ALEŠ ŽIGA DOLNIČAR IN KNJIGE O BENEŠKI REPUBLIKI
Luka Vidmar
Oddano: 2. 11. 2011 - Sprejeto: 20. 11. 2011
Izvirni znanstveni članek UDK 930.85(453.1)«17«:929 Dolničar Ž.A.
Izvleček
Namen: Razprava se ukvarja z rokopisi in knjigami ljubljanskega plemiča Aleša Žige Dolničarja in drugih članov baročne Akademije operozov v Semeniški knjižnici v Ljubljani, ki so v zvezi z Beneško republiko. Predvsem ugotavlja, kateri tiski so vplivali na Dolničarjev rokopis Descriptio nobilissimae urbis Venetiae iz leta 1703, ki vsebuje opis potovanja iz Gorice v Benetke, hvalnico mestu, opis nekaterih pomembnih cerkva in vrsto risb. Obenem rekonstruira njegov odnos do politične, verske in umetnostne dediščine Serenissime.
Metodologija/pristop: Historična metoda, oprta na kritično preučevanje virov. Rezultati: Nova spoznanja o Alešu Žigi Dolničarju in Akademiji operozov, pridobljena pri preučevanju doslej neraziskanih virov.
Omejitve raziskave: Rokopisi in knjige v Semeniški knjižnici v Ljubljani. Izvirnost/uporabnost raziskave: Izviren prispevek k zgodovini baročne kulture na Kranjskem.
Ključne besede: Aleš Žiga Dolničar, Akademija operozov, Semeniška knjižnica v Ljubljani, Benetke, barok, knjige
Original scientific article UDC 930.85(453.1)«17«:929 Dolničar Ž.A.
Abstract
Purpose: The paper deals with manuscripts and books of Aleš Žiga Dolničar and other members of the Baroque Academia operosorum (Accademy of the Industrious) in the Seminary Library in Ljubljana, related to the Republic of Venice. Especially it examines the prints that influenced Dolničar's manuscript Descriptio nobilissimae urbis Venetiae (1703), including description of a travel from Gorizia to Venice, panegyric on Venice,
VIDMAR, Luka. Aleš Žiga Dolničar and books about the Republic of Venice. Knjižnica, 55(2011)4, pp. 31-48
descriptions of some important churches, and lots of drawings. At the end it reconstructs his relations with political, religious, and artistic heritage of the Serenissima. Methodology/approach: The historical method, based on a critical source study. Results: New findings about Aleš Žiga Dolničar and the Academia operosorum established throughout the study of up till now unresearched sources. Research limitation: Manuscripts and books in the Seminary Library in Ljubljana. Originality/practical implications: Original contribution to the history of Baroque culture in Carniola.
Key words: Aleš Žiga Dolničar, Academia operosorum, Seminary Library in Ljubljana, Venice, Baroque, books
1 Uvod
Aleš Žiga Dolničar pl. Thalberg (1685-1708) je bil kljub kratkemu življenju eden najpomembnejših članov Akademije operozov, ki si je na koncu 17. in na začetku 18. stoletja prizadevala za kulturno in umetnostno preobrazbo Ljubljane po zgledu občudovanih italijanskih mest, zlasti Benetk in Rima. Bil je sin pravnika in historiografa Janeza Gregorja Dolničarja pl. Thalberga, glavnega tajnika akademije, ki je z navezovanjem na mestno antično preteklost izoblikoval idejno podlago za prenovo Ljubljane v duhu italijanskega baroka (Vidmar, 2008c). Bil je tudi nečak stolnega dekana Janeza Antona Dolničarja pl. Thalberga, prav tako operoza, predvsem pa glavnega organizatorja gradnje nove ljubljanske stolnice v sodobnem rimskem slogu in soustanovitelja Javne knjižnice, ki je bila zasnovana kakor splošno dostopne znanstvene biblioteke v Milanu in Rimu (Lavrič, 2003; Vidmar, 2008a). Aleš Žiga Dolničar se je v takšnem spodbudnem okolju kmalu razvil v nadvse izkušenega poznavalca sodobne italijanske umetnosti in kulture. Zadnjih pet let življenja je preživel izključno v Italiji, najprej v Perugii, kjer je študiral in dosegel doktorat obojega prava, nato v Rimu, kjer se je kot član Akademije Arkadijcev posvečal govorništvu, preučevanju umetnosti in risanju, nazadnje pa v Neaplju, kjer si je nameraval ogledati glavne spomenike, vendar ga je komaj triindvajsetletnega pokopala mrzlica. Za seboj je pustil osebno knjižno zbirko in več lastnih rokopisnih del s pretežno retorsko in umetnostno vsebino, med njimi opise Benetk, Padove, Perugie in Rima (Stele, 1951; Smolik, 1980; Lavrič, 1996; Vidmar, 2008b). Ta zapuščina je po smrti njegovega očeta Janeza Gregorja leta 1719 in po smrti njegovega brata Jožefa Antona leta 1759 po volilu ali odkupu prišla v Javno, današnjo Semeniško knjižnico v Ljubljani (Vidmar, 2005, str. 37). Razprava bo na podlagi raziskave rokopisno-knjižne zbirke Akademije operozov v Semeniški knjižnici ugotovila, v katerih knjigah se je Aleš Žiga Dolničar poučil o Beneški republiki oziroma s katerimi knjigami si je pomagal pri pisanju svojega dela
Descriptio nobilissimae urbis Venetiae.1 Ob tem bo pojasnjen tudi njegov odnos do politične, verske in umetnostne dediščine Serenissime.
