PodLrajšlri |udež6 Poveat iz domačih hribov Med večerjo ni spregovoril Nadvornik ne besede. Tudi pogledal ni nikogar, temveč je kuhal v sebi, kakor je bila njegova navada, kadar je imel kako sitno občinsko zadevo. Rožni venec je pomolil kakor druge krati, njegov glas pa ni bil nič pobožen, bil je podoben oddaljenemu grmenju, ki naznanja hudo uro. Vso noč ni zatisnil očesa, tako je vrelo v njem. 2eni ni rekel ne besede, ona ga tudi vprašala ni. Naslednjega dne je dopoldne stopil v kuhinjo in zarenčal nad ženo: »Kje je Julka? Pošlji mi jo v štibeljc! Ji bom nekaj povedal.« Julka se je vsa prestrašila, ko ji je mati prinesla v klet očetovo naročilo. Ker pa ji vest ni kaj očitala, je stopila pogumno pred očeta. Mislila si je, da jo bo oče kregal, ker ji noben ženin ni po volji, in ji bo za kakega novega vedel povedati. Pa takoj je opazila, da se danes pripravlja strahovita vihra in da se je po pravici ustrašila. Očetu so se v očeh kar strele kresale. Nekaj časa jo je samo gledal, pa je njegove poglede pogumno vzdržala; potem pa se je je lotil: »Zdaj vem, zakaj ti za nobenega poštenega ženina ni!« »Se nobeden tak ni prišel, ki bi ml bil po volji in bi si bila upala z njim biti srečna,« je odgovorila drzno. »Seveda! Zato ti je pa največja podkrajška baraba po volji — fej te bodi!« »Kdo?« »Sama veš. Jaz si ne bom jezika mazal s tem im»nom. Ne skrivaj se! Po resnici govori!« »Saj ne vem, kaj hočete.« »Tako! Tako! Tako! Trmasta si tudi še. Ali boš tajila, da si se na tistega lumpa obesila, ki je onikrat čez Hudičev graben ušel? Ti si mu pomagala, da ga jagri niso dobili.« »O tem ne vem nič in ne povem nič.« »Pa vem jaz in ti bom jaz povedal. Jaz vem, kdo $6 bil, in tudi vem, kako je z vama.« Zardela je in prebledela, vztrepetala je, o.i pa pred očetovimi ni pobesila. »S tem lumpom si se spletla.« »Ni res.« »Za njim letaš, po cele ure čepiš z njhn v Iohu.« »Ni res.« »Denarja si mu dala.c »Ni res.« »Obečala si mu, da ga bo_ vcaJa, m sta s« i» zmenlla.« »Ni res.« »Salament!« je zarjul oče. »Ali boš rekla, da se jaz lažem? Če mi še eno zineš, te naženem ko steklega psa in 8e mi nimaš več prikazati na domu.« Stisnila je zobe in stopila k durim. »Ostani! Še nisva opravila,« se je zadrl; »... zmeraj sem mislil, da si pridno, pošteno dekle; zdaj pa vidim, da si lahkomiselna lajdra.« Kri ji je planila v lice, glasu pa ni dala od sebe. »Menda ne misliš, da boš cigana res vzela? Prej se bo Hom podrl, preden bi se kaj takega zgodilo.« Molčala je. »Moje hiše ta cigan ne sme prestopiti. Kam pa se ho.e_ oženiti? Morda na tisto zlibrano bajto v Kotu, ha?« Ni mu odgovorila. »Ali pa se misliš kar tako naprej še okoli njega smoBtl po lesu in po gošči in v sramoto spraviti sebe in mere?« Niti zganila se ni in je bila tiho. »Zdaj pa hočem vedeti, kako je s teboj in kaj si s tem Judežem skuhala?« Malo jo je spreletelo, molčala pa je slej ko prej. »Salament!« je treščil z nogo v pod, »zdaj se mi boš fie kujala, ha? če takoj ne zineš, ti bom drugače posvetil.« »Saj ste mi rekli, da ne smem več ziniti in da moram biti tiho,« se je kujala. »Otrok mora odgovoriti, če ga oče kaj vpraša.