Glasnik S.E.D. 39/3.4 1999. stran 50	TEMA
Nives Sulič Dular
Si.D.
»južna amerika je naša mati, slovenija pa babica.«
Ob knjigi Otroci dveh domovin avtorja Zvoneta Zigona (Založba ZRC, Ljubljana, 1998)
Knjižni prvenec mag. Zvoneta Ž igo na, mladega raziskovalca na Inštitutu za slovensko izseljensko ZRC SAZU, obravnava slovenske izseljence oziroma še posebej Pripadnike druge generacije, rojene torej že v 'lovi domovini, v Južni Ameriki. Spričo njihovega velikega števila, zlasti v Argentini, Je razumljivo, da je avtor največ pozornosti Posvetil prav razmeram v tej državi, kije še Posebej zanimiva zato, ker so se oh koncu druge svetovne vojne v njej naselili številni Pripadniki politične emigracije s svojimi specifičnimi značilnostmi in oblikovali svojevrstno kulturo. Ta se deloma razlikuje od kulture tistih izseljencev, ki so prišli v to državo med obema vojnama, bodisi zaradi Panamskih rokov bodisi zaradi ■fašističnega pritiska na Primorskem.
0	slovenskih izseljencih v Argentini, Braziliji, redkeje v rugvaju in Čilu, so pisali številni raziskovalci. O tem so
objavljali prispevke tudi izseljenci sami. v publikacijah v °veniji in v tistih, ki so jih izdajale slovenske skupnosti
1	Južni Ameriki. Z Žigonovo knjigo pa smo v enem delu .obili prcpoirebni vpogled v življenje slovenskih 'Zseljencev in njihovih potomcev v vseh južnoameriških
državah.
Avtor je svoje 269 strani obsegajoče delo. ki je v bistvu
natisnjena magistrska naloga, uspešno zagovarjana v okviru študija socialne in kulturne antropologije r>a Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, razdelil na štiri obsežna poglavja. V prvem je opredelil nekatere pojme, povezane : raziskovanjem izseljenstva; drugo obravnava slovenske izseljence v Južni Ameriki (v Argentini, Urugvaju, Braziliji in Čilu) glede na čas izseljevanja in njihove etnične organizacije ter se končuje s primerjavo z izseljenci iz Litve; tretje poglavje obsega sintezo opažanj in analizo dobljenih podatkov, ki mu sledi kratek sklep oziroma povzetek prejšnjih treh poglavij: v Četrtem poglavju pa se je odloči! za natis svojega popotnega dnevnika s štirimesečne raziskovalne poti po Južni Ameriki in za izpovedi nekaterih izseljencev ler njihovih potomcev, ki govorijo o svojem življenju: tako je znanstvenemu, analitičnemu delu knjige postavil nasproti novinarske zapise, ki ga učinkovito dopolnjujejo; sledijo pogovori z izseljenci različnih generacij z različnih koncev sveta, povzetka v angleškem in španskem jeziku ler seznam literature. Knjiga Otroci dveh domovin je zanimivo branje, ki nas prestavi na drugo celino, v drugačen življenjski utrip, ki so ga kljub drugačnosti zaznamovale slovenske korenine, zgodovina in kultura. Še posebej ga začutimo v pogovorih z informatorji in njihovih osebnih izpovedih, saj nas avtor popelje med Slovence, ki pa vendarle niso več samo to: »Starša sta začela prihajati v Brazilijo pred 37 leti .... a nista nikoli do konca >prišla< -nikoli se nista prav vživela v novo kulturo, čeprav sla njena lojalna člana,« Pri tem pogovori z izseljenci iz ZDA, Kanade in Avstralije kljub zanimivim in mamljivim primerjavam kar nekako ne spadajo v pričujoči okvir, čeprav se tematsko navezujejo na obravnavano