Ig. Kaš: Bosdnka.                                                       417
Opazujoč nastajanje prvotne zemlje s pomočjo rastlinskih naseljencev spoznavamo, kako pripravlja nevede in nehote jedna rastlinska vrsta prostor drugi in kako delujejo vse rastline združeno na tvorbi vkup-nega domovja. Vsaka rastlina prebiva in se razpl6ja tako dolgo na posedenem mestu, dokler to nje rašči najbolj ugaja. Pozneje se umakne novi naselbini, prepuščajoč ji pripravljeni prostor.
Menj časa so vplivale rastline pri nastajanji na plavi j ene zemlje, katero je voda od izvirnih mest odplavila in nanesla v nižine, kjer jo še danes nahajamo v debelih plasteh. Pa tudi pri naplavljeni zemlji so temelj vložile rastline, če pomislimo na početek nje tvorbe.
Velik in važen je bil torej vpliv rastlinstva na tvorbo rodne zemlje že precej od početka. Ta vpliv je postajal toliko jačji, kolikor bolj se je pomnožilo rastlinstvo kakega kraja. Danes še je viden prijatelju prirode ta rastlinski vpliv, kamorkoli še ozre. Opazuje pri-rodino gospodarstvo videl bode, kako še sedaj s pomočjo rastlinskih bitij nastaja rodovita prst od golega pečevja. Korakoma pa se z na-daljnim preperevanjem kamenja množi in veča plast zemlje, ki ima s posredovanjem marljivega kmetovalca hraniti rastoče človeštvo in biti v pravem pomenu  »mater alma«.
Bosanka.
Berilo  c. kr. stotnika Ig. Kaša  v   »Slovenskem klubu na  Dunaji.«
arsikoga izpreleta strah, ko čuje ime Dalmacija. Misli si, Bog zna, kako tožna in pusta je dežela, kako revna in oskromna so nje sela, kako umorno in neugodno je ozračje in — kako ubogi in neomikani so nje stanovalci; — ali kdor je prijatelj prirodi, v kateremkoli obličji se mu prikazuje; kdor se veseli novih prizorov bodisi na morji ali na kopnem, med razbitimi pečinami, ali vrhu razvalin nekdanjih mogočnih naselbin; kdor radosten spoznava kakovost daljnih pokrajin s tujim mu žitjem ali tujim mu stanovalstvom: on nahaja povsod kaj znamenitega, povsod opazuje nekaj, kar mu vzbuja nove misli, kar ga spominja starih prigodeb in mu v srce zariše vzorne slike, katerih spomin ga spremlja dolgo in dolgo, ko je že v domovini pri navadnem vsakdanjem  delokrogu  svojem 1
27
4i8                                                        Ig. Kaš: Bosanka.
Bosanka! Zveneče to ime mi kaže krševito prostrano polje, na katerem se vidi med raztresenimi pečinami nekoliko belo-zelenih vonjavih rastlin, mršavo hrastičevje in temno-zeleno mrčje, daljno planoto z dolinami, v katerih zelene vinogradi s smokvami, z breskvami in z malimi griči, ob katerih tiče temno-kamenite hiše — okrog cede ovac, koz in oslov, nad mano višnjevo nebo —- proti vzhodu gole planine, proti zahodu ¦— neskončno ravnoto v solnci leskečih morskih valov! — Bosanka! Samo ime me spominja onih žgočih solnčnih žarkov, pred katerimi ni sence, one žarke žeje, ki prileplja jezik in ustna, one utrujenosti, ki ne da vzdvigovati nog, da bi mogle preskakavati kamnite stene in malo grmičje; a spominja me tudi čustev, ki se bude v srci, onega ponosa, s katerim zrem na tuje zemljišče, na bleščeče nebo, na neizmerno morje, ki se ziblje ob klasiških tleh dalmatinskih in med starinskim obrežjem italijanskim nekdaj Slovenom poslušnega morja jadranskega!
»Ali, kaj je Bosanka?« čujem vprašati. Bosanka je krševita planina, ki se več nego 300 m razprostira nad Dubrovnikom. Bosanka je malo selo sredi teh golin, iz katerega stanovalci prinašajo v mesto mleka, jajec, sadja i. t. d., selo, v katerem se s temi dobrimi ljudmi lahko pogovarjaš o vseh rečeh, ki ne presezajo njih kroga . . . Bosanka — ali poprej nego govorim o nji, hočem opisati potovanje na Bosanko.
