopise, ki se norčujejo iz božjih reči in so polni hvale ruskega »paradiža« in agitacije za Španijo. Kdor ima vero v Boga, hodi v ccr-kev, je duševni revež, je mračnjak. Pri vsem torn so toliko predrzni, da po znanem komunističnem načinu vabijo katoliške izseljence v svoje vrsto, da bodo iz teh duševnih revežev naredili »zavedne delavce«. Kdo bo verjel njihovim medenim besedam, da hočejo pomagati delavcem, ko so pa dejstva popolnoma nasprotna. Bolj kot kdaj volja vsem izseljencem opomin: Varujte se lažnivih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblekah, znotraj so pa grabežljivi volkovi! Freiming-Merlebacli. — Občni zbor podpornega društva sv, Barbare. — Sejo, ki se je vršila v Jugoslovanskem domu, jo otvoril g. predsednik Anton Jakopina z društvenim pozdravom »Bog živi!« Voščil je vsem srečno in veselo novo leto in se zahvalil članom za vse usluge v preteklem letu, posebno za prostovoljne darove za tombolo in za božični družinski večer, nakar je razglasil dnevni red. Tajnik jo p recital zapisnik in podal poročilo društvenega delovanja. Vstopila sta dva nova člana, izstopili so trije in umrl je eden, in sicer Klaus Žan. Društvo je imelo 10 rednih sestankov in dva občna zbora. Na redni mesečni soji dno 5. julija 1936 se je predsednik Moltara Viktor, ki jo vodil društvo od 4. januarja 1931, odpovedal svojemu mestu. Vodstvo društva je prevzel tajnik Jakopina Anton, ki je bil na občnem zboru 6. septembra tudi izvoljen za predsednika. Tega moža bi radi imeli žc prej za predsednika, pa se je vedno branil in odpovedal; napravil je nešteto uslug temu društvu, posameznikom, katoliški misiji in naši slovenski cerkvi. Kot soustanovitelj tega društva leta 1925 je vodil blagajno do konca leta 1930, od takrat pa tajništvo do 6. septembra 1936, ko je bil izvoljen za predsednika. — Društvo je priredilo dve pustni veselici in vinsko trgatev v prid društvene blagajne, nadalje je priredilo Miklavžev večer s sodelovanjem otrok in družinski večer za člane na praznik sv. Štefana. Za vinsko trgatev sta mnogo prispevala člana našega društva gostilničar Leopold Škufca in Marija škufca, ki sta darovala društvu za novo leto tudi 100 frankov, za kar jima društvo izreka najlepšo zahvalo. Da je bila vinska trgatev bolj bogata, je kupil za 20 frankov grozdja Ant. Škru-ba. Društvo se je udeleževalo vseh cerkvenih in narodnih slovesnosti in se odzvalo vabilom raznih zunanjih društev. Posebnega izleta preteklo loto društvo radi slabih finančnih razmer ni priredilo. — Poročilo blagajne je podal blagajnik in razglasil stanje blagajne, ki je bilo v redu sprejeto. Denarnega prometa je imelo društvo: dohodkov 3049 Fr in stroškov 2639 Fr. Redne bolniške podpore je izplačalo bolnim članom 652 Fr, izredne podpore 250 Fr, porodnine 50 Fr, pogrebnine 183 Fr in hčerki umrlega člana Klausa 200 Fr. — K točki: volitev novega odbora je predsednik apeliral, naj s premislekom volijo, da bo lahko društvo napredovalo. Volitve so se vršile tajno po listkih. Izvoljeni so bili sledeči odborniki: predsednik Jakopina Anton, namestnik Polak Janez, tajnik Škruba Anton, namestnik Senica Janez, blagajnik Jakič Franc, namestnik Selevšek Jože mlajši, preglednika Selevšek Jože starejši in Prodnik Leopold, zastavonoša Hočevar Henrik, za častno stražo pa fanta Kaliope Jožef in Selevšek Jožef. — Gosp. predsednik je pozdravil novoizvoljeni odbor in želel, da bi vsi delali v prid, čast in povzdigo društva. Občni zbor, ki je potekel jako mirno, je zaključil g. predsednik z društvenim pozdravom »Bog živi!