problematiko. Zanimivejši bi bili v kaki drugi knjigi, upamo, da nas bo avtor razveselil še s celo vrsto de! s tega področja. Prav tako se zdi odvečna primerjava z liivanskim izscljenslvom. saj imajo Litva in njeni izseljenci kljub nekaterim stičnim točkam s Slovenijo drugačno zgodovino in kulturo kot Slovenija. V knjigi so tudi nekatera pojasnila v zvezi z načinom dela. pripravami in izvedbo raziskave, ki seveda ne smejo manjkati v predloženi magistrski nalogi, v publikaciji pa jih bralec čuti kot odvečne. Enako velja za
1£D.	TEMA
(üasnik S.E.D. 39/3.4 1999. stran 14
nekatere avtorjeve kvalifikacijske oznake lastnega dela. kot so »,.. unikatnost, inovativnost .„* tretjega poglavja, ki je »sad mojih lastnih zaključkov in sklepanj,« saj je to za znanstveno delo nekaj povsem samoumevnega in nikakršen unikum med tovrstnimi raziskavami. Pri tem se mi zdi problematično tudi navajanje stereotipov, ki govorijo o slovenskih kulturnih značilnostih, kol so organizacijska sposobnost, varčnost, umirjenost, natančnost, delavnost; v Sloveniji je namreč veliko Slovencev tudi sama nisem nobena izjema -, ki jim prav teh sposobnosti žal primanjkuje! Na koncu svoje sklepne besede avtor ugotavlja, da potrebuje slovensko izseljenstvo »enotno taktiko ohranjanju identitete«. Ker menim, da so si izseljenci oziroma njihovi potomci v različnih delih sveta precej različni, bi se sama težko strinjala s to ugotovitvijo. Tudi iz Žigonove knjige je razvidno, da so si v marsičem različni že izseljenci v - na primer -Argentini, pač glede na čas njihove izselitve, vzroke zanjo, pripadnost določeni generaciji ali politično usmeritev. Zato bi jih bilo bolje kot neko homogeno celoto obravnavati kot skupine v določenem življenjskem okolju in temu prilagodili način raziskovanja njihovih etničnih, kulturnih in drugih značilnosti in tudi »izseljensko« politiko v matični domovini, ki se bolj ali manj trudi, da bi jim pomagala ohranjati kulturno identiteto njihovih prednikov. Upam, da bodo k temu vsaj malo pripomogli tudi etnologi, čeprav jih v avtorjevemu pozivu k interdisciplinarnemu delu med družbo znanstvenih strok, kot so kulturna antropologija, socialna psihologija, sociologija in zgodovina, ni mogoče zaslediti.
Ena izmed prvih ovir, na katero naleti raziskovalec slovenskega izseljen stva. je imenovanje, definiranje skupine ljudi, ki jo obravnava v svojem delu. če pri tem ne gre za izseljence prve generacije, torej Slovence, ki so se priselili iz Slovenije in kol prva generacija zaživeli v novi deželi. Žigon je to vprašanje ustrezno rešil, elegantno in (morda edino možno): imenuje jih »potomce izseljencev oziroma v Južni Ameriki rojene osebe slovenskega porekla«. S tem se spretno ogne pastem, ki se ponujajo ob vsakem poskusu definiranju Slovencev, rojenih že na tujem, oziroma čerem ob identifikaciji tistih elementov, zaradi katerih jih je še možno imenovati Slovence. Pravilno ugotavlja, da jih ne
moremo označevati za izseljence, saj se »niso nikamor selili, in tudi ne Slovence a prt on« Zelo povedna je tudi formulacija, v kateri ugotavlja, da je Argentina za pripadnike druge generacije njihova teritorialna domovina, Slovenija pa ostaja, čeprav je še nikoli niso videli, njihova kulturna domovina.
