10:01 SIMBOZIJ Zbornik 10. kulturološkega simpozija Društvo kulturologov Kult.co Ljubljana, 2017 3 Uvodne besede Društvo kulturologov Kult.co izdaja že deveti zbornik, tokrat o eni izmed esencialnih družboslovnih in humanističnih tematik – simbolih in simbolnem. Ker sta družbeni in kulturni svet sestavljena predvsem iz simbolov kot nosilcev tistih pomenov, ki jih je moč prebrati in (iz)govoriti, ki jih lahko kodiramo in dekodiramo in ki jih moramo za vključitev v družbeno življenje v konkretni kulturi primerno zaznavati in artikulirati, se je v luči povedanega v simbole več kot smiselno poglobiti. Tako na videz preprosta beseda simbol označuje tisti potencial človeškega delovanja, ki svet naredi vidno polidimenzionalen, barvit in kdaj pa kdaj tudi neskladen. Šele v takšnem svetu lahko ljudje spoznavamo in razumevamo družbeno realnost, ki je sestavljena še iz drugih simbolov, katerih pomeni se navezujejo še na druge simbole itn. Ustvari se pajčevina misli, mreža, v katero se vpe-njajo in vpletajo številni simboli. Tako nastane kovinska mapa, nastane (simbolni) zemljevid simbolov, na katerem najdemo že preteklo mišljenje oziroma znanja in mentalna orodja, s pomočjo katerih lažje procesiramo in organiziramo družbeni svet. Simboli nikakor niso nedolžni, čeprav se včasih zdijo arbitrarni. Nekateri imajo dolgo zgodovino, drugi so kreirani sproti. Nekateri so del ritualne govorice, drugi vzniknejo v živi govorici. V vsakem primeru so del motiviranega človeškega dejanja in nosijo tiste pomene, za katere se dogo-vorimo, da jih lahko nosijo. Včasih se zdijo nezavedni, neozaveščeni psihični motivatorji, ki sprožajo avtomatizme človeškega dejanja. So nosilci in katalizatorji psihične energije, s katero posamezniki upravljamo v vsa-CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana kodnevnem življenju in s katero sploh sodelujemo v človeških zadevah. Tako stvarne objekte kot tudi izmisleke pretvorimo v kompleksnejši, 316.7(082) organiziran sistem simbolov, ki oblikuje naš topos, naše gledišče. Vsa člo-KULTUROLOŠKI simpozij (10 ; 2017 ; Ljubljana) vekova dejanja in človekove stvaritve morajo biti simbolizabilne in posle-Mati, simbolov bi : zbornik 10. kulturološkega simpozija / [avtorji Franc Mali dično tudi simbolizirane, če želimo neko misel ali sugestijo artikulirati ... [et al.] ; urednika Sebastian Pepelnak, Katja Kac ; spremna beseda Sebastian navzven. Pepelnak]. - Ljubljana : Kult.co, društvo kulturologov, 2017 V duhu idealističnega gledanja na kulturo skozi prizmo Clifforda ISBN 978-961- 93857-3- 9 Geertza je kultura sistem simbolov, s katerimi človeške skupine podeljujejo 1. Gl. stv. nasl. 2. Mali, Franc 3. Pepelnak, Sebastian, 1993-pomene svojim lastnim izkustvom, ki jih v kognitivni formi oblikujemo v 292941568 ideje in vrednote in izrazimo v simbolih. V luči Geertzovega razumevanja kulture kot teksta, ki ga moramo zgolj prebrati, je vsaka interpretacija zgolj poskus branja, je antropološka vaja v hermenevtiki. Skupaj z Webrovim 4 Sebastian Pepelnak Uvodne besede 5 Verstehen tako človeka lahko razumemo predvsem kot posedovalca in individualnem (vsakdanjem) življenju. Tako se zdi, da smo ohlapno upravljavca simbolov, ki visi v pomenskih mrežah, ki jih je stkal. Vsakič zaključili krog razumevanja simbolov in odgovorili na vprašanje, kako ti ko beremo in pišemo tekst, ga hkrati tudi ustvarjamo na novo. Simbole konstruirajo časovne in prostorske razsežnosti družbenega življenja, saj beremo in interpretiramo, jim zamenjujemo pozicije na mreži. Družbo-bi za kompleksnejšo in temeljitejšo razpravo potrebovali več prostora in slovno pisanje je vselej družbena konstrukcija družbene konstrukcije, saj več časa. skozi družboslovno terminologijo (re)konstruiramo človeške zadeve, pri Avtorji pričujočih prispevkov so skozi svoje specifično znanje, tako tem pa vselej zavzamemo vsaj eno gledišče, s katerega opazujemo. Naša kulturologije, politologije, sociologije, psihoanalize kot umetnostne zgo-lastna pozicija tako zaznamuje tekst bolj, kot si laično lahko mislimo, saj dovine, in razumevanje simbolov poskušali interpretirati določen in ga do neke mere določi in obremeni z avtorjevim toposom, ki je zgolj eden konkreten simbol oziroma elemente in usedline človeških zadev, ki nosijo izmed mnogih. Tako poskus branja simbolov, ki so se ga lotili avtorji in določene pomene. Tako raznoliki prispevki sestavljajo Zbornik 10. kultu-avtorice v pričujočem zborniku, ni odkrivanje večnih resnic, temveč delni rološkega simpozija z naslovom 10:01 SIMBOZIJ. prikaz tega, kako lahko še mislimo na določene človeške dejavnosti in člo-veške zadeve, kako lahko še razumemo simbole in kako lahko avtorji sami Sebastian Pepelnak prevajamo in interpretiramo konkretne simbole. Simbol je vedno relativno odprt znak, je most med jezikom in svetom, med očitnim in zakritim, med zavestjo in nezavednim, med imanenco in transcendenco. Zdi se, da je arbitraren, na dvoje presekan in da lahko predstavlja nekaj konkretno realnega in nekaj presežnega. Nekatere simbole lahko vidimo, so udejanjeni kot fizična ali vizualna reprezentacija pomena; spet druge lahko samo evociramo, da z njimi mobiliziramo duševne in psihične mehanizme posameznikov. Simbol pa vendarle ne deluje sam, saj je vedno povezan z drugimi simboli, ki jih skupaj drži kontekst, ki jim dodeljuje širši pomen. Tako gre vsak simbol skozi procese kon-tekstualizacije, ki določajo njegove razsežnosti, določajo pravila in okvire interpretacije, ustvarijo povezave med pomeni in pomenskimi strukturami. Kontekstov pa je nešteto, npr. individualni mentalni kontekst posameznika, domačinski, skupinski, nativni, nacionalni, državni, časovni, zgodovinski, strokovni, filozofski, kulturološki kontekst in še bi lahko nadaljevali. Neznani simboli morajo biti interpretirani in njihovi pomeni naučeni oziroma prejeti; so predmet izkustva in izkustvenih vsebin. Več simbolov se (lahko) združi v strukture simbolov, v simbolne forme, ki konstruirajo simbolni svet, ki ga lahko izkusimo. Simbolne forme so simbolne reprezentacije konkretnih stvari in izmislekov, so vezi med notranjim in zunanjim svetom, ki povezujejo izkustva in pomene. Skupaj imajo moč tvoriti simbolni imaginarij, klasično razumljen kot kraljestvo simbolov, iz katerega črpamo zavestne in nezavedne vsebine. Imaginarij je sumacija mentalnih podob, ki imajo svojo manifestno, realno, materialno ekvivalenco v kolektivnem in 6 7 In memoriam: Kazalo Toni Pustovrh 1979-2017 SEZNAM POVZETKOV . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 8 I. prof. dr. Franc Mali Simbolne forme in razumevanje sociokulturnih pojavov . . . . . . 16 II. Eric Ušić The barbed wire as a symbol and locus of symbolic conflict . . . . 28 III. Eva Smrekar Črni kvadrat na belem ozadju (1915). . . . . . . . . . . . . . . . . . 36 IV. Jasper Klomp This Ain’t California, but what is it? Reflexive Documentary, the ‘Real’, and Ostalgie . . . . . . . . . . . 46 V. Matic Ferlan Portret kot detektivka in tihožitje kot basen − iskanje skrite simbolike v klasičnih umetninah . . . . . . . . . . . 56 VI. Patricija Šošter . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Kadilec kot simbol zla v 21. stoletju – vizualna in tekstovna analiza opozoril na tobačnih izdelkih . . . . . . . . . 70 VII. Sebastian Pepelnak Meduza in njen pogled: simbol grožnje kastracije ali identifikacije . . . . . . . . . . . . . . . 78 V lepem spominu bomo nosili tvoje profesionalno delo, VIII. Tinca Lukan tvojo prijaznost in nenazadnje tudi tvoj nasmešek. »Squatting Slavs in tracksuits« kot simbol odnosa milenijske generacije do sveta . . . . . . . . . . 92 Hodil si po premišljeni liniji, med znanostjo in IX. Vinko Drača poljudnostjo, med profesionalnostjo in skromnostjo. Semiotics of Paranoia: Hvaležni smo ti za tvoj neomajen pogum, s katerim si Symbols of Oppression in 19th Century Mental Patients . . . . . .102 raziskoval še neznano in nam svetil z lučjo, da lahko X. Žan Bokan tudi mi raziskujemo še ne raziskano. Politični ritual kot način vstopanja simboličnega v politiko sodobne družbe . . . . . . . . .112 Večno hvala, Toni! XI. Timon Kokalj Kdo je ustvaril kaj? Temeljita razprava brez temeljev . . . . . . . .120 Društvo kulturologov Kult.co, XII. Jure Ponikvar Oddelek in katedra za kulturologijo FDV, Antikomunizem kot simbol neoliberalizma in neofašizma . . . . .126 študentke in študenti kulturologije XIII. Bor Bevc . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .130 8 Seznam povzetkov 9 Seznam povzetkov III. Eva Smrekar Črni kvadrat na belem ozadju (1915) I. prof. dr. Franc Mali Leta 1915 je Kazimir Malevič s sliko črnega kvadrata na belem ozadju vzpostavil nove smernice jezika likovne umetnosti ter skupaj s teoretskimi Simbolne forme in razumevanje sociokulturnih pojavov besedili začrtal modernistični diskurz osvobajanja predmetnosti in grajenja Avtor v prispevku obravnava vlogo in značaj simbolnih form v razumevanju novih vizualnih struktur. Prispevek dotično Malevičevo delo umesti v daljši sociokulturnih pojavov. Potem ko v uvodu poda izhodiščno spoznavnoteo-zgodovinski razvoj simbolne podobe črnega kvadrata in spremljevalnega retsko in etimološko opredelitev kategorije simbola, se v osrednjem delu polja razmislekov o prisotnosti in odsotnosti, niču in bivanju. Preko dela prispevka ukvarja z vprašanjem simbolnih form pri klasikih kulturološke okultnega filozofa Roberta Fludda, barvnih teorij in njihove obravnave črne znanosti. Največ pozornosti je namenjene nemškemu teoretiku Ernstu Cassi-barve, ambivalentnega statusa slepote v antičnem kulturnem okolju, romana rerju, ki je v svojih delih, v katerih se je izčrpno ukvarjal z epistemološkim Laurenca Sterna, ter francoske politične in socialne karikature 19. stoletja, statusom simbolnih form v mitologiji, umetnosti, religiji in znanosti, posta-na katero se je v svojem kvadratu iz leta 1915 neposredno naslonil tudi vil temelje sodobni kulturologiji. Avtor prispevka skozi analizo Cassirerjeve sam Malevič, tako sledimo vpetosti konkretne podobe v kolektivni imagi-teorije simbolnih form pokaže, kako so njegovi koncepti in pojmi, ki jih je narij. Zgodovinski pregled črnega kvadrata postavlja mnogo vprašanj o pro-avtor, podobno kot Max Weber ali Georg Simmel (ravno tako klasika in ute-blemu nepredmetnosti in sami naravi podob; o objektih, ki skozi zgodovino meljitelja kulturologije), teoretsko elaboriral že na začetku prejšnjega sto-prevzamejo vlogo simbola in njegovih značilnosti; o povezavi med vizualnim letja, izredno pomembni zlasti za današnje epistemološke in kulturološke simbolom in tekstualno podlago; o zgodovinski metamorfozi simbola in razprave o vlogi in značaju simbolnega jezika. Kot je v prispevku namreč zelo njegovemu definiranju ‘stanja duha’ določenega kulturnega prostora in časa. jasno in nedvoumno zapisano, je zanemarjanje te klasične filozofske dimen-Navsezadnje pa obravnava tudi glavno vprašanje: Zakaj ravno črni kvadrat? zije simbolnih form vzrok zelo omejenega in deloma tudi poenostavljenega Zakaj je med vsemi podobami, ki prežemajo našo vizualno kulturo in celotno gledanja avtorjev bazičnih učbenikov za kulturologe v Sloveniji na semiotiko 20. stoletje, ravno črni kvadrat tisti, okoli katerega se tke tako močna mreža oziroma razmerje med kategorijami simbolov in znakov. analiz, diskusij in navsezadnje tudi iskanja nove duhovnosti? II. Eric Ušić IV. Jasper Klomp The barbed wire as a symbol and locus of symbolic conflict This Ain’t California, but what is it? Coping with the The aim of this analysis is to examine different aspects of the symbolic Baudril iardian Hyperreal and the Problematic Nature of Historical dimension of the barbed wire that has been constructed on the Slovenian- Cro-Truth through Reflexivity atian border in the late 2015. The analysis is divided into three parts. The first For his ‘dokumentarische Erzählung’ This Ain’t California (2012), which one examines how the Slovenian Government conceptualized the barbed deals with the emergence of the skateboarding scene of the German wire in order to grasp the symbolic meaning of the wire in the Government Democratic Republic (GDR) in the 1980s, director Marten Persiel has discourse. The second part is focused on a set of practices, interventions and adopted a reflexive style. The article elaborates on the movie’s significance actions by local people, protesters, activists and artists, who (re)interpreted for the documentary genre and our perceptions of the ‘real’. In connection and (re)conceptualized the barbed wire and generated a series of symbolic to this, it is argued that throughout this movie, Jean Baudrillard’s notions conflicts. The third part will sketch and examine certain »contradictions« of a ‘plethora of truth’ and the ‘fourth and final phase of the image’ can be and problematic aspects that emerged through symbolic practices on both countered. Hereby, the article focuses on Persiel’s use of symbols and the sides – the Government and the protesters. The purpose of this analysis is symbolic, mostly in connection with the film’s main character Denis—the quite modest: to offer a broader frame for understanding different aspects of pivot of its reflexivity. It is argued that because of the movie’s explicit con-the barbed wire and symbolic processes that were set in motion by its physical structedness, the director has managed to add another layer to the rela-construction. tion between the concept of ‘Ostalgie’ and German cinema. Through its 10 Seznam povzetkov Seznam povzetkov 11 reflexivity, This Ain’t California contributes to a more balanced understan-matrifokalne boginje do žrtve posilstva in pošastnosti – Meduza je figura, ding of life in the GDR. ki ji je tudi Freud posvečal nekaj pozornosti v posthumno objavljenem eseju Meduzina glava. Z nekaj izbranimi koncepti, kot so grožnja kastracije in sim-V. Matic Ferlan bolnost Meduzine glave, Lacanova zrcalna faza in Atenin ščit oziroma ogle-Portret kot detektivka in tihožitje kot basen – Iskanje skrite dalo ter pogled (ang. gaze) Drugega, lahko mislimo relativno brezčasnost simbolike v klasičnih umetninah Meduzinega mita, saj odraža neko globoko spoznanje, ki je še dandanes relevantno za razmislek o konstrukciji spolov, moškosti in ženskosti ter odraža V tem prispevku je na praktičnih primerih pokazano delo umetnostnega tako stanje psihe in transformacijo statusa žensk v starogrški kulturi kot tudi zgodovinarja − kako lahko s pomočjo široke humanistične izobrazbe in želje patriarhata, da inkorporira ženske in ženskost pod okrilje, ki mu služi. poglobljenega razumevanja Zeitgeista posameznih obdobij identificiramo, Meduza je pristala na drugi strani, je grožnja moškemu in moškemu kapi-dešifriramo in razložimo simbole, ki so laični publiki navadno skriti. talu, saj mu grozi s subjektivnostjo prvega Velikega Drugega, s subjektiviteto Najprej je pojasnjena ključna strokovna metoda, ki se za tako delo uporab-Matere. lja − konološko-ikonografska analiza. Analiza treh klasičnih slik iz renesanse oziroma baroka pa pokaže, kako poteka branje simbolov v umetnosti VIII. Tinca Lukan in kakšne dramatične narative lahko nosijo v sebi na videz povsem nepo- »Squatting slavs in tracksuits« kot simbol odnosa do sveta sredne umetnine. milenijske generacije VI. Patricija Šošter Namen prispevka je očrtati analogijo med internetnim fenomenom »Squa-Kadilec kot Simbol zla v 21. stoletju - vizualna in tekstualna analiza tting Slavs in tracksuits« in odnosom milenijcev do sveta. V prispevku tema-opozoril na tobačnih izdelkih tiziramo milenijce, torej posameznice in posameznike, ki so rojeni po padcu Berlinskega zidu, in njihov odnos in delovanje v družbenem svetu, ki kaže, da Tobak velja za boga z dvema obrazoma, »nevarni trs«, ki »nakloni enemu sedanjost današnjih odraslih ni prihodnost današnjih mladih. Raziskujemo življenje in drugemu smrt« (D’Aglié v de Pracontal 1999). Česa se najbolj spopad z današnjostjo, ki pravzaprav ni spopad, ampak metamoderna afir-otresa sodobna družba? Zaradi svoje obsedenosti z zdravjem in dolgim živ-macija, ki združuje moderno naivnost in informirani postmoderni skeptici-ljenjem ter strahu pred vsakršnim tveganjem (re)producira predpis discipli-zem. Izhodiščna predpostavka je, da je Facebook fenomen »Squatting Slavs in niranega posameznika, ki skrbi za svoje telo, hodi v fitnes, pije brezkofeinsko tracksuits« z ironizacijo družbene realnosti in hkratnim zavedanjem nepri-kavo in puha kvečjemu elektronske cigarete. V očeh ideologije varnega kapi-jaznosti sveta do mladih simbol za percepcijo družbene realnosti milenijcev. talizma kadilec simbolizira utelešeno zlo, ko s predajanjem mimobežnemu Simbolika se torej odraža skozi virtualni svet, na takšne ali drugačne načine užitku ruši ravnotežje fabriciranega sveta ugodja. Če je bila cigareta nekoč pa intervenira v realnost. simbol zmagoslavja moderne dobe, »estetika sublimnega«, je v postmoderni dobila povsem drugo konotacijo. Kajenje ni več dejavnost, ki osvobaja, ampak IX. Vinko Drača nasprotno, je razvada, ki zasužnjuje. Kadilec postane prostaški lik, nedvomno Semiotics of Paranoia: Symbols of Opression in 19th Century devianten, če ne že patološki. Vprašanje, ki se poraja: Zakaj v 21. stoletju sploh še kadimo? »Opustite kajenje – OSTANITE ŽIVI za svoje bližnje.« Mental Patients The author presents two case studies of patients who were confined in the VII. Sebastian Pepelnak Royal and Land Asylum of the Insane in Stenjevac (19th century name for Meduza in njen pogled: simbol grožnje kastracije ali identifikacije the Clinic for Mental Disorders Vrapče) in Zagreb at the end of the 19th century. The cases were described in »Liečnički Viestnik« (Physician News), Prispevek želi poudariti relevantnost starogrških mitov v sodobnem času the only medical journal of the time that was published in the Croatian Lan-skozi psihoanalitično in feministično interpretacijo. Avtor na kratko povzame guage. Both of the patients were diagnosed with paranoia, and their cases mit o Meduzi in izpostavi ključne točke za obravnavo. Od predolimpijske are remarkable in the way they offer a unique insight into the subconscious 12 Seznam povzetkov Seznam povzetkov 13 anxieties of the late 19th century society that embarked on the path of rapid XI. Timon Kokalj modernization and industrialization. The first of them was a discharged Kdo je ustvaril kaj? Temeljita razprava brez temeljev soldier from the Croatian Military Frontier who threatened to murder his father because he had not provided him with a plot of land. During his con-Tekst je kontemplacija preseganja socialnega jaza. V njem avtor obdeluje ideje finement in Stenjevac he expressed various delusions regarding freemason zen budizma, panšamanizma, psihomagije (praksa, ki jo je ustvaril umetnik plots directed against him. The symbolical structure of those plots is revea-Alejandro Jodorowsky), obenem pa se ne ustavi pri nobeni izmed ideologij ling of more than an individual’s disturbed personality: it reveals complex nič dlje kot za kratek hip. Lahko bi obdelal eno tradicijo in ji posvetil več časa and confusing patterns of thought that had emerged in the multiethnic, in papirja, a bi tako zgrešil enega izmed ključnih faktorjev: mitološki ima-patriarchal and militaristic milieu of the »Krajina« geographic region of the ginariji različnih kultur imajo številne podobne zgodbe, ki izhajajo iz neka-Croatian Viceroyalty that bordered the Ottoman Empire. The second case kšnega hipotetičnega »pramita«. Entuziastična ideja tega prispevka je ideja speaks of the philosophy student charged with the destruction of a portrait o resničnosti »pramita« – da je ta le brezčasna zgodba o človekovem delova-of the hated viceroy of Croatia Karol Khuen-Hedervary. His paranoid delu-nju onkraj zmožnosti razuma, ki ima korenine v resničnem svetu. Psiholo-sions form an intricate net of symbols, some of which show him obsessing ške omejitve nam je skozi ideale predstavila družba, mi pa smo jih ponotra-over metaphorical and metaphysical meanings of certain words, phrases njili – in lahko jih presežemo na nešteto ustvarjalnih načinov. Skozi and particular geometrical shapes, while he expressed anxieties regarding umetnost, šok ali temeljito psihoanalizo, človek ima metaforično razsvetlje-the notions of filth, guilty conscience and impure thoughts and desires nje ves čas na dosegu. Skrito je v tišini, predvsem v odsotnosti strahu pred through others. The extraordinary element of this case is the presence of neizmernostjo samega sebe. a totalitarian system of discipline and surveillance that surpasses political notions of the »police state« and postulates a deeply internalized system of self-oppression, a sort of ideological super-ego that forces the patient to act in certain socially undesirable ways. X. Žan Bokan Simboli v politiki na primeru političnih ritualov Namen prispevka je prikazati pomen simboličnega delovanja v politiki sodobne družbe. Politika in vsakokratna oblast se namreč spretno lotevata (zlo/upo)rabe simbolizma v političnem življenju. Rituali in ritualizacija oblasti veljajo za specifično obliko družbene organizacije in družbenih razmerij, inheretno pa gre obenem tudi za svojevrstno in posebno manipulacijo. Ritual je tako sredstvo delovanja, spreminjanja in popravljanja družbenih razmerij. Če želimo resnično razumeti politični proces sodobne družbe, je tako proučevanje političnih ritualov in njihovega načina vstopanja v politično realnost ter posledic potrebno, če ne celo nujno. Ilustrativen primer (neuspele) rabe ritualizacije oblasti lahko denimo opazimo v obliki nedavne državne proslave ob otvoritvi spomenika žrtvam vseh vojn. Pričujoči prispevek niti ne analizira ritualnega dogajanja omenjene proslave niti se ne ukvarja z vprašanjem sprave, predstavlja pa uvodno čtivo v polje političnih ritualov in načinov njihove rabe s strani politične oblasti. 14 I. 16 Simbolne forme in razumevanje sociokulturnih pojavov 17 prof. dr. Franc Mali elaboracija simbolnih form je pomembna zlasti v kontekstu današnjih Simbolne forme epistemoloških in kulturoloških razprav o naravi simbolnega jezika znanosti. Temu bom nekaj več besed namenil v zadnjem delu razprave. in razumevanje sociokulturnih pojavov Pogledom Ernsta Cassirerja so v svojih razmišljanjih glede simbol- nih form blizu tudi drugi teoretiki z začetka 20. stoletja, ki jih štejemo 1. Simboli in njihov pomen za razumevanje družbe in kulture med utemeljitelje moderne kulturološke znanosti. Tu mislim predvsem na Georga Simmla in Maxa Webra.2 Tudi onadva sta sintetično zmožnost Že starogrški filozofi so kategorijo simbola dojemali kot nekaj, kar pove-simbolnih form uporabila v okviru študija različnih vrst sociokulturnih zuje dele s celoto. Izvorno se je starogrški pojem »symbolon« nanašal fenomenov. Ingo Rill, dober poznavalec Cassirerjevega teoretskega opusa, na nekaj, kar je vrženo skupaj, sestavljeno, združeno, povezano, vendar ocenjuje, »da pri Cassirerju in njegovih sopotnikih niso bili interpreti-hkrati tudi primerljivo (Schlesinger 1912). Kategorija simbola se je v antiki rani kot rezultat simbolne organizacije toliko abstraktni miselni koncepti, uporabljala tudi v pomenu ujemanja dveh polovic razcepljenega prstana. temveč predvsem konkretni sociokulturni pojavi« (Rill 1995, 47). Tako je v takratni razlagi gostoljubje pomenilo, da tisti, ki ima v lasti polo-Prav tako ni nobeno naključje, da je imel ravno Cassirerjev simbolni vico prstana, lahko uživa zaupanje gostitelja, ki ima v lasti drugo polovico funkcionalizem, ki ga avtor ni razvijal samo v knjigi »Philosophie der prstana. Zlasti pri Aristotelu je bila prisotna misel, da gre pri simbolih za symbolischen Formen« (Cassirer 2010), temveč tudi v delu »Substanz-povezovanje razcepljenih delov v celoto. Trdil je, da imata ogenj in zrak begriff und Funktionsbegriff« (Cassirer 2000), zelo velik vpliv na dva nekaj skupnega, in sicer toploto. ključna družboslovna teoretika druge polovice 20. stoletja, ki sta se ukvar-Tudi vsa kasnejša zahodna teoretska misel, ki izvira iz antične filozo-jala s širšim vprašanjem sociokulturnega razvoja, tj. na Talcota Parsonsa fije, se ni mogla izogniti vprašanju, kako po poti simbolnih upodobitev in njegov družbeni sistemski funkcionalizem ter na Niklasa Luhmanna priti do celostnega razumevanja sveta. Največkrat se je soočala z vpraša-in njegovo teorijo avtopoetičnih družbenih sistemov. S širšimi vidiki njem, kako na temelju različnih vrst simbolnih form doseči komplemen-Luhmannove avtopoetične teorije sociokulturnih pojavov sem se obsežno tarnost dveh skrajnih členov ontološke dvojnosti, tj. subjekta in objekta. ukvarjal v knjigi Znanost kot sistemski del družbe (Mali 1994). S socio-V svoji kratki razpravi bom skušal pokazati, da je ta dilema simbolnih kulturnimi in antropološkimi vidiki Parsonsove teorije se je v Sloveniji form, namreč enotnosti v različnosti, pa naj gre za mitologijo, umetnost, v svoji doktorski disertaciji najbolj celovito ukvarjala Vesna V. Godina religijo ali znanost, stopila v ospredje tudi pri klasikih kulturološke zna- (Godina 1990). Spregledati ne bi smeli niti dejstva, da so posamezni nosti. V osrednjem delu razprave bom tako največ pozornosti namenil avtorji, ki so se ukvarjali z interpretacijo Cassirerjevega simbolnega funk-nemškemu teoretiku Ernstu Cassirerju, enemu izmed klasikov kulturolo-cionalizma, našli zanimivo povezavo med njim in Marxom (Giest 2010). ške znanosti, ki je v svojih delih, v katerih se je izčrpno ukvarjal z episte-Po teh interpretacijah naj bi Marx namreč vseskozi razvijal neko lastno mološkim statusom simbolnih form, postavil temelje sodobni kulturologiji. Seveda, če sodobno kulturologijo razumemo kot vedo, ki se ukvarja je izšlo v treh delih, predstavlja neke vrste prolegomeno moderne kulturo-z družbo kot kulturnim pojavom, ne da je ta veda zreducirana na raven logije. Prva knjiga z naslovom »Die Sprache« je izšla leta 1923, druga z nas-opazovanja ožjih segmentov družbene prakse (primer takšnega redukcio-lovom »Das mytische Denken« leta 1925, tretja z naslovom »Phaenomenolo-nizma je obravnava kulturologije kot vede, ki se ukvarja zgolj z vprašanji gie der Erkenntnis« pa leta 1929. Cassirer je leta 1928 spisal še en obsežen popularne umetnosti). Tudi Cassirer je tako kot njegovi številni filozofski tekst, ki mu je začasno dal nekoliko ironičen naslov »Zur Metaphysik der predhodniki zastopal stališče, da se v vsaki simbolni formi, ne glede na symbolischen Formen”. To delo je izšlo po njegovi smrti zgolj kot delovno njeno funkcijo in značilnost, posamično kot tako umika in daje prostor gradivo, tako da lahko njegovo osrednje delo »Philosophie der symbolischen »integraciji posameznih delov v celoto« (Cassirer 2010, 53)1. Cassirerjeva Formen« obravnavamo kot trilogijo.) 2 O vlogi Maxa Webra kot enega izmed utemeljiteljev moderne kulturološke 1 Cassirerjevo delo »Philosophie der symbolischen Formen« (Cassirer 2010), ki znanosti pišem več v knjigi Epistemologija družbenih ved (glej: Mali 2006).) 18 prof. dr. Franc Mali Simbolne forme in razumevanje sociokulturnih pojavov 19 predstavo o »simbolnih formah”, četudi eksplicitno ni uporabljal pojma raven obravnave kulturnih objektov in praks kot znakov, ne da bi se upo- »simbolna forma”. Cassirerjev pristop h kategorijam simbolov in metafor števalo dejstvo, da moderna semiotika ni samo teorija znakov, temveč v že omenjenem delu »Substanzbegriff und Funktionsbegriff« se je še bolj (predvsem) teorija simbolov. Seveda to zadnje velja, če sodobne semiotike kot v delu »Philosophie der symbolischen Formen« približal njihovemu ne zreduciramo zgolj na teorijo Rolanda Barthesa, kar so (spet zelo poe-sociokulturnemu in ne zgolj formalnologičnemu pomenu. Če izhajamo iz nostavljeno) storili avtorji FDV-jevskega učbenika za kulturologe. predpostavke, da si Cassirerjev sociokulturni svet lahko predstavljamo kot povezanost njegovih različnih form, potem seveda tukaj ne gre toliko ali Simbolne forme kot temelj spoznavanja kulture samo za prazne (miselne) označevalce, temveč za njihovo dejansko druž- beno funkcijo. Na enak način oziroma še bolj izrazito lahko razmišljamo Cassirerjevo delo ponuja vseobsežno fenomenologijo teoretskega vedenja v primeru Marxove političnoekonomske analize form vrednosti. Marx si o kulturi. V tej klasični epistemološki teoriji kulturoloških znanosti se je v okviru političnoekonomske analize form vrednosti vedno prizadeval simbolne forme izražajo skozi (vsakdanji) jezik, mitologijo, religijo, umet-družbene procese logično rekonstruirati na način, da analiza na ostala na nost, pravo in nenazadnje tudi skozi znanost samo. V okviru refleksije ravni prazne funkcionalne sistemske abstrakcije. o Cassirerjevem doprinosu k nastanku in razvoju moderne kulturološke Na tem mestu bi želel opozoriti, da so tudi moderne semiotične teorije, znanosti je treba predvsem opozoriti, da gre kar nekoliko v pozabo, da je ne glede na to, ali jih imamo za teorije znakov ali teorije simbolov, v sre-njegova teorija simbolnih form del njegovega širšega intelektualnega zani-dišče svojega zanimanja postavljale vlogo simbolov v (hermenevtičnem) manja za kulturološka in antropološka vprašanja človeka in družbe. Nav-razumevanju sveta. Celo za Ludwiga Wittgensteina, pri katerem simbolni sezadnje je ravno on človeka definiral kot »animal symbolicum« (Cassirer jezik predstavlja bolj sredstvo filozofske skepse kot sredstvo za napre-2010), za katerega velja, da se v »svetu« kot njegovem simbolnem univer-dek filozofskega spoznanja, kar je deloma posledica njegovega logičnega zumu srečuje s samim seboj. pozitivizma, velja, da je vprašanja formalne logike povezoval tudi z vlogo V tem kratkem prispevku se bom ustavil pri treh ključnih spoznav-simbolnih podob (Wittgenstein 2016). Še bolj ta ugotovitev velja za Char-noteoretskih predpostavkah teorije simbolnih form: (1) pri obstoju raz-lesa S. Peirca, ki ima ob de Saussurju največ zaslug za uveljavitev sodob-ličnih pojavnih oblik simbolnih sistemov, (2) pri ideji enotnosti simbolnega semiotičnega diskurza. V Peircovi semiotiki znak predstavlja tri-nega sveta, ki se v svoji mnogoterosti vedno zvaja tudi na nekaj skupnega, delno celoto (ikona, indeks, simbol), znotraj katere imajo osrednjo vlogo vendar ne na način prazne abstrakcije, ter (3) pri konceptu »simbolne preg-ravno simboli, saj kot pravi Peirce, »… bi simbol izgubil svojo značilnost, nance« kot najvišji stopnji simbolne reprezentacije objektivnega sveta. Gre ki ga dela za znak, če bi umanjkal interpretant. Takšno je vsako govorno sicer za precej abstraktne koncepte, vendar je njihovo razumevanje nujni izražanje, ki nekaj pomenja le na podlagi tega, da razumemo, da ima tak predpogoj za to, da si lahko vsaj v osnovi predstavljamo, kako so raznoliki pomen.« (Peirce 2004, 16). simbolni »jeziki« v zgodovini sociokulturnih praks (epistemološko) sploh Glede na vse predhodno povedano je več kot nenavadno, da študentje nastali in se razvijali. kulturologije na FDV v učbeniku Cooltura – Uvod v kulturne študije, ki je bil izdan leta 2002 pri Študentski založbi, izvedo zelo malo ali nič o Simbolne forme kot aktivni dejavnik v oblikovanju sveta kulture simbolih oziroma simbolnih formah. Zanimivo je, da v Slovarčku ključ- Simbolne forme lahko razumemo bodisi kot »polja kulture« bodisi kot nih besed in pojmov, ki se nahaja na koncu omenjenega učbenika, sploh »stvaritve kulture”, ki so odvisne od vsakokratnega človekovega dojema-ni podana nobena osnovna pojasnitev pojma simbol, četudi bomo tam nja stvarnosti. Četudi naj po Cassirerju med simbolom kot izrazno obliko našli vrsto pojmov, ki ne sodijo nujno v osnovni kulturološki geslovnik. vedenja (spoznanja) in predmetom samega vedenja (spoznanja) ne bi Predpostavljam, da je eden izmed razlogov za takšen manko zelo ozko in bilo nobene razlike, pa naj svet simbolov ne bi predstavljal neke pasivne, omejeno razumevanje semiotike kot znanstvene vede pri avtorjih ome-zgolj čutne zaznave stvarnosti. Simboli se vedno nahajajo v vlogi aktiv-njenega učbenika. Področje semiotike je v tem učbeniku zreducirano na nega dejavnika preoblikovanja predmetnega sveta. V vsakem jezikovnem 20 prof. dr. Franc Mali Simbolne forme in razumevanje sociokulturnih pojavov 21 ‘znaku’ se neka simbolno izražena duhovna vsebina, ki po sebi in za sebe njihovega skupnega imenovalca. Ali kot je Cassirerjevo prizadevanje po presega vse čutno, pojavlja kot preobražena v obliko čutnega, tega, kar iskanju enotnosti v simbolni mnogoterosti na jedrnat način podal Frederic je mogoče videti, čutiti in česar se je mogoče dotakniti. Pojavlja se nek Vandenberghe: »Kljub dejstvu, da se kulturne forme pri Cassirerju vedno samostojni način upodabljanja, neka specifična aktivnost zavesti, ki se pojavljajo v množini, jih je mogoče dešifrirati edinole na način modulira-razlikuje od vse danosti neposrednega čutenja ali opazovanja, da bi potem nega izražanja oziroma udejanjanja neke enotne funkcije, namreč funk-vendarle uporabila ravno to danost kot sredstvo izražanja. Za Cassirerja cije simbolizacije.