Obrtne nadaUevalne šole. Spisal Engelbert Franchetti. Ne da se utajiti, da je pri nas na Kranjskem obrtno šolstvo jako pomanjkljivo in da potrebuje v doglednem času temeljite preuredbe v Ljubljani sami kakor tudi na deželi. Ne da se pa tudi utajiti, da je to glavna ovira, da obrtništvo na Kranjskem ne stoji na tisti višini bodisi glede strokovne izobrazbe, kakor tudi zavednosti, da mora biti obrtnik obenem tudi trgovec in da je tisti faktor, ki bi ga raorala vlada in država upoštevati ter storiti vse tisto, kar stori po drugih deželah glede preuredbe obrtnega šolstva. Največji greh store pa v tem pogledu obrtniki sami, ki nasprotujejo in uničujejo obrtno šolstvo in to večina zaraditega, ker neradi pogrešajo vajenea v tednu nekaj ur, ki jih zamudi v obrtni nadaljevalni šoli, neupoštevajoč če vajenec pridno obiskuje pouk, da se marsikaj nauči, kar lahko takoj uporabi sebi in mojstru v korist. Le _al, da je malo takih vajencev, ki iz svojega Iastnega nagiba pridno obiskujejo pouk in ki se zavedajo, da jim to, kar se nauče, ako ne takoj, vendar pa pozneje koristi v vsakem oziru. Pri nas so obrtniki večinoma tega mnenja, da se vajenei v obrtni nadaljevalni šoli še bolj pokvarijo; to je, da postanejo še bolj razuzdani, da se veliko več moralično pohujšajo, kakor pa če ne bi hodili v šolo. No, in če hočemo biti odkritosrčni, moramo priznati, da pravijo deloma obrtniki v tem oziru prav. Večkrat sem nampuoma opazoval obrtne vajence, ko so šli od večernega pouka obrtne nadaljevalne šole. To je bilo kričanja, vriskanja, zvižganja ia preklinjanja, kakor da bi bili sami divjaki. Miruega pogovora o tem, kaj so se učili, je bilo le redkokdaj slišati. Po sebi umevno je, da učitelji komaj pri pouku vzdržujejo red in disciplino in da nimajo nikake odgovornosti, kaj vajenci počnejo po dokončanem pouku. V tem oziru bo treba skrbeti za strožji disciplinarni red, s katerim se hočem še pozneje baviti. Ker sem že v začetku omenil, da naše obrtne nadaljevalne šole nimajo pravega pomena in da ne služijo v pravem pomenu besede namenu, za katerega so ustanovljene, se čutim poklicanega, da stvari na Ijubo tudi pojasnim. Kakor se ne da v enem loncu istočasno kuhati kava in flžol, tako se tudi ne da pou.evati v enem razredu obrtne nadaljevalne šole vajencev, ki spadajo v razae obrti. Kar se pedagoškega pouka tiče, to je obrtno knjigovodstvo, računstvo, pisanje in pa pouk v konceptu, to še gre, ali kar se pa strokovnega pouka tiče, zato se pa dasta komaj dve sorodni obrti dobro spojiti. Zatorej pouk v obrtno nadaljevalnih šolah zlasti na deželi ne doseza zaželjenega uspeha. V ljubljanski obrtni nadaljevalai šoli se je paž storilo, kolikor se je dalo, da so se vajenci po strokah razdelili, pa vendar še ni pravega uspeha, in ga tudi toliko časa ne bo, dokler zadruge ne ustanove svojih strokovnih šol. Uspehi v zadružnih strokovnih šolah in pa uspehi v splošnih obrtnih šolah se ne dado primerjati in to zaradi tega ne, ker se na združenib. strokovnih šolab. vajenci poučujejo le v svoji stroki in od strokovnjakov, medtem ko se na splošnih obrtnih nadaljevalnih šolah poučujejo vajenci skupno od več strok. Priznavam, da se za stavbinske obrti dobi jako dobre učne osebe iz srede pedagogov, za obrti pa, kakor n. pr. za krojače, .revljarje, vrtnarje, brivce, natakarje, peke, slikarje in pleskarje je pa strokovni pouk le tedaj uspešen, če poučuje obrtnik, ki je temeljito izvežban v svoji stroki. Mimogrede naj omenim, da sem imel priliko si ogledati strokovno šolo zadruge gostilničarjev in brivcev na Dunaju. Preverjen sem, da prizadete kroge zaniina učni načrt teh strokovnih šol, zatorej ga hočem v kratkih besedah načrtati. Ker je pri gostilničarski obrti učna doba vajencev navadno le po dve leti, ima tudi strokovna šola samo dva obligatna razreda ia en prostovoljni razred. Strokovni pouk