Omenjeni opis Benetk je vsebinsko razdeljen na dva dela. Avtor je v prvem delu opisal svoje tridnevno potovanje od Gorice do Benetk, v drugem delu pa znamenitosti, ki si jih je ogledal v Benetkah februarja leta 1703. To je bilo prvo potovanje v Italijo in sploh prvo daljše potovanje komaj osemnajstletnega mladeniča. Načrt zanj je naredil njegov oče Janez Gregor, ki je želel sina pred začetkom študija filozofije v Gorici popeljati v Benetke, kjer bi si ogledala glavne cerkve in palače ter se udeležila karnevala, nato pa še v Padovo, kjer bi obiskala predvsem baziliko sv. Antona Padovanskega. Potovanje je bilo nadvse uspešno: mladenič je bil navdušen nad spomeniki italijanske umetnosti, nič manj pa nad karnevalskim slavjem. Po vrnitvi v Gorico je popotne zapiske in risbe uredil v omenjeni lepopis.
2 Knjige o beneško-avstrijskih vojnah
Potovanje obeh Dolničarjev je potekalo v razburljivih okoliščinah. Dve leti prej se je po smrti španskega kralja Karla II. začela španska nasledstvena vojna, v katero se je vključilo več evropskih velesil. Politično in ekonomsko oslabljena Beneška republika je v tem spopadu med Burboni in Habsburžani sicer ostala nevtralna (Norwich, 1983, str. 577), vendar so njeno ozemlje občasno prehajale tuje vojske. Dolničarja sta se lahko na to potovanje podala predvsem zato, ker je špansko vojvodino Milansko takoj zasedel avstrijski vojskovodja Evgen Savojski. Tako je Beneška republika ostala v avstrijskem vplivnem območju in zato razmeroma mirna. To sicer ni pomenilo, da sta se Ljubljančana izognila pregovorno pozorni in zanesljivi vohunski mreži Serenissime. Poročila
0	potovanju dveh avstrijskih plemičev v vojnem času so gotovo - to je bilo v takšnih primerih povsem običajno - prišla v centralne vladne urade v Benetkah. Aleš Žiga Dolničar se o komaj začeti vojni seveda še ni mogel poučiti iz knjig, kvečjemu iz obvestil in pamfletov. Najbrž pa so ga ravno ti politični dogodki spodbudili, da je poiskal knjige o neki drugi, starejši in zato veliko bolje dokumentirani vojni.
Ko je februarja leta 1703 potoval po Goriški in Furlaniji, se je dobro zavedal, da hodi po nekdanjem prizorišču druge gradiščanske vojne, zadnjega spopada med Beneško republiko in habsburško monarhijo, ki se je odvijal med letoma 1615 in 1617. V potopisu je namreč omenil, da je na drugem bregu reke Soče
1	Semeniška knjižnica v Ljubljani (= SKLJ), rkp. 79, Aleš Žiga Dolničar, Descriptio nobilissimae urbis Venetiae, Gorica 1703. Objava prepisa: Lavrič, 1996, str. 54-66. Prevodi besedila, uporabljeni v razpravi, so delo avtorja.
naletel na ostanke utrdbe, ki so jo bili razrušili beneški sovražniki (Lavrič, 1996, str. 54). O omenjeni vojni, pa tudi o goriški in furlanski zgodovini sploh, je imel priložnost brati in poslušati že v Ljubljani. Najpomembnejši vir tovrstnih podatkov je bil kar njegov oče, ki je dal leta 1689, ko je bilo Alešu Žigi štiri leta, v Ljubljani natisniti nemški prevod dela Commentari della guerra moderna passata nel Friuli (Dolničar, 2009, str. 224, 337). Knjigo o drugi gradiščanski vojni je leta 1629 v Trstu izdal gradiščanski pravnik Biagio Rith di Colenberg. Janez Gregor Dolničar se je za prevod tega dela, ki je zagovarjalo avstrijsko stran, odločil iz domoljubnih nagibov. Člani Akademije operozov so bili sploh znani po posebni lojalnosti avstrijski vladarski hiši in njeni politiki. Žal se Dolničarjev prevod v četverki, ki ga je poznal še Marko Pohlin (Pohlin, 2003, str. 414, 563), do danes ni ohranil.
