Učiteljski večeri. i. Pervi učiteljski večer začel je pervosednik učiteljskega društva s (em-Ie ogovorom: MVerbno načelo našib društvenih pravil veli: združevati vse učitelje, da duševno napredujejo in sklicovati shode". Naša nova šolska postava o zborili pravi: ,,Učiteljskim zborom je v obče ta namera, da se učitelji razgovarjajo o načelih uka, o odgoji in šolski uredbi". To vse pred očmi imel je odbor, ko je pri zadnji seji 24. dec. p. 1. sklenil, da bodo tukaj v družbini sobi od časa do časa ob sredah zvečer mali shodi, pri kterih se bode razgovarjalo o učiteljskib, šolskih Jn sploh v podučnih stvareh, nied ktere se bodejo kot cvetice v zimskem času vpletale tudi male zabave. To je prav. naravno, da se vsak k svojim rad druži. Zakaj bi Ii mi učitelji dolge zimske večere kakor časakradci sim ter tje posamno tičali in si ne upali besede pregovoriti. Tudi učitelji snio Ijudje, ki čutimo potrebo združevanja in občevanja eden z drugini. V združbi se misel z inislijo sprijenilje in vnema, in serce se ogreva pri gorkejšem čutu svojega brata. Hočemo se učiti eden od drugega in eden z drugim. Mi učitelji v mestu moranio biti zgled iu podpora svojim bratora na deželi, kteri nimajo toliko prilike do združnega občevanja, kakor je mi imamo. Pred očmi moramo iineli pravilo, ki pravi: ,,Kdor sam sebe zapusti," se pogubi!" Kdor le vedno kliče na pomagaj, sam pa si ne poniaga, ni vreden, da bi mu drugi pomagali. Bratje, današnji čas nain zraven dolžnosti daje tudi pravice, ne bodimo tedaj toliko vnemarni, da bi jih ne sprejemali. Mi nisnao več in ne bodemo šlape v deržavi, ali kakor Nemec pravi: nAschenbrodel im Staate". Namen našib shodov, kterih pervi začetek je nocoj, naj bode pospeševanje vseh lepih namenov v učiteljstvu in šolstvu, ktere^ bodenio dosegli z odkritoserčnim značajem, s prosto in močno voljo. Naše geslo naj bode: nXaprej!" Potem sledile so čertice iz zgodovine — razvijanje jezika — kar je g. blagajnik sicer s prostiin, pa z jedernatim govorom kazal, kako se je jezik pri pervih Ijudstvih razvijal in da je bilo tadanje pervo ljudstvo podobno otrokom, kteri nimajo skerbi za drugo, kot za materijalno življenje i. t. d. Po tem govori pervosednik o dolžnostih sedanjega učitelja nekako tako-le: Naš novi šolski in učni red, kteri mora biti sedaj ravnilo vsakemu učitelju, pravi v §. 26.: pUčitelj je dolžan svoj važni posel vestno opravljati, vse naredbe, kar jih zapovedujejo poslave \n ukazi, ter vsa povelja nad njim stoječih oblasti na tanko izpolnjevati — in z bistrini očesom mu je paziti na vse, svoji skerbi izročene olroke. Koder imajo šole po več učiteljev, naj si bodo zložni in spoštujejo naj se med seboj, da si pridobodo javno doverje ali zaupanje, ter tako pospešujejo svoje učilnice napredek in korist". Ta ukaz je prav lep, toda ne sme se prezirati zraven staro pedagogično načelo, ki pravi: WV vsaki šoli je učitelj poglavitna reč". Kakoršni so učitelji, take so šole. Kjer ni delalnih, poštenih, vestnih učiteljev, lam ne pomagajo in ne opravijo veliko vsi ukazi in naj lepša vodila, ki se dajejo učiteljem. Da bode pa učitelj dober učitelj, t. j. tak, kakoršnega dan danes šola potrebuje, niora spolnovati na tanko svoje dolžnosti. Sicer premišljcvanje učiteijevih dolžnosti ni nič novega, kajti že Goetbe je djal: ,,Alles Gescbeidte ist schon gedacht worden; man muss es nur versuchen, es noch einmal zu denken". 