SPOMINI NA POLITIKO Zadnja leta je čas zlatih jubilejev. Praz nujejo jih tudi v politiki. Ljudje poznamo politiko, odkar smo na svetu. Začetnik politike je bil Adam. Ko se je pregrešil, se je Bogu skril in začel delati na svoje. Zgodba se nadaljuje do danes. O politiki pišejo navadno politiki sami ali pa za to poklicani strokovnjaki. Drobna domača politika pa se rada pozabi in se nazadnje spremeni v anekdote že davno pokojnih. V pričujočem prispevku sem se namenil opisati politiko, kakršno sem videl izpod metrskega horizonta kratkohlačnika kma lu po vojni. S pojmom politika sem se seznanil že zelo zgodaj, povsod sem slišal to besedo. Dolgo nisem vedel, kaj pomeni. Počasi se mi je začelo svitati: politika so ljudje, včasih so politikom rekli tudi visoka ži vina. Podobno kot smo podvrženi izvir nemu grehu, imamo v sebi tudi politiko. Za izvirni greh ima sveta Cerkev svete zakramente, za politiko pa ni kakih po sebnih olajšav in jo moramo gojiti ali pa se je varovati sami, kakor pač vpliva na človeka. Politika je zelo trdovratna za deva. Podobna je najhujšim ujmam; pri haja lahko z zamudo, včasih je navzoča. ko se tega niti ne zavedamo. Zamorila je ni niti vojska. Pobili so na tisoče ljudi, požgali cela mesta, pobrali premoženje tistim, ki so ga imeli, politike pa niso i/trebili. Trdna je kot nemški plevel. Poli tika je lahko dedna, podobno kot bole zen, njive, travniki, hiše in gozdovi. Poli tika je navzoča povsod: v naravi, doma. v službi, pri moških in ženskah, pri de narju itd. Politike delimo na velike in majhne. Največ je majhnih, ti se poli tično delijo po abecedi. Apolitiki so prva stopnja, boljši so bepolitiki in tako na prej. Ker sem bil takrat še premajhen, celotne abecede še nisem obvladal. Go vorilo pa se je vsaj za 25 sort politikov. Najboljši med malimi so žepolitiki. Moj oče je bil apolitik, doma. v službi, zunaj, pri ženskah in pri denarju. Tu meje mama vedno pomilovalno pogledala in dodala, da bom verjetno atalent za vse te zadeve. ker podedujejo se vedno rajši slabše stvari. Hiše, njiv, travnikov in gozdov pa nismo imeli. V dediščini sem smel pričakovati samo apolitiko in dedne bo lezni. Med velike politike so takrat spadali Pilat, Shakespeare, Hitler. Stalin, Truman, Tito, Rupnik, Politika in drugi. Nekatere od teh velikih ljudi sem poznal po raznih zgodovinskih stavkih. Hitler je govoril: Hopa, hopa, hopa. moja je Evropa. Sta lin je rekel: njet, njet, njet, moj je celi svet. Neki angleški politik je Angležem ponujal »drek in znoj«. Hitler je rekel rasa, Stalin masa, Amerikanec pa kaša. Maršal je govoril: Učite se in učite, Sha kespeare je rekel: Kraljestvo za konja, Pilat pa se je vprašal: Kaj je resnica? Vsi veliki politiki so se motili in se še motijo. Večji kot so, bolj se motijo. Shakespeare je ponujal konja za kraljestvo, ki sploh ni bilo njegovo, oziroma dosegljivo. Ce lo papež, ki ni politik, ima radirko na mizi. Hitler je bil takrat že mrtev, bali pa smo se ga še vedno. Ne vem, odkod je bil tolikšen strah, saj ni strašil, ne hodil nazaj iz onostranstva Tudi stara Jeshula ga pri špiritističnih sejah ni klicala. Mo ral je biti res »od hudiča«. Stalin mi je bil bolj blizu. Njegove slike so bile zra- 242 ven maršalovih. Na povorkah in bakla- dah so vpili: Tito. Stalin, Tito. Stalin. Ta dva sta bila naša očeta, ne popolnoma dobesedno, ker oče je bil doma, Stalin in Tito pa nekje zunaj. »Trumana« sem spoznal