ZEITU*«)!
f 18*8 V

V iietik Mnli§crpaiia

Slovenija izhaja vsaki teden dvakrat, in sicer vsaki torek in petik. Predplačuje se za celo leto v založnici v Ljubljani 7 gold., za polleta 3 gold. in , za ene kvatre 1 gold. in 45 kr. Za celoletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajtuje še '/4 gold. Za po pošti pošiljano Slovenijo je celoletno plačilo 8 gold., polletno 4 gold., za ene kvatre 2 gold.
Nektere misli rodoljuba.
(A.G.) V življenju ni nikdar prestanka, in kjer je prestanek, tam ni življenja, — star pregovor, vendar večno-resničnih besed. En sam pogled v mnogoverslno okinčani hram (slavno vežo) veličanstvene narave ali prirode, kakor na list dogodivšine narodov sveta nas prepriča živo o ti vedno stanovitni resnici. Brezštevilne stvari vsak hip v prirodi postanejo in poginejo. V smerti ene reči dobi drugih tisuč in tisuč življenje. Smert rodi življenje in življenje smert. Ravno to, kar nas priroda vsak dan in vedno uči, se vidi tudi v dušnim življenji, v duhu narodov. Tud tu je vedno napredovanje ( FortscliriU j in gibanje, če ravno ne pri vsili enako, vender ni nikoder mirniga obstoja. Narod ali napreduje ali nazaj gre, duh v njemu nikdar ne zastane. Vsakimu narodu pa je od nar višji modrosti lastna pot pokazana, na kteri se njegov duh razvija in napreduje, in se vi-sokimu namenu človečanstva približuje. Le na ti od nar višji previdnosti odločeni poti se za-more narod naravno razsnovati, njega duh brez zaderžka napredovati, in do višjiga iz-obraženja dospeti. Vendar nebrojno vzrokov in okolšin se rodi v krilu časov, zavoljo kterih so narodi, (o odmerjeno stezo popustivši, se na drugo jim ptujo podali, duh z nenavajeno hrano redili in mu neprilične mladike vcepali : kaj čuda — če tako nenaravno obdelano polje po volji ne obrodi, in obilniga sadu ne prinese?! Koliko dalej taki narod ponovi poti na-prej gre, toliko bolj se od svoje oddalji, in v narodnim izobraženju zastane.
Taki narodi grejo nazaj glede na svojo lastno pot, in na novi ptuji pa tudi nikoli dalječ ne pridejo, za visoko stopnjo izobraženja zmi-ram negodni. Revno lezejo za ptujcam, v sužni ponižnosti častejo slepotno njegove izdelke, zaničvavši dela narodniga duha.
Vendar po stvarniku vesoljnosti v narod vložena iskrica: „narodnost", nikdar ne vgas-ne; ona tli, in tleti ne neha med pišam pro-tivnih viharjev, in vse burje in nevihte ljute je nikdar ne zamorejo popolnama zatreti. Vladar narodov čuje nad njo, jo varje pogube, in jo bode zbudil in oživil o godnim času, in za-tiravna sila se bo razkrušila enako trohljivimu stremenu; zakaj Bog je gospodar; on svojim večnim postavam, ki jih je natori predpisal, veljavnost poda!
Neprenehama leti hitrokrilni čas, in v njem vstanejo narodi, cvetejo, odevoio in zginejo. Tudi za nas Slovence mora priti doba, zdramiti se iz dolgiga spanja in oterpnenja.
Če obernemo svoj pogled malo okoli nas, na perzadevanje in gibanje narodov, na njih želje, misli in mnenja, moramo spoznati, da smo imenitne čase doživeli, čase o kterim se duh človečanstva (ako rekoč prelomi in raz-kruši, da zamore kakor feniks dobi primerjen, nov in očišen od žlindre pretečenih časov zopet se vzdigniti. Mi vidimo evropejskih deržav obzidje se majati, slišimo narode samovoljnim vladijam perteti in grozeti, se zavolj nebrojno storjenih krivic nad njim zmašovati. Vidimo pa tudi neminljive pravice človeštva od ravno tistih narodov zaničljivo po tleh valjati, kteri imajo pri vsaki priložnosti sveto besedo »svoboda" in „enakost narodov", v ustih. Mi vidimo in čutimo naše sosedne narode ošabno in prevzetno svoje gospodarske glave vzdigovati,
in po napeljavi peklenske sebičnosti (Selbst-sueht) in hlepenja po gospodarstvu drugim narodam nezastarane pravice kratiti in zlobno jemati. Tudi okoli nas, v naši mili Slovenii slišimo take nevarne in toliko nevarniši glasove, kolikor brezskerbniši in nemarniši bodemo ostali. Slovenci! doba sedajna jc taka, da ni čas rok križama deržati, ampak neprenehljivo delati in se truditi, ter jeznimu hudourniku zajez nasprot postaviti, če ne, nas bojo naši vnuki hudo, hudo obsodili. Treba je, bratji Slovenci, pogovora, sloge, treba je naše za-deržbe in okolšine premisliti, naše potrebe in pomankljivosti si vzajemno razodeti inprevda-riti, k čimur nam slovenski za naš prid se poganjajoči časopisi priložnost ponujajo.
Nar hujši sovražnik nas Slovencov je nem-škutarstvo, ktero je naši mili Slovenii tako globoko v serce že svoje morivne kremple vsadilo, da nas, ako vse dobro prevdarimo, zares mora začudenje objiti, viditi, da je nam ni še z svojim strupenim duliam popolnama umorilo. Od devetiga stoletja sem , je naša narodnost v vednim bojvanju, v vednim ter-plenju! Nesloga in nesrečni medsebojni prepiri med bratji Slavjani nas je ptujcam popolnama izročila, in nas v narodnim obziru njih sužne storila. Od le nesrečne dobe zdihuje in stoka Slovenija od stoletja do stoletja pod ptujšino, in kar je terpela in kar je zgubila dozdaj jeziku izreči ni moč, duhu raz-umiti ne. Domači slovenski jezik, kakor jezik zaničvanih sužnih, je bil od vsih očitnih opravil prepahnen, in neznana ptuja Nemšina vrinjena. Zemliša celiga slovenskiga naroda se razdeljijo med nemške dvornike in osnujejo se grajšine po nemškim kopilu, tako se vpeljejo v naše dežele nam neznano nevoljništvo, len-stvo (Lehenvvesen) in druge kmetijo in obert-nost zlo zatirajoče naprave.