Analiza slovenske narodne identitete pri slovenskih izseljencih in še posebej pri njihovih potomcih, ki si jo je avtor izbral za osrednjo temo svoje magistrske naloge. je izredno zahtevna naloga. Kako se etnična identiteta manifestira, še ziasli pri drugi generaciji v Južni Ameriki, je tema, ki je izzvala že marsikaterega raziskovalca slovenskega izseljenstva in je - vsaj zame - eden najzanimivejših fenomenov slovenskega, pa tudi kakega drugega izseljenstva. Koliko je je še v tujem večinskem okolju? Avtorje v uvodu zadel v samo srž problema, ko je opisoval otroke slovenskih priseljencev, ki so se rodili že v novi domovini: »Nova kultura zanje ni nova, ampak je edina - vsaj edina prava ... Še tako intenzivno prenašanje slovenstva na potomce ne more premagati fizične oddaljenosti, neoprijemljivosti, pravljičnostt specifične družbe, ki se imenuje Slovenija; manjka izkustvo teritorialne pripadnosti, premočna je navzočnost večinskega, oprijemljivega okolja ... Zrasli so v kulturi, katere okrog njih ni - pravzaprav je ni nikjer več. saj gre za vzorce, ki so jih s seboj prinesli njihovi starši in ki so ostali konservirani dolga desetletja...« Medtem pa je življenje v Sloveniji teklo naprej, se spreminjalo in preoblikovalo. Marsikateri izseljenec -enako velja tudi za drugo, tretjo ali četrto generacijo - je zato ob obisku Slovenije neprijetno presenečen, saj se izkaže, da dežele iz njegovih spominov, dežele njegovih staršev ali starih staršev ni nikjer več. Kako je torej s slovensko etnično identiteto na lujcm. ki se mnogokrat manifestira na načine, ki v Slovencu iz Slovenije vzbujajo začudenje in osuplost? Morda pravih odgovorov na zastavljena vprašanja sploh ni in je odgovorov natančno toliko, kot je izseljencev - oziroma njihovih potomcev - samih,
Žigon pravilno ugotavlja, da je določanje stopnje identifikacije s »primarno« domovino glede na posameznikovo delovanje v izseljenskem društvu lahko zelo zavajajoče, saj na to vplivajo številni dejavniki. Ali je tisti, ki zaradi oddaljenosti od sedeža slovenskega društva le redko ali skoraj nikoli ne obiskuje društvenih
Glasnik S.E.D. 39/3.4 1999, Siran 53
TEMA
prireditev, ali pa tisli, ki mu domače vzdušje, občasna nesoglasja ali čislo preprosto slovenska narodno zabavna glasba tam niso všeč, manj »lojalen«, manj "Pravi« Slovenec kot tisti, ki redno zahaja v društvo in pomaga pri delu. pri tem pa nima v sebi niti kaplje »slovenske« krvi'.' Najzahtevnejši merili, s katerimi se spopada raziskovalec slovenskega izseljenstva, ki ga zanima slovenska i člen lita. sta objektivnost m distança do izjav sogovornikov oziroma informatorjev, saj je ta skoraj nemogoča že zaradi preprostega dejstva, da je tudi sam Slovenec. Sogovorniki slovenskemu spraševalcu namreč	neredko
Pripovedujejo stvari °!epšano, tako kot si sami želijo, da bi bilo, ali Pa kot mislijo, da je Pravilno, Tako lahko svojo povezanost z matično domovino ali slovensko identiteto Preccnijo. Njeno Rhjektivnejše vrednotene bi bilo mogoče le po 'lolgotrajnem bivanju med informatorji, z analizo njihove socialne mreže, kar pa je pogosto nemogoče zaradi časo-Vr|e stiske in omejenih denarnih sredstev za lak Projekt. Tem težavam bi se bilo mogoče delno
ogniti tudi tako, da bi raziskovalec prihajal iz kake druge države, in ne iz Slovenije, oziroma iz kakega drugega ^ničnega oziroma kulturnega okolja (kar pa bi zaradi Premajhnega poznavanja slovenske kulture zopet lahko Povzročilo zaplete). Zanimivo bi bilo primerjati podatke m ugotovitve o slovenski etnični pripadnosti med Potomci slovenskih izseljencev, če bi jih raziskal enkrat slovenski raziskovalec, drugič pa - na primer - Italijan al> Japonec. Tudi zato sem mnenja, da je distança do "Posameznih dogodkov, opažanj ali oseb. ki bi lahko name kot na raziskovalca delovali subjektivno«, kol piše ^¡gon, skorajda nemogoča. Žal. Pri dolgoletnem srečevanju s kulturo in ohranjanjem slovenske etnične "'entitete med slovenskimi izseljenci in njihovimi Potomci v 7,DA ugotavljam, da je vsako tako delo subjektivno, saj je subjektivna že izbira sogovornikov ali vPrašanj izpraševalca, nezavedna ali zavedna selekcija
Podatkov i id.