Rano jutro. Zvezde še migljajo, skozi odprto okno lahna sapa diše od morja in tajni šepet ploskajočih valov udarja na uho. In ko stopimo na pot, ki se vije po morskem bregu, objemlje nas v polu-tmini budeče se jutro. Nebo je jasno, ali mračna meglica poletuje nad luko gruško. Toda na jasnem nebu ugašajo zvezda za zvezdo in v globini nebni zaseva blišč mladega dne, blišč, ki tako milo odseva iz morske globine. Ob luki tja vodi pot. Vse še spava. V oljikah zigrava jutranja sapa, v visokih temnih cipresah, resno stoječih ob cesti tja do gostega borovja, čuje se odmev lahkega vetrca, kakor v gostih šumah domačih jelk in smrek; smokvine in pomaranče polnijo s svojo vonjavo mlačni zrak: vse se giblje, vse se ziblje z milim glasom, kakor bi bilo vse »ad captandam benevolentiam« ! — Beli rani galebi poletujejo preko vode, v jutranjem svitu visoko nad sivimi oblački, ki so tako nenavadno zašli v te pokrajine, plujo mogočni jastrebi — a mi stopamo mirno med zelenimi vrti proti Dubrovniku.
Ni dolgo in prispemo do vrhunca, kjer se cesta niža proti mestu. Ta predel njegov se zove »Bella vista« — lepi razgled. Solnce se vidno vzdviguje izza gora hercegovskih, to se zna na nebu, bleščečem v čarobnem svitu. Pred nami  — daljno  morje z zibajočim   se valovjem,
Ig. Ras: Bosanka.
419
ki v tožnem odmerji udarja na morsko obrežje, obrežje visokih, strmih sten, katerih sivo-rmene razpokline odsevajo kaj krasno od temno-modrih in zelenih penečih se morskih voda, prizor, katerega človek ne more lahko pozabiti. Na desni stojita dva griča, Mala in Velika Petka. — Tu je vse zeleno. Glavo lepša morsko borovje in pinije, po obnožji in po planinici smrekovina, rdeče brinje, ciprese, oljike i. t. d. — Bliže se vzdviguje pečeviti »Monte Vjerna« — ves poln resja, trnja in opuncij. Na levo pa vodi pot proti Dubrovniku. Temno grmovje tropiških rastlin, agave, kakti, evonimi, pinije — in krasne južne cvetice te gledajo z vrtov, ki se nad potem po terasah vzdvigujejo, med njimi pa sanjajo mične hišice, s katerih oken o tej rani uri malokdaj kaka zaspana »djevojka« opazuje mimopotujočega tujca.
Ko pridemo do mesta, glej, kako zidovje! — Vzpenja se proti nebu, kakor orjaška stvaritev, pa kratka brvica se vzpenja preko prekopa — in po ozki stezi med zidovjem pridemo do velikih vrat, nad katerimi se vidi kip svetega Blaža (sv. Vlaho, san Biaggio), glavnega svetnika mesta Dubrovačkega. — Velike ulice, (stradone) dele mesto v dve jednaki polovici. Ali vse je mirno, Dubrovnik še spi. In mirni prehajamo tudi mi. Pri vratih »na Ploče«, kjer se vidijo mogočni oklepi visokega ozidja najbolje, stopimo zopet čez dvojni most iz mesta. Na tem kraji je malo pristanišče dubrovačko. Tu so se zbirale nekdaj bojne ladje pod barjakom sv. Blaža, kadar so šle v boj proti beneškemu levu, kateremu se ni nikdar posrečilo gospodariti tej zemlji!
Proti jugu se vije pot ne visoko nad morjem med velikanskimi agavami, katerih steblovje nam kakor veličastne svetilnice osvetljuje potovanje. Iz vseh vrtov pa gledajo na cesto srebrno zelene oljike in sadja polne smokve! In ko se pomičemo dalje, ugledamo na desni pod cesto nekoliko hišic, potem mali log visokega palmovja (Phoenix dactvl.), in za tem veliko pohištvo, nekdaj samostan sv. Jakopa.