Vendar kaj bi popisaval vse grenke nasledke poprejšniga ravnanja z nami, saj nam sedajni stan naše domovine nar bolj žalosten dokaz tega da, tako da z ranjenim sercam z našim ljubim Koseskim lahko rečemo: „Zadniga, zdelo seje, de bila bo ura Slovenca".
Tako dalječ nas je osoda donesla, da pre-sleplen narod že sam sebe več nespozna; ne ve alj je Nemec, ali Slovenc, ali merzel ali gorak. Narodni ponos in občut, od nekdaj buditelja narslavniših činov (del) sta nas zapustila. Nezaupljivost, sovraštvo in razpertije meje gospodo od prostiga ljudstva, vse žalostni nasledki nesrečne naprave, da gospod drugi jezik in ne materniga govori.
Hudo, hudo mora rodoljuba serce zaboleti, viditi Slovence med saboj, zaničvaje materni jezik, le po ptuje se razgovarjati in pozdravljali. Čc ima le suknjo se že po nemško pači, ako ravno se mu vstavlja. >Se kmetji in drugi prosti ljudje si za dokaj štejejo in obrajlajo, ako kake nemške drobavse znajo, in koj pri pervih besedah, ki jih boš ž njim spregovoril, jih bo med slovenšno pomešal, in ti z tim o-znaniti hotel, da tudi on vse zveličajoči nemški jezik razumih O mati Slava, kako preslepleni so tvoji otroci!! — Tudi mnogo naših Slovenk, kterih slavo naš glasovili pesnik tako krasno poje: „Slovenske dekleta so limbarjev cvet, So tenke ko jelke, njih usta so med" je že tega strupeniga duha navdanih, in v ter-dim nemškim jeziku si lepe ustice pačijo, namesto, da bi se gladko tekoče Slovenšine va-
dili. Le nemšina v šolah vlada, le po nemško se po pisarnicah piše, nemški so vsi javni poklici, oznambe, vse dela in oprave vradnije — in nihče jili ne razumi. Dostikrat iše slovenski kmet celi dan moža, da mu pove kaj je na listu, ki ga je od gosposke dobil zapisano. Ptuj Nemec, ki jezika narodoviga ne razumi, in se ga tudi naučiti nekaj ne more nekaj noče, vbogo ljudstvo zmerja, mu neumnost očita, samo zato, ker kmetu nezamore razumljivo slovensko dopovedati, kar mu hoče. In taki uradniki čez blagor in premoženje, čez svobodo in življenje Slovencov razsodbo imajo. Kje je pra-
vica
19
Taki je stan naše premile domovine, da se Bog vsmili! Vsi kraji in mesta, vsi logi in planine, vse živo in mertvo ječi in stoka pod težo železniga jarma, kteriga nam nemško pi-sarstvo (Bureaukratie) in nemško gospodstvo (Aristokratie) na vrat tlači. Taki je stan, da vsak, v kteriga sercu sveta krepost: ljubezen do domovine in naroda še ni popolnama vgas-nila, nar serčnejši želi in hrepeni po sredstvih in pripomočkih ta žalosten stan domovine poboljšati , in otamneni biser iz prahu na svitli dan potegniti, in sončnimu blesku enako ga o-čistiti. In kaj je pravici in duhu ustave bolj primerjeno?! In vendar seje toliko Slovencov in ptujcov v naši domovini naj-dilo, ki se od slavjanskiga kruha živijo, in te Bogu in ljudem dopadljive želje z nami ne delijo, ampak nas opravljajo in hudo jezik brusijo, odkar se je mala družba rodoljubov osnovala v dosego tega imenitniga namena. Taki Ijudji alj so nevsmileniga in popačeniga serca, da imajo vedno le sami sebe v očeh, za blagor in srečo cele domovine se pa ne zmenijo; alj so pa tako kratkovidni, da stanu naše domovine, duha in sedajniga gibanja narodov v njegovi celi imenitnosti ne zapopadejo, in se zato vsakimu jezikovavcu preslepiti dajo, brez sa-mostalniga razsoda in mnenja. In tacih ljudi je dovelj na deželi, na kup pa v mestih, so-sebno med vradništvam in gospodstvam. Nekoliko boljši je teržtvo. Nar boljšiga duha zastran narodnosti, med izobraženimi stanovi je gotovo duhovšina, in nji se moramo zahvaliti, de je kmetija, jedro naroda, še čisto slovenskiga duha, vkljub vsem zvijačam in krivicam, vsemu zatiranju in mučenju skoz toliko sto let.
Na te, prosto ljudstvo, čisto zernce našiga naroda, so zato oči male nemočne množice verlih rodoljubov obernene. K tebi doni mili glas jokajoče Slovenije, k tebi se razlega jok in stok tvojih zatertih brezserčno tlačenih sinov, zakaj v tebi je moč, se vedno razširajočo Ijulj-ko in pleve iz čiste pšenice naše slovenske domovine populiti!
Kako bi se zamoglo jiigoslavjaii-skim braniteljam Austrie pomagati.
Ogersko ministerstvo je deržavnimu zboru vPešti predlog izročilo, po kterim bi se imelo 200,000 vojakov na noge spraviti in pa 42 milionov gold. na posodo vzeti. To je Košut iztuhtal za rešenje domovine, kakor se pravi, in deržavni zbor je brez vsiga pomislika in pre-vdarka privoljil. Ako ravno je težko verjeti, de bi Ogerska dežela toliko milionov prenesti zamogla in de bi s tem Hervatam in Serbam kaj strahu zavdali, ker so oni rojeni vojšaki
in tudi od vseh strani sveta, ako je treba od svojih slavjanskih bratov pomoč dobijo, zna vendar Madžaram tolika šuma dnarjev, kterih Hervati nigdar skupej zpraviti ne morejo, serčnost povzdigniti, in to serčnost potlačiti, ni druziga treba, kakor to: de se v Austrii povabilo razpiše, Hervate, ako bi se v resnici vojska pričela, z dnarnimi pri-neski podpirati.
Taki razglas bi mogli vsi časopisi prinesti in bi že sam na sebi ogersko hrepenenje po vojski močno razhladil; za to bi se posebni odbor napraviti mogel in vsi prineski bi se mogl s to obljubo zapisati, de se pred ne izplačajo, ko kader se za res vojska vname. Mi smo prepričani, de ako bi sc nekteri udi deržavniga zbora na Dunaju te misli poprijeli in jo izpeljali, bi se kervava vojska lahko zaderžala in deržavni zbor bi čas imel, Madžaram pogoje miru predpisati; zakaj to je visoka in perva dolžnost deržavniga zbora deržavljanski vojski konec storiti in celost Austrie obvar-vati, prisilivši Madžare ako je treba, z nar-ojstrejšimi sredstvi, de razdruživne misli (Se-parationsgeliiste) opuste, in vesoljni sredi sni zbor z središnim ministerstvam in enim edinim vladarjem ne le po imenu (ko doslej) temuč v resnici ko glavo spoznajo.