«, nakar so člani na ta pozdrav glasno odzdravili in zaklicali: »Živelo društvo sv. Barbare!« R.F. Heerlerheide. — Naznanjam, da mislim v velikonočnih praznikih oditi na dopust v domovino. Če kdo želi iti z menoj, naj se oglasi pri tajniku I. Kampušu, Robrogerweg 37 b, Heerlerheide. Heerlerheide. — Dne 17. januarja se je vršil občni zbor tukajšnjega društva sv. Barbaro v prostorih gostilne A. Maruša. Predsednik M. Strucel je otvoril zborovanje, nakar je na kratko omenil delovanje društva v preteklem letu in se zahvalil odboru in duh. vodji č. g. p. Teo-tirau, kakor tudi članom, da so rodno plačevali članarino. Iz poročilu blagajnika za leto 1936 je razvidno, da je društvo izplačalo razen časopisov, r. k. werkliedb., za razne prireditve, kukor za izlet v Antwerpen (Belgija), romanje v Ke-velar, za desetletnico društva in Miklavžev večer 124 goldinarjev, odpuščenim članom pa, ka-t< ri so se vrnili v domovino, 10 fl. V blagajni je torej še 45.60 fl, za kar nam je pripomogla vinska trgatev. — Nato so sledile volitve za leto 1937. Izvoljen je bil stari odbor: Predsednik M. Strucel, Kampst. 246, podpredsednik Jožef Ogra-jenšek, Berodaal 144, tajnik I. Kampuš, Robrogerweg 37 b„ blagajnik Franc Godec, Ilcubst 7, preglednika Leopold Sterman in Anton Maruša, zastavonoša A. Kotar in A. Cestnik. — Predsednik se je zahvalil v imenu odbora in zaključil občni /bor. Tajnik I. Kainpuš. Hoensbroek. — Društvo sv. Barbare je imelo v nedeljo 24. januarja svoje občno zborovanje pri gosp. predsedniku Fr. Pobežinu, katerega se je udeležil tudi č. g. p. Teotiin. Predsednik Fr. Pobežin je otvoril zborovanje /. društvenim pozdravom: »Hvaljen bodi Jezus Kristus!«, želel g. patru veselo novo leto, kakor tudi vsem navzočim, obenem se mu je zahvalil za vse dosedanje delo, katerega je imel z društvom, in pa sploh za naklonjenost do Slovencev v lloensbroeku. Lepo se mu jo zahvalil tudi za delo pri pevskem odseku, ker je hodil tako daleč učit naše Slovence slovenskih pesmi, da s tem no pozabijo na svojo mater domovino in na materinski jezik. č. g. pater nam je tudi voščil veselo novo leto in se nam vsem zahvalil za vsa dela, katera smo izkazali v preteklem letu, in izrazil željo, da bi se v bodoče agilneje delovalo v društvih. Torej z novim letom z novim življenjem in z večjo korajžo na delol Tajnik in obenem tudi blagajnik g. Rudolf Selič je prebral zapisnik. Vse je bilo v največjem redu, za kar se mu vsi društveniki najlepše zahvaljujemo. Oklenilo se je, da se bo vršil 7. marca družabni večer, čeprav imamo malo denarja v blagajni, ker upamo, da bodo vsi društveniki pripomogli, da se bo izvršil v najlepšem razpoloženju. Predsednik se je zahvalil društvu za zaupanje in prosil, naj se izvoli novi odbor in predal mesto častnemu predsedniku č. g. patru Teoti-mu, da je prevzel volitve. Enoglasno je bil potrjen stari predsednik g. Fr. Pobežin, njegov namestnik g. Jožef Resnik, tajnik g. Jos. Hladin in blagajnik g. Fr. Železnik, Ker naš agilni vodja Slovencev g. Rudolf Selič zopet namerava iti za nekaj časa v domovino, zaradi tega je prepustil tajniško in blagajniško mesto drugim. M a rudnikih ni bil zudnji čas noben Slovenec odpuščen iz Hoensbroeka, Waubach. — Dovoli nam, dragi g. urednik, da