KRONIKA
KNJIŽEVNOST
IVAN POTRČ, ONKRAJ ZARJE. Ko prebiramo zbirko Potrčevih novel z naslovom Onkraj zarje,* se nam ves čas vsiljuje primerjava z vsem dosedanjim pisateljevim opusom. Novele so namreč nastajale v zelo različnih obdobjih Potrčevega pisanja. Prekleta zemlja in Sveti zakon sta bili kot osnutek daljšega teksta objavljeni že v Ljubljanskem zvonu 1936 oziroma 1937. V kurirski postaji je po avtorjevi navedbi nastala na Rogu leta 1944, Czek je bil objavljen v Naši sodobnosti 1954, nekatere druge novele so očitno še dosti mlajše. In tako se v zbirki pojavljajo kaj različne črte Potrčevega pisateljskega obraza. Sem je nanesena vsa tista heterogena motivnost, kot jo srečujemo pri njegovih večjih tekstih: pri Kočarjih in Sinu, kjer avtor s prikrito socialno tendenco prinaša neponarejeno, originalno podobo vzhodnoslovenskega življa;
* Ivan Potrč, Onkraj zarje. Državna založba Slovenije 1966.
28   Sodobnost
433
pri Svetu na Kajžarju, kjer ta tendenca že močneje, celo preveč prihaja v ospredje; pri dokumentarni zgodbi Zločin, kjer gre le še za politično obračunavanje; v romanu Na kmetih, kjer se pisatelj najgloblje zazira v elementarno prirodnost svojih rojakov. Tak širok vsebinski obseg pisanja je samo dokaz za pisateljevo soutripanje s sodobnostjo in življenjem kot takim, a če se vsi takšni in podobni motivni elementi združujejo v eni zbirki, potem se zadeva lahko že prevrača v pomanjkanje smisla za harmoničnost literarnega dejanja. In prav to se je Potrču zgodilo pri sestavljanju obravnavane zbirke.
Po motivnosti v novelah močno prevladuje človek s Ptujskega polja, pa naj bo risan v svojem življenjskem boju, v nasilnih časih druge svetovne vojne ali pa skozi osebne pisateljeve spomine na mladost. Ta človek Potrču pomeni prvobitno, še dokaj neprebujeno bitje, vendar toliko silovito po svojem čustvu in čustvenem reagiranju, da v novelah, zlasti še v tistih, ki bi jih lahko označili za boljše, od daleč spominja celo na nekatere Prežihove junake. Potrč si je tako ustvaril plodna tla, iz katerih bi mogle zrasti resnično žive in prepričljive slike iz sočasnih razmer na Ptujskem polju, vendar je včasih ostal na sredi pota: kakor je znal zagrabiti življenjski problem in ga tudi ustrezno nakazati, tako je njegova obdelava tu pa tam fragmentarna in se rada razblini v manj vznemirjujočo vsakdanjost. Celotna zbirka dela vtis, kot da je pisatelj vanjo izlil globoka, celo trpka življenjska izkustva ter temeljito poznavanje človeških usod in zanimanje zanje, da pa mu v več primerih ni uspelo dati tem usodam bolj enkratne umetniške veljave.
Sicer pa se novele tudi po tej plati precej razlikujejo med seboj. A če hočemo vsaj približno ugotoviti razmerja med novelami po njih estetski teži, si jih moramo najprej razdeliti po motivnosti, okolju, času in po odnosu do avtorja samega.
V prvo kategorijo bi spadale novele, ki neposredno in neopredeljeno, torej ne glede na zunanje časovne okoliščine, prikazujejo človeka v pisateljevi domači pokrajini, nemirno se borečega za obstanek ter za osebno srečo in trepetajočega v svoji lastni čustveni bedi. Sem sodijo novele Prekleta zemlja, Sveti zakon, Faj-mošter na Kopišniku in Pogreb. 2e za ta del zbirke bi veljala ugotovitev, da je snov boljša kot izdelava in končni estetski učinek, četudi se na primer Fajmošter na Kopišniku po psihološki dognanosti precej odmika od začetniško pisane Preklete zemlje in Svetega zakona. Fabulativna neizdelanost se kaže tudi v delih na revolucionarno, partizansko ter interniransko temo. Gre za novele Profesor, Cigareta in smeh, V kurirski karavli, Sovražnik, Balada o Osojniku, Ti težki koraki bodo hodili z nami, Weg in die Freiheit, Kaj pa sončnice, Kožar. To so večinoma fragmentarne skice, za katere se skoraj zdi, kot da bi bile le mimogrede vržene na papir. Nekatere so pisane v enosmerni miselnosti povojne partizanske proze, ki so ji bili intimni, etični ter idejni konflikti tega težkega časa dokaj tuji. Od vseh številnih novel na to temo najbrž le Balada o Osojniku kaže pot v bolje izdelano fabulistiko, a samo v fabulistiko, globlje, bolj prvinsko, prodornejše spoznanje o doživljanju in mučeništvu med vojno, kot ju lahko dojema samo umetnik, pa je tudi v tej noveli le manj prisotno. Pisatelju sicer lahko v zvezi s temi novelami štejemo kot v opravičilo dobo njihovega nastanka. Pisane so bile namreč še v času brez distance, torej tedaj, ko je bila aktivistična učinkovitost važnejša od umetniške  objektivnosti  in  neposrednosti,  ko je bilo intimno  čustvovanje in
434
subjektivno razsojanje še preveč ograjeno s političnimi normami, vendar je zbirka sodobno dejstvo in nekateri od omenjenih zapisov kar degradirajo splošno estetsko podobo literarnega dejanja, ki se nam predstavlja v njej.
