Nebeški in pozemeljski ogenj. Spisal dr. Simon Šubic, profesor na vseučilišči v fSradci. (Dalje.) RJri nas na kmčtih pravijo: »Zvezde se utrinjajo«, j)j! kakor bi utrinki prihajali od zvezda. Marsikateri kmet se prekriža, ko ugleda utrinek, češ: »Je pa že zopet kdo umrl; Hog daj njega duši sveti raj!« Utrinki sicer ne prihajajo od zvezda, vender niso otroci ze- meljskega obnebja, nego padajo na zemljo iz vesoljnega svetovnega prostora. Nekateri zvezdoznanci trdč, da utrinki niso nič drugega nego ostanki nekdanjega večjega sveta ali vsaj planeten drobiž. Zemljo ali prav za prav pota naše zemlje objemata dva velika kolobara, polna takega svetovnega drobiža. Ob prvega se zadeva zemlja o svetem Lavrenciji, ob drugega sredi meseca listopada. Ta drobiž prileti takd silno hitro v ozračje naše zemlje, da se užge od drgnjenja ob zrak, prav takd, kakor se užigajo na železnici vozovi od silnega drgnjenja železnih podvdz ob kolesna pesta. V mladih letih sem bil priča ognjenemu prikazu, ki je bil po- doben nekakšnemu utrinku; najbolj bi se mu prilegalo ime leteča ognjena metla ali plamen i ca. Omenjam ga, ker se malokdaj vidi kaj takega in ker se mi je osupni prikaz takd globoko vtisnil v spomin, da ga vidim vselej živo pred seboj, kadarkoli se ga spomi- njam. — Bilo je v Brodčh pred mojo rojstveno hišo, ko smo nekega poletnega večera po mlačvi stopili s poda na travnik; solnce je ravno zahajalo, in na podsolnčni sträni naše doline se ni še mračilo. Med podom in hišo je stala visoka, košata stara presedovka, po deblu vsa otla. V nje otlini je bivalo marsikaj živalij, o veliki vročini gadje, kadar pa so hruške dozorevale, sršeni in polhi; mišij, osa in njih satja je bilo tudi vedno dosti v nje duplu. Ko stopiva z očetom po mlačvi s poda, prikaže se nama nasproti čez sapotniški vrh goreča metla, frčeča tikoma nad gozdi proti dolini, v otoci čez dolino in naravnost proti naši hiši. Kar završi po vrhu presčdovke, in ognjene iskre se razprašč po vejah. »Bog in sveti križ božji!« vzkliknejo oče in se prekrižajo, jaz pa strmim zamaknjen za ognjeno metld. Letela je od nas prav nad drevjem v hrib proti Stanišam. Ko izgine, vprašam očeta, ali nc bode pod gorel, ker se je toliko ognjenih isker vsulo po slamnati strehi. »Eh, kaj bi gorel, blagoslov božji ne požiga/ od- govorč mi oče in dostavijo: »Gotovo grč svetnik k drugemu v väs; morda grč Mati božja z jezera k dni na Ddbrovo pri Polhovem Gradci. Srečen, kdor vidi kaj takega, saj se mu ne posreči drugič v vsem življenji!« Razven utrinkov in ognjene metle ne včm, da bi bili oče takisto častili kaj drugega nego takd zvane »večne luči«. — Toda kaj jc prav za prav večna luč, tega mi niso včdeli razložiti natančneje; dejali so pa, da bi jo utegnil zopet prižgati človek, ki bi to natanko včdel in bi bil popolnoma brez greha. V novejših pregrešnih časih so menda ugasnile vse večne luči, kar jih je kdaj gorelo. Poslednjih se spominjajo samd še najstarejši ljudje, očetje denašnjega rodu, ki so jih videli goreče na pokopališčih. Ako se prav spominjam teh po- vestij iz mladih let, rekli so oče, da so bile to svetilke, vzidane v cerk- venem zidu, prav tam, kjer se pokopališče dotika cerkvenega zidu. V sedanjem času, takd so ugibali oče, ne more nikdo več prižgati večne luči; ljudje so preveliki grešniki. Zadnji, ki bi jo bil lahko pri- žgal, toda je ni hotel, bil je pobožen menih; rekli so mu pater Hugo. Ta menih je bil tako svet, da je izganjal hudiča iz obsedencev. Kadar je hitel obsedencu na pomoč, zbal se ga je hudobec takd, da je kar odnesel petč, ko je slišal, da prihaja, in je še bežeč bridko klical: »Pater Hugo, uga se, guga!