se tudi mi Slovenci iz Waubacha oglasimo v našem »Rafaelu«. Moram vam opisati pogovor dveh tukajšnjih Slovenk, katerega sem slučajno slišal. »Draga Olgica«, je prva nagovorila svojo prijateljico Mimica. »V nedeljo sem bila po dolgem času zopet tako srečna, kar sem na dopustu med vami, da sem se mogla udeležiti slovenske sv. maše v Waubachu. Z največjo pozornostjo sem prisluškovala vašemu petju med sv. mašo, ki me je ganilo do dna duše. Kdo neki je bil, ki je bil zmožen naučiti vas tako lepe pesmi'!1« »Oh, ne delaj si preglavice, Mimica!« ji je odgovorila Olgica. »To ni nihče drugi kakor isti holandski gospod, ki je danes daroval slovensko sv. mašo in ga mi nazivamo »naš pater«. Ta apostol se je mučil z nami skozi celo leto, tako da smo prisostvovali z združenim petjem pri raznih procesijah, kakor si slišala, smo 6. decembra pret. leta peli tudi v holandskem radiu. Še več! Na tretji božični praznik smo imeli zjutraj običajno mesečno slovensko sv. mašo tukaj v Waubachu, popoldne pa v Reewegu v novi cerkvi slovesne večernice. Po večernicah nam je pripravil zopet naš prijatelj Slovencev v gostilniški dvorani zabavni večer. Pri tej priliki je tudi obdaril naše malčke. Seveda "na nas odrasle tudi ni pozabil; vsukemu je pripravil nekaj čašic izbomega vina, tako da je imel ta večer vtis najlepše slovenske zabave. — Vidiš, Mimica! To apostolsko delo je izvrševul samo neprekosljivi »naš pater«. Da bo pa njegovemu delu zadoščeno, smo Slovenci sploh obljubili še bolj goreče darovati mu naša srca, da bo tudi on v bodoče nas lahko nazival: »Vsi moji Slovenci.« — Pripomba: Za procvit naše pevske melodije se moramo zahvaliti tudi našim tovarišem iz Ejgelshovna ter gospodični Zajčcvi iz Heerlerheide, ki nam tako lepo svira. Prijatelj petja iz Waubacha. Brunssum. — Že dolgo se nismo nič oglasili v našem priljubljenem listu »Rafaelu«, zato sporočamo nekaj novic. — Jugoslovansko društvo sv. Barbare v Brunssuinu se najiskreneje zahvaljuje kralj, izseljenskemu koinisariatu v Diisseldorfu (Nemčija) za poslano sliko Nj. Vel. krulja Petra II. — Na sveti dan 25. decembra v naših krajih niso običajne polnočnice, kakor smo jih Slovenci navajeni. Č. g. p. Teotim nam je pripomogel, da smo se udeležili treh sv. maš skupno z vsemi slovenskimi društvi v Limburgu v cerkvi pri Heerlenu. linel je sam prav lepo slovensko pridigo. In potem je pomagal prepevati pri vseh treh sv. mašah. Tako smo si nadomestili polnočnico, da smo bili vsi zadovoljni. — 13. decembra je naše društvo proslavilo dan sv. Barbare in Miklavžev večer. Zjutraj smo imeli sv. mašo, popoldne ob 4 večernice s petimi lituuijami, potem smo šli skupno v dvorano, kjer je nastopil Miklavž, Vse navzoče otroke je lepo nagovoril in spodbujal, da se morajo učiti in držati svojega materinega jezika. Potem je obdaril 52 otrok. Darila je preskrbelo društvo. Tudi društveniki — očetje in matere — so dobili svoj delež. Nato je sledila prosta zabava in srečolov. G. Fr. Selič nas je kratkočasil z lepimi pesmimi. Naši pevci so zapeli nekaj lepih narodnih pesmi z dirigentom g. p. Teotimom na čelu in vse prehitro je minil lepi večer. — 10. januarja se je vršilo po sv. maši občno zborovanje. Nato se je stari odbor zahvalil in odstopil po društvenih predpisih. Nadalje je vodil občno zborovanje zvezni tajnik g. Rud. Selič. S pomočjo članov je sestavil kandidatno listo. Novo izvoljeni odbor je sledeči: predsednik Fr. Pučnik, Pelgrimsweg 3, Rumpen; tajnik Jos. Deželak, Venweg 77, Rumpen; blagajnik A. Velenšek, liazenkampstr. 