(Okrajš. po Slav. Centr.-Bl.)
Austriansko Cesarstvo.
Dunaj*
24. dan Maliga serpana je bila perva seja ustavo dajavniga zbora. Češki poslanec Rieger je poprašal ministre, zakaj de se poslanec Dr. Brauner iz ječe ne izpusti; ali se bode namesto njega druga volitev napravila, ali bode v Pragi skrivno sodno preiskovanje še zmiram ter-pelo, dalej ali je Praga osvobodjena od obsede in vojaške postave in ali se bodo spisi čez Pražki poboj deržavnimu zboru pokazali. Ministri so odgovorili, de zastran Braunerja nič gotoviga ne vedo, de bodo natanjčno razlago tirjali, de je obseda v Pragi v resnici minula in de bodo spisi preiskovavne komisije se zboru že izročili.
Tudi je bilo omenjeno, zakaj de na Dunaju, kjer toliko politiških časopisov izhaja, samo „Wiener Zeitung" štempel ima; na to je ministerstvo obljubilo v ti reči primerne prena-redbe vpeljati.
Dalej so se posvetovali o opravilnim redu deržavniga zbora. —
Od hervaško-slavonskiga zbora so na Dunaj poslani gg. Kukuljevič, Yrukotinovič, Žuvič in Georgievič zastran poravnave z Madžari. Pripoveduje se, de so jim nadvojvoda Joan in pa ministri rekli, de popolnama pravico Her-vatov spoznajo, pa de jim proti Madžaram vendar pomagati ne morajo. Na take odgovore so Slavjani že navajeni! Kakor se sliši, bodo ti štirje hervaški poslanci iskali pristop v deržavni zbor na Dunaju, de bi se pri posvetovanju vdeležili.
Nemci se zlo jezijo, de vsi slavjanski zborniki, naj sedijo na levi ali desni ali v sredi, skupej vlečejo. Pravijo, de so se bili zmenili volitev predsednika le za to odložiti, de bi svojo moč v zboru zvedili, in de so berž po smagi sklenili Dunajčana predsednika sredne veljave, izbrati; de bi s tem Nemcam tako rekoč poklon storili, in de so za to slavjanskim kmetam spiske dajali, na kterih je bilo ime Šmitta zapisano.
Slovenske dežele.
Iz Gorice (iz prijatelskiga dopisa). V ilirskim primorju se narodnost zmiram bolj razširja in oživlja; sosebno mladi duhovniki goriške in drugih škofij so se z tako serčnostjo in sveto gorečnostjo slavjanstva poprijeli, de upati smemo popolno zmago zoper vse apo-steljne laščine in nemščine.
V Terstu je sicer za res neka nemška stranka, ki jo družba „austrianski (?) Lloyd"
pod klobukam ima; vendar še ni silno število Teržačanov premagala, ki se krepko Austrie deržijo, in za edino rešenje od nevarnosti, ko vsem od te nove nemške deržave perti, enakopravnost (Gleichberechtigung) laške in slavjanske narodnosti v ilirskim primorju očitno spoznajo. Ravno tako tudi okoli Gorice nar boljši duh vlada, in de so nemško bandero v Gorici razpeli; je le tem pripisati, ker je nadvojvoda Joan občno ljubljen princ; za to so pa tudi pri ti slavnosti pametno: „Blagor naši-inu (austrianskimu, ne nemškimu) Cesar-j u" peli in je tudi še tisti dan satira na Nemce se očitno brala. Zastonj se tedej šopiri revni W.M. v časopisu austrianskigaLloyda in bravce slepari, kakor de bi Gorica bila „deutschge sinnt". Tudi čez tukajšno slavjansko brav-no družtvo, čigar ud je po nevrednosti bil, ravno tisti mazač v imenovanim časopisu trosi de sicer Goriška družba Slavjanov (Slaven-verein) iz poštenih mož obstoji, (gotovo, odkar več njega zraven ni!), de pa v Gorici in okolišini nič simpatie ne najde, ker je Gorica „osterreichisch-deutsch gesinnt" (zabitost! ka ko je to na enkrat mogoče?), in de kolikor se vijejo in krivijo, se vendar v pogovorih le nemškiga jezika, ki je njim izobraženje prinesel poslužiti morajo. (Ž njim se je moglo po nemško govoriti, kjer nobeniga slavjanskiga narečja ne zna). Kdo pa je ta\V.M.? Revni, Goričanam dobro znani, češki odpadnik, ki barvo vedno premenjuje, ki je vpervič bil Ne mec, potem pa s nekimi češkimi sostavki po pohvali svojih rojakov zastonj se slinil, ki je po tem nekoliko že Slovenec tel biti, in zdaj pa že tiste, ki svoj narod čez vse ljubijo, v svojim nemško-judovskim kosmopolitismu Hot tentote imenuje (Glej Ljubi, ilirski list). O njemu veljajo besede slavniga Kolara: „Pol tobo, pol tolio, jak netopyfi maji"; to je o-studna žival, ki se svitlobe boji! —
Iz Noviga mesta zvemo, po dopisu 25. t. m. de ste dve kompanii madžarskiga regimenta Don Miguel, ki ste bile pri Šegedinu od Serbov vjeti, in ki nju je ban Jelačič v Italio poslal, tam za Austrio se bojevat, pri s. Jerneju (St. Barthelma) na Dolenskim po madž. kurirju vkaz dobili, po skrivnih potih se nazaj na Ogersko zaviti. S tem pa niste zadovoljni.
Narodna straža v Galinjani. Tudi Galinjansko mesto v notranji Istrii si je osnovalo svojo narodno stražo iz 128 mož pod vodstvam Drja zdravilstva in posestnika g. Go-denberg, stotnika. 30. dan Velikitravna, ko se je obhajal god Ferdinanda I. in pa 29. d. Rožnika, ko se je praznovala ustava, se je narodna straža lepo obnesla v sredi velike množice ljudstva, zbraniga pri lepim djanju, ki je zvestobo do vladarja in pa ljubezen do svobode spričevalo. In v sredi božjih obredov se je tudi cerkev vdeležila vesoljniga veselja, in od svete prižnice (stolice) so se razlagale ljudstvu dobrote, ki jih ustava prinese, v narodnim jeziku. Ta dan se je po sveti veži pervikrat razlegalo domorodno petje: narodna pesem ilirska:
Istria SToiiiu Kralju Ferdinandu I. I.
