ŠTUDIJSKI VEČEJil
Sašo Jerše
»APOTEOZA PRIMOŽA TRUBARJA« -ROMANTIČNI POC/LED NA SLOVENSKO REFORMACIJO IN NJEQOVE MEJE
»Apoteoza Primoža Trubarja« Leona Koporca (1986) -
Uvod
Leon Koporc (1926 2003) je bil eden redkih slovenskih slikarjev 20. stoletja, ki so se v svojem ustvarjanju posvečali tudi temam slovenske preteklosti oziroma preteklosti vobče. Pri tem je Koporc ostajal zvest svojemu siceršnjemu slikarskemu izrazu, ki sta ga zaznamovali dve značilnosti, ki se utegneta zdeti na prvi pogled nasprotni, nemara celo nezdružljivi, v Koporčevem slikarstvu - prav posebej v njegovih upodobitvah podob iz preteklosti ter bibličnih prizorov - pa se kongenialno dopolnjujeta. Koporčeve slikarske podobe so namreč izrazito narativne in v svoji narativnosti izrazito nazorne, obenem pa se prizori, kijih upodablja, zdijo kakor prizori iz sanj. Osebe kot da stopajo pred gledalca iz nekega drugega sveta, odtegnjenega zakonitostim realnosti, in zdi se, da se pred gledalcem ustavijo le za hip, le zato, da bi mu prenesle svoje sporočilo; v istem trenutku pa se že umikajo nazaj v svoj svet. Lahko bi torej rekli, da Koporc preteklost razumeva in upodablja obenem v realistični in nadrealistični maniri. Njegove podobe preteklosti so sicer še zveste realnosti zgodovinski pripovedi, a obenem to realnost na svojevrst en način presegajo, ji s tem dajejo nadrealistični izraz oziroma kažejo na njeno nadrealistično razsežnost. Ali povedano drugače, Koporc preteklost razumeva kot nadrealistični privid ali bolje kot privid nadrealnosti, ki v realnost posega, ji prinaša svoje sporočilo in realnost svojemu nadrealističnemu sporočilu zavezuje.
V takšnem slikarskem zamahu je Leon Koporc upodobil tudi Primoža Trubarja oziroma slovensko reformacijo, oljno platno, ki
208
SAŠO JERŠE
ga je naslikal v letu 1986, v letu torej, ko se je spominjalo 400. obletnice Trubarjeve smrti. Platnu je Koporc dal naslov Apoteoza Primoža Trubarja, v svoji slikarski pripovedi pa je izhajal, kot bomo videli v nadaljevanju razprave, iz vedenja o slovenski reformaciji, kakršno je oblikovala in zagovarjala humanistična znanost njegovega časa in kakršno se je ingraviralo v sodobni oziroma moderni slovenski zgodovinski spomin.
V središče platna je Koporc postavil Trubarja, ki s svojo postavo giganta obvladuje celotno slikovno pripoved. Pred Trubarjem leži njegov knjižni opus, v njegovem pogledu, usmerjenem v gledalca, pa lahko prepoznavamo dve Trubarjevi osebni značilnosti, kot se nam kažeta skozi njegov opus in njegovo življenje, namreč veliko odločnost in veliko zahtevnost. V Trubarjevem pogledu lahko vidimo tudi samozavest ter ponos, pa tudi tudi svojevrstno svetniško blaženost, mirno ali bolje pomirjeno distanco do nemirnega dogajanja, ki utegne zaposlovati gledalca. Levico polaga Trubar na svojo prvo knjigo, katekizem, in njen kazalec na svoje prve besede, ki jih je dal natisniti, namreč besede Vsem Slovencom, mir, gnado inu pravo spoznane božje skozi Jezusa Kristusa prosim. Obtem svojo desnico razpira v svetniško, mučeniško držo in z njo kaže na svoja učitelja in podpornika ter svoje sodruge in sopotnike; rečeno v dikciji slike, Trubarjeva desnica kaže na apostole slovenske besede. Se več, Trubar s svojo desnico slovensko besedo kot da ustvarja in s tem ustvarja slovensko domovino samo: nad dlanjo Trubarjeve desnice se namreč kaže pogled na Trubarjev rojstni kraj Raščico in tamkajšnji mlin njegovega očeta.
Z desnico torej kaže Trubar na tržaškega škofa Pietra Bonomo, v čigar šoli seje Trubar menda najprej seznanil z idejami humanizma in zgodnje reformacije. Trubarjeva desnica kaže nadalje na slovenske reformatorje, med njimi menda tudi na prevajalca biblije Jurija Dalmatina ter na enega izmed protestantskih duhovnikov, pre-dikantov, čigar obraza Koporc pomenljivo ni izrisal, da bi s tem pokazal na bistvo poslanstva, ki so mu bili reformatorji zavezani: ne uresničevanje osebnih hotenj, pač pa oznanjevanje evangeljskega sporočila. Enako kakor Trubar, imata tudi škof Bonomo ter Trubarjev podpornik štajerski baron Hans Ungnad, ki je upodobljen na
209
ŠTUDIJSKI VEČEJil
sredini, svoji desnici razprti v svetniško držo in se, enako kakor Trubar, obračata h gledalcu. Ungnad, ki je zapustil svojo domovino Štajersko, kjer so vladali katoliški Habsburžani, da bi lahko na Wurttemberškem prosto živel v svoji evangeljski veri, se na Kopor-čevem platnu kaže kot simbol verske stanovitnosti pa tudi politične utopičnosti: vztrajanje v evangeljski veri v upanju, da bo le-to mogoče prosto živeti, je bila v slovenskih deželah v Trubarjevem času pač le utopija. Skupaj z Bonomom, ki ga lahko na platnu razumemo kot simbol krščanske t radicije, iz katere je reformacija seveda izšla, ter v svetniški drži upodobljenim Trubarjem, ki pooseblja slovensko besedo, Ungand sestavlja svojevrstno reformacijsko trojico. Gre za, če govorimo v dikciji Koporčevega platna in v dikciji njegovega sočasnega, tj. modernega razumevanja slovenske reformacije, za
210
SAŠO JERŠE
sveto trojico slovenstva, ki jo