« — Kaj pomenijo te besede, tega mi oče niso včdeli povedati, češ, da še niso bili v peklu, kjer bi se bili navadili hudičevega jezika! — Ali je večna luč ostanek paganske šege kakor n. pr. že ome- njenega večnega ognja v svetiščih boginje Veste, tega nisem našel zapisanega nikjer. Gotovo pa ima ogenj svetega Janeza Krst- il ika ali splošna navada kres žgati svoje korenine globoko v starem paganstvu. V tistih starodavnih časih, ko so še solnce častili po božje, bila je navada, da so o Kresi, kadar se solnce na letnem svojem poti najbolj približa našim krajem, žgali velike ognje in plesali okolo njih v znamenje, kakd se veselč solnca in njega darov. Kakor pri mladini takd so tudi pri narodih mladostni vtiski ko- likor toliko vzrok mnogoterim šegam, ki se vzdržč v življenji poz- nejših roddv. Marsikatere navade, katere so se porodile v človeštva otroški dobi iz paganskih nazorov, ohranile so se, dasi nekoliko iz- premenjene, po tisoč in tisoč let od temne starodavnosti do denaš- njih dnij. Kakor posamičnik takd se tudi ves narod ne more iz lahka oprostiti duševnih nazorov svoje mladosti, zlasti po kmčtih ne. Kakšno veselje pa jc tudi kres žgati! Dolgo prej smo si že pa- stirji — pasel sem do končanega svojega dvanajstega leta — z do- volitvijo svojih roditeljev in sosedov izbrali suho ali sploh käj poško- dovano smreko kje na griči. Ako ni bilo na pravem kraji pripravne smreke, posekali smo jo kje drugje in jo postavili kakor mlaj na grič za kresov steber. Okolo takega mogočnega in visokega stebra smo sčasoma nanosili visok küp vsakovrstnih drva, da je sezal smreki malone do vrha. Izkušali smo se s pastirji bližnje vasi, kdo napravi višjega in čegav ogenj bode višji. Čim bolj se je bližal kresni večer, tem večja je bila naša nestrpnost, tem bolj nam je gomazelo veselje po vseh udih. Ko je zagorel kres, ogledovali smo ga nekaj časa rado- vedno, kakor bi se čudili svojemu delu, potem pa smo skakali okolo njega, peli in plesali, kakor je koga veselilo. Ker smo že pri malenkostih med nebeškim in pozemeljskim ognjem, oglejmo še nekatere ognjene prikaze, kateri so po narodni veri združeni z zakladi. Kdor išče zakladov, pojdi jih iskat in kopat ponoči, ker ljudska vraža trdi, da gori ponoči 1 u č nad zakladom, kjer je zakopan. Kdor bi hotel podnevi najti zaklad, njemu pokaže začarana šibica, kje je zakopan, toda umeti je treba, kam mu kaže, ko šviga ali miga. Ker pa malokdo dobi takovo šibico, opirajo iz večine vsi dni, ki želč za- kladov, svoje upanje na ponočne ognjene prikaze. Ogenj pri zakladih je pa takšen, da gre vsakomur izpod nog, kdor ga ni vreden vzdigniti. Takd vsaj mi je pripovedoval v mladih letih star berač, kateri se je ustil, da ve zaklade kopati. »Škrat varuje zaklad in se boji zanj; zatd ga odnese, kadar se kdo bliža, in z za- kladom izgine tudi luč. Kadar pa bi škrat zapazil, da so ljudje zalezli kraj, kjer ima zakopan zaklad, vzdigne ga ponoči iz tal in ga nese drugam. Zadene ga v vreči na rame in frči ž njim po zraku, zajedno pa kriči nekamo zamolklo: ,Teži, teži'!' Kdor bi ga slišal, zakriči mu prav tedaj, ko je nad hišo: ,Ako teži, pa odloži'. Na tak odgovor škrat prčcej izpusti vrečo, da pade na hišo. Gospodinji, ki se je ogla- sila škratu in bila v tistem času baš pred pečjd, padel je zaklad na ognjišče. Da je segla po vreči, izpremenilo bi se bilo zlatd v oglje, žena pa se je prekrižala in rekla: ,Bodi v božjem imeni!' Natd je imela polno vrečo cekinov.