76, Rumpen, preglednika računov Fr. Šustcr in Fr. Godec. Novi odborniki so se zahvalili za zaupanje in vsak je prevzel svoje mesto z obljubo, da hoče delovati v prid in čast društvu in v korist članov. V vednost članom društva v Brunssuinu: Kot predsednik se moram in hočem držati naših društvenih pravil, zato tudi prosim in pozivam, da društveniki izpolnjujete svoje dolžnosti. Utlele-žuimo se vsi sv. maše, ki se vrši za nas Slovence enkrat na mesec vsako drugo nedeljo v kapelici pri sestrah. Naš duhovni vodja se trudi s slovensko pridigo in tudi naši društveni pevci se trudijo in vadijo za to nedeljo, da nam res prav izvrstno zapojo. Pomislite, da je ves ta trud za vas. In mi naj bi bili tako malomarni, da je včasih dober vsak zadržek za izgovor: Nisem mogel in nisem utegnila priti. Prosim tudi starše, naj bi pošiljali, oziroma privedli svoje otroke k tej službi božji. Prosim tudi, da bi se člani redno udeleževali društvenega zborovanja, ki se bo prirejalo, kadar bo kaj bolj važnega na dnevnem redu, da se v društveni dvorani skupno pogovorimo o društvenih stvareh. Večkrat se tudi sliši med našimi izseljenci sledeče: »Radi mene naj obstoja društvo ali ne; radi njega bom ravno tako živel.« Na tem mestu bi opomnil, dragi Slovenci, da se moramo zavedati, da smo v tujini zmeraj tujci in ostanemo tujci, pa če živimo tu 50 let. Res je, da se je dosedaj naša država malo brigala za nas, holandske izseljence. Pač pa se zadnja leta Rafaelova družba z najboljšo voljo zanima za izseljence. Zato imejmo zaupanje v naša društva, ki stremijo vedno za tem, da bi dobili več stika z domovino, ker potem bi bile lahko olajšane tudi naše izseljenske razmere. Rafaelova družba nas bo vedno lažje našla in tudi upoštevala naše težkoče, če bomo strnjeni pri društvih, kakor pa posameznika. Drugih naših organizacij itak nimamo v tujini. Gotovo vam je vsem znano, da je naše društvo že obhajalo desetletnico obstoja in da je v teh letih že marsikateremu članu in nečlanu priskočilo na pomoč v kakršnikoli nesreči, posebno v smrtnih slučajih. To nalogo si je društvo nadelo in jo bomo tudi mi vestno izpolnjevali. Ostanimo zvesti člani društva! Tudi nečlane vabimo, da pristopijo k našemu društvu, saj jim ne bo v sramoto. Predsednik Pučnik. Eygelshoven. — Društvo sv. Barbare je priredilo Miklavža na Štefanov dan. Bilo je prav Kako lepa je naša domovina, to ve in čuti vsak zaveden Slovenec v tujini. Vsak izseljenec hrepeni po domovini. Tudi meni uhajajo misli v lepo Slovenijo, čeprav sem vsa moja otroška leta preživela v lepi Franciji. širši javnosti želim povedati, kako zelo ljubim mojo lepo domovino. Bilo je okrog 20. marca leta 1936, ko je — kakor večkrat — prišel k nam naš izseljenski gospod Anton Švelc z razveseljivo novico, da lahko grem za nekaj mesecev v Jugoslavijo v dr. Krekovo gospodinjsko šolo v Ljubljani; stroške za šolo bo plačala dravska banovina. Ta novica je zelo razveselila moje starše in posebno še mene. Čeravno težko (moji starši so mi z velikim trudom in-skrbjo dobili dovoljenje, da sem se šla učit za šiviljo) smo se nazadnje vendar odločili, da pojdemo v domovino. O, ti ljuba domovina! Ko bi ti vedela, s kakšnim veseljem se je sedaj začelo to delo. Še isti dan me je gospod Švelc peljal v svojem malem avtomobilčku na Marino h gospodu M. Kunčič: Andrejčkova tolažba »Mamica, poslušaj mene in nikar ne plakaj! Očka naš se kmalu vrne — malo še počakaj! Res že leto dni oglasil ni se iz tujine, a gotovo ni pozabil svoje domovine. Dobro ga poznam in vem, da se nalašč ne javlja; iznenadenje veliko, veš, nama pripravlja. Kar nenadoma v kočiji lepi pridrdral bo gor po klancu, imeniten in bogat kot kralj bo...