osebno. Neke ga lepega poletnega dne se je pojavil v naši veži. Ležal je na dveh stopnicah med zgornjim in spodnjim podestom. Ve ža je imela betonska tla. Mama nam ni pustila, da bi ležali ali sedeli na betonu. Truman pa je ležal na tleh. Bil je močno pijan. V hiši so bile same ženske in otroci. Moški so nekam odšli, verjetno so bili žejni. Ženske bi bile silno rade izvedele, od kod je možakar prišel in kam je na menjen. Zatrjeval je, da je Truman. Prišel je gotovo iz gostilne, v veži pa je bilo prijetno hladno. Meni je bil ves njegov namen obiska razumljiv, ženskam pa ne. Ni razgrajal, ne vznemirjal. Ženske so se bale, da bi se pomočil, zato so šle na cesto. S pomočjo mimoidočih smo ga potem posadili na klopco pred hišo, kjer si je hitro opomogel in odšel nazaj proti mestu. Ležanje na hladnem mu je kori stilo. Maršala smo vsi poznali in o njem ne bi zgubljal besed. Bolj nerodno je bilo z Rupnikom. Teh sem poznal več. Za enega so po radiu kar naprej zahtevali smrtno kazen. Na Berkfirerjevi šupi v Puštalu je še desetletja pisalo: Smrt Rupniku. Drugi Rupnik je bil šofer, tretji pa je izhajal iz Loških hribov. Zadnja dva sta bila pošte na človeka. Šoferjev je takrat primanj kovalo in smo ga imeli radi. Se naprej je vozil Šavroleta. Oče me je podučil, da gre za generala Rupnika, ki ga bodo sodi li. Tega radijskega generala Rupnika so potem res pokončali in ga na radiu niso več omenjali. Politika so rekli tudi enemu od beračev, ki ga osebno nisem poznal. Vsi visoki politiki, naj se jim je godilo dobro ali slabo, so bili zelo daleč. Bog je bil v nebesih, Jezus v tabernaklju, svetniki na oltarjih. Vsa ta božja zadeva mi je bila mnogo bližja, kot politiki. Ne besa nas čakajo, tabernakelj so odprli pri sveti maši ali pri litanijah. Lahko sem videl monštranco. Svetnike sem ob čudoval kadarkoli. V Crngrobu so bili celo zlati in večji od mene. Politiki so imeli nekaj skupnega z nebeščani. Mar šal in generalisimus sta bila Jožefa, Rup nik je bil Leon, za Trumana, Politiko in druge se ne spominjam imena. Ženske so se zelo trudile, da bi zvedele Tru- manovo ime, pa jim ga ni povedal, ko je odhajal nazaj v mesto. General Rupnik je bil v rangu odpadlega angela Luciferja ali pa Belcebuba. Luciferja se je dalo videti na slikah poslednje sodbe, Rup- ,nika pa potem, ko so ga »podelali«. ne več. Za Shakespeara nisem vedel, katero državo je imel, Pilat mi je bil znan iz svetega pisma, je pa pametno zapisal tisto o resnici, potem pa si je umil roke. Ostali neimenovani politiki od a do ž so se delili na predaprilske obraze in majske hrošče. Čeprav sta si april in maj tako blizu, je tu šlo za velikanske razlike. Predaprilski obrazi so bili nezaželjeni in so se morali skrivati. Veliko jih je kar izginilo ali pa so jih pokončali. Majski hrošči pa so bili na oblasti in so pre ganjali predaprilske obraze. Ta zadeva mi ni bila razumljiva. Majski hrošči so imeli vso oblast, prostost in bodočnost, oni drugi pa nič, čeprav so bili mesec dni starejši. Resnica je bila drugačna. Sam se takrat poznal le tiste prave majske hrošče, ki so bili ostudna in škodljiva zalega. Iz lepih nedolžnih kebrov, ki se v zemlji potuhnejo, izležejo ostudni in neskončno požrešni ogrci. Vsak občan je takrat moral nabrati določeno količino majskih hroščev in jih oddati kot obvezno oddajo. Funtek je sprejemal žive ali po parjene. Pozorno si je ogledoval polne lonce in pločevinke in ugotavljal litražo, da