Bože! živi našeg kralja
Ferdinanda dobroga! Da nas vodi, kakor valja,
K slavi roda našega; Ilavnaj misli za nas blage
Večnom tvojom upravom, I preslavne piši trage Za njegovom zastavom.
I. t. d.	(Iz Istrie.)
Hervaska in slavonska dežela.
Graničarska armada (vojska) je na svetlo dala nasledni razglas:
UTa Armado! (austriansko) Prigodbe narnovejših časov stoje pred nami. Odkod izvirajo, zamore vsakteri, ki je mirno na-nje pazil, berž previditi. Tudi nas so zadele, zakaj nam na njih leži.
Svoboda, vsiin narodam austrianskim po vladarju podeljena, je prešinila tudi naše persi, je razplamenela nepremakljivo našo zvestobo do cesarja in vesoljne austrianske deržave, in je izvišala in vkrepila naše gotovo ne prederzno upanje enakih pravic. Povemo to za to, ker čutimo, ker vi bratji vojaški, ker celi svet spozna, de smo čez mnogo vekov v radosti in žalosti vredno zraven vas stali, v bratovski spravi svojo moč, svojo serčnost (pogum) prestolu (tronu), zjedinjeni Austrii z veseljem v dar prinašali.
Bratji! V neganljivi zvestobi do cesarskiga prestola v zjedinjenim poganjanju za ohranenje celosti deržave spoznamo tudi mi enako dolžnost z vami. Ona nikdar se majala ni in se majala ne bode. Vi vidite v dokaz te zvestobe, kako so naši bratji v Italii serčneje ko drugikrat zmago armade pribojevati pomagali; vidite, de na njih številni in moralni prevagi (Ueberge\vicht) leži prihodnost Austrie.'—In vendar nas podredujejo (podveržejo) po manifestih za plačilo (odmeno) take se daruje-joče vdanosti separatismu nasilniga nam ptu-jiga madžarskiga ministerstva, ministerstva, kterim ni sredstvo nobeno presveto, nobeno neskušeno, de bi le zvezo postavno deržav razvezali in pa edino v svoji moralni edinosti in moči nezrušljivo družbo vderžavi—„arma-do" •— razdražili.
Bratji! Ali ne vžge serce vsakiga pošte-niga moža osramotenje, in nevredno ravnanje, ktero so od tega absolutniga ministerstva sivi maršal Lederer, c. kr. armada, naš ban pred svetam prenesli?!
Ali ne objide groza sledniga pošteniga vojaka austrianskiga pred takim poroštvam naše svobode, enakosti in bratovšine? Ti vladi — še enkrat rečemo — prodavajo nas Austrii in dinastii zveste , pokorne graničare ; prodajate nas, brez de bi se poprednas in naših zvestih za Austrio in dinastio ravno zdaj v boju stoječih 35,000 bratov prašalo; prodajate nas očitnim sovražnikam naše svobode in narodnosti— de bi od njih pokorno prejeli, kar od milosti cesarjeve pred Bogam in svetam po pravici pričakujemo — pahnete proč zvesto v-danost, nezrušljivo pokornost do Cesarja, vdanost do austrianske deržave tega oddelka armade,—minulost in sedajnost o tem pričuje — ki je vedno vaše čast in spoštovanje vžival! Bratji! nismo teli s tem vas in svet proti takim nezasluženim ravnanju z nami za podporo naši zatirani narodnosti prositi; zakaj kjerkoli svoboda, enakost in bratstvo velja, tam bodo z nami enako mislili. Vendar, neganljivi v svojih junaških perzadetjih in naklepih in po vsiljeni nam nepokornosti do konca razkačeni in pripravljeni, svoje dobre pravice si svest sovražnikam moč svojih junaških ram pokazati, vas le eno zavprašamo: „Boste vi v tem svetim joju, ki tudi vašo čast zadeva, naši očitni protivniki?" Odgovorite, prosimo vas!
Graničarski polki. V Zagrebu 16. t. m. Predvčeranjem je sem prišel adjutant generala Rastiča iz Srema, g. Miletič in je prinesel štafeto na Rana. Naša stranka stoji dobro; okoli 20,000 Serbov je na polji in to so rojeni in izurjeni vojaki. Iz knezovine serbske jih je prestopilo le 5000, ali v času potrebe jih more 20,000 priti. V Granici se drugi ukazi ne prejemajo razun ba-novih. — Hrabowsky je star mož in je le zato madžaron, ker ima mlado ženo Madžarko. Danas je odšel 3. banalski polk (regiment) na Podravino, kjer jih je že okoli 15,000 Graničarov. Slabo so oblečeni in obuti, samo puške imajo dobre. Kaj mara graničar za to, „Živio Jelačič!" to mu je poglavitna reč.
(Narodni noviny.)
Dalmaeia.
Iz Z a d r a 9. t. m. Tukej se vse budi in na noge vstaja. Laščina čedalje bolj pada; so-ražtvo proti Nemcam je staro in tudi proti Madžaram se je zdaj silno vnelo. Nek-
tere občine so že poslale banu Jelačiču svoje pisma, v kterim prosijo združenje Dalmacie z Hervati, druge se pa hočejo ž njimi zjediniti, kakor hitro se Madžari v resnici odpahnejo. Narodnost slavjanska se če dalje bolj vzdiguje in njeni narveči sovražniki, poitaliančenici zdaj spoznajo, de jim je boljši, Slavja nam biti, ko Nemcam. (Bog hotel, de bi tudi naši slepi Nemškutarji to spoznali!) V Zadru se jih mnogo uči serbski jezik. Duhovniki razlagajo, kaj de je narodnost, slavja ns t v o i. t. d. (Tudi pri nas bi bilo dobro!)
(Belgrad. Nov.) Iz nagovora, s kterim je g. Dr. Božidar Petranovič poslanec za Dunajski ustavo da-javni zbor v Kninu v Dalmacii svoje misli v pričo svojih volivcov razodel, stavimo tu na-sledne verste: „Poganjal se bodem (in vem, de boste to radi slišali), poganjal se bom, de se mili naš hervaški jezik berž ko bo mogoče vpelja v šole in pisarnice. Tako bote vi bratji kmetovavci vse razumeli, kar se bode pri sodni oblasti govorilo in ravnalo, in ne bo vam treba več z boječo roko križa na pisma delati. Mi smo Hervati, za to moramo narodnost svojo in jezik čuvati ko punčico v očesi in braniti jo do zadne kaplje kervi. — Kar se združenja in zjedinenja z Hervati in Sla-vonci ko z našimi pravimi bratji vtiče, se bode o njem in sicer na polni vzajemni enakosti in bratstvu na deržavnim zboru govorilo.