Sicer pa se je lahko Aleš Žiga Dolničar - če je želel - seznanil tudi s stališči nasprotne strani. Ljubljanski stolni prošt in predsednik Akademije operozov Janez Krstnik Prešeren, ki je bil dober prijatelj njegovega očeta in strica in ki je živel pri škofijski palači le nekaj korakov stran od Dolničarjeve hiše na Mestnem trgu (Miklavčič, 1952, str. 566), mu je morda pokazal knjigo Historia della ultima guerra nel Friuli iz leta 1623 (Slika 1). To delo, ki ga je le nekaj let po koncu druge vojne za grofijo Goriško napisal Benečan Faustino Moisesso, je Prešeren pazljivo bral, saj je svoj izvod opremil s številnimi pripisi.2 Poleg tega je v njegovi biblioteki beneško perspektivo zastopalo delo Rerum Foro-Iiuliensium libri undecim et De oppugnatione Gradiscana libri quinque, ki ga je leta 1659 izdal videmski zdravnik in kronist Enrico Palladio degli Olivi.3
3 Vodniki po Benetkah
Še večji vpliv na Aleša Žigo Dolničarja kakor knjige o avstrijsko-beneških konfliktih so imeli vodniki po beneških znamenitostih, ki jih je bilo v krogu Akademije operozov prav tako na pretek. Mladi operoz od njih ni prevzel le podatkov, temveč zgradbo svojega Opisa nadvse plemenitega mesta Benetk, ki vsebuje vse nujne elemente: veduto mesta, hvalnico ali kratko zgodovino mesta in opis spomenikov. Dolničarjeva risba na naslovni strani prikazuje Benetke kakor velika večina renesančnih in baročnih vedut - s ptičje perspektive in z juga. Na pogled z juga, od koder je prihajala glavnina ladij oziroma obiskovalcev, je bila namreč že od visokega srednjega veka naprej preračunana monumentalna urbanistična ureditev Benetk. V jedru operozove risbe je politično-religiozno srce mesta: Trg sv. Marka s cerkvijo sv. Marka, Knjižnico, Doževo palačo in Kovnico, ki mu stojita nasproti cerkev Marije Zdravja in Carina. V ospredju je
2	Signatura: SKLJ VIV 6 č.
3	Signatura: SKLJ V VII17 r.
Slika 1: Frontispic knjige Historia della ultimaguerra nel Friuli Faustina Moisessa iz leta 1623 z ekslibrisom prošta Janeza Krstnika Prešerna (Semeniška knjižnica v Ljubljani)
viden del otoka Giudecca s cerkvijo Il Redentore, v ozadju pa otok Murano z laguno. Dolničar je imel pri zasnovi te vedute pred seboj neko neznano predlogo. Semeniška knjižnica hrani več knjig s podobnimi beneškimi vedutami, ki pa jih ni mogoče z gotovostjo povezati z družino Dolničar. Ena od njih je delo Kurtze und vermehrte Beschreibung von dem Ursprung, Aufnehmen, Gebiete und Regierung der Weltberühmten Republick Venedig, ki ga je leta 1687 v Nürnbergu
uredil, ilustriral in izdal Jacob von Sandrart (Slika 2).4 Takšno veduto bi bil lahko Aleš Žiga Dolničar videl tudi v vodniku Cronica Veneta, ki ga je leta 1697 v Benetkah izdal Pietro Antonio Pacifico. Izvod je bil namreč v njegovem času vključen v knjižnico ljubljanske škofijske palače,5 v katero so operozi pogosto zahajali. Toda tako Sandrart kakor Pacifico sta - ker sta uporabljala starejše predloge - predstavila podobo Benetk z začetka 17. stoletja, na kateri na primer manjka Santa Maria della Salute, začeta leta 1631 in posvečena leta 1687, Aleš Žiga Dolničar pa je v veduti uspešno ujel Benetke svojega časa, tudi mogočno Marijino svetišče. Zato je najbolj verjetno, da je za predlogo uporabil kakšno sodobno grafiko, ki bi jo bil najlažje dobil v samih Benetkah.
Slika 2: Veduta Benetk (izrez) iz knjige Kurtze und vermehrte Beschreibung von dem Ursprung, Aufnehmen, Gebiete und Regierung der Weltberühmten Republick Venedig Jacoba von Sandrarta iz leta 1687 (Semeniška knjižnica v Ljubljani)
Opis mesta je Aleš Žiga Dolničar začel s kratkim poglavjem O moči Benetk (Lavrič, 1996, str. 57), na katerega so vplivali tradicionalni hvalilni uvodi v beneških vodnikih. Avtor je med drugim zapisal: »Vsak ve, da je to mesto, o katerem z vso pravico govorim kakor o zakladnici vsega sveta, razvilo tolikšno moč, da je potem, ko si je podjarmilo dežele in neosvojljiva kraljestva, ko si je namreč izbojevalo velik del Dalmacije, Italije, ves Ciper in vso Kreto,
4	Signatura: SKLJ u V 14 r.
5	SKLJ, Frančišek Jožef Thallmainer, Abecedni katalog Javne škofijske knjižnice v Ljubljani, Ljubljana 1752-1768. Signatura: SKLJ W110 č.