« (Vandenberghe 2001, 484). Lahko bi torej dejali, da ta zmožnost »samokonstituiranja« oziroma »osmišljanja« sveta velja za načelo enotnosti pri Cassirerju ne nastopa kot prazna abstrakcija, temveč vse vrste simbolnih form, naj si gre za simbolni svet umetnosti, znanosti, kot nek (dialektični) princip izražanja skupnega v njegovi mnogoterosti. mitologije, religije itd. Vsak od teh simbolnih svetov živi v svojem lastnem Celota ni možna brez dela in del ni možen brez celote! sistemu podob, ki ga ni mogoče reducirati na raven pasivnega odražanja empirične danosti kot take. Po Cassirerju se »… nobena od teh simbol- Simbolna pregnanca nih struktur ne utaplja v drugo, niti se ne more izpeljati na drugo, temveč kot izraz simbolne prezentacije objektivnega sveta prej izraža nek specifični način duhovnega razumevanja ‘stvarnosti’, ki jo ustvari sama iz sebe”. (Cassirer 2010, 27). Skušajmo zadevo ilustrirati Pri Cassirerju gre za aktivno, kreativno vlogo simbolov. Ta kreativna in na s primerom, ki ga je podal Cassirer. Trdil je, da ornament lahko doje-nek način tudi razvojna dimenzija, v okviru katere – zgolj pogojno rečeno mamo kot geometrijsko figuro, estetsko umetniško upodobitev ali magij- – bolj »primitivne« simbolne prezentacije sveta (mitologija, religija) pred-sko pomembno formo, vendar tega ni nikoli mogoče storiti sočasno z stavljajo razvojno predstopnjo višjim in bolj »sofisticiranim« simbolnim enega in istega zornega kota. Na podoben način bi lahko – če navedem reprezentacijam (umetnost, znanost), še zlasti stopi v ospredje v Cassi-kakšen lasten primer – interpretirali princip kavzalnosti. Obstaja razlika rerjevem konceptu »simbolne pregnance« (»symbolische Pregnanz«).3 v uporabi načela kavzalnosti v znanstvenih in mitoloških simbolnih Cassirer je s kategorijo simbolne pregnance preciziral pojem »simbola« formah. V simbolnem svetu starodavnih mitologij bomo sicer nale- (»Symbol«) glede na pojem »podobe« (»Gestalt«).4 Zanj se simbol vtisne v teli na princip kavzalnosti, saj so ga te arhetipske simbolne forme miš- neko stvar oziroma postane pregnanten, ko se »neka načeloma nenazorna ljenja uporabljale v okviru teogonije in kozmogonije z namenom tolma-vsebina izrazi v nazorni podobi« (Cassirer 2010, 450). S tem je nemški teo- čenja pojavov naravnega sveta, vendar je bil ta princip v skladu s takra-retik in filozof pokazal jasno distanco do pojma simbola kot golega znaka, tnimi predpostavkami mišljenja razumljen samo kot del telosa in je bil kar se je pogosto zgodilo v kasnejših semiotičnih teorijah. Vrednosti sim-temu telosu podrejen. Takšna arhetipska teleološka razlaga kavzalnosti ni bolov najrazličnejše vrste in porekla namreč ne opredeljuje njihovo fiksi-imela veliko skupnega z modernim konceptom kavzalnosti, ki je nastopil ranje neke konkretno čutne posamične danosti, temveč odmikanje od te z novoveško znanostjo in ki je izhajal iz strogo determinističnih predstav neposredne čutne danosti. Cassirer navaja primer umetniške stvaritve: vzroka in učinka (Turner 2003). »Umetniška slika je to, kar je, in se razlikuje od čiste mehanične reprodukcije samo zato, ker zanemarja 'dani' vtis. Ni projekcija danega vtisa v Enotnost in mnogoterost simbolnih svetov njegovi čutni totaliteti, temveč pri njem spodbuja določene 'pregnantne' momente, tj. tiste momente, s pomočjo katerih se to, kar je dano, razširja Ob upoštevanju različnih simbolnih oblik izražanja sveta pa Cassirer preko njegovih lastnih okvirov« (Cassirer 2010, 53). ni nikoli pozabil poudariti, da v mnogoterosti simbolnih svetov lahko iščemo tudi neko načelo enotnosti. Trdil je, da »… četudi naj bi bil razpon 3 V nemščini se pojem »Praegnanz« nanaša na nekaj, kar daje stvari nek pomen pomenov, ki obdajajo simbolno, še tako širok, se enotnost tega pojma oziroma pečat. Glagol »praegen« pomeni vtisniti, kovati,ustvarjati. Eden od zaradi tega ne razkroji« (Cassirer 2010, 244). Cassirer je sicer izhajal iz možnih prevodov tega koncepta v slovenščino bi bil 'simbolni odtis'. predpostavke, da se entitete sociokulturnega sveta vedno vzpostavljajo 4 Nemški pojem »Gestalt« v filozofskem smislu praviloma prevajamo kot po-skozi množico svojih pojavnih oblik. Vedno pa se je trudil z iskanjem doba. 22 prof. dr. Franc Mali Simbolne forme in razumevanje sociokulturnih pojavov 23 Po Cassirerju naj bi pregnantnost simbolov prišla najbolj do izraza dovršeni obliki izražena v (lingvistični) ideji propozicijskega pojma ravno v intelektualni sferi znanosti. Simbolni svet znanosti, v katerem se resnice in potemtakem tudi v propozicijski kopuli. V zvezi s Cassirerje-postopki abstrahiranja imanentno povezujejo z reprezentacijo objektiv-vim pojmom logične resnice je sicer treba reči, da je omenjeni nemški teo-nega sveta, vodi do najvišje stopnje simbolne pregnance. Nemški teore-retik ogromno spoznavnoteoretskih nastavkov za svojo teorijo simbol- tik govori v primeru znanosti o »čisti pomenski funkciji simbolov« (»die nih form črpal iz Kantove spoznavne filozofije. Vendar je kljub oznaki, da reine Bedeutungsfunktion von Symbolen«).5 Na primer, pojmi v najbolj je »marburški neokantijanec«,6 znotraj lastnega modela reprezentativne abstraktni znanosti (matematiki) se nanašajo bolj na relacije kot na funkcije simbolov razvil nek avtentičen filozofski oziroma epistemološki substance, ki vstopajo v te medsebojne odnose. V tem se zlasti abstrak-pogled. V tem oziru njegovih kategorij intuitivnega časa in intuitivnega tna naravoslovna znanost razlikuje od mitologije ali vsakdanjega mišlje-prostora ne moremo enostavno izenačiti s Kantovimi transcendentalnimi nja (»common sense«). kategorijami. V mitologiji imamo opravka z »izrazno funkcijo simbolov« (»Ausdruc- V okviru teoretične znanosti naletimo na tretjo, že omenjeno čisto ksfunktion von Symbolen«). Tu je simbolika, ki se nanaša na izkustveni pomensko funkcijo simbolov, ki se po Cassirerju najbolj jasno izraža v svet okrog nas, v celoti prežeta z emocionalnimi in afektivnimi pomeni. »čistih kategorijah odnosnosti oziroma relacij« (Cassirer 2010, 301). V Tu tudi ni nobene razlike med simbolom in tem, kar simbol izraža, med okviru znanstvenega pogleda na svet se čisti relacijski pojmi, ki so zna- življenjem in smrtjo, med sanjami in izkustvenim doživljanjem sveta itd. čilni za matematiko, logiko in matematično fiziko, končno osvobodijo Plesalec v magijskem plesu, ki si nadene masko, je tudi sam bog. omejitev, ki izhajajo iz čutne intuicije. Na primer, do matematičnega V naravnem jeziku je poudarek na reprezentativni funkciji simbo-sistema naravnih števil pridemo, ko abstrahiramo od vseh konkret- lov (»Darstellungsfunktion von Symbolen«). Reprezentativni simbolni nih aplikacij računanja in namesto posamične progresije upoštevamo pomen v okviru naravnega jezika oziroma »common sense« ima bolj potencialno neskončne aritmetične in geometrijske progresije. Tu pride instrumentalno in zato pragmatično vlogo v spoznavanju sveta. Skozi do izraza čisti sistem formalnih relacij, v okviru katerega je intuitivni medij naravnega jezika konstruiramo »intuitivni svet« običajnega čutnega koncept substancialne stvari nadomeščen z relacijsko-funkcionalnim zaznavanja na temelju, kot se je izrazil Cassirer, »intuitivnega časa in konceptom univerzalnega zakona (predvidljivega odnosa med substan-intuitivnega prostora« (Cassirer 2010, 301). Tisti deli oziroma momenti cialnimi stvarmi). Zanimivo je, da je Cassirerjeva teoretska refleksija, naravnega jezika, ki se nanašajo na njegovo taktilno dimenzijo, specifi-ki jo je avtor razvil v okviru teorije simbolnih form že v začetku prej-cirajo lokacijo zaznavnega objekta glede na stalno spreminjajočo se pozi- šnjega stoletja, aktualna tudi pri nekaterih epistemoloških vprašanjih, cijo govorca (glede na »zdaj in tukaj«). Na tej osnovi se vzpostavlja nek ki se odpirajo v okviru danes najbolj naprednih znanosti. Kot primer bi enoten prostorsko-časovni red, v okviru katerega ima vsak objekt, ki ga lahko vzeli sintezno biologijo. O tem želim podati nekaj kratkih razmi-simbolno označimo, natančno določeno relacijo do govorca, zorni kot in slekov v zadnjem delu razprave. potencialni okvir praktičnega delovanja. Tako lahko razlikujemo predmetno substanco oziroma bistvo stvari od njenih stalno spreminjajočih se pojavnih manifestacij, ki so posledica različnih zornih kotov opazova-6 Zgodovina filozofskih idej v grobem loči dve šoli neokantijanizma: logistič- nja in različnih situacij, s čimer dosežemo temeljno razliko med pojavno no šolo iz Marburga, v katero se je med drugim uvrščalo Hermana Cohena, obliko in realnostjo. Ta temeljna razlika je po Ernstu Cassirerju v najbolj Paula Natropa in seveda Ernesta Cassirerja, in aksiološko šolo iz Heidelber-ga, v katero se je uvrščalo Wilhelma Windelbanda in Heinricha Rickerta. 5 Slovenski filozof Marko Uršič v okviru svoje obravnave Cassirerjevih sim-Obe smeri neokantijanizma naj bi se ločili glede na to, kateri Kantovi miselni bolnih form namesto izraza »čista pomenska funkcija« uporablja izraz »si-zapuščini so njeni člani dali večjo prednost. Marburška šola naj bi stavila gnifikativna funkcija« (Uršič 2010). Menim, da gre za isti vsebinski pomen zlasti na preučevanje logično spoznavnih temeljev Kantove filozofije, heidel-izrazov, le da se prvi nanaša na izvirno, nemško verzijo Cassirerjeve trilogije, berška šola pa naj bi več stavila na njegovo moralno filozofijo (glej več: Van-drugi pa na njegov angleški prevod. denberghe 2001; Giest 2010). 24 prof. dr. Franc Mali Simbolne forme in razumevanje sociokulturnih pojavov 25 Teorija simbolnih form in epistemologija moderne znanosti Vendar to polje simbolne reprezentacije, ki je na področju sintezne bio-V duhu teorije simbolnih form in njene kategorije simbolne pregnan- logije trenutno prevladujoče, očitno ni nujna in edina izbira. Možne so tnosti je tudi v sintezni biologiji mogoče gledati na postopke (znanstvene) tudi alternativne oblike simbolne reprezentacije, ki v polju sintezne biolo-reprezentacije kot na odprt in kreativen sistem uporabe simbolov, analogije predstavljajo vmesni člen med postopki teoretske abstrakcije in izku-gij, metafor. V primeru sintezne biologije gre za namreč za izredno kre-stvenim zrenjem. Takšno alternativno obliko reprezentacije v polju sin-ativno in imaginativno rabo simbolnega jezika in simbolnih analogij z tezne biologije bi lahko predstavljal t. i. model »sonifikacije«. Sonifika-namenom reprezentacije (biološke) realnosti (stvarnosti), ki jo ta veda cija je pretvorba biogenetskih informacij v zvočne signale oziroma prenos preučuje. V okviru sintezne biologije se v celoti potrjuje misel, ki jo je pred tako zapisanih informacij. S tem pojavom imamo opravka tudi v številnih več kot sto leti v zvezi z naravo teoretskega znanstvenega mišljenja zapisal drugih situacijah (oddajanje zvoka pri rešilnem avtomobilu, računalniku, Cassirer: »Znanstvena teorija se lahko približa realnosti le v primeru, Geigerjevem števcu itd.). Sonifikacija lahko prevzame vlogo simbolne da vzpostavi določeno distanco do te realnosti … Podobe ('Gestalten'), reprezentacije tudi na področju neke abstraktne naravoslovne znanosti. zaradi katerih se prirodoslovni znanstveni nazor ohranja in dosega svojo Ta ideja sploh ni tako tuja naravoslovcem in filozofom narave. V okviru spoznavno moč, se tvorijo zaradi zmožnosti tega posebnega distanciranja projekta z naslovom »Synthetic Aesthetic« Chris Chafe, direktor Centra strogo teoretskih pojmov« (Cassirer 2010, 332). za računalniško raziskovanje glasbe in akustike Univerze Stanford, in Četudi se je danes težko sklicevati na neko enoznačno definicijo sinte-Mariana Legula, sintetični biolog na kalifornijski Univerzi v Berkeleyu, zne biologije (Mali in Kramberger 2014), je pri tej znanosti, ki se ukvarja s razvijata projekt takšne vrste (glej več: Chafe in Legula 2014). Osredo-spreminjanjem celičnih struktur bioloških organizmov z namenom priti točila sta se na plazmid, tj. zaokrožen delček DNK, in razvila različne do povsem novih lastnosti, zanimivo predvsem naslednje dejstvo: sintezna metode za reprezentacijo genske strukture skozi zvok. biologija se želi vedno bolj reprezentirati kot bioinženiring. Vsi koncepti, Na temelju takšnih projektov, kot jih razvijata Chris Chafe in Mariane tudi kategorialni aparat (analogije, metafore) in vizualizacije postopkov Legula, lahko sklepamo, da postopki reprezentacije v neki tako abstraktni raziskovanja, so pogosto v celoti vzeti iz mehanskega inženiringa, čeprav znanosti, kot je sintezna biologija, pogosto predstavljajo stvar kreativne se uporabljajo za razlago žive (biološke) materije. izbire. V naprej dani shematizmi niso na razpolago. Simbolni svet znano-7 Zaporedja DNK se reprezentirajo kot »deli«, ki na višji ravni obli- sti kreiramo mi, seveda pa vedno ostaja vprašanje, katera pot je najboljša kujejo »krogotoke«; ti se na višji ravni povezujejo v »sisteme«, ti zopet za spoznavanje kompleksne strukture sveta. naprej v celične »šasije«. Uporabljajo se najrazličnejše metafore, ki alu-Ravno to sem želel v svoji kratki razpravi o simbolih in njihovi vlogi dirajo na postopke s področja mehaničnega inženiringa: na primer, ko pri razumevanju in interpretaciji družbenega in kulturnega sveta posebej sintezni biologi primerjajo DNK z računalniškim programom, upora-poudariti. Človek si simbolnega sveta ni ustvaril samo zaradi iskanja bljajo kot substitut idejo »software«. Četudi DNK v resnici ni računal-smisla svojega življenja, temveč tudi in predvsem zato, da bi prišel do niški program, se zdi večini raziskovalcev na tem področju ustrezno novih spoznanj o svetu, v katerem živi. Eden največjih doprinosov teorije razmišljati na tak način. Takšen način razmišljanja je tako postal nekaj simbolnih form je zato spoznanje, da nimamo samo enega pojma resnice povsem vsakdanjega. o svetu. Pojmov resnice o svetu je več, saj je pojem resnice v svetu znanosti drugačen od pojma resnice v umetnosti, ne glede na to, kako resničen je ta poseben in neprimerljiv temeljni odnos med »notranjim« in »zunanjim«, 7 Največkrat se skuša na področju naravoslovja v zvezi z reprezentacijo govori- »bistvom« in »pojavom«. Vsako simbolno formo je namreč treba presojati ti zgolj v smislu vizualne reprodukcije. Vendar znanost temelji tudi na manj iz nje same, ne pa z merili drugih simbolnih form. eksplicitno izpeljanih načinih ponazarjanja, tj. na podatkih in metaforah. V vseh tipih reprezentacije se del izvirnega pomena predmeta vedno izgubi. Tudi v primeru prikazovanja zaporedja DNK kot »dela« se del njegove specifičnosti izgubi. 26 prof. dr. Franc Mali Literatura 1. Cassirer, Ernst. 2010[or. 1923–1929]. Philosophie der symbolischen Formen. Bd. 1–3. Hamburg: Meiner Verlag. 2. Cassirer Ernst. 2000 [or. 1910]. Substanzbegriff und Funktionsbegriff. Unter-suchungen ueber die Grundfragen der Erkenntnistheorie. Hamburg: Meiner Verlag. 3. Chafe Chris in Mariana Legula. 2014. Synthetic Sound from Synthetic Biology. V Synthetic Aesthetic. Investigating Synthetic Biology's Designs in Nature, ur. Alexandra Dainsy Ginsberg, Jane Calvert, Pablo Schyfter, Alistair Elfick in Drew Endy, 219–231. Boston: MIT Press. 4. Giest, Joern. 2010. Ideen zur Kritik gesellschaftlicher Erfahrung. Erstes Heft: Substanzbegriff und Funktionsbegriff by Ernst Cassirer und Karl Marx. Berlin: Verlag von Ignaz Wrobel. 5. Godina V., Vesna. 1990. Pozicija posameznika v socializacijskem procesu: razdelava klasične Parsonsove sociološke zastavitve. Doktorska disertacija. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. 6. Mali, Franc. 1994. Znanost kot sistemski del družbe. Ljubljana: Založba FDV. II. 7. --- 2006. Epistemologija družbenih ved. Ljubljana: Založba FDV. 8. Mali, Franc in Anton Kramberger. 2014. Recent challenges in the social regulation of new emerging technologies: the case of synthetic biology. Teorija in praksa 51 (5): 850–856. 9. Peirce S., Charles. 2004. Izbrani spisi o teoriji znaka in pomena ter pragmati-cizmu. Ljubljana: Krtina. 10. Rill, Ingo. 1995. Symbolische Identitaet: Dynamik und Stabilitaet bei Ernst Cassirer und Niklas Luhmann. Würzburg: Verlag Koenighausen & Neumann Gmbh. 11. Schlesinger, Max. 1912. Geschichte des Symbols: ein Versuch. Berlin: L. Simon Verlag. 12. Turner, Stephen. 2003. Cause, the Persistence of Teleology, and the Origins of the Philosophy of Social Sciences. V Philosophy of the Social Sciences. ur. S. Turner in P. Roth, 21–42. Oxford in Melbourne: Blackwell Publishing. 13. Uršič Marko. 2010. Štirje časi – Jesen. Daljna bližina neba. Ljubljana: Cankarjeva založba. 14. Vandenberghe Frederic. 2001. From Structuralism to Culturalism: Ernst Cassirer's Philosphy of Symbolic Forms. European Journal of Social Theory 4 (4): 479–497. 15. Wittgenstein Ludwig. 2016[or. 1958]. Modra in rjava knjiga. Ljubljana: Krtina. 28 The barbed wire as a symbol and locus of symbolic conflict 29 Eric Ušić as the Slovenian prime minister Miro Cerar put it, a ‘technical barrier’, The barbed wire ‘temporary solution’ and ‘security measure’ for the people living in the border zone (see: net.hr 2015; index.hr 2015). In the framework of J. B. as a symbol and locus of symbolic conflict Thompson’s ideology-theory, it could be argued that these discursive constructions are an example of symbolic forms that mobilize meaning in the In November and December 2015, the Government of Slovenia reacted to service of power, the goal of which is to sustain the relations of domination the so-called ‘refugee crisis’ with the construction of a barbed wire on the and to enable the enforcement of power (Thompson 1990). These symbolic border with the neighboring state of Croatia. During and after the con-forms implied the existence of an external threat that requires an adequate struction, multiple reactions and protests took place on the border and response while simultaneously implying internal questions of (in)security, in the media, articulating different (re)interpretations of the barbed wire. (in)stability, nationhood and identity. In short – the border is the problem, The Government of Slovenia had its own ways of interpretation and con-the barbed wire is the (only) solution, or, more precisely, the border is the ceptualization, while individuals and large groups of protesters articulated question and the barbed wire is the right answer. In such a context, the different, oppositional meanings of the barbed wire. In short, the barbed conceptualization of the barbed wire as, for example, a »mechanism of wire – in addition to its material and physical dimension – had (and still defence« tried to legitimize and rationalize the actions and the position has) a strong symbolic dimension, which became a locus of symbolic con-of the Slovenian Government. To paraphrase Henri Lefebvre (1991), the flicts in a short time. The aim of this paper is to examine certain aspects barbed wire as a spatial practice produced – and successively reproduced of the symbolic dimension of the barbed wire through several examples of – a »new« form of (social) space, which was symbolically represented and symbolic practices and conflicts that were provoked by and related to the discursively shaped through the logic of the discourse of the dominant barbed wire. The text1 is divided into three points of analysis: the symbolic position – the Slovenian Government.2 form(s) of the barbed wire in the discourse of the Government; the sym-The argument of the second point is that the hegemonic and dom- bolic form(s) of the barbed wire in the discourse(s), practices and activities inant attempts of symbolic construction of the barbed wire were not of oppositional groups and individuals; the »contradictions« and prob-successful3, at least not for a large number of people living in the border lematic aspects of dominant (Government) and oppositional (protesters’) zone – the same people the barbed wire was supposed to defend, protect symbolic practices. and provide security for. Instead, they generated a variety of oppositional The argument of the first point is that the Slovenian Government, symbolic expressions and practices. In other words, the barbed wire beside and parallel to the physical construction, had to conceptualize and quickly became a locus of symbolic conflicts that generated a multiplic-discursively shape the barbed wire in order to formulate a meaning that ity of subversive, political and artistic (re)actions and interventions by could be comprehensible and acceptable to a wider number of people. In activists, artists and local people, who entered in and modified the sym-Gramscian terms, the Government had to put forward a symbolic expres-bolic field (and, of course, the material field through direct actions) of sion of the barbed wire that could be self-explanatory in order to gain the barbed wire. To borrow from Stuart Hall (2006), the counter-hegem-consent of the governed. In short, the construction of the barbed wire had onic »reading« of the barbed wire and its media/government representa-to be conceptualized as an understandable, unquestionable and inevitations generated a variety of different, oppositional (re)interpretations ble practice. In that sense, the barbed wire was discursively represented and defined as a mechanism of defence, an instrument of protection or, 2 A broader analysis of this point would take the text in another direction. I have elaborated this point from a different perspective in Ušić 2016. 3 I am not arguing here that there was no one who accepted and supported the 1 In this paper I will give a broader elaboration of some theses and observa-actions of the Government. For sure, there was a large number of those who tions that I have sketched in a previous paper, in which I have analysed the supported the construction of the barbed wire as a »mechanism of defence«, media representation(s) of the barbed wire (see: Ušić 2016). but they are not of interest in this text. 30 Eric Ušić The barbed wire as a symbol and locus of symbolic conflict 31 and symbolic (re)constructions of the wire. In this manner, the barbed of the analysis argues that the symbolic conflicts and practices generated wire became a symbol of Fascism and World War II, a symbol of politics a number of contradictions on the symbolic level of both involved parties of exclusion, xenophobia and (radical) nationalism, while on the other – the Government (dominant) and protesters (oppositional). For the Slo-hand it signified a certain cut in the social space of local communivenian Government, a problematic aspect of the barbed wire emerged ties living on the border and thus became a destabilizing factor of local on those parts of the border with significant tourist interest (Ušić 2016). social customs, relations, values and processes of identification (Ušić Tourism, a social, cultural and economical practice and activity of great 2016). There were numerous symbolic actions that temporarily and sym-economic value and interest for both the Slovenian and Croatian side, bolically appropriated and transformed the barbed wire. For example, basically impelled the Slovenian Government to adopt a different strategy the artist Josip Pino Ivančić used the wire in his performance » Slovenski of fencing the border. The thing that was problematic in this aspect was hulja hop«, in which the wire was ironized and transformed in a hula the question of image and reputation, namely the problem of the tourist hoop (Hrgović 2016), while in Marko Brecelj’s performance, in which gaze. The question behind the decision of adapting different »security the visitors were invited to cut a piece of the barbed wire and conserve measures« and constructing different »mechanisms of defence« on that it as a lasting memory, the wire was (re)named as the » EU-NATO wire« part of the border was connected to the imagining a »civilized« German, (Angeleski 2016). In short, these artists cut off and took a piece of the Austrian or French citizen/tourist, and his/her supposed decoding of the wire, re-contextualized it both physically and symbolically. Through the symbolic dimensions of the barbed wire. In his or her eyes, what will the process, different meanings were attributed to the wire; meanings that barbed wire symbolically represent? It could be argued that it would prob-were in conflict with the meanings mobilized by the symbolic forms of ably provoke a negative symbolic and associative effect that would once the position of power and governmental discursive logic. Local people, again invoke the politics of exclusion and radical nationalism, anti-liberal activists and protesters reacted and acted in a similar way, but inter-politics and xenophobia, which could in turn have a negative effect on the vened »directly« on the barbed wire, without the physical re-contextu-image and reputation of this touristic region. So, the border was fenced alization, using different techniques and materials which additionally with panels – symbols of, so to speak, a ‘more human and (touristically) modified, broadened and re-shaped the symbolic dimension of the wire. acceptable’ way of fencing the border. Here, it could be said that the Slove-For example – the barbed wire was transformed in a symbolic volleyball nian Government in fact recognized the problematic aspects and negative net and a ‘barbed Christmas tree’ (hrt.hr 2015), while many protest-effects of its own practices, and indirectly and partially acknowledged and ers expressed their critique and discontent through particular symbolic confirmed the stance and critiques of the protesters. gestures, slogans, stickers, performative acts and different forms of sym-As for the protesters, there are two interesting situations. First, during bolic/semiotic practices. In short, the one-dimensional, one-sided and the protest(s) held on December 19th 2015, which gathered a large group ideologically constructed meaning of the barbed wire »from above« was of people from Slovenia and Croatia, the wire was covered with tapes contested by the multilayered, versatile and oppositional symbolic prac-representing the slogan » Demilitarizirano! « along with the symbols of tices »from below«. So, in addition and simultaneously to many subver-the City of Pula, whose representatives in fact organized the protest on sive direct actions that contested the construction of the barbed wire, a the Croatian side of the border (index.hr 2015). What is interesting, and particular »symbolic conflict« took place; beside the direct and »physi-possibly problematic here, concerns the tapes and slogans that were not cal« resistance, a specific form of »symbolic resistance« took place on the made specifically for the protest, but were actually a part of the exi-border, in the media and – through the process of re-contextualization sting promotional material of Pula’s candidacy for European Capital – in other contexts, institutions and places. of Culture 2020. So, it could be argued that the wire was symbolically If we examine the situation more carefully, it can be seen that contra-instrumentalized and used as a site of »alternative representations« – as dictions, incoherencies and problematic aspects emerged during the con-an appropriate site for the promotion of Pula’s ECC program. In addi-struction of the border and the symbolic conflicts; the third and last point tion to this, the slogan » Demilitarizirano!« is indirectly connected to one 32 Eric Ušić The barbed wire as a symbol and locus of symbolic conflict 33 of the key principles of the ruling political party in Pula and the Istria – a symbol of cultural heritage with great tourist potential? Leaving irony County – the IDS (Istarski demokratski sabor) –, the principle of demi-aside, one of the possible conclusions of the struggle with the barbed wire litarization of ex-military zones situated mostly in the Southern part of is pretty simple – do not mess with tourism. the peninsula and in the area of the City of Pula. The IDS’s demilitarization – according to previous practices and programs of the party – basically means privatization and turistification of ex-military zones. What is symptomatic in the ECC slogan » Demilitarizirano!«, which was placed Literature on the barbed wire, is that the IDS, while supporting the ECC program and trying to implement their political and economic concept of demili-1. Angeleski, Z. 2016. Kulturni i politički udar na Verudi. Glas Istre. Available at: tarization, resolutely rejected not only the possibility of accommodating http://www.glasistre.hr/multimedija/mozaik/kulturni-i-politicki-udar-na-the refugees in the ex-military zones in Istria, but of accommodating verudi--518631 (15 March, 2017). them in Istria altogether. The argument was that ex-military zones have 2. Glas Istre. 2015 . IDS se protivi smještaju izbjeglica u Pulu i Istru. Available at: an »enormous investment potential«, which is connected to the possi- http://bit.ly/2r5Sf1I (27 April, 2017). bility of development of tourism, and that refugees should receive help, 3. Hall, Stuart. 2006. Kodiranje/dekodiranje. In: Politika teorije: zbornik raspra-but »outside of Istria« (Glas Istre 2015). In other words, the refugees va iz kulturalnih studija, ed. Duda, D. Zagreb: Disput. became a specific form of » symbolic threat« to investment and turistifi-4. Hrgović, M., 2016. 51. Zagrebački salon: Više svjetla, više čovječnosti. Novi cation processes. To sum up – while the barbed wire and the Slovenian List. Available at: http://bit.ly/2tadIGD (15 March, 2017). Government were »attacked« and contested because the wire was seen 5. hrt.hr. 2015. Odbojkom protiv žilet-žice na hrvatsko-slovenskoj granici. Avai-as a symbol of Fascism and politics of exclusion, which cut through the lable at: http://www.hrt.hr/313715/vijesti/odbojka-preko-zilet-zice (15 March, social space and customs of local inhabitants, it was, on the other hand, 2017). symbolically instrumentalized through the cooptation of the protest 6. index.hr. 2015. Cerar: Žica na granici ostaje jer je moguć još veći izbjeglički and actually used as a type of a »billboard« promoting the concept of val, Hrvatska ne surađuje dovoljno. Available at: http://www.index.hr/vijesti/ clanak/cerar-zica-na-granici-ostaje-jer-je-moguc-jos-veci-izbjeglicki-val-hr-demilitarization, a concept of great political and economic interest of vatska-ne-suradjuje-dovoljno/864353.aspx (15 March, 2017). Pula’s ECC program and the Istrian ruling party. 7. Krmpotić, M. 2017. Bušenje povijesti: Slovenci kod Prezida postavljaju ogradu Second, and more recently, there was a protest – manifested mostly in na - važan rimski zid. Novi List. Available at: http://www.novilist.hr/Vijesti/ the media – that was a reaction against the installation of a fence as a new Hrvatska/Busenje-povijesti-Slovenci-kod-Prezida-postavljaju-ogradu-na-va-substitution for the barbed wire on the ancient Roman wall, the limes. The zan-rimski-zid (15 March, 2017). argument was that the fence is destroying protected cultural heritage, a 8. Lefebvre, Henri. 