« Skozi solze se je mama svetlo nasmehljala, revčku Drejčku vroč poljubček brez besede dala. lepo; ob 5 smo imeli slovenske večernice v kapelici pri sestrah. Po večernicah smo se zbrali v društveni dvorani g. Nolsa. Imeli smo med seboj našega g. p. Teotima. Najprej smo zapeli »Bože pravde«, potem »Tam na vrtni gredi« in še več lepih slovenskih pesmi. Deklamirale so Rozi in Pavla Čebin, Justi Bučar, Edi in Mari Rajli. Nato so razdelili otrokom darove, katerih so bili veseli vsi naši mali. Da smo to napravili, se moramo zahvaliti samo našemu g. p. Teotimu, ki nam je preskrbel in izročil lepo vsoto denarja 25 goldinarjev. Društvo se mu najlepše zahvaljuje za vse njegovo delo in za podporo. Lahko smo vsi Slovenci veseli, ker imamo takega dobrotnika in prijatelja Slovencev. Eygelshoven, — Občni zbor se je vršil 3. januarja. Izvolili smo stari odbor: predsednik: Franc Jančič, tajnik Peter Žigalo in blagajnik Josip Konte. Občnega zbora se je udeležil tudi rektor Riten, Eygelshoven. — Društvo se zahvaljuje gospodu patru Teotimu van Velzen-u, ki je poskrbel za obdaritev otrok za Miklavža v Vaubah; ob-duroval je vse brez izjeme, okrog 48 otrok. Predsednik Jančič. učitelju Jankoviču. Naj tukaj omenim, da je isto veselje zadelo tudi družino Šenovo iz Aumetza in družini Zupanovo in Radi-čevo iz Marine, kajti bili smo izvoljeni štirje za to šolo. Na Marini so me sprejeli zelo prijazno starši Zupanove Anice, Senovega Franceta pa starši Radičevega Jožeta. In sedaj se je začelo. Šli smo h g. Jankoviču, ki nas je z velikim trudom in ljubeznijo pripravljal na odhod. Medtem pa so nam — novim študentom — naši ljubi starši pripravljali, kar smo pač morali imeti za šolo. In tega ni bilo malo. Uboge mamice so šivale novo perilo in krpale staro. In tako so imeli z nami mnogo dela: g. učitelj, da nas vsaj malo oteše, in naše mamice, da ne bi kaj manjkalo. Ti dnevi so hitro minili. Na veliko soboto 11. aprila je g. Švelc zopet naložil Senovega in mene na svoj avto in naju peljal k staršem v Aumetz tako rekoč na obisk in obenem po slovo. Ker je bilo vse v redu, smo odpotovali v sredo 11 aprila leta 1936. zjutraj s prvim vlakom. Potova- Iz dnevnika 10 letne deklice Anice Levart, hčerke rudarja, slovenskega izseljenca v Aumetzu, Francija njo je bilo še precej prijetno, tako da so si naši skrbni starši pač zastonj belili glave, dokler niso dobili poročil od nas iz lepe Ljubljane, kamor smo dospeli drugi dan ob 9. uri zjutraj. Kar smo imeli prtljage, smo jo shranili na kolodvoru in stopili na cesto. Kaj sedaj? Kako? Kam? Nepoznani, trudni od dolge vožnje smo jo urezali kar v neko smer. Nismo vedeli, ali bo prava ali ne, pa je bila vendar prava. Prišli smo v Delavsko zbornico in v veži čakali, dokler ni prišel mož, ki je Zupan Anico poznal še iz Francije in jo vprašal, kaj bi radi itd. Ko je zvedel, za kaj gre, nain je pokazal vrata, kjer naj se javimo. Ko pridemo do omenjenih vrat, si ni upal nihče iti naprej in smo drug drugemu dajali pogum: »Idi ti in pojdi ti!