(Iz Zore dalmat.)
v
Česl&a dežela.
Novo ministerstvo je službo deželniga predsednika grofu Levu Thunu odvzelo in grofu iz Rothkircha izročilo. —
Mnogo pražkih mestjanov je podpisalo protest zavoljo srušenja družtva „Svornost" in ga je ministerstvu poslalo. —•
Češki plemenitaši ali žlahtniki so toliko zgubili zaupanje naroda, de le eden izmed njih za poslanca ni izvolen. (To velja tudi v dru-zih deželah).—
Poveda se nam, de je obseda nehala, in vendar še zevajo na nas dol iz Gradčina štuk in vojaki so razpoloženi ko v taboru na Mal strani.	(VVcela.)
Volitve poslancov za Dunajski zbor se lepo godijo; same znane rodoljube zbirajo naši dragi Čehi. Bog daj, de bi vsi Slavjani na Dunaju v rečeh, ki slavjansko narodnost in samostalnost in neokrajšano svitlobo Austrie zadenejo, ene misli bili, in ko terdi, nepremakljivi zid se sovražnikam postavili!
, pre Zora lia-
Štiri dolni graničarski polki (valaški, ilir ski, pančevski, in petrovardinski in bataljon čajkistov) so se zoperstavili ogerskimu mini sterstvu. Oficirji so mogli kvitirati (službo pustiti). Ljudstvo je strašno razkačeno čez Madžare. Vse ljudstvo in graničari vpijo: „Bog živi Au s tri o in Cara Ferdinanda". (Oest. Z.
Galicia in Vladimiria.
Iz Lvova. Gališka vlada pomaga kolikor je moč Rusinam k omiki njihoviga jezika in narodnosti. Poštni uradi so dobili zavkaz jemali naročila na rusinski časopis „ liška" brez plačila. Zato jezi se čez Rusine polska stranka, ktere organ je „Dzennik naro dowy". (Praž. nov.) Stari greh Slavjanov medsebojna prepirljivost!
Loiiiliardsko-licncsko kraljestvo
Iz Vcrone 23. Maliga Serpana. Danas zgodej se je poljni maršal vzdignil proti sovražniku, ki se je na „Somma Campagna" terdno vstopil bil, ter se ga je lotil. Že ob devetih vjulro je bilo poznati, de dobro na predujejo naši, ker se je strel iz štukov zmi-ram manj slišal. Okoli dveh popoldne pride novica, de so naši popolnama zmagali; dosti oficirjev je padlo ali pa ranjenih. Natanjko se pa še ni nič zvedlo.	(J. d. Oest. Lloyd.)
Po današnih novicah iz Verone od 19. t. m se tam ni nič premenilo. Iz Mestre pa se zve de so Neapolitanci, od kralja poklicani, in pa Rimljani in Toskanci, domu odšli, tako de v Benetkah ni druziga ko Piemonlesi in pa mestna straža. —	(Wien. Z.)
Graničari v Italii (iz ust nekiga Sere-žana). Narhrabriši v laških armadah so Gra ničari. Lahi sami to spričujejo in Carlo Al-berto je rekel, de bi z Graničari že zdavno pred Dunajem bil. Kjer je narveči nevarnost,
Die
™
nar hujši ogen, švabski velitelji zapovedo: „
Ogerska dežela.
Od dolnje Donave. 14. dan t. m. so se lotili Serbov pri Šent. Tomasu madžarski do-brovoljci, kterim je bilo nekoliko bataljonov pešeov pridjanili in pa en regiment huzarov, vendar niso vžugali, temuč so 300 svojih zgubili; 7 huzarov so Serbi vjeli in v Karlovic odpeljali. 15. d.t.m. so sicer Madžari nekoliko zmagali ali berž drugi dan so Serblji z serčnim napadam vse nazaj dobili, in pa še zraven 2 štuka in 3 bandere, so pod se spravili Veršec, Ečko, so obsedli Bečkerek in so se pomaknili naprej do ozidja Temišvara (terdnjave). Knez Serbski je bil 3000 vojakov poslal. (Agr. Z.)
Iz Karlovca 2. 3. 5. t. m. Bitva pri šenl Tomažu je terpela od zore do dveh popoldne, 300 sovražnikov je padlo. — Vjeta je sovražna štafeta verlo važna, mi znamo zdaj celo stanje neprijatelsko. Tudi Feldvarac je naš, ravno tako Ečka, ki je v plamenu. Tudi Bečkerek smo dobili. Slava graničaram in Serbam!
Ko so Madžari pod Sen-Tomašom hudo raztolčeni bili, so se razšli po serbskih selili in tam z vso divjostjo razsajajo in mesarijo, ženske in otroke pobijajo. Glej, kakšni ljudje so Madžari! Oni pokazujejo svoje junaštvo nad slabimi otroci in ženami. Ne velja več eden drugiga pokoriti, ampak prav iztrebiti, pokončati se; to je vojska narodniga pokončanja; ali moramo mi ali pa Madžari nehati na svetu biti —pred ne bo miru! (Beograd. Nov.)
Barbaren voran". Ali ti „barbari Croati" so vendar vljudniši sovražniki, ko „p. Tedeschi", tako sami Lahi terdijo. Graničar ima sam ženo in otroke, nedotakne se rodovine sovražnikove; v sramotenju žen so se le Nemci zkazali, in na-nje je mogel Radecky naglo sodbo ozna niti. In veste kako se splačuje hrabrost slavjanska? Da se ji nemški mladič za oficirja, in nemški velitel popiše celo polo tako le: ^Uie deutsche Tapferkeit hat sicli abermals bewahrt"; in celo nemško novičarstvo raznaša po sveti „Die Ehre Deutschlands ist gerettet". Ali Graničari to dobro vedo.	(Narodni novinv.)
Ptuje dežele.
Menici.
