236  D-D.: ECCE HOMO! — KATUL: APRES NOUS LE DELUGE.
D. D.:
ECCE HOMO
Raztrgan in krvav, ko da je zver planila nanj, visi na križu, visi in molči.
«Stopi s križa in govori sedaj o duši in Bogu! Pridi in govori!»
Pa da je stopil s križa takrat,
kot atlet
in mahal z rokami krog sebe
in kazal svojo silno moč,
na kolena bi padli in ga prosili:
«Oprosti gospod! usmili se nas, usmili!»
Pa da je stopil
ko jagnje na tla,
govoril jim mirno in bolestno
in oprostil jim vse,
bi zopet na njega planili.
Aj ******  p^^^A v ^ct-c<«^M
KATUL (carm. 5) - A. SOVRE:
APRES NOUS  LE DELUGE.
Vživajva življenje, ljubiva, pustiva filistre, dekle! Naj godejo srepogledi, kaj nama do tega, mar ne?
Če solnce utone, spet vzide; čim nama ugasne dan, pogrezneva v noč se brezkončno, v nevzdramni večnosti san.
Zato mi poljubov tisoč daj, ljubica, daj jih sto, in tisoč in sto jih obnovi, še tisoč, še drugih sto.
A tisočev zvrhano mero razspeva, da naju nikdo ne bo vedel števila, da nama zavistnež urekel ne bo.