« Končno je šla Zupanova naprej in mi za njo. Na vsa vprašanja smo odgovarjali prav na kratko: »Ja, ne, ne vemo, vem in ne vemo« itd. Slednjič so nas poslali k Rafaelovi družbi, kjer so bili o vsem dobro informirani. Gospod Zakrajšek nas je takoj pogostil in ko nas je minil prvi strah, nas je slikal in nato ločil. Fanta Šen in Radič sta šla v škofove zavode v Št. Vid nad Ljubljano, jaz in Zupanova pa v dr. Krekovo gospodinjsko šolo. Tu so nas tudi prav prijazno sprejeli in nam dali takoj dobro kosilo, nakar sva šle počivat. Pa saj nisva imele miru. Ker nisva mogle spati, sva začele premišljevati, kam sva prišle in zakaj. Na koncu koncev sva začeli obe jokati. In čim bolj so naju častite sestre ljubeznivo tolažile, bolj nama je bilo h 'do. Slednjič sva se le vdale v usodo, ki nama je namenjena. Pisale sva vsaka na svoj dom in nestrpno čakale odgovora. Ko sva po nekaj dneh tudi pošto dobile od ljubih mamic, sva se šele potolažile. Ker pa se v tej šoli nisva učile tega, za kar sva bile poslane v Ljubljano, nisva bile dolgo tukaj. Po nekaj tednih so naju poslali v uršulinski samostan. Tu je bil šele začetek šole. Učile sva se: zgodovino, zemljepis, slovnico, slovenščino, ročno delo, klavir itd. Hodila sem tudi na izlete po lepi Jugoslaviji in tako sem začela spoznavati našo lepo domovino. Na prvi izlet sem šla že iz Krekove šole, in sicer na hrib sv. Katarine. Od tam je bil lep razgled daleč, daleč naokrog in najbolj mi je ugajalo to, da sem opazila vrhu vsakega hriba belo cerkvico. To je bil moj prvi izlet. (Dalje prihodnjič) Največja in čisto naša domača zavarovalnica je Vzajemna zavarovalnica v Ljubljani Poleg vseh vrst elementarnega zavarovanja vodi predvsem Življenjska zavarovanja v najrazličnejših kombinacijah, kakor: za slučaj smrti, smrti in doživetja, za doto, za starostno preskrbo i. t. d. V posebnem „K A RITAS" oddelku soli pod Izredno ugodnimi pogoji l|ud ska življenjska zavarovan)a, za sluiai smrti, za starostno preskrbo In za doto. Preden sklenete življenjsko zavarovanje, se obrnite po pojasnila in ponudbe na Vzajemno zavarovalnico v Ljubljani, Miklošičeva c. 19 (v lastni palači). Podružnice v Splitu, Sarajevu, Beogradu, Zagrebu in Celju; zastopstva v vseh krajih Jugoslavije. ZADRUŽNA TISKARNA REG. ZADRUGA Z 0. Z. V LJUBLJANI TYRSEVA (DUNAJSKA) C. 17 TELEFON 30-67 Izvršuje lepo in po nizki ceni: reklamne letake, lepake, vabila za prosvetne gledališke odre in koncerte; vizitke, kuverte, tiskovine za urade, hranilnice, posojilnice, trgovine ter vsa v tiskarsko stroko spadajoča dela Veg novice iz domačih krajev izveste naj-• IIVWIVW prej jn najbolj zanesljivo iz splošno razširjenega tednika DOMOLJUBA Izhaja vsako sredo in velja za vse kraje inozemstva polletno 30 Din Naroča se v upravi DOMOLJUBA v Ljubljani Prijatelj izseljencev je GLASNIK presv. Srca Jezusovega ki obiskuje vsak mesec v velikem številu naše izseljence širom po svetu. — Kjer ga še ne poznate, ga takoj naročite. Me bo Vam žal! Stane doma 16 Din, za inozemstvo protivrednost 25 Din (v tuji valuti) Vsak naročnik dobi brezplačno v dar koledar, lepe slike in mesečno prilogo Bengalski Misijonar Pišite takoj na naslov: Uprava »GLASNIKA«, Ljubljana, Zrinjskega cesta 9 (Jugoslavija, Slovenija) Odgovorni urednik: Josip Premrov, Ljubljana, Leoniiče. Za Zadružno tiskarno ▼ Ljubljani- Maka Blejec.