in njune izpeljanke) in celo iz­ recno opozarja na svoj kompi- latorični značaj. Kljub temu je zanimiva tudi za bralca, ki je bolje razgledan po stroki — že zato, ker je eno redkih slovenskih del s tega področja, pa tudi kot izziv k temeljitejšemu razmisleku o problemih, ki se odpirajo ob prej omenjenih vsebinskih značilnostih. Da pa so taka dela v našem prostoru potrebna, priča že dejstvo, da je morala založba v kratkem času za prvo izdajo pripraviti še drugo. D. D. Henryk Markiewicz: GLAVNI PROBLEMI LITERARNE VEDE. Prevedel Nikolaj Jež.' DZS, Ljub­ ljana, 1977. Henryk Markiewicz, profesor splošne literarne teorije na ka­ tedri za polonistiko Jagelonske univerze v Krakovu, je za svoje delo Glavni problemi literarne vede (izdaje 1965’ , 19662, 19703) združil devet že prej objavljenih razprav, ki so nastale med leti 1958 in 1964, jih pri­ redil, terminološko uskladil in razporedil v deset problemskih sklopov, ki po njegovem predstavljajo bistvo proučevanj v območju literarne vede. Takšna geneza je tudi vzrok, da Markie- wiczevo delo nima stroge teoret­ ske zasnove, precizirane raz­ členjenosti in sistematike proble­ mov ter razvidne izpeljave avtor­ jevih lastnih teoretskih stališč. Toliko to ni pravo sintetično teoretsko delo, je bolj pregled izbranih temeljnih teoretskih vprašanj, pregled s skrbno opravljenim historiatom posamez­ nega problema in široko zastavlje­ nim razgledom po modernem stanju in perspektivah stroke. — Delo začenja s tem, da začrta območje literarne vede in dobro prikaže stanje in smeri sodobnih literarnih raziskav (I. poglavje), nadaljuje pa z naslednjimi sklopi: problem literarnosti (II.), pro­ blem ontologije literarnega dela (III.), literarna stilistika (IV.), vprašanje spoznavne funkcije literature (V.), literarna geno- logija (VI.), vprašanje historičnih in tipoloških določil (VII.), vprašanje realizma, naturalizma in tipičnega (VIII.), problem lite­ rarnozgodovinske nomotetike (IX.) in problem literarne aksio- logije (X.). Markievvicz ne privilegira nobene od perspektiv literarne vede, vseskozi si prizadeva v svojih izjavah ohraniti tako metodološko kot ideološko nevtralnost, čeprav pri tem ne pozablja na znanstveno kritičnost in skepso. Še posebej vredno pa je avtorjevo osvetljevanje posa­ meznih osnovnih vprašanj v območju marksistične literarne znanosti, čeprav tudi tu ohranja svoj dosledno kritični odnos, saj nekajkrat opozarja na še neza­ dostno formiranost marksistične estetike in marksistične literarne teorije, pa tudi na nezadovoljivo prisotnost oziroma uporabo dia­ lektičnega mišljenja pri raz­ reševanju bistvenih vprašanj literature. Delo zaključuje kronološki pregled zgodovine literarne vede v obdobju med 1851 in 1968, ki ga je prevajalec dopolnil z biblio­ grafijo tovrstnih slovenskih del. J. Š. Dimitrij Rupel: SVOBODNE BESEDE OD PREŠERNA DO CANKARJA. Lipa, Koper, 1976. Obsežna knjiga je doslej najbolj izrazit poskus slovenske sociologije literature, ki ob upo­