V tretjo kategorijo prihajajo novele, v katerih stopa v ospredje pisatelj sam. To so spomini na doživetja v mladosti (Sergej in Jakop, Czek, Na verne duše, Med mašami, Onkraj zarje) in iz poznejšega pisateljevega življenja (Prva srečanja, Molčljiva soseda). Lahko bi sem šteli še sliko iz revolucionarne dejavnosti med ptujsko gimnazijsko mladino z naslovom Profesor, a takšno dlakocepsko odpiranje predalčkov ne bi bilo več smiselno, saj se tudi še v nekaterih drugih novelah motivi iz teh, nekoliko po sili na dan privlečenih kategorij mešajo in stapljajo drug v drugega. Važnejša je tu ugotovitev, da je v tem delu zbirke Potrč dosegel najvišjo stopnjo svoje umetniške kreacije. Zdi se, da je ravno tu, ko se je sam neposredno izpovedoval, v ustrezni podobi uspel izraziti dovolj tipična izkustva o svojih ljudeh in njih odnosih. In ne samo to. V nekaterih novelah iz tega »cikla« se Potrčev štajerski človek, ki sicer pomeni tako trdno jedro vsega njegovega literarnega opusa, in pisateljeva socialistično usmerjena ter humana narava, iz katere je izviralo njegovo dolgoletno revolucionarno delovanje, združujeta v takšno enovitost, kot jo v prej omenjenih novelah zlepa ne najdemo. Iz teh dveh elementov rase potem resnična čustvena prizadetost, s katero pisatelj obžarja ljudi in dogodke onkraj zarje. Tu ne srečamo niti več toliko psihološke ter fabulativne fragmentarnosti, kot da bi pisatelju v teh motivih laže teklo črnilo iz peresa. Ce sedaj odštejemo na primer spominsko novelo Prva srečanja, morda še Sergeja in Jakopa, lahko zatrdno postavimo drugih pet novel v vrh zbirke in jih navsezadnje smemo predstaviti kot lepo opravičilo za njen izid. In če še dalje vrednotimo: novela Czek je po svoji umirjeni, stopnjevani tragičnosti, po trdi življenjski resničnosti in po nenarejeni človečnosti prav gotovo ena od najboljših Potrčevih napisanih stvari, ki je vredna njegovega romana Na kmetih in morda tudi katerega od Vorančevih tekstov.
Novele so kajpada nastajale ob robu Potrčevih daljših tekstov in dramskih stvaritev. Odtod najbrž tudi določena nedomišljenost pri nekaterih novelah, zlasti pri tistih starejšega datuma. Ni pa samo fragmentarnost posameznih slik tisto, kar bi bilo treba zbirki očitati; iz tega potem izvirajo še estetska nesorazmerja med novelami ter formalna in vsebinska nezaokroženost zbirke kot celote. Če pa vendar pri tem upoštevamo še to, da je Potrč v svojih slikah tostran in onstran zarje podal tudi določen prerez svojega pisateljskega prizadevanja, potem je takšna motivna raznolikost ali estetska nesorazmernost za pisatelja, ki postaja že del naše literarne zgodovine, bolj opravičljiva.
Pri prebiranju pričujočih Potrčevih novel nam posebej prihaja pred oči njegovo izražanje. Pustimo ob strani vprašanje, koliko je pogostno uporabljanje štajerskih provincializmov le hotena pisateljeva namera in koliko se potem sklada z obravnavanim ambientom; v vsakem primeru je Potrčev tekst, kar zadeva jezik, edinstveno originalen in samo njegov. Takšne izrazne individualnosti v sodobni slovenski prozi zares več ne srečujemo in kot taka nam skoraj pomeni kuriozum s prizvokom nečesa starega, celo že od tradicije odmaknjenega. A vendar vzlic arhaičnosti, v kakršno se civiliziran svet le nerad povrača, učinkuje Potrčev jezik sveže, ker je nepapirnat in neuglajen, kot bi rasel  naravnost iz zemlje. Po svoje je tudi  zanimiv ali predvsem  za bralca,
28«
435
ki mnogih izrazov ne pozna, zato ne bi bilo odveč, ko bi bil knjigi dodan slovarček teh številnih dialektizmov. Kakor pa je bil Potrč skrben pri uvajanju domače besede v svoj tekst, tako se je včasih umaknil standardnim pravilom slovenske slovnice, kar spet zbuja vtis ne dovolj dognanega pisanja. In tako se nam na koncu odkrije nekaj slabosti v tej novelistični zbirki, ki sicer v določenem  delu   izpričuje  globoko   človečnost   ter   veliko   umetniško   zavzetost.
Jože   Šifrer
436