jubljaTiskis)
Štev. 11.
Leposloven in znanstver\ listT
V Ljubljani, 1. novembra 1886.         Leto vi.
gfit slovo podaješ mi roko, Trepeta v nji pa ni; Upiraš zadnjikrat mirno Name temne oči . . .
Po tvojih potih naj pomlad Spremlja te, oj, dekle,
Srce, ustvarjeno za jad. Naj gine mi in mre!
Moja ljubezen.
Pa saj to novega nič ni,
Navadno vse, vsakdanje;
Brez hrupa, tiho se vrši,
Kot v spanji mirnem sanje
Narazen poti zdaj gredo,
Li veš, kam tvoj te vodi? .
Oko za tabo zre solzno, Srce, oj, tiho bodi! . . .
3.
In zopet sam! . . . Srce mi ne ječi .
Čermi bi vendar to bilo? Nijednega vzdihljaja, stoka ni,
Pokojno v prsih vse, mirno.
Želel sem srečen biti j eden hip . . .
Izginila je sanja, kam? Porušile se nade v prah in sip! . .
Naprej, naprej, če tudi sam!
V trenotjih temnih duša moja sanja: Prikaže se podoba meni, Prikaže se obraz mi njeni;
Na njem čaroba divna je nekdanja.
Oči upira name tolažilne
Tako mirno in pa ljubeče, Da od želja srce trepeče,
V pogledu njenem burje zabija silne.
Kaj ne, srce, brez mile te podobe Objela bi te že tišina, Objela bi te večna tmina.
Pokrivajoča gluhe, neme grobe!
Radinski.
41