Frankobrod na Majnu. Novoizvoljeni opravnik nemške d e r ž a v e (deutschen Reichs) je pred svojim odhodam na Dunaj obljubil, berž ko bo mogoče, se austrianskiga namest-ništva znebiti in v Frankobrod se verniti, si je tudi nove deržavne (Reichs-) ministre izbral, ki so bili vsem nemškim vladam (torej tudi austrianski) oznanjeni, in je vikši vodstvo (0-berleitung) vesoljne nemške oborožane moči prevzel, kar je tudi vsem bojnimministerstvam posamesnih k Nemcam prištetih deržav z tem zavkazam napovedano bilo, de bi se vsi nemški zvezni armadi (Rundeslruppen) (tudi Slovcn-cam!) nemške trojnobarvnekokarde dale in zraven kodar je moč tudi s štuki streljalo. Med tem se dalje posvetuje narodni nemški zbor čez zvunajne razmere, čez prepoved naše austrian-ske vlade, gotovino (srebro in zlalo) v ptuj-šino voziti, ravno tako tudi čez vpiranje posamesnih nemških vlad, sosebno pa čez Ha-noveranskiga kralja, kteri rajši deželo zapusti, kakor de bi se nemškimu novimu Cesarju ali njegovimu namestniku popolnoma v kozji rog djati pustil; njega so vFrankobrodu pun-tarja imenovali, kjer se sklepam narodniga zbora popolnama podverčinoče; in ravno tako bi tedej v očeh Frankobrodčanov naš presvitli Cesar puntar bil, ako bi po izreku rajniga
Pillersdorfoviga ministerstva nemške sklepe domači presoji izročiti hotel.
Po načertu oblasti središni (Central-Reichs-gewalt) danih pravic, ki ga je posebni odbor (Verfassungs-Ausschuss) izdelal, ima sedajni opravnik (Reichsverweser) in kdor bo za njim, pravico: vse nemške deržave pri ptujih name-stovati, tako de posamesne deržave (in zatorej tlf, 1 Austria) nema pravice, stanovitne poslanike (Gesandte) in konzule pri zvunajnih der-zavah imeti; dalej pravico čez vojsko in mir, cez vso oborožano moč na kopnim in na morji, cez celo deržavno armado (in torej tudi čez austriansko), dalej edino pravico, železne ceste zidariti; kadar je treba deržavne dolgove (lteichsschulden) delati; vse dnarje kovati; deržavne davke (Reichssteuern) razpisovati; vse poste opravljati in čolne davko od Danske meje do Istrie pobirati i. t. d. i. t. d. Samostalnost posamesnih deržav (in torej tudi Austrie) le toliko še za naprej obstane, kolikor to zamore zraven centralne deržavne oblasti biti in vse postave posamesnih deržav (in zatorej tudi Austrie) ne veljajo nič, če nemški deržavni ustavi (Reichsverfassung) ali pa zapovedim centralne oblasti nasproti stoje. — To, Slovenci! Nemci hočejo, to bodo sklenili. Koliko po tem takim bo še oblasti ostalo za nemške vlade, za našiga presvitliga Cesarja? To berite, nemški ali nemškutarski hinavci! in resnico govorite, in ne slepite lahkovernih Sloven-cov z goljufnimi besedami, kakor so te le: „Kaj so vam Nemci storili? zakaj jih sovražite, zjedinite se rajši lepo ž njimi, bodimo se prijatli in pomagajmo si proli zvunajnim sovražnikam ; saj Nemci Austrie čast ne bodo kratili, ampak jo še povzdignili!" — To solažnjive besede goljufnih Siren. Kdor pa sklepe in po-čenjanje Frankobrodčanov bere ali povedati sliši, in se ne zgane, — je ali nevedna sirota, ali pa kužni hudobnež! Ako je le vprašanje o medsebojni pomoči, ktere Slavjani Nemcam nigdar odrekli nismo, čimu je treba, de se namesto toliko deržav ena sama nemška deržava stori?; in ako bi to treba bilo, zakaj se mora ta nova deržava ravno nemška imenovali, akoravno bi toliko Slavjanov moglo vanjo se vpreči pustiti, de bi nemško zgodovino ko hlapci z slavnimi čini polnili in Nemcam pomagali čes ..slavisehe Rage" gerlo razpenjali!
Frankf.Oberp. Z. piše: Nadvojvoda Joan mora se verniii se na Dunaj ko namestnik Cesarjev, de bi skerbel za deželo, ktera tudi sliši pod njega vlado ko nemškiga deržavniga vladarja.
Razne demokratiške družtva na Nemškim v Kelnu, na Dunaju, v Kralovcu (Konigsberg) so se hudo postavile narodnimu zboru vFrank-fortu, de je neodgovorniga vladarja si izbral. Kdor je za neodgovornost svoj glas dal, ta de je izdajavec. Veliko veselje za noviga vladarja !
— 21. t. m. Danas je zopet na oglih nekterih ulic natisnen Heckerov razglas nabit pod nadpisam: „Samo od republike zamorejo Nemci rešenja pričakati."
Polsko.
Poznani. Veliko se govori po nemških časopisih, de se Polaki zopet napravljajo na boj, de so zopet serčnost in nove poiiiočke dobili i. t. d.
Francozka dežela.
Vsak se zdaj v Parizu zapre, če le kako strašljivo novico raznaša. Vojaki so sicer iz eniga tabora (na Roulevard du Temple) šli, vendar se še zmeram ojstro čujenad Parizam; kasarne so polne vojakov, tu in tam so še tabori. Iz vsiga se vidi, de prave svobode tam ni. Zmerno in pametno se mora vsaka reč v-živati, če hoče kaj teka imeti.
Velika Britania.
Lord Palmerston, minister zvunajnih oprav se vedno poganja prijatelslvo z Rusi obder-žati in vterditi; če je le moč, se skuša Rušam vaj prikupiti. Zastran nemško-danskih dolgočasnih prepirov je z caram Mikiavžam enih misel, in nar beržej tudi glede na punt v Va-lahii in Moldavi. Palmerston nič ne skriva, de ako bi čez Evropo se republika preveč razlegovati jela, bi Angleži in Rusi združeni zajez stavili.—
Italia.
Siciliani so si izbrali za kralja vojvoda Genoveškiga, drugiga sina kralja Alberta (roj. 15. Listop. 1822).
IfEoldavia in Valaliija.
Jasy 17. Maliserp. Provizorna vlada Bukarešlu je padla; kakor hitro so jeli Rusi in Turki naprej stopati, in stari red in vlada se kmalo poverne.
I e v o 1 i i i s k I del.
Slovo prt odhodu na vojsko.
Ona.
Dragi hočeš res me zapustiti,
V	daljne kraje tje na vojsko iti, Kjer sovražnikov brezbrojnih puše Mnoge ločijo nam ljube duše.
On.
Zapove dolžnost in kliče Slava, Meni je pogum veljavnost prava;
V	boju bodem skazal se junaka, Kjer me smert alj slave venec čaka.
