Moj oče,  
Kajetan Gantar
Marjana Gantar
Prejšnji teden sem dobila vabilo, da se kot gostja udeležim današnjega 
večera v spomin na svojega očeta, Kajetana Gantarja.1 
Morate vedeti, da nisem govornik, kot je bil moj oče. On je bil 
namreč tako sposoben in razgledan, da bi mu lahko dali samo sliko 
ali zemljevid – in bi o tem govoril ure in ure. Pripovedoval bi raz-
lične zgodbe, jih prepletal z zgodovinskimi dejstvi ter jih primerjal 
z današnjim časom. V pripovedovanje bi vključil mite in legende, pa 
tudi zgodovinske like in osebe, ki jih je poznal. Vmes bi zrecitiral 
kakšno pesem ali vsaj kitico, ki bi se navezovala na samo tematiko.
Ravno pred enim tednom sem spraševala mamo, zakaj ga jaz nisem 
poznala na način, kot so ga poznali drugi. Za vse je bil velik gospod, 
osebnost, oseba z mnogimi priznanji in nagradami. Potem pa sem 
si kar sama odgovorila. Ker je bil moj oči. Pa tudi zato, ker sem jaz 
Marjana, njegova hči, ki so jo kot majhno punčko, kasneje kot dekle 
in tudi sedaj kot žensko zanimale čisto drugačne stvari.
Že v osnovni šoli sem razmišljala, kakšen mora biti človek, ki 
se vpisuje na klasično filologijo. Takoj sem si ustvarila svojo sliko. 
Piflar, z očali, dolgočasen, nedružaben, človek, ki nenehno bere, ne 
hodi ven, se ne zanima za punce, ne mara otrok, nosi aktovko in pri 
petdesetih letih po možnosti še vedno živi pri mami.
Ampak moj oče je bil klasični filolog in ni imel nobene od teh 
lastnosti, razen te, da je vedno nosil aktovke.
Kasneje, v srednji šoli in po njej, pa sem spoznala kar nekaj ljudi, ki 
so bili njegovi študentje ali študentke – in povem vam, da so to krasni 
ljudje, ki so še danes moji prijatelji. Nič čudni. Tudi družine imajo. So 
zabavni in, kar mi je najbolj všeč, ljudje jih gledajo s spoštovanjem.
Spoznala sem tudi nekaj očetovih prijateljev, ki so bili profesorji 
v različnih državah. Masaki Kubo z Japonske, takratni predsednik 
Japonske akademije znanosti in umetnosti. Drobna pojava, čudovit 
1 Prispevek je avtorica pripravila za pogovorni večer na Prvi gimnaziji Maribor 
26. oktobra 2022. 
DoI: https://doi.org/10.4312/clotho.5.1.377-381
MARJANA GANTAR378
človek, preprost, prijazen, očetovski. Hubert Petersman iz Nemčije, 
njega sem klicala »stric«, ker me je imel tako zelo rad in ni imel otrok, 
tako da me je kar malo posvojil, jaz pa sem ga tudi takoj vzela za 
svojega. Franc Ferdinand iz Avstrije, roker po duši, je vozil Suzuki-
jevega chopperja, ki ga je ljubkovalno klical »moja Suzi« in me je v 
času počitnic, ki sem jih preživela pri njegovi družini, vozil naokoli.
No, vrnimo se k očetu. Že prej sem povedala, da sva si bila zelo 
različna. Jaz obožujem živali, on pa se jih je na smrt bal. Mislim, da 
sem bila v šestem razredu, ko sem domov prinesla psa mladička – in 
revež se je tistega mladička tako zelo bal. Seveda je tudi svoji ženi, 
moji mami, rekel, da psa pa že ne bomo imeli. In to je povedal z 
besedami: »Jaz ali pa pes!« Naslednji dan sem psa vrnila – in moja 
starša sta ostala poročena.
Bila sem drugačna od brata in sestre. V tistih časih pubertete sem 
rada hodila ven, na zabave ali v kakšno diskoteko. V oblačilih sem 
se še iskala in nosila več različnih slogov. Od pankerke do hipija in 
šminkerke, če prevedem v današnji sleng, bi bila gaser, pravzaprav 
limka. Si predstavljate na eni strani tako najstnico in na drugi pro-
fesorja Gantarja?
V osmem razredu osnovne šole me je pičilo, da se postrižem. Šla 
sem k sedaj priznanemu frizerju Stevu in moje dolge lase je postrigel 
na pet milimetrov. Ko je moj oče videl mojo frizuro, je šel tja in jih 
nadrl, kako lahko mladoletno osebo tako iznakazijo in da so včasih 
tako strigli italijanske kurbe. Kako mi je bilo nerodno. Njemu pa nič. 