« V Sapotnici blizu Svetega Florijana pri bistrem studenci so videli ljudje pogostoma nočni ogenj. Kopali so tedaj po zakladu. Ko kopljejo, grč mimo njih sivobrad mož in jih nagovori: »O zakladu, ki je tukaj pokopan, govorč že od nekdaj, da ga dobi samd tisti, kdor dä po- lovico Svetemu Florijanu.« — »Prav, žc damo,« odgovore kopači. Res 22 pridejo do zaklada. Toda ko ga potegnejo iz jame, skesajo se, da so obetali toliko. Dočim se razgovarjajo, da bi bila tudi desetina dosti, zdrsne jim zaklad iz rok v jamo, in ni ga več videti! Bodi pri tej priliki še mimogredč omenjeno, kakd sem nekoč sam šel zaklad kopat. »Glej,« šepetal mi je na nočnem poti proti domu tovariš, s katerim sva še hodila v ljudsko šolo v Loki, »glej, tam-le pri vodi se sveti ogenj iz temne noči! Ali si kuha povodni mož večerjo, ali pa gori luč pri zakladu.« Razposajena dečaka, ka- keršna sva bila, nisva se kaj menila za strah; bala pa sva se, da bi ne padla v vddo. Zdi se mi tudi, kakor bi se bilo nekaj oživljalo v meni; bila je želja, da bi se prepričal, kaj je, morda celd nädeja, da najdeva zaklad. Greva, prideva do vodč, luč se ne mčni za naju, nego ostane na mestu. Kaj ugledava ? Tam v grapi je pastir z lučjo v roki lovil — rake pod rušo in grmovjem! — III. Slišal sem nekdaj o prirodoslovci, kateri se je zdel sam sebi prcmoder, da bi ne ugenil, kakd so prišli ljudje do ognja, katerega je bilo takd neizogibno potrebno na svetu. Čital je, kakd je B. Franklin potegnil strelo z neba, in tedaj je poskočil od veselja, rekši: »Imam izvir prvotnega ognja med ljudmi!« Pri tej priči se zablisne, da ga zaščemč oči, zajedno pa trešči blizu njega v slamnato streho; kar pokadi se iz njč, hiša zagori, in plameni velikega požara švigajo proti nebu. Takšne so prirodne moči, koristne, dokler jih človek kroti, uni- čevalne, ko besnč po neomejenih prirodnih potih! — Ali bi ne smeli misliti, da je nekoč strela v starodavnih časih udarila v navedene vire kamenega olja v Mediji ter zažgala njih uha- jajoče pline? Takd bi se še lože umelo, zakaj so Parzi častili dne ognje, ako so njih pradedje učakali kaj takega, da je prišel plamen z neba na zemljo in jim prižgal sveti večni ogenj. Toda kaj je bilo treba čakati strele in nesreč, katere jo sprem- ljajo; saj je ognja povsod dovolj na zemlji 1 Ne kaže se sicer očito, ker rahlo spi, dokler ga ne vzbudiš. Toliko pa, da ga oprostiš pri- rodnih spon, že se dvigne na svetlih svojih krilih proti nebu. Kaj ne, kadar napneš in izprožiš samokres, da zdrsne kamen ob jeklo, kakd hitro se prikaže ogenj; iskre se razkropč, in na uho prileti pok. Recimo pa, da prijaha pri tej priči, ko ustreliš, jezdec, čegar konj se splašf in pobegne, tedaj se ti zopet razodeva nov izvir ognja, katerega kuje pddkova. Tega pozna tudi pesem: »In tfdri, üdri, klč>p, klop, klöp, Naprčj letčli so v kolöp, Da siipe ji zmanjktije In podkev iskre küjc.c Temu ni baš predolgo, ko kmet še ni imel