1991. The Production of Space. Oxford: Blackwell Publishers symbol of the Roman »defence wall against barbarian tribes«, which has Ltd. a great »tourist potential« (Krmpotić 2017). From a wider perspective, the 9. net.hr. 2015. Cerar otkrio koliko će žica biti na granici: »Riječ je o privremenoj Roman wall is perceived and conceived basically in the same way that mjeri«. Available on: http://net.hr/danas/svijet/cerar-otkrio-koliko-ce-zica-Miro Cerar defined the barbed wire – as a mechanism of defence. What is biti-na-granici-rijec-je-o-privremenoj-mjeri/ (15 March, 2017). different between the two is the symbolic value that the Roman wall has in 10. Thompson, John B. 1990. Ideology and Modern Culture. Stanford: Stanford the context of cultural, historical and, of course, tourist interests. But the University Press. function of the two objects is actually the same – to stop the »invasion« 11. Ušić, Eric. 2016. »Žilet-žica« na granici: praksa, reprezentacija, reakcija. Dis-of groups of people that are perceived as threats. So, following this line of krepancija: studentski časopis za društveno-humanističke teme 14(20/21): 46-argumentation, the question is: can the barbed wire, as a historical and 56. Available at: http://hrcak.srce.hr/175039 (1 July, 2017). political symbol of modern times, become – in the near or distant future 34 III. 36 Črni kvadrat na belem ozadju (1915) 37 Eva Smrekar identificirati in konstituirati bitnost, obstoječo pred samim nastankom Črni kvadrat na belem ozadju (1915) vesolja. To stanje neskončnosti, praznosti, negacijo kasneje formiranega in zamejenega sveta, torej ponovno tisto točko nič, začetek, iz katerega se porodi celoten univerzum, je Fludd ilustriral s črnim kvadratom kot ilu-Leta 1915 je Kazimir Malevič na razstavi 0,10 zadnja futuristična razstava strativno reprezentacijo ne- oziroma predvesolja (Godwin 1979). s sliko črnega kvadrata na beli podlagi prevetril temelje likovne umetnosti Črni kvadrat v tem in tudi kasnejših primerih ni neka v sebi zaklju-ter vzpostavil nove smernice razvoja avantgardnih gibanj in širšega kul- čena umetniška forma, temveč didaktični simbol, označevalec, ki gledalca turnega prostora turbulentnega 20. stoletja. oz. bralca napoti onkraj svoje ploskovne in barvne zamejitve. Na robovih S trdno programsko usmerjenostjo jezika geometrijskih likov v iskanju Fluddovega kvadrata piše » Et sic in infinitum« ali »In tako v neskončnost« nične, začetne točke izgradnje nove, vsega predmetnega osvobojene – ilustracija kvadrata torej z zanikanjem lastne forme reprezentacije for-strukture sveta je ruska avantgarda z Malevičem na čelu utemeljila odmik mulira prostor neskončnosti in začrta ontično ambivalentnost niča, kar od upodabljanja materialnega in prevlado likovnoizraznih sredstev, ki je nakazuje tudi raba črne barve skupaj z njenim vedno spreminjajočim se rezultirala v avtonomiji umetnine skupaj z njeno skoraj stoletno željo po ontološkim statusom, ki mu lahko sledimo v analizah mnogih barvnih izmiku iz primeža estetske interpretacije. S svojo inventivno naravo dviga teorij in v vpetosti s črnino povezanih fenomenov v strukturo mita. nad predmetno gledanje preko nepredmetnih likovnih del neskončne, kozmične narave je odprla nova polja estetskega in umetnostnozgodo- Goethe, Schopenhauer, Tejrezias vinskega diskurza, Črni kvadrat na belem ozadju pa je postal eden izmed simbolov nove epohe in metamorfoze kulturnega kanona. V vrsti obravnav barve, zaznavanja in svetlobe je najohlapnejšo umešče-A ravno črni kvadrat, reprezentacija nečesa novega, ahistoričnega, nost doživela ravno črna barva – romantični pesnik Goethe v svoji Teoriji nepredmetnega, prekinjajočega s tradicijo, točka nič, iz katere se vse barv (1810) na primer o njej piše v kontekstu odsotnosti (domnevno poraja, v sebi nosi zgodovino svoje simbolne vrednosti; črni kvadrat ni božjega) daru svetlobe, ki omogoča vid, Schopenhauer pa črno in belo invencija ruske avantgarde, temveč podoba, ki je skozi zgodovino označe-barvo definira bodisi kot posledico deprivacije svetlobe, bodisi kot nekaj, vala linijo razmisleka o prisotnosti in odsotnosti, niču in bivanju, koncep- česar v resnici ne vidimo, kar pa je nujno potrebno za formiranje totalne tov, ki jih lahko dojemamo kot napoved Malevičeve ideologije mistične barvne percepcije, bodisi kot posledico nedelovanja mrežnice, torej kot nepredmetnosti. posledico očesa brez vida (Thacker 2013). Ravno ta nedoločljivost črne barve, v kateri se odpira popolnoma novo Et sic in infinitum diskurzivno polje vida, nas vodi do posebnega filozofskega statusa teme, ki je razviden že v obravnavi slepote v nekaterih primerih antične lite-Enega izmed prvih črnih kvadratov najdemo v obsežnem delu Utriusque rature in zgodovine. Izguba, deprivacija vida je umeščena znotraj širše cosmi maioris scilicet et minoris metaphysica, physica atqve technica histo-institucije kaznovalnih gest ob kršitvi zakona ali moralnih normativov, ki ria: in duo volumina secundum cosmi differentiam diuisa1, ki ga je med leti se spreminjajo na podlagi volje bogov – zakladnici takšnih primerov sta 1617 in 1621 izdal okultni filozof Robert Fludd. Ta je v svojem pisanju zdru-med drugim tudi Homerjeva Iliada in Odiseja, omenimo naj samo oslepi- ževal alkimijo, pitagorejsko glasbeno teorijo, neoplatonizem in krščan-tev Likurga2 in Demodokosa (Tatti-Gertziou 2010). Oslepitev tako v dolo-sko kabalo. Svojo kozmološko razpravo o nastanku in materialni struk- čenih primerih določa hierarhično razmerje med tistim, ki vid odvzame, turi sveta, ki je seveda povezana z alkimističnim delovanjem in posegi Boga ter vpeta v širšo formo pitagorejskih glasbenih razmerij in harmo-2 »Tega poslej so črtili bogovi, lahkotno živeči nije, je pospremil tudi s spekulativnim poglavjem, v katerem je poskušal Zeus ga je oslépil celó in kmalu zatem je poginil, Toliko mrzek je bil vesoljnim bogovom nesmrtnim.« 1 Digitalna različica dostopna prek Internet Archive. (Homer 1950, 136, slov. prev. Anton Sovrè) 38 Eva Smrekar Črni kvadrat na belem ozadju (1915) 39 in tistim, ki mu je vid odvzet. To je lahko razvidno v primeru Argosa, sokov hipokratske medicine. Melanholijo se je skozi sočasni razvoj njenega giganta z vzdevkom panoptes (»tisti, ki vse vidi«), ki je imel sto oči, spal pa ikonografskega programa in povezav s Saturnom, ki mu od septem artes je lahko s petdesetimi odprtimi in petdesetimi zaprtimi očmi. Hermes ga liberales oz. sedmih svobodnih umetnosti pripada geometrija, začelo je moral, zato da ga je kasneje lahko obglavil, najprej uspavati s posebno upodabljati tudi preko geometrijskih teles in ji pripisovati matematična piščalko, mu torej 'odvzeti vid', kar osvetljuje hieratično pozicijo vida nad znanja, ki so seveda še poudarila intelektualni status melanholije kot vsemi drugimi čutnimi zaznavami, ki je v vlogi mehanizma političnega bolezni učenjakov (Klibansky in drugi 2013). telesa prepoznana tudi na primer v Alkmenini oslepitvi že mrtvega kralja Povezovanje znanosti in melanholije je morda najbolj razvidno v Evristeja, v okviru česar je oslepitev znotraj ritualnih praks političnega famozni Dürerjevi grafiki iz leta 1514, na kateri je upodobljen magični rivalstva in bojevanja tista končna gesta ponižanja premaganega sovraž- kvadrat s števili, katerih seštevek je vedno 34. Tovrstni magični kvadrati nika, ki služi ponovni vzpostavitvi pravice. so se pod vplivom islamskih učenjakov in kasneje tudi zahodnjaških okul-Slepota služi kot kazen tudi v primeru enega najbolj slavnih vidcev tistov pogostokrat pojavljali znotraj širše zastavljenega imaginarija pla-antične mitologije Tejreziasa, pri katerem pa se motiv deprivacije vida netarne, elementarne in matematične homogenizacije strukture sveta oz. nadaljuje v odprtje novih sposobnosti globljega uvida in vedeževalstva, ki vesolja, ponovno pa kažejo na ambivalentno simboliko samega kvadrata, je omogočeno ravno zaradi nezmožnosti gledanja sveta objektov. V Kralju ki je imel predvsem v renesansi v nasprotju s krogom kot popolno, božjo Ojdipu tako Tejrezias kot »slepec, ki vidi,« služi kot kontrast Ojdipu, ki formo tudi bolj »zemeljsko« funkcijo in status antiteze transcendental-vidi, a vseeno ne uvidi uresničenja prerokbe in svojega prekletstva3, hkrati nega, kar se na primer dobro kaže tudi v Vitruvijevem človeku Leonarda pa je tudi napoved Ojdipove samokaznovalne geste oslepitve, s katero da Vincija (Chevalier in Gheerbrant 2006, 299). v nadaljevanju preseže kategorijo človeškega bitja ter zabriše meje med smrtnostjo in božanskostjo znotraj strukture vednosti (Grelka 2013). Odsotnost materialnega sveta v predstavnostni sferi teme torej omogoča Alas, poor Yorick! popolno spoznanje in delovanje notranjega očesa, ki ga ne zastira svet Eno izmed najbolj znanih del, ki enciklopedično popisuje vrste in lastnosti varajoče predmetnosti. melanholičnega obolenja, je Anatomija melanholije Roberta Burtona. Odlomke iz tega dela je v svojem romanu The Life and Opinions of Tris- Anatomija melanholije tram Shandy iz leta 1759 uporabil tudi pisatelj Laurence Stern, ki jih je (skupaj z deli Rabelaisa, Francisa Bacona in drugih) izkoristil za kreacijo Ravno tako se je pod vplivom antike in takratnih medicinskih praks črno humorističnega in kritičnega narativa, pri čemer gre pravzaprav za prvo-barvo skozi stoletja povezovalo tudi z melanholijo oz. duševnim stanjem osebno pripoved naslovnega junaka, v čigar pripovedovalskih (ne)zmož- potrtosti in otožnosti brez zunanjega, objektivnega razloga, stanjem, ki nostih pa se skriva humorna nota literarnega dela. Junak ne zna ničesar ga opredeljuje prevelika količina črnega žolča, enega izmed štirih telesnih povedati strnjeno, tekoče, prostorsko-časovno logično, njegova pripoved 3 Kot Ojdip reče Tejreziasu : poteka po dolgih ovinkih nepomembnih detajlov in osebne refleksije, kar »O, ti, ki vidiš vse, kar um razkrije nakazuje tudi vizualna podoba romana. Že sama oblikovanost teksta z kar skrito mu na nebu je, na zemlji! mnogimi neumestnimi ločili, presledki, odstavki, skupaj z ilustracijami, Čeprav ne vidiš, vendar veš, o videc, ki ne služijo svojemu namenu podpore tekstu, ampak poudarjajo zagone-za kakšnim zlom nam mesto gine. V tebi tnost junakovega narativa, dodatno manifestira bizarnost in nelogično zdaj vidimo edinega rešnika.« (Sofokles 2008, 91, slov. prev. Kajetan Gantar) naravo romana v službi satire. Na začetku dela beremo o smrti enega Ali na drugem mestu Tejrezias Ojdipu: izmed osrednjih likov Yoricka. Za ilustracijo tega dogodka na koncu »Povem ti, ker si me s slepoto zmerjal: ti gledaš, pa ne vidiš, v kakšnem mraku, poglavja je avtor izbral črn pravokotnik, ki v svoji formi zaobjame emo-ne kje prebivaš, in ne, s kom živiš.« (prav tam, 97) cionalno vrenje naslovnega junaka ob Yorickovi smrti. Pravokotnik torej 40 Eva Smrekar Črni kvadrat na belem ozadju (1915) 41 služi kot nadomestilo za ponazoritev notranjega doživljanja, ki ga same Že sam Malevič je s pozicioniranjem svoje slike v kot sobe, kjer navadno besede preprosto ne morejo zapopasti; hkrati pa ne moremo spregledati stojijo ruske pravoslavne ikone, ter teoretskimi teksti vzpostavil analo-ironičnega podtona, s katerim avtor pristopi k Tristramovi bolečini in nje-gijo med črnim kvadratom in oblikovanjem drugačne semiotike čašče- govemu sentimentalnemu načinu upovedovanja čustev. nih podob. Bizanc je svojo »teorijo ikone« zgradil na odnosu do znaka, ki Črni kvadrat se je v službi satire obsežno pojavljal tudi v nemški in temelji na Platonovem anamnesis oz. »spominjanju«, ponovnem odkriva-francoski karikaturi 19. stoletja, ki se je dotikala predvsem vprašanj nju prapodob (idej) in znani formuli Psevdo-Dionizija Areopagita, da so sodobne umetnosti in njenega počasnega prekinjanja s konservativnim »stvari, ki so se pojavile, tudi v resnici ikone nevidnih stvari« (Areopagit v akademizmom. Najbolj odmeven primer rabe črnega kvadrata tistega Uspenski 2013, 197). Torej, ikona predstavlja odsev prapodobe, ki se od nje časa najdemo v sliki Combat de nègres dans une cave pendant la nuit dra-seveda razlikuje, vendar pa dovoljuje, da je del neke 'energije' prapodobe v matika in pesnika Paula Bilhauda iz leta 1882 (kasneje jo je reproduci-njej resnično navzoč. Ikona torej ni le podoba neke osebe, temveč je v njej ral tudi njegov prijatelj Alphonse Allais), razstavljeni na razstavi Les Arts zamejen tudi nek resničen delec narave te upodobljene osebe. Tak odnos Incoherents, zasnovani v okviru salona, ki ga je kot nasprotje tradiciona-je seveda zahteval strukturiranje posebnih liturgičnih gest in specifično lizmu ustanovil Jules Levy. Slika »prikazuje« skupino temnopoltih ljudi, semiotiko ikon, ki temelji na združevanju ideografskega in jezikovnega ki se bojujejo v tunelu, kar je seveda razvidno zgolj in samo iz tekstualne teksta, slednji pa je v sistemu znakov ikone ključen. Napisi, ki se pojavljajo podpore samemu naslovu (Rosenberg 2011). na ikonah, so njihov obvezen element, saj je čaščenje ikon namenjeno tako Na Allaisevo reprodukcijo se je sicer naslonil tudi sam Malevič – naj-podobi kot tudi imenu oz. identifikacijskemu napisu, brez katerega sveta novejše rentgenske povezave so pokazale, da je pod plastjo črne barve podoba ne more obstajati (Uspenski 2013). svojega kvadrata zapisal naslov dotičnega dela in tako vzpostavil dialog s Nasploh je odnos med podobo in tekstom v primeru ruskih ikon in prejšnjimi deli francoskih ustvarjalcev, hkrati pa se je posledično razširilo ikonopisja v ospredju, kakor je bil ta odnos v ospredju pri večini upodo-tudi referenčno polje umetnika, ki odpira prostor novih interpretacij te bitev črnega kvadrata, ki smo si jih ogledali; čeprav črna ploskev sama ikonične umetnine. (The Guardian 2015) Le-to je povzročilo pravi boom po sebi ne predstavlja ničesar, je v relaciji do spremnega teksta, torej rabe črnega kvadrata v komercialne namene in v iskanju novih umetni-svojega označevalca, dobila neko strukturirano idejno plat znaka. V ških izraznih možnosti, ki ravno preko črnih platen pogostokrat služijo primeru Maleviča in kasnejših črnih kvadratov pa ta podoba stoji sama iskanju novih miselnih in religioznih sistemov skozi zavestno držo dis-zase, brez podpornega sistema oz. tekstualne strukture kot napotila gle-tance do ritualiziranih, institucionaliziranih diskurzivnih praks – naj-dalcu v odnosu do slike. Torej, ne le da črni kvadrat sam na sebi ne boljši primer je morda Rothkova kapela z notranjščino črnih platen, ki reprezentira ničesar, prav tako ni zunanjih elementov, ki bi ničnost te (dokumentirano) v obiskovalcih izzovejo tudi zelo burne čustvene reak-podobe zanikali z neko vsebinsko dopolnitvijo. Ravno ta lastnost Male-cije (Elkins 2004). vičeve slike je tista, zaradi katere jo je Gerard Wajcman poleg Ducham-pove Fontane izbral za objekt stoletja; pred nami se namreč razpira Estetika tišine podoba, stkana iz popolne odsotnosti, odsotnosti objekta, ki reprezentira 20. stoletje ne kot stoletje objekta, temveč kot stoletje odsotnosti; Ob tem kratkem zgodovinskemu pregledu simbolike in rabe črnega kva-stoletje tovarniškega proizvajanja odsotnosti koncentracijskih taborišč drata se poraja vprašanje o vzroku njegovega tako pomembnega statusa in shoah (Wajcman 2007). A odsotnost se ni proizvajala le v politični in znotraj kolektivnega imaginarija. Kaj na tej podobi, ki ne reprezentira socialni sferi, konstantno se je proizvajala tudi v umetnosti – ne samo v ničesar, je tako enigmatičnega, vabljivega, kaj konstantno poraja nova likovni, temveč (med drugim) tudi v glasbeni. John Cage se je na primer interpretacije in analize, kaj jo umešča kot povod, sredstvo novodobnega leta 1952 s svojo kompozicijo 4' 33'' , v kateri glasbenik štiri minute in tri-izkustva sublimnega ali osebne duhovne izkušnje? Torej, zakaj ravno črni intrideset minut ne igra na svoj inštrument, le pridružil že obstoječemu kvadrat? toku nemih glasbenih kompozicij (ali pa tudi njihovih omemb v raznih 42 Eva Smrekar Črni kvadrat na belem ozadju (1915) 43 romanih) – njegovih predhodnikov je bilo kar nekaj, med drugimi tudi zadnji »črni« kvadrat, grafiko Nočno nebo Vije Celmins iz leta 1997 – črni Alphonse Allais, Erwin Schulhoff in Yves Klein. 20. stoletje je bilo torej kvadrat, ki pa zdaj razkriva nočno nebo in neskončnost vesolja, ponujajoč na vseh področjih zares stoletje odsotnosti, razvoja samosvoje estetike se našemu pogledu – v odsotnosti torej prisotnost. tišine, ki pa ravno v tej negaciji prisotnosti nudi možnosti za vnovično strukturiranje okvirov duhovnosti moderne družbe. Ne gre namreč le za odsotnost, tišino, absolutno negacijo objekta – gre za to, kaj se v tej odsotnosti skriva. Kar je skupno skoraj vsem prej navedenim prime- Literatura rom, Fluddovemu nevesolju, Tejreziasovi slepoti, je ravno nek presežek v vsebini, ki jo odsotnost nosi v sebi – tako kot Cageova kompozicija tišine 1. Areopagit, Dionizij. 2008. Zbrani spisi. Ljubljana: Slovenska matica. nikakor ni (in ne more biti) nema, saj jo konstituirajo drobni in najbolj 2. Chevalier, Jean in Alain Gheerbrant. 2006. Slovar simbolov. Ljubljana: Mla-vsakdanji šumi poslušalcev in okolja, ki v povsem novi luči izostrene dinska knjiga. pozornosti in poudarka privrejo na dan ravno zaradi glasbenega dela, 3. Elkins, James. 2004. Pictures & Ters. A History of People Who Have Cried in tako tudi črn kvadrat v sebi nosi vsebino, ki jo ustvarja sam gledalec in Front of Paintings. New York: Routledge. v kateri lahko vidimo duhovni potencial podobe; le-ta ni ruska ikona, 4. Godwin, Joscelyn. 1979. Robert Fludd: Hermetic philosopher and surveyor of ki bi s svojo likovno ureditvijo gledalcu predočala, podarila sebe kot two worlds. London: Thames and Hudson Ltd. objekt čaščenja, temveč je njen negativ, je polje, ki od gledalca jemlje in 5. Grelka, Maciej. 2013. On the question of Knowledge and Blind-ustvarja prostor refleksije, odtujene od vsakršnih institucij ali ritualnih ness in Sophocles' Oedipus Tyrannus. V Symbolae Philologorum Pos-praks. Ta gesta dajanja gledalca pa je tisti presežek, zaradi katerega je bil naniensium Graecae et Latinae XXIII/1, ur. Elżbieta Wesołowska, črni kvadrat tolikokrat uporabljen kot simbolni označevalec transcen-19–33. Poznań: Poznańskie Towarzystwo Przyjaciół Nauk. Dosto- dence odsotnosti in umeščen v polje nove duhovnosti. pno prek: https://repozytorium.amu.edu.pl/bitstream/10593/ 4 Absolutna tišina, 12180/1/Grelka_Symbolae_Philologorum_Posnaniensium_2013_1.pdf (1. odsotnost ne obstajata, v njiju se namreč razkriva tisto, kar je drugače julij 2017) skrito, nevidno – vprašanje je: »[K]aj nam dela, ki jih vidimo (kar zbudi 6. Homer. 1950. Iliada. Ljubljana: Državna založba Slovenije. užitek očesa in razveseli dušo), pravzaprav pokažejo v tem, kar nam dajo videti? In kaj, če so umetnostna dela očala?« (Wajcman 2007, 31) 7. Internet Archive. Dostopno prek: https://archive.org/details/utriusquecosmi-ma01flud (1. julij 2017). V gesti »nevidno narediti vidno« črnega kvadrata prehodimo dolgo pot od začetne točke nič do izgradnje novega miselnega sveta prostranih 8. Klibansky, Raymond, Erwin Panofsky in Fritz Saxl. 2013. Saturn in melanho-lija. Ljubljana: Beletrina. dimenzij (kar je bil tudi Malevičev vzgib)5. V tej luči tako omenimo še 9. Rosenberg, Raphaël. 2011. De la blague monochrome à la caricature de l’art abstrai. V L'art de la caricature, ur. Ségolène Le Men, 27–40. Nanterre: Presses 4 Zgleden primer bi bil lahko tudi spis Dionizija Areopagita O mističnem bo-universitaires de Paris Nanterre. goslovju, v katerem opisuje spoznanje Boga v »mističnem mraku nevedenja«, 10. The Guardian. 2015. Russia discovers two secret paintings under avant-gar-za primer: »[…] kjer so preproste, absolutne in nespremenljive skrivnosti bo-de masterpiece. Dostopno prek: https://www.theguardian.com/world/2015/ goslovja skrite v mraku, ki je nad lučjo, mraku molka, ki uvajajo v skrivnost nov/13/russia-malevich-black-square-hidden-paintings (1. julij 2017). skritosti; v najmračnejšem sijejo bolj kot najsvetlejše ter v popolni nedotak-ljivosti in nevidnosti nadlepih bleščav nadizpolnjujejo ume, ki so brez oči« 11. Sofokles. 2008. Kralj Ojdipus. Ljubljana: Mladinska knjiga. (Areopagit 2008, 160). 12. Tatti-Gartziou, Ariadni. 2010. Blindness as Punishment. V Light and Dar-5 »Malevičevi »kvadrati« niso ne abstrakcija realnih form ne njihovo kness in Ancient Greek Myth and Religion, ur. Menelaos Christopoulos, Efi-izčiščevanje v približevanju čisti esenci forme. Prav tako niso nulta točka ali mia D. Karakantza in Olga Levaniouk. Plymouth: Lexington Books. tisto, kar edinole še ostane kot zadnja tančica pred ničem. So prej prva tanči-13. Thacker, Eugene. 2013. Black on black. Dostopno prek: http://www.metamute. ca po niču« (Zupančič 2001, 133). org/ editorial/occultural-studies-column/black-black (1. julij 2017). 44 Eva Smrekar 14. Uspenski, Boris. 2013. Semiotika umetnosti. Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literatura. 15. Wajcman, Gérard. 2007. Objekt stoletja. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo. 16. Zupančič, Alenka. 2001. Nietzsche: filozofija dvojega. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo. IV. 46 This Ain’t California, but what is it? Reflexive … 47 Jasper Klomp the meeting that is crucial for the film’s narrative. At the end of the sequ-This Ain’t California, but what is it? Reflexive ence ‘Die Legende’, Denis’s connection with his father, who forced him to put all his energy in becoming a professional swimmer, is presented. In Documentary, the ‘Real’, and Ostalgie an animation on one of Denis’s matches, all of a sudden he stops when he reaches the middle of the swimming pool. The voice-over explains that Introduction this is a typical Denis-story; it is made-up. Movie directors use fictional characters, e.g. Denis, in order to tell a «Dieser Film ist Denis ‘PANIK’ Paraceck gewidmet. 1970–2011”.1 The story. However, This Ain’t California is not only presented by its makers movie This Ain’t California (Persiel 2012), which presents the skateboas a movie, but as a ‘dokumentarische Erzählung’ as well. Through these arding scene of the German Democratic Republic (GDR), begins with tags the connection between this – partially fictional – movie and the this opening statement. In this movie, the emergence of the skate-documentary genre is emphasised. This article will elaborate on This Ain’t boarding scene is mostly represented by focusing on the life story of California’s significance for the documentary genre, the interpretation of Denis. Through this medium, life in the GDR and, more specifically, the information on past events in general, and for the relation between the struggle between skateboarders on the one hand and their social envi-concept of Ostalgie and German cinema. I will also reflect on Jean Bau-ronment and state officials on the other hand, are thematised. The latter drillard’s notion of the hyperreal. It is argued that the use of reflexive ele-at least initially opposed this ‘Western’ sport. Three key events outline ments in accounts on past events and/or developments contributes to a the main structure of This Ain’t California’s narrative: First, Denis’s more balanced understanding of them. In line with this, Baudrillard’s acquaintance with skateboarding. Second, his disappearance from the observation of a ‘plethora of truth, of secondary objectivity, and authen-scene shortly before the fall of the Berlin Wall in 1989. Third, his death ticity’ is criticised, since the existence of diverging interpretations of the and funeral in 2011, which bring together a number of other members past is essentially human, essentially ‘real’ (Baudrillard 1994, 6–7). Persi-of the GDR’s skateboarding scene. The filmic material of this reunion el’s reflexive style and its consequences will be elucidated by an analysis of and the accompanying interviews – recorded testimonies on life in the symbols and the symbolic in This Ain’t California. 1980s – are combined with archival fragments, e.g. parts of news broad-casts, as well as Super 8 clips and animations. It is the use of the latter Theoretical framework that most clearly points at the constructedness of at least a part of the material with which Denis’s life story and the emergence of the skatebo-In his book Introduction to Documentary (Nichols 2010), film scholar arding scene in the GDR are represented. Bill Nichols presents a conceptual scheme that identifies six documen-This Ain’t California’s story is presented in seven sequences, comple-tary modes. The fact that the makers of This Ain’t California decided not mented by a prologue and an epilogue. As will be elaborated later, the proto call it a documentary is but one of the many aspects that put emp-logue already contains a number of cues pointing at Denis being a ficti-hasis on the fact that this movie radically differs from more ‘traditional’ onal character. The first sequence, which is called ‘Die Legende’, starts documentaries. Through his narratological and cinematographic choices, with an animation on the way Denis met his childhood friends. These Persiel continually points at This Ain’t California’s story being an inven-two boys would eventually become his skateboarding buddies. The ani- tion. According to Nichols, the reflexive mode ‘calls attention to the assumation shows that their meeting happened after Denis jumped out of his mptions and conventions that govern documentary filmmaking’. It ‘[i] bedroom window. The voice-over says that Denis has invented this legend ncreases our awareness of the constructedness of the film’s representation himself. That is, a fictional character has invented the immediate cause of of reality’ (Nichols 2010, 31–32).2 Reflexive documentaries ‘are ‘about’ the 2 The first sequence of This Ain’t California states that Denis, like a lightbulb 1 ‘This movie is dedicated to Denis ‘PANIK’ Paraceck.’ which can be turned on with a switch, always became active as soon as a 48 Jasper Klomp This Ain’t California, but what is it? Reflexive … 49 events depicted, but they are also ‘about’ the way that those events have the phenomenon of (n)ostalgia, in Simulacra and Simulation Baudrillard been mis-represented in the past’ (Ward 2005, 50). emphasises an implication of his statement on the image as ‘its own pure Baudrillard’s Simulacra and Simulation (Baudrillard 1994) threatens simulacrum’. He claims: »When the real is no longer what it was, nostal-to diminish the esteem of the documentary genre and accounts on past gia assumes its full meaning. There is a plethora of myths of origin and of events and developments in general. The main claim of this book is that ‘it signs of reality« (Baudrillard 1994, 6–7). The next chapter will reflect on is now impossible to isolate the process of the real, or to prove the real’— how This Ain’t California relates to Baudrillard’s claims and the concept now is the era of simulation, the era of the hyperreal (Baudrillard 1994, of Ostalgie. 21). According to Baudrillard, simulation – which was once understood as an imitation of a thing, situation, or process, or the action of pretending – Reflexive use of symbols in This Ain’t California should be interpreted differently. He writes: »It is no longer a question of imitation, nor duplication, nor even parody. It is a question of substituting Adopting Baudrillard’s enumeration of the consecutive phases of the the signs of the real for the real« (Baudrillard 1994, 2). For Baudrillard, image, it could be argued that Denis is a clear-cut example of the image’s imitation, duplication, and parody leave ‘the principle of reality intact’, fourth phase; he is a ‘pure simulacrum’ (Baudrillard 1994, 6). The main that is, in a situation in which ‘the difference is always clear’, simulation character of This Ain’t California is the outcome of a process in which the ‘threatens the difference between the »true« and the »false”, the »real« life stories of three people who actually started skateboarding in the GDR and the »imaginary”’ (Baudrillard 1994, 3). Baudrillard enumerates four of the 1980s have been merged. Thus, Denis is a copy without a well-defi-phases of the image. According to him, the final phase of the image is that ned original. However, I will argue that through the symbol(ic) Denis – ‘it has no relation to any reality whatsoever: it is its own pure simulacrum’ the pivot of the movie’s reflexivity – Persiel transcends the fourth phase (Baudrillard 1994, 6). of the image. Because of the reflexive style, Baudrillard’s negative stance Since This Ain’t California’s story is a representation of an aspect of life towards the current condition of the ‘real’, the ‘hyperreal’, is challenged. in the GDR, the concept of Ostalgie and its relation to German cinema In This Ain’t California’s prologue Persiel sets the stage for the story need to be introduced. With this German term, nostalgic feelings after and its not so common characteristics. Short archival fragments and 1989/90 for material and immaterial aspects of life in the GDR are descri-staged scenes with a skateboarding Denis follow each other in a rapid bed. An immaterial aspect often referred to in relation to Ostalgie is the way. Thus, from the very beginning of the movie, Persiel reflects on the sense of community in the GDR (Blum 2004, 249). Although the term documentary genre, or even cinema in general. Symbols of the GDR, e.g Ostalgie was coined in 1992, its use became more widespread through Berlin’s Marx-Engels-Forum, Plattenbau, members of the Freie Deutsche movies such as Sonnenallee (Haußmann 1999), Good Bye Lenin! (Becker Jugend, etc., are used to set the story in time and space. However, in this 2003), and Kleinruppin Forever (Fiebeler 2004), and the critiques and dis-case it is not just about positioning the story, but about reflecting on how cussions they provoked. These movies were interpreted as tools offering directors of documentaries usually use a strategy like this as well. During former inhabitants of the GDR the possibility to keep the memories of the succession of scenes in the prologue, a voice-over, which later turns their lives before German unity alive (Enns 2007; Cooke 2003), and at out to be one of Denis’s ‘friends’, says among other things: ‘Sad people the same time as parodic critiques on Ostalgie (Dale 2007). Discussing are sad because they know that everything they feel connected to will be gone one day.’ As mentioned before, shortly before the fall of the Berlin camera was there. He is only a ‘man’ when there is a ‘movie camera’. The Wall, Denis will be gone as well. The main character, a narratological tool connection between This Ain’t California’s narrative and the title of Dziga that appears in every blockbuster and in a lot of documentaries as well Vertov’s influential film Tschelowek s kinoapparatom (The Man with a Movie in order to grasp the attention of the audience, will be gone. The end of Camera, Vertov 1929) is worth mentioning, since the latter is presented by the prologue is worth mentioning as well. Denis lays on the ground, with Nichols as one of the prime examples of reflexive documentaries (Nichols what seems to be blood on his face. He stares into the camera with a rather 2010, 34). 50 Jasper Klomp This Ain’t California, but what is it? Reflexive … 51 hollow expression, and then starts laughing. It becomes clear that Denis’s to serve as a mediator between GDR authorities or the State – God – on actions should not be taken too seriously.3 the one hand and the skateboarders or even the State’s subordinates in The next part of the article will focus on symbols and the symbolic. general on the other hand. When the authorities, who want to professio-On the one hand, This Ain’t California contains symbols, which are used nalise skateboarding in a way they did with other sports, offer Denis a job in a reflexive way: Denis’s nickname ‘Panik’ (panic), Plattenbau as East as coach for young skateboarders, he accepts it. However, he turns out not Germany, McDonald’s as the West. On the other hand, the whole movie is to be a Jesus-like mediating type, ends up in conflict with state officials, a symbol that highlights the importance of reflexivity in the documentary and decides to leave the program and its physical appearance. In an ani-genre and other encounters with the past. In the second sequence, one of mation that contributes to this development in the story, Denis sets fire to Denis’s friends moves to Berlin with his mother, and Denis will follow the building in which the training sessions took place. His hair is replaced soon after. This change of surroundings is introduced with a number by flames. As in this animation, hair and fire are connected in the Bible of Berlin symbols: yellow U-Bahn trains, Ampelmänchen on the traffic as well: ‘A third part [of your hair, JK] you shall burn in the fire in the lights, the Alexanderplatz, etc. In another sequence, a group of GDR-ska-midst of the city, when the days of the siege are completed’ (Ezekiel 5:2). teboarders, among which is Denis, are going to Prague for an internatio-As should be clear by now, This Ain’t California is not some kind of Chris-nal tournament. While some shots of their way back by train to East Berlin tian narrative. For Denis, the days of the ‘siege’ are about to start. At this are shown, the voice-over shares his memories on their feelings at that moment, he adopts the nickname ‘Panik’. point, after having met skateboarders from other counties, e.g. France, the As ‘Panik’, the protagonist becomes more radical, starts to defy the United States, and West Germany. Mentioning the GDR, he says: ‘[I]t was authorities more directly, and ends up in jail because of this. According to our country.’ In the short animation that follows, the Fernsehturm, sym-the voice-over, the last sign he and the other skateboarders received from bolic for East Berlin, is presented as the centre of the world, the centre of Denis was a letter about the noises he heard in jail during the night that their world, the centre of the space in which Persiel has set his story. followed the fall of the Berlin Wall. The voice-over says: ‘Denis is gone. In A considerable amount of tangible symbols in This Ain’t California are Germany, a new era starts.’ We can call this Denis’s first ‘death’, which related to religion. Firstly, the narrative is presented in seven sequences, Persiel has used to mark the start of a new era. At the time, this era was a highly important number in the Bible and in Christianity in general. welcomed by a majority of GDR-citizens, who foresaw more freedom and Persiel is sort of a God, who has not created Earth in seven days, but has prosperity. Denis’s second ‘death’, in 2011, creates the possibility for the built up his world, his narrative, in seven sequences. Besides that, the way skateboarders to gather again, and to reflect on what life in the ‘Western’ the director has set up the story is connected to the notion of Solo Christo world has actually brought them. It goes without saying that this oppor-in Protestantism, that is, salvation cannot be obtained without Christ, tunity to reflect, this second death, did not come about by coincidence. who serves as the mediator between God and human beings. Denis’s life The director chose to let Denis die while he was serving in the German story is called a ‘Jesus-like story’ by the voice-over. The protagonist tries army. On a mission in Afghanistan, the main character decides to stand up during an armed fight. So, considering that he is an easy target, this 3 By explicitly playing with the notions of true- and falseness, Persiel tries to death is similar to suicide. Denis is a constructed martyr whose multiple wipe out existing boundaries on multiple levels. In an interview with VICE, ‘deaths’ serve to mark stages in the lives of people who were skateboarding he elaborates on this: »[I]f you’re a filmmaker [. .] you’re going to have to slog in the GDR. it either through the documentary section or the fiction section. Those are In the last minutes of the documentary, the voice-over says that when basically the only two doors in, and I like to compare it to a public toilet in he thinks about his young days, he is paying attention to his friends instead a train station. You have to piss, and you either go in the ladies’ or gents’. If of the fact that he spent his first years living in the GDR. In other words, you’re a hermaphrodite, you’re stuck. And no matter what you do, someone’s going to get pissed off with you. That’s basically what happened with our it was possible to have a pleasant youth in East Germany despite the fact project.« (Clifton 2013). that the Socialist Unity Party ( Sozialistische Einheitspartei Deutschlands, 52 Jasper Klomp This Ain’t California, but what is it? Reflexive … 53 SED) controlled the political, economic, and social structure of the state. ironic appearance) and over-individuation. Through his style, Persiel pre-This serves as an explicit example for Persiel’s plea for a more balanced sents himself as an advocate for open debate on past events. To come back understanding of life in the GDR. This claim is strengthened through This to Baudrillard’s notions of the ‘fourth and final phase of the image’ and Ain’t California’s reflexive style. the ‘hyperreal’, I argue that these need to be challenged. A ‘plethora of In his documentary, the essence of Baudrillard’s notion of simulation truth’ is impossible, because an individual’s own personal interpretation has consciously been put centre stage by Persiel. Because of this, Baudril-of past events is essentially ‘true’ and ‘real’. As an example of the fifth lard’s claim that the image’s fourth phase is as well its final phase can be phase of the image, This Ain’t California convincingly contributes to an remonstrated. By explicitly pointing at the constructedness of the story, understanding of the GDR’s ‘Betonwelt’ as neither completely black (Stasi) the director has managed to let both Denis and This Ain’t California tran-nor white (more intense social relations), but grey. scend the fourth phase of the image. Continually emphasising the awareness of the fact that all forms of collective memory are ‘manufactured, manipulated and above all, mediated’ gives Persiel’s balanced understanding of life in the GDR an even deeper meaning (Hoskins 2010, 334). Literature Conclusion 1. Baudrillard, Jean. 1994. Simulacra and Simulation. Ann Arbor, MI: The University of Michigan Press. Through his reflexive style, Persiel shows that he is aware of the proble-2. Blum, Martin. 2004. Remaking the East German Past: Ostalgie, Identity, and matic nature of historical truth(s). However, This Ain’t California is, in a Material Culture. The Journal of Popular Culture 34 (3): 229–253. way, a lot less pessimistic than Baudrillard, who states that ‘[n]ever again 3. Clifton, Jamie. 2013. East Germany’s Secret Police Used to Spy On Skate-will the real have the chance to produce itself’ and that ‘[t]he apocalypse boarders. Marten Persiel made a film about 1980s skateboarders putting up is finished’ (Baudrillard 1994, 2–3, 160). For me, it is essentially This Ain’t with the Stasi. VICE, November 26. Available at: https://www.vice.com/en_ California’s explicit fakeness, constructedness, through which Persiel uk/article/east-germanys-secret-police-used-to-spy-on-skateboarders-mar-manages to make crucial claims on both past and present day reality. Cues tin-persiel (22 June, 2017). point at Denis being a construct, and thus at an inherent characteristic of 4. Cooke, Paul. 2003. Performing ‘Ostalgie’: Leander Haussmann’s Sonnenallee. all narratives in which we deal with past events: the fact that their level of German Life and Letters 56 (2): 156–167. truth is at least to a certain extent unknown. Although the cues through 5. Dale, Gareth. 2007. Heimat, »Ostalgie« and the Stasi: The GDR in German which Persiel points at the constructedness of the narrative are numerous, Cinema, 1999–2006. Debatte: Journal of Contemporary Central and Eastern they do not form a postmodern bombardment of signs which would cloud Europe 15 (2): 155–175. the intended meaning of the movie. 6. Enns, Anthony. 2007. The Politics of Ostalgie: Post-Socialist Nostalgia in Re-In my view, with This Ain’t California Persiel has added another layer to cent German Film. Screen 48 (4): 475–491. the relation between Ostalgie and German cinema. Although the ‘doku- 7. Hoskins, Andrew. 2010. New Memory: Mediating History. Historical Journal mentarische Erzählung’ is not at all a plea to return to the political state of of Film, Radio and Television 21 (4): 333–346. affairs in the GDR, its director has managed to transcend the presence of 8. Nichols, Bill. 2010. Introduction to Documentary, 2nd ed. Bloomington, IN: binary oppositions in discourses surrounding life in the GDR. There was Indiana University Press. oppression from the state, but this created a unique situation in which a 9. Persiel, Marten. 2012. This Ain’t California. Farbfilm, Wildfremd. true sense of community among like-minded people – the skateboarders 10. The Holy Bible. English Standard Version. ESV. Available at: https://www.esv. – who opposed the SED could gain ground. Therefore, This Ain’t Cali-org (22 June, 2017). fornia is in my opinion a symbol both against Ostalgie (in its literal and 11. Ward, Paul. 2005. Documentary: The Margins of Reality. London: Wallflower Press. 54 V. 56 Portret kot detektivka in tihožitje kot basen − iskanje … 57 Matic Ferlan Ta kratki vpogled v razvejanost koncepta gledanja slike naj služi kot Portret kot detektivka poudarek, da bodo umetnine v pričujočem besedilu obravnavane zgolj po enem od mnogoterih načinov, ki so nam na voljo; tako bi eventualno lahko in tihožitje kot basen − iskanje skrite simbolike taiste slike analizirali po povsem drugih principih. Glede na to, da je ta v klasičnih umetninah prispevek nastal na podlagi mojega predavanja na kulturološkem simpo-ziju, ki je v srž zanimanja postavil simbol, sem se odločil za ponazoritev Uvodni ekskurz v teoretično podstavo umetnostnozgodovinskega ikonografsko-ikonološke analize. Gre za eno bolj uporabnih in uporablja-nih umetnostnozgodovinskih pomožnih disciplin, ki preko tristopenj- gledanja umetnine preko ikonološko-ikonografske analize skega analitičnega modela umetnino najprej opiše (deskripcija), jo razloži Naslovna tema tega besedila orisuje enega od segmentov umetnostnozgo- (ikonografska analiza) in jo postavi v širši kontekst (ikonološka analiza).1 dovinskega raziskovanja v praksi. Na treh konkretnih slikarskih prime- »Šolski primer« ponazoritve take analize je katerakoli upodobitev Jezusa rih bom namreč predstavil branje nemalokrat skritih simbolov, v katerih na križu. V okviru ikonografsko-ikonološke analize bomo upodobitev pogosto tiči narativni corpus umetnine. Naj že takoj opozorim, da je skri-najprej opisali in prepoznali nekega moškega, ki je pribit na križ; ikono-tost teh simbolov navadno kulturno-časovno pogojena. To pomeni, da je grafska obravnava bo na podlagi raznoterih simbolov prepoznala Jezusa večina umetnin v okolju, v katerem je nastala, dejansko povsem dobro kot osebo iz Biblije, ki je za svoje zločine zoper rimsko nadoblast visela na razumljena, četudi danes včasih potrebujemo šolanega umetnostnega križu do smrti; ikonologija pa bo ta moment in predvsem njegov pomen zgodovinarja, da prebere simbole in nam tako pove, o čem slika sploh brala znotraj krščanske mitologije o Kristusu, odrešeniku sveta, ki je s govori. Temu botruje več dejavnikov − lahko nam je neka politična situa-svojo smrtjo na križu ljudem omogočil posmrtno življenje (Germ 2001, cija iz preteklosti, ki se navezuje na določeno umetnino, povsem tuja in je 8–15; Germ 2006a, 8–9; Panofsky 1975, 19–22; Panofsky 1994, 38–40; Van promptno ne zaznamo, pogosto pozabimo na versko situacijo v preteklo-Straten 2003, 9–22). sti, zanemariti ne smemo niti modnih trendov in literarnih uspešnic, prav Ikonografska klasifikacija je na makro nivoju razdeljena na profano in tako moramo v zakup vzeti posebej pomembne momente v občem živ-sakralno ikonografijo. Slednja se seveda navezuje na krščansko religijo,2 ljenju in pogosto tudi razne anekdote iz življenja slikarja, skratka celoten medtem ko je temeljna predispozicija profane strani obravnava nesakral-Zeitgeist. Umetnostni zgodovinar je − v tem kontekstu − torej šolan zgo-nih motivov.3 Profana ikonografija je lahko literarna (z mitološkimi ali dovinar, ki vse te elemente zazna in jih zna prebrati − se zna vživeti v čas nastanka umetnine. 1 Naj opozorim, da obstaja več variacij ikonološko-ikonografske analize. Ta, Neko umetnino lahko raziskujemo, o njej razglabljamo ali jo preprosto ki je uporabljena v tem tekstu, se v veliki meri naslanja na metodo Erwina gledamo z več različnih gledišč − vloga umetnine z zgodovinskega ali Panofskyjega. (Panofsky 1994). političnega, finančnega, literarnega, modnega, konec koncev tudi estet-2 Sam pridevek sakralen se sicer v splošnem nanaša na neko verstvo. A glede skega in umetniškega vidika. Umetnostnozgodovinski način gledanja je na to, da je klasična umetnostna zgodovina evropski produkt in se ukvarja hkrati poseben samostojen način gledanja umetnine in tudi način, ki se skoraj izključno z Zahodno Evropo (z nekaj odstopanji predvsem v zelo stars koherentno vključitvijo vseh naštetih disciplin (h katerim jih je treba ih oziroma zelo mladih obdobjih), je samo po sebi umevno, da se nanaša na pridati še kar nekaj) trudi biti najbolj vseobsegajoč in temeljit. Prav tako krščansko vero. tudi znotraj umetnostne zgodovine obstaja več različnih principov obrav-3 Na tej točki naj opozorim, da profana in sakralna ikonografija nista v med-nave umetnine − arhivsko-zgodovinski, kontekstualni, kritiški, muzeolo-sebojni diskrepanci, saj velik del zgodovine konec koncev tega sploh ne ški, formalnoanalitični, morfološkoanalitični, ikonološko-ikonografski in omogoča. Vera je bila tako močno vpeta v vsakdanje življenje, da zelo težko še kar nekaj drugih (Germ 2006a, 8–9; Panofsky 1994, 38–40; Van Straten najdemo kakšne absolutno profane motive. To bo vidno tudi pri treh nos-ilnih primerih, ki bodo uporabljeni v tem besedilu − vsi spadajo v profano 2003, 9–10). ikonografijo, a pri vseh bo narativna konotacija precej izrazito krščanska. 58 Matic Ferlan Portret kot detektivka in tihožitje kot basen − iskanje … 59 nemitološkimi temami) ali neposredno spoznavna, kamor uvrščamo je portret dolgo časa povezovala s sliko Ritra- portret, žanr, krajino, tihožitje in akt (Germ 2001). Ravno zadnjih pet tto di Lionel o d'Este ( Portret Lionel a d'Este, glej motivov obča javnost v galerijah navadno hitro pogleda in odide naprej – Sliko 2), češ da je to pogrešani par diptiha. Upo- neiščoč neko skrito simboliko, češ kaj se pa sploh lahko zanimivega skriva dobljenka bi bila tako Margherita Gonzaga, ki je v preprostem šopku cvetja v vazi, portretu baročne matrone ali izseku iz bila po arhivskih virih sodeč Lionellova soproga. romantične, dišeče krajine? Glavna argumenta te hipoteze sta avtorstvo, saj V jedru tega besedila so po omenjeni metodi analizirana tri slikar- je to sliko prav tako ustvaril Pisanello, in data- ska dela, ki sem jih izbral povsem na podlagi njihove zanimive vsebine in cija: podobno kot Ritratto di principesa naj bi kopice simbolov, ki jih opredeljujejo. V praksi bo hitro vidno, kako lahko tudi ta slika nastala okrog leta 1440. A že ob hitri interpretiranje takih simbolov postane kar nekoliko detektivsko delo. primerjavi obeh slik lahko opazimo, da je ta pre- Na videz povsem običajen portret mlade italijanske plemkinje ( Ritra-sumpcija nekoliko nenavadna, saj imata sliki več tto di principesa [ Portret princese, glej Sliko 2.1]) se sprevrže v reševanje Slika 1: Antonio di Pu- razhodišč kot stičišč. Obdelava figur se razlikuje, njene identitete in v ugotavljanje, ali je bila sploh upodobljena za časa živ-ccio Pisano – Pisanello, proporcionalna zasnova prav tako, obravnava ljenja ali gre morda za posthumni portret, ki je nastal po njeni prerani Ritratto di principessa ozadja je lastna vsaki sliki, na soprogini polovici smrti. Preprosto tihožitje s sadjem ( Canestra di frutta [ Košara s sadjem, ( Portret princese), 1435– ni emblema družine Gonzaga, za nameček pa se glej Sliko 2.4]) po pozornem branju vsakega detajla zaživi kot basen, saj 1445, tempera na platno, 43 × 30 cm, Musée du ne pokrivajo niti mere platen; Portret Lionel a od žuželk pogrizeno sadje v krščanskem duhu aludira na motiv memento Louvre, Paris. Vir: Web d'Este se pne na 28 × 19 centimetrov velikem mori (pomni smrt) in opominja, da nas bo samo zgledno življenje poneslo Gallery of Art (2017). platnu, Portret princese pa obsega 43 × 30 centi-v nebesa. Baročna slika Veselo omizje (tudi Kvartopirci I, glej Sliko 2.5) pa Vir: Web Gallery of Art. metrov površine4 (Cooper 2004, 30; Germ 2011, združuje elemente portreta in tihožitja ter v sebi skriva nekaj etičnih spo-221–222). ročil, ki jih lahko dešifriramo samo s pomočjo nekoč izjemno popularne, Recimo, da so nas zgornji argumenti prep-danes pa praktično pozabljene holandske knjige emblemov. ričali, da omenjeni sliki vendarle nista par in ženska figura ni Margherita Gonzaga. Da bi Prikaz ikonološko-ikonografske analize kot sredstva za iskanje lahko odkrili identiteto upodobljenke, bomo in razlago simbolike v umetnosti na praktičnih primerih morali uporabiti naslednjo stopnjo naše analize − ikonografijo. V obzir bomo vzeli šest detaj- Za prvi prikaz ikonološko-ikonografske analize v praksi sem na primeru lov, ki se bodo v ikonološkem zaključku sesta-portreta izbral delo Ritratto di principesa ( Portret princese, glej Sliko 1), ki vili v konvergirano pripoved o skrivnostni jo je okrog leta 1440 naslikal italijanski slikar Antonio di Puccio Pisano − upodobljenki. Pisanello. Na prvi pogled gre za povsem običajen portret iz preloma pozne Že omenjeno obilje rožnatih nageljnov, ki se gotike in zgodnje renesanse (Germ 2011, 221–222). Kot bomo videli, pa bohotijo po grmičevju za upodobljenko, so tra-se v sliki skriva napeta zgodba o mladi plemkinji, neuslišani ljubezni in Slika 2: Antonio di Pu- dicionalen simbol poroke in zakonske ljubezni, smrti. ccio Pisano – Pisanel- Na sliki je profilno upodobljena ženska figura, ki gledalcu kaže svoje lo, Ritratto di Lionel o d‘Este ( Portret Lionel a 4 Da bi si bralec bolje predstavljal, kako je videti levo lice. Po draperiji sodeč gre za predstavnico višjega sloja; postavljena je d‘Este), 1441, tempera na šolski primer zgodnjerenesančnega poročnega pred grmičasto-cvetoče ozadje, ki ga obletavajo metulji. Glede na zanimiv platno, 28 × 19 cm, Ac-diptiha, naj si ogleda diptih Pierra della Fran- tip konstelacije portreta in obilje rožnatih nageljnov, ki so tradicionalni cademia Carrara, Berga-cesce Doppio ritratto dei duchi di Urbino ( Portret simbol poroke in ljubezni, bi lahko trdili, da gre za poročni diptih. Stroka mo. Vir: Web Gallery of Federica da Montefeltra in njegove žene Battiste Art. Sforza, glej Sliko 3 na naslednji strani). 60 Matic Ferlan Portret kot detektivka in tihožitje kot basen − iskanje … 61 tako da še vedno lahko ob hitrem pogledu v družinsko drevo rodbine Este bomo ugotovili, da je povsem legitimno zagov Pisanellovem času živela samo ena Ginevra d'Este − hči kneza Niccoloja varjamo dejstvo, da III. in njegove žene Parisine. Ta se je res poročila (rožnati nageljni), a ker gre za poročni portret je šlo za dinastično poroko, je v zakonu trpela (orlice) in njena slabotna (morda diptih). V nena-psiha in nemirna duša (glinen vrč) ji pri tem nista pomagali, zato je skru-vadni jukstapoziciji šena hitro umrla (posušen osat in metulji), stara rosnih 21 let. Slika je tako temu rožnatemu cvetju skoraj gotovo nastala kot posthumni portret v spomin na žalostno premi-pa so prav tako mno- nulo princeso (Cooper 2004, 90; Germ 2011, 221–222). žično zastopane orlice, Drugi primer uporabe ikonolo- ki pendantno simboli- ško-ikonografske analize za branje zirajo žalost in trplje- simbolov med neposredno spoznav- nje. Že na tej točki je Slika 3: Piero della Francesca, Doppio ritratto dei nimi motivi je tihožitje. Izbral sem simbolno sporočilo duchi di Urbino ( Portret Federica da Montefeltra in nekoliko mlajše delo: Canestra di tega poročnega por- njegove žene Battiste Sforza), 1465–1466, tempera frutta ( Košara s sadjem, glej Sliko treta sila nenavadno, na leseno ploščo, 47 × 66 cm, Galleria degli Uffizi, 2.4) italijanskega baročnega slikarja metulji pa vse skupaj še Firence. Vir: Web Gallery of Art (2017). Michelangela Merisija de Caravag- bolj navdajo z melanholičnim prizvokom. Te živali namreč po krščanski gia iz leta 1599. Vidimo lično urejeno interpretaciji predstavljajo človeško dušo, odrešeno telesnih spon. Do te tihožitje s sadjem, ki je postavljeno razlage pridemo preko življenjskega cikla metulja, saj je ta tristopenjski Slika 2.4: Michelangelo Merisi de na mizo. V maniri prejšnjega lova za tako kot človeško življenje − gosenica predstavlja naše zemeljsko življenje, Caravaggio, Canestra di frutta ( Ko- bogato simboliko smo lahko prepri-buba v zapredku našo smrt in metamorfoziran metulj naše večno življe- šara s sadjem), 1599, olje na platno, čani, da se nam nekaj podobnega nje v nebesih. Na rokavu upodobljenkine draperije je razbit glinen vrč, 46 × 64,5 cm, Biblioteca Ambrosia- obeta tudi v tem primeru (König iz katerega kvišku moli posušen osat. Motiv razbitega vrča srečamo že na, Milano. Vir: Web Gallery of Art 1997, 31–32; Moir 1984, 100; Hibbard (2017). pri Ciceru in od takrat dalje je razmeroma pogosto prisoten v krščansko-1988, 80–85). humanističnih krogih, saj aludira na antično reklo corpus quasi vas est V pleteno košaro je zloženo sadje in nekaj listov. Kompozicija je zasno-animi.5 Ta motiv se precej sklada s pomenom metuljev in se poveže tudi vana zelo centralno in nekompleksno, ozadje je preprosto in izčiščeno, z orlicami, saj posušen osat v vrču predstavlja smrt in žalovanje (Cooper samo tihožitje pa naslikano s tako prefinjenim naturalizmom, da brez 2004, 27–28, 30–31; Cirlot 1962, 33–34; Hall 1975, 55; Germ 2006b, 130– težav prepoznamo vse vrste sadja, načeloma tudi liste, nekateri posa-133; Germ 2011, 221–222). mezniki pa lahko na podlagi ugrizov žuželk identificirajo celo storilca Poleg vseh teh pomenskih polj je treba še omeniti, da je vrč na mla-samega ugriza. Kljub temu da gre za nadvse kvalitetno in lepo sliko, ki denkinem rokavu emblem plemenite italijanske družine Este. Ker gre za resnično kaže virtuoznost Caravaggia, bi večina ljudi v galeriji po zadovo-precej razvejano družino, nam ta podatek še ne da natančne identifikacije. ljitvi estetskega poželenja hitro odšla naprej, iščoč kaj bolj atraktivnega. A A če v interpretacijo vključimo še brinovo vejico, pripeto na obleko, se bolj storili bi napako, saj jim to lahko nudi že ta slika (König 1997, 31–32; Moir približamo odgovoru. Brin lahko sicer predstavlja čistost in neomajnost, 1984, 100; Hibbard 1988, 80–85). še bolj verjetno pa je, da se navezuje na upodobljenkino ime. Brinu se po V umetnosti je simbolika rastlin ena najbolj obširnih ikonografskih italijansko reče ginepro, kar je etimološko precej blizu imenu Ginevra. In podskupin in praktično ni rastline, ki ne bi bila nosilka vsaj enega posebnega pomena. Caravaggievo tihožitje vsebuje kutino, dve vijolični in dve 5 Človeško telo je kot posoda duše, op. a. beli figi, jabolko, hruško, breskev, štiri grozdne stroke – belega, rdečega, 62 Matic Ferlan Portret kot detektivka in tihožitje kot basen − iskanje … 63 črnega in zlatega – ter listje breskve, kutine, fige in nekaj listov vinske Celotno kompozicijo lahko beremo na več načinov. Upoštevamo lahko trte. Jabolko navadno aludira na sadež spoznanja in ga tako povezu- specifične konstelacije sadja v zanimive jukstapozicije in iščemo sporo-jemo z grehom, napuhom, vednostjo;6 kutina predstavlja zakonski stan in čilnost v koherentnosti delov kompozicije. Precej bolj na dlani pa se zdi plodnost. Grozdje se nanaša na Kristusovo kri in posledično na zadnjo branje po principu, da vse različne simbole združimo v skupine in tako večerjo, čemur je sledilo Jezusovo križanje. Poleg tega pogosto nazna-dobimo tri večje celote: v prvi so simboli s pozitivno oziroma dobro kono- čuje Jezusov prvi čudež, ko je na svatbi v Kani Galilejski vodo spreme-tacijo, v drugi simboli z negativno oziroma slabo konotacijo in v tretji nil v vino. Tako grozdni strok lahko predstavlja tudi čudež v splošnem. simboli, ki se nanašajo na čudežno naravo Cerkve in krščanstva. Povsem Breskev povezujemo s čistostjo, resnico in odrešenjem; hruško pa s Kris-legitimno bi dejali, da se celotno tihožitje nanaša na Rimskokatoliško tusovim utelešenjem, posredno lahko tudi s plodnostjo. Simbolika hruške cerkev kot institucijo s fundamentalnimi doktrinami in dogmami – kar je je pogosto podobna tisti jabolka – če je jabolko simbol greha z bolj izraže-na svetu slabega, je treba po božjem posredovanju transformirati v dobro. nim moškim potencialom (Adamov sadež), je hruška inačica tega simbola, Povedano v krščanskem duhu – iz grešnikov je treba narediti vernike a z bolj ženskim potencialom (Evin sadež). Od sadja nam ostane še figa, ki (König 1997, 31–32; Moir 1984, 100; Hibbard 1988, 80–85). jo lahko razumemo v glavnem na dva načina. Po Genezi naj bi si Adam To sporočilnost košare kot metafore Cerkve potencira tudi never- in Eva, ko sta zaužila sadež spoznanja, genitalije pokrila s figovim listom. jetni naturalizem, v katerem je slika izdelana. Trompe l'oeil 9 daje gledalcu V tej interpretaciji figa predstavlja skromnost, seksualnost in smrtnost. V močan občutek pristnosti, kristjanu pa morda celo čudežnosti in subli-navezavi na to lahko figa predstavlja božjo neomajnost in klenost7 in lahko mnosti pred bogom. Ta estetska plat je zgodovinsko gledano eden ključ- tako ob prisotnosti drugih simbolov neko sporočilo še dodatno potrjuje ali nih principov igranja na vest krščanske publike. Bolj kot umetnina sledi odobrava. Drugi način branja pa se koncentrira na dejstvo, da je figa tretje principu mimezisa,10 bolj bo razumljena kot sveta, kot božja (König 1997, drevo, ki se omenja v Bibliji, in se tako navezuje na Sveto trojico. V našem 31–32; Moir 1984, 100; Hibbard 1988, 80–85). primeru ta verzija ni tako ustrezna, saj so v tihožitju štiri fige8 (König 1997, Zadnji primer, ki sem ga izbral, pa je slika, ki združuje portret, 31–32; Moir 1984, 100; Hibbard 1988, 80–85; Cooper 2004, 14, 66, 76, 127– natančneje skupinski portret, in tihožitje. Gre za delo slikarja Almana-128, 133, 136; Cirlot 1962, 14, 116; Hall 1975, 30, 121, 142, 238, 257). cha z naslovom Veselo omizje (tudi Kvartopirci I, glej Sliko 2.5), nastalo v tretji četrtini 17. stoletja. Upodobljenih je osem figur, ki so razdeljene v tri 6 Glede na to, da je baročni čas tako prežet s krščanskim duhom, moramo skupine. Leve tri osebe igrajo igro mora, naslednje tri pa trapollo. Zadnji praktično vse simbole brati v tej maniri. 'Vedenje' je tako mišljeno v smislu Geneze – Adam in Eva sta se po užitju sadeža spoznanja (ki je po izročilu dve osebi presekata kompozicijo s svojo pozicijo, a hkrati ohranjata izra-jabolko) zavedala svoje golote, s čimer je simbolno nakazan trenutek, ko sta zito izokefalijo11 (Košak 2005, 3–5; Klemenčič in Murovec 2005, 9; Komelj spoznala, da sta smrtna. 1999, 55–56; Komič 2007, 7). 7 'Božja neomajnost' je tu mišljena v navezavi na Genezo – Bog je rekel Adamu Če pogledamo malce širše, bomo hitro ugotovili, da so tri glavne enti-in Evi, da bosta trpela posledice, če bosta jedla z drevesa spoznanja; na koncu tete slike pijančevanje, kajenje in kvartanje. Zakaj bi Flamec Almanach, ki so bile posledice res hude. je večinoma deloval na Slovenskem v času vpliva močnih krščanskih vred-8 Lahko bi sicer iskali neke interpretacije, a bi bile te izpeljane bolj na silo – ne-nost, naslikal skupinski portret takih družbenih prostakov in promoviral kaj v smislu fige kot simbola Svete trojice, ki je največja krščanska skrivnost, torej posredno simbol celotnega krščanstva. Numerično vrednost štirih fig bi 9 Trompe l'oeil je terminus technicus, ki se nanaša na skrajno realistični stil sli-lahko navezali na štiri velike zahodne cerkvene očete (sv. Ambrož, sv. Avguš- kanja. Umetniki želijo doseči tako močan naturalistični učinek, da gledalec tin, sv. Hieronim, sv. Gregorij Veliki) – ljudi iz cerkvene zgodovine, ki so včasih sploh ne loči umetnine od narave; op. a. ključno prispevali k rojstvu teologije in celotne Rimskokatoliške cerkve. Štiri 10 Mimezis je termin iz antične umetnosti in filozofije, pomeni pa karseda zves-fige bi v tem kontekstu lahko predstavljale modrost Cerkve. A, kot rečeno, ta to posnemanje stvarnega sveta v vseh aspektih, ki so ad hoc možni; op. a. interpretacija je zelo na silo iztrgana iz konteksta in skoraj gotovo ne zdrži 11 Izokefalija je princip konsteliranja skupine figur v isto vertikalno linijo, pri ikonografskih trendov Caravaggieve dobe. čemer imajo vsi glave na isti višini; op. a. 64 Matic Ferlan Portret kot detektivka in tihožitje kot basen − iskanje … 65 brana knjiga − takoj za Biblijo, seveda). Emblem je kombinirano znamenje slikovnega in besedilnega dela, ki skuša likovno predstaviti različne koncepte, ideje, pojme. Dejansko gre za nekakšen dogovorjen slikovni slovar pojmov: ko je moral umetnik upodobiti nekaj, kar nima likovne pre- zence, je v roke vzel knjigo emblemov in upo- rabil predlagano podobo (Košak 2005, 3–5; Kle- menčič in Murovec 2005, 9; Komelj 1999, 55–56; Komič 2007, 7; Germ 2001, 54–55).12 Če prelistamo Visscherjevo uspešnico, bomo kmalu naleteli na dva emblema − Elck wat wils (glej Sliko 6) in Evanescet (glej Sliko 7). Elck wat wils je sestavljen iz dveh kovinskih vrčev različnih dimenzij in steklenega kozarca Slika 6: Roemer Visscher, Emblem Elck wat wils, − tako kot Almanachovo tihožitje, ki ga ses-Slika 5: Almanach, Veselo omizje ( Kvartopirci I), 1650–1675, olje na platno, Die Sinnepoppen, 1614. tavljata dve različno veliki majoliki in façon de 163 × 281 cm, Narodna galerija, Ljubljana. Vir: Komelj (1999, 55). Vir: Lubej (2005, 39). venise. Elck wat wils je sicer večpomenski moto, v glavnem pa predstavlja zmernost. Razlaga njihove slabe navade? Že na tej točki lahko precej suvereno domnevamo, se nanaša na krčmarske dnevnike iz nemških da mora obstajati še kak drug vidik, ki smo ga spregledali. V prvem planu dežel v tem času − ker je bilo pijančevanje v slike vidimo diagonalno postavljeno tihožitje, ki je v prostor vpeto sre-takem razvratu, se je spilo in polilo vse preveč diščno. To se na prvi pogled incognito zliva z žanrskim okoljem kranj-vina, zato so se gostilničarji odločili, da bodo ske beznice, a dejansko gre za povsem samostojen element. Za nameček vino stregli z vodo. Če bi torej takrat prišli v je pručka s tihožitjem dejanski nosilec sporočilnosti celotne slike (Košak neko beznico in naročili dva decilitra rujnega, 2005, 3–5; Klemenčič in Murovec 2005, 9; Komelj 1999, 55–56; Komič bi dobili le polovico tega in deciliter vode. Tako 2007, 7). se je varčevalo z vinom in preprečevalo preti- Tihožitje je sestavljeno iz štirih elementov, ki med seboj niso v konkretni rano pijanost. Zato so dva vrča (večji za vodo in smiselni korelaciji − dve majoliki različnih dimenzij, steklen kozarec façon manjši za vino) in vinski kozarec simbol zmer-de venise in tleča, v zanko zvita vrvica tobaka. Tudi tokrat bomo odgovore nosti. Drugi emblem − Evanescet – pa sestoji poiskali v knjigi. V zakup moramo vzeti podatke, ki jih imamo − gre za Slika 7: Roemer Visscher, iz vehementno goreče tobačne vžigalne vrvice. Emblem Evanescet, Die sliko, ki jo je naslikal flamski slikar v 17. stoletju. Med osrednjima elemen-Zopet motiv, ki ga lahko vidimo tudi v Alma- Sinnepoppen, 1614. Vir: toma slike (skupinski portret in tihožitje) obstaja nekakšna diskrepanca; Lubej (2005, 39). nachovem tihožitju, le da je tam tlenje prika- tihožitje je sestavljeno iz naključnih primerov, ki skupaj tvorijo neko spo-zano nekoliko bolj subtilno. Motiv predstavlja ročilo. Ko oboroženi s temi podatki pogledamo v umetnostni sistem na Flamskem oziroma Holandskem v 17. stoletju, bomo hitro naleteli na 12 S pomočjo emblemov lahko tako ilustriramo veliko konceptov, ki nimajo knjigo Die Sinnepoppen iz 1614, katere avtor je Roemer Visscher. Gre za neke univerzalne manifestacije; na primer pojme, celine, države, človeške knjigo, ki je bila svoj čas res zelo popularna predvsem med severnoevrop-lastnosti in karakterje, grehe in vrline in tako naprej. Emblem je torej simbol v svoji primarni definiciji − materializacija arbitrarne asociacije brez logične skimi slikarji (na območju Flamske in Holandske je bila druga najbolj korelacije med podobo in pomenom (Germ 2001, 55–54). 66 Matic Ferlan Portret kot detektivka in tihožitje kot basen − iskanje … 67 minljivost, češ da se naše življenje obnaša kot vžigalna vrvica − močno lahko videli, da imajo še tako preproste stvari, kot je sadje, lahko izrazito gori, a zelo na hitro ugasne (Košak 2005, 3–5; Klemenčič in Murovec globok pomen. Caravaggieva Canestra di frutta konec koncev predstavlja 2005, 9; Komelj 1999, 55–56; Komič 2007, 7). Rimskokatoliško cerkev. Zadnja slika pa je v igro vključila še poznavanje Če bi oba emblema povezali v preprosto enotno sporočilo, bi se to literature. Tako smo lahko nek naključen del slike identificirali kot pre-lahko glasilo: »Če hočeš ta kratek čas, ki ti je namenjen, živeti dobro, ga mišljena življenjska vodila, ki so morda na prvi pogled v kontradikciji s živi zmerno.« Sporočilo slike je skoraj nedvomno opozorilo na pogubnost povsem vizualno platjo slike. Naslikano je pijansko veseljačenje kot nekaj razvad tedanjega časa ‒ kart, tobaka in alkohola (Košak 2005, 3–5; Kle-izrazito pozitivnega, a sporočilo slike je ravno nasprotno. menčič in Murovec 2005, 9; Komelj 1999, 55–56; Komič 2007, 7). Moj kratek prispevek naj na koncu služi predvsem kot pokazatelj, da umetnost vedno govori zgodbo. Treba jo je samo znati prebrati. Zaključek Umetnostna zgodovina je res zelo široka veda, ki poleg obvladovanja Literatura splošne zgodovine in razvoja umetnosti zahteva tudi poznavanje bota- nike, zoologije, zgodovine mode, heraldike, poglobljen vpogled v zgodo-1. Cirlot, J. E. 1962. A Dictionary of Symbols. New York: Philosophical Library. vino Cerkve in profane politične situacije na določenih območjih, pozna-2. Cooper, Jean Cambell. 