Književnost in umetnost. Anton Aškerc, slavni naš pesnik, ki si je zlasti s svojimi baladami in romancami priboril prvenstvo, pesnik svobode, resnice in bratstva, je praznoval dne 9. t. m. svoj petdeseti rojstni dan. Še mnoga letal Anton Medved: Poezije. Pred nami leži lepa zbirka pesmi plodovitega pesnika Antona Medveda. Obilica njegovih pesmi ni le odlična po številu, temveč še odličnejša je po vsebini. Medvedove pesmi so v večini plodovi iskrenega pesnikovega srca. Predvsem je Medved lirik, lirik mislečega duha, pesnik-filozof. Takozvane modernosti, ki se kaže v brezjedrni verzifikaciji, svobodno zgrajeni iz praznih besed, brez smisla in duha, ni v njegovih pesnitvah. Medveda se ni dotaknila mlada struja, ki je provzročila pravcato revolucijo v pesništvu zadnjih let; Medved je ost^, zvest plemenitemu stremljenju resnega pevca, ki mu ni smoter osladno zdiho- vanje, temveč ki čuti svojo nalogo v tem, da govori sporazumno s srcem in z mislijo. Zato je ostal Medved simpatičen, kakor je bil simpatičen tedaj, ko se je oglasil v »Ljubljanskem Zvonu«. Toda pesmi iz te dobe je premalo v zbirki. Kadar bomo imeli vse te zbrane pred seboj, bo šele smela veljati trditev, da je Medved refleksiven pesnik. V tej knjigi zbrane lirske poezije so produkt zunanjih vtiskov, ne toliko odsev pesnikove notranjosti. — »V gezdu«, »Gazele« in »Bršljan in bodičje« so najodličnejši razpredelki te zbirke. Globoko razmišljanje, navdahnjeno s satiro in sarkazmom, daje tem pesnitvam neminljivost; trditi smemo celo, da nimamo nič temu podobnega v slovenski književnosti. Kolikor moremo soditi po pesnikovi osebnosti, so poezije imenovanih oddelkov plod pesnikove resignacije. Od brezuspešnega hrepenenja po lastni sreči so se mu obrnili pogledi v tajnosti življenja in prirode, kjer je našel pesnik utehe in hrane razmišljujočemu duhu. Vendar pa plameni tudi v teh globokih verzih razžarjena in neizgorljiva iskra želja po luči in svobodi. Ko beremo te pesmi, čutimo, kako je krvavelo srce, neutolaženo in neutolažljivo. — Aledved je tudi epik, ki zajema snovi iz zgodovine in sedanjih dni. Lepote njegovim poezijam pa ne daje samo vsebina, nego tudi slikovit izbran, naravnost bogat jezik in dovršena, mestoma klasična oblika. Raznolikost njegovega jezika napravlja celo vtisk, da jo je pesnik s trudom iskal in zbiral. Ko se veselimo lepote te Medvedove zbirke poezij, težko čakamo, da nam kmalu poda tudi one pesmi, ki so še raztresene po slovenskih publikacijah ali ki mu še sanjajo v duši. Potem bomo šele veselo vzklikali: to je in tak je Anton Medved! Narodna Prosvjeta. Mjesečnik za školstvo, književnost i prosvjetu. Glasilo istoimenog učiteljskog društva. — Pod tem naslovom je začel izhajati v Pulju nov učiteljski list, ki mu je urednik g. Ernest Jelušič. »Narodna Prosvjeta« izhaja vsakega prvega v mesecu in stoji vse leto 4 krone. V programu beremo: »Pisat čemo oblikom dostojnim čovjeka — učitelja, a u polemike se ne čemo miješati. Učiteljice, učitelji, svečenici i Vi vsi, koji vruče želite, da nam se pouk prosvjetli, dajte nam ruku pomočnicu i srce, pa uz naš rad i Vašu pomoč, pomoči če nam i Bog!« Iz naroda za narod! I. shod narodno-radikalnega dijaštva od 5.-8. kimavca v Trstu. — V Ljubljani 1905. Izdala »Prosveta«. Založila »Omladina«. Tisk J. Blasnika naslednikov. Str. 133. — Knjiga je izpričevalo stremljenja akademične mladine, ki se druži in dela pod narodno-radikalnim praporom. Koledar (Vestnik) XIX. Solske družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani za navadno leto 1906. Izdalo in založilo vodstvo. Cena 1 K 20 h. Tisk »Narodne tiskarne«. — Za običajno koledarsko vsebino je priobčen Tomo Zupana spis »Dva Prešernova rokopisa« in pa »Drobnosti o Prešernu« iz peres Ivana Vrhovnika in I. Poboljšarja. — V »Vestniku« najbolj imponujejo na strani 56. in 57. razprto in debelo tiskane besede tajnika dekana Žlogarja, znanega prijatelja učiteljstva, ki je z njimi naskočil našo »Zavezo«. O tem smo že pisali v svojem listu. Obžalujemo le, da ni priobčilo »Koledarjevo« uredništvo tudi odgovora »Zavezinega« vodstva, da bi čitatelji čuli tudi naš glas in si napravilo svojo sodbo. Ni torej naša krivda, ako ni učiteljstvu taka vsebina simpatična. Razpis častnih nagrad družbe sv. Mohorja. Odbor družbe sv. Mohorja naznanja, da je obrok za dopošiljanje rokopisov na razpis od dne 17. grudna 1904 podaljšal do dne 30. aprila 1906.