'dobršen del kulturnega življenja vseh generacij ovencev na tujem se navezuje na najrazličnejše ( 1 ust vene dejavnosti. Zelo pomembna je avtorjeva 'rditev, da je »eden glavnih vzrokov za nastanek lzseljenskih društev ... želja po ohranitvi takega
Slovenski dom v Chisholmu v Minnesotl, ZDA. (Foto: N.Sulič. 19%)
etničnega stanja ali modela iz domovine, kakršen je bil v trenutku, ko so jo izseljenci zapustili. Društva torej pomenijo zatočišče pred asimilacijskimi vplivi, pobeg iz akulluracijske resničnosti«. Pri obravnavanju te tematike uporabi tudi posrečeno formulacijo, katere ime je zelo povedno, loje »klubska pripadnost oziroma identiteta«,
po kateri se ljudje identificirajo bolj s klubom, društvom in aktivnostjo v njem kot pa s slovenstvom, vzdušje paje bolj »poldružinsko« (s prepirčki vred, ki so pač tudi del družinskega življenja), kot ga okvalificira Z.igon. Ugotavlja. da imajo društva »vlogo nadomestka za pravo domovino (posebno pri prvi generaciji), s svojo prostorsko navzočnostjo fizično utelešajo teritorij domovine in s tem zmanjšujejo pomanjkanje neo-prijemtjivoslí (pri drugi generaciji).« Pri tem se mi zdi zanimiva tudi njegova ugotovitev, da imajo izseljenska društva in cerkev mobilizacijsko vlogo »predvsem pri članih družin, ki same niso sposobne vzdrževati želene ravni identitete pri potomcih«, še posebej v primerjavi s stanjem med Slovenci v Združenih državah. Med njimi so namreč precej drugačne razmere in mogoče bi bilo trditi, da so le tisti, ki si močno prizadevajo za ohranitev slovenske identitete v krogu svojega doma in pri vzgoji potomcev, zelo aktivni tudi v društvih; vanje že kmalu po rojstvu vpišejo tudi otroke; jih redno vodijo na društvene aktivnosti, itd. Prav tako so zanimive razlike med obema deloma sveta tudi kar zadeva problem dvojnosti identitete, Žigon namreč ugotavlja, da pri »prvi generaciji, rojeni doma, problema dvojnosti tako rekoč ni ,..«. Prav ta generacija slovenskih izseljencev v ZDA. ki seje preselila tja iz Slovenije,je namreč boleče občutila breme dvojnosti, dvojne identitete v svojem življenju, saj je kmalu spoznala, da se asimilacijski pritiski večinske anglosaške družbe, ki si je priseljence želela čim prej preoblikovati po svoji podobi, razlikujejo od lastne želje po ohranjanju slovenske etnične identitete sredi ameriške družbe. Še posebej je to postalo opazno po rojstvu otrok, ko so starši postali razpeti med potrebo, da vzgajajo otroke v kulturi in jeziku svoje domovine ali v kulturi novega okolja, ki je bilo pravzaprav edini resnični dom te nove generacije. Knjiga Otroci dveh domovin odseva vso tragiko slovenskih političnih izseljencev v Argentini, ki »čakajo
m
TEMA
üiasnik S.H.D. 39/3.4 1999. stran 54