Oba.
Bojevati hrabro se za cara, Je Slovencov vernih slava stara.
Ona.
V	duhu bodem zmirej te spremila In za srečo tvojo bom molila; Daj Bog, de na persih serce moje Zopet čuti biti serce tvoje.
On.
To je v božjih rokah, njega volja, Naj me vodi v sredi bitve polja; Domovino svojo serčno ljubim, Nje koristi svojo kri obljubim.
Oba.
Bojevati se za dom in cara Je Slovencov vernih slava stara.
Ona.
Rožice na vertu bom sadila, S solzicami svojimi pojila; Kadar v njedre denem si jih bele, Bodo za te le čversto cvetele.
On.
Naj ljubši so rože tvoje lica, Hrani te nedolžne mi dcklica! Tebe v sercu, v desni pa strelico — Zmagam naj alj padem za resnico.
Oba.
Biti se za dom, resnico, cara Je Slovencov vernih slava stara.
Ona.
Trum brezbrojnih Car ima vojšakov Kojnkov, pešeov, silnih še junakov, Zmago slavno bodo zadobili, — Bodi ti pri meni, ti moj mili!
On.
Da Slovenska čast in Slava klije, Pred Slovenijo se ptujc odkrije, Hočemo do solnca se skazati, — Da nihče nam slave več ne krati.
Oba.
So Slovenci slave vredni sini, Blesk in čast dobe spet domovini!
M. Semrajčovi.
Prošnja
austrianskih Slavjanov, namenjena nj. Vel.
Cesarju in kralju (načertj.
Vaše e. kr. Veličanstvo! Z zaupanjem na milostljive, za res očetovske misli V. c. kr. Vel., kterih jasni dokazi so nepozabljivo vtisnem v hvaležno serce sledniga deržavljana, kakor dalječ sega milostljivo žezlo (Zepter) V. c. kr. V. pristopijo k prestolu vašiga Veličanstva namestniki austrianskih Slavjanov zbrani v shodu v Pragi, de bi s vso dolžno častjo predložili želje in prošnje vsili narodov slav-janske kervi v Austrii.
Godi se velika in silna preinemba v poli-tiških razmerah cele Evrope. Stara politika pridvorna, razsojevavši svojovoljno čez osode narodov, je proč. Evrope, kakoršna je bila leta 1815, ni več; narodi so se zbudili k zavesti in samostalnosti.
Bolj ko druge deržave je prejelo to gibanje austriansko cesarstvo. Le nasilni odzgor napravljeni srednišni moči je bilo mogoče, združitev tako razdelnih narodnost obderžati v e-dini deržavni napravi; in ta naprava umetno osnovana z mrežami vradnistva (bureaukratie) nad narodi raztegnenim se ni mogla ohraniti kakor le z nasilnimi sredstvi samovladne moči.
Praviga narodniga razsnovanja posames-nih narodnost pri takim nenaravnim vlade načinu biti ni moglo; temoč se je moglo s vsemi sredstvi, kolikor je bilo moč, zaderžavati in zatirati. Austria 'je skusila žalostne nasledke terdovratne izpeljave taciga vladanja in jih še
terpi po njegovim padu. Narod prestopi naglo brez vseh posrednih korakov iz polne tmine na svitlo svobode jasno žareče, iz mladoletja v taki stan, ki polno politiško dorast tirja. Narodnosti od sebe oddaljevane si stoje sovražno nasproti; zaupnost je zginila, dohodki so ska-ženi; kupčija in obertnost slabi; deržavna vez Austrie se na videz razpuša; razmere družbe ljudske in občinstva so clo v svojih podlagah močno ogugane.
Po previdnosti božji, ktere ravnanje se da-našniga dne močneje ko kedaj v begu historije pokazuje, poklicano je Vaše c. kr. V. za bra-nitelja narodov. Po Bogu leže v roči V. c. k. Vel. osode narodov austrianskih, kakor tudi sredstva za obrano in okrepčanje njih svobode, v zajez studeneov vse nesreče, ki jim grozijo. Za to se zbirajo narodi slavjanski austrianskiga cesarstva okoli prestolja V. c. kr. V. z polnim detinskim zaupanjem, v očetovsko blago volj nost V. c. kr. V za to prosivši, de jim pomogleje podaste, s kterimi se edino svoboda njih zagotoviti, cesarstvo obvarvati in neizrekljiva nezgoda (nesreča) odverniti zamore.
Prihodna mogočnost Austrie na svobodnim razsnovanju(omikanju) vseh, zlasti pak slavjan-skili narodnost leži, ktere so s politiko poder-tiga vladanja v svojih narsvetejših prirojenih pravicah hudo, clo smertno ranjene bile. Po-deljenje enakih pravic tem različnim narodnostim je narmočnejši, nar imenitniši pomoglej, ki Austrio iz groznih valov tega časa osvoboditi zamore, de bi z božjo pomočjo brez ran z novo močjo in ccno iz velikih svetobornih dogodeb se rešila. Mi sinovi velikiga plemena slavjanskiga, čigar različni odrasliki (veje) se pod očetovsko vlado V. c. kr. V. zdaj svobode veselijo, hočemo kprerorenju austrianske deržave v tem pomenu zvesto in z dostikrat skušenimi močmi pripomoči. Vrednimu pobratenju narodov eniga plemena pod žezlam V. c. kr. V. bodi dana podlaga popolne enake pravice vseh narodnost, iz kterih ima v novo rojena Austria obstati, ko deržava federativna (zvezna, združena).
Poznavši važnost te dobe stopimo k djanju, se približamo eden k drugim v brambo svoje ustavne in narodne svobode, krepko odvernivši sledni poskus, nam ptujih zavez in ptujih naprav vsiliti.
(Dalje sledi.)
Opominki
na sostavek, kateriga je ^Slovenija" u 3. listu prinesla pod nadpisam: „Kakšen jezik bodemo vzeli
za šole in pisarnice po slovenskih krajih".
Mila Slovenšina, kaj se bo še z teboj godilo? Dozdaj so te Nemci zatirali, ino ravno v teh časih si silno perzadevajo, te popolnama zatreti. Bodoljubi domorodci pa želijo in se trudijo, te iz gomile, pod katero si jezero let v terdi tamnoti ležala, potegniti inizbuditi. Pa kaj beremo? Med nami, med Slovenci je Slovenec vstal, ki trobi, de imamo svoj jezik popustiti ter druziga — ilirskiga — se poprijeti, in le tega v šole in pisarnice vpeljati! In zakaj? To gosp. M. z veliko besedim dokazuje.
