kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987 97 ZAČETKI UVAJANJA TELEFONIJE V LJUBLJANI žarko lazarevič Da bi lažje opredelili hitrost oziroma po- časnost pri uvajanju telefonije v Ljubljani, smo se odločili za primerjavo z Zagrebom. Izbira Zagreba je povsem slučajna in je po- sledica dejstva, da je zagrebški začetek te- lefonije obdelan in njegovi rezultati izdani v knjižni obliki. Vse podatke o Zagrebu smo črpali iz knjige dr. Velimira Sokola, zasluž- nega in vztrajnega raziskovalca poštne pre- teklosti, »Stogodišnjica telefonije u Hrvatsko j 1881—1981«.! Knjiga je bila izdana leta 1981, ko so na Hrvaškem proslavljali 100-letnico uvajanja telefonije na njihovih tleh. Pretežni del knji- ge je namenjen Zagrebu, saj je krenil na pot uvajanja telefonije bistveno prej kot druga hrvaška mesta. Opisovanje začetkov telefo- nije je avtor prekinil leta 1895, ko je v Zagre- bu pričelo delovati prvo državno telefonsko omrežje. Do tedaj je bila telefonija prepu- ščena privatni pobudi. Večina hrvaških mest pa je dobila državna omrežja, tako je razum- ljivo, da Zagreb zavzema dominantno me- sto v knjigi. Knjiga je po avtorjevih besedah le prvi poskus zapolnjevanja praznine na področju zgodovine telefonije na Hrvaškem in od tod tudi omejitev na tako kratko obdobje. Na- pisana je na podlagi časopisja, katerega je avtor občasno dopolnjeval z arhivskimi viri in literaturo. Knjiga se bere zelo tekoče, moti pa delna nepreglednost in citiranje posameznih do- kumentov v celoti, namesto da bi pisec podal le izvleček. Na koncu je avtor priložil še 16 fotografij, ki upodabljajo telefonske aparate, centrale, načrte telefonskih linij, dokumente, zgradbe in pa osebe, ki so sodelovale pri iz- gradnji zagrebškega telefonskega omrežja. Kljub omejenosti na hrvaški prostor je knjiga nedvomno zanimiva tudi za sloven- skega bralca, saj prinaša vrsto podatkov za slovenski prostor, ker so v začetku obrav- navali telefonski promet enako tako v av- strijski kot ogrski polovici države. Kot smo že omenili, so bili časopisi zvesti kronisti razvoja telefonije. Zagrebški časo- pisi so skoraj istočasno z ameriškimi poro- čali o Bellovem izumu električnega telefona leta 1876. Le leto zatem se poskusi s telefo- nom izvajajo tudi na naših tleh. Tako so zagrebške »Narodne novine« (št. 291/20.12. 1877) poročale o poskusu uporabe telefona. Graško telegrafsko ravnateljstvo je namesti- lo dva telefona, enega v Gradcu, drugega v Mariboru. Povezana sta bila s telegrafsko žico. Karkoli so izgovorili ali zaigrali na eni strani, se je jasno preneslo na drugo stran. Kasneje so v Celovcu namestili še en aparat in ga priključili na zvezo Gradec—Maribor. Vse, kar so govorili med Gradcem in Celov- cem, se je jasno slišalo tudi v Mariboru.- Le nekaj dni pred tem so imeli poskus s telefonom tudi v Ljubljani. Ravnateljstvo višje realke je kupilo telefon, s katerim so 6. 12. 1877 izvedli poskus v pisarni deželnega predsednika Widmanna. Telefon je vse nav- dušil s svojimi zmogljivostmi, tako da so ga označili za »najnovejšo in epohalno iznajd- bo«.' Priprave za uvajanje telefonije v Zagrebu so tekle že v letu 1880, vendar je uvedbo preprečil potres. Uvedbo telefona so nato vključili v program popotresne obnove me- sta. Tako so v letu 1881 napeljali prvo tele- fonsko linijo na Hrvaškem, dolgo 3,5 km. Po- vezovala je mestno občinsko zgradbo in stroj- nico vodovodne postaje.