« »Po krivici pa tudi oče ne sme otrok^ dolžiti in kregati.« »Kaj? Zdaj me boš še učila? Ali boš tajila, da si se z Judežem na skrivnem shajala, L. j?« »Nikoli se nisem z njirn shajala. Dva ali trikrat sem ga srečala, in kar sva spregovorila, to bi bili lahko tudi gospod župnik čuli. Opominjala sem ga, naj postane pošten človek, drugače se bo na duši in na telesu pogubil.« »Naj ga! Naj se pogubi! Kaj tebe briga?« »Neumrljivo dušo ima kakor vsak človek; nebesa pa so velika dovolj, da je tudi zanj prostora v njih.« »Haha, te že razumem, kako misliš. Lepo si mu pridigala in si si mislila: s pridigo ga bom tako opilila, da ga bom lahko vzela.« »Ne, ta misel mi še v sanjah ni prišla. Povem vam enkrat za vselej, da Judeža ne bom vzela ¦— nikoli ne!« »Kaj? Ali ti je resnica?« je dejal oče bolj prijazno. »Da, čista resnica. Če praznim čenčam več verjamete kakor meni, pa verjemite!« »Ne, ne! Saj verjamem tebi,« si je oddahnil; »pa shajati se ne smeš s tem človekom.« »Saj se ne shajam z njim.« sTudi spregovoriti ne smeš z njim. Za nadvorsko hčer to ni, da bi se s takim potepuhom pogovarjala.« »Saj mi ni nič storil, da bi mu ne smela odgovoriti, če me nagovori, in če me pozdravi, mu bom vendar smela odzdraviti.« t »A tako!« se je stari spet razburil. »Torej hočeš svojo ljubezen še naprej plesti?« »Kdo pa se vam je napletel o kaki ljubezni? Povejte mi ga!« »Ti ni treba vedeti,«kdo je bil. Dovolj je, če ga jaz vem.« »Potem vam rečem, da ste se dali lažnivcu premotiti. Jaz bi takega hudobnega jezika še poslušati ne hotela. Pa se tudi nimam kaj zagovarjati.« Hotela je oditi. »Počakaj še!« se je zadrl. »Nikomur ne verjamem — tebi ne, onemu tudi ne. Pa nekaj si zapomni! Zdaj bom sam gledal in te ne bom izpustil iz oči. Če bom kaj narobe videl, je konec med nama!« Vrgla je glavo nazaj in je užaljeno odšla. Nekoliko pomirjen in vendar nezadovoljen je ostal stari sam. Saj se je bil pri kregu večkrat zaletel in ni svojega dostojanstva obvaroval; hočeš nočeš si je moral priznati, da ga je hči premagala ... Ah kaj! Prav je, da jo je skregal. Otroci morajo vedeti, kdo je gospodar pri hiši. Teden dni potem je Judeža slučajno zaneslo mimo Nadvornika. Šel je počasi za plotom po cesti in se je oziral k mogofini hiši. Tam, kjer pride pot od hiše na cesto, je aenadoma naletel na Petra, nadvorskega sina, ki je polagal kamenit prag pri vhodu. Peter je Judeža že prej videl in ga je opazoval; prepričan je bil, da je prišel nalašč mimo Nadvornika, da bi ujel kje Julko. Zato se ga je koj jezno lotil: »Lump, kaj pa vohaš tu okoli? Kaj si zgubil tu?« Judežu je šinila kri v glavo, stisnil je pesti, vendar se je premagal in je rekel precei mirnor »Tu je javna pot, vsak ima pravico po njej iti.« »Da, da, pa glej, da prideš hitreje mimo.» se je Peter usajal. »Nikar ne misli, da boš tod za mojo sestro lazil. Tak potepuh še gledati ne sme za Nadvorsko, veš. Julka hoče mir pred teboj, norce si dela, studiš se ji. Napravljaj se svetega, kakor hočeš, si in ostaneš potepuh.« Judež je zahrope' in zarieal ko žival. °'--.