traja 9 mesecev in je na teden po 21 ur obligatnega pouka. Namen šole je, sinove gostilničarjev in hotelirjev kakor tudi sinove iz meščanskih krogov za bodoče saraostojne gostilničarje kakor tudi za poslovodje večjib. enakih podjetij, za hotelske tajnike in ravnatelje kakor tudi v trgovskem oziru strokovno, teoretično in praktično popolnoma izobraziti. Učni načrt je sestavljen za prvi razred: 1. nemžčina po 3 ure na teden, 2. francoščina , 5 ur , „ 3. računstvo „ 3 ure „ _ 4. lepopisje „ 2 uri „ „ 5. serviranje „ 2 „ „ 6. nauk o žive%ji in pijači po 2 uri na teden, 7. kletarstvo po 2 uri na teden, 8. nauk o krajepisju in potopisju po 2 uri na teden. Za drugi razred: 1. nemščina in poslovno spisje po 2 uri na teden, 2. francoščina in konverzacija „ 5 ur „ „ 3. knjigovodstvo, menjično pravo in obrtno kreditno pravo po 4 ure na teden, 4. obrtno računstvo in kalkulacija po 2 uri na teden, 5. serviranje „ 2 „ „ 6. nauk o živežu „ 2 „ „ „ 7. kletarstvo „ 2 „ „ „ 8. obrtno pravo „ 1 uro „ . 9. obrtni obratni pouk „ 1 „ „ „ 10. zdravstvena in obrtna higijena _ 1 „ „ . V prostovoljnem pouku I. in II. letnika se lahko vajenci učijo angleščine, kuhinjskega gospodarstva, tesnopisja, strojepisja, klavirja, violine, telovadbe in plesa. Zanimivo bo za vsakega, ki se bavi z obrtnim šolstvom, da tudi zve, kaj se morajo gostilničarski vajenci pri strokovnem pouku o serviranju učiti. K terau pouku spada: vedenje natakarja proti gostom, šefu. in tovarišem; sprejera gostov in titulaeije; razna vprašanja, priporočila in oprostitve proti gostom. Dalje mora vedeti jedila, ki spadajo za južino, sestaviti razne jedilne liste za obed, večerjo, bankete in svatovščine. Kako se mora natakar zadržati, če se gosti med seboj okregajo ali steppjo, učiti se jim je treba, ravnati prtiče na razne načine, streči posamezne goste in nastopati pri raznih pojedinah. Poznati morajo jedila, pripravljena po raznih metodah, znano jim mora biti okrašenje miz prj pojedinah itd. Pri pouku o živilih in pijači se uče kemijo in morajo že vajenci vedeti, koliko in kakšne snovi se nahajajo v Pilzenjskem, Dreherjevem in Budjeviškera pivu. Poznati raorajo razliko raznih spodnjeavstrijskih, štajerskih in drugih vin. Za jedila morajo vedeti, iz česa in kako so pripravljena. Poznati morajo vse inozemske in tuzeraske mineralne vode. Tako morajo tudi poznati vse rastline in živali, iz kaferih se pripravljajo raina jedila. Pri pouku v krajepisju in potopisju se uči vajenee spoznavati vsa večja mesta v Evropi, vedeti mora, kakšen je občevalni jezik ia posebne zanimivosti mesta. Poznati, oziroraa vedeti mora za vse kraje, koder so razna toplišča in letovišča itd. Tukaj sem omenil le površno u.no tvarino, a že iz te je sklepati, kakšne važoosti so strokovne šole. Marsikdo bi se ironično nasmejal, če bi se mu omenilo, da ima zadruga gostilničarjev za svoje vajence strokovno šolo, da imajo pa še celo svojo akademijo, v katero so sprejeti le sinovi gostilničarjev in hotelirjev, ki so pa morali z dobrim uspehom dovršiti strokovno šolo in že nekaj časa servirati. Zaradi tega se pa mora priznati, da je velika razlika med natakarji, ki so se učili v velikih mestih ali pa v provinci. Prevefi bi razširil svoj članek, ko bi hotel opisati učni načrt in tvarino raznih drugih zadružnih strokovnih šol, n. pr. črevljarskih, krojaških, brivskih, vrtnarskih itd. če hočemo pri nas akrbeti za dobro strokovno izobraženi obrtni naraščaj, nam je posvetiti vso pozornost obrtnim nadaljevalnim šolam in njih reorganizacijam. S posaraeznimi tečaji za pomočnike in samostbjne obrtnike nam je le deloma pomagano. Za temeljito strokovno izobrazbo je treba začeti pri vajencu. Vajencu je treba pravočasno ucepiti v glavo, da mora biti obrtnik za svoj poklic ravno tako teraeljito in vsestransko izobražen in izveden kot odvetuik, zdravnik ali