ni šlo za goljufijo in je bila količina na osebo prava. Ker vsi niso znali loviti majskih hroščev, so to zaupali nam mlaj šim. Tudi za častite kapucine smo nabrali desetlitrski lonec obvezne oddaje. Uči- 243 nek teh akcij je bil, da so se nekatere kokoši preobjedle majskih hroščev in so jim smrdela jajca. Zakaj so rekli tistim političnim ljudem majski hrošči, pa ni sem zvedel. Potem je bila Politika še neka ženska. Baje se je tako pisala, podobno kot tisti berač. Pravili so, da je bila kurba. Pod učili so me, da to pomeni grdo žensko in tudi beseda sama je zelo grda, še hujša kot tiste kletvice, ki so jih vpili furmani pred hišo. S kurbe in ženske se človeka spravi dol le s palico. Za vsako rit raste palica. Tako so zaključili odrasli. Glede palice je bil jasno. Za svetega Miklavža je bila vedno pri darilih. Bila je lepo kosmato okrašena z barvnim papirjem, toda ostala je palica. Kako je bilo tisto s človekom na kurbi, ženski, oziroma poli tiki, je bilo bolj zamotano. Če bi se za deva odvijala pred vojno, bi stvari še razumel. Takrat so še izrabljali človeka po človeku. Spravili so se eden na dru gega, lahko tudi moški nad žensko. Lah ko so se praskali, ruvali, suvali, metali in davili. Iz svetega pisma sem se spo minjal, kako je hlapec davil nekoga, ki mu je bil dolžan, njegov dolg pa je go spodar odpustil. Lump. Med vojno so šli tako eden na drugega, da so se celo do smrti med seboj podelali na razne načine. Po vojni pa ni bilo več izrabljanja člo veka po človeku in je bil naskok na poli tiko, ženske in kurbe popolnoma odveč. Toda zadeva je ostala in se ji je lahko pomagalo le s palico. Nikoli pa nisem slišal, da bi bila kakšna politika oziroma tista grda ženska tepena ali da bi iz nje izganjali človeka s palico in ga pretepali. Iz otroških let se spominjam tudi izraza »lezenje v rit«. Obstajale so namreč poli tične riti. Ne spominjam se, kdo jo je imel. Pravili so, da lezejo eden drugemu v rit. Nemogoče in neizvedljivo. Takšnih bedarij nisem nikoli verjel. V rit so lezle prevelike hlače, ven pa so lezle gliste. Oboje sem sam skusil. Z glistami je bilo resneje. Gliste so bile nekatere nevidne. največje pa v velikosti deževnikov. Lah ko si jih dobil vsepovsod. Gliste so bile v prahu, svinjariji, skoraj v vseh ostudnih zadevah. Politiki so verjetno dobili poli tične gliste. Bile so mogoče nevidne, ali pa še večje od deževnikov. Zanimivo je. da nisem slišal, da bi se zaradi glist poli tiki kdaj zdravili. Za moje gliste sem se šel pokazat gospe doktor. Ta je dala papir, na podlagi katerega je apotekar zvaril neke praške. Naposled so šle gliste iz mene. Če to ni uspelo, so mi dali okrog vratu venec česnovih glavic. Počutil sem se kot državni odlikovanec. Ogrlica je glistam tako smrdela, da so pobegnile. Politične gliste pa so morale biti kar pri jetne, ker nisem slišal, da bi se jih kak politik želel znebiti. Še ena stvar se mi je zdela čudna. Slišal sem pogovore, da so med našimi ljudmi ljudje različnih barv in da eden drugega barvajo. Farbajo, so rekli, ljudi farbajo. Kdo je to delal, nisem vedel. Iz pred vojnega misijonskega koledarja sem po znal slike zamorčkov, kitajčkov in indi- jančkov. Nikoli nisem slišal, da bi se kdo rad prebarval in da bi mu to trajno uspelo. Na Sori smo se poleti barvali z opečenim prahom in posebnimi rožami. Te smo mečkali s kamnom v pločevinki in med sok mešali blatno in opečno vo do. Postopek je bil