juwwiiini«iiBBic7                *'                             'J                                           —
&< = n Vp'|i   iiwi inwii«innr?^i=-~-4
Ste v. 8.
'ioi5ioifti'omiil'i<im|oioioioioii3ioiitoioionn»i9ia»(iioic«oifo»o
-i—T----1----r-
—i—i—t ' i ~" i—i—r~
Leposloven in znanstYei\ listT
V Ljubljani  i. velikega srpana  1891.
Leto XI.
Pri molitvi
•s
/.^vezda krdelo,  mesec bled Krasi  nebd večerno,
Pri oknu z vnukom sivi deVl Molitev moli veVno.
Pod lipo mladcev zbor cvetoč Prepeva si na vasi,
Razlega speV se v tiho noč, Tja k dedu se prigldsi.
Posluša de"d. Vabeči spe"v Sladkrf se mu prilega,
Odmev njegov kot solnčni seV Gorkd mu v dušo sega,
Zamisli se . . . Pod lipo kdaj Tako je on  prepeval,
Ko še mladosti  cvetne raj Srce" mu je razgreval.
Tovdriš mnogi ž njim je vnet Prepeval speV zveneči,
Tedaj je ves njegov bil svet, In  on — priljubljen sreči.
Tedaj  ...  A danes? Ded molče" Podpre se z velo roko,
V oče"li mu mesec zre solze", Na lici bol globoko.
1.
Za njim je vse!    Dovolj,  se zdi', Preveč je starec živel,
In vender:  kakor sen zbeži, Takd je on — osivel.
Osivel — sam!   Saj grobni hlad Objema zdaj  drugove,
Ki   ndkdaj ž njimi   čvrst in  mlad Prežil je zldte dnove.
Pozimski sobica medli žar Življenje pač je tako,
Ko mine starcu slednji čas, Teženje mine vsako.
A biti mora!  jDeVl solzdn V nebd pogled obrne:
Saj skoro  zvezde svit mračiin Njegove se utrne.
Utrudil pot mu je  korak, Dovdlj je v  svetu živel,
Čeprav,   kot sen zbeži  sladak, Tako je on osivel.
Zvezda krdelo, mesec ble"d Krasi nebd večerno,
Še dolgo z vnukom sivi de"d Molitev moli ve"rno  .  .  .
Gr. Novak.
29