338 Življenjopisne črtice. France Malavašič. Rahlo naj te ruša krije, Spavaj dragi brat sladko; Luč nebeška naj ti sije, Mir in pokoj naj ti bo! France Malavasič, sin Franceta in Polone, rojene Selickar-jeve , je bil 18. dan velicega srpana 1818 , v Gradišči, ljubljanskem predmestji, na Luži, v hiši sedanje tako imenovane gostivnice „pod Gabrom" št. 55, rojen, od kodar sta se oče njegov in mati na Vič preselila, kjer sta deloma tukaj, deloma pa v Kolezii mli-narila. Ko sta se pa že mlinarstva naveličala, se z družino svojo, peterimi otroci — dvema dečkoma in tremi deklicami — v Ljubljano v lastno hišo na pisanih vratih štev. 16 preselita. Tukaj sta sorsiČni kruh za prodaj pekla; Polona, mati Malavašičeva, pa je še posebno slovela, da zna prav okusne povalnice (potice) peči. Od tukaj je jel namreč France, 10 let stari fante, v normalne šole hoditi. Od konca se mu je uk nekako upiral, menda le bolj zato, ker je bil deček slovenskih starišev in po takem ni razumel nemškega jezika, s kterim se je takrat slovenski mladini šiloma v glavo vtepal. Toda malo po malo se ga je s svojo bistro glavico saj toliko privadil, da mu ni tadanji učitelj K. vavek poc obetal, čeravno mu je včasih kaka slovenska besedica ušla; ker je bil deček v šoli tih, miren in pazljiv na vse, kar se je učilo, je učenik kršanskega nauka, ko mu kak drug učenec pravega odgovora ni vedil dati, večkrat njega poprasal. Ker se je Francelj mnogokrat res vrlo odrezal, ga je jel učenik očitno hvaliti; to pa je bil fantiču največi nagon, da se je uka s posebnim veseljem poprijel in se je vseskozi tako pridno obnašal, da je brez podučnika v treh letih normalne šole z vrlimi spričbami dovršil. Na razpotji med nemškimi in latinskimi šolami se Malavasič ni dolgo premišljal, kam bi se obrnil; al oče njegov ga je pogostoma strašil, da ga bo h kakemu peku dal ali čevljarju za fanta, da se uči p tuj kruh jesti. Al mati je pregovorila očeta, rekši, da Francelj, ko se je v nemških šolah vrlo obnašal, bo tudi v la- 339 tinskih korenjak; če pa mu uk ne bo šel od rok, naj pa šolo popusti in k letu se kaj druzega loti. To pritrdi tudi oče, čeravno ne prav rad , in Francelj naš je bil odločen za latinske šole. Ko zve, da pojde v prvo šolo, jame vesel žvižgati in prepevati, da je bilo kaj. 4. dne listopada 1830 stopi Malavašič v prvo latinsko šolo in pride pod profesorja F. Heinrich-a, kteri je znal jako sukati svoje dijake, posebno v zgodovini in zemljopisji, ker je bil v teh predmetih najbolj izurjen; Malavašiča je kmali spoznal, da nima ajdovice v glavi. Se ve, da sta bila oče njegov in mati, ko sta cula, da se sinček vrlo v šoli obnaša, vesela in ž njjm, jako zadovoljna; od zdaj ga ni oče več s pekovskim ali čevljarskim fantom strašil. Prvo šolo je s prav dobrimi spričali dovršil, ravno tako tudi drugo. V tretji šoli je dospel na tretje mesto in je bil s šolskim darilom obdarovan. *) In tako je Malavašič gimnazijo, vedno med prvimi učenci konec šolskega leta 1836 pod prof. L. Martinak-om srečno dokončal. O vseh Svetih ravno tega leta je prestopil v sedmo šolo ali takrat tako imenovano filozofijo , toda tukaj se mu je jel uk nekterih predmetov nekako upirati. Visa matematika mu ni šla v glavo ; krivo tega je bilo pa menda to , da se je preveč s privatnim poduČevanjem ukvarjal. Al tega posla se je moral tem bolj poprijeti, ker je bil sin revnih starišev. Pri vsem tem je vendarle modroslovske šole v letih 1838 in 1839 dovršil z dobrim uspehom. Zraven modroslovske vednosti je Malavašič hrepenel tudi po drugih, učencem na voljo danih učenostih. Poslušal je leta 1837 natoroslovje , ki ga je dr. Fr. Hlubek razlagal. S posebno gorečnostjo in marljivostjo se je v eno mer tudi v slovenščini uril, in profesor F. Metelkovo razlaganje slovenščine v osmi šoli pridno ob-iskaval, pri izpraševanji 10. dne malega srpana 1839 je očitno pokazal, da je slovenščini popolnoma kos. — Poleg slovenščine učil se je ravno to leto