208	Socialno delo, 27. 1988/3
SOCIOLOGIJA. PRODUKCIJA SMISELNOSTI VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA IN
SOCIALNO DELO
Dr. Maca Jogan
V vseh prispevkih sodelavcev iz VSSD. ki so z različnih
vidikov osvetljevali izobraževanje socialnih delavcev in
njihovo poklicno delovanje. je bilo ogrcsnno zanimivih in k
širšemu razmišljanju spodbujajoćih spoznanj. V svojem pri-
spevku se bom cene ji la na navedbo nekaterih vsebinskih
razsežnosti, ki so vredne pozornosti pri presoji odnosov med
sociologijo in socialnim delom. Usmerila se bom na nekatera
teoretično pomembna vprašanja produkcije in uporabe
socioloških znanj zlasti z vidika delovanja na posebnem
področju socialnega dela. Čeprav se zdi takšna usmeritev
morda preveč tuja današnji razpravi, sem prepričana, da je
potrebna in da bom s konkretnimni primeri uspela pokazati na
praktičnost in vsakdanjo navzočnost tega področja tudi v
izobraževanju in delu socialnih delavcev.
Socialni delavci kot neposredni izvajalci različnih
pomoči ljudem se namreč pri vsakdanjem delu naslanjajo na
izražene ali prikrite razlage družbene urejenosti in na njih
temelječe recepte uravnavanja posameznikovega socialnega
položaja. Dr. R. Kyovski je upravičeno opozoril na opreznost
pri sprejemanju različnih receptov (ki se v času iskanja
izhoda iz krize naše družbe ponujajo - večkrat enostransko,
brez medsebojne konfrontacije - kot najučinkovitejši) in na
njihovo preverjanje z vidika socialne politike. Ena od
funkcij sociološkega izobraževanja socialnih delavcev je -
po mojem globokem prepričanju - prav ta. da socialni delavci
sami laže razumejo svojo poklicno dejavnost kot sestavino
celotnega družbenega dogajanja, to pomeni da lahko presojajo
o smiselnosti in usmerjenosti lastnih praktičnih posegov.
Čeprav se poklicno usmerjajo pretežno k posamezniku ali
skupini (manjšega obsega). je v receptih za pomoč vselej
vsebovana tudi neka določena koncepcija pravilnosti glede
urejenosti globalne družbe.
Ker pa ni nekega naravnega soglasja o tem, kaj je
pravilno, temveč je to soglasje plod oziroma posledica
procesov ustvarjanja smiselnosti vsakdanjega življenja. je z
vsakokratno praktično dejavnostjo tudi povezano vprašanje,
kdo in kako producira pravila o tem, kaj je prav, zaželeno,
nujno itd. in kako se ta pravila ohranjajo.
Upravičena zahteva, da mora biti socialni delavec uspo-
209	Socialno delo, 27. 1988/3
sobi jen za "branje socialnega teksta" (Zavirèek). za spozna-
vanje ozadja. iz katerega izvirajo stigmatizacije itd. se
zato povezuje z vprašanjem, kako brati; drugaće povedano:
kako pojasnjevati delovanje in obstajanje različnih družbenih
mehanizmov (na področju ideologije, prava, morale, religije,
ekonomije itd.), ki sodelujejo pri oblikovanju posamičnih
življenjskih celostnih situacij. Ce se omejim na tiste vzorce
"branja", ki so bili prevladujoči v dosedanjem sociološkem
pojasnjevanju, potem gre za dvoje ključnih tipov razlaganja.
Na eni strani razlaganje obstoječe resničnosti kot nekega
pojava po sebi, ki pa ima to lastnost, da sam skrbi za to, da
ostaja nespremenjen; iz takšne razlage totalitete črpajo
svoje praktične potenciale predvsem reformistični pristopi v
socialnem delu, pri čemer je (izraženo ali prikrito) vodilo,
kako prilagoditi človeka obstoječim pravilom, medtem ko sama
pravila morajo ostajati neproblematizirana. Ce se sociološka
razlaga odmakne od takšnega "naturalističnega" vzorca, se
mora začeti spraševati po samih načinih ustvarjanja in
reguliranja vsakdanjega življenja, po nosilcih teh regulacij,
po tem, komu določene zapovedi zlasti ustrezajo, koga priza-
denejo ipd. Skratka; obstoječa definicija smiselnosti delo-
vanja vsakega posameznika v povezavi z drugimi v različnih
družbenih okoljih (skupinah, institucijah. itd.) postane
vprašljiva.
