#
$

Oktobra je tik pred svo-
jim 76. rojstnim dnem od-
šel v veènost eden izmed
najboljših slovenskih pesni-
kov 20. stoletja — dramatik,
mladinski pisatelj in esejist
Dane Zajc. Kot vsak pravi
pesnik je bil tudi on ne le
spreten izpovedovalec last-
nih obèutij, marveè tudi
vnet iskalec Resnice, ki se ni
bal priznati bralstvu obupa
in breizhodnosti pri svojem
stalnem stremljenju po viš-
jem smislu. Zdi se, da mu
ga ni uspelo uzreti do zad-
njega, pa vendar …
Dane Zajc se je rodil 26. oktobra leta 1929
v Zgornji Javoršici pri Moravèah. Med 2. sve-
tovno vojno so mu nacisti na krut naèin umo-
rili oèeta, po`gavši domaèijo, umrla pa sta
tudi njegova brata partizana. Izkušnja vojne,
nasilja in nesmiselne smrti ga je moèno zaz-
namovala za vse `ivljenje.
Vojna je prekinila tudi njegovo šolanje,
ki ga je po njenem koncu sicer nadaljeval, do-
kler ga niso leta 1951 iz povsem politiènih raz-
logov zaprli in izkljuèili iz gimnazije. Gim-
nazijo je konèal kasneje zasebno, toda prepre-
èen mu je bil vpis na univerzo. Po kratki za-
poslitvi na pošti si je našel delo v Pionirski
knji`nici v Ljubljani, kjer je ostal vse do upo-
kojitve leta 1989.
Kot prejemnik ameriške Fullbrightove šti-
pendije za kulturno in izobra`evalno izme-
njavo je v zaèetku 80. letih bival v New Yor-
61 9+
$
!'


+A%AB%CC,-
ku. V letih med 1991 in
1995 je bil predsednik
Društva slovenskih pisate-
ljev, leta 1993 pa je postal
izredni in èez štiri leta še
redni èlan SAZU.
Zajèevo pesništvo se pri-
èenja z zgodnjimi, prete`no
intimistièno obarvanimi
objavami konec štiridesetih
let v Mladinski reviji in
nato v petdesetih v Besedi.
@e v svoji zgodnji pesmi
Noè (Beseda, 1952) je avtor
orisal svoje dotedanje `ivlje-
nje kot pot osamljenega
popotnika, ki ga povsod
spremljata noè in na »prsih èrna maèka —
dvom«. Njegov intimizem, kakor tudi pri
njegovih sodobnikih Menartu, Pavèku,
Zlobcu, Kovièu in ostalih, sprva ni naletel
na odobravanje.
Svojo prvo pesniško zbirko Po`gana trava
je izdal leta 1958. V njej prevladuje pesniško
zakrito do`ivetje vojne, deziluzija in obèutje
izvr`enosti, nesmisla ter destrukcije. Slogovno
gledano gre za iz intimizma izhajajoè ritmièno
sugestiven in grotesken neoekspresionizem, ki
ga odlikujeta samonikel jezik in bogata meta-
forika. Njegov verz je svoboden in se, preki-
njajoè s tradicijo, zgleduje po arhaiènih verznih
sistemih Bli`njega vzhoda, kot je iz Biblije
znani paralelizem èlenov. Z nastopom avant-
garde v 60. letih je bila njegova lirika prepoz-
nana kot sestavni del vrhunskega pesniškega
ustvarjanja, èeprav je sam nasprotoval skraj-
	