0 dolžnosti, ki so z učiteljevim stanora tesno združene, namreč, da naj bode učitelj poštenega značaja, lepega vedenja, da naj bode priden in poterpežljiv, previden in nioder — o teh dolžnostih ne govorim, kajti take se razumejo same po sebi. Govoriti hočem le o dolžnostih, ki jih učitelju nalaga sedanji vihrajoči duh časa. Učitelj sedanjega časa naj dela nevtrudljivo za napredek svojega stana in šole. Učitelju se pred kakor konm drugemu v drugem stanu rado očita, da je poeasen in pri podučevanju vedno le enega kopita. Zavoljo tega naj sedanji učitelj ne bode svojeglaven in nikar naj svojib zateplih si idej preveč ne terdi, temuč naj se da rad pregovoriti in kaj boljšega naučiti. Ako je učitelj na svoje naj boljše mnenje toliko privezan, da nobenega drugega učila in nobene druge misli od svoje višje ne ceiii in ne sprejme, ne napreduje, teiuuč — zaostaja — se ve, da ne v svojih, temuč v očeh drugib, ki ga previdijo bolj, kakor on druge. Učitelj naj med tem, ko niladino izobražuje, ne pozabi sauipga sebe izobraževati. Ta dolžnost je pospbno težka mlademu učitelju, vendar naj nikar ne onemore, da med tem, ko pedagogiko djausko izveršuje, tudi sebe izobražuje. Učitelj naj to, kar tirja pri svojih učencih, tudi sam o sebi večkrat premišljuje. V življenji se vidi, da Ijudje, ki veliko od drugih zahtevajo, sami to naj manj spolnujejo. Učitelj sedanjega časa naj se ne da premotiti od publih fraz, ki se kažpjo (ii pa tam v šolskem življenji. Resnica je bila in bode, da tisti učitelj je naj boljši učitelj in stori naj več za dpržino in deržavo, ki izreja niladost za Boga in dom, ki niladini v serce cepi pravo nrav, ki ji zbuja čut za niatprni jezik in domače navade, za red in za pravo srečo v družinskem življenji. Ljudska šola ni nikoli in tudi ne bode umetno vzrejala abstraktnega človeka, kteri nikjer ne shaja, temuč naravno je, da ljudska šola postavlja med svet ljudi, kakofšne kaže naj davnejša svetovna zgodovina, kakoršne kaže zdravo življenje našpga Ijudstva, naj si bode v razmeri z deržino, s cprkvijo in dpržavo. Učitelj sedanjega časa naj ne misli, da ga dobrega učitplja stori že to, če je z žlico zajemal veliko moderne učenosti, lemuč da ga v pravega učitelja stvari vse, kar je sam na duhu in sercu. Učitelj naj se ravna po bpspdah ppsnika, ki pravi: ,,Ko cvetica sebe lepša, lppša tudi livadn". Učitelj sedaBJega časa naj bode bolj dopolnovalec, kakor premišljevalec. Učiteljevo obzorje je obširno. Kmali se zgubi, da ne pozna pravih strani neba. \jpgova tečajna ali polarna zvezda naj bode vedno ta, da mladini iri ž njo svojeniu narodu koristi, ne pa, da vstreza posamesnim idpjani, ki nimajo podlage. Bolj, ko se učitelj prizadeva poznati pravo Ijudsko življenje, bolj spulnuje svoje dolžnosti kot Ijudski učitelj , in bolj ko se ljudstvu odteguje, daljše brede in tapa v temoto splošne svoje razvade. Učitelj sedanjega časa naj bodp pogumen. Ako imamo dobro svest, da spolnujpmo svoje dolžnosti, bati se nam ni treba ničesa. Pravica zmaga počasi, pa ^otovo. Učitelj sedanjega časa naj bode brez straba domoljuben t. j. tak, kakoršnega tirja Ijudska šola t. j. šola za življpnje. Spoštovanje in sinovska Ijubczen tirja, da suio hvaležni narodu, kterega udje smo in kteri nas živi. Učitelj ne srae sicer nikakor svoje službe napak rabiti v politično, narodno ali versko vpletanje, a njpgova dolžnost je, da izreja mladost za to, za kar je vstvarjena — za življpnje — in pred vsem za domače življenje. Ako bi se naša mladost ne vzrejala v domačem duhu, zrastla bi kakor divje zplišče, in bila bi to, kar je trava brpz jutprne rose fn cvetje brez solnčnib žarkov. Domovina bi ne imela zvestib sinov In namera ijudske šole — narodov razvitek — bi se ne dosegel. Vbogajmo slavnega našpga ppsnika, ki pravi: nTudi nar6da otes je slavnega čina poslopje, Scrčno tesaci tedaj, strežniki dvignite se! Zile odpri globočine radar, ozri se po zlatu, Jekla ne zabi o tem, cene junaške je znak, Scer pa izročimo vse Velikemu mojstru visave". Tim govorom sledilo je čvpteroglasno pelje iz venca naj Ijubpznjivsih domačih pesmi, kakor je to prav okusno vravnal ravnatelj II. mestne šolp. Razšli smo se z naj slajšimi čutili, da tudi učitelji srao stopili velik korak v omiki in zabavi — naprej!