Slika 3: Frontispic knjige Il ritratto di Venezia Domenica Martinellija iz leta 1684, ki je bila v lasti Janeza Gregorja Dolničarja (Semeniška knjižnica v Ljubljani)
Peloponez, ki ga ima še zdaj v lasti, postalo tudi gospodar vsega Jadranskega morja in si po pravici nadelo ime najmočnejše in najsvetlejše republike vsega sveta. Upravičeno je v svoj grb sprejelo krilatega leva, saj ta izžareva moč, ki je podobna njegovi.« Bogastvo in moč, utemeljena na vojaških zmagah in ozemeljskih osvojitvah, sta bila standardna atributa, ki ju Serenissimi v tisoč letih njenega obstoja ni stalno pripisovala le beneška, temveč tudi tuja literarna in likovna tradicija. Aleš Žiga Dolničar ju je le povzel iz sočasne umetnosti in književnosti. Prav tako je lahko marsikje zasledil motiv zveze med beneško močjo in krilatim levom sv. Marka, ki ga je uporabil v hvalnici. Najverjetneje
ga je našel v znamenitem vodniku Carla Martinellija II ritratto di Venezia iz leta 1684, ki mu je bil na voljo v očetovi hiši.6 Omenjeni motiv se namreč pojavi tako v Martinellijevem predgovoru kakor na frontispicu te knjige, ki prikazuje Kronosa, kako varuje bogastvo in vojaško moč Benetk, in Previdnost, kako ob vznožju spomenika mestu zapisuje njegovo zgodovino (Slika 3). Isto sporočilo pošilja frontispic Pacificovega vodnika, na kateri Kronos in Previdnost z lovorovim vencem in rogom izobilja Benetkam zagotavljata večno slavo in bogastvo (Slika 8). Mit o pravljično bogatem in močnem mestu so utrjevali tudi nemški vodniki, ki bi bili lahko prišli v roke mlademu Dolničarju.
4 Knjige o beneškem gospostvu
Poglavje O moči Benetk dokazuje, da se je Aleš Žiga Dolničar zanimal za beneško-turške vojne, zlasti za kretsko vojno, v kateri je Beneška republika izgubila Kreto (1645-1669), in za peloponeško vojno, v kateri je osvojila Pelo-ponez (1684-1699). Poleg omenjene Sandrartove knjige opisujejo te dogodke še druge knjige neznane provenience, ki so bile vključene v Semeniško knjižnico, pred tem pa bi prav lahko prišle pred oči mlademu operozu. Mednje spadata knjiga Candia angustata (1669), v kateri je Francesco Fulvio Frugoni opisal dolgotrajno beneško obrambo glavne kretske trdnjave,7 in opis Peloponeza z naslovom Esatta notitia del Peloponneso, ki ga je dal leta 1687 natisniti znani beneški založnik Girolamo Albrizzi.8 Poglavje O moči Benetk poleg tega kaže, da se je zdela Alešu Žigi Dolničarju pravica Beneške republike do gospostva nad Jadranskim morjem povsem legitimna. O tem privilegiju Serenissime se je lahko podrobno poučil v beneških knjigah, ki so mu bile na voljo v Ljubljani. Prošt Prešeren je imel, na primer, v lasti knjigo Giovannija Palazzija z naslovom De dominio maris (1663), ki beneško oblast nad Jadranskim morjem utemeljuje z zgodovino, pomorskim pravom, cerkvenimi potrditvami in zaslugami v boju zoper Turke. Delo pomenljivo uvaja bakrorez zmagoslavnega voza z beneškim levom, ki ga vleče Neptun (Slika 4).9 Operozi so poznali tudi knjige, ki so branile druge beneške pravice. Ljubljanski knezoškof Žiga Krištof grof Herberstein, zaščitnik Aleša Žige Dolničarja (Lavrič, 1996, str. 44), je imel v lasti delo Trat-tato dell'interdetto,10 ki je bilo uvrščeno na Index librorum prohibitorum. V njem
6	SKLJ, Frančišek Jožef Thallmainer, Abecedni katalog Javne škofijske knjižnice v Ljubljani, Ljubljana 1752-1768. Signatura: SKLJ X123 č.
7	Knjiga je bila leta 1802 prečrtana v veljavnem katalogu Javne škofijske knjižnice in izločena (SKLJ, Jožef Frančišek pl. Werth, Catalogus librorum impressorum in bibliotheca hac episcopali ad usum publicum destinata asservatorum, ordine alphabetico grata methodo concinatus, Ljubljana 1770, fol. 363).
