List 28. Govor g. notarja in dež. posl. Luke Svetca ob razkritji spominske plošče dr. Janeza BIeiweisa vit. Trsteniškega. v Častita gospoda, dragi rojaki! Povabljeni od našega pisateljskega društva, zbrali smo se danes, da zaznamujemo s častnim znamenjem hišo, v kateri je živel jeden najboljših sinov matere Slovenije, rajnik gospod blaženega spomina dr. Janez Blei-weis vitez Trsteniški. Ta hiša sicer ni njegova rojstna hiša; njegova zibel je tekla v starodavnem Kranji; ve^der mu je bila tudi to očetna hiša, last njegovega blagega očeta, s katerim je skupaj bival pod jedno streho, dokler ga ni oddružila od njega neizprosna smrt. Tukaj, v tej hiši je začel blagi rajnik svoje truda« polno, a uspešno delo za slovenski narod, ki ga je nadaljeval neprestano, neumorno do svojega zadnjega vzdihljaja, skoro celih 40 let. Predaleč bi zašel, ko bi Vam hotel, častita gospoda, na drobno razlagati, koliko dobrega da je prišlo v tistem času iz te hiše slovenskemu narodu; Koliko da je storil zanj blagi rajnik kot pisatelj, kot urednik „Novicu, kot vodja v borbi za narodne pravice. Le na kratkoma naj omenim, da je on, kakor njega dni Valentin Vodnik slovečega spomina, narod caš izobraževal vsestransko, učil ga vsega, kar mu je potrebno za življenje, ob jednem pa širil narodno zavest in ljubezen do materinega jezika med vse stanove; budil in učil je kmeta in obrtnika in trgovca, priprosto ljudstvo in gospodo. Zbral je on okolu sebe vse, kateri so hoteli in mogli kaj delati za narod. Za katererega koli je zvedel, da zna kaj koristnega spisati, on ga je nagovoril in privabil v kolo narodnih delavcev. Tako so postale njegove „Novice" sčasoma pravo središče vsega literarnega življenja slovenskega; jezika in oblik „Novičnih" poprijeli so se polagoma vsi Slovenci, Kranjci kot Korošci, Štajerci kot Primorci, ter smo tako pod modrim vodstvom njegovim dobili Slovenci skupni literarni jezik. Taka smo, drugače razdeljeni v razne dežele, v duševnem oziruyL postali jeden narod ; tako je nastala v duhu in mislj^' zjedinjena Slovenija, in on je nje pravi dušni oče. 220 Ko so se z letom 1848. začeli obetati politični in narodni svobodi boljši časi, od tedaj smo videli blagega rajnika na prvem mestu vsega političnega in narodnega gibanja ; vodja je bil slovenskemu društvu, slovenski matici, čitalnici Ljubljanski, prvomestnik klubu narodnih poslancev deželnega zbora; z jedno besedo, trden steber, na katerega se je opiralo vse naše narodno prizadevanje. Časi so bili mnogokrat tudi nevarni in Slovenstvu silno neprijazni, in treba je bilo prav njegove previdnosti, njegove zmernosti, da je kakor spreten krmar srečno vodil narodno ladijo ter jo ohranil nepoškodovano mej jeznimi valovi sovražnih nam viharjev. Zakaj tudi njemu se je očitalo mnogokrat, kakor še nam dandanašnji, da ne misli pošteno za Avstrijo, da ga miti ruski rubelj, da je državi nevaren itd. Ali kar so mu očitali in s čimer so ga pred svetom črnili, tega, tako je podoba, sami niso verjeli; zakaj, ko so nastali za Avstrijo hudi časi, ko so jo z orožjem napadali zunanji in notranji sovražniki, tedaj se je vse zaupljivo oziralo vanj, in ta hiša bi vedela povedati, tedaj so obiskovali jako imenitni gospodje dr. Janeza Bleivveisa, preverjeni njegove čiste ljubezni, njegove nepremične udanosti do cesarja in Avstrije, ter klicali, naj pomaga narod vnemati za brambo države. Njegovo tako mnogostransko, tako obče koristoo in uspešno delovanje našlo je pa sčasoma tudi hvaležno priznanje. Bil je odlikovan ne samo od občin in društev, domačih in inostranih; tudi mogočni vladarji držav so ga častili, in sam naš presvetli cesar ga je odlikoval z redovi in ga naposled povzdignil v plemeniti stan. Zlasti pa je bil izredno spoštovan in stavljen od naroda slovenskega, ki ga je sploh imenoval svojega očeta. Ta hiša je priča, kako navdušeno, kako srčno mu je izkazoval narod naš čast in hvaležnost v najobilnejši meri. Mi se namreč danes v tretje praznični zbiramo pred to hišo. V prvič je bilo ob njegovi 701etnici, ko so prihiteli naši rojaki iz cele Slovenije, pa tudi zastopniki naših slovanskih bratov od juga in severa, čestitat in poklanjat se odličnemu Slovencu in Slavjanu, ter so ob sijajni bakladi iz tisoč in tisoč hvaležnih src navdušeni živio-klici doneli po tej okolici. V drugič je bilo ob žalostni priliki, ko se je v črno zavila bela Ljubljana in so ž njo žalovale vse druge slovenske pokrajine ter je neprizirna množica narodovega očeta s solznimi očmi spremljevala k večnemu počitku. Danes pa smo se zbrali, da odkrijemo vzidano spominsko ploščo kot trajen spomin, da je ta hiša dušno zjedinjeni Sloveniji .očetova hiša ter kot vidno tudi poznim potomcem sveto znamenje naše nikdar prenehljive hvaležnosti do vzornega, po delih svojih neumrlega rodoljuba. Naj se torej odgrne zavesa, mi pa zakličimo iz globine srca: Vekoma naj živi dr. Janeza Bleivveisa viteza Trsteniškega spomin, njegovemu imenu večna čast in slava!