zamuden. Učinek ni bil trajen in so nas doma umili takoj, na skritih delih pa v soboto. Politična bar vanja po moji presoji ni držala. Verjetno je šlo za neko odraslo lumparijo, razen mogoče pri rdečih in črnih ritih. Pri teh pa je šlo najbrž za pomanjkanje higiene. Preden nadaljujem, naj razjasnim še nekaj političnih pojmov. Pogosto sem slišal besedo politikant, politična zadeva in politična živina. Politikant je podobna beseda kot trafikant ali muzikant. Že ime nam pove, s čim se imenovani ukvarja. Trafikante sem poznal. Bili so pošteni prodajalci. Oče me je večkrat poslal k njim po koleke. Pošteno so se preživljali. Podobno je bilo z muzikanti. To opravilo 244 pa ni bilo zadostno za preživljanje. Tako lepo so igrali pri godbi na pihala, toda pleh muzika je bila premalo za preživ ljanje, razen za vojne muzikante v vo jašnici. Politikantom in politikom je bila politika glavni ali postranski zaslužek. Ne spominjam se, ali je bila zadeva pri postranskih zaslužkih legalna. Postran skih zaslužkov smo si želeli vsi, tudi otroci. Pri odraslih baje te zadeve niso bile vedno čiste. Posebno so kritizirali postranske zaslužke žensk. Postranskih zaslužkov jim niso privoščili. Pri ženskah je bil postranski zaslužek lahko zvezan s svinjarijo in kurbarijo, pri moških pa z lumparijo in davkarijo. Začetki teh besed so različni, končnice pa so enake, kar kaže na neko skupno besedno poreklo. Politiki so se delili še na zagrizene in manj zagrizene. Zagrizeni so bili tisti, ki so imeli še svoje zobe. Na socialne zobe, s protezo, se ni splačalo biti zagrizen. Zalegli politiki so zategovali. Zategovani so se imenovali tudi stiskani. V cerkvi smo molili za vse stiskane. Stari Andrej pa je nekoč rekel, zakaj ne molimo tudi za tiste, ki stiskajo. Dostikrat sem slišal izraz politične za deve. Poznal sem notranje, zunanje, pi sarniške, sodne, župne, domače zadeve itd. Zadeve so torej lahko zelo različne. Nastanejo takrat, ko na nekaj zadenemo. Rešujemo jih takrat, ko se nakopičijo. Rešujemo jih ustno ali pisno. Za reše vanje zadev so pristojni uradi. Urad je posebna soba, podobna dnevni sobi. V njej so pisalne mize, omare in stoli, kjer delajo uradniki. Postelj nimajo. Spanje v uradnih prostorih praviloma ni pred videno. Če je kilo kdaj zaspal, se zaradi tega ni svet podrl. V nekaterih uradih imajo tudi blagajno. To so najboljši uradi. Drugače pa si sledijo po vrsti: urad za zunanje zadeve, notranje zadeve, politič ne zadeve itd. Razlika je v oddaljenosti in po številu vrat, ki jih odpreš do dolo čene pisarne. Vrata se lahko različno od pirajo: z obojestransko kljuko, na kljuko od znotraj, na zapah itd. Lahko se od pirajo enostransko, dvostransko, samo malo, ali pa so kar odprta in jih zapirajo na prepih. Vrata se lahko zaklepajo. Po litične zadeve so se reševale vsaj za tret jimi vrati v dobrem stanju. V teh pisarnah so bile tudi blagajne in mogoče celo kak divan. Politične zadeve so izvedljive in rešljive vse po vrsti. Vedno jih tudi re šijo. V sistem visoke politike dolgo nisem imel vpogleda. Doma smo imeli preslabe ga Filipsa, da bi prinesel radijski glas iz Pariza ali Londona. Gospodar je bil kar obseden od poročil. Ko je bilo poleti najprijetneje pred hišo, je izjavil da gre v Pariz, in je odšel pred radio. Tu so po tem poslušali piskajoča poročila. Naši so namreč motili program z zavijajočimi glasovi in piskanjem. Celo z očetom ni sem smel h gospodarju. Opazil