8	Signatura: SKLJ X115 č.
9	Signatura: SKLJ s II4 r.
10	SKLJ, Frančišek Jožef Thallmainer, Abecedni katalog Javne škofijske knjižnice v Ljubljani, Ljubljana 1752-1768. Knjige ni več v razvidu.
je beneški domoljub Paolo Sarpi zavrnil interdikt, s katerim je papež Pavel V. leta 1606 kaznoval Beneško republiko zaradi širitve državne pristojnosti v cerkvenih zadevah.
Slika 4: Frontispic knjige De dominio maris Giovannija Palazzija iz leta 1663, ki je bila v lasti Janeza Krstnika Prešerna (Semeniška knjižnica v Ljubljani)
5 Knjige o beneški zgodovini
Še več pa je bilo v knjižnicah operozov, ki so bile dostopne Alešu Žigi Dolničarju, splošnih pregledov beneške zgodovine. V knjižnici škofa Herbersteina, ki je bila najbrž Javni knjižnici vsaj delno prepuščena že leta 1701
(Vidmar, 2005, str. 37), je bila Historia della republica Veneta, ki je izšla v letih 1676-1679 v Benetkah (Slika 5).11 Njen avtor Battista Nani, prokurator Sv.
historia
D Ë L I/ A
REPVBLICA VENETA
DI BATTISTA NANI
C A V A L I E Pv E,
E Procurators dt San Marco.
T E RZ A IMTRE.ISIONE.
IX VENETI A. M. DC. LXXVI-l'cr Combi j & La Noù.
Clh Licenz-i Je'Suptrirn , e Primltçio.
Slika 5: Naslovna stran dela Historia della republica Veneta Battiste Nanija iz let 1676-1679 z vpisanimi začetnicami knezoškofa Žige Krištofa Herbersteina (Semeniška knjižnica v Ljubljani)
Marka, je veliko pozornosti namenil temam, ki so bile zanimive za kranjske bralce, tako vojnama za grofijo Goriško in Kreto. Herberstein je imel v lasti tudi delo Relatione della città e republica di Venetia, natisnjeno leta 1672 v Kölnu, v kateri je Pietro del Martello opisal začetke mesta, njegov razvoj, ozemeljske pridobitve, politično ureditev, običaje in izgled.12 Prav tako je kompendije beneške zgodovine zbiral prošt Prešeren, med njimi renesančno delo Dell' Historie Venetiane Pietra Giustiniana v ponatisu iz leta 1670 in Rerum Venetarum libri quatuor Giovannija Battiste Vera iz leta 1638 (Slika 6).13 Opis nadvse ple-
11	Signatura: SKLJ V IV 6-7 r.
12	SKLJ, Frančišek Jožef Thallmainer, Abecedni katalog Javne škofijske knjižnice v Ljubljani, Ljubljana 1752-1768. Knjige ni več v razvidu.
13	Signaturi: SKLJ W III 8 č, SKLJ WIV 2 č.
Slika 6: Frontispic knjige Rerum Venetarum libri quatuor Giovannija Battiste Vera iz leta 1638, ki je bila v lasti Janeza Krstnika Prešerna (Semeniška knjižnica v Ljubljani)
menitega mesta Benetk kaže, da je bil Aleš Žiga Dolničar precej bolj dovzeten za knjige, naklonjene Serenissimi, kakor za knjige, ki so bile naravnane proti njej. Med zadnje je spadala Histoire du gouvernement de Venise, katere izvod sta imela tako Herberstein kakor Prešeren.14 V njej je Nicolas Amelot de la Houssaye, leta 1669 tajnik francoskega poslanika v Benetkah, ostro kritiziral državno upravo Beneške republike.
6 Knjige o beneških znamenitostih
Jedro obravnavanega Dolničarjevega dela sestavljajo opisi beneških cerkva. Ti vsebujejo predvsem avtorjeve vtise in podatke, ki jih je ob ogledovanju dobil od
14 SKLJ, Frančišek Jožef Thallmainer, Abecedni katalog Javne škofijske knjižnice v Ljubljani, Ljubljana 1752-1768. Knjig ni več v razvidu.
beneških sorodnikov ali drugih lokalnih poznavalcev. Med zadnjimi bi lahko bil minorit Vincenzo Maria Coronelli, znameniti kozmograf, kartograf, enciklopedist ter ustanovitelj Akademije argonavtov, ki je bil znanec Janeza Gregorja Dolničarja. Ta naj bi za Coronellijevo knjigo Historia sacra Episcopatuum totius orbis prispeval zgodovino ljubljanske škofije (Radics, 1863, str. 199). Vsekakor bi se lahko Aleš Žiga Dolničar že v Ljubljani seznanil z nekaterimi Coronellijevimi izdajami, na primer s kartografsko zbirko Atlante Veneto, ki je izšla leta 1691, in z enciklopedijo Biblioteca universale sacro-profana, antico-moderna, ki je začela izhajati leta 1701. Semeniška knjižnica še danes hrani omenjeni Coronellijev atlas neznane provenience in štiri zvezke njegove enciklopedije, ki jo je do smrti kupoval Prešeren (Slika 7).15 Sicer pa je Aleš Žiga Dolničar izbor znamenitosti v svojem spisu ne glede na človeške in knjižne vodnike očitno podredil osebnemu okusu, ki je dajal prednost novejšim cerkvam, zato je izpustil vse posvetne stavbe ter vrsto pomembnih srednjeveških in zgodnjerenesančnih cerkva.