tudi občne zgodovine starega veka pod tadanjim profesorjem E. Rebič-em; pri izpraševanji je svedočil, da je tudi v ti vedi znajden. Po dovršenih modrovskih šolah ni vedil Malavašič kam bi se obrnil; misli ter misli, na kteri pot da bi se podal, — res žaltavo premišljevanje za mladenča pri 21 letih s praznima rokama, ki ne ve, na ktero stran bi se brez premoženja in dostojne podpore obrnil, da bi bilo prav. Znanci njegovi ga nagovarjajo, naj gre k računstvu; tukaj utegne najpred do kruha priti; al — številke so mu že od sedme šole bile trn v peti. „Raje grem kamor koli, le h računstvu ne — mi je večkrat rekel — tukaj obljubim, da ne bom nikdar hlač trgal." In tako je omahoval sem ter tje toliko časa, da mu je Čas pretekel se podati h kakemu kruhadajavnemu opravilu ali nauku, in eno šolsko leto bilo je tako zgubljeno. Da se mu pa ni moglo očitati: „dolce far niente", je hodil odgojstvo poslušat, ktero je dr. J. K. Po-gaČar učil; vrh tega se je s privatnim poduČevanjem celo šolsko leto 1840 pridno ukvarjal. V jeseni že proti vsem Svetim ravno omenjenega leta jo zadeneva na pošti; nekako zadovoljen mi razodene reksi: „Lej, dragi moj K., ravno kar sem pismo do prijatla M. Z. v Gradec oddal, v kterem mu pišem, da drugi teden tje odrinem in se pravdoslovja lotim; bom vidil, je li bo šlo! Z. mi piše, da je zvedil za neki poduk, ki ga morem koj nastopiti, in pravi, da bom preskrbljen z vsem. Bog daj srečo! — mu pravim; preden pa odrineš, morava en- *) Ko je pa H. bistro glavo spoznal, da v nji duh pevski biva, ga jame pogostoma buditi, in M. prime za liro , se vrže na Pegaza in jame pod imenom ,,Milko" vedno glasneje v nemškem in slovenskem jeziku prepevati. Pis. krat še^ prav dobre volje biti! In tako se je bilo za odhodnico tudi zgodilo. v- O Cez kakih 14 dni mi že iz Gradca vesel piše, da je re3 službo podučnika pri asekurančnem uradniku Q. dobil, kjer ima stanovanje in živež. „Zdaj mi druzega ne manjka, kakor včasi le še kak drug zaslužek v denarji za razne druge potrebe, pa, hvala! da imam saj živež in stanovanje ; mislim, da bom sčasoma že kaj dobil!" Al pravoslovje ga ni veselilo ; misliti je začel od dne do dne bolj v Ljubljano nazaj, tem bolj pa, ker ga je vavek misel nadlegovala, da si utegne s slovenščino najlože in najprej košček kruha služiti. (Konec prihodnjič.) 347 Življenjopisne črtice. France Malavašič. (Konec.) Ostal je v Gradcu le dve leti. Ker se je jelo pa pogostoma vv Ljubljani od izdaje „Novie" govoriti, ga ni imel na Štajarskem ostanka več, in popihal jo je pred časom v Ljubljano pa dal pravdoslovju slovo, da bi se ,,Novic" vdeleževal. Ko je kranjska kmetijska družba leta 1843 po posebnem prizadetji nadvojvoda Ivana pravico, ,,Novice" izdajati, dosegla, in vredništvo tajniku svojemu gospodu dr. J. Bleiweis-u izročila, je na predlog gospoda doktorja najela F. Malavašič-a za prestavi] avca. O tisti dobi namreč so se pisatelji slovenski kaj poredkoma nahajali; bili so tako rekoč bele vrane; treba je tedaj bilo mnogo tvarine iz druzih jezikov prestavljati in ravno za to delo je bil Malavašič kakor nalašč. Toda tudi pri tem opravilu ni ostal.*) Mati njegova in sestre mu jamejo očitati, kaj da misli, da pri nobenem poslu ne ostane dolgo. To očitanje ga je tako peklo, da misli, prav ali ne prav, k finančni straži potegniti, od česar ga je bil k sreči njegov zvesti prijatel B. odvrnil. Gosp. B. pride nekega dne kmali po 11. k njemu na Žabjek. Potrka na duri, in ne dobi ga oglasa iz sobice. Stopi k materi njegovi, ki je ravno kruh v peč vsajala, in jo popraša: „Mati! ni Franceljna doma?" „Pač, doma je doma!" — mu prijazna odgovori: „Le *) Vendar se je gospod Malavašič poslednje leta svojega življenja zopet pridno vdeleževal „Novic", kterim vedno ostane v blagem spominu. Vred. pojte notri gosp. B., menda se ravno napravlja za ven.u Gospod B. v sobico stopivši pregovori: „Dober dan Francelj, ves zamišljen me še slišal nisi, ko sem potrkal na