sem. da mi starejši zadeve v zvezi s politiko skri vajo, podobno kot vprašanje »kupovanja in prinašanja otrok«. Politika in stvarjenje sveta sta si zelo blizu. Stvar je morala biti v obeh pri merih dolga in zamotana. Bog je naredil Adama, iz njegovega rebra pa Eva To mi je bilo jasno iz svetopisemskih zgodb. Nadaljnjo človeško izdelavo je prepustil ljudem. Otroke so izdelovali v večjih mestih. Od kod so jih dobili tam, mi niso povedali. Omenjali so celo nekatere bol nišnice. Toda otroci so bili večinoma zdravi. Kamnitniška babica je raznašala otroke v aktovki. Poznal sem dojenčka, ki je imel eno lice bolj rdeče kot drugo, ker ga je v aktovki tiščalo. Ponekod niso imeli denarja za nakup otrok, pa so jih prav tako dobili. Otroke so nosile le ba bice, ženske. Zakaj jih ni pripeljal mle kar, ko se je vračal iz Ljubljane, ali pa prinesel Pot iz Kamnitnika. Oba sta opra vila mnoga pota za druge ljudi, z do jenčki pa se začuda nista ukvarjala. Za deva z dojenčki je bila zelo podobna politiki. Ko so se pojavile besede: drugi stan, nosečnost, je že kupila, nima več 245 perila, splav, je spravila naprej, so potem vpričo nas odrasli prenehali govoriti, ali pa so pogovor končali po nemško. Po dobno so pri politiki ugasnili radio. Od vseh naštetih besed so mi bili jasni le izrazi splav, perilo, je že kupila in je spravila naprej. Splav smo delali iz dveh plohov na vodi ali iz vrat iz stare Mišni- ce. Perilo so prale babe na Toplem stu dencu. S kupovanjem je bilo po vojni res težko, ker se pol stvari ni dobilo. Naprej pa je doma mama spravljala sa harin. Tega je dobila skrivoma v paketu od stare mame iz Avstrije. Potem ga je bilo treba spraviti naprej v denar. Mama je te zadeve smatrala kot postranski za služek. Moralo je biti pri zadevah z do jenčki še nekaj skrivnostnega in mi vse ga niso zaupali, podobno kot pri politiki, ko je bilo še nekaj za Stalinom, pred- aprilskimi obrazi, majskimi hrošči, člo vekom na ženski, oziroma politiki. Bil sem namreč politično nezanesljiv. Naj bolj me je pri tem prizadelo, ker so me pri politični nezanesljivosti enačili z ne katerimi odraslimi. Pri nas doma so bili že vsi politično zanesljivi, tudi obe sestri, kljub temu. da še nista bili popolnoma odrasli. Politično nezanesljivi so bili ne kateri vojaki, kar se jim na uniformi ni videlo. Bil sem torej nekje med dojenč kom in vojaki, nisem pa spadal k ostali družini. Spet zvijača odraslih. Eno pa sem ugotovil. Pri dojenčkih imajo po membno vlogo ženske, pri politiki pa to ni obvezno. Politiki so imeli svoje žen ske. Hitler je imel Evo kar na koruzi in sta se skupaj pokončala. Maršalova Ivan ka je bila vedno poleg njega. Slišal sem še za neke Micke in Pepce, vendar so se mi zdele nepomembne, drugače bi si go tovo kaj zapomnil o njih. Odločil sem se, da bom problem o poli tiki rešil sam, brez pomoči starejših. Toda kako? Njihovi izgovori so mi grenili živ ljenje in delali sive lase, kot je rekla mama ob mojih napakah. Izgovori, da sem premajhen za te zadeve, so se mi zdeli smešni. Pobiranje posluškov ni dalo pravega efekta. Namerno so me zavajali tako pri politiki, kot pri vprašanju na stanka dojenčkov. Ugašali so radioapa- rat, me pošiljali pred hišo ali pa govorili po nemško. Resničen je tisti pregovor, ki pravi, da se živemu človeku lahko vse primeri. Za vsakega pride njegovih pet minut. O. moj dan! Moje nevednosti o politiki je bilo nenadoma konec. Otroci