Slika 7: Uvodna dedikacijska podoba (avtor izroča svoje delo papežu Klemenu XI.) iz prve knjige dela Biblioteca universale sacro-profana, antico-moderna Vincenza Coronellija iz leta 1701, ki je bila v lasti Janeza Krstnika Prešerna (Semeniška knjižnica v Ljubljani)
15 Signaturi: SKLJ D VI 8 r, SKLJ X VII2-5 r.
Vendarle kažejo opisi sledove upoštevanja beneških vodnikov, zlasti Martinel-lijevega, morda Pacificovega (Slika 8) ali katerega drugega. Tako je Dolničar po njihovem zgledu tekst razdelil na poglavja, posvečena posameznim spomenikom, in začel z najpomembnejšo cerkvijo - San Marcom. Najbrž se je tudi pod njihovim vplivom navduševal predvsem nad deli beneških renesančnih in baročnih arhitektov, kiparjev in slikarjev. Podobno kakor sta Martinelli in Pacifico hvalila, na primer, plemenite proporce pročelja cerkve San Francesco della Vigna (Martinelli, 1684, str. 186; Pacifico, 1697, str. 181), ki ga je okoli leta 1565 zgradil Andrea Palladio, je tudi ljubljanski operoz zapisal (Lavrič, 1996, str. 62): »Fasado te cerkve upravičeno prištevajo med najboljše, ker jo gradi le nekaj stebrov, vendar so ti tako veličastno postavljeni, da presega vse druge fasade«. Tudi pri pročelju cerkve San Salvatore ob Rialtu, ki je bilo zgrajeno v letih 1660-1666 po načrtih Antonia Sardija, je Dolničar na enak način kakor Martinelli pohvalil monumentalno kompozicijo iz velikega števila stebrov in kipov (Lavrič, 1996, str. 62; Martinelli, 1684, str. 56). Večkrat je vtis, da so
Slika 8: Frontispic knjige Cronica Veneta Pietra Antonia Pacifica iz leta 1697, ki izvira iz ljubljanske škofijske palače (Semeniška knjižnica v Ljubljani)
Ljubljančana na nekatere znamenitosti opozorili prav omenjeni vodniki. V beneški stolnici San Pietro di Castello, na primer, se je kakor Martinelli in Pacifico posebej navdušil nad razkošnim kiparskim in slikarskim okrasom kapele beneškega patriarha Francesca Vendramina, ki ga je po sredini 17. stoletja zasnoval Baldassare Longhena (Lavrič, 1996, str. 59; Martinelli, 1684, str. 72; Pacifico, 1697, str. 154). Končno se zdi, da so beneški vodniki potrdili Dolničarjev vtis o posebni umetnostni veljavi cerkve Santa Maria di Nazareth degli Scalzi, ki jo je v letih 1656-1682 prav tako postavil Longhena. Kakor Pacificu (Pacifico, 1697, str. 326-328) je bila Ljubljančanu zelo všeč dekoracija kapel, ki jo je med letoma 1691 in 1703 dokončal Giuseppe Pozzo. Še bolj kakor notranjščino pa je pohvalil leta 1680 dokončano cerkveno fasado Giuseppeja Sardija. Ni se le strinjal z Martinellijem, da je pročelje med najbolj izvrstnimi v mestu (Martinelli, 1684, 278-279), temveč dodal, da jih vse presega (Lavrič, 1996, str. 164).
Opisi beneških cerkva kažejo, da je Aleša Žigo Dolničarja tedaj najbolj zanimala arhitektura, šele na drugem mestu slikarstvo. Vendarle je mogoče predvidevati, da se je tudi o bogati slikarski tradiciji mesta poučil iz ustreznih knjig, ki jih je najverjetneje bral že pred potovanjem. Ohranjeni katalog knjižnice Janeza Gregorja Dolničarja iz leta 1692 dokazuje, da mu je bil na voljo izvod dela Le maraviglie dell'arte Overo le vite degl'illustri pittori Veneti,16 ki ga je po zgledu Giorgia Vasarija napisal Carlo Ridolfi in ga prvič izdal leta 1648 v Benetkah. Žal ni bila ta knjiga nikoli vključena v Semeniško knjižnico, zato je tudi ni več v razvidu. Nasprotno je tja prišel vodnik po slikarskih umetninah v Benetkah in na sosednjih otokih, ki ga je pod naslovom Le riche minere della pittura Veneziana leta 1674 izdal Marco Boschini.17 Njegova provenienca ni jasna, poleg tega ga danes ni več v razvidu, kljub temu pa lahko predvidevamo, da je Aleš Žiga Dolničar kot poznavalec beneške umetnosti vedel za to pomembno referenčno delo.
