Nauk z glavne skupščine Zanimanje za letošnjo glavno skupščino JUU v Skoplju je bilo zelo veliko. Poleg učiteljstva je pokazala velik interes za učiteljska vprašanja tudi ostala javnost. Ce se je v prejšnjih letih iskal v poročilih le zgolj način osebnega razračunavanja med posameznimi vodilnimi osebami v našem združenju, če je javnost grajala tedaj neprestane »galame«, ki so bile povzročene edino zaradi posameznih oseb, je morala dobiti ta javnost o naših skupščinah v zadnjih treh letih povsem drugačno mnenje, nego ga je imela prej. Načelo, ki ga je sprejela sarajevska skupščina, ga okrepila novosadska, je dobilo povsem trdne osnove v razmerju 299 : 113 v Skoplju. Skupščina v Skoplju je bila v začetku sicer precej burna, toda rezultat jasno kaže, da je stanovska smer naše organizacije dosegla popolno zmago. Že pred glavno skupščino smo predvidevali, da bodo zastopniki mišljenja, naj se naše stanovsko združenje podredi tendencam in smerem političnih strank, dobili med učiteljstvom približno V\ zastopnikov za glavno skupščino. Toda, če upoštevamo vse okolnosti, ki so pripomogle sedanji opoziciji v JUU do gotovega števila delegatov za glavno skupščino, tedaj mora vsakdo priznati, da zastopa ogromna večina vsega jugoslovenskega učiteljstva isto stališče kot izvršni odbor. Četrtina delegatov ne predstavlja tudi četrtine jugoslovanskega učiteljstva, marveč je plod moči, plod avtaritativnega vpliva odločilnih oseb na učiteljstvo, plod vsestranske podpore, ki jo je uživala opozicija. Toda ta opozicija v našem združenju, ki je ni rodila stvarna potreba, ki se ni pojavila proti slabemu gospodarstvu v organizaciji s pravimi dokazi, je nastopala samo z demagoškimi gesli, operirala je z obračanjem raznih številk v obračunih in proračunih. Voditelji te opozicije so se dobro zavedali, da nimajo nobe- nih dokazov za svoje obtožbe proti izvršnemu odboru, zato so pozvali vso opozicijo, naj zapusti dvorano v trenutku, ko je predsednik Dimnik začel čitati dokaze, da je opozicija trdila neresnico. Opozicija torej ni smela slišati resničnega poročila o ekonomsko finančnem položaju naše centrale, ker bi se morda v katerem vzbudil čut poštenja in bi spoznal, da je nasedel neresnici. Nihče pač ni mogel pričakovati drugačnega postopanja, ker je bila letošnja opozicija na glavni skupščini narekovana izven učiteljskih vrst, med učiteljstvom pa ni mogla dobiti večine, ker vse učiteljstvo širom Jugoslavije hoče bki samo gospodar v lastni organizaciji, zato pa ljubosumno varuje avtonomijo svojega združenja. Zmaga stanovske smeri na letošnji skupščini nas mora navdajati s ponosom. Slovenska delegacija je bila kompaktna v zastopanju tega stališča in ta kompaktnost naj ostane tudi v bodoče, kajti le na tej liniji je mogoč obstoj našega združenja, le na te} liniji more vodstvo zastopati povsem objektivno vse učiteljske interese. Ko bodo na letošnjih občnih zborih naša sreska društva razpravljala o državni skupščini, morajo poudariti predvsem dej&tvo, da stoji sedanja uprava trdno na stališču stanovske smeri, poudariti moTajo pa tudi sledeče besede iz govora predsednika Ivana Dimnika: Učitelji ne zahtevajo od nikogar ničesar, kar ne bi bilo upravičeno in v skladu z interesi vsega naroda in države. Zahtevamo pa, da bo naša organizacija nezavisna, da smemo mi učitelji, ki vodimo pouk in šolo, v njej svobodno izražati svoje misli in poglede na šolske in prosvetne probleme, pa svoji vesti in samo z ozirom na interese naroda in države. Ne dopuščamo, da vladajo v organizaciji nešolski in neučiteljski interesi in vplivi, a izven organizacije dajemo članstvu najpopolnejšo svobodo opredeljevanja.