smo se radi zbirali na produ ob Sori. Spomladi je bil prod popolnoma prenovljen in opran. Tisti dan so starejši kolegi vneto nekaj iskali. Zanimal sem se, kaj počno. Povedali so mi, da bodo izdelovali politiko. Nikoli v življenju ni sem bil tako ponižen in ukaželjan, kot prav tisti trenutek. Starejši kolega, ki je že hodil v šolo, me je vpeljal v skrivnost. Izbrati je bilo treba ploščat, srednjetežak kamen z grobo površino. Dober je bil apnenec, hrastovec, skril ali kaka druga ploščata skala. Kremen se ni rad sploščil in zgladil. Izdelovalec politike je potre boval še opeko in vodo. Opeka je bila dobra zidna ali strešna. Med prodom je bilo zadosti zdrobljene opeke. Najbolje je bilo, da je bila že nekaj časa v vodi, da je bila bolj mehka. Lahko je bila tudi drobljiva. Če je bil kos opeke prevelik, ga je bilo treba s kamnom zdrobiti na manjše dele. Košček opeke je moral biti primeren za pisanje. Za vodo je bila dobra kakršnakoli posoda. Najboljša je bila pločevinka od ameriške pomoči, pa tudi od ribic. Ustrašil sem se, da bo treba pisati. Bil sem še nepismen. Kolega me je podučil, da se lahko s politiko ukvar jajo tudi nepismeni. V desni del kamna je bilo treba z opeko napisati končnico KA. Ker nisem znal pisati sem prerisal obe znamenji. Potem je oni zajel vode, polil popisano skalo in nastala je politika - politi ka. Odvalil se mi je kamen. Obvladal sem smisel in izdelavo politike. Enostavno, nezasliša no, nebeško! Samo umetnik bi lahko po- 246 doživel in popisal ta trenutek, jaz ga ne zmorem. Bil sem ves nebogljen, toda kakš no odkritje. Postopek lahko delaš kjer koli, kadarkoli in neomejeno. Politiko se lahko greš na produ pod Šeširjem, v Sovodnju, na Fušarjevem produ, na Ko pališču, v Viršku, v Konjskem, pod Mli- narjevim jezom, pri Krevsu, v Babji kah- li, na Sipci. na Centrali, pri Veštrskem mlinu, kjerkoli ob vodi. Ne samo ob vodi. Politiko se lahko greš doma, pri sosedu, na potovanju, v Ljubljani. Beogradu, v Ameriki. Če ni pri roki Selščice je dobra tudi voda iz vodovoda. Če zmrzuje, greš v hišo. Skale so dobre tudi iz drugih prodov, iz kamnoloma ali od drugod, uvožene, iz morja itd. Ne potrebuješ ura dov in zaprtih vrat. Politika ni vezana na zadeve in nikamor ne zadene. Sploh ne bi našteval vseh prednosti izdelave poli tike. Ko se kamen posuši, lahko postopek ponoviš. Vse sestavine lahko zamenjaš. Imeti moraš le osnovne surovine: kamen, opeko, piksno. vodo, končnico KA v gla vi ali že napisano na desnem delu kamna. To zadnje sem si moral najbolj zapom niti, zakaj bil sem še nepismen. Toda to ni bila nobena ovira. Vse sem lahko me njal, dopolnjeval, izboljševal, zavrgel in spet poiskal. Po matematičnih pravilih je mogočih iz teh sestavin na milijone kombinacij. Dosedanje znanje o politiki se mi je v trenutku zvrstilo v glavi. Misel na Hitlerja, maršala, generala, generali- sima, Luciferja. Belcebuba, ženske, kur- be, dojenčke, na stiskane in tiste, ki sti skajo, na stvarjenje sveta, vse sem od- podil. Tisti trenutek mi je bila še smrt brez pomena. Papež umrje, pa dobijo drugega. Politiki umrjejo, politika pa osta ne. In to politiko sem sedaj obvladal. Domov sem prišel prenovljen s polno kanglico Sel.ščice, ploščatim kamnom in koščkom opeke. Skrivnostni KA sem imel v glavi. Nič nisem povedal, kaj prena šam in kaj sem se naučil. Zanaprej sem se počutil vsaj apolitičnega in politično zanesljivega družinskega člana. Miha Frašt 247