Tu se vzbudi spomin na neko zgodovinsko povest. Kakor besni v snežjih planinah južnega vetra tuleča sapa po goščavah in po pečinah, da se grmeči plazovi vale v nesrečne doline — grozno je čuti divje rohnenje in besneči grom; ali še groznejši je jug, kadar na širokih penečih se valovih šine čez morsko planoto, kadar se kopičijo begoče gore šumečih in vročih voda, kadar jih razbija v divjem svojem begu, da pene kipe do neba, pokritega s težkimi oblaki, in kakor grom gorskih hudournikov — razsajajo troči se valovi ob kameniti breg, s penečimi, orjaškimi rokami objemajo razrite pečine ter se plazijo po strmih stenah navzgor,   kakor bi hoteli   kos zemlje potegniti za sabo
27*
420
Ig. Kaš:  Bosanka.
v razburjene, grozne globine! — Ljudje, vajeni takim prizorom, re-kajo: »jug je, gruba je sapa,« in mirno gledajo tja na mršavo morsko površje. — Ali gorje čolnu, ki se ziblje med onimi razljučenimi valovi
—  ni mu pomoči; gorje ladji, ki si orje pot med bojujočimi se priro-dinimi silami: zijoči prepadi ji groze od vseh stranij in zdaj se dvigne visoko na valovji, in zdajci se zvrne v hrupeči zijat ... in nad njo begajo sivi oblaki na vlažnih perotih mogočnega juga in se vzpenjajo nad vod6 kakor plenaželjni galeb, ki šviga serntertja, iskaje, kje bi si ujel ugodnega živeža. — Na južni strani Lokruma se valovi vzdvi-gujejo do vrha strmih pečin, kakor bi hoteli pogoltniti mali otok — in pod pečinami sv. Jakopa razsaja burja najhuje. Tam sredi grozovitih voda plove ladja; nima niti jambora, niti jadra, ne krmila; samo z vesli se še bojujejo proti pogubnim napadom valovja in vetra. Ali zaman ! Silna sapa žene ladjo naravnost na ono pečino, kjer si je morska sila izdolbla veliko jamo! Nekoliko trenutkov še . . . zdaj jo vzdvignejo valovi visoko na svoja ramena in jo treščijo tja na pečine. Jek in stok, morje z grohotom razbija, kar je še celega, veter tuli; ali ljudje se rešijo. Duhovniki, živeči v samostanu, vzprejmo jih ter uneso morju plen, po katerem je toliko besnelo. — Davno, davno je bilo to, leta 1192. . . . Čvrsto stopa med nesrečniki korenjak visoke postave, ponosnih očij, kraljevega čela: Rihard, Coeur de Lion, kralj angleški je, ki se vrača iz sv. dežele proti ugrabljeni mu po bratu domovini! Tu ga je zadela prva nesreča — drugi, ki ga je čakala pri Dunaji v Erdbergu, tudi ni utekel!
Danes je morje mirno in po ožini med Dubrovnikom in Lokru-mom se bližajo od vseh stranij ladjice z razpetimi belimi jadri pristanišču, kakor golobje, ki se vračajo s polja v golobnjak. — Zeleni otok Lokrum, katerega je najprej cesar Maks jako okrasil, in kjer je umrši cesarjevič Rudolf tak6 rad bival — nosi na severnem griči trdnjavo »Fort Royal« —; južna stran pa je vsa zeleno-tropiški vrt, kjer se   oko   ne   more   nagledati   prirodine   lepote   in   mnogoličnosti!
Krasen je pogled na Dubrovnik od te strani. Velikansko ozidje, ki čuva mesto proti morju, orjaške stene, ki je branijo proti brdu, svetijo se v jutranjem blesku — izza mesta pa resno preži trdnjavica sv. Lovrenca, za njim zeleni vrtovi predmestja Pile {Uukoni) — čudno da nosi grško ime, dasi se je Dubrovnik zgradil posle bvzantinskih časov. Najbrže so imeli stanovalci starega Epidavra — Ragusa vecchia
—  imenovanega,   že v starih   časih   tu   pristanišče,   ali  celo naselbino
—   od katere je pozneje nastalo novo mesto — slavjanski Dubrovnik.
Ig. Kaš: Bosanka.