denašnjih vžigalic, nego si jc napravljal ogenj, siccr ne takd, da bi drgnil dva suha lesova, nego takd, da je kresal jekleno ognjilo ob kremen. Držal je kresilo nad trodom ali kresflno gobo; ko jc padla iskra s kresila na cunjo ali na gobo, vnela jo je toliko, da je podlaga zatlela. Kadar jc pa hotel zakuriti ali kaj prižgati, pritisnil je k tleči gobi nit, prevlečeno z žveplom, ali pa je zavil tlečo gobo v suho, dobro zmeto praprot, ozi- roma v suho seno ter je v m ah al ogenj, da je zagorela praprot s plamenom. Dasi je še v mojih mladih letih kmet vsaj v našem kraji večinoma ogenj kresal, vender bode ta dolgočasni način skoro po- zabljen, ker so sedanje vžigalice zaradi svoje posebne pripravnosti tudi že po kmčtih večinoma izpodrinile staro navado. Gospodinja, katera ogenj kreše, napravlja ga meh a niš ki m pdtem, dna pa, ki ga dela z vžigalicami, prevlečenimi z žveplom in fosforom, uporablja kemiški način, združen z mehaniško močjd. Pri kresanji se odbijajo na ostrem kamenu drobtinice jekla takd silno, da se vnamejo ali pa razbelijo. Kakor vkrešemo ogenj počasno, takd hitro ga napravimo, ako vržemo prvino kalij v vddo. Dokler se tc kovine nc prime rja, katera jo spoji z zračnim kisikom, kaže kalij veliko sorodnost do ki- sika. Da ga obvarujemo okisanja, hranimo ga v petroleji, kateri sploh nima kisika. Ako vzameš kosec čistega kalija iz petroleja in ga prerežeš, pokaže ti prerez svetlo svinčeno barvo. Ako vržeš ta kosec v vddo, ugledaš jako zanimljiv kemiški prikaz. Kalij namreč v vodi takd silno seže po kisiku, da se kar sesujejo tiste trohice vodč, katere se dotikajo kalija, in siccr takd živahno, da se od trohičnega stresa vname in s plamenom zagori vodik, pregnan iz vodč, in da sveti ka- liju pri njega poroki s kisikom, s katerim se zdajci združita v kemiško spojino kali. Kakor se prijatelja, katera se že nista videla Bog vč kakd dolgo, veselo objemata in poljubljata, da se jima ogreje srce, prav takd sc družijo prijazni samotni atomi tolikanj silno, da se po- kaže ogenj. Silne so in še ne do kraja spoznane prirodne moči med naj- manjšimi, oččm nevidnimi deli (atomi) posamičnih tvarin; s takimi močmi se zbirajo, družijo ali pa odbijajo, kakor drug drugega marajo ali ne ter se zlagajo v nove trohice ali nova telesca, dočim se stare trohice razsipljcjo. Po takem preporodu se pojavi novo teld z novimi svojstvi, mi pa pravimo, da se to vrši po kemiški presnovi. Tvarina, ki se dosti ogreje, razbeli se in pokaže ogenj; s pla- menom pa gori le takrat, kadar se zajedno razvija goreč plin kakor gori navedeni vodik. Malone povsod, obrni se kamorkoli, čaka te ogenj, sevčda skrit pod to ali dno stvarjd. Stopi k brusu, dobro poženi kold, pritisni nanje britev in brusi jo; tedaj vidiš, kakd se ti ognjene iskre prašč izpod britve na brusu. Podvoz, ki se stresa na tekočem vozu in drgne ob pčsta, ogreva se kakor britev na brusu. Po močnem gibanji, stresanji in drgnjenji se torej dela gorkota in celd ogenj. Divji na- rödje, kateri še ne poznajo naših prikladnih naprav za ogenj, delajo ga takd, da drgnejo dva suha lesova. V tvornicah, kjer gonijo parni stroji mnogo koles, prenaša se vrtenje in strojeva moč od kolesa do kolesa po jermenih, s katerimi so vzajemno zvezana vsa ta kolesa. Od svojega drgnjenja okolo osi in po prenašanji moči od osi do osi sc jermeni takd