Pri obravnavi medsebojnih odnosov med sociološko teore-
tično razlago in usmeritvijo socialnega dela se vedno
pojavlja vprašanje kakovosti razlage v zgornjem smislu in ne
le vprašanje razmejitve področij glede na obseg dejavnosti.
Praktična pomoč posamezniku je že usmerjana s predhodno
razlago normalnega in pozitivno moralnega delovanja posamez-
nika. V konkretnih razmerah neenake razdelitve moči v družbi,
kar je dejstvo v vsem dosedanjem razvoju, so nosilci moči
vselej lahko tako razložili obstoječo neenakost, da je bila
smiselna in da so jo posamezniki sprejemali kot nekaj povsem
naravnega ter delovali tako. da so jo ohranjevali. Ce preidem
na konkretne parcialne razlage in na njih nakažem medsebojno
(različno) povezanost sociološke teoretične razlage in usmer-
jenosti socialnega dela, bi omenila področje človekove
samoskrbi in družbeno organizirane skrbi. Pri nekaterih
avtorjih v sodobnosti lahko beremo, da se je s prenašanjem na
institucije zmanjšala možnost človekovega avtonomnega ure-
janja svojih problemov in da prenašanje teh dejavnosti družba
(država) težko prenaša. Na kaj bi morali biti pozorni pri
tovrstnih razlagah?
Menim. da ne moremo mimo predpostavke. da je bilo v
preteklosti bolje. da so bili ljudje bolj avtonomni in tudi
bolj svobodni. Seveda je ta preteklost navadno označena kot
"predindustrijska" družba, ki jo še dodatno kitijo konotacije
o harmonični urejenosti v smislu Toenniesove "Gemeinschaft".
Ce poskusimo to podobo o zlati dobi v preteklem reševanju
210	Socialno delo, 27. 1988/3
socialnih problemov prenesti v resnične zgodovinske
okoliščine, potem se hitro zamajejo temelji tega načina
presojanja. Glede na asimetrijo moči in bogastva je bilo
tako, da je za manjšino bilo poskrbljeno v vseh ozirih
zagotavljanja socialne varnosti, za večino pa je bilo
vprašanje zagotavljanja varnosti zamejeno s skrajno zoženim
prostorom "samopomoči" na temelju, ki so ga določale vlada-
joče norme. Ce vzamemo različne indikatorje socialnega
položaja večine prebivalstva, denimo konec 19. st. v Evropi,
potem bi težko sklepali, da so si vsi sorazmerno enako
pomagali. S tem hočem samo opozoriti na to. da se moramo
vprašati, kako je prišlo do institucionalnega širjenja
pomoči, bolje različnih vrst pomoči, ki jih razumemo pod
oznako "socialna država". Večkrat imam vtis, da se tudi
nastajanje socialne države razlaga kot nekaj naravnega v
okviru "industrijske družbe". nekaj, kar je obstajalo in
obstaja mimo konkretnih interesov različnih skupin v družbi.
Do institucionalizacije v zagotavljanju socialne varnosti je
prišlo v veliki meri prav zaradi razrednega boja depriviranih
in zaradi množičnega izkušanja neugodnih posledic
"samopomoči".
In ravno v času krize države blaginje se ponovno
pojavljajo sklicevanja na samopomoč - tako v razvitih pozno-
kapitalističnih družbah kot tudi v zgodnjesocia1 ističnih.