2004. An Illustrated Encyclopaedia of Traditional Sym-vanje šeg in navad, ljudskega izročila, knjižnih uspešnic, vsaj pasivno bols. Ljubljana: Mladinska knjiga. znanje veliko tujih jezikov itd. In vse našteto je bilo potrebno samo za 3. Germ, Tine. 2001. Uvod v ikonografijo. Ljubljana: Filozofska fakulteta. analizo treh primerov, ki so bili uporabljeni v tem prispevku. S tem pri-4. --- 2006a. Podoba in pomen v likovni umetnosti. Maribor: Založba Pivec. spevkom sem poleg ravni zahtevnosti umetnostnozgodovinskih razisko- 5. --- 2006b. Simbolika živali. Ljubljana: Modrijan. valnih postopkov želel v praksi prikazati, da ima vsaka umetnina neko 6. --- 2011. Evropska umetnost poznega srednjega veka. Ljubljana: Znanstvena svojo zgodbo, pa najsi je na prvi pogled še tako preprosta in neposredna. založba Filozofske fakultete. Pomemben del tega teksta je tudi praktični prikaz ene glavnih umetno-7. Hall, James. 1975. Dictionary of Subjects and Symbols in Art. London: John stnozgodovinskih metod – ikonografsko-ikonološke analize. Ta s svojo Murray. prefinjeno in premišljeno strukturo resnično omogoča najbolj celovito 8. Hibbard, Howard. 1988. Caravaggio. London: Thames and Hudson. interpretacijo umetnine, ki smiselno rase od povsem bazičnega opisa 9. Klemenčič, Matej in Barbara Murovec. 2005. Almanach, slikarstvo druge po- (deskripcije) preko prvega prepoznavanja simbolov (ikonografije) do lovice 17. stoletja na Kranjskem in stanje umetnostnozgodovinskih raziskav. umestitve v najširši kontekst (ikonologija). Tri slike, ki so bile analizirane V Almanach in slikarstvo druge polovice 17. stoletja na Kranjskem, ur. Barbara v tem tekstu, so pokazale tudi, da je treba pri interpretaciji v zakup vzeti Murovec, 9–20. Ljubljana: ZRC SAZU Umetnostnozgodovinski inštitut Fran-vsak najmanjši detajl, saj je verjetnost, da ima ta točno določen simbolni ceta Steleta. pomen, večja, kot pa da gre za brezpomenski žanrski element. 10. Komelj, Miklavž. 1999. Pomenska dvojnost Almanachovih Kvartopircev I. V S prebiranjem detajlov, katerim sprva morda ne posvečamo toliko Acta historiae artis Slovenica, ur. Ana Lavrič, 55–58. Ljubljana: ZRC SAZU pozornosti, smo lahko razložili sporočilo slik. V prvem primeru smo se Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta. tako zanašali predvsem na branje rastlinja in uporabo heraldike, za ključni 11. Komič, Renata. 2007. Almanach. Ljubljana: Filozofska fakulteta. preskok v razumevanju pa smo potrebovali tudi nekaj znanja italijan- 12. König, Eberhard. 1997. Caravaggio. Köln: Könemann. ščine in latinščine. Ko smo temu pridali arhivske vire, se nam je razgrnila 13. Košak, Tina. 2005. Almanachovi kvartopirci. Ljubljana: Filozofska fakulteta. žalostna zgodba mlade italijanske plemkinje Ginevre, ki je bila zaradi 14. Lubej, Uroš. 2005. Slikar Almanach in njegovi naročniki. V Almanach in sli-dinastičnih načrtov svojih staršev primorana stopiti v zakon z neljubljeno karstvo druge polovice 17. stoletja na Kranjskem, ur. Barbara Murovec, 21–58. osebo. Od vsega slabega je kmalu zbolela in umrla. V drugem primeru smo Ljubljana: ZRC SAZU Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta. 68 Matic Ferlan 15. Moir, Alfred. 1984. Caravaggio. Beograd: Prosveta in Vuk Karadžić. 16. Panofsky, Erwin. 1975. Ikonološke študije. Beograd: Nolit. 17. --- 1994. Pomen v likovni umetnosti. Ljubljana: ŠKUC in Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. 18. Van Straten, Roelof. 2003. Uvod v ikonografiju. Zagreb: Institut za povijest umjetnosti. 19. Web Gal ery of Art. Dostopno prek: http://www.wga.hu/index.html (17. junij 2017). VI. 70 Kadilec kot simbol zla v 21. stoletju – vizualna in tekstovna … 71 Patricija Šošter uporabe rastline, ki sega vsaj tja do Aztekov in Majev. V postmoderni Kadilec kot simbol zla v 21. stoletju – pride do zamenjave ideala, in če je cigareta prej simbolizirala ideal moderne – eleganco, velikodušnost in šarm –, je danes glavni upornik vizualna in tekstovna analiza opozoril idealu zdravega telesa z ravnim trebuščkom in čistimi pljuči (de Pra-na tobačnih izdelkih contal 1999). In če to povežemo z delovanjem tega, kar je Foucault (2000) imenoval biooblast, katere naloga je popolno ustoličenje življenja s pomočjo stroge regulacije teles, lahko rečemo, da so cigarete pač Nekoč nekdo, na smrt obsojen, s kajenjem tudi nam škoduješ, za zdravje škodljive; in to naj bi bil zadosten kriterij za njihovo prepo-ker nekadilca je ubil, ker dihaš isti zrak kot mi; ved. Po dolgih letih protitobačnega boja pa vidimo, da zdravje očitno izrekel je poslednjo željo, veš zdravje prva je vrednota, še ni najpomembnejša ponotranjena vrednota vsaj 20 % ljudi na svetu da bi še eno pokadil. tobačni dim je pa strupen, – kadilcev. In ker si seveda želimo zdrave družbe, so nova zdravstvena Pa so mu rekli vrli rablji: a mi ti hočemo le dobro, opozorila na tobačnih izdelkih naredila premik od poskusa delovanja – Kaj, cigareto? Rajši ne, vsak človek nam je dragocen. logičnih apelov o škodljivosti cigaret za zdravje k bolj emocionalnim veš, nikotin škoduje zdravju, daj, bodi mož – premagaj se! No, pa so gavge zaškripale apelom, ki kadilca bolj kot kadarkoli prej stigmatizirajo kot nasprotnika pa so ga spravili s sveta. vrednot večinske družbe. Pomisli, da se uničuješ, Umrl je s kletvijo na ustih – Opustite kajenje – ostanite živi za svoje bližnje. Napis jasno kaže, kaj raje na zdrav način umri, in spet je eden manj, haha. je treba narediti, da, prvič, rešimo sebe, in drugič, potencialnega trplje- ( Svetlana Makarovič, Prekleti kadilci) nja rešimo pomembne Druge – svoje bližnje, kot jih Slovenci včasih poi-menujemo. Na sliki ob napisu vidimo profil kadilca, moškega srednjih Tobak je skozi zgodovino obveljal kot simbol boga z dvema obrazoma, let, ki leži na bolniški postelji, v njegovem nosu pa so cevi, skozi katere »nevarni trs«, ki »nakloni enemu življenje in drugemu smrt …« (D'Aglié mu dovajajo kisik (verjetno krit iz denarja davkoplačevalcev, ki gre v v de Pracontal 1999). To drugo je tisto, česar se najbolj otresa sodobna javno zdravstvo). Njegov pogled je usmerjen naravnost in je prazen, družba, včasih celo za ceno prvega. Zaradi svoje obsedenosti z zdrav-usta so narahlo razprta, njegova polt je pretirano sfotošopirano sivojem in dolgim življenjem ter strahu pred vsakršnim tveganjem reprodu-modre barve … Če ni že mrtev, bo pa kmalu. Ob njem sta najverje- cira predpis discipliniranega posameznika, ki skrbi za svoje telo, hodi v tneje njegova žena in hči. Njun pogled je usmerjen v kadilca, deklica ga fitnes, pije brezkofeinsko kavo, spolno občuje po misijonarsko in puha drži za roko. Na pultu za njimi so sveži oranžni tulipani. Vzglavje pos-kvečjemu elektronske cigarete. V očeh ideologije varnega kapitalizma telje je nekoliko dvignjeno. Čeprav je naš kadilec videti že popolnoma kadilec simbolizira utelešeno zlo, ko s svojim predajanjem mimobež- hladen, lahko začutimo upanje v pozah žene in hčere ter ostali scenog-nemu užitku ruši ravnotežje fabriciranega sveta ugodja. Če je bila ciga-rafiji. Skratka, naš kadilec bo ali pa je že s svojo smrtjo razočaral svojo reta nekoč simbol zmagoslavja moderne dobe in estetike sublimnega institucijo družine, hkrati pa še institucijo, ki kljub njegovi lastni malo-in je igrala pomembno vlogo pri emancipaciji žensk, je v postmoderni marnosti upa in mu skuša povrniti zdravje. Luzer, ki je imel v življenju dobila povsem drugo konotacijo. Kajenje ni več dejavnost, ki osvobaja, le eno nalogo, to je preživeti, on pa je umrl za cigareto. ampak nasprotno, je razvada, ki zasužnjuje. Kadilec postane prostaški Četudi s kajenjem ne ubiješ sebe, je še mnogo drugih razlogov, zakaj lik, nedvomno devianten, če ne že patološki. Vprašanje, ki se poraja: si zguba. Eden od primerov pravi, da Kajenje povzroča tveganje za impo-Zakaj v 21. stoletju sploh še kadimo? tenco, ob opozorilu pa na družinski postelji, postlani z modro odejo, Ali za začetek bolje: Zakaj danes ne kadimo več? Razloga za izrivanje v položaju fetusa leži (bolje, trpi) razgaljen mladenič. Njegovo orodje kulturne prakse kajenja iz javnega življenja ni smiselno iskati v odkri-ne deluje in najverjetneje je to razlog, zakaj si tako veliko posteljo deli tju škodljivosti tobaka, saj je ta znana že od samega začetka zgodovine sam s sabo. »Erekcija je simbol moškosti in hkrati eden izmed najboljših 72 Patricija Šošter Kadilec kot simbol zla v 21. stoletju – vizualna in tekstovna … 73 kazalcev zdravja« (Impotenca.si). Sicer na videz fit mlad moški na sliki ni prenaša realno zdravstveno opozorilo o možnih posledicah kajenja na zdrav, ker je impotenten; in impotenten je, ker kadi. In če njegova nezmo-oči, povzroča občutek gledanosti s strani oblasti; ne nazadnje je država žnost erekcije najbolj prizadeva njega (in nemara njegovo partnerko), pa je tista, ki opozarja. Če gremo dalje, to oblast poganjajo kolesca progre-vsekakor tudi družbena skrb. Tukaj se nanašam na še eno opozorilo, to je, sivne Evropske unije, ki delujejo na gorivo ideologije zdravega življenja. da Kajenje zmanjšuje plodnost. Ampak kje se skriva večje družbeno zlo? V Pogled, ki ga kadilcu vrača oko, je obsojajoč in nadzorujoč, in čeprav tem, da zaradi kajenja postaneš neploden in posledično nezmožen reprodu-tekst ob sliki nekoliko pokvari vrhunec delovanja biooblasti na opozo-cirati vrsto, ali v tem, da ti nekako uspe priti do otroka, pri katerem nato kot rilih, se pravi tekst skriva pod očesom – če odpremo zavojček tobaka, kadilski starš reproduciraš svojo hibo kajenja? piše: Kajenje ubija – prenehajte zdaj. To je tisto, kar nam v resnici govori Otroci kadilcev pogosteje tudi sami začnejo kaditi. To naj bi bil raci-pogled očesa. Informira nas o morilski cigareti in hkrati obsoja naše onalen stavek z vso potrebno podlago v statistiki, vendar pa njegovo dejanje kajenja, ker rokujemo s tako nevarno stvarjo. Za pomišljajem legitimizirano logičnost dokončno zamegli sličica ob njem – modrook, pride trenutek nadzora, ki nam veleva, naj prenehamo. Navsezadnje smo svetlolas malček rdečih lic, oblečen v belo majčko z lepo narezljanim s čikom v roki izmeček družbe, ki diha za zdravje, to pomeni, diha v ovratnikom, skratka personificirana nedolžnost. V ustih ima dudo, v svoja čista rožnata pljuča zrak, ki pa nikakor ne more biti pravica vseh, katero je vpeta napol pokajena cigareta, in prav v cigareti najverjetneje saj se pravica nekadilcev do dihanja neomadeževanega zraka izključuje tiči razlog, zakaj je izraz na njegovem obrazu videti na meji izbruha joka s pravico kadilcev, da v ta isti zrak puhajo Tobačni dim (, ki) vsebuje več in kričanja. Nedvomno se nova zdravstvena opozorila bolj kot stara kot 70 snovi, ki povzročajo raka. In ker je ne kaditi normalno, je kadilec tekstovna osredotočajo na načine, kako kadilec vpliva na Druge. Tako iz odgovoren za to, da se s svojo patološko razvado premakne drugam. globin latentnih pomenov vznikne še ena ideologija, v Sloveniji poznana Kadilec je patološki. Kadilec je odvisnik. Zasvojen je z drogo. Zasvo-pod sloganom Za otroke gre. jen je z uživanjem tobaka. Niso le patološki subjekti bolj nagnjeni k temu, Kajenje lahko ubije vašega še nerojenega otroka. Noseča kadilka je za da postanejo kadilci, temveč je kajenje samo po sebi že lahko označeno »normalnega« mimoidočega, torej tistega, ki je že ponotranjil vsa tve-kot duševna motnja – v priročniku DSM–5 Ameriškega psihiatričnega ganja v zvezi s tobakom, kot nam jih narekujejo znanstvene raziskave, združenja (American Psychiatric Association 2013, 571–575) je »Motnja nagnusna podoba, neodgovorna oseba, nedvomno zlovešča po značaju. uporabe tobaka (Tobacco use disorder)« v vsakdanu določena tudi z (1) Njena razvada ubija nekaj, kar še ni rojeno. Ta tekst je zanimiv prav z prižigom čika med tridesetminutno hojo, (2) dnevnim prižiganjem ciga-vidika, da čisto samoumevno določa, kdaj je fetus že živo bitje, otrok, rete, (3) kajenjem po več cigaret dnevno in (4) kajenjem ponoči. Nepa-ki je lahko ubit; apelira na to, da je splav umor. Za smrt še nerojenega tološki kadilec je torej le tisti kadilec, ki samega sebe ne bi označil za otroka je kriva cigareta, ampak ker cigareta sama po sebi ne more biti kadilca, ampak prej kot: »Ja, včasih, ko pijem, skadim kakšno cigareto, storilec, je kriv subjekt, na katerega je cigareta pripeta, to je kadilec ampak to je itak samo za vikend ali pa ob sredah …« Spet se vrnemo k oziroma v našem primeru izrecno kadilka. vprašanju, zakaj za vraga v 21. stoletju sploh še kadimo. Kadimo zato, Opozorila bi še na eno opozorilo, in sicer na fotografijo ob napisu ker si cigarete želimo. Ampak želja po cigareti je že označena kot sramo-Kajenje povečuje tveganje za slepoto. Na sliki je obolelo oko s sivo mreno. ten gon, nizkotna potreba, ki izhaja iz naše zasvojenosti z nikotinom. Fotografija je close-up očesa, tako da ne vemo točno, za čigavo oko gre. Še enkrat, isto vprašanje, parafrazirano: Zakaj uživamo cigarete? Šarenica z ekstremno razširjeno zenico je postavljena v sredino, v zenici Ustavimo se pri besedi »uživanje« – živ, življenje. Užitek nam daje je svetlo siv madež v obliki kroga, njegovo središče pa se prekriva s sre-vedeti, da smo v resnici živi. V svoji dovršni velelni obliki »užij« pa nas diščem zenice. Kar želim pojasniti, je, da je oko videti, kot da strmi napeljuje h konzumaciji, potrošnji nečesa. Kapitalizem ne bi obstajal, naravnost predse, torej v kadilca, ki pograbi škatlico cigaret ali zavoj- če ne bi trošili, in ljudje res ne bi trošili, če ob tem ne bi čutili nekega ček tobaka. Oko je brez vprašanja in najprej simbol, ki vrača pogled. užitka. Tukaj se skriva paradoks potrošniške družbe; po eni strani si želi Opozorilo na škatlici gleda kadilca. Menim, da sličica očesa, prej kot da potrošnje in posledično ali pogojno užitka, vendar le do neke mere, čez 74 Patricija Šošter Kadilec kot simbol zla v 21. stoletju – vizualna in tekstovna … 75 to mero pa je lahko užitek največje družbeno zlo (Koltaj 2004). Kulturni nasprotje svoji progresivnosti. Z umikom komunizma je bil primoran kontekst določa, katero uživanje je normativno in katero nesprejemljivo, iskati novega nasprotnika. Trenutno je to brez vprašanja Bližnji vzhod vendar bi lahko rekli, da je vsakršna potrošnja že sama po sebi patolo-in radikalni islamizem, a vendar obstaja tudi notranji sovražnik, ki je ška. Izhaja namreč iz želje, ta želja pa se vrti okoli našega prizadevanja trn v peti poznemu kapitalizmu celo že nekaj let dlje kot terorizem. nadomestiti neko pomanjkanje. Po Lacanu je l'objet petit a tisti skriti Če se osredotočimo na antikomunizem in antitobačno gibanje, lahko zaklad, ki bo zapolnil osrednjo praznino naše želje. Patologija potrošnje prav v kajenju najdemo pomembno povezavo z ideologijo, ki je kapita-se skriva v tem, da noben proizvod ni nikoli zares tisti mali a in nikoli lizmu najbolj nadležna. Dolar (2012) v svojem kratkem tekstu Kajenje in ne zapolni praznine. Blago je ustvarjeno zato, da zadovoljuje potrebe, komunizem izhaja iz naključnega prizora zbranih kadilcev pred man-hkrati pa je privlačno, ker obljublja nekaj več; ampak tisto več je zgolj hattansko stolpnico. Ti predstavljajo heterogeno združbo izobčencev iz fantazma, marketinška poteza, nateg (Žižek 2003). Pri cigareti je dan-družbe, v kateri s pritiskom na vžigalnik vzplemeni duh komunizma. danes (po prepovedi oglaševanja tobačnih izdelkov) tako, da vedno, ko Kadilci nimajo dežele, ampak kjerkoli se pojavijo, v hipu ustvarijo osvo-jo kupujemo, natančno vemo, da dobimo to, kar plačujemo – kratko- bojeno ozemlje in v krogu njihovih brezrazrednih združevanj je dovolj časni užitek kajenja, ki nas z vsakim potegom in izpuhom dima neko-prostora tudi za častne nekadilce. Kajenje še zmeraj simbolizira svobodo liko uničuje. in v času, ko je individualna skrb za zdravje prva vrednota, kadilci pa Razlog, zakaj je kajenje v današnjem času negativen užitek, vreden pre-vztrajno ohranjajo svojo protipreživetveno držo ter skozi kolektivno ganjanja, leži prav v binarnem paru življenja in smrti, to je prav v kono-puhanje dima v zrak vršijo svoj upor, »je šansa za komunizem« (Dolar taciji smrtonosnosti, ki jo nosi cigareta. Njena ambivalentnost imitira 2012). In če se nekomu zdi kajenje cigaret še zmerom nekoliko preveč ambivalentnost življenja samega – razpetost med živeti in umreti. Prav individualna hiba, naj omenim še kajenje marihuane kot zares krogo-v tej instanci razpete cigarete pa najdemo tudi odgovor na vprašanje, točno skupinsko dejanje, pri čemer se džojnt in njegov opojni dim nedis-zakaj kljub vsem opozorilom o zdravstvenih tveganjih kajenja kadilci kriminatorno deli med vsemi tistimi, ki si pač želijo kaditi. še naprej prižigamo čike. Cigarete so sublimne, je zapisal Richard Klein Torej kadilec, »Che vuoi?« Čik, čik kot čik, brez presenečenj, čik, ki (1993). Užitek pri kajenju vključuje tudi negativno izkustvo, šok, znanje ga bom prižgal in ugasnil, čik, ki bo živel približno 5 minut, čik, ki mi o smrtnosti in minljivosti – to je tisto, kar ga napravi še lepšega od bo nudil pavzo v samoti ali v družbi ostalih čikov in njihovih subjektov, lepega. Že Kant govori o negativnem užitku, ki je mračno lep in izhaja čik, ki me bo za trenutek osvobodil urnika in mi dovolil sanjariti. Čika iz prisvojitve večnosti. Večnost v cigareti biva v grenkem priokusu, ki ga si želim, in če je treba, bom s čikom v roki tudi umrl. pusti cigareta v ustih, in tudi v sami praksi kajenja: začenjanja kratkot-rajnega življenja cigarete s prižigom in njenega umiranja z ugašanjem, nato ponovnim prižiganjem in tako dalje. Cigareta deluje torej kot nekakšen simulaker, predstavlja simbolični samomor, ki izpostavi perspek- Literatura tivo Nadjaza – ta ne verjame v lastno izginotje, ko je soočen s smrtjo, se počuti neuničljivega. Cigareta, na katero je pripeta konotacija smrti, 1. American Psychiatric Association. 2013. Diagnostic and Statistical Manual of Kajenje (, ki) ubija!, predstavlja najvišje vrednote in vzvišena občutja Mental Disorders, Fifth Edition. Arlington, VA: American Psychiatric Asso-nekomu, ki zviška gleda na prihajajočo smrt in se ji smeji. ciation. Če smo zlo kadilca kot subjekta kajenja že obdelali z vidika, da je 2. de Pracontal, Michel. 1999. Vojna proti tobaku. Ljubljana: Krtina. patološki, saj ga njegova želja po cigareti (in posledični smrti) izolira 3. Dolar, Mladen. 2012. Strel sredi koncerta. Ljubljana: Cankarjeva založba. od skupnosti, ki si želi predvsem zdrave in krepke družbe, pa gre iskati 4. Foucault, Michel. 2000. Zgodovina seksualnosti. 1, Volja do znanja. Ljubljana: predpisano zlo kajenja še v eni instanci. Kapitalizem podobno kot večina ŠKUC. drugih političnih sistemov išče sovražnika, grešnega kozla, ideološko 5. Impotenca.si. Dostopno prek: http://www.impotenca.si/ (10. julij 2017). 76 Patricija Šošter 6. Klein, Richard. 1993. Cigarettes are Sublime. Durkham and London: Duke University Press. 7. Koltaj, Pavel. 2004. Cigareta. Problemi 42 (1–2): 183–211. 8. Makarovič, Svetlana. 2001. Prekleti kadilci. Ljubljana: Center za slovensko književnost. 9. Žižek, Slavoj. 2003. O človekovih pravicah v dobi Kinder jajčk . Problemi 41 (2–3): 5–13. VII. 78 Meduza in njen pogled: simbol grožnje kastracije ali identifikacije 79 Sebastian Pepelnak Jung in Kerényi (2002, 125–126) pravita, da grška religija ni bila samo Meduza in njen pogled: moško- ali ženskocentrična, ampak so Grki specifično častili tudi t. i. » maiden goddesses«, za katere v našem jeziku težko najdemo ustrezen simbol grožnje kastracije ali identifikacije prevod, saj » maiden« pomeni neporočeno (neoddano) žensko, kar lahko razumemo kot izpad moških lastniških pravic nad žensko. Na primer, Veliko starogrških mitov si vedno znova utrne pot v sodobno vsakdanje Hera ni bila nikoli tako močno povezana z Zevsom (kljub temu da je življenje, naj bo to skozi 1) prebiranje poetičnih in estetskih prozaičnih bila njegova žena) kakor Atena, ki je bila na Peleponezu čaščena kot mati del, v katerih se pojavi stara ali predrugačena verzija starega mita, ki izža-Atena, za Atenčane pa je bila »Mati« (poudarjeno z veliko začetnico, torej reva arhaičnost mitološkega simbola in se v vnovični obravnavi prerodi » not just mother, but THE mother«). Sama ni bila povezana z moškostjo, ter znova oživi; 2) humanistične in družboslovne področne obravnave ampak z moškimi idejami in moškimi karakteristikami, kot sta intelektu-določenih mitov, iz katerih se črpajo transcendentalne in večne ideje, alna in spiritualna moč. Atena je tako » kore« – maiden – kot » partheno s« – ki ponazarjajo brezčasne resnice ali situacijsko specifične in aplikativne devica –, s čimer izkazuje svojo svobodo in nedostopnost moškim. Na tem domisleke; 3) popularno kulturo in dodano neoliberalno ideologijo, ki mestu omenjamo boginjo Ateno zaradi njene vključitve v Ovidovo verzijo teži k vsesplošni vključitvi starega in novega ter njuni konglomeraciji, ki Meduzinega mita, saj je njen ščit zadnje počivališče Meduzine glave. producira svežo entiteto, za katero pa se skriva vedno ista forma. Pred Ovidom lahko Meduzo najdemo že v predolimpijski zgodovini, Mogoče se brezčasnost starogrških mitov prikazuje zaradi njihove in sicer kot kačjo boginjo libijskih amazonk. V tem kontekstu je Meduza časovne daljave ali zaradi njihove vsebine; ključno za nas je, da so še – podobno kakor Atena v antični Grčiji – predstavljala žensko znanje vedno vpeti v postmoderni imaginarij, ki kliče po njihovi reimple-in modrost. Ženski obraz s kačjimi lasmi je bil starodaven in prepozna-mentaciji in reinavguraciji, če tudi iz striktno individualnih razlogov, ven simbol ženske božanskosti in Meduza je skupaj z Ateno in Neith ki vzniknejo ob prevladujočih individualističnih težnjah, ki jih tako iz Egipta predstavljala vrhovno mater in uničevalko v trojici boginj ali drugače predpisuje čas, v katerem živimo. Sprva so bili miti dosto- (Bowers 1990, 220; Marks 2006). Vsekakor je Meduzin najbolj prepoz- pni samo izbranim posameznikom, ki so imeli dostop do starogrškega nan mit, da je bila svečenica v Ateninem templju. Zaradi lepote obraza znanja; sedaj zaradi demokratizacije in popularizacije šolstva, pismeno-in las je pritegnila pozornost Pozejdona, ki si jo je vzel v templju in ga s sti, medijev ter svetovnega medmrežja lahko do njih pride vsakdo, kar tem oskrunil. Atena je zaradi desekracije templja kaznovala Meduzo in pomeni, da so predmet individualne, kolektivno popularne ali instituci-ne Pozejdona. Kaznovala jo je s transformacijo, v okviru katere so njeni onalizirane interpretacije. Nekoč so bili ključni del kozmologije in mito-lasje postali kače, njene oči pa so kogarkoli, ki ji je vrnil pogled, spre-logije starogrške kulture, ki je sestavljala družbeno-kulturni red in aspi-menile v kamen (Marks 2006). Njena zgodba se nadaljuje s Perzejem, ki racijo idealnih vrednot, sedaj pa se pojavljajo predvsem v nostalgični ali se odpravi po njeno glavo, saj želi rešiti svojo mati Danajo pred kraljem mistični formi ter opozarjajo na svoje prvotne »globoke« pomene, oži-Polidektom (zgodba na tem mestu variira). Pri tem mu pomagajo Atena, vljene pa jih lahko vidimo na svojih računalniških zaslonih oziroma se v ki mu podari ščit »resnice« (funkcionira kot ogledalo), Hermes, ki mu njih vživimo skozi razširjene in popularne računalniške igre, ki sprožajo podari sandale (hitrost), in Had, ki mu podari čelado »nevidnosti«. dražljaje in odzive. V pričujočem besedilu bomo analizirali in interpre-Perzej premaga Meduzo tako, da v ščitu vidi njen odsev in ji odseka tirali starogrški mit o Meduzi, saj ta predstavlja zanimiv objekt za razi-glavo. Odsekano glavo nato uporablja v bojih proti moškim nasprot- skovanje na družboslovnem področju. Skozi kratek zgodovinski pregled nikom, dokler je naposled ne vrne Ateni, ki jo vključi v svoj ščit (ang. predrugačenja mita o Meduzi bomo orisali ključne spoznavne elemente aegis, brez ustreznega slovenskega prevoda). Sumacija mita o Meduzi je na podlagi psihoanalitične in feministične interpretacije. Namen dela je osnova, h kateri se bomo vračali pri vsaki interpretaciji. dognati širše spoznavno polje in nakazati na morebitne načine interpre-Tako videz kot figura Meduze sta se spreminjala skozi antiko, srednji tacije Meduze. vek in moderno dobo. Sprva je bila grda, nevarna, pošastna, potem lepa 80 Sebastian Pepelnak Meduza in njen pogled: simbol grožnje kastracije ali identifikacije 81 in grda hkrati. V 16. stoletju se Meduza pojavi kot hiperseksualizirana V Ovidovi različici je Meduza perverzija matrifokalnih boginj, saj in nevarna ženska (Conti v Currie 2011, 175), ki jo identificirajo z pože-Atena predstavlja moško-žensko figuro, ki kaznuje ženske in nad njimi lenjem, pogumom in aroganco, saj je zvabila boga Pozejdona v Atenin izvaja represijo, Meduza pa je grožnja ženske moči na splošni ravni, saj tempelj. Skoraj petsto let kasneje umetnica Nancy Farmer prav tako vsebuje cikličnost življenja in smrti, ki je ne kontrolirajo moški, temveč slika hiperseksualizirano Meduzo, za katero pravi, da je sedaj opolno- ženske. To pomeni, da ureditev sveta in družbeni zakoni niso bili podvr-močena – kljub raznim kritikom, ki pravijo, da je Meduza tako v njenih ženi moškim, temveč ženskam, bolj natančno materam. Šele prihod olim-delih kot tudi v popularni kulturi simplificirana. Francoska feministka pijcev in Zevsa kot zakonodajalca (kljub njegovim kapricam) spremeni Helene Cixous (1975) pravi, da gledamo na Meduzo na napačen način, vidik in rezultat Meduzinega mita, ki izvira iz predhodno omenjene libij-saj je ta smejoča se in lepa. Neumann (1949) v delu » The Origins and ske kačje boginje. Nastop zakona oziroma Zakona tako nasprotuje navi-History of Conscioussness« pravi, da Meduza reprezentira veliko mati, deznemu kaosu in ženski moči, ki jo moški razumejo kot grožnjo (kastra-od katere Perzej ne more zbežati, in da ni kastrirana, temveč da kastrira, cije) ali pa kaprico, nenadno, brezbrižno, nemoralno, absolutno voljo torej je Perzej pod grožnjo kastracije, ki jo lahko eliminira samo skozi (Miller 2003, 222). asistenco žensk in ženskih aspektov, ki so prijazni moškim in moškosti Poglavitni atribut Meduze in njenega mita tako postane njena trans- (Neumann v Currie 2011, 176). Bowers (1990, 225) pravi, da so Meduza in formacija (Currie 2011, 170): enkrat je deviška svečenica, žrtev posilstva, ženske, ki niso vključene v patriarhalno ureditev sveta, idealne žrtve za drugič nevarna zapeljivka, grožnja moškim aspektom. Vedno pa zasede sakralno žrtvovanje, saj njihovo uničenje ne vzbudi maščevanja. Moška relacijsko pozicijo nasproti moškemu, predstavlja nevarnost (nekon-lastninska pravica namreč ni oškodovana, saj tovrstne ženske ne služijo trolirane) ženske, njena paralelna moč lepote (zapeljivosti) in petrifika-patriarhatu, temveč ga spodkopavajo z grožnjami o ženski moči. Medu- cije (okamnitve, groze, grožnje) v prvem primeru Pozejdonu, v drugem zino udomačenje se pojavi šele v romantiki, saj je imela predolimpijska Perzeju predstavlja asertivnost, moško dominanco, ki je neprimerna Meduza status boginje univerzuma, ker je reprezentirala absolutno. Kot ženska kvaliteta. Vlogo transformatorke izpelje Atena kot del Zevsovega pravi Bettina Knapp (v Bowers 1990, 226), »pogledati v njene oči pomeni panteona, saj čeprav je tudi sama ženskega spola, vseeno kaznuje Meduzo prepustiti se kolektivnemu nezavednemu, kar te prevzame in te utopi v zaradi posedovanja nevarne ženske moči. norosti. Zato nihče ne sme pogledati v božjo domeno, v sebstvo, saj je Freudova interpretacija v posthumno objavljenem spisu »Meduzina izkušnja absolutnega nepredstavljiva in grozna, ker vsebuje uničenje ega glava« (ang. Medusa's Head) pravi, da je odsekana Meduzina glava ekvi-in fragmentacijo.« valent kastraciji; njena grožnja namreč predstavlja kastracijski kompleks, Ginocentrične boginje so bile bolj kompleksne kot kasnejše grško-ki ga deček občuti, ko prvič vidi ženske genitalije in odkrije, da ženske -rimske upodobitve; po tej transformaciji je Meduza ohranila samo nimajo penisa. Pogled na Meduzino glavo v gledalcu (moškega spola) tiste atribute, ki so se bili zmožni pretolmačiti skozi moško projekcijo vzbudi grozo, ga spremeni v kamen; drugače rečeno, okamni samo njegov in objektivizacijo. Uporabo Meduze v poeziji ponazorimo z Ann Stan-ud, kar mu potrdi, da ni bil kastriran in še vedno poseduje penis (Medu-dford, ki se identificira z njo, njeno represijo, jezo in bolečino, kar jo sa's Head 2017). navsezadnje izolira od sveta (Bowers 1990, 228). Svet je namreč že obli-Mati grožnjo kastracije po navadi preloži na očeta, ta grožnja pa deluje kovan po moškem pogledu, zato ženske in ženski pogled predstavljajo samo, če se deček spomni, kakšen je videz ženskega spolovila; šele takrat »Drugost« (ang. Otherness). Pesmi ženskih avtoric zato velikokrat vse-verjame v resnost situacije, pride pod vpliv kastracijskega kompleksa in bujejo identifikacijo z Meduzo, medtem ko moške pesmi gledajo nanjo doživi najmočnejšo travmo svojega življenja (Freud 2000, 68–69). Tudi v z distance. Zato je Meduza, kot jo zariše Ann Standford, upodobitev Ojdipovem mitu je prisotna kastracija, saj se Ojdip kaznuje, ko razkrije moderne ženske, saj je kazen za posilstvo prejela Meduza, ne Pozejdon, svoj zločin, kar služi kot simbolna nadomestitev kastracije (podobno zaradi česar lahko Ovidov mit o Meduzi beremo skozi moškocentričen odsekan mezinček v Freud 2005, 171–172; in obglavljenje v Freud 2006, pogled. 