razgrejejo, da bi zgoreli, ako bi ne mazali osij z mastjd. Takd pa tekd jermeni glajc, ne drgnejo se in se tudi ne ogrevajo tolikanj, da bi se užgali. Pogostoma se pripeti, da teče kold, na katerem ravno ne oprav- ljajo nobenega dela, popolnoma prazno. Kar bi to kold utegnilo iz- vrševati dela, to grč sevčda v izgubo, ker teče prazno. Amerikanci in Angleži imajo zatd navado, da takim kolesom zlasti pozimi pri- prezajo železne ploče. Vrteče kold vrti s seboj pločo in jo drgne ob drugo, mirno stoječo pločo, primeroma takd, kakor se drgne malinski kamen ob kamen, ko se melje žito. Od tega drgnjenja se ogrevata železni ploči in dajeta od sebe gorkoto kakor zakurjena peč. Kjer imajo po delavnicah take priprave, tam jim ni treba kuriti pečij, zakaj kurijo jim gonilne strojne sile. Odveč je skoro pristavljati, da bi se železne ploče od samega drgnjenja utegnile razbeliti in pokazati ogenj. Pri našem vzgledu se je prvi ogenj, kateri gori pod kotlom par- nega stroja, izpremenil v gorko vodo in nje vroče sopare ter jih naudal z dnim notranjim trohičnim gibanjem, s katerim gonijo so- pari kolesa. Na tekočih kolesih se rabi tedaj druga izprememba prvega ognja v gibanje in delavsko moč. S to delavsko močjd pa ne utegneš samd opravljati dela, nego lahko jo izpreminjaš tudi v gor- koto in zopet v ogenj, kakor se je porodila iz ognja. Ta vzgled nam torej kaže, kakd se nekoliko prevaja in presnavlja mehaniška moč. (Dalje prihodnjič.) S Ptuja na Rogaško goro. Spisal M. Cilenšek. jerkoli potuješ po vzhodnem kosu slovenskega Stajerja, skoraj povsod ti šteje stopinje Rogaška gora. Kako bi tudi ne, saj je precej visoka, in kar je tudi velikega po- mena, brez bližnjega soseda, ki bi zakrival nje ponosno glavo. Dasi je torej ni težko ugledati, ne spoznaš je vender kär meni nič tebi nič, zakaj Rogaška gora ima svoje muhe in je v tem oziru nekako podobna luni. Toda dočim se ta ravnä po času, izvolila si je naša gora kraj, da te premoti tem lože. Ker leži nje ds približno od vzhoda proti zapadu in ker nje obronki na jugu, zlasti pa na severu, odpadajo zeld strmo, kaže ti malone od vsake strani drugačno lice. Ptujskim poljancem je le nekoliko vzdignjena nad ostalim pohlevnim gričevjem haloškim in jim je obrnila široki svoj hrbet; jednako se ti predstavlja z juga, toda z globoko zarezo. Najkrasnejša je od južnega zapada, bodisi da se ji čudiš z Jezerc, visokega klanca med Šent- jurjem ob južni železnici in Planino, ali z Rudnice, Böhorja *) ali druge znamenitejše višine. Tukaj se ti kaže z ostro stranjd in zatd je po- dobna velikanski piramidasti igli, ki je videti tem lepša, čim Čistejši je zrak, in to najbolj zatd, ker je takd osamela in nje ozadje popol- noma prosto. Od vzhoda ni takd veličastna, ker se na to stran raz- prostirajo precejšnji vrhovi Haloških goric, s katerimi je v zvezi, in zatd, ker ima tukaj nekakšen nos, Rčscnik imenovan. Iz vsega tega se vidi, da mora biti z gorč na vse vetrove lep razgled, ki vabi pot- nika močneje nego marsikateri višji vrh, da si z nje ogleda krasno okolico. Ta velevažna posebnost in Slatina z mnogobrojnimi tujci sta provzročili, da so nadelali na gdro lep pot in postavili tik vrha hišico, kjer moreš za silo prenočiti. — Starodavno mesto Ptuj veže z Bregom dolg lesen most, pod katerim drevi mogočna Drava svoje valove in ga malone vsako leto ») Ob Savi.