^.! ^ <--,^i Petra in je grozeče obstal pred njim. Peter je zamahnil z zidarskim kladivom, ki ga je imel pri dem; ieud.j p... 6jl je Judež zgrabil za roko in mu jo tako mo.no stisnil, da je zatulil od bolečine in izpustil kladivo. Obenem ga je prijel za vrat in ga je jel dušiti, da je Peter začel že hropsti. Potem ga je naglo izpustil, brcnil in sopihajofl de jal: »Ti si mi preslinav, krota nemarna, drugače bi ta j bil zadušil.« ' Pobral je kladivo, ga zagnal daleč dol po polju in naglo odšel. V notranjščini mu je strašno vrelo ... Kaj mu pomagajo vsi dobri sklepi, kaj vsa volja in delo in želja, biti pošten? Nikoli se ljudje ne bodo predelali, zaničevali ga bodo ko doslej. še celo Julka, o kateri je mislil, da ga bo vsaj pravično sodila, ga ima za norca in mu ne verjame, da mu je resnica z novim, poštenim življenjem. All je mogoče, da je taka po vsem tem, kakor se mu je pokazala? Ne, tako zaničljivo ne govori o nj'em, to ni res. Toda od kod ve Peter, da sta z Julko kaj imela? Mu je le morala ona kaj" povedati. Da, da, vsi Nadvorski ci lahko roke podajo! Eden kakor drugi so, prevzetneži... Ali ne bi rajši opustil vseh svojih dobrih sklepov in se vrnil v staro življenje ? Ali se ne bi maščeval nad NadvorsUmi In jim kaj na škodo napravil, da bi ga dolgo še pomnili? Ne, ne, tega ne bo storil. Odkar se je lotil poštenega dela, čuti neko skrito veselje s samim seboj. Naj ga tudi vsi ljudje zaničujejo, on pa hoče tako živeti, da Be bo mogel sam spoštovati. če se Julka tudi čisto odvrne od njega, on bo besedo držal; pokazati ji hoče, da mož, živel bo tako, da ga bo morala spostovati, tudi bi ga ue hotela. 6. Dobje je bila vasioa na koncu podkrajške fare. V vasico se je prikradla huda bolezen: črne koze. O bopču je prvi umrl zaradi njih, v nekaj tednih jih je umrlo šest. Ljudi je postalo strah. Nihče si ni več upal v "bje, nihče ni hotel pomagati, mrliče so morali skoraj naskrivaj pokopavati, razen domačih rd šel nihče za pogrebom. V Podkraju so imeli grobarja, ki mu j'e bilo ime Martin. Bilo mu je že čez sedemdeset let. Njegovo delo ni bilo le, da je moral mrliče pokopati, tudi naparati jih je moral in v truglo položiti. Pri taki starosti zdajšnjega dela ni več zmogel. Kar čez noč j'e sporočil na občino, da ne more več. Kaj zdaj? Nihče se zdaj ni hotel grobarskega dela lotiti. Vprašali so tega, ponudili so onemu, ko se nobeden ni prijel, je župan dal oklicati, da dobi, kdor se za grobarja j'avi, tri tisoč dinarjev na mesec in še za vsak pogreb posebej. Pa tudi to ni pomagalo. Tedaj se je zgodilo, da se j'e Judež pozno na večer vračal iz Reke, kjer je delal v lesu, proti domu. Iznenada j'e čul, ko ga je nekdo zadaj' poklical, in ko se je ozrl, j'e videl, da hiti Migec za njim. »Hoj, ti —!« je ta začel, ko je prisopihal do njega, »daj\ da se človek pomeni s teboj ... Zakaj ne pobereš denarj'a, ko na cesti leži? Tri tisoč dinarjev na mesec in za vsak pogreb še posebej sto dinarjev — to ti je cel kapital. Tu zaslužiš v nekaj tednih več kakor z vsem svojim garanjem po leseh v letih.« »Poberi ti denar, pojdi ti za grobarja!« mu je Judež jezno odgovoril. »Jaz? Hehehe. Jaz nimam postave zato in močen tudi nisem. Ti pa si močen.« (Dalje sledi)