421
Pot se vedno vzdviguje nad morskim bregom, med katerega pečinami rasto široki bori in gosto grmovje dišečega mrčja. Tu in tam se vidijo divji olejandri, vse polno je žajblja (Salvia off.), rute, sivk (Lavandula vera) in drugih prijetno vonjavih rastlin, izmed katerih se čuje prijetno pevanje konopljenk in drugih ptic.
Pri   142 m višine — predel Obud — razdvoji se pot:   na desno
v
pada v dolino imenom Zupa (Breno),   na  levo pa  se  vzdviguje   proti
v
Ercegovini. Zupa je precej velika dolina z vin6gradi in njivami, po klancih nosi hrastje, borovje, resje, mrčje in drugo vedno zeleno grmovje, med hišami in vinogradi pa se vzpenjajo šibke ciprese, košate smokve in murbe, plodovite oljike, breskve in slive; potok, ki loči dolino, dasi je suh potok, vender o deževji jako narasta in šumi v bližnji zaliv župski (Valbone di Breno). Ljudje so precej bogati, do-
v
brovoljni in miroljubni; Zupanke so znane zaradi svoje krasote in — či-stote in fantje so delavni in prebrisane glave, dobri sadarji in živinorejci so pa vsi, toda najrajši se bavijo s kupčijo — in nekateri imajo svoje »dučane« (prodaj alnice) celo po bližnji Ercegovini.
V daljnih krogih se vije nova cesta navzgor — pred nami do 500 in 600 m visoka gola planina ercegovska, na desni pa strme pečine in ob njih vznožji — zelena Zupa, dalje zaliv Zupski — in daleč, daleč se vidi v tihem zavetji sredi nizkih otokov in poluotokov nekoliko poslopij . . . mesto Caftat (Ragusa vecchia). Staro mu je ime Epidavros, in v duhu gledamo prve grške ladje, ki so priplule s Ker-kyre (Corfu), da si razgledajo, kje bi bilo mogoče ustanoviti novo naselbino, ker v oskromni domovini je nedostajalo kruha in trebalo je najti mesta novim naselbinam. Boječe se bližajo ladje malemu zalivu, boječe zmotajo jadra in veslaje preplujo luko. Zemljišče se vidi plodno, stanovalci, Bog zna katerega kolena, vešči so živinoreji in vinstvu ter se pečajo z gojitvijo 61jike — kraj mora biti dober in ugoden kupčiji . . . Zaliv je jako varen proti južnim vetrovom in tudi s pogorja deroče burje se ni bati. Na malem poluotoku je mesto ugodno bogati naselbini, katera se da lahko braniti napadov ondašnjih ljudij, ako bi se togotili prišlim kupcem: izbrali so tedaj oni kraj tej selitvi in imenovali ga po peloponeškem Epidavru — 'ETCtoaupo? iXku-puoi In res so si izbrali dober kraj, kajti nedaleč odtod se prične velika in rodovita dolina konavljanska. Konavlje so podobne podolga-stemu kotlu. — Vznožje je posajeno z ložo (vinskim trsjem) in s koruzo, med katerimi se vijo trije potoki, katerih največji je Ljuta. Ker dolina proti morju nima izliva, padajo ti potoki v neko žrelo, po katerem vode dospo do morja.   Ali jeseni, ko deževje po 6—8 tednov
422
Ig. Kaš: Bosanka.
ne prestane, ono žrelo ne more pogoltati vse vode — in tedaj se izpremenf vsa dolina v jezero, ki dostikrat do meseca malega travna valove svoje podi nad ložami in njivami. Tudi goščave so se razprostirale po brdih, ki se ne vzdvigujejo više od 150—230 m. Epidavros je bila tedaj jako važna naselbina in srednja postaja — na poti do Korčulja, katerega temne šume so otoku dale ime Kerkvra melaina — črna Kerkvra.
Ali sedaj  se pot zavije na drugo stran in pred nami se vzpenja
v
golo gorovje: ostra Glavica, Golubov Kamen, Stubica, Vrastica in za
v
temi Vlastica čez 900 m visoka; na južno stran nad Zupo visi proti morju jako strma Malastica čez 600 m. Nekateri mislijo, da je morje nekdaj sezalo do vrha tega pog6rja in pripovedujejo, da se še zdaj gori vidijo kamenite sohe (colonne), na katere so v onih starih časih mornarji pripenjali svoje ladje! Toda mi si ne belimo dalje glave, nego krepko korakamo navzgor, ker solnce že kaj  dobro pripeka.
Sedaj smo prispeli do Bergata, zadnjega sela na tleh dalmatinskih. Tu popustimo pot, ki se ob klanci vije do Ivanice v Ercegovini in dalje proti Trebinju, in udarimo uprav na nasprotno stran. Iz malih, ne posebno snažnih hišic nas pozdravljajo stanovalci, ali mi hitimo po ulicah dalje, ker že se vidi onikraj zadnjih hišic zelenje visokih dreves.
Na severu se odpre druga dolina: Reka. Tudi tu se vidijo vinogradi in oljike, vrti in njive — in goste šume bledih vrb in temnih, visokih cipres! Bela sela gledajo izmed zelenja in v dalji se blišči v solnčnem svitu Reka, ki tam pod »Golubovim Kamenom« izvira in blizu izvira goni malinska kolesa, tako je velika in jaka. Ne teče četrt ure daleč in spoji se z morjem, katero dve uri daleč rije v zemljo ; ali še pri zalivu gruškem se pozna tok, zato se tudi ves zaliv imenuje Rčka, ombla. Okraj je jako rodovit, najboljše sadje kakor breskve in hruške, najslajše smokve in najukusnejše grozdje prihaja od Reke v Dubrovnik na trg. — Nedaleč od stališča svojega opazimo bujne šumice mladih cipres: tu je vir vodotoku, ki okolo vsega pogorja idoč grad Dubrovnik oskrbuje z živo vodo.
Med njivami in golinami nas zdaj vodi pot proti Bosanki — še nekoliko pečevitih hribov in došli smo na planino onega imena. Kjer se je dalo odstraniti kamenje, kjerkoli se je našla plodna zemlja, posadili so vinski trs, smokve i. t. d. tu in tam celo koruzo in dinje. — Mila sapa tu vedno hladi čelo in pogled na neskončno morje — na katerem se ladje vidijo kakor bele pičice — naudaja ti srce z nekim neiz-recnim čustvom. — Pred nami vrlo jaka trdnjava Fort Imperial na golem
Ig. Kaš: Bosanka.
423
Vrhu 442 m. — Ko pa pogledamo čez kraj ne pečine nizdolu — čudo — ravno pod nami leži kakor v škatljici Dubrovnik z visokim svojim ozidjem. Osupli stojimo, nevedoči, ali je istina, ali ne; zakaj hodili smo štiri do pet ur — mislili bi, Bog zna, kje smo v sredini dežele, in glej pod nogami nam je 6no mesto iz katerega smo davi v jutranjem polumraku odšli; saj pa tudi po bližnji, ali težavnejši poti ne treba nego pol ure, da se z Bosanke dojde do mesta. Tako je vse čudno, da se nagledati ne moremo. Otok Lokrum na sinjem morji, kateremu se s te višine vidi skoraj do dna, plava kakor zelen list, ki ga je otrok igraje vrgel na čisto valovje. Gosto borovje, velike in male Petke, cerkve in pokopališče na poluotoku Lapodu, vse se jasno vidi obsevano po bliščečih solnčnih žarkih. Dalje nasledujejo  najplod
v                                                                             v
nejši otoki — Kolopeč, Lopud, Zupana — posebno na Zupani se nahajajo cele goščave jako rodovitih oljik. V sivi dalji opazimo veliki otok Korčulj — Kerkvra melaina — kjer pridelujejo najboljše vino in kjer imajo najlepši les za čolne in ladje. Korčulanje so na glasu, da umejo najbolje tesati one ladjice, ki jih večji parobrodi s sabo nosijo — in res pošiljajo izdelke svoje celo do Stambula. Na jugu od Korčulja se vzdviguje raztrgan in razbit otok Lagosta. Strmo pečevje z razpo-klinami in jamami se vzpenja iz morja precej visoko; — morje udarja z veliko silo na obrežje — tako da otok nima nI jednega pristanišča. Pa tudi ni mnogo najti na njem — vse je golo, vse kakor izgorelo. Trdili so nekateri, da je to otok Ogvgia, na katerem je Odvsej živel pri boginji Kalvpsi. Akoravno nam je ta basen neverjetna, vender se radi spominjamo Odvsejevih pripovedij, s katerimi je Phaiakom kratil čas v zahvalo, ker so ga tako prijazno vzprejeli. In oni pečeviti, raz-riti otok brez zelenega drevja, brez plodne zemlje, kjer se vedno zaganja morje na strme skale peneče se in šumeče, otok, katerega so se mornarji skrbno izogibali zaradi nevarnosti: umeje se, da je lahko dal povod takovim pripovedkam.
Vrnimo se v selo. V gostilni se nahaja vsega, česar je potreba žejnemu in lačnemu potovalcu: dobro vino, hladna voda, kruh, svinjina i. t. d. in gostilničar se rad pogovarja ter pripoveduje, o čemer ga vprašamo. Hramovi so čedni, ljudje, ki mnogo tržujejo v mestu, jako snažno in skrbno oblečeni, celo otroci in dekleta so zelo priljudni. Najlepše ima župan (rad čuje ime gospodin capo-villa!), pri katerem se tudi dobro gostuje.
Ako po planini pohajamo, najdemo pač malo znamenitega — nizko hrastičevje, mrčje, in gori omenjene dišeče rastline se potikajo med skalovjem — koze in ovce si iščejo po njih svoje hrane — zato
424
Ig. Kaš: fiosdnka.
pa je tem rastlinam tudi videti, kakor da bi se zakrivale boje se nemilega zoba teh živalij. Tu pa tam frfola kakšen metulj po cvetji, na zemlji pripravljajo hrosti drobne krogljice blata, kamor ležejo jajca — posamne cfpe vzletevajo iz grmovja — in neskončna pesem skakajočih kobilic se glasi na uho . . .
Ko se poslovimo — vodi nas pot vzhodno preko male višave proti Sumetu v gorenjem delu reške doline. Kakor sem omenil, nahaja se tukaj izvor dubravškega vodotoka. In najpripravneje za nas je, ako se po tem vodotoku vračamo domov, kajti ni nam treba kažipota, ker kakor po ravni cesti moremo priti do mesta. Pri tem pa si kaj lahko ogledamo zanimivo pokrajino reško. — Ko pridemo nad Komolac — stojimo ravno vrelu Reke nasproti. Pečevita stena 320 m visoka se vzpenja tu od vznožja — in blizu tega vidimo veliko jamo, iz katere priteka čista in bistra voda . . . Kadar je izvršila svojo prvo ma-linarsko dolžnost teče po ozkem ali do 8 —10 m globokem jarku med šumečimi goščavami visokega trstja in ločja kakih 900 m daleč. Ondu pa se razkroji v dva dela in se izliva v veliko reko, ki je tu gori še 11 m globoka. Sel štejemo devet: Cajkovci, Komolac, Drgine, Rožato, Prjevor, Dračevoselo, Obuljeno, St. Sčepan in Mokošica. Posebno zadnje selo kaj lepo leži na južnem klanci desnega brega — ima dosti belih hiš, cerkvico i. t. d. Vsa okolica pa je — vinograd — v tem kraji smo nahajali najslajše grozdje in vino mokošiško je najukusnejše.
Vinograde ima po večini neki upokojeni stotnik — »obrstar« — Slovenec iz Kranjske, pri njem smo dostikrat pokušali dalmatinsko starino, katera je tukaj prav redka, zakaj vse vino se izpije navadno že do velikega srpana — in tačas že težko pričakujejo novine. Ali starina je kaj krepko in dobro vino — škoda, ker se do zdaj navadno le Francozje brigajo za dalmatinska vina, zakaj njim prav dobro služi pri delanji pravega Bordeauxa, katerega tako drago prodajajo po vsem svetu. O trgatvi je okolo Spljeta vse polno francoskih ladij, ki izvažajo dalmatinsko grozdje na tuje!
Tako se vije pot 100 m nad reko — in kmalu pridemo pod trdnjavico Annunziata — ravno nad vhodom v pristanišče Gruško. Tu nas vodi kamenita steza nizdolu — in ravno od nasprotne strani, kjer smo davi ostavili Gruž, pridemo zdaj na večer nazaj.
Pod zelenim drevjem na produ, kjer poskakujejo lahki valčki ploskaje ob breg, počijemo — v svesti si, da smo videli lepo pokrajino nekdanje oblasti Dubrovačke.