7 Sklepi
V odnosu Aleša Žige Dolničarja do Serenissime, kakor se kaže v njegovem Opisu in knjižni zbirki iz Semeniške knjižnice, je mogoče opaziti dihotomijo. Operoz je imel Beneško republiko po eni strani za zgodovinsko nasprotnico habsburške dinastije, ki si je večkrat prizadevala osvojiti grofijo Goriško, poleg tega pa je imela z oglejskimi patriarhi, ki so tradicionalno prihajali iz uglednih beneških družin, potencialen vpliv na cerkveno upravo pomembnega dela habs-
16	SKLJ, rkp. 17, Janez Gregor Dolničar, Catalogus librorum Bibliothecae Thalnitscherianae, Ljubljana 1692, 19.
17	SKLJ, Frančišek Jožef Thallmainer, Abecedni katalog Javne škofijske knjižnice v Ljubljani, Ljubljana 1752-1768.
burške monarhije. Po drugi strani ji je bil Ljubljančan iz več razlogov izjemno naklonjen. Brez zadržkov ji je priznaval pravico do gospostva nad Jadranskim morjem, in sicer zlasti zaradi njenega stoletnega vojskovanja proti krivover-skemu otomanskemu cesarstvu, ki je ogrožalo krščansko Evropo, najprej seveda Sveto rimsko cesarstvo in avstrijske dedne dežele (Slika 9). Dolničarji so naklonjeno spremljali, kako se je Beneška republika po rešitvi obleganega Dunaja leta 1683 pridružila avstrijski Sveti ligi in se na strani cesarja zmagovito bojevala zoper Turke. Janez Gregor Dolničar je tako v svoji ljubljanski kroniki še leta 1715 poročal o molitvi, ki je potekala v cerkvah za beneške zaveznike na obleganem Peloponezu (Steska, 1901, str. 177). Zaupanja Aleša Žige Dolni-čarja v Serenissimo nista omajala niti njena nevtralnost v španski nasledstveni vojni in njeno oviranje avstrijskih pomorskih in trgovskih interesov. Njegova naklonjenost pa ni temeljila le na političnem oziroma verskem prepričanju,
Slika 9: Beneška republika kot kraljica morja, bakrorez Jacoba von Sandrarta iz knjige Kurtze und vermehrte Beschreibung von dem Ursprung, Aufnehmen, Gebiete und Regierung der Weltberühmten Republick Venedig iz leta 1687 (Semeniška knjižnica v Ljubljani)
temveč tudi na sorodstvenih povezavah in umetnostnih nazorih. Mladi operoz je bil po materi Mariji Viktoriji Zanetti v sorodu z beneško družino Zanetti (Lavrič, 1996, str. 37). Predvsem pa je bil prevzet nad beneško umetnostjo in kulturo. V njegovem odnosu do Beneške republike je navdušenje izrazito prevladalo nad kritičnostjo. Vse to potrjujejo tudi knjige o Beneški republiki, ki so jih kupovali in brali Aleš Žiga Dolničar ter drugi operozi. Med njimi namreč izrazito prevladujejo tiski, naklonjeni Serenissimi. Da takšen odnos nikakor ni bil samoumeven, dokazujejo knjige iz bibliotek operozov, ki so obravnavale drugo tekmico Habsburžanov - Francijo. Med njimi je namreč težko najti delo, ki ne napada kraljestva Ludvika XIV.
Viri podatkov
Primarni viri
1.	SKLJ,18 rkp. 17, Janez Gregor Dolničar, Catalogus librorum Bibliothecae Thalnit-scherianae, Ljubljana 1692.
2.	SKLJ, rkp. 79, Aleš Žiga Dolničar, Descriptio nobilissimae urbis Venetiae, Gorica 1703.
3.	SKLJ, Frančišek Jožef Thallmainer, Abecedni katalog Javne škofijske knjižnice v Ljubljani, Ljubljana 1752-1768 (rokopis brez signature, avtorja, naslova in paginacije).
4.	SKLJ, Jožef Frančišek pl. Werth, Catalogus librorum impressorum in bibliotheca hac episcopali ad usum publicum destinata asservatorum, ordine alphabetico grata methodo concinatus, Ljubljana 1770 (rokopis brez signature).
Sekundarni viri
1.	Albrizzi, Girolamo. Esatta notitia del Peloponneso volgarmente penisola della Morea, in Venetia 1687 (SKLJ X I 15 č).
2.	Coronelli, Vincenzo. Atlante Veneto, in Venetia 1691 (SKLJ D VI 8 r).
3.	Coronelli, Vincenzo. Biblioteca universale sacro-profana, antico-moderna, I-IV, in Venezia 1701-1704 (SKLJ X VII 2-5 r).