Pervič pravi, de Slovenšina še nima knji-žestva ali literature, lles je, de vtake nimamo, kakšno drugi Slavjani, posebno Čehi, Poljaki, Iliri imajo. Ako je pa nimamo, jo bodemo dobili. Pa je res taka? Ali se duh Slovenšine ni zbudil, ali ne cvetijo naj lepši cvetice narodniga jezika tudi pri nas? Nam ne prinese vsako leto veliko lepih slovenskih knjig? So imena: Vodnik, Volkmar, Slomšek, Ver-tovc, Prešcrin, Murko, lvrempl vam, gosp. M., neznane? Niste nikoli od pesmih krajn-skiga naroda, od krajnske Čebelice, od šta-jarskih in hervaških pesem, od Drobtinc in drugih slišali? Vam slovenski Časopisi pred oči ne pridejo? Ali to ni književstvo? ali ni saj početje literature?
Drugo napotje, ki brani, de bi se po časi slovensko knjižestvo osnovalo, pravi učen gosp. M., je dogodivšina. Kaj? Slovenski narod ni nič lepiga, nič junakoserčniga, nič veličanski-ga, nič takiga storil, kar bi popisa in petja vredno bilo? To je krivično dolženje. Naj le debele Valvazorjove knige prebira, in mnogo slavniga bo najdel, kar že dolgo slovenskiga Homera al Herodota pereakuje.
Dalje je gosp. M. prepričan, de na naših šolah slovenski jezik se učiti mora, pa pravi, de je brez krestomatije clo nemogoče, kaj prida pridelati. Ako še nimamo krestomatije, jo bodemo napravili. Le „No vice" so nam od svojiga počelka do dosilnnal toliko lepiga in
mladini pripravniga donesle, de se samo iz njih prav lahko lepa krestomatija (nabirka izgledov) napraviti da.
„Torej — piše gosp. M. dalje — popustimo slovenski jezik in se obernimo k drugimu." Tega pa ne! Per vsim, kar nam je sveto, materniga jezika, kateriga mile glase smo iz ust naših mater slišali, ne popustimo; ta bo nam vse svoje žive dni drag in ljub. Naši narodnosti, časti ino sreči ni nič bolj nevarniga, ko če se domači jezik zatere ino si ji ptuj prisili. Vzemi človeku jezik (Sprache) njegov in vse si mu vzel.
Resnica je, de Iliri imajo obilnejšo literaturo, ki veliko lepiga in krepkiga obseže, ino branja nam dovolj ponudi: pa nikjer ni vkazano, de bi zavoljo tega mogli mi svoj jezik popustiti in samo ilirskiga se naučiti. Verh tega književno izobraženi med nami tudi druge slavjanske narečja umejo, ter radi ilirske, češke in druge slavjanske knjige berejo. Kaj pa bo mili naš kmet rekel, ako mu bote omenili, de mora svoj krajnski ali slovenski jezik pozabiti in na svoje stare dni noviga, ilirskiga, se navaditi?
Tedaj še enkrat: Slovenci Slovenšine ne bodemo popustili, in od takiga zapušenja le govoriti je že pregreha zoper domovino!
Dr. J. Sc/iubitz.
Slovensko družtvo v IJubljani svojim domorodcam!
Novo vstanovljeni odbor slovenskiga družt-va je v velkim zboru 6. dan pretečeniga mesca posvetovane inpoterjene postave spisal in natisniti dal. Današnjima listu so priložene.
Nadjamo se, de smo namen in opravilo slovenskiga druživa v teh postavah razložno dokazali, in de je na tanjko v vsakim razdelku pot razločena, po kteri družtvo misli svoj imenitni namen v prid domovine doseči.
Potrebnost in koristnost slovenskiga družtva na dolgo in široko svojim pravim domorodcani dokazovati, nam ni potreba, ker Vi z nami vred čutite, de občnokoristna reč mnogih rok potrebuje, ako se hoče tako opravljati, de je v slavo in gotov prid domovini!
Novi časi terjajo nov trud. Tudi naš slovenski jezik, ki je dolgo zanemarjen počival, je dobil po ustavi, ki jo je nam presvitli Cesar dodelil, pravično veljavo, in bo vpeljan v šole, pisarnice in občinsko življenje. V pomoč vsiga tega pa je treba, de se slovenski jezik, toliko let le od posamesnih rodoljubov obdelovan, z združeno močjo omikovati in piliti začne. Zdej.zdej, dragi domorodci! je čas, de poslušamo glas našiga slavniga K o s e s k i-ga, ki nas opominja:
Jezik očistite peg, opilite .gladko mu rujo, Kar je najetiga v njem, dajte sosedu nazaj, Kinčite ga iz lastne moči, iz lastuiga vira! Jasno ko struna bo pel, zvonu enako donil, Pričal vašo modrost na desno, na levo narodam.
Res je začetek trud, okorna beseda detinstva, Tega nc vstrašite se, moč neizmerna je sklep! Volja poprav vam bodi in skerb , izida ni dvombe, Glejte ta hrast košat, hrastič očetu je bil: Zakon natore je tak, de iz maliga rase veliko!
In tako tudi mi upamo, de bo — kakor za našo domovino mnogo zasluženi gosp. Ver-tovc želi — iz zdej še pohlevne slovenske družbice v malo letih slovenska akademija razcvetela v podporo mnogih vednost, ktere so Slovencu tako potrebne! Kolikor več ho rodoljubov v družtvo stopilo, toliko več bo družtvo opravilo, toliko hitreji in toliko boljši. Na Vas se tedej opira domorodna reč — brez Vas pa razpade.
Sprejemite tedej, dragi domorodci! to povabilo s tako rodoljubnim sercain, s kakoršnim je pisano
od odbora slovenskiga dru&tvtr.
S m e s.
Neki mestjan iz Male strane v Pragi, ud svornosti, ki je bil zvedil, de se udje tega družtva lovijo in zapirajo, je sam na Gradčin šel in se je ko takiga ovadil. Brez izpraševanja so ga zaperli in še le čez 11 dni pred komisijo poklicali, kteri se je čez 20 dni zlju-bilo, ga domu pustiti.
V Silezii se marsiktera vas oglašuje, de so jo pri volenju poslancov za Frankobrodski zbor, ker nihče ni vedil, kaj in kako, ogoljufali in de bi te poslance radi nazaj imeli.
(Tygodnik Cieszynski).
Popravek. V Vodnikovi pesmi »IIlyria rediviva« v 5. listu Slovenije beri namesto: Regnerata tota tellus >,Re-generata tota nova'!.