profesor za svoj poklic. Vsak stan rabi zase svoj strokovno-teoretični in praktični pouk. Priznavam, da je tukaj mnogo raznih zaprek, ki delajo ovire, da se vajenci v sedanjih kakor tudi v preosnovanih obrtnih šolah ne bodn dosti naučili. Prvo zapreko vidim v tem, da starši mnogo zakrivijo. če se dečko neče učiti in je še v nadlego svojim součencem in pa učitelju, pa pravijo: BNo, če senečeš učit, boš pa šuštar al' pa žnidar", kakor da bi moral biti črevljar ali pa krojač najbolj neumea človek na svetu. Nasprotno pa mora biti črevljar ali krojač ravno tako izobražen, mora znati javno tako čitati, računati, risati, biti vešč knjigovodstvu, kakor mora znati dandanes navaden kmet obdelovati svoje polje in vinograde. V tem pogledu se jako mnogo zagreši, in pomagati bi se dalo le na ta način, da bi obrtniki bodisi na deželi ali pa v mestu ne sprejeli vajenca, ki ni dovršil z dobrim uspehom najmanje štirih ali pa petih razredov ljudske šole. Velika ovira bi bila s tem odstranjena. Tako postopanje obrtnikov bi imelo pa še drugo dobro stran. Pri takem postopanju obrtnikov bi se vlado in državo prisililo, da bi iz sedanjih enorazrednic in dvorazrednie ustanovila štirirazrednice iu za obrtni stan neobhodno potrebne meščanske šole. Druga velika ovira je, pomanjkljiv disciplinarni red na obrtnih nadaljevalnih šolah. Priznano je da dela najbolj trda buča šoli največje sitnosti Jn nagajivosti. Navadno so to tisti vajenci, ki jih je treba v obrtni nadaljevalni šoli šele učiti spoznavati črke in pisati, o risanju nimajo niti pojma. Disciplinarni red bi se moral za take nagajivee tako izpremeniti, da se vajenec, ki se ne pokori ueitelju, od pouka za kazen odstrani, se mu vsako uro zaznamuje in kolikor ima takih ur, toliko tednov naj bi se mu učna doba podaljšala. Eeorganizacija obrtnih nadaljevalnih šol in pa preraemba učne tvarine kakor tudi časa pouka je za razvoj in napredek neobhodna potreba. In če to ne bodo v doglednera času storili merodajni krogi, bo treba, da obrtniki z vsemi svojimi silami in močrai na raznih shodih odločno to zahtevajo. Za strokovni pouk, zlasti za oblačilne obrti, je neobhodno potrebno, da se za učitelje uastavi strokovno izobražene obrtnike. Učiteljem pa, ki se bavijo s strokovnim poukom stavbnih in drugih takih obrti, je pa treba dati posebne nagrade, da si ogledajo po veejih mestih uredbo zadružnih strokovnib. šol in da tudi prisostvujejo pri strokovnem pouku. Zakaj to, kar je učitelj na ljudskih šolah, ki mora znati mladiui ucepiti veselje in agilnost do učenja, to je tudi učitelj na obrtnih nadaljevalnih šolah, ki mora znati obrtnim vajencem ucepiti veselje do obrti in strokovnega pouka. Učitelj, K poučuje na obrtuib. nadaljevalnih šolah, mora biti o strokah ravno tako, oziroma še bolj poueen kot obrtniki sami. Zaradi tega bi pa bilo priporočljivo, da bi taki učitelji večkrat napravljali poučno potovanje v industrialne kraje, v večje mizarske, ključarske, kleparske in kamnoseške delavnice, kakor tudi v livarne itd., da si pridobe nekoliko upogleda, kako se stvari praktično izdelujejo. Na Kranjskem je vsega skupaj 20 obrtnih pripravljalnih in nadaljevalnih šol s približno 1500 vajenci. Izven Ljubljane, ki šteje približao do 600 vajeacev, jih ima obrtna nadaljevalna šola v Št. Vidu nad Ljubljano največ; to je do 150 vajencev. Najmanje vajencev, po številu 22, ima šola v Metliki. Za razvoj obrtnih nadaljevalnih šol bi bilo velikega pomena, da bi se imenovali v odbor teh šol taki možje, ki so vneti zagovorniki obrtnih interesov, možje, ki so naprednih načel, zdravih nazorov in obrtnemu šolstvu z dušo iti telesom naklonjeni. Šolskim odborom smejo obrtniki po pravici mnogo očitati, da je obrtno šolstvo ia obrtništvo še danes na isti stopnji kot je bilo pred večjimi leti in da ni obrtno šolstvo vedno easu primerno napredovalo. ' (Konec)