88). Učinki kastracijske grožnje so mnogoteri in vplivajo na vse dečkove 82 Sebastian Pepelnak Meduza in njen pogled: simbol grožnje kastracije ali identifikacije 83 odnose do očeta in matere, kasneje tudi na vse odnose do obeh spolov strah pred materjo in njeno nadvlado nad dečkom oziroma otrokom. nasploh. Otrokova moškost prvotnega pretresa ne vzdrži, zato se odpove Vendar tovrstna interpretacija zadostuje samo predolimpijskemu mitu posedovanju matere, njegovo spolno življenje postane trajno obremenjeno Meduze, v katerem je bila le-ta mogočna kačja boginja, ki je kastrirala s prepovedjo. in nadvladala moške z grožnjo kastracije. V Ovidovi verziji se Meduza Deček do očeta zavzame pasivno držo, kakršno pripisuje materi, in spremeni v pošast šele po tem, ko jo Pozejdon posili; šele takrat postane zaradi prepovedi opusti masturbacijo, ne odreče pa se fantazijam, v katerih izolirana grožnja, ki jo razrešita Atena in Perzej. Torej, Perzej v tovrstni se identificira z očetom, hkrati in morda pretežno z materjo. Nasledki in verziji premaga strah pred kastrirajočo žensko (Meduza je bila po posil-proizvodi preobrazbe sodelujejo v oblikovanju njegovega značaja. Deček si stvu noseča, ni pa še rodila) in grožnjo kastracije, pri tem pa mu ključno ne upa več ljubiti matere, hkrati pa ne more tvegati, da bi izgubil njeno lju-pomaga Atenin ščit »resnice«, ki služi kot ogledalo. bezen, saj je v nevarnosti, da bo izdan očetu, ta pa ga bo kastriral. Celotna Pomembnost ogledala lahko asociiramo z Lacanovo zrcalno fazo, izkušnja je podvržena energični potlačitvi do nastopa pubertete, ko bo ki konstituira prvi korak k realizaciji subjektivitete posameznika, da seksualno zorenje oživelo stare, navidezno premagane fiksacije libida. je ločen oziroma omejen na svoje telo, a hkrati samostojen in enoten. Mit o Ojdipu na videz nima nič skupnega s tako libidinalno zasnovo, Vloga očeta je, da prereže vez med materjo in otrokom, saj je uničenje saj se Ojdip ne zaveda svojih dejanj. Ojdipova nevednost pa je legitimna vezi ključno za otrokovo realizacijo neodvisne identitete. Učinek uni-upodobitev nezavednega stanja, kamor je potonilo celotno doživetje, ki čenja te vezi je simbolna kastracija, odziv na izgubo pa je potlačitev – je prisililo Ojdipa v neizogibnost usode, ki je vse sinove obsodila, da pre-in tako je izguba matere kot objekta potlačena (Heald 1994, 194–195), živijo Ojdipov kompleks (prav tam, 69–71). Razmerje med Ojdipovim in Meduza pa je premagana. kastracijskim kompleksom je pri ženski drugačno, saj poteka v nasprotni Simbolna kastracija za Lacana pomeni, da kastracija vključuje proces, smeri kot pri moškem. Pri moškem kastracijska grožnja Ojdipov kom-v katerem dečki potrdijo, da simbolično imajo falus, šele ko ugotovijo, da pleks zaključi, žensko pa umanjkanje penisa sili vanj (prav tam, 73–74). ga v resnici nikoli ne bodo imeli, punčke pa sprejmejo, da nimajo falusa, Druga dimenzija kastracijskega kompleksa, tj. strah pred materjo (in nato ko opustijo falično identifikacijo z materjo. Oba spola sta simbolno kastri-očetom) oziroma njenimi genitalijami, je prvi dokaz, da se kastracija rana, imeti ali biti falus izraža samo asimetrijo spolov in posledično pred-lahko zgodi, hkrati pa je tudi instanca fetišizma. Groza pred kastracijo stavlja dva modela identifikacije, ki pokriva primarni manko. Moški hoče je dovolj, da jo prepoznamo in nato potlačimo, saj se z njo ne moremo imeti falus, ženska hoče biti falus. To je funkcija Ojdipovega kompleksa za soočiti. Namesto potrditve, da je to mogoče, si postavimo fetiš, ki nado-Lacana, kastracija pa zanj ne pomeni samo tesnobe pred izgubo penisa, mešča manjkajoči penis (falus) pri ženski. Fetišisti imajo potem oboje: temveč priznanje manka oziroma praznine. Falus ni samo penis, ampak vidijo, da je ženska kastrirana, hkrati pa to zanikajo. Zato je fetiš obravna-je penis s prištetim prepoznanjem manka. van z naklonjenostjo in odporom, saj predstavlja odsotnost falusa, s svojo Kastracija je simbolni proces opustitve ideje, da je nekdo lahko falus eksistenco pa potrjuje prisotnost le-tega. Namesto da bi sprejel verjetnost za mater, torej da lahko zadosti materinim željam, s predpostavko, da simbolne kastracije, deček ignorira dejstvo, da se to lahko zgodi, z zani-so materine želje neznane in da delujejo kapriciozno. Očetova inter- kanjem ženskih genitalij. Fetišist premakne svojo pozornost na drug del vencija distancira otroka od matere in premesti falus izven njegovega telesa (Mitchell 2000, 85), vendar sam pogled na ženske genitalije lahko dosega (Homer 2005, 55–56, 95–99). Zrcalna faza, v kateri posameznik sproži idejo kastracije, ki se je je deček pred tem že bal. Dečkovo odkritje prepozna sam sebe v pogledu, povzroča ugodje, saj otrok prepozna svoj možnosti kastracije izsili preoblikovanje Ojdipovega kompleksa in privede odsev, ugotovi, da ima njegovo telo meje, in se identificira s svojo podobo do nastanka nadjaza ter tako uvede vse procese, ki so usmerjeni k uvrstitvi (Homer 2005, 24–25). Perzej je z intervencijo Ateninega ščita videl tako posameznika v kulturno skupnost (Freud 2006, 144). sebe kot Meduzo, zato je prepoznal oba in manko obeh (predpostavka) Torej, Meduzina mitološko zasnovana glava, polna faličnih kač, ne šele s posrednim oziroma posredovanim gledanjem (premestitev falusa); predstavlja samo ženskih genitalij in možnosti kastracije, ampak tudi tedaj je bil zmožen Meduzi odsekati glavo. 84 Sebastian Pepelnak Meduza in njen pogled: simbol grožnje kastracije ali identifikacije 85 Če je Ojdipov kompleks tranzicija iz Lacanovega Imaginarnega v Sim- simbol svobode vedno ženska. Ko svoboda (ali ženska) grozi patriarhalni bolno skozi Ime Očeta, je moment Realnega ravno Meduzin pogled (ang. moči, se njena neodvisnost prikaže kot napad na moške pravice, zanemarja gaze), pred katerim se Perzej zavaruje, saj bi sicer okamnel. Sam pogled pa se ženski pogled (ang. the female gaze) oziroma pogled »Drugega«. Cul-lahko beremo kot moment travme. Izkušnja travme razkrije, kako Realno pepper (v Currie 2011, 178–179) pravi, da je relevantnost Meduze prav v nikoli ne more biti v celoti vključeno v Simbolno in socialnost realnosti njenem pogledu in njenem obrazu, saj so prvotni (moški) avtorji zapiso- – vsakokrat nekaj izostane (prav tam, 83–84), saj Realno podpira soci-vali, da je bila pošastnega videza, odvračala je moške, njihove obraze je alno realnost, hkrati pa jo ruši in spodkopava. Meduza in njen pogled spreminjala v kamen – to je bilo varovalo, da je sploh ne bi pogledali. Cul-sta tisti točki Realnega, ki hkrati podpirata (moškocentrično) socialno pepper se je tudi sama »spremenila« v Meduzo, ko je odgnala svojega posi-realnost, hkrati pa jo rušita in spodkopavata, saj sta delno interpretirana, ljevalca s podobnim jeznim in pošastnim obrazom. Ravno identificiranje z delno pa izostaneta. Atenin ščit – ogledalo – namreč le rekonstruira situ-esenco Meduze ni neresničnost, eskapizem ali romantiziranje ženske jeze, acijo; Perzej torej vidi, kako se premika Meduza, ne da bi dejansko gledal. temveč se nanaša na zmožnost transformacije tako Meduze kot ženske, ki Odsev je fantazmatski in sublimen, je le projekcija, vmesni prostor, kjer je se z njo identificira, saj je njen izhod opolnomočenje in preživetje. Zato je simbolni prostor razpokan z elementi realnega (Dean in Lane 2001, 28). žensko branje tekstov pomembno in relevantno, ker Meduza za interprete Feministične interpretacije Meduzinega mita se osredotočajo na kritike postane ogledalo – podobno kot Atenin ščit – v katerem vidijo vsaj dvoje, Freuda, na pomembnost ženskega pogleda in pripovedovanje zamolčanih ali grožnjo ali identifikacijo. delov Meduze, saj jo vselej obravnavajo kot objekt, kot tisto, kar je gledano, Meduzin obraz in pogled v primeru Culpepper izpovedujeta apotro-ne tisto, kar gleda. Freud pravi, da Meduza ni reprezentacija ženske moči, paičen aspekt Meduze, da obvaruje pred zlom in zli nameni, npr. pred ampak grožnja kastracije, zgolj reprezentacija ženskih genitalij, repre-zli nameni moških, kot je posilstvo. Ravno njen umor opravičuje prestop zentacija samo moške kastracije. Meduzin pogled povzroči petrifikacijo, atributov predolimpijskih boginj v olimpijske boginje (Bowers 1990, 221). okamnitev – erekcijo penisa. Tako moškega samo opomni, da kastracija Ko je Meduza posiljena, izgubi svojo sakralnost, postane lastnina, ki si jo ni potekla. Vsa Meduzina moč je tako v služenju moškemu in moškemu lasti moški bog Pozejdon. S ponovnim umorom si jo prilasti Perzej. Tako pogledu na svet. Celo njeni lasje, ki so kače, postanejo simbol penisa, s tem so miti o moških herojih, ki premagujejo pošasti, zmaje, gorgone, kače pa se izgubi pomembnost ženstvenosti (Currie 2011, 174; Marcus 2008). in podobne stvore, zgodbe o odpravljanju močnih in »groznih« ženskih Bowers (1990, 217) pravi, da nas bodo patriarhalne podobe zatirale figur. Mutilirano žensko telo simbolno nosi sporočilo, da so bili moški toliko časa, dokler bodo ostajale zakodirane v naši zavesti; pravo vpraša-sposobni »upravljati« z žensko samo takrat, ko je bila le-ta objektivizirana nje je, kako reprezentirati ženske na kompleksen in močan način. Mito-in razkosana, saj je kot celota predstavljala preveliko grožnjo (prav tam, loška figura Meduze dobro pokaže moški pogled, ki definira moško in 218). žensko pozicijo, saj je bil ženski eros, asertivna življenjska in kreativna Namesto zdajšnjih krščanskih idealnih podob Device Marije in Marije energija žensk, vzet, preoblikovan in prilaščen moškemu. Moški pogled Magdalene je Meduza prežeta s senzualnostjo in telesnostjo, ki jima ni poenostavlja, Meduzina glava predstavlja vagino (»neobvladljiv (materin-bilo moč odstraniti matriarhalnega izvora. Feministično branje pri- ski) kontinent«), ki reprezentira izgubo penisa, kar z družbenega vidika kazuje ravno to, da je Meduza ikona ženskega pogleda, močna ekspre-pomeni izgubo lastnine, socialne, politične in ekonomske moči ter samo-sija ženske subjektivnosti in kreativnosti. Freud utemeljuje vlogo Medu-reprezentacije. Moški naj se ne bi bali nemočne vagine, ampak naj bi se zine glave s tem, da ne pristane samo na Ateninem ščitu, temveč tudi na bali njene reproduktivne moči (predolimpijska Meduza je obvladovala njenih oblačilih in oklepu; šele z vključitvijo Meduzine glave postane cikel življenja in smrti). Atena nedostopna moškim in odbija vsakršno moško seksualno požele- Tovrstna pozicija je vselej moška, ampak hkrati tudi histerična in nje, saj prikazuje grozljive genitalije matere. Glede na to, da so bili Grki v seksistična. Gallagher in Fishmann (1983, 55–59) pravita, da so uporniki glavnem močno homoseksualni, je vključitev reprezentacije tovrstne nedo-in revolucionarji spodkopavali politično moč s simbolom ženske, zato je stopne ženske, ki grozi in kastrira, neizogibna. Ravno pogled matere je 86 Sebastian Pepelnak Meduza in njen pogled: simbol grožnje kastracije ali identifikacije 87 prvi pogled Drugega, v katerem so tudi moški objekt, predmet kategori-zaključi krog posilstva z zdravljenjem: premagana je z ogledalom, torej zacije, predsodkov, sodb, predstav, še preden so tudi sami postali subjekt. sprevidi svojo pošastno podobo, v katero se je spremenila, vendar je ne Meduzin kompleks reprezentira ravno strah pred tem, da se moške zre-pozabi. Sedaj je opolnomočena in brez sramu, kljub temu da storilec ducira zgolj na objekte. Patriarhalni moški so se pred tem objektivizirajo-posilstva še vedno ni kaznovan (Marcus 2008). Tovrstna interpretacija čim pogledom morali zaščititi. Taka predstava je zakoreninjena v moškem je singularna in služi bolj za hkratno glorifikacijo posilstva in viktimiza-pogledu, to je posledica »groznega pogleda« matere, ki nas gleda z močjo cijo njenih žrtev, saj ne obrazloži, zakaj so se je moški pravzaprav sploh lastne subjektivnosti. bali. Zaradi njene desakralizacije, oskrunjenja, ker je bila žrtev posil-Groza Meduzinih žrtev ni bila v tem, da so jo pogledali, saj so s tem stva, tudi ščit, ki ga uporabi Perzej, služi bolj deformaciji njene moči kot po Freudovem mnenju zgolj potrdili, da niso kastrirani. Groza je bila v pa njeni samorealizaciji, da je žrtev in da potrebuje Perzejevo pomoč pri tem, da jih je Meduza gledala nazaj, da so se soočili z njenim pogledom lastni odrešitvi. Pri tem se tudi Atena poniža v žrtev posilstva in prizna (Bowers 1990, 219–220). Ko jih je torej Meduza gledala nazaj, so moški svojo manjvrednost vpričo drugih bogov. V taki interpretaciji umanj-postali samo objekt, subjektivnost jim je bila odvzeta, zreducirani so bili kata Meduzin pogled in njena grozovita moč, ki je v moških vzbujala na stvar in se metaforično spremenili v kamen. strah in grozo. Šele z romantiko postane Meduzino posilstvo pomembnejše. Njena Tretja interpretacija Meduzine glave, ki smo jo kot apotropaičen viktimizacija in Atenina prisilna transformacija, s katero je kaznovala emblem omenjali že prej, vsebuje karakteristiko ženstvenosti. Meduzino žrtev posilstva in ne posiljevalca, postane ključna romantična ikonogra-glavo lahko tako razumemo kot obrambni mehanizem, kot masko. V fija trpeče lepe ženske. Namesto da bi bila Meduza prepoznana kot žrtev, patriarhalni družbi so ženske svojo ženstvenost prisiljene skrivati, zato je postala pošast. Marcus (2008) trdi, da je mit živa legenda, ki jo vsakok-nosijo maske, da zakrijejo pridobljeno moškost. Intelektualna ženska rat znova interpretiramo in umestimo v kontekst, tako da njegova funk-predstavlja grožnjo moškemu ravno zaradi prikrivanja ženstvenosti skozi cija variira glede na interpreta, ne glede na vsebnost samega mita. Pravi, moškost in intelekt. Posledično je njegova kolegica, kar pa v moškem da je mit o Meduzi mit o dveh osebah, tako o Meduzi kot o Ateni. Ker vzbuja strah in tesnobo, saj mu je enakovredna v sferi intelekta (Homer so bile svečenice razumljene kot žive verzije boginje, je Pozejdon posilil 2005, 100; Rodina 2013). tako Meduzo kot Ateno. To dejanje potem šteje tudi kot incest in psihična Ključna polemika je seveda, da se intelektualna in na začetku ome-seksualna travma, ki nastane, ko subjekt ni pripravljen na tovrstne pre-njena duhovna moč nahajata samo pri moškem. Meduzina glava je maska, zgodnje in prepovedane dražljaje, zaradi katerih nastanejo razpoke, skozi ki zavaruje moške pred ženskami, saj moški ženskam niso pripravljeni katere zeva realno (Homer 2005, 83; Marcus 2008). priznati ekvivalentne intelektualne pozicije. Rodina (2013) omeni tudi Meduza je prikaz sproščene Atene, ki pooseblja njeno drugo naravo, vlogo Perzeja kot posedovalca moške in ženske moči – slednjo si je pri-njeno skrito ženskost v zasebnosti – je brez oklepa in ščita, saj je v pridobil z Meduzino glavo, ki jo je uporabljal proti moškim nasprotnikom vatnosti lastnega templja. Šok posilstva Ateno spremeni v pošast, saj se in s katero je rešil svojo mater Danajo pred svojim očimom. Izpostav-kaznuje sama, zato nikogar ne more pogledati v oči. Čuti jezo in zaradi ljamo možnost, da tudi moški s pridobivanjem (ali posedovanjem) sramu vse spreminja v kamen. V drugem delu Meduze Atena prosi in realizacijo ženske moči, ki jo predstavlja Meduzina glava, predsta-Perzeja, da jo odreši, zato ga opremi s ščitom resnice – z ogledalom (malo vljajo nevarnost drugim moškim. Problematičnost ženskega pogleda paradoksalno, glede na to, da gre za Atenin ščit), s pomočjo katerega bo in identificiranja z Meduzo se prikazuje tudi ob gledanju filmov, ki so, Perzej premagal Meduzo. Žrtve posilstva niti svojih storilcev niti drugih kot pravi Rodina (2013), večinoma režirani z moškim pogledom in v ne morajo pogledati v oči zaradi sramu in gnusa nad tem, kar se jim je katerih se ženska znajde ali v pasivni ali v mazohistični poziciji, razen zgodilo. Meduzino umorjeno telo nato sprosti napetost, saj rodi Pegaza, če se identificira z moškim, pri čemer pa se maskulinizira. Neustre-njena glava pa je vrnjena Ateni, ki jo postavi na ščit – tako ji služi kot zne ženske vloge, ki, nonšalantno rečeno, ne ustrezajo reproduktivnim apotropaični emblem in jo obvaruje pred nadaljnjim zlom. Atena tako potencialom in poželenjem moškega, umrejo, pristanejo v bolnišnici ali 88 Sebastian Pepelnak Meduza in njen pogled: simbol grožnje kastracije ali identifikacije 89 postanejo nesrečne. Šele z nastopom ženskih režiserk se lahko manife- Literatura stira ženski pogled. Atenin ščit v tej interpretaciji predstavlja filmsko platno, na katerem se prikazujejo različne igrane vloge, s katerimi se 1. Bowers, R. Susan. 1990. Medusa and the Female Gaze. NWSA Journal 2(2): lahko identificiramo. 217–235. Pri razumevanju mita o Meduzi se nam zdi vredno opozoriti na njen 2. Currie, Charlotte. 2011. Transforming Medusa. Amaltea. Revista de mitocríti-status javnega in zasebnega simbola, pri čemer prva opredelitev ustreza ca 3: 169–181. grožnji kastracije pri moškem, druga pa iskanju notranje kreativne ener-3. Dean, Tim in Christopher Lane, ur. 2001. Homosexuality and Psychoanalysis. gije, prej imenovane ženski eros, pri ženskah. Individualne izkušnje obeh Chicago: University of Chicago Press. spolov se tako pretolmačijo v simbol in nato v mit, ki se nadalje konvenci-4. Freud, Sigmund. 2000. Očrt psihoanalize (1938). Ljubljana: Društvo za teorets-onalizirata in razširita. Ravno branje, razumevanje in spoznanje pomena ko psihoanalizo. Meduze je v njeni subjektiviteti in pogledu Drugega. Predolimpijsko 5. --- 2005. Spisi o psihoanalitični tehniki. Ljubljana: Društvo za teoretsko psi-Meduzo so udomačili in transformirali iz močne ženske v žrtev posilstva, hoanalizo. da bi ji zagotovili mesto v patriarhalni ureditvi sveta ter si jo prilastili na 6. --- 2006. Spisi o seksualnosti. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo. podoben način, kot ga zabeleži Freud (2006, 73–89) v delu Tabu devištva. 7. Gallagher, Fineman in Hertzel Fishman. 1983. More about »Medusa's Head«. Njena grožnja kastracije, t. i. kastracijski kompleks, je hrbtna plat Ojdipo-Representations 4: 55–72. vega kompleksa, ki ga morajo razrešiti vsi otroci. 8. Heald, Suzette. 1994. Every man a hero: Oedipal themes in Gisu circumcisi-Omenjena Lacanova zrcalna faza je postopek, kako prepoznati lastno on. V Anthropology and Psychoanalysis, ur. Heald, Suzzete in Ariane Deluz, subjektiviteto skozi prestop iz imaginarnega v simbolno. Vse, kar se ni 184–209. New York: Routledge. moglo simbolizirati, torej nesimbolizabilno, ostane v realnem in se kaže 9. Homer, Sean. 2005. Jacques Lacan. New York: Routledge. skozi razpoke. Vendar te razpoke in grožnje občutijo samo moški, ki so 10. Jung, Carl Gustav in C. Kerényi. 2002. Science of Mythology. Essays on the Meduzi vrnili pogled, saj jih je le-ta gledala z lastno, močno subjektivi-Myth of the Divine Child and the Mysteries of Eleusis. London, New York: teto. Moč ženskega pogleda je enaka moči moškega pogleda, je zgolj obr-Routledge Classics. njena relacija subjekta in objekta. Naš poskus interpretacije skozi psihoa-11. Marcus, Divenna. 2008. One with her shield. Hohonu, A Journal of Academic nalitično in feministično področje prikazuje nekaj bolj temeljnega, saj pri-Writing 6: 44–48. Dostopno prek: https://hilo.hawaii.edu/academics/hohonu/ documents/Vol06x11OneWithHerShield.pdf (20. julij 2017). poveduje o osnovnem odnosu med materjo in otrokom, ki vodi v stalno odvisnost od matere, če se nadaljuje. Tako mati ostane središče univer-12. Marks, Tracy. 2006. Medusa in Greek Mythology. Dostopno prek: http://www. webwinds.com/thalassa/medusa.htm (20. julij 2017). zuma, saj je njen pogled prvo srečanje s subjektiviteto Drugega. V luči povedanega je zanimivo morda predvsem to, da Meduza nikoli ne spre-13. Medusa's Head. 2017. Dostopno prek: https://en.wikipedia.org/wiki/ Medusa%27s_Head (20. julij 2017). govori. Tako nam pri analizi izostane tudi dialog, skozi katerega bi sama izražala lastno voljo ali motiviranost. Meduza grozi samo s pogledom. 14. Miller, Jacques-Alain. 2003. Teorija kaprice. Problemi XLI (2–3): 221–240. Izostanek na ravni izjav je morda ključni del, ki smo ga pri interpreta-15. Mitchell, Juliet. 2000. Psychoanalysis and Feminism. A Radical reassessment ciji izpustili, in je mogoče ravno tisto mesto, skozi katerega zeva realno. of Freudian psychoanalysis. England: Penguin Group. Moč Meduzine subjektivitete je morda grožnja moškim, ženskam pa bi 16. Rodina, Elena. 2013. Perseus vs. Medusa = Defensive Masquearede. Women, potencialno lahko predstavljala odkritje novega kontinenta, možnost Cinema, History 17 (10). Dostopno prek: http://offscreen.com/view/perseus-vs-medusa-defensive-masquerade (20. julij 2017). nove identifikacije, če je cilj 1) apotropaičen, nekakšna osvoboditev iz okov patriarhata, ali 2) osvetljevanje izgubljene ženske modrosti in opolnomočenje z intelektualno in duhovno močjo. 90 VIII. 92 »Squatting Slavs in tracksuits« kot simbol odnosa milenijske … 93 Tinca Lukan pravil in norm, ki poveljujejo kompleksnim sistemom družbene realnosti, »Squatting Slavs in tracksuits« kot simbol kar rezultira v » informirani naivnosti”, ki se navezuje na nepremostljiva vprašanja, izhajajoč iz nasprotujočih si interesov (Gardner 2016). odnosa milenijske generacije do sveta Modernizem – postmodernizem – metamodernizem Predpogoja za metamodernizem sta moderna in postmoderna. Ver- Uvod meulen in van den Akker (2010) pravita, da se metamodernizem zgodo- Internetni pojav »Squatting Slavs in tracksuits« je simbol odnosa milenijcev vinsko nahaja onkraj postmodernosti, ontološko pa med modernostjo in do družbene realnosti. Poteka v virtualnem svetu, vendar se na različne postmodernostjo. Značilnosti postmodernizma se v metamodernizmu načine materializira v realnem svetu, na primer kot tematski »Squatting preoblikujejo in pridobijo nov pomen in smer. Slavs žur« v ljubljanskem študentskem klubu Compañeros jeseni 2016, Metamodernizem nastaja skozi napetost med moderno željo po smislu fotografije uporabnikov družabnih omrežij v čepečih pozah in podobno. in postmodernim dvomom v smisel. Velikonja pravi, da pravzaprav ne Zygmunt Bauman je tovrstne fenomene poimenoval z izrazom garderobne gre za napetost, ampak povezavo med moderno željo po smislu in post- skupnosti. Po njegovi definiciji so takšne skupnosti izmuzljive, minljive, modernim dvomom. Umešča se v kontekst konca zgodovine, ideologije in imajo en aspekt in en smoter. Njihova življenjska doba je kratka in polna velikih zgodb, hkrati pa predstavlja nove začetke, ki se na starih elementih praznih besed; paradoksno, svojo moč črpajo iz negotovosti in nezanesljive povezujejo v nove, konkretne artefakte. Tako prinaša ponovne utopije, ki prihodnosti. Zaznani sta previdnost in emocionalno investiranje, ki glasno se umeščajo med naivno upanje in melanholijo ter oscilirajo med moder-govori o krhkem obstoju. Takšne skupnosti svojim članom nudijo eska- nim entuziazmom in postmoderno ironijo (Vermeulen in van den Akker pizem in kompenzacijo ter začasen oddih od vsakdanjih bojev (Bauman 2010; Velikonja 2014, 298). 2002, 251). Kot garderobno skupnost bomo razumeli tudi fenomen »Squat-V delovanju in mišljenju znotraj metamodernizma prihaja do osci- ting Slavs in tracksuits”, za katerega pravimo, da kljub minljivosti in krh-lacij od enega pola k drugemu. Tako zaznamo hkratnost diametralno kosti ter pojavljanju predvsem v virtualnem svetu odraža duh časa. nasprotnih idej, kot so resnost in iskrenost, entuziazem in ironija, naiv-Zanima nas simbolna, sporočilna vrednost fenomena. Naša hipoteza nost in vednost, totalnost in fragmentacija, enotnost in pluralnost, iskanje je, da zaradi priljubljenosti na spletu odslikava stanje, ki je tukaj in zdaj, resnice in beg pred slednjo, aktivizem in apatija, upanje in melanho-in odnos mladih do družbene realnosti. V prvem delu predstavimo teo- lija, moderna naivnost in postmoderni skepticizem, krivda in tesnoba, retska izhodišča: prvo izhodišče je teorija metamodernizma, drugo teo-pokvarjenost in nedolžnost, permanentnost in minljivost ter preteklost retsko izhodišče pa so novejše raziskave o mladih in njihovi percepciji in prihodnost, če naštejemo zgolj nekatere (Vermeulen in van den Akker sveta. V drugem delu prispevka interpretiramo izbrane fotografije, obja-2010; Gardner 2016). vljene na Facebook strani Squatting Slavs in tracksuits. Cinizem in odtujitev se pojavljata skupaj s subverzivnimi vzgibi, ki očarajo in zabavajo ter ironizirajo obstoječi položaj. Metamodernistični Metamodernizem diskurz govori, da zgodovine ni konec, ironija služi za doseganje modernističnih aspiracij; lahko govorimo o »pragmatičnem idealizmu« (prav tam). Metamodernizem je filozofski okvir, ki nam bo v pomoč pri analizi današnjosti. Trdimo, da so odzivi na družbeno realnost v veliki meri metamoderni. Smer se pojavlja v umetnosti, literaturi, politiki, ekonomiji Strukturna umeščenost mladih in drugih sferah človeškega delovanja (Vermeulen in van den Akker 2010). Karl Marx je napisal, da so ljudje tvorci lastne zgodovine, vendar je ne Avtorja smeri, Timotheus Vermeulen in Robin van den Akker, pravita, delajo v okoliščinah, ki so si jih izbrali sami, ampak v okoliščinah, kakršne da je metamodernizem »drža in odnos današnje generacije« (prav tam). so jim bile dane, v katere so neposredno zadeli in ki so bile ustvarjene s Gre za neprestane spremembe in oscilacije v odnosu do mnogoterih tradicijo (Marx in Engels 1973). 94 Tinca Lukan »Squatting Slavs in tracksuits« kot simbol odnosa milenijske … 95 Tako so današnji milenijci, torej mladi, rojeni po padcu Berlinskega dolgoročnih ciljnih predstav. zidu, dediči družbenih bojev, ki so ali pa niso bili izbojevani. Že desetle-3. Nihanje med zasnutki identitete in brezpogojnim prilagajanjem druž- tja nam je znan razkol med vse močnejšimi in vse bolj brezmočnimi, med benim standardom, normam in pričakovanjem. Avtorja kot primer tistimi, ki imajo, in tistimi, ki nimajo. Vrednote in cilji niso absolutni in navedeta skupine nogometnih navijačev, ki v času nogometne tekme dokončni; zdi se, da je najpomembneje ostati v tekmi in iz življenjske bio-iluzionistično zaznavajo družbene razmere in skupinsko doživljajo grafije napraviti umetnino (Bauman 2002, 94–99). svet. Ta strategija deluje kot zavarovanje pred konkretno stvarnostjo, Družbeno realnost, v kateri se strukturno nahajajo današnji mladi, omogoča pobege, ki so nujni za normalno delovanje v vsakdanjem lahko opišemo z naslednjimi besedami: »Tu pri nas, da boš vedela, moraš svetu. Predelava stvarnosti je simbolna, zaznani so ironizacija in konteči, kolikor te noge nesejo, da ostaneš na istem mestu. Če hočeš priti kam formno prilagajanje stvarnosti ob zavedanju o izgubi perspektive ter drugam, pa moraš teči najmanj enkrat tako hitro« (Caroll v Bauman 2002, časovno omejen izstop iz vsakdana v iluzorno skupnost. 69).V kontekstu mnogoterih pravil in norm, ki poveljujejo kompleksnim Pragmatični realizem in pragmatični idealizem sistemom družbene realnosti, vidimo nepremostljiva vprašanja in nasprotujoče si interese (Gardner 2016). Imperativi glavnega toka za delovanje Zdi se, da se v današnjosti godi metamoderna oscilacija med Hurrel-v družbenem svetu so vlaganje vase, ubiranje strategij po načelih homo mannovo in Heithmeyerjevo triado predelovanja družbene realnosti economicus, biopolitično zbiranje referenc in dojemanje posameznika in delovanja v slednji. Opažamo hkratnost protistrukturnega delova- zgolj kot človeškega kapitala, ki poseduje znanja in jih lahko proda na trgu nja, nekonfliktne vključenosti in zatekanja v iluzorno skupnost. Mladi (Foucault 2015, 230). so soočeni z visoko stopnjo nezaposljivosti in slabimi objektivnimi pri-Opazovanje družbenega sveta kaže na zavedanje mladih, da tudi če ložnostmi. Neenakost raste, pojavljajo se strukturni viri težav, vendar tečejo dvakrat hitreje, to še ni zagotovilo za napredovanje. Prihodnost se izsledki zadnjih mednarodnih raziskav kažejo na rastoč optimizem in ne kaže kot obljuba, ampak kot grožnja in nejasna vizija. Zato mladi živijo zadovoljstvo z življenjem med mladimi. Prilagoditve življenjskim pogojem v sedanjosti. Galimberti govori o grozljivem gostu, nihilizmu, ki da se je potekajo na povsem drugačen način kot pri prejšnjih generacijah; današ- prikradel med mlade in povzroča tragično življenje, ker prvič v zgodovini nji mladi se prilagajajo tako, da zmanjšajo in prilagodijo želje, aspiracije zahoda mladi nimajo vizije prihodnosti (Galimberti 2009, 27). in cilje realnim možnostim in delujejo po principu »če nečesa ne morem Vendar mladi niso zgolj objekti različnih institucij in moči, pač pa so imeti, tega ne želim”. Mirjana Ule govori o pragmatičnem realizmu, ko subjekti, ki posedujejo moč za produktivno spreminjanje socialne real-posamezniki sprejmejo in prilagodijo želje na raven mogočega; tako izgi-nosti in upravljanje s slednjo (Ule 2008, 113). Raziskovalca mladine Heit-nejo dolgoročni plani in investicije v daljno prihodnost (Ule 2016). mayer in Hurrelmann (v Ule 2008, 114–115) sta v devetdesetih letih prej-Milenijci so generacija, ki je socializirana v neprijaznost sveta, v strah, šnjega stoletja postavila tipologijo treh strategij oziroma model predelave katastrofičnost in floskule, da alternative ni. Posledično posedujejo zmo-družbene realnosti: žnost upravljanja s kontradiktornimi danostmi. Optimistični so zato, ker 1. Odgovori mladinskih subkultur kot produktivno ali protistrukturno so pripravljeni na vse, hkrati pa preizprašujejo objektivne danosti (prav predelovanje realnosti. Zaznavanje razmer v družbenem kontekstu tam). je inherentno subkulturnim stilom. Jasen razvoj ciljnih predstav. Drža in odnos današnje generacije sta torej metamoderna. Zaznamo Ne identificirajo se z utečenimi normami in standardi, značilne so metamodernizmu inherentno informirano naivnost, zavedanje, da je provokacije. objektivni položaj slab, ter hkrati optimizem in zadovoljstvo ter metamo-2. Drugi odgovor je tiha in nekonfliktna vključitev v družbo z zave-derno oscilacijo med željo po spremembah in afirmacijo lastne pozicije, pri danjem, da obstaja neskladje med realnostjo in vrednotami. Ni dol- čemer ne gre za povzpenjanje z družbenega dna ali moralno pot, pač pa za goročnih ciljev, družbenih utopij in perspektive prihodnosti ter čisto afirmacijo (Vermeulen in van den Akker 2010; Kaluža 2016; Ule 2016). 96 Tinca Lukan »Squatting Slavs in tracksuits« kot simbol odnosa milenijske … 97 Pragmatični idealizem ustih, imenovan gopnik. Beseda gopnik izhaja iz organizacije GOP, ki je Metamodernizem avtorja smeri opišeta kot pragmatični idealizem, sesta-po oktobrski revoluciji skrbela za nastanitve revnih, h kriminalu prisilje-vljen iz moderne naivnosti in informiranega postmodernega skepticizma. nih mladih (prav tam, 343). Poleg avtorjev metamodernizma izraz pragmatični idealizem uporablja Že sama beseda Slovan večinoma simbolizira bedo, slabo življenje in tudi že omenjeni Klaus Hurrellman, ko pravi, da mladi spremembe dose-podrejenost. Ameriški forumi so polni zapisov o Slovanih, ki naj bi jih gajo iz mikrosvetov in ne več v direktni konfrontaciji s strukturami (Hur-bilo mogoče od ostalih ljudi ločiti po tem, da veliko čepijo, nosijo kratke rellman v Ule 2016). pričeske, so pogosto alkoholizirani, nasilni, leni in nosijo trenirke (prav Tako zaznavamo Galimbertijev (postmoderni) nihilizem, vendar se ta tam). pojavlja skupaj z iskanjem smisla. Ne gre za nihilizem, ampak za krea-Simmel in Veblen govorita o tem, da je obleka najpomembnejši način tivno zazankanost, hkratnost kritike in afirmacije lastne pozicije. Mile-za umeščanje sebe in drugih v družbeni svet (Simmel in Veblen v Luthar nijci se prilagodijo življenjskim pogojem, reducirajo in prilagajajo želje 2014, 228). Goffman pravi, da je obleka rekvizit v družbeni interakciji in realnim možnostim, tako da znižajo namere in želje ter se izogibajo težav-služi za samokonstrukcijo in samoreprezentacijo v družbenem uprizar- nim situacijam. janju ter pomaga družbenim akterjem pri dramatizaciji in oživitvi nevidnih motivov in morale, ki jo skušajo repre- Čepeči Slovani, metamodernizem in milenijci zentirati (Goffman 2014, 70). Trenirke že V nadaljevanju sledi interpretacija fotografij s Facebook strani »Squat-nekaj desetletij služijo kot osrednje mesto ting Slavs in tracksuits«. Tovrstne fotografije se v velikem številu vsako-za stereotipizacijo določenih družbenih dnevno pojavljajo na družbenih omrežjih, vsem pa so skupna v nadalje-skupin, simbolizirajo brezbrižnost, neza- vanju opisana sporočila in vzorci pojavljanja. Naslednje fotografije so bile nimanje in marginalizacijo. izbrane za obravnavo, ker gredo v skrajnosti in predstavljajo najbolj ide-Na ravni gestikulacije oziroma telesa-v-rabi vidimo čepenje, ki ga alnotipski prikaz fenomena. Slednji obstaja kot simbol odnosa milenijske lahko razumemo kot znak podrejenosti in slabega položaja. Hkrati generacije do sveta in po našem mnenju in branju teksta, v tem primeru položaj kaže tudi udobje in brezbrižnost do okolice. Vidimo cinizem in fotografij, nosi pomembno sporočilno vrednost in odraža duh današnjega odtujitev skupaj z neresnimi vzgibi. metamodernega časa. Kaluža (2017) je obravnavani fenomen nedavno označil za »Slav Squat Gibanje”, ki da je lahko revolucionarni produkt in sam po sebi parodija trenda, simbol vrednosti nevrednega. Svojo pre-poznavnost gradi s tem, da sistematično pretvarja »lame« v »cool« in se zoperstavlja večvrednosti na ravni identitete, v tem pa vidi neke vrste junaštvo in enega izmed redkih izstopov iz tržne logike delovanja. Starc (2014) v delu Zgodba o trenirki – Športna oblačila med modo in stereotipi omenja gopnike, čepeče moške, oblečene v trenirko, po navadi s cigareto v roki, vendar ostaja na ravni trenirke in oblačenja. Fotografije1 odražajo metamoderno ironizacijo skupaj z latentno kritiko obstoječnosti, afirmativno zazankanost in nihilizem. Osrednji lik fotografij je čepeč moški, oblečen v trenirko, po navadi s cigareto v 1 Vir vseh fotografij v tem poglavju je Facebook. 