nemu modernizmu, meneè, da danes »mnogo
grobarjev èaka `e ob ¡…¿ rojstvu ¡pesmi¿, da
ji takoj pozlatijo epitaf: reizem, strukturalizem,
ludizem itd.« (Pibernik 1978: 160).
Obèutje mrzlega, hladnega sveta brez opri-
jemljive in osmišljujoèe transcedence je še stop-
njeval v pesniških zbirkah Jezik iz zemlje (1961)
in Ubijavci kaè (1968). Opazno je daljšanje be-
sedil, na vsebinski ravni pa veèanje dele`a lju-
bezenske in religiozne motivike, pre`ete z dvo-
mom in nezaupanjem, ki se konèujeta v nesmi-
selnem boju s samim sabo. Pesnik tako velja za
glasnika poezije absurda, èeravno njegove pesmi
vendarle niso sprijaznjenje z brezizhodnostjo
sveta. Izjemno vlogo namreè pripisuje pesniku
— vidcu, ki z izpovedjo resnice o absurdnem sve-
tu tega nekako, vsaj zaèasno, osmisli.
Za simbol èloveške ogro`enosti so mu po-
gosto slu`ile `ivali — tipièno »zajèevske« me-
tafore oziroma motivi so ujeti volk, èrni bik,
levi, hijene, kaèe, ptice, ki so hkrati plen in
plenilci, na èloveški ravni pa rablji in `rtve
obenem. Poleg tega se v njegovih pesmih ve-
likokrat pojavita motiva nesmiselne smrti in
rasti iz trupel, kosti, zob, ki jih prekriva zem-
lja, reka; precej pa je tudi iz Biblije prevzetih
motivov (Jeriha, Job, Jairova hèer itd.).
S pesniškima zbirkama Ro`engruntar (1975)
in Si videl (1979) se je precej pribli`al minima-
listiènemu naèinu izra`anja s še bolj poudar-
jenimi ponavljanji in formalno-vsebinskimi pa-
ralelizmi. V pesniški zbirki Zarotitve (1985) je
opazen vpliv pesnikovega bivanje v ZDA; iz-
poved destrukcije je nekoliko omiljena, še ved-
no so prisotni `ivalski motivi, še veè pa je lju-
bezenske motivike s poudarjeno èutnostjo. Pe-
snik je v devetdesetih izdal še dve pesniški zbir-
ki: Krokar (1997) in Dol dol (1997). Zadnja leta
je doma in v tujini prodrl z recitacijami svojih
pesmi ob spremljavi harmonike prijatelja igral-
ca in glasbenika Janeza Škofa.
V nasprotju z »zbirkami za odrasle« se Zaj-
èeve pesniške zbirke za otroke odlikujejo z ve-
drim, prijaznim odnosom do bralca. Prvo knji-
go zanje je izdal `e konec šestdesetih let, po-
membnejši naslovi njegovih del so: Bela maèi-
ca, ̀ ivali na dvorišèu, Abecedarija in Argonavti.
Dejaven je bil tudi kot esejist; njegova esejistika
je pomembna predvsem zaradi vprašanj, ki jih
je zastavil o pesniškem jeziku in ritmu.
Velja tudi za enega osrednjih likov sloven-
ske dramatike, v katero je s sodobniki vpeljal
izviren model poetiène drame. Njegove drame
tematizirajo napete odnose med ranljivim po-
sameznikom in brezèutnim dru`benim apa-
ratom ter nezmo`nost pristnega èloveškega sti-
ka v svetu, zaznamovanem z nasiljem in me-
tafiziènim zlom. Njegove pomembnejše drame
so Otroka reke (1963), Potohodec (1972), Voranc
(1978) in Grmaèe (1995).
Njegova besedila so prevedena v veè tujih
jezikov — anglešèino, nemšèino, švedšèino,
francošèino, srbšèino, makedonšèino. Za svojo
ustvarjalnost je prejel številne nagrade: Lev-
stikovo, Grumovo, Jenkovo in Prešernovo. Iz-
virnost njegove besede je vplivala na številne
mlade ustvarjalce; njegovim stopinjam po raz-
potjih slovenske knji`evnosti sledita tudi nje-
gova sinova Zlatko in Lenart Zajc.
Dane Zajc je za posledicami raka umrl 20.
oktobra 2005. Pokopan je pri cerkvi Sv. Tro-
jice, nedaleè od svoje rojstne vasi. Konèajmo
z besedami preminulega: »Višja zavest o svetu
nam prišepetava, da plaèila za naše delo ni.
Da je plaèilo edinole v razdajanju tistega, kar
smo prejeli brez karkšne posebne zasluge, v
razdajanju svojih darov. Drugaèna alternativa
je, da darov ne razdamo, da jih nedotaknjene
odnesemo s sabo v grob. Ta se upira etiki `iv-
ljenja ¡…¿« (Pibernik 1978: 161). Dane Zajc se
ni upiral etiki `ivljenja: svoje umetniške da-
rove je razdajal do zadnjega. Naj mu bo v veè-
nosti naposled dano najti Smisel!
Literatura:
Pibernik, France 1978: Med tradicijo in
modernizmom: prièevanja o sodobni poeziji.
Ljubljana: Slovenska matica.
$