Prišel je domov in moji mami s ponosom povedal, da sta bila tam 
dva ogromna psa, nemški dogi, in da je on frizerju vseeno povedal, 
kaj si misli.
V srednji šoli sem hotela hoditi ven kot večina mojih prijateljev – 
in moj oče ni nikoli razumel, da se žur začne šele okoli enih ali dveh 
zjutraj. Vsakič, ko sem šla ven, me je ob polnoči kot Pepelko čakal v 
sosednji ulici, da me odpelje domov.
Nekega petka pa sem šla ven kljub prepovedi, mislila sem, da ne ve. 
Ko sem prišla domov, odklenila vrata in prijela za kljuko, je močno 
zaropotalo. Na hodniku sem zagledala profesorja Gantarja v pižami, 
ki me je vprašal: » Kje si pa bila? A se zdaj prihaja domov?« Tisto, 
kar je zaropotalo, je bil prazen kozarec od kislih kumaric, ki ga je dr. 
Gantar nastavil na kljuko, da bi slišal moj prihod.
Tudi na morju ni bilo nič drugače. Morje je resnično oboževal, celo 
do te mere, da je zvečer večkrat prečesal vse plaže, da bi me našel in 
videl, s kom se družim in ali delam kaj prepovedanega.
Prav tako je rad hodil na naš vikend na Igu. Tam je imel vedno 
kaj početi. Obdeloval je vrt, kosil travo, hodil plavat v Iški Vintgar, 
379MOJ OČE, KAJETAN GANTAR
kamor smo šli s kolesi, in se jezil, ko sem s pečine skakala na glavo 
v vodo, globoko le en meter. Tudi na okoliške bajerje smo hodili. Na 
Igu pa je tudi sobica, v kateri je ustvarjal in prevajal.
Očeta so zanimali tudi zimski športi, smučanje, tek na smučeh 
in drsanje. Vsako leto nas je med smučarskimi počitnicami peljal 
na zasnežene strmine. Naučil me je smučati v Kranjski Gori, kot se 
spodobi za pravega Slovenca. Ko smo z leti prečesali vsa slovenska 
smučišča, smo začeli smučati v sosednji Avstriji. Tam se je počutil kot 
doma, saj je znal izvrstno nemško. Med drugim je predaval tudi na 
fakulteti v Gradcu in Celovcu, kjer je jezik še utrdil, sploh avstrijski 
naglas. Na enih izmed šolskih zimskih počitnic sem se že prvi dan pri 
spustu poškodovala in ko sem se po riti pridrsala do začetka vlečnice, 
sem videla očeta, kako dopoveduje žičničarju, da je on moj oče in da 
naj pokličejo pomoč. Žičničar pa mu ni verjel, ker je tako dobro go-
voril avstrijsko. Nasmejali smo se tudi, ko mu je kasneje zdravnik na 
urgenci rekel, da ne bo razumel izvidov, ker so napisani v latinščini.
Pri mojih najstniških letih nisva imela ravno enakih hobijev. Tudi 
skupnih tem za pogovor zaradi različnih značajev nisva imela veliko. 
Teh sta imela več brat in sestra.
Vseeno pa sva šla pred nekaj leti skupaj v gledališče gledat predstavo 
Antigona in vprašal me je, kako se mi je zdelo in kako gledam na 
Antigono zdaj, ko sem starejša. V srednji šoli mi namreč niso verjeli, 
da sem hči prevajalca Antigone. Profesor za slovenščino me takrat 
vprašal kdo je napisal Antigono. Ko sem mu odgovorila, da jo je na-
pisal Sofokles, prevedel pa moj foter, je od ravnateljice zahteval ukor, 
češ da se delam norca iz njega, ker tako hudičevo seme, kot sem jaz, 
že ne more biti potomec tako uglednega profesorja in gospoda, pred 
katerim da vsak klobuk dol. To so bili časi, ko so profesorji še lahko 
tako govorili z dijaki. Danes bi jih verjetno obiskal odvetnik.
No, naslednji dan po gledališču sem mu poslala mejl, v katerem 
sem mu odgovorila na vprašanje, kako zdaj, ko sem starejša, gledam 
na Antigono. Danes bi ga rada delila z vami. To je pismo, ki sem ga 
napisala svojemu očetu.
Dragi oči. 
V spomin so se mi vtisnile te besede:
Vsi odobravali bi moj pogum,
ko ne bi strah zaklepal jim jezika.