duri, kam pa, kakor vidim, si za odhod napravljen, če smem vprašati, kam si namenjen, kam greš? — „H finančnemu komisarju Kr." „Kaj imaš pri njem opraviti?" — ga B. radoveden popraša. „E kaj! — Že vsega sem se naveličal; že marsikaj sem počel, in nič mi ni šlo, kakor bi bil rad. Se to bom poskusil; bom le vidil, ali bo šlo ali ne." In zdaj se mu je Malavašič vsega natanko spovedal, kam gre in po kaj. B. mu v besedo seže in pravi: „Nikar Francelj! to je služba le v veliki sili, tebi po mojih mislih tega ni treba: lej pri materi imaš stanovanje in jed, kaj češ več? Za obleko že tu in tam kak krajcar ujameš. Poslušaj me: ali bi ne bilo pametniše, če bi se ti kirurgije poprijel; v treh letih dovršiš zdravniške šole, po teh napraviš izpraševanja in si sam svoj gospod; nisi na nobeno stran posebno navezan , in če si srečen, imaš lep zaslužek in živel boš lahko. Ubogaj, boš vidil da bo prav; izbi si sanje iz glave, pojdi k dr. C., posvetovaj se zastran tega ž njim, on je previden mož, pojde ti gotovo na roko. Pusti v nemar sedanje misli, ubogaj me, boš vidil, da ne bo napačno!" — „Hvala, dragi moj! skoraj bi djal, da si mi kamen od srca odvalil. Tvoj svet mi je všeč; počakaj malo, bom pa mater poklical, kaj bodo k temu rekli." Mati njegova vesela vse na mah potrdi, da le Francelj nje doma ostane. In komur je M. ta nasvet razodel, vsak ga je potrdil. In ko se je zdravniška šola v bolnišnici v jeseni leta 1845 v Ljubljani začela, stopi Malavašič va-njo. Sprvega mu niso sicer nekteri predmeti te učilnice posebno dopadali; al ker vidi, da zna na tem poti naj prej h kruhu priti, se jih sčasoma pridno loti, posebno vesel, da so mu bili profesorji tako prijazni. Tako so mu tri šolske leta, kakor spomladanska megla, naglo pretekle. Po dovršeni teoretiki v zdravniških šolah v letu 1848 se je poprijel praktike v bolnišnici medicinskega razdelka, da bi se do dobrega izuril v zdravilo-znanstvu in popred dovršil svojo nalogo, napravil je čez nekoliko časa ostro preskušnjo in diplom kirurga dobil. Ker je pa ravno o tej dobi deželno poglavarstvo prestavljavca cesarskih postav in ukazov v slovenski jezik za kranjsko deželo potrebovalo, je bil razpis te službe voda na Malavašičev mlin. On prosi za to službo, ktera je izprva 50 gld. mesečne plače donašala, od leta 1861 donaša pa le po 20 gold. To službo je Malavašič dobil in jo opravljal do svoje smrti, ktera ga je 28. dan prosenca 1. L 1863 v 45. letu v neizrečeno žalost zapuščene vdove in dveh hčeri zadela. Da je bil Malavašič izvrsten pesnik, mi ni treba posebej praviti, dovolj je, da ga pesmi pojo, pa le škoda, da jih je precej nenatisnjenih že pred smrtjo nekemu Slovanu, vdova njegova meni, nekemu Hrvatu, posodil, od kterih pa zdaj ni ne sluha ne duha. Želeti bi bilo, da jih, kdor jih ima, vdovi nazaj pošlje, da jih prijatli rajncega Malavašiča na dan spravijo in zgube rešijo. Razun pesem je ranjki tudi v prestavi naslednje zabavne in podučne bukve spisal: 1. Jozafat, kraljevi sin iz Indije. Iz pisem Kr. Smida. V Ljubljani 1840. 2. G en o v ef a. Povest iz starih časov. Iz pisem Kr. Šmida. V Ljubljani 1841. 3. Timotej in File m on. Iz pisem Kr. Smida. V Ljubljani 1842. 4. Erazem iz Jame. Povest iz 15. stoletja. V Ljubljani 1845. 5. Zlata vas. Podučna in kratkočasna povest* V Ljubljani 1849. 348 6. Pravi Slovenec. Časnik za podučenje naroda. Tečaj 1849. 7. Slovenska slovnica za prve slovenske šole. V Ljubljani 1849. 8. Oče grof R a dečki, c. kr. maršal. V Ljubljani 1852. 9. Stric Tomova koča ali življenje zamorcev v robnih državah severne Amerike. V Ljubljani 1853. 10. Lažnjivi Kljukec. V Ljubljani 1856. 11. Krivica za krivico. Povest iz dobe ruske carinje Katarine II. V Ljubljani 1859. 12. Krain und das Deutschthum. Entgeg-nung auf die Flugschrift: „Das Deutschthum in Krain." Laibach 1862. V izvrstni tej knjižici je z odkritosrčno besedo na dan postavil laži nemškutarske. Bilo je delo poslednje njegovo. J. Kosmač.