4.	Giustiniano, Pietro. Dell' historie Venetiane, in Venetia 1670 (SKLJ W III 8 č).
5.	Martinelli, Domenico. Il ritratto di Venezia, Venetia 1684 (SKLJ X I 23 č).
6.	Moisesso, Faustino. Historia della ultima guerra nel Friuli, in Venetia 1623 (SKLJ V IV 6 č).
18 SKLJ = Semeniška knjižnica v Ljubljani
7.	Nani, Battista. Historia della Republica Veneta, 1-2, in Venetia 1676-1679 (SKLJ V IV 6-7 r).
8.	Pacifico, Pietro Antonio. Cronica Veneta, overo Succinto racconto di tutte le cose più cospicue, et antiche della Città di Venetia, in Venetia 1697 (SKLJ W I 10 č).
9.	Palazzi, Giovanni. De dominio maris libri duo, Venetiis 1663 (SKLJ s II 4 r).
10.	Palladio degli Olivi, Enrico. Rerum Foro-Iiuliensium libri undecim et De oppugna-tione Gradiscana libri quinque, Utini 1659 (SKLJ V VII 17 r).
11.	Sandrart, Jacob von. Kurtze und vermehrte Beschreibung von dem Ursprung, Aufnehmen, Gebiete und Regierung der Weltberühmten Republick Venedig, Nürnberg 1687 (SKLJ u V 14 r).
12.	Vero, Giovanni Battista. Rerum Venetarum libri quatuor, Patavii 1638 (SKLJ W IV 2 č).
Navedeni viri
1.	Dolničar, J. G. (2009). Bibliotheca Labacensis publica Collegii Carolini Nobili-um. V L. Vidmar (Ur.), Trubar, Hren, Valvasor, Dolničar: o slovstvu na Kranjskem (str. 181-395). Ljubljana: SAZU.
2.	Lavrič, A. (1996). Umetnostni spisi Aleša Žige Dolničarja. Acta historiae artis Slovenica, 1, 35-78.
3.	Lavrič, A. (2003). Zgodovina ljubljanske stolne cerkve po dokumentih Janeza Antona Dolničarja. V A. Lavrič (Ur.), J. G. Dolničar: zgodovina ljubljanske stolne cerkve, Ljubljana 1701-1714 (str. 443-495). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.
4.	Martinelli, D. (1684). Il ritratto di Venezia. Venetia: Giovanni Giacomo Hertz.
5.	Miklavčič, M. (1952). Prešeren Janez Krst. V F. K. Lukman (Ur.), Slovenski biografski leksikon, zv. 8 (str. 565-566). Ljubljana: SAZU.
6.	Norwich, J. J. (1983). A history of Venice. Harmondsworth: Penguin.
7.	Pacifico, P. A. (1697). Cronica Veneta, overo Succinto racconto di tutte le cose più cospicue, et antiche della Città di Venetia. Venetia: Domenico Lovisa.
8.	Pohlin, M. (2003). Bibliotheca Carnioliae. V J. Faganel (Ur.), Marko Pohlin: Kraynska grammatika, Bibliotheca Carnioliae (str. 319-584). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU.
9.	Radics, P. (1863). Eine krainerische Gelehrten-Familie. Blätter aus Krain, Beilage zurLaibacherZeitung, 7, 178-180, 182-184, 187-188, 190-191, 195-196, 199-200.
10.	Smolik, M. (1980). Thalnitscher (Dolničar) Aleš Sigismund. V A. Gspan in F. Petre (Ur.), Slovenski biografski leksikon, zv. 12 (str. 71-72). Ljubljana: SAZU.
11.	Stele, M. (1951). Aleš Žiga Dolničar. Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v., I, 139-155.
12.	Steska, V. (1901). Dolničarjeva ljubljanska kronika od l. 1660 do l. 1718. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, 11, 18-32, 69-97, 141-186.
13.	Vidmar, L. (2005). Arheološki vodniki iz bibliotek operozov in iz njihove bližine v Semeniški knjižnici v Ljubljani. Keria, 7 (2), 35-56.
14.	Vidmar, L. (2008a). Ad usum publicum destinata: o javnem značaju Semeniške knjižnice v Ljubljani. Zgodovinski časopis, 62 (1-2), 187-202.
15.	Vidmar, L. (2008b). Aleš Žiga Dolničar v Rimu leta 1707 in 1708. Acta historiae artis Slovenica, 13, 67-82.
16.	Vidmar, L. (2008c). Stolnica sv. Nikolaja v Ljubljani in bazilika sv. Petra v Rimu: baročna komparacija Janeza Gregorja Dolničarja. V M. Benedik (Ur.), Stolnica sv. Nikolaja v Ljubljani: 1707 (str. 166-185). Ljubljana, Celje: Stolna župnija sv. Nikolaja; Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti; Društvo Mohorjeva družba.
Dr. Luka Vidmar je zaposlen na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne
vede, ZRC SAZU.
Naslov: Novi trg 2, 1000 Ljubljana
Naslov elektronske pošte: lvidmar@zrc-sazu.si