h mojega potovanja. (Poročal pri zabavnem večeru ^Ljubljanskega ueiteljskega društva" Fr. Črnag-oj, nadučitelj na Barju.) (Dalje). Jaz menirn, da mora biti v Barjanih nekoliko Jazonove krvi, ker so v plavstvu tako vešči. Na ozkih deskah spuščajo se mali Barjančki po vodi daleč proc od doma preko nevarnih plitvin in opasnih globočin — pa vsak zopet srečno priplava v domače pristanišče — nikogar ne zraanjka! Ce se tudi vsak hip prevraoajo v vodo, da moli večkrat le dvoje cepij iz nje, se vendar vsak zopet srečno izkobaca — se malo otrese, pa zopet dalje plove. Sara sem bil neštetokrat v nevarnosti, da utonem, a nič rae ni ostrašilo, vsaj sera slišal, ko so mati večkrat djali: ,,Ej, če se eden v vodo prekuene, gotovo dva ven prideta!" Zato se je menda naša družina leto za letom tako zelo množila. In kako je drugje ? — Sami veste, da zadostuje največkrat škaf — da, lonec, ki iraa le dovolj veliko luknjo, da poraoli otroče svojo glavo vanj — in če je le poln vode — že se utopi dete v njera. Ko je povodenj zopet upadala in je voda stala samo še za ped visoko nad zeleno trato, takrat pa srno imeli mali Barjančki še neko posebno zabavo — ali bolje rečeno — strasten šport. Drug za drugim srao se postavljali v vrsto, večji spredaj, manjši navzad — privihavali svoje že itak kratko umerjene srajčice do podpazduhe — pa se spuščali z divjim krikom in vikom naprej, čofotaje po mirnej vodi, kot trop razpojenih divjih rac, da je škropilo čez naše glave. In čem bolj z viška je telebnil kateri izraed tovarišev v umazano, spenjeno vodo, tembolj se je razlegal naš radostni hrup ! Menira, da naj se pridejo indijanska otročeta učit k barjanskim! Pa še neko drugo pričakovanje nas je navdajalo ob povodnji: vselej srao pričakovali, kedaj se prikažejo od bele Ljubljane po vodi rešilne ladije, obložene z moko, krompirjem, žemljami, regljami ali celo s prekajenirai kračarai. Da tudi teh so nam pošiljali usmiljeni Ljubljančanje in reči moram, da se nam nedoraslim Barjančkom ni godilo nikdar tako dobro, kakor ob takej povodnji. Tako nam je potekalo v istih časih naše mlado življenje v neskaljenera veselji, v popolni prostosti. Zahte- valo se je od nas k večjemu le, da srao znali krave vračati. Vse drugače pa sodi o povodnji odrasli Barjan. Boječe zre v nastopajoče jezero, s strahom posluškuje, kako curlja voda v hleve — shrambe — sobe — obupan vlači živino iz kraja v kraj, nosi deco na svisli — jadikujoč gleda uničenje svojih nad — svojega obstanka. Živež mu gnije, pohištvo trohni — kaj čuda, da postane slednjič brezbrižen, apatičen za delo — ter si išče podpore, koder le more. In malo je hiš, v katere bi voda ne stopila nikdar v letu. V takih dneh je Barjan silno, silno ubog! Vsa barjanska dežela je ravna. nepregledna ravan, kojo obrobljajo le tamkaj v daljavi sinje gore. Meni se je vsaj nekdaj zdelo, da je to največji del sveta. In to je dežela, ki se izmed vseh spozna. da bi jo človek celo v sanjah spoznal — nje mehki pa črni značaj jo izdaja. Vse ti odseva v črnem koloritu, karnor pogledaš: crna je mati zemlja, črna poslopja in posebno črni mali Barjančki. Osobito v tistih dneh niso hiš nikdar belili, otrok pa nikdar urnivali — čerau tudi, vsaj bi hiše itak zopet počrnele in bi se otroci itak zopet namazali. Cemu torej beljenje in čemu urnivanje? Ker je bila Barjanom že nekdaj črna boja posebno k srcu prirasla, krstili so tudi svoje glavno mesto z iraenom Crna vas, in celo raeni so iz posebnega počeščenja priredili črni priimek, rekši: BCrne goj!" kar je isto kakor: črne vzgajaj — da bodo beli, kajpak druzega. Mehek je pa tudi značaj barjanskih tal in barjanskega rodu. Kako mehka so barjanska tla, to bi vara znali praviti še najbolje silni ljubljanski lovci, ki se s čudovito potrpežljivostjo vgrezajo vanje do kolen, pa plaše še s čudovitejšo vztrajnostjo tisto peščico plahe divjačine, ki se je po nesreči zatekla ali zaletela na Barje. Vsaj ne trdim ravno, da bi je grozni strelci preneusrailjeno spravljali na oni svet -- ko ob strelu na čvetero rac zleti njih petero v sinji zrak, a smilijo se rai uboge živalice, ko se brez potrebe plaše. Mehkega značaja pa so tudi Barjani, ki se dele po veri v bolj izvirne raohamedane in raanj izvirne — kar jim nareja včasih mnogo nepotrebnega sovraštva. Nekdaj ni bila razdelitev še taka. Vkljub terau, da jih je privabilo na Barje barjansko bogastvo od vseh štirih vetrov, bil je vendar vsak priseljenec zadovoljen z vero drugega. Nikornur ni prišlo na raisel, da bi se smatral boljšim muslerninom od svojega bližnjega, da, celo sebe so spoznavali v svoji ponižnosti večjirai grešniki. Le nekako nezaupljivi so bili drug do drugega — separatisti so bili — po geslu: sarn delal, sam pil. Separatisti ostali so tudi še dandanes, če se jim povoljno godi. ob času potrebe pa se zatekajo kaj radi k sosedu iskat poraoči. Niso pa ostali enaki glede vere. Del Barjanov vtepel si je v glavo, da je pristnejši mohamedovec isti, ki se sklicuje vsak hip na koran, četudi zahaja izjemoma v sosedov dimnik po prekajene klobase, kakor pa tisti, ki niraa v ustih Alahovega iraena, pa skuša preživljati sebe in svojo družino s krornpirjera, ki ga je pridelal na lastnem zemljišču. Mehki so Barjani tudi dandanes še v toliko, da ob času volitev svojih odposlancev v divan niso pretrdi ob zapeljivih besedah in ponudbah te ali one stranke. Njihovo srce se da otnehčati ter dobi njih razura odločno prepričanje istega, ki mu ponuja več — bodisi vina ali žganja. Da, žganje! — To je tudi Barjana senčna stran — četudi revež drugače ne raore ! S čim naj si pa vendar žejo gasi? -Z vodo" — pravite? — *Da z vodo" — to se ložje reče, kakor stori, česar tudi sarai ne verjamete in tega niti ne delate, ko vam nikdar vir studene, čiste vode ne usahne. Sedaj pojte pa žejo gasit še-le z barjansko vodo. Povem vam, da se ta bolje je, kot pije! To vam je umazano žolta tekočina, v kateri vse gomezi tenkih vijugastih kaoic in crnih miniaturnih krokodilčkov, da oloveka že prej mrzlica stresa, kot pa pokusi to gosto pijaco. Vrhutega je Barjan ustvarjen prav tako kot drugi ljudje, ki tudi ne Ijubijo vode posebno. Vina piti Barjan tudi ne raore, ker vidi le v svetih časih v rokah okrogel denar — in tako se ti raaje možiček ob nedeljah v mesto z grošem v žepu — domu pa z žganjera v glavi. Pot do raesta je dolga, v cerkvi tudi ne opravi kar raimogrede, kot delate to vi Ljubljančanje — je-li euda, da zahteva njegovo telo tudi kakega pokrepčila? (Dalje.)