na vrnitev« v Slovenijo, življenje pa teče naprej, tako v Argentini kol v Sloveniji. Zadnja se tako spreminja v dežeio, ki je drugačna od one, ki so jo poznali še sami. Aviorjit je tako uspelo plastično predstavili tragično usodo (ujetost 77?) tega dela slovenske emigracije, ki jo je pri izredno aktivnem kulturnem življenju zelo ohranjalo sovraštvo do komunističnega sistema v Sloveniji, vendar pa utegne prav ta »energetski naboj«, kol ga posrečeno imenuje Zigon, sedaj pripomoči k hitrejši kulturni asimilaciji v argentinsko okolje, saj se je v Sloveniji zamenjal politični sistem in je lako skoraj izginil skupni »sovražnik«, ki je bil eden pomembnejših kohezivnih elementov med pripadniki le izseljenske skupnosti v Argentini. »Mit o vrnitvi« se je lako sesul
sam vase in se razblinil ob rastočem razočaranju nad dejstvom, da jih Slovenija ne pričakuje navdušeno kol zmagovalce oziroma da se pravzaprav ne meni kaj dosti zanje. Skupne vrnitve Mojzesovega izgnanega ljudstva« torej ne bo. Namesto tega bo treba veliko moči in poguma za redefinicijo lastne politične in kulturne identitete ter sprejeli prihodnost v Argentini. Tam je namreč njihova prihodnost, saj so njihovi otroci predvsem Argentinci in šele potem Slovenci. In prav je tako. Ali kot pravi Zigon: »Slovenska politična emigracija je ... po skoraj petih desetletjih bivanja v Argentini končno resnično prispeta tja.« Mita je konec, treba je priznati resničnost. Ne zavidam jim.
dr. Breda Čebulj Sajko
IZBRANA BIBLIOGRAFIJA VIROV IN LITERATURE NA TEMO ETNOLOŠKEGA PREUČEVANJA SLOVENSKEGA IZSELJENSTVA
(l926-1993, Z NEKATERIMI DODATKI ZA OBDOBJE 1994-199?)
Arnšek Rosalija, PoVttttek/priliod Slovencev iz slovenske politične emigracije i: Argentine v Slovenijo, prosem. n.. Ljubljana 1992 Bahovec Fred, Ljubljančan na Aljaski, Spomini In lovske zgodbe (ur. Bogataj J., Fajfar J., Ravnik M., Sulic N,). Knjižnica GSED 16. Ljubljana 1987 Baš Angelos, K slovenskemu imenju za etnologijo
{1843-1857), Traditiones 10-12/1981-1983 Baš Franjo. Izseljenci. Izseljenstvo, Slovenska narodopisna bibliografija za leto 1929. CZN 25/1930. snopič 3-4 Baš Franjo. Izseljenci, Izseljenstvo, Slovenska narodopisna bibliografija za leto 1930, ČZN 26/1931. snopič 3-4 Baš Franjo, Izseljenci, Slovenska narodopisna
bibliografija za leto 1931, ČZN 27/1932. snopič 3-4 Baš Franjo. Izseljenci, Slovenska zgodovinska in narodopisna bibliografija za leto 1932. ČZN 29/1934. snopič 3-4 Bibliografije seminarskih in diplomskih nalog
študentov Oddelka za etnologijo, GSED 22/1982, št.
3 - GSED 31/1991, št. 1-2 liilren Inštituta :a slovensko izseljenstvo ZRC SAZl ,
1990. št. 1-2- 1993. št. 5 Benigar Ivan, Pojem časa med Araukanci, GSED
22/1982, Št. 4 (izšlo 1983) Bizjak-Leskovec Ivana, Cerkno in Cerkijani (19101945), Traditiones 15/1986 Bogataj Janez, Trdinovi terenski zapiski - viri za etnološko raziskovanje spolnega življenja Dolenjcev in Belokranjcev v 2. polovici 19. stoletja, Janez Trdina - etnolog. Knjižnica GSED 3. Ljubljana 1980 Bogataj Janez, Promet, transport in komunikacijska sredstva. Slovensko ljudsko izročilo (ur.Baš Angelos). Ljubljana 1980 Bogataj Janez, Mlinarji in Žagarji v dolini zgornje Krke,
Novo mesto 1982 Bogataj Janez, Einologija Slovencev, GSED 20/1981, št.
I (izšlo 1982) Bogataj Janez. DomaČe obrti na Slovenskem, Ljubljana 1989
Bagatelj Marjan. Slovenci v Avstraliji, s.n., Ljubljana
J