MARJANA GANTAR380
Ko sem si tokrat ogledala Antigono, sem jo dojemala čisto drugače 
kot v srednji šoli. Večine nas v prestopu iz osnovne šole v srednjo 
ne zanimajo tako globoke teme, kot je Antigona, in nam po glavi 
rojijo čisto druge stvari. Sedaj pa ko sem svoje šolanje že zaključila 
in se vrgla v svet, kjer se je potrebno hudičevo boriti za boljši jutri, 
v vseh pogledih, Antigono veliko bolj razumem in se lahko na tre-
nutke celo poistovetim z njo. Res je, da je imela ženska v tistih časih 
malce drugačno vlogo kot jo ima danes in zato se sprašujem kako 
bi se Antigoni godilo zdaj. Verjetno bi v Sloveniji ostala živa, v kaki 
drugi državi pa bi jo žal čakala podobna, če ne celo enaka usoda kot 
v prvem tisočletju pr. Kr.
 Ker je bila predstava tako odlično odigrana, s tako neverjetno 
dobro igralsko zasedbo, nabita z močnimi čustvi, ki smo jih lahko 
videli in slišali, še danes premišljujem o njej. Antigona se mi pojavlja 
pred očmi, kjerkoli sem. Pa naj bo to na delovnem mestu ali doma. 
Tam ima skoraj vsak kakega Kreonta s katerim se kot Antigona ne 
strinja in si mogoče vrednote razlaga drugače kot on. Po glavi mi 
roji tudi misel: Ali nima vsak v svoji glavi svojega »Kreonta«, ki je 
nekje globoko začrvičen in nam s svojimi grožnjami ne dovoli biti 
tisto, kar smo? Tisti »Kreont« v glavi nam uniči vse vrednote, na 
katere smo bili včasih ponosni in ki naj bi bile naša hrbtenica. Začne 
nam vlivati strahove, ki se jim, včasih tudi nehote, vdamo. Vse pre-
več je nestrpnosti do drugače mislečih. Pa naj gre za veroizpoved, 
politiko, kulturo ali pa način življenja. Namesto da bi se zavzeli za 
sočloveka, smo prevečkrat raje tiho, ker se bojimo posledic, potem pa 
se globoko v sebi sprašujemo, če so ti strahovi upravičeni. Želimo 
si glasno spregovoriti o nemiru, ki je v nas, pa se bojimo, da bi nas 
poteptali. Verjamem, da si vsi želimo biti kot Antigona, pa smo žal 
vse prevečkrat podobni Ismeni.
 Naj končam z Antigoninimi besedami,
 … ne da sovražim, da ljubim sem na svetu …
Oče mi je na to odgovoril:
Draga Marjana,
hvala Ti za Tvoje izvirno razmišljanje, ki sem ga z veseljem in zanima-
njem na dušek prebral. Veseli me, da se Te je Antigona tako globoko 
dotaknila, in ponosen, da tudi sama tako samokritično razmišljaš 
in da tudi v vsakdanji sivini odkrivaš napetosti med raznoraznimi 
malimi »Kreonti« in njihovimi podložniki (in podložnicami), ko eni 
381MOJ OČE, KAJETAN GANTAR
ohranijo vzravnano pokončno hrbtenico. Res pa je, da je Antigona 
zelo redek in izjemen fenomen. Velika večina zemljanov je na žalost 
vse preveč prilagodljiva in upogljiva, veliko bolj podobna Ismeni, 
ki pa ji je potem, ko je čas odločitve nepreklicno mimo, iskreno žal 
za zamujeni »zvezdni trenutek«, ko bi se lahko poistovetila s svojo 
pogumno sestro.
 Ti pa le še naprej tako samostojno razmišljaj. K temu, kar si 
napisala, ni kaj dodati, kvečjemu kako nepomembno vejico.
 Lep pozdrav, 
     Tvoj oči
Tako. Včeraj nisem vedela, kaj bi danes povedala, danes pa sem že 
predolga. Hotela sem nagovoriti predvsem mlajše. Kot vidite, je bil 
moj oče kljub temu, da je bil profesor latinščine in stare grščine, čisto 
normalen družinski človek – in jaz sem, kljub svoji nori mladosti, 
postala čisto normalna oseba, ki si je ustvarila družino in danes služi 
svoj kruh. Nisem profesorica, vendar delam na Zavodu za šolstvo kot 
poslovna sekretarka. Moj oče bi rekel, da je tudi to prosveta.
Zapomnite pa si, da je bil očetov hobi njegov poklic, ki ga je opravljal 
z največjim veseljem in strastjo. Za vas dijake si želim enako. Ko se 
boste odločali o prihodnosti, ne pozabite pogledati v srce.