Takšna orientacija se velikokrat povezuje tudi z izredno
ostro kritiko napak institucij (razosebljenost. veliki
stroški itd), kar je zaradi dejanskih hib (ki pa jih je treba
vendarle primerjati s preteklim konkretnim stanjem) potem
tudi navzven zelo prepričljivo. Norveška sociologinja Kari
Wearness je pred nekaj leti nedvoumno opozorila na to. da ne
smemo pozabiti, kakšno je bilo realno stanje v preteklosti in
kakšne so izkušnje večine s samopomočjo in "miloščino". Prav
delovanje različnih institucij je omogočilo dejansko večjo
svobodo in vsaj minimalno omilitev velikih neenakosti (čeprav
nikakor ne trdim, da so se temeljna nesorazmerja odpravila).
Seveda ne zanikam potrebe po negovanju vzorcev samopomoči v
vsakdanjem življenju v vseh okoljih in tudi ne potrebe po
kritičnem presojanju institucionalnih oblik medsebojne
pomoči. Hočem le opozoriti na nujnost vključitve zgodovin-
skega spomina (ki ni in ne more biti identičen z ideološkimi
samopredstavami. ki so vladajočim pomagale producirati vsako-
kratno smiselnost) v razpravljanje o razmerju med formalnim
in neformalnim (institucionalnim in neinstitucionalnim) delom
na področju zagotavljanja pomoči.
Za vsakokratno družbo in pojasnjevanje njene urejenosti
je gotovo pomembno vprašanje, kako se producirajo nemočni,
marginalni, pomoči potrebni (kar je ena od sfer socialnega
dela) in kako se organizira pomoč. Ključno vprašanje se mi
pri tem zdi, kdo in zakaj postavlja meje marginalnosti. ozi-
roma, če se navežem na izredno uspelo prispodobo o reki
211	Socialno delo, 27. 1988/3

(Ovsenik). kdo določa merila za sodelovanje v "deročem toku"
in čemu. Glede na socialna okolja in tehnološki razvoj so
namreč te meje zelo gibljive in včasih silno zožene. Kot
primer lahko razumemo udeležbo ženske delovne sile v sodobni
elektronski industriji v nekaterih deželah v razvoju (več o
tem M. Košak v delu Ženske in diskriminacija): pri njih se
udeležba v "deročem toku" omejuje na mladost (od 13. 14 let
do nekaj čez dvajset), ko pa so izkoriščene in invalidi, se
odplavi jajo v sfero marginaInosti. Poskusi, da bi se takšna
urejenost kaj spremenila (npr. sindikalna organiziranost in
zahteve varstva itd.), navadno peljejo do premika dejavnosti
v tista področja, kjer je še mogoče neovirano poslovati tako.
da je struga aktivnosti in normalnosti silno zožena in
izjemno deroča. Mimogrede: ta "tok" (vzorec družbeno želenega
načina življenja) ne izključuje le človeka kot celostnega
bitja potreb (ki ga reducira na pretežno moralno dimenzijo, s
čimer je dana možnost izravnave deficitov dejanskih
možnosti), temveč vključuje tudi roparski odnos do narave. Ce
se človek upoš'teva zgolj kot govoreče orodje (posebej naj
omenim razumevanje žensk kot "udomačenih reproducentk
vrste"), potem je pač razumljivo, da je ta zanimiv, dokler
služi osnovnemu namenu - da je orodje. Ko pa ni v tej
funkciji, se prepušča kot sestavina obrobja korekcijskim
mehanizmom (socialne politike). Smisel pridobivanja
socioloških znanj vidim v razvijanju takšnih sposobnosti
socialnega delavca, da ta ne bi vnaprej pristajal na to. da
je "deroča reka" nekaj edino veljavnega in da se normalno
(zaradi tehnološkega razvoja) širijo struge marginaInosti.
Kolikor sem mogla razbrati iz današnje razprave, je ta cilj
vsaj v nastavkih že tudi navzoč v dosedanjem raziskovanju
socialnih problemov in v izobraževanju. (Posebej bi moral
biti poudarjen v visokošolskem izobraževanju.) Obstoječa
krizna situacija le še dodatno povečuje pomembnost sociološke
dimenzije - seveda ne v pozitivistični paradigmi.