98 Tinca Lukan »Squatting Slavs in tracksuits« kot simbol odnosa milenijske … 99 Prejšnja fotografija jasno kaže odnos do sveta, ki ga je Mirjana Ule poi-zopet kaže na humorno, ironično dojemanje sedanjosti, ki služi kot kom-menovala pragmatični realizem, v okviru katerega mladi ubirajo strate-penzacija in posledica brezbrižnosti, značilne za metamodernizem. gijo »če nečesa ne morem imeti, tega ne želim« (Ule 2016). To pozicijo hkrati metamodernistično ironizirajo. Zaključek Fotografija kaže izpodbijanje dominantnih oblačilnih diskur- Obravnavane fotografije lahko razumemo kot simbol odnosa milenijske zov in izrecno kaže, da ne obstaja generacije do sveta. Med milenijce štejemo posameznice in posameznike, nikakršna želja po vzpenjanju po rojene po padcu Berlinskega zidu. Odzivi milenijcev na družbeno realnost družbeni lestvici – tovrstna priv veliki meri kažejo na značilnosti metamodernizma. Posamezniki oscili-zadevanja se ironizira. Pripadniki rajo med diametralno nasprotnimi idejami in optimizem najdejo v objek-skupnosti odklanjajo imperativ tivno slabih možnostih. Hkrati lahko govorimo o nihilizmu in kreativni glavnega toka, ki po Baumanu zazankanosti, o moderni želji po smislu in postmodernem dvomu. Tudi (2002) zahteva, da iz življenja strategije, s pomočjo katerih se mladi soočajo z družbenimi danostmi, napravimo umetnino in tečemo metamodernistično oscilirajo med seboj; hkrati opažamo provokacije in dvakrat hitreje, če ne želimo ostati protistrukturno predelovanje realnosti ter tiho, nekonfliktno vključitev v na istem mestu. To kaže na afir-družbo in simbolno predelovanje stvarnosti, ki mu pritičeta ironizacija in macijo obstoječnosti in kreativno zazankanost, humor ob zavedanju, da zatekanje v iluzorno skupnost. se določenih družbenih standardov ne dosega. Fotografije internetnega fenomena »Squatting Slavs in tracksuits« so Še tako tragične zadeve so zvedene na odraz čiste ekspresije brez sojenja in cenzure ter so mnogokrat videti vsakodnevno banalnost. Vidimo meta-banalno. Vendar ravno banalnost pogosto kaže na globlje pomene. moderni odmik od frivolnosti, igrivosti in Fotografije izražajo drugačna stališča in vrednote od zapovedanih, na izobilja ter prihod drugačne, nove resno-njih najdemo simbolno izraženo nasprotovanje obstoječim zahtevam sti. Pojavlja se tudi hkratnost modernega oziroma osvobajajoča sporočila, da ne tečemo še enkrat hitreje, ker v upanja in postmodernega razočaranja, med resnici ne želimo nikamor priti, saj nam je na mestu, kjer smo, prav katerima metamodernizem lovi ravnotežje udobno. (Kadagishvili 2013). Ponovne utopije, ki naj bi jo prinašal metamodernizem, na obravna- Fotografija tako kot metamodernizem vanih fotografijah nismo zaznali v dovoljšnji meri, lahko pa zaznamo kaže, da je boljša prihodnost že za nami, in metamoderna nihanja med naivnim upanjem in melanholijo, med tra- gičnostjo in kreativno afirmacijo stanja. Poleg tega na njih prepoznavamo cinizem in odtujitev skupaj s subverzivnimi vzgibi, ki zabavajo in ironizirajo, hkratnost humorja in kritike sedanjosti. Zdi se, da se obravnavani fenomen v oscilaciji nekoliko bolj nagiba k postmodernemu nihilizmu. Fenomen vsebino v veliki meri črpa iz preteklih zgodovinskih obdobij, kar sproža premislek o tem, da je bila metamoderna poza zaradi specifičnih geopolitičnih okoliščin in posledične polperifernosti na Vzhodu prisotna že mnogo prej, ko je na Zahodu še prevladoval modernizem ali postmodernizem. 100 Tinca Lukan Literatura 4. Bauman, Zygmunt. 2002. Tekoča moderna. Ljubljana: cf*. 5. Foucault, Michel. 2015. Rojstvo biopolitike: Kurz na Col ege de France 1978– 1979. Ljubljana: Založba Krtina. 6. Galimberti, Umberto. 2009. Grozljivi gost: Nihilizem in mladi. Ljubljana: Modrijan. 7. Gardner, Lauren. 2016. Metamodernism: A new Philosophical Approach to Cunseling. Journal of Humanistic counseling 55: 86–98. Dostopno prek: http:// onlinelibrary.wiley.com/doi/10.1002/johc.12026/full (29. junij 2017). 8. Goffman, Erving. 2014. Predstavljanje sebe v vsakdanjem življenju. Ljubljana: Studia Humanitatis. 9. Kadagishvili, Dali. 2013. Metamodernism as we perceive it (quick review) . European Scientific Journal 2: 559–565. Dostopno prek: http://eujournal.org/ index.php/esj/article/viewFile/2400/2273 (29. junij 2017). 10. Kaluža, Jernej. 2016. Trap trash in teorija. Dostopno prek: http://radiostudent.si/dru%C5%BEba/odprti-termin/tr%E2%92%B6p-trah-inteorij%E2 %92%B6 (29. junij 2017). 11. --- 2017. Revolucija na trgu? Dostopno prek: http://radiostudent.si/kultura/ dlako-z-jezika/revolucija-na-trgu (30. avgust 2017). 12. Luthar, Breda. 2014. Moda in razred: vzpostavljanje meja in uprizarjanje razlik. V Moda in kultura oblačenja, ur. Maruša Pušnik in Elena Fajt, 225–242. Maribor: Založba Aristej. IX. 13. Marx, Karl in Friedrich Engels. 1973. Komunistični manifest. Ljubljana: Komunist. 14. Starc, Gregor. 2014. Zgodba o trenirki – športna oblačila med modo in stereotipi. V Moda in kultura oblačenja, ur. Maruša Pušnik in Elena Fajt, 327–345. Maribor: Založba Aristej. 15. Ule, Mirjana. 2008. Za vedno mladi? Socialna psihologija odraščanja. Ljubljana: Založba FDV. 16. --- 2016. Downward mobility is now a reality for a new generation of young people: Comparative analysis 1985-2015. Teorija in praksa 53: 1295–1308. 17. Velikonja, Mitja. 2014. »Jugovintage?« – Ohranjanje in ustvarjanje spomina z oblačenjem. V Moda in kultura oblačenja, ur. Maruša Pušnik in Elena Fajt, 293–307. Maribor: Založba Aristej. 18. Vermeulen, Timotheus in Robin van den Akker. 2010. Notes on metamodernism. Journal of Aesthetics & Culture 2: 1–14. Dostopno prek: http://dx.doi.org/10.3402/ jac.v2i0.5677 (29. junij 2017). 102 Semiotics of Paranoia: Symbols of Oppression in 19th Century … 103 Vinko Drača forms considering the relation of the Self to the Other – the »poor me Semiotics of Paranoia: Symbols of Oppression paranoid« who blames others and feels vulnerable and the »bad me paranoid« who perceives himself or herself as guilty and feels that he/she is in 19th Century Mental Patients being justly punished by imagined persecutors (Thrower and Chadwick 1995). The types of paranoids are closely tied to two major forms of threat On paranoia and power: Introduction to case studies to the construction of the self – the insecure Self and the alienated Self (ibid). The construction of the insecure self is characterized by the absence When we read case studies of paranoid schizophrenics and similar pati-of the Other, to be precise, the reaction of the Other to the constructed, ents who suffer from persecutory delusions and similar symptoms that get objective Self is such that the subjective Self as an agent of construction described as paranoid in medical or everyday discourse, we will sooner feels neglected, abandoned, worthless and unloved1. The subjective or later start thinking in a sort of political way, meaning that we will get Self has excessive freedom but his/her need to find the Other that will enmeshed in sets of power relations between the paranoid self and the objectify his/her desired construct of the Self remains unfulfilled, leading objects of his fear and anxiety (which pose as perceived subjects of per-to an experience that can be described as »existential nothingness« (ibid). secution), which can be perceived as analogous to certain expressions of Within the individual, the lack of recognition can be rationalized as per-political power. Expressions of political power that we can find in people secution, which can lead to the development of the »poor me« paranoia. tormented by paranoid delusions are usually the ones we identify with The »poor me paranoid« often feels the reason for this persecution is in excessively violent aspects of politics, namely oppressive and/or totalita-the envy of others, which brings him or her a sense of their own superiorian politics. Indeed, the language of the paranoid is rich with references rity and constructs the other as malicious and morally inferior. The »poor to involuntary influence, coercion, brainwashing, punishment, pervasive me paranoid« sometimes even puts himself or herself in the center of a supervision, threats, conspiracy and violence, the same kind of referen-vast conspiracy (ibid). The second form of paranoia, the »bad me« paraces that are used to describe authoritarian regimes like Stalin’s USSR or noia is related to the threat of the alienated Self. The alienated Self means Nazi Germany. In a way, paranoia can be described as a specific state of that the subjective Self feels that he/she has no agency in the construction mind in which the relationship between the Self and the Other is concep-of the objective Self. The objective Self is influenced and indeed constru-tualized as that of persecution and oppression. Those relations are incrected by the Other. The individual feels like an object and is often beset asingly affecting the paranoid’s perception of the world. Indeed, one can by shame and sense of increased self-awareness. The threat of the alie-say that a paranoid individual constructs the persecutory world in which nated Self contributes towards a development of the »bad me« paranoia, they attempt to function by projecting feelings of guilt, anxiety and fear as certain aspects of the Self are understood as foreign objects. There is outwards (Resnik 1998, 30). This persecutory world is the image of the eve-no sense of superiority of the self as in the »poor me« paranoid; instead ryday world in which observed objects are re-conceptualized as symbols there is a sense of engulfment of the externally received flawed self that of persecution. To analyze the ways in which the persecutory world was seeks to avoid recognition by the other (ibid), because the involvement construed in the gaze of two 19th century paranoids, I will use the typo-of the other means judgment. Since there is no freedom to develop the logy of paranoia in relation to the construction of the objective Self by objective Self independently of the impressions of the Other, the persecu-Trower and Chadwick, together with the notions of social history of emotion is understood in the symbolical terms of guilt because of the failed tions and social construction of the Self as presented by Michael Foucault expectations set by the Other. and Ann Goldberg. The semantics of paranoia would then consist of attempts to interpret 1 In my paper, just like in the Trower and Chadwick’s article, the objective Self ways in which that oppression is symbolized. Here we must bear in mind refers to the self-presentation behavior of an individual, the subjective self that according to Trower and Chadwick paranoia can take two different refers to the agent of said Self-presentation, while the Other is the perceived observer of the said self-presentation (Trower and Chadwick 1995). 104 Vinko Drača Semiotics of Paranoia: Symbols of Oppression in 19th Century … 105 The cases I have chosen to discuss could serve us as a kind of an illu-the »Freimauern« (Freemasons) and the Jews. This alleged conspiracy was stration of these two Trover and Chadwick’s types, but through them I am undertaken with a single goal to deprive him of his deserved property and trying to point to another set of processes. These processes can be defined social status and to make him insane. As he himself admits, at first he had as processes of the cultural and historical construction of the modern Self. thought his father was at the center of the conspiracy before he changed In order to analyze these processes we must accept one simple notion: his mind: the construction of The Self is not something determined solely by the »To be completely honest with you I really planned to murder my psychosocial relationship between the Self and the Other, but also by the father, because I judged it was all his fault. But now I think differently, er broader historical context that serves as a backdrop to those dynamic muss der Hacken anderwärts wo liegen ... (the hoeing, the digging must relationships. The cultural construction of the Self in paranoia cases can lie elsewhere). My father sold himself to the state, King or something .. « always be read as an act of symbolical positioning of the objective Self (Žirovčić 1896, 34). within a network of oppressive power relations. Within those networks, The conspiracy in the case of M.M is centered on four different events he the objective self of the paranoids can, as we will see on the example of our keeps retelling while in police custody and inside the insane asylum. The Stenjevac patients, take two different positions that are analogous to the first event is the alleged attempted murder of his father. He claimed that models of Trover and Chadwick. his father had squandered the communal property in order to live with »some old peasant woman, a common village tramp« (ibid). He took his The conspiracy world of the Croatian Military Frontier – revolver, went to his father’s house and fired four times, but all four shots the case of M.M. have misfired due to »political bullets« (ibid). The second event he often recalls was the time when he got beaten by some ruffians, who he keeps The first paranoid inmate, whose case I will use to show how oppressive calling »Herrenklub« and »Freimauern”. The third was the time when two relations get projected into the kind of persecutory world, is M.M., who policemen came to his house; one of them really was a policeman and the was described in the second issue of »Liečnički Viestnik« by the supe-other was in disguise »like when Italian dresses up a monkey« (Žirovčić rintendent of the Royal and Land Asylum for the Insane in Stenjevac in 1896, 35). Finally, once he had written a letter to the King on eight sheets the year 1896. According to case notes, M.M. was born in an unnamed of paper but it was not sent because »the entire postal service would have settlement in the Croatian Military Frontier. He was a man of disorde-conspired to lose his letter along the way« (ibid). red life who started out as a soldier, gaining the rank of the master of the In his Self-presentation, M.M. considers himself above others – he says guards, abandoning military life to work as a scribe, where he was tried he does not know the commandments of God because he makes his own for embezzlement, before setting out for a career of a farmer, which soon laws (Žirovčić 1896, 57). He also says that his intention to kill his father resulted in another one of his financial failures. After all of that, he started was justified »in the laws of God« because fathers must leave some inhe-leading a life of a »jobless drifter« (Žirovčić 1893, 33).2 His arrival to the ritance to their children – it is not enough to raise them; »that might be Stenjevac asylum happened after he came to the post of the local militia right by Hungarian law but not by the law of God« (Žirovčić 1896, 36). He and reported that he had attempted to kill his father by firing four shots also expects of these Freemasons to buy him a noble title if they are so at him from his revolver. He did this because his father had squandered interested in him (ibid). Such conception of the objective Self-Other rela-their communal property. He also demanded of his father to give him a tion betrays the type of paranoia called the »poor-me paranoia« by Trover plot of land (ibid). and Chadwick. During his stay at the Asylum he displayed various kinds of persecutory We must pause here and see what those delusions about Freemasons ideas, all of them centered upon some kind of conspiracy undertaken by represent on a symbolical level. It is known that the Jews and the Free-2 The quotes from »Liečnički viestnik« were translated by the author of the masons are a common trope in the conspiracy theories of the late 19th paper. century; they are a kind of a floating signifier for groups that act as agents 106 Vinko Drača Semiotics of Paranoia: Symbols of Oppression in 19th Century … 107 of conspiracies. Doctor Žirovčić asked the patients who he has in mind Paranoia of a young philosopher – the case of I. M. when he speaks about the »Freemasons« and he says that he considers every educated government servant to be a Freemason. When he talks On 23rd July, the year 1907, the portrait of the ex viceroy of Croatia, the about conspiracies he often uses the term »political« (as in »politische Pat-controversial Karoly Khuen-Hedervary, exhibited at the offices of the ronen”). The agents of the persecution are in turn his father (who sold Royal Regional Department for Religion and Education in Zagreb was himself to the state), the policemen, the post office and the bureaucrats of found vandalized, the piece of canvas with the Imperial Order of the the state administration. All of them can be consider »Freimauern« and Golden Fleece cut out. Exactly a week later the philosophy student I.M. members of the elusive »Herrenklub”. approached a police officer in one of the downtown streets in Zagreb and The reasons for such symbolical identification of his persecutors lie admitted that he committed the act. He claimed that the motives for his in the specific social situation present in parts of Croatia that belon-act were strictly political: »The fight of our people for its freedom and its ged to the Croatian Military Frontier until their reincorporation into language, together with recent political events upset him and it seemed the Croatian vice-royalty (which was, at the time, part of the Hunga-odd to him that outside people were protesting against the hated viceroy, rian half of the Empire of Austria-Hungary). The frontier area was his-while in here they were bowing down to his portrait.« (Žirovčić 1909, 289). torically supposed to be a heavily militarized line of defense against The years in question were certainly among the more turbulent in the the Ottoman Empire that was under direct command of the Hapsburg modern history of Croatia, with the current viceroy, the Slavonian noble-Emperor. Those lands had an administrative and juridical system that man Teodor Pejačević, stepping down because of the strong opposition to was entirely different than that of the rest of the Empire; e.g. heavy his attempts to introduce the Hungarian language as the official language militarization meant that most of the administrative and peacekeeping of railways in Croatia. However, we are more interested in a certain set of work was done by the Imperial Army (Buczynski 1994, 79). That meant paranoid delusions that eventually led to the hospitalization of I.M. A day stricter regulations, but since most of the people who lived in the Cro-after his act of political vandalism, I.M. started to believe that detectives atian Military Frontier had some experience as soldiers, that kind of already knew he was guilty of this act. Here is the intriguing episode he discipline was self-explanatory for them. With the integration of the related to Žirovčić: Frontier into the territory governed by the Croato-Hungarian civi- On the Zrinjski square, a singing man approaches him and sits next to lian government, they faced a new type of administration: instead of a him on a park bench and starts talking to him. Then another man walking strict but just law of the military officers, there was an incomprehensi-arm in arm with a women comes. They all start rough-housing as though ble and arcane world of civil servants. That shocking change – com-they are drunk and also start talking to him. Those guys are detectives who bined with the decomposition of patriarchal »zadrugas« (agricultural came to him in order to awaken guilt inside him. The one who came first communities of the Frontier in which the eldest member ruled and pro-wanted to win over the woman. The woman, on the other hand, coming vided for financial needs of younger members until his death) – served with her husband was fighting the urge to commit adultery. I.M. later as an ideal canvas for projection of the persecutory delusions. With his thought about it and came to the conclusion that there is not only a mate-father abandoning the zadruga to live in a concubinage and refusing to rial force, but also a mental force that helped this woman resist the urge and provide for his troublemaker of a son (his father was probably better forced him to give himself up. This mental force is mainly used by detectives adapted to the changes) and with the new administration composed of (Žirovčić 1909, 290). educated urban folks that were traditionally mistrusted by the Fronti-I.M.’s postulation of mental force is interesting if we look at it in the ersmen, M.M. interpreted political changes in a somewhat unique way: context of cultural history of emotions. The emergence of a mental force as a conspiracy of the new bureaucrats designed to pauperize the fron-that awakens the feeling of guilt was well documented among the histo-tiersmen – an opinion that in a way reflected a popular sentiment in the rians of emotions and historians of the psychiatry, which also revealed Frontier (Pavličević 1980, 36). one of the more pervasive ideological functions of the total institutions 108 Vinko Drača Semiotics of Paranoia: Symbols of Oppression in 19th Century … 109 of modern state – the internalization of a disciplinary individual. Accor-that sometimes, paranoid discourses can be read as suppressed narratives ding to Foucault, discipline is the model of exercise of power that can be that present relations of power in a different light. applied to the society as a whole – all the way to the single individual in whom the agents of supervision are internalized in the form of conscience (Foucault 1977, 215). The internalization of conscience during the modern era, which is achieved by the institutions of discipline such as prisons, Literature schools, insane asylums and the bourgeois family, has forever changed one’s perception of the Self: the issues of freedom and guilt are no longer 1. Buczynski, Alexander. 1994. Organizacija policije I pravosuđa u Vojnoj kraji-defined in relation to the world of social (and sometimes even spiritual ni. Povijesni prilozi 13: 77–109. or supernatural) connections but as functions of an integrated individual 2. Foucault, Michel. 1977. Discipline and Punishment. The Birth of the Prison. ruled by reason (Goldberg 1999, 81). What we can repeatedly observe in New York: Vintage Books. the persecutory world of I. M. is that he is constantly hunted by police 3. Goldberg, Ann. 1999. Sex, Religion, and the Making of Modern Madness: The agents who are attempting to discipline him. In a way he is projecting his Eberbach Asylum and Germany Society, 1815-1849. New York: Oxford Uni-feelings of guilt, symbolically personalizing them in the system of con-versity Press. stant surveillance. Another interesting detail is that he, according to Fou-4. Pavličević, Dragutin. 1980. Narodni pokret 1883. u Hrvatskoj. Zagreb: cault, quite correctly pinpoints the ideology that lies behind the formation Sveučilišna zaklada. of conscience. According to his medical history he often complained that 5. Resnik, Solomon. 1998. Being in a persecutory world: the construction of a »his surrounding aims to force its political values onto him – this kind of world model and its distortions. In Even paranoids have enemies – new per-interference is »cameralism« (Žirovčić 1909, 291). In this conception, he spectives on paranoia and persecution, ed. Joseph H. Berke, Stella Pierides, Andrea Sabbadini and Stanley Schneider. London: Routledge. identifies the ideology of a strong state within the emergence of a disciplinary society. 6. Trower, Peter and Paul Chadwick. 1995. Pathways to Defense of the Self: A Theory of Two Types of Paranoia. Clinical psychology: Science and Practice 2 (3): 263–278. Conclusion 7. Žirovčić, Ivo. 1986: Crtica iz kriminalne psychologije. Liečnički Viestnik« 2-3: If M.M.’s case presents us with the reaction of the insecure Self to changes 33–60. in the regional administration, the case of I.M. provides us with a diffe-8. --- 1909. Umobolan oskvrnitelj umjetnine. Liečnički Viestnik 12: 289–293. rent typology of paranoid – in his case, we are clearly confronted with the alienated Self and the »bad me paranoid”. However, their differences fade when we identify similarities of the persecutory worlds they are constructing. In a way, it seems that the agents of their persecutions symbolize the disciplinary power of the modern society; these agents act in a con-spiratorial and non-personalized way, making their power dispersed and invisible. They are always metaphorically represented as proxy agents of state’s political authority (whether as educated bureaucrats or as police detectives). This perception draws its roots from particular historical cir-cumstances – in the case of M.M., this was the demilitarization of the Croatian Military Frontier, while in the case of I.I., the historical processes that made the emergence of the super-ego possible. In a way we can say 110 X. 112 Politični ritual kot način vstopanja simboličnega v politiko … 113 Žan Bokan bojda sekularizirana, posvetna oblast pa strogo ločena od religije in s tem Politični ritual kot način vstopanja cerkvene oblasti, so torej politične zadeve ločene od verskega življenja. Tako obstaja prepričanje, da je ritual ohranil svojo vlogo samo v manj simboličnega v politiko sodobne družbe naprednih družbah. Pikalo (2000) na eni strani v zvezi s tem dodaja, da so po njegovem poglavitni razlogi podrazvitosti simbolne dimenzije predV pričujočem prispevku želimo na kratko razpravljati o političnih ritu-vsem v široki uporabi empiričnih metod raziskovanja, kar se prikazuje in alih, s čimer postavljamo izziv prevladujoči paradigmi racionalizma postavlja kot »čisto znanost« (prav tam, 940). Še več, pravi, da »pri pou-oziroma modela racionalne izbire, izziv pa bomo nadgradili z vidiki poli-darjanju prednosti kvantitativnih metod ‘pravi’ raziskovalci poudarjajo, tične mitologije, za katero skušamo ugotoviti, ali deluje skladno s politič- da tisti vidiki politike, ki se jih ne da kvantificirati, niso pomembni. Krog nimi rituali pri zagotavljanju vsaj pasivne konformnosti vladanih. se sklene s tem, da empirični rezultati študij, ‘proizvedeni’ s strani razisko-Izziv modelu racionalne izbire v politologiji postavljamo z dveh valcev, samo še potrdijo in učvrstijo mnenje, da moderno politiko določa vidikov: prvič, če je politični svet resnično simbolično strukturiran in je zgolj racionalna akcija«. Podobno pravi tudi Velikonja (2003), in sicer da predmet manipulacije nosilcev politične moči, potem nima smisla govo-tudi drugi verovanjski elementi sveta ne delajo usluge webrovski podobi riti o racionalnem procesu; drugič, model racionalne izbire namenja sodobnega človeka kot »racionalnega, utilitarnega in individualnega« zelo malo oziroma nič prostora čustvom, ki vplivajo na dojemanje real- (prav tam, 18). Prehod iz 19. v 20. stoletje tako zaznamuje spoznanje, da je nosti ali odločitve o političnem delovanju. V modelu politike, katerega racionalen posameznik, ki bi deloval in se odločal na osnovi racionalnega zagovor predstavljamo, so čustva pomemben element. Antonio Gramsci premisleka, tj. treznega tehtanja argumentov, zgolj evropocentrična iluzija (v Kertzer 1996, 156–157) pravi, da če imajo ideologije, rituali, miti ipd. (Abeles 1988; Cheal 1992; Kertzer 1988; McLeod 1999; Simonič 2009). zares vpliv in učinek, morajo ljudje »filozofijo izkusiti kot vero«. Pri tem Simonič (2009) dodaja, da je politični človek kulturno bitje, ki materialni seveda v resnici ni mislil na vero oziroma religijo v neposrednem pomenu svet doživlja in ocenjuje skozi simbolni aparat, se pravi tudi iracionalno – besede, pač pa na čustveno dimenzijo človekovega bivanja. Gramsci je bil »skozi filter lastne osebnosti (intime in persone) in glede na družbene tra-prepričan, da če bi bile politične orientacije utemeljene zgolj na racionalni dicije, znotraj katerih se ‘svobodno’ odloča in s katerimi se ‘identificira’« argumentaciji, bi se pogosto znašli v psihološko nevzdržni situaciji, saj (prav tam, 29). bi bili primorani nenehno spreminjati svoja stališča: vsakič, ko bi nekdo O političnih ritualih kot pretežno ohlapni zvrsti lahko rečemo, da bolje informiran ali bolje izobražen predstavil boljše argumente od obsto-predstavljajo tiste prakse, ki tvorijo, prikazujejo in spodbujajo moč poli-ječih. Preden se zares posvetimo načinu, kako politični ritual deluje, naj tičnih institucij ali političnh interesov. Geertz (v Bell 1997) dodaja, da uvodoma razširimo zagovor raziskovanja političnega rituala in političnih politični rituali ne dajejo samo oblike politični moči, pač pa so obenem mitologij. Neredko se je namreč treba soočati z očitki, dvomi in vprašanji tudi sredstvo tvorjenja le-te. Sodobna demokratična oblast svojo vlada-o smiselnosti oziroma celo odvečnosti političnega rituala. Študije politike vino upravičuje s soglasjem vladanih, vendar pa kljub temu v ritualnih v modernih državah praviloma ne posvečajo pozornosti vlogi simbolič- praksah ostajajo prizivi k višjim silam in kreacijam. Oblast tako v svoj nega v političnem procesu; izjeme so redke in zgolj potrjujejo našo trditev. kozmološki način vladanja vključuje ustvarjanje celovitih ritualnih siste-Politična znanost namreč pogosto izpušča pomen simbolnega v sodobni mov, ki vladarja in oblast dvigujejo nad vse normalne človeške interakcije. družbi. Pomemben delež zaslug za dejansko stanje lahko pripišemo tra-V praktičnem smislu se drugačen položaj in moč vladarja prikazuje tudi dicionalnemu pogledu na ritualizacijo. Če k temu dodamo dejstvo, ki kot fizična razdalja, ki ga ločuje od ostalih. Oblasti je namreč s tem dano, pravi, da je verjetnost ritualizacije političnega večja v tradicionalnih sis-da vzpostavlja dejansko razlikovanje med seboj in množico, ki ji vlada. temih nasproti kompleksnim političnim sistemom v sodobni, moderni Gramsci omenjeno dihotomijo opredeljuje v delitvi družbe na dva velika družbi, potem je odsotnost proučevanja političnega rituala razumljiva. nadstavbna nivoja. Prvega imenuje »civilna družba«, drugega pa »poliRitual se namreč pogosto enači z religijo, in vse odkar je zahodna družba tična družba« oziroma »država«. Nivoja na eni strani ustrezata funkciji 114 Žan Bokan Politični ritual kot način vstopanja simboličnega v politiko … 115 ‘hegemonije’, ki jo dominantna skupina izvaja v družbi, in na drugi strani praksa, seveda, predstavlja stik med vladajočimi in vladanimi. Že ome- ‘neposredni dominaciji’ ali ukazu, ki ga izvaja skozi državo ali ‘pravno’ njeno dejstvo je, da so čustva vsaj tako pomembna za politično pripadnost vlado (Gramsci 2003, 13). in posledično tudi politično delovanje pripadnikov, kot je zaznavanje. Rituali posledično zelo pomembno vplivajo na dojemanje in krea- Vendar pa se genialnost rituala skriva v spodbujanju vzvišenih čustve-cijo politične realnosti. To je tudi izredno pomemben dejavnik legitima-nih stanj, ki jih poveže z določenimi družbenimi vezmi in določenim sve-cije vsakokratne politične oblasti. Ponovno se naslonimo na Gramscijevo tovnim nazorom, z ritualno izvedbo pa jih prikazuje v takšni obliki, da ugotovitev, da so družbe svetovnega Zahoda uporne. S tem jasno misli, odvrača vsakršno kritično preizpraševanje njihove sporočilne vrednosti da mora skupina ljudi, ki vlada, zavzemati hegemonsko pozicijo tako v (Kertzer 1996). materialnem svetu kot tudi na ravni duha. Ko je namreč Gramsci razi- Nekoliko več prostora bomo namenili sakralizaciji oblasti, pri čemer skoval načine, kako uspešno izpeljati prevrat oblasti, je ugotovil, da mora bomo skušali potrditi tudi načine, kako politična mitologija prispeva k biti družbena skupina hegemonska, še preden pridobi moč. Z drugimi delovanju in učinkom političnega rituala. besedami, prevratniška skupina mora biti vodilna tudi na duhovni ravni, Avra svetosti, ki jo pripisujemo oblasti, je namreč močno hranjena in če želi, da bo njen poskus prevrata uspešen. Isto ugotovitev lahko pres-dodatno okrepljena z ritualnimi izvedbami. Nadalje pa z manipulacijo likamo tudi na družbene skupine, ki so na oblasti in so v hegemonski lastništva nad svetimi simboli nosilci moči demonstrirajo svoj poseben poziciji. Skozi ritualno prakso, katere inherenten del je tudi simbolika, status v družbi in legitimirajo svoje zahteve po oblasti. Nujno se je zave-prepoznavamo nosilce moči, z manipulacijo le-te pa njeni nosilci krepijo dati, da ljudje nenehno skušamo sakralizirati svoje socialno-politično svoj ugled. Sposobnost konstrukcije in manipulacije simbolov je sama po okolje, tako da pripisujemo kozmološke pomene lastnemu političnemu sebi zavidljivo sredstvo. Na polju političnega pa ob upoštevanju ugotovlje-redu; vse to v veri in prepričanju, da je naša družba nekako urejena po nega predstavlja tudi močno sredstvo pridobivanja in ohranjanja politične višji, božji volji in posledično odraža tudi višji namen (Kertzer 1988). moči. Pogosto se soočamo s trditvami, da sta sakralizacija in sveta legiti-Na tem mestu velja na kratko spregovoriti še o virih moči političnega mnost prežitek, anahronizem nekih preteklih, primitivnih družb, nekaj, rituala. Obravnavali bomo dva vira: čustvenega in sakralizacijo oblasti. kar nikakor ni del sodobne družbe. Tem kritikom odgovarjamo: res Kertzer (1988) pravi, da če ritual vzpodbuja in utrjuje določeno interje. Politika je v sodobni družbi stvar posvetnega in nikakor ne svetega. pretacijo sveta, to v veliki meri počne zahvaljujoč močnim čustvom, ki Vendar pa naj ob tem opozorimo na prej omenjeno dejstvo, da sodobna jih vzbuja. Geertz (1973) dodaja, da se duševna stanja ne morejo tvoriti v družba sakralizira svoje okolje, ne glede na začetku prispevka prikazano odsotnosti simboličnih modelov čustev. Da si usvarimo mnenje, moramo webrovsko 'odčaranje' sveta po racionalnem vzoru. Južnič (1989) tako kot namreč obenem tudi vedeti, kaj in kako čutimo o določenih stvareh. primer naroda, ki je »spomin spomina« spremenil iz zgodovinskega mita Dodaja, da za to potrebujemo javne podobe razpoloženja, ki pa jih lahko v pomemben delotvorni ideološki dejavnik svoje izjemnosti, izpostavlja zagotavljajo samo trije mediji – ritual, mit in umetnost. Resnična moč Izraelce z njihovo idejo o »izvoljenem ljudstvu«, kar je radikalna sakrali-rituala ne izvira samo iz družbene matrice, pač pa je njen vir psiholo-zacija naroda, s tem pa tudi njegove države. Tudi v t. i. sekularizirani poli- ška podstat. Ti dve dimenziji sta medsebojno inherentno povezani, saj so tiki imamo pogosto opravka s čustveno gorečnostjo, kar označuje polje naša dojemanja v veliki meri plod interpretacij, na katere pa močno vpli-svetega, ne glede na dejstvo, da je politika v sodobni družbi stvar pos-vajo čustvena stanja. Ritual prav tako podaja legitimnost izvajalcem, saj vetnega in ne svetega. Oblast se namreč potrjuje in zagotavlja tako, da ponuja načine združevanja določenega pogleda na svet z močnimi čustve-izpostavlja svojo svetost. Pri tem nikakor ne mislimo samo na primitivne nimi konotacijami. Rituali so namreč zgrajeni okoli simbolov, ki utele-oziroma tradicionalne vrste oblasti (Južnič 1989; Lewellen 2003). Južnič v šajo določen pogled na svet. Ritual mobilizira ljudi v standardizirani, zvezi s tem še dodaja, da je sakralizacija »način, kako se oblast 'postavlja na pogosto čustveno nabiti družbeni dejavnosti, obenem pa simbolom pri-oder' pred svojimi državljani« (prav tam, 265) in si zagotavlja vsaj pasivno pisuje pomembnost in spodbuja čustveno navezanost na njih. Ritualna toleranco. Obenem se obdaja s skrivnostnostjo in dejansko vzpostavlja 116 Žan Bokan Politični ritual kot način vstopanja simboličnega v politiko … 117 svojo ločenost. Z njegovimi besedami: »[P]ričujočnost svetega je seveda prisilo. Čeprav so za politični proces prav tako ključnega pomena materi-očitna in neizogibna, tudi ko ni več tesne povezanosti posvetne in duhovne alna sredstva, pa je njihova distribucija in uporaba v glavnem oblikovana oblasti, države in cerkve. Oblasti se lahko razmakneta, ostane pa sakralni skozi simbolična sredstva. Če želimo zares razumeti politični proces, je dekor, ceremonije, ritual« (prav tam, 266). Antropologi so večkrat dokazo-nujno razumeti kompleksne načine vstopanja simbolike v politiko, načine vali tovrstno splošno usmeritev predvsem v primitivnih družbah in prišli zavestnega in nezavestnega manipuliranja s simboli in načine povezova-do zanimivih podatkov na področju, ki ga lahko opišemo kot odnos ritu-nja simboličnih dejanj z materialno osnovo politične moči (Kertzer 1988). alnega z oblastjo, pri čemer je vidna ritualizacija oblastnih struktur. Mito-Namen prispevka je s pomočjo akumuliranega znanja antropologije, soci-logija mnogih družb namreč kaže jasno povezanost sakralnega in oblasti. ologije in zgodovine, ki so že kmalu odkrile (zlo)rabe ritualov, osvetliti V zvezi s tem je zanimive ugotovitve podal Malinowski, ki govori o mitih politični proces, ki se v sodobni družbi še vedno pomembno dogaja skozi kot »družbeni listini« in opisuje uporabo mitologije kot instrumenta poli-simbolično konstrukcijo realnosti, katere pomembno sredstvo so poli- tične manipulacije. V praksi se to manifestira na ravni ideologiziranja tični rituali. Spočetka tako prispevek izzove teorijo racionalne izbire, ki jo politične oblasti, privilegijev in lastnine. Velikonja (2003) o sodobni poli- (vsaj na polju političnega) ovrže, nadaljuje s splošnim opisom političnega tični mitologiji pravi, da je ena izmed zgodovinskih oblik sociocentričnih rituala in načina njegovega delovanja, zaključuje pa z viri njegove moči. mitologij. Le-te definira kot organizirano in sankcionirano zavest članov Čisto za konec ugotavljamo načine, kako politična mitologija skozi svoj skupine ali družbe kot celote, ki priča o njeni »posebnosti, izbranosti, več- prispevek k družbeni in politični solidarnosti ter povezanosti predstavlja vrednosti« v primerjavi z drugimi, predvsem rivalskimi. V tem smislu komplement političnemu ritualu in še eno v vrsti orožij v arzenalu poli-gre za pozitivno podobo o družbi sami, o njeni ureditvi, njenih vredno-tične oblasti. tah ter o preteklosti, sedanjosti in (svetli) prihodnosti. Dodaja, da je tako vsaka mitologija samolaskanje, zgodba o uspehu. Sodobna mitologija se izrazito razlikuje od predmoderne, kar je treba izpostaviti in česar se je treba zavedati od samega začetka. Pomembne razlike se navezujejo tako na same mitske poetike in kompozicije, na medije prenašanja in spreje- Literatura manja kot tudi na same spremembe, ki so se zgodile v širši družbi. V zvezi s slednjim avtor dodaja, da so sodobne družbe izrazito kompleksnejše in 1. Abeles, Marc. 1988. Modern Political Ritual: Ethnography of an Inagurati-funkcionalno diferencirane. Nekdanje vrednostne, kulturne in verovanj-on and a Pilgrimage by President Mitterand. Current Anthropology 29 (3): ske sisteme in družbene integratorje so zamenjali novi. Tako so religijo, 391–404. ruralno kulturo in družino nadomestili množična kultura, nacionalizem 2. Bell, Catherine. 1997. Ritual: Perspectives and dimensions. New York in Ox-in različne politične mitologije. Sodobne politične mitologije tako lahko ford: Oxford University Press. razumemo kot nove oblike definiranja skupnosti, kar prispeva k druž- 3. Cheal, David. 1992. Ritual: Communication in Action. Sociological Analysis beni in politični solidarnosti ter povezanosti. Prav tako gre za novo obliko 53 (4): 363–374. »politične imaginacije«, s tem pa obenem tudi »politične transcendence«, 4. Geertz, Clifford. 1973. The Interpretation of Cultures. New York: Fontana kar je inherentno povezano s fenomeni mitiziranja in simboliziranja ter Press. sakralizacijo politike, politične skupnosti in političnih osebnosti. 5. Gramsci, Antonio. 2003. State and Civil Society. V Selections from the Prison Namesto sklepa naj zaključimo z ugotovitvijo, da se politika še vedno Notebooks of Antonio Gramsci, ur. Quintin Hoare in Geoffrey Nowell Smith, izraža skozi simbolizem, zato je raziskovanje in izpostavljanje politič- 13–260. New York: International Publishers. nega rituala kot sredstva manipulacije, ki je dano vsakokratni oblasti, 6. Južnič, Stane. 1989. Politična kultura. Maribor: Obzorja. potrebno, če ne celo nujno. Politika in politična dejanja v svojem delo-7. Kertzer, David. 1988. Ritual, Politics, and Power. London: Yale University vanju za dosego svojih ciljev redko uporabljajo neposredno silo oziroma Press. 118 Žan Bokan 8. --- 1996. Politics and Symbols: The Italian Communist Party and the Fall of Communism. New Haven and London: Yale University Press. 9. Lewellen, Ted. 2003. Political anthropology: an introduction. Westport: Praeger Publishers. 10. McLeod, James R. 1999. The Sociodrama of Presidential Politics: Rhetoric, Ritual, and Power in the Era of Teledemocracy. American Anthropologist 101 (1): 359–373. 11. Pikalo, Jernej. 2000. Sie wissen es nicht, aber sie tun es: Ameriški kongres med obredjem in vednostjo. Teorija in praksa 37 (5): 939–950. 12. Simonič, Peter. 2009. Kaj si bo narod mislil?: ritual slovenske državnosti. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 13. Velikonja, Mitja. 2003. Mitografije sedanjosti: študije primerov sodobnih političnih mitologij. Ljubljana: Študentska založba. XI. 120 Kdo je ustvaril kaj? Temeljita razprava brez temeljev 121 Timon Kokalj čeprav izraz tu ni povsem ustrezen – promovira čudaške ideale, ki se Kdo je ustvaril kaj? nam v luči socialne sprejemljivosti ne zdijo čudni, zato smo skozi stoletja postali lovci na senzacije (s čimer morda ni nič narobe, dokler nas Temeljita razprava brez temeljev ideja ne zasvoji). Življenje posledično na videz postane izključno fizična stvar, oropana čarobnosti in diverzitete, ki jo prinaša osvobajajoči element Idejo shizofrenosti kot naravnega ali zaželenega stanja človeka na poti shizofrenosti. Ta nam omogoči, da stopimo izven samih sebe, izven ome-k spoznanju lahko zasledimo v mnogih ideologijah in religijah prete- jitev osebnostnih lastnosti in zaživimo s polnimi pljuči. Spoznanje, da klosti. Je nekakšna mistična in nevarna atmosfera, prisotna v umetno-osebnost ni trdna in determinirana sama po sebi, da je poljubna in po želji sti, ki predstavlja ločnico med resničnim in namišljenim svetom, zabri-neomejena stvar, je prav gotovo nadvse osvobajajoče. Takemu stanju bi v sano mejo ali vrata v neznano. Kvantna fizika s svojimi daljnosežnimi šali lahko rekli zavestna norost; in tako človek v praksi dobi svoj osebno-teorijami multiverzuma ruši standarde, spreminja dejstva in predstavo o stni »volan« v roke (ko ga, paradoksalno, izpusti). V vsakem trenutku si naravi sveta; nekdaj je to počela religiozna ali mistična introspekcija,dan-lahko izbere, da bo karkoli, kdorkoli, in posameznik tako ni le dolgočasna danes v urbanem svetu to počne znanost. A kaj nam pravi, da nima čisto posledica izbir, ki jih je napravil za statična načela. vsak od nas trenutkov, ko prevprašamo lastno psiho in njeno stabilnost? Alejandro Jodorowsky pravi, da že eno samo dejanje, izvedeno izven Ko se um vpraša, kaj pravzaprav je, kaj doživlja življenje, postavi na kocko dolgočasnega cikla rutin in navad, ozdravi precejšen zalogaj posamezni-dojemanje sebe kot ločene enote v svetu. Pretresljivo shizofreno spozna-kove »patološkosti« in ga odreši velikega dela škodljivih in okostenelih nje, da med svetom in nami ni razlike, nas lahko vodi v globok razmislek vzorcev vedenja. Mnogo je teoretskih variant tovrstnega psihološkega o sestavnih delih naše osebe in zveznosti, v zanikanje ideje zaradi strahu, »pobiranja energije« iz preteklih travm in rušenja nekoristnih prepričanj, a v manično raziskovanje stanj zavesti itd. Obstaja nešteto načinov za spop-psihomagija Jodorowskega je radikalno praktična zadeva, v okviru katere rijemanje s seboj in s paradoksom, ali smo ustvarjalec ali le sprejemalec. ima sicer spet glavno vlogo zavesten izstop iz sebe, a predpisana »tera-Torej, v zvezi s trdnostjo našega malega jaza: eden od načinov spremembe pija« stopi v neposreden stik z osebno obarvanimi jungovskimi arhetipi in ali (začasnega) uničenja osebnostne zveznosti so halucinogene substance, freudovskimi kompleksi. Posameznik se skozi proces sooči s strahovi in a glede tovrstnih eksperimentov bi morda lahko rekli: ko uloviš ribo, lastnimi avtomatizmi ter na nek način zleze iz svoje premajhne kože. Kaj odvrzi trnek. Seveda lahko človeka občasni ali redni sestanki s psihede-potemtakem človek sploh je, ko izbriše vse oporne točke identificiranja? ličnimi izkušnjami spominjajo na skrivnostno naravo obstoja in njegove Lahko bi rekli, da sam »drive«, veselje do izkušanja, gledalec in igralec neskončne humorne paradokse, a to izkušnjo je povsem možno prenesti v obenem, pasivna priča in aktivni udeleženec. Patologizacija shizofrenije trezno stanje. Morda ne bomo imeli barvitih prividov, ki poosebljajo naša kot take postavlja izkušnje, ki bi jih nekatere kulture štele za mistične in trenutna razsvetljenja, a uvide si lahko vsekakor zapomnimo in jih upo-svete, izven spektra pričakovanega in s strani družbe toleriranega vedenja. rabimo v praksi (Jodorowsky 2012, 220–223). Ne gre za nekakšne posebne De Castro piše, da smo eni drugim »Drugi« in drugi prvim ravno tako tehnike, prej morda za dejansko odsotnost vsakršnih napotil, za zlitje s (De Castro 2014, 51); ta moment zlitja dvojnosti v enost, transformacija svetom, pripoznanje sebe kot nekaj onkraj subjekta ali objekta, brezčasno občutka ločenosti od sveta v občutek vseobsegajoče enosti, to je temeljna zavest, ki iz niča konstruira svoje okolje in objektivne danosti tolmači na in večno živa ontološka plat tako filozofije kot življenja. Tau se ne moremo povsem samosvoj in izviren način. Vsak doživeti trenutek ima v svojem izogniti – četudi mislimo, da ne živimo v skladu s seboj in da bi marsikaj bistvu potencial, da z zastrašujočo ravnodušnostjo vesolja, ki mu je vseeno moralo biti drugače, je Tao nespremenljiv, vseobsegajoč, popoln tak, kot za življenje in smrt, razsvetli posameznika, saj je že sam obstoj nasičen s je. Jodorowsky je želel kot režiser in igralec s svojim nezaslišanim filmom podatki in dogajanjem. Priučili pa smo se, malo sami, malo s pomočjo in teatrom, kasneje pa še z lastno prakso psihomagije izluščiti iz sodelav- »socializatorjev«, pripisovanja pomembnosti nečemu in nepomembnosti cev in obiskovalcev njihovo srčiko, to, kar bi bili, če bi lahko bili karkoli. nečemu drugemu. Tako tolmačenje sveta – lahko bi mu rekli hegemonsko, Posameznikov družbeni jaz paradoksalno imenuje »original«, njegovemu 122 Timon Kokalj Kdo je ustvaril kaj? Temeljita razprava brez temeljev 123 pristnemu, največkrat zatrtemu in neizraženemu jazu pa pravi »dvojnik«. in vseh raziskovalcev zavesti je prepletanje običajno neprepletenih slojev Zanj je »dvojnik« resničen in »original« lažen (Jodorowsky 2012, 63). Tu življenja, podzavestnih in zavestnih vlaken, ki skupaj tvorijo naš obstoj in bi bilo pametno opomniti bralca, da ta članek ni le neutemeljena hvalnica pogojujejo naše vedenje ter zamisli o svetu. Gre za nekakšno vdiranje v norosti, napisana iz sovražnosti do »resničnega sveta«, temveč radovedna dele posameznikove psihe oziroma energije, do katerih po navadi še sam študija pojavov, ki jih jemljemo za banalne in samoumevne. Srečal sem nima dostopa. Spoznanja iz tovrstnih izkušenj in takšna globinska sreča- številne ljudi, ki so jim naprtili diagnozo shizofrenije, in nekateri izmed nja s samim seboj iz oči v oči (mnogokrat s svojimi poosebljenimi strahovi njih so delovali mnogo bolj prisebni, preden so odšli na zdravljenje z zdra-in neuresničenimi željami) osebo – povsem logično – zdravijo na vseh vili. Pred zdravljenjem so imeli t. i. epizode, a ko so minile, so bili spet oni nivojih. Omogočijo ji, da se zlije z obstojem in sama postane ta »micelij«, sami. Po začetku zdravljenja pa se je njihova osebnost spremenila, postali saj se njena posameznost raztopi v nedefiniranosti. Zanimivo je tudi, da so odtujeni in trajno čudaški. se pri psihedeličnih izkušnjah in sanjah zdi, da so brez začetka in konca. Kaj, če je razsvetljenje že ves čas tu? Če je le razkritje skrivnosti, da Nekako se znajdemo tam, v določeni znani intenziteti izkušanja – in se iz smo vsi kreator, da vsi ustvarjamo »resničnost«, da lahko zaživimo z njo nje počasi izvijemo. Deleuze bi rekel, da plato in rizom nimata začetne in kot eno? Seveda tako na nek način izgubimo tla pod nogami, saj ni več končne točke, vedno sta v sredini, intermezzo (Deleuze 2000, 53). Taka je ničesar, s čimer se lahko identificiramo. Razen vsega. Življenje postane sedanjost za zen mojstre, samo dogajanje, človek postane akt in ni več biti nepretrgana komunikacija s samim sabo v obliki naključij in malih pre-mali jaz. senečenj; edino, kar moramo biti v tem primeru pripravljeni storiti, je Je možno, da smo vsi isto bitje, če vsak doživlja osebno evolucijo, lastno živeti zavestno. To bi lahko bil zen, to je lahko bhakti (predanost) Krišni – le njemu kot individuumu? Je vse le kozmična igra s samim seboj? MoreKrišna je en sam, a Krišna je v vseh. Gre za neskončno gledišč iste zavesti biti smo vsi obdarjeni s svojo individualnostjo, da obogatimo obstoj in (Watts 1973, 81), to je tudi Buda, on ni on, on ni individuum – Buda je pustimo pečat v brezčasnem blagu vesolja samo zaradi radosti, ki jo doži-nelokalno stanje zavedanja. S tega zornega kota šamani postanejo bogovi vljamo ob samouresničitvi. Coelho je zapisal, da vse stvarstvo stoji ob praktikanti. Če vsak iz niča ustvarja svojo resničnost, potem lahko v strani človeku, ki izpolnjuje osebno legendo. Vse, kar nam je storiti, je sanjah ali stanjih zamaknjenosti skonstruiramo enako zvezno resničnost, zgrabiti priložnosti, ki nam iskreno dišijo, in ves čas bodo prihajali novi ki morda kljubuje nekaterim fizikalnim zakonom ali je videti fantazma-izzivi, rasli bomo in se veselili. Dobimo, izkusimo, izpustimo, negujemo gorično; iz teh premis sledi, da lahko en posameznik v lastno zavestno spomin in uporabljamo praktično znanje, povsem spontano pa posta-ustvarjeno sanjsko resničnost popelje drugega posameznika. Obstajajo nemo vsesplošno spoštljivi, saj nas povsod čaka kaj zanimivega in vzne-mitične zgodbe o nelokalnih kvantnih bitjih, ki so lahko hkrati na dveh mirljivega. Če se oklepamo pridobljenega, pa gre lahko marsikaj narobe ali več krajih ob istem času – gotovo se da v to nelokalno večprisotno (še zmeraj izhajajoč iz vseh postavljenih premis); morda nam ni odvzeto izkušnjo s seboj popeljati še koga. Po poročilih prič šamanskih obredov prav materialno imetje, temveč notranji mir – malce smešen, a posrečen gre za nedoumljivo past pozornosti, ki posameznika vrže v želeno stanje, poskus razlage brezčutnosti, pomanjkanja empatije in ravni depresije v katerem se lahko zgodi karkoli – od operacije, v kateri se obolela živa bogatih elit. Gre za mešanico idej z vseh vetrov, za koncept nekakšnega jetra zamenja z zdravimi mrtvimi, do letenja. Če Deleuzovemu mice- »naravnega« moralnega kompasa, ki stremi k čim manjšemu poseganju v liju kot neskončni multipliciteti vsak osebek (ali vsaka žival, rastlina, svet, saj je svet naša stvaritev in nas bo preskrbel z vsem. Brezbrižni zen, predmet) doda neko novo lastnost in občutje, potemtakem je resnično-bojevnikova brezgrajnost, spokojnost sufijskega mistika, bhaktijeva večna sti neskončno, tako »notranjih« kot »zunanjih«, čeprav je ta dihotomija radost. Če imaš palico, ti dam palico; če palice nimaš, ti je ne dam, tako tukaj precej neumestna. Za zunanjo resničnost bi lahko šteli dogovor-gre zenovski koan (uganka). Po Delli Van Hise je Dvojnik poosebljena jeni družbeni svet konvencij, v katerem živimo v skupnostih kot ljudje, kvantnost zavesti, dostopna vsem, ki se odločijo za to pot. A to ni pot, ki za notranjo pa vsa ostala stanja zavesti, tj. misli, sanje, delirij, halucina-je že ustvarjena, prehojena in nakazana s kažipoti, ti oziroma jaz sem tisti, cije ipd. Revolucionarni praktični korak vračev, zdravilcev, psihomagov ki jo ustvarja (čeprav paradoksalno že obstaja v sočasnosti vsega z vsem). 124 Timon Kokalj V tem smislu je Tao popoln tak, kakršen je, vse nas že čaka, če se znamo prepustiti in prepoznati priložnosti. Transcendenca izgubi svoj pomen – pa ne zato, ker ne obstaja. Samo zato, ker ima vse svoj čas in nas včasih transcendentalne izkušnje najdejo kar same od sebe, ko pa jih poskusimo ponoviti, zapademo v škodljiv vzorec. Jodorowsky piše, da nas halucino-geni dvignejo iz kleti na teraso, a le zato, da vidimo, kako dolga (in vzne-mirljiva) pot je še pred nami (Jodorowsky 2012, 221). Ne zato, da bi se kopali v nezasluženem luksuzu, ki kmalu zastara. Vsem na očeh se skriva nevidna, a mogočna ideološka past: če dojemamo posamezen sistem znanja in podajanja informacij kot (edino) resnico, nas bo le-ta omejila, pa naj bo kolikor hoče neskončna. Neskončnost je le antropomorfna beseda, in če dojemamo svet kot šamanske sloje resnič- nosti, kot micelij, kot Tao, kot božje kraljestvo, se bomo ujeli v sicer prek-rasno, a vendarle grozno omejujočo besedno resničnost. Eden izmed načinov premagovanja tovrstnih zagat je neprestana odprtost in izkazovanje dobrodošlice vsemu, kar nam pade pod noge. To je gesta sprejemanja spremembe, ki nam v svojem duhu omogoča fluidnost. Tako ne bomo obtičali v prijetni oazi eksistencialnih pojasnil in konceptov, temveč se bomo širili in večali in se smejali absurdom in ljubili z močjo kozmosa ... Naj končam v posmehljivem duhu zena: »vse, kar je tu zapisanega, so le borne besede, ki krasijo nič in jemljejo lepoto resnici.« XII. Literatura 1. Deleuze, Gilles in Felix Guattari. 2000. Micelij. Koper: Edicija Hyperion. 2. Jodorowsky, Alejandro. 2012. Učitelj in čarovnice. Nova Gorica: Založba Eno. 3. Suzuki, Shunryu. 2002. Duh zena, duh začetništva. Ljubljana: KUD Logos. 4. Viveiros de Castro, Eduardo. 2014. Cannibal Metaphysics. Minneapolis: Uni-vocal. 5. Watts, Alan. 1973. The Book: On The Taboo Against Knowing Who You Are. London: Sphere Books Ltd. 126 Antikomunizem kot simbol neoliberalizma in neofašizma 127 Jure Ponikvar Ob razpadu socialistične Jugoslavije naj bi se slovenski narod enotno Antikomunizem uprl komunistični nadvladi. Vendar naj bi se pri virih moči obdržali bivši komunisti, njihovi potomci in lakaji, ki razdirajo enotnost sloven-kot simbol neoliberalizma in neofašizma skega naroda in skrivoma paktirajo z globalizacijskimi agenti finanč- nega kapitala, kot je na primer George Soros. Tovrstne (antisemitistične) »Dol komunizem«, »Laž je nesmrtna duša komunizma«, »Better dead then teorije zarote so slepe za razkole, ki jih povzroča razredna razklanost red«, »Socializem je bolezen«, »Jebeš rdečo golazen«, »Prosti trg je bolje slovenskega naroda v pogojih kapitalizma. Preživetvena strategija v kot socializem«.1 To so grafiti, ki jih videvamo na ljubljanskih ulicah. Ali pogojih zaostrene mednarodne konkurence za neofašiste ni mednaro- »pošast komunizma« zopet hodi po Evropi? Žal ne. Od razpada realnih dni delavski razredni boj, temveč tekmovanje med enotnimi nacijami. socializmov prejšnjega stoletja je komunistično gibanje praktično na zgo-Nacionalizem, ne multikulturalizem. Antikomunizem je simbol neofa- dovinskem minimumu. Mednarodnega revolucionarnega gibanja, ki se šizma. Pri antikomunizmu gre za protisocialen in nacionalističen inter-zavzema za odpravo zasebne lastnine produkcijskih sredstev, že dolgo pretativni okvir tegob, ki jih porajajo pogoji razredne družbe, buržoazne ni. Nasprotno. Po Evropi in svetu se krepita neoliberalna in neofašistična države in mednarodne tržne konkurence. desnica. Boj proti komunizmu je fantazma skrajne in ekstremne desnice. Antikomunistični mit pravi, da naj bi po razpadu deklarativno socialistične Jugoslavije vodenje državnih institucij, državnih podjetij in državnih bank še naprej vodilo omrežje bivših komunističnih tovarišev, nji- Literatura hovih potomcev in lutk, ki jih imajo bivši komunisti pod nadzorom vse do danes. Škodljivi zakoni, sprejeti v parlamentu, korupcija v državnih 1. Ponikvar, Jure. 2017. Antikomunizem z zidov. Dostopno prek: https://www. institucijah, slabo upravljanje podjetij in ugodna klientelistična posojila academia.edu/32877140/Antikomunizem_z_zidov (1. julij 2017). državnih bank so procesi, ki naj bi se izvedli v interesu elitnega omrežja zakrinkanih komunistov. Skrajna desnica kot antipod klientelizmu, korupciji, elitizmu, slabemu upravljanju in posledicam gospodarske krize ponuja neolibe- ralne »rešitve«. Zavzema se za komercializacijo in varčevanje javnih institucij, šolstva, zdravstva in kulture ter privatizacijo bank in podjetij v državni lasti. Skrajna desnica predstavi procese, ki so povsem skladni z delovanjem kapitalističnega sistema in kapitalistične države, v okviru katerih nad družbenim dobrim prevlada zasebni interes, kot anoma-lijo prežitka jugoslovanskega socializma in komunistične mentalitete. Skrajna desnica predlaga reforme, ki poglabljajo pogoje, ki so privedli do škodljivih procesov, proti katerim se domnevno borijo. Antikomunizem je simbol neoliberalizma. Antikomunizem ima tudi nacionali- stično dimenzijo. Komunisti naj bi po zmagi nad zgodovinskim fašiz- mom v homogen slovenski narod z nasilnim prevzemom oblasti vnesli razkol. 1 Za fotografije grafitov glej Ponikvar (2017). 128 XIII. 130 Bor Bevc 131 Bor Bevc na uporabo arabskih številk. Tudi nobena od teh razlag me ne prepriča ravno. Sem pač sprejel (kruto) dejstvo, da kulturni vzorci niso (vedno) Deseti kulturološki simpozij, poimenovan Simbozij, je bil posvečen tema-retrospektivno razložljivi, ne delujejo optimalno, kaj šele, da bi bili logični, tiki simbolov. Težje se spomnim bolj tipičnega »simbolnega« praznova-kar koli že to pomeni. nja, kot so t. i. okrogle obletnice. Deseta ima še posebno vlogo, saj je prva. Obstaja tudi možnost uporabe drugih številskih sistemov. Vpeljava Ob tej priložnosti je seveda treba čestitati Društvu kulturologov Kult.co drugačnega sistema bi verjetno privedla do tega, da bi obletnice prazno-kot lucidnemu, a hkrati stalno spreminjajočemu se subjektu. Ob želji, da vali drugače. Verjetno. Nekatera ljudstva še uporabljajo drugačne števil-mu podarim darilo, ki bi mu bilo všeč, sem začel opravljati intervjuje z ske sisteme. Med drugim so tudi ti povezani s štetjem prstov. Do 20 (prsti nekdanjimi predsedniki društva in glavnimi organizatorji preteklih sim-na rokah in nogah) so šteli Maji, štetje do osem (prsti na rokah brez palcev pozijev. Cilj je bil narediti zgodovinski pregled, izpostaviti zanimivosti ali prostori med prsti) lahko zasledimo v jeziku yaki, do 60 (pet prstov in ključne momente preteklih simpozijev. Vsem intervjuvancem (Žan ene roke krat 12 blazinic štirih prstov druge roke) so šteli Babilonci. Meni Debevec, Mateja Visenjak, Tina Osvald) se zahvaljujem za sodelovanje, v najljubši je dvanajstiški sistem (dvanajst blazinic štirih prstov ene roke ali isti sapi pa se opravičujem, saj teh pogovorov ne bom uporabil. Preprosto dvanajst členkov štirih prstov ene roke), za katerega sem prepričan, da me je prešinilo, da bi takšen prispevek izpadel preveč klišejsko. Tega Kult. je boljši kot desetiški. Nisem edini. Največje entuziaste najdemo v zdru-co po mojem mnenju ne mara. Upam, da mu je bližje naslednja obravnava ženjih, posvečenim ravno preučevanju in promoviranju dvanajstiškega – zakaj moramo namreč praznovati ravno deseto obletnico? Komu na čast sistema, pri čemer izstopata ameriška in britanska skupnost ( The Dozenal in zakaj ravno deseto? Society of America in The Dozenal Society of Great Britain). Glavni argu-Prepričujem se, da je glavni razlog uporaba desetiškega sistema ment za ta sistem je praktična vsakodnevna uporabnost, ki je tesno pove- (štetje do deset) v naši kulturi, kjer deset predstavlja zaključeno celoto, zana tako z matematiko in nekaterimi še obstoječimi kulturnimi arte-saj izrabi vse enote (števke) merske lestvice. Ta zaključen cikel vzpostavi fakti, ki dokazujejo uporabo/uporabnost tega sistema tako v preteklosti neko arbitrarno obletnico, ki jo pač praznujemo. Okrogle obletnice pa kot v sedanjosti naše kulture. niso unikatna posledica uporabe desetiškega sistema. Standard mini- Še prej pa naj na kratko predstavim, kako bi bilo lahko to potencialno malne telesne pripravljenosti (deset sklec), osnovna enota čakanja (deset videti1. Šteli bi: 0, 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, X (deset), E (elf), 10 (ducat). Nam, minut) in zaporedna številka brata, ki je včasih moral zapustiti dom. ki smo vzgojeni v desetiškem sistemu, to na prvi pogled deluje begajoče. Vse te primere pogojuje desetka, čeprav bi bilo v resnici to vrednotenje Datum 13. 12. 2017 bi recimo v dvanajstiškem sistemu zapisali kot 11. 10. lahko drugačno. 1201, uro 16.26 kot 14.22. Ključno pri tem je, da bi se v matematiki spre-Nekateri avtorji trdijo, da se je štetje do deset začelo tako hitro, kot se menila le zapis in izgovorjava števil (v nekaterih primerih tudi to ne – tri je začelo oblikovanje jezika. Verjetno je to blizu resnice, vsekakor pa ne 1 V slovenščini nisem zasledil podobnega poizkusa, zato sem privzel besedo potrjuje dejstva, da štejemo ravno do deset. Kot glavni argument zago- »elf«, ki se uporablja tudi v teoriji drugih jezikov (npr. v angleščini). Brez vornikom te teorije služi dejstvo, da imamo na rokah deset prstov, kar problema bi obdržal tudi besedo enajst. Elf je izposojenka iz nemščine, ki naj nas bi »naravno« privedlo do tega, da pač štejemo do deset. Ta argu-se lepo ujema s simbolom E, prav tako pa je prikladna za slovensko enajst in ment bom v nadaljevanju dodatno ovrgel, zaenkrat pa naj zadostuje, da je angleško eleven. E in X je uporabil tudi F. Emerson Andrews v knjigi New takšna argumentacija posplošena, naturalizirana in izhajajoča iz današnje Numbers: How Acceptance of a Duodecimal Base Would Simplify Mathemat-perspektive. Je pa res, da je desetiški sistem uporabljalo kar nekaj starih ics (1935). X spominja na rimsko 10, oba simbola pa se hkrati dovolj razliku-kultur, kar lahko razberemo iz zapisov (Arabci, Egipčani, Grki). jeta od ostalih. Seveda je možnih zapisov več – zasledimo lahko črki A in B, uporabo grških črk, zelo pogosto tudi na glavo obrnjeni števili 2 in 3 . Prav Obstaja še nekaj sklepanj, zakaj štejemo ravno do deset. Vse od Pita-tako vidim več možnosti za branje in izgovorjavo števil – 30 bi lahko brali kot gorejskega poveličevanja števila deset kot božanskega, saj iz desetih števk tri ducat ali trido, 1000 kot velik gros ali jurja; če bi desetiški sistem popolno-lahko sestavimo enakostranični trikotnik, pa do navezovanja argumentov ma opustili, bi imela tudi beseda tisoč enoznačni pomen . 132 Bor Bevc Bor Bevc 133 krat tri bi ostalo devet), vse zakonitosti pa bi ostale popolnoma enake. neboleče sprejeti. Ali pa tudi ne. Kakor koli že, štetje do deset hote ali Zamislimo si torej, kaj bi to pomenilo za obeleževanje Kult.covih obletnic. nehote sooblikuje našo kulturno realnost. Del tega je tudi praznovanje Okrogla bi še vedno bila 10. obletnica, le da bi jo praznovali po 12 letih Kult.covih obletnic. Ponovno mu čestitam za izpeljan deseti kulturo- (saj bi prej imeli še X. in E. simpozij). Težko je napovedati, kakšen zapis ali loški simpozij in hkrati napovedujem, da bom vsaj jaz praznoval tudi izgovorjava bi obveljala pri nas. Nenazadnje to sploh ni tako pomembno. ducatega. Kaj bi to pomenilo za praznovanje obletnic, je prav tako nesmotrno napovedovati. Jezikov, ki uporabljajo dvanajstiški sistem, je malo – nigerijski jeziki, kot so janji, gbiri-niragu in piti, chepangski jezik iz Nepala in mahl iz Literatura Indije. Germanski jeziki sicer imajo posebni besedi za 11 in 12, potomki protogermanščine, a sta obravnavani kot izpeljavi iz desetiškega sistema. 1. Andrews, Frank Emerson. 1935. New Numbers: how acceptance of duodecimal Prevzeta beseda iz staronemške tutzet se je pri nas usidrala kot ducat. (12) base would simplify mathematics. New York: Essential Books. Prav ta beseda nakazuje na preteklo uporabo izpeljanke dvanajstiškega sistema pri nas. Uporabljal se je pri veliko starih merskih enotah (čevlji, unče, grosi), še vedno pa je prisoten v t. i. imperialnih enotah – 12 inčev je 1 čevelj, 1 trojanski funt je 12 unč itd. Še vedno je prisoten tudi ostanek iz babilonskega šestdesetiškega sistema – namreč 60 sekund v minuti. Tudi tu gre za čisto arbitrarnost, ki ji ne moremo pripisati drugega specifičnega vzroka za obstanek, kot je navada. Naj še omenim, da zgodovinsko navezanost na številko 12 lahko pri- pišemo tudi dejstvu, da ima leto 12 polnih lun, kar zagotavlja, da je bilo to število uporabljeno v velikem številu kultur. Zato se velikokrat tudi pojavlja 12 mesecev v letu, 12 tradicionalnih razdelitev časa v kitajskem letu, 12 zodiakalnih znamenj v horoskopu, 12 živalskih znamenj v kitajski astrologiji, 12 apostolov in še primerov bi se našlo. Ključna pridobitev uporabe tega sistema bi bila vsakodnevna praktična uporabnost, ki v trivialni matematiki pokaže svoje prednosti. Uporaba ure bi postala lažja, ducat je mesecev v letu, 360 stopinj v krogu je lepše deljivo z ducat. Znebili bi se nekaterih pogostih grdih neskončnih perio-dičnih decimalk, ki jih dnevno srečujemo. Ena tretjina bi bila zapisana kot 0,4, ena šestina kot 0,2, zraven pa bi pridobili še lepšo četrtino 0,3 in dvanajstino 0,1. Polovico bi le zapisali drugače. Res je, da bi s tem uničili desetino in petino, a menim, da ju uporabljamo redkeje. Med drugim je Alexander Craig Aitken dokazal tudi, da učenje dvanajstiške poštevanke poteka hitreje. Naj ne dolgovezim. Želim le povedati, da štetje do deset ni nekaj naravnega, nespremenljivega ali idealnega. Prej obratno. Obstaja vrsta alternativ, ena od katerih še posebej izstopa. Morda bi se jo dalo dokaj 10:01 SIMBOZIJ Zbornik 10. kulturološkega simpozija Urednika: Sebastian Pepelnak, Katja Kac Recentzentski odbor: izr. prof. dr. Anton Kramberger, izr. prof. dr. Karmen Šterk, doc. dr. Nena Močnik Avtorji: prof. dr. Franc Mali, Eric Ušič, Eva Smrekar, Jasper Klomp, Matic Ferlan, Patricija Šošter, Sebastian Pepelnak, Tinca Lukan, Vinko Drača, Žan Bokan, Timon Kokalj, Jure Ponikvar, Bor Bevc Spremna beseda: Sebastian Pepelnak Izdalo in založilo: Društvo kulturologov Kult.co Oblikovanje: Martin Fir Lektorica: Urška Honzak, Društveno stičišče STIKS Tisk: Grafis Trade d.o.o. Ljubljana, 2017