* Istega leta dobi tudi Ljubljana prvo tele- fonsko linijo. Tega leta si je Albert Samassa napeljal 140 m dolgo telefonsko linijo med svojim uradom v vili nad Karlovško cesto in tovarno. Naprava je delovala brez- hibno.' V letu 1881 je dobil telefonsko linijo tudi Varaždin, in sicer med gasilsko postajo in požarno opazovalnico v cerkvenem zvoni- ku. Tako »požarno-gasilsko« telefonsko lini- jo so si v Ljubljani omislili naslednje leto. 14. 1. 1882 je ljubljanski urar in elektrome- hanik Josip Geba napeljal telefonsko linijo med požarno opazovalnico na stolpu ljubljan- skega gradu in prostori ljubljanskega pro- stovoljnega gasilskega društva. Pri tem je uporabil telegrafsko žico. Ta linija naj bi služila za hitrejše in učinkovitejše ukrepanje ob požarih.« Razvoj zagrebškega telefonskega omrežja se začenja v letu 1884. Osnova je bila občin- ska linija iz leta 1881. Telefonsko omrežje se je v Zagrebu močno razširilo v letu 1886, ko je Viljem Schwarz dal v promet svoje privatno koncesionarsko omrežje. Kapacite- ta njegove centrale, ki je bila izdelana na Dunaju, je znašala 100 naročnikov. V de- cembru 1886 je imel Zagreb 63 naročnikov, decembra 1887 že 78, leta 1889 80 in 1890 92 naročnikov. Vidimo, da število naročnikov telefonskega priključka počasi raste. Tako je 98 kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 i987 v letu 1891 108 telefonskih priključkov, leta 1892 120 in leta 1894 144J Sedaj pa si ponovno oglejmo položaj v Ljubljani. Leta 1885 so hoteli zgraditi lokal- no telefonsko omrežje tudi v Ljubljani. Več ljubljanskih trgovcev in tovarnarjev je v ta namen ustanovilo poseben odbor, ki je tudi vzpostavil stik z neko dunajsko tovarno. Z gradnjo omrežja bi pričeli takoj, ko bi se prijavilo 25 interesentov. Računali so, da bi cena priključka znašala od 100 do 120 goldi- narjev, letna naročnina pa kakih 20 goldinar- jev.ä Očitno v Ljubljani ni bilo dovolj intere- sentov, kajti pobuda ni zaživela. Kljub vse- mu pa telefonija v Ljubljani vendarle na- preduje. Poleg x-pozarno-gasilske« linije so 1890 napeljali še telefonsko linijo od vodo- vodne postaje v Klečah do vodovodnega urada v Beethovnovi ulici in do pisarne pro- stovoljnega gasilskega društva. Projekt in delo je opravila dunajska firma »Siemens & Halske«." Za primerjavo povejmo, da je Trst dobil lokalno koncesionarsko telefonsko omrežje že leta 1882. Kmalu pa se je Trst povezal tudi navzven. Prelomno leto v tem oziru je bilo leto 1892, ko je bila zgrajena telefon- ska linija Dunaj—Gradec—Maribor—Celje— Ljubljana—Trst, ki je pričela z delom 1. 10. 1892. Linija je bila direktna, kar je pome- nilo, da niso bili vsi kraji ob trasi priključe- ni na linijo. Med Gradcem in Trstom ni no- beno mesto dobilo telefonske zveze. Ta linija je bila v ponos avstrijski državi, saj je bila s 505 km najdaljša telefonska linija v Evro- pi." Ker pobuda o privatnem telefonskem om- režju v Ljubljani ni padla na plodna tla, je mestni svet iskal možnosti za zgraditev dr- žavnega telefonskega omrežja. Zaradi tega je v letu 1890 poizvedoval pri poštni direkci- ji v Trstu" o možnostih za zgraditev držav- nega omrežja v Ljubljani. Višji poštni di- rektor Pokorny iz Trsta je mestnemu svetu odgovoril, da je tovarna »Siemens & Halske« naredila načrte za Ljubljano že leta 1886. O sami možnosti za gradnjo omrežja pa ni nič pisal. Ideja o državnem telefonskem omrežju je ponovno oživela v letu 1892 (odsev dejstva, da so tega leta zgradili telefonsko linijo Du- naj—Trst). Takrat je trgovinsko ministrstvo odločilo, da se bo z gradnjo državnega tele- fonskega omrežja v Ljubljani pričelo po zgraditvi novega poštnega poslopja.»^ O gradnji poštnega poslopja v Ljubljani so odločali v letu 1891. Tedaj je avstrijska vlada predložila državni zbornici zakon, ki je vlado pooblaščal, da najame večja posojila za gradnjo novih poštnih poslopij v šestih mestih, med njimi tudi v Ljubljani in Mari- boru. Zakon je bil sprejet. Novi ljubljanski pošti so določili 228.000 goldinarjev. Glede lokacije so obstajale različne variante, ven- dar so se končno odločili za prostor med Se- lenburgovo in Slonovo ulico. Načrte za no- vogradnjo so izdelali v uradu za poštne gradnje na Dunaju, delo pa je prevzel kot najcenejši ponudnik ljubljanski gradbeni podjetnik Filip Supančič. Temeljni kamen so položili mesec dni po potresu, dne 21. maja 1895. Stavba je bila dograjena že 1. novembra 1896. leta. Novo poštno poslopje je bilo vredno z zemljiščem vred okoli 270.000 goldinarjev. Ze sredi novembra se je pošta preselila v nove prostore.*' Z zgraditvijo novega poštnega poslopja v Ljubljani je bil izpolnjen pogoj trgovin- skega ministrstva, ki je gradnjo državnega telefonskega omrežja pogojevalo z novo poštno stavbo (podobno situacijo je na Hr- vaškem doživel Karlovac) Po mnogih prizadevanjih je Ljubljana v letu 1897, dočakala napeljavo telefonskega omrežja. Dela so pričeli opravljati v juliju. Pričakovali so, da bodo dokončana že v av- gusta istega let,'* vendar so se dela za- vlekla, tako da so bila končana oktobra. 16. oktobra 1897 je ljubljansko telefonsko om- režje pričelo delovati. Takrat je imela Ljub- ljana 66 naročnikov. Prepričani so bili, da se bo število naročnikov hitro večalo, »čim spo- zna občinstvo veliko dobroto te naprave«." Ze 9 dni kasneje, 25. 10. 1897, je bilo ljub- ljansko državno telefonsko omrežje vključe- no v medkrajevni telefonski promet, ki se je odvijal na liniji Dunaj—Trst. Tega dne je Ljubljana dobila telefonsko zvezo z Du- najem, Gradcem in Trstom." Kot smo že omenili, je bilo ob začetku delovanja telefonskega omrežja v Ljubljani 66 naročnikov. Istočasno z otvoritvijo om- režja (16. 10. 1897) je Ljubljana dobila tudi prvo javno telefonsko govorilnico (Zagreb jo je dobil že 20. junija 1889). V letu 1898 je število telefonskih naročnikov v Ljub- IjcUii naraslo na 89. V letu 1900 pa naj bi po Bogdanu Kurbusu število telefonskih na- ročnikov drastično naraslo, bilo naj bi jih kar 192.*^ Ta številka je v resnici previsoka Takega števila naročnikov v Ljubljani ni bilo niti leta 1918. Za to leto navaja Fran Juriševič" 155 telefonskih naročnikov. Svo- jo trditev utemeljuje s telefonskim imeni- kom za leto 1918," kar dejansko drži. Prav malo je verjetno, da bi se število telefonskih naročnikov v dveh letih naglo zvišalo in kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 1987 99 nato do leta 1918 nazadovalo. Z gotovostjo lahko zatrdimo, da je ljubljansko telefonsko omrežje počasi raslo in da gre pri tem za pomoto (verjetnejša bi bila številka 92). Po tem kratkem orisu uvajanja telefonije v Ljubljani bi se morali vprašati, kakšno stališče je do telefonije zavzela država. Ka- kor vse novosti je tudi telefon v začetku vzbujal pri državnih organih precej neza- upanja. Vso začetno aktivnost pri uvajanju »najnovejše in epohalne iznajdbe« je država prepustila privatni in občinski pobudi. Tako so bile vse prve telefonske linije in omrežja v občinskih in privatnih rokah. Poleg ob- čin so prve telefonske linije in omrežja ob- likovali veleposestniki na svojih posestvih. Kljub vsemu nezaupanju pa si je država iz previdnosti zagotovila monopol nad tele- fonskim prometom in je nato čakala rezul- tate. Telefonski promet je podredila trgo- vinskemu ministrstvu. Kdor je hotel zgra- diti lokalno telefonsko omrežje, je moral pridobiti državno koncesijo. Ob podeljeva- nju koncesij si je država pridržala veliko pravic in dobesedno nobene odgovornosti. Tveganje je v celoti prevzel na svoja pleča koncesionar. Država je imela tako pravico nadzirati telefonska omrežja preko trgovinskega mi- nistrstva in ustaviti delo koncesionarjeve centrale, če se ji je to zdelo potrebno. Do- ločevala je pogoje za nastanitev uslužben- cev in višino letne naročnine za telefonski priključek. Država pa si je vzela tudi pravi- co do policijskega nadzorovanja (?!) last- nikov telefonskih priključkov. 2e po petih letih je lahko prisilno odkupila vse naprave. Po dvajsetih letih pa so vse naprave prešle v državno last. Medtem je moral koncesio- nar skrbeti za nadzor nad delovanjem tele- fonskih naprav.*" Število lokalnih telefonskih omrežij je hitro naraščalo. Tako je bilo v Avstriji leta 1888 28 telefonskih omrežij, 62 javnih tele- fonskih govorilnic in 653 telefonskih naroč- nikov. Leta 1894 že 104 telefonska omrežja, 229 javnih telefonskih govorilnic, 8732 tele- fonskih naročnikov in 47 medkrajevnih te- lefonskih linij, v dolžini 4230 km." Zaradi tako hitre rasti krajevnih telefon- skih omrežij se je postavljalo vpj-ašanje medkrajevne povezave. Ker ob ostrih pogo- jih in zelo velikih stroških privatni podjet- niki niso bili zainteresirani za izgradnjo medkrajevnih linij, je država prevzela to dolžnost. To in pa spoznanje, da lahko te- lefonski promet prinaša velike dohodke, je napeljalo državo, da je pričela v 90. letih 19. stoletja graditi državna telefonska omrež- ja in misliti na podržavljenje obstoječih privatnih telefonskih omrežij. Tako so npr. tržaško privatno omrežje podržavili 1. 1. 1893 le dva meseca po pričetku dela telefonske linije Dunaj—Trst. S tem datumom so pri- čeli v Avstro-Ogrski podržavljati privatna telefonska omrežja in odvzemati koncesije. Odkupi omrežij so bili opravljeni do konca leta 1893. Državna blagajna pa je prevzela vsa omrežja v eksploatacijo s 1. 1. 1894.^ Kdo so bili telefonski naročniki v Ljub- ljani? Odgovor bomo poiskali v telefonskem imeniku za leto 1918.^ Telefonske priključke so imeli deželni in mestni uradi, razne usta- nove (gledališče, sirotišnica, itd...), tovarne, delavnice, trgovine, odvetniške pisarne, uredništva časopisov, banke in razna društ- va. Zasebnih telefonskih priključkov je bilo malo, največ 10, med njimi predsednik de- želnega sodišča ter nekaj doktorjev in pod- jetnikov. Tudi drugje na Slovenskem je telefonija vendarle počasi napredovala. Tako so v letu 1918 delovala naslednja omrežja: Ljubljana (155 naročnikov), Koper (8 naročnikov), R- ran (6 naročnikov), Gorica (18 naročnikov), Tržič (11 priključkov)" in Maribor (68 te- lefonskih priključkov).^' Se cela vrsta krajev pa je dobila telefon bodisi v poštnem uradu ali pa v žandame- rijski postaji. V letu 1918 so bili to kraji: Bohinjska Bistrica, Dolenji Logatec, Gorenja vas, Jesenice, Kamnik, Kranj, Kranjska Go- ra, Radovljica, Skofja Loka, Železniki, Ziri, Celje, Grobelno, Idrija, Sežana, Konjice, Kri- ževci, Laško, Ljutomer, Meža, Mežica, Mo- škanjci, Pragersko, Prevalje, Ptuj, Račje, Radenci, Radgona, Rimske Toplice, Rogatec, Rogaška Slatina, Slovenj Gradec, Slovenska Bistrica, Stmišče, Šentjur pri Celju, Lenart, Sv. Lovrenc na Pohorju, Šmarje pri Jelšah, Spilje, Store, Velenje in Zalec.^ Svoje izvajanje lahko zaključimo z mislijo, da razvoj telefonije v Ljubljani (in tudi v slovenskem prostoru sploh) precej zaostaja za razvojem v Zagrebu, še bolj pa za doga- janjem v drugih krajih. Vsekakor je bilo telefonsko omrežje pred prvo svetovno voj- no šele na začetku razvoja. Sele po končani vojni je novo nastala jugoslovanska država pričela intenzivneje graditi telefonske na- prave.*^ Tu smo želeli podati le kratek oris začetkov telefonije v Ljubljani, za podrob- nejši prikaz pa bo potrebno še nekaj dela in podrobnega raziskovanja.** 100: kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 35 i987 OPOMBE 1. Dr. Velimir Sokol: Stogodišnjica telefonije u Hrvatskoj, Zagreb 1981, str. 174, si. 16, (od- slej Sokol, str____). — 2. Sokol, str. 16. — 3. Laibacher Zeitung, št. 281, 7. 12. 1887. — 4. Sokol, str. 20—22. — 5. Laibacher Zeitung, 22. 9. 1881. — 6. Slovenski Narod, št. 16, 20. 1. 1882. — 7. Sokol, str. 64, 78, 84, 98 in dalje. — 8. Slovenski Narod, št. 197, 31. 8. 1885. — 9. Slo- venski Narod, št. 292, 20. 12. 1890. — 10. So- kol, str. 75, 81, 114. — 11. Slovensko ozemlje je bilo razdeljeno med dve poštni direkciji. Šta- jerska in Koroška sta bili podrejeni poštni direkciji v Gradcu. Kranjska, Goriška, Pri- morje in Istra pa so bile podrejene tržaški poštni direkciji. — 12. Slovenski narod, št. 86, 15. 4. 1892. — 13. F. Semrov: Ljubljanska po- šta, Ljubljana 1927, str. 86—88, ki je povzemal podatke, ne da bi to posebej navedel, iz knjige P. von Radicsa: Die k. k. Post in Krain und ihre geschichtliche Entwicklung, Laibach 1896, str. 121—131. Le-ta je bila napisana v čast otvoritve nove poštne zgradbe v Ljubljani. — 14. Slovenski narod, št. 166, 24. 7. 1897. — 15. Slovenski narod, št. 237, 16. 10. 1897. — 16. Slo- venski narod, št. 244, 25. 10. 1897. — 17. Dr. Bogdan Kurbus: Zgodovinski razvoj naših pošt — Telefon, v Poštni zbornik 5-7/1952, str. 54, 55, (odslej PZ, str....). — 18. Fran Juriševič: S pošto skozi preteklost Slovenskega primorja in Istre, Koper 1981, str. 106, (odslej Juriševič, str____). — 19. VERZEICHNIS der Fernspre- cher — Teilnehmerstellen für Triest, Küstenland und Krain — ELENCO degli abbonati telefonici in Trieste, nel Litorale e nella Camiola, Trst 1918, str. 45—49, (odslej Verzeichnis, str____). — 20. Sokol, str. 49. — 21. PZ, str. 55. — 22. Sokol, str. 114. — 23. Verzeichnis, str. 45—49. — 24. Juriševič, str. 106 in Verzeichnis, str. 45—50. — 25. PZ, str. 55. — 26. Lavoslav Brus: Razvoj telegrafsko-telefonske tehnične službe na slovenskem ozemlju v času med obema sve- tovnima vojnama, od 1919 do 1940, (rokopis v Tehniškem muzeju Slovenije). — 27. PZ, str. 55. — 28. Začetkov uvajanja telefonije ni nihče podrobno obdeloval. Malo so o tem pisali Kur- bus, Juriševič in Brus (glej opombe). Bolj kot začetki uvajanja telefonije je obdelano med- vojno obdobje, ko pride do širšega razmaha te- lefonske službe v Sloveniji. Kljub temu pa tudi tu manjka še precej, da bi lahko podali sinte- tično sliko razvoja. Tako je France Kresal v »Orisu gospodarskega razvoja v Sloveniji in ekonomski položaj delavstva 1918—1941« (Acta hisitorico-economica lugoslaviae 7/1980) v okviru splošnega gospodarskega pregleda podal tudi sumarni pregled razvoja telefonskega pro- meta. Pri tem se je opiral na članek Črtomira Nagodeta »Naš promet« (v: Spominski zbornik Slovenije, Ljubljana 1939, str. 404—416). Nekaj podatkov prinaša tudi I. Rozman v članku »Pošta, brzojav in telefon« (v: Slovenci v de- setletju 1918—1928, Ljubljana 1928, str. 625 do 633). Leta 1979 je izšla posebna številka PTT- arhiva (št. 21), ki je bila posvečena zgodovini pošte na Gorenjskem. Tu najdemo nekaj član- kov, zanimivih tudi za našo temo. Tako je Majda 2ontar v »Razvoju poštnega prometa na Gorenjskem do prve svetovne vojne« (PTT- arhiv 21) podala začetke uvajanja telefonije na Gorenjskem. Zontarjeva je začeto temo nada- ljevala v članku »Poštni, brzojavni in tele- fonski promet, uradi in uslužbenci v času med obema vojnama« (PTT-arhiv 21). Širjenje tele- fonskega omrežja med obema vojnama je ob- delal Lavoslav Brus v že omenjenem rokopisu (glej opombo 26). Obdobje med leti 1941—1945 je za Gorenjsko obdelal Jože Praprotnik v »Raz- voju PTT službe na Gorenjskem v času med 1941.—1945. letom (PTT-arhiv 21). Obdobje 1941 podatkov prinaša tudi I. Rozman v članki »Pošta v Ljubljanski pokrajini 1941—1945« (ro- kopis v Tehniškem muzeju Slovenije), ki tele- fonske službe sicer ni obravnaval, je pa na- nizal vrsto podatkov o razmerah v poštni službi, kar je gotovo odsevalo tudi pri delova- nju telefonske službe v tem obdobju. Obdobje po letu 1945 je prikazala Vida Koman v članku »Razvoj PTT takoj po osvoboditvi« (rokopis v Tehniškem muzeju Slovenije). V okviru sploš- nega pregleda PTT dejavnosti je obravnavala tudi obnovo telefonskega prometa po vojni. Svoj pregled je dokončala z letom 1950. Povojni razvoj telefonije na Gorenjskem je opisal Jože Praprotnik v članku »Razvoj PTT službe na Gorenjskem v času od 1945 do danes« (PTT- arhiv 21). Povojno obdobje telefonskega pro- meta v Zasavju je, poleg začetkov uvajanja in razvoja v medvojnem obdobju, obravnaval tudi Boris Goleč v knjigi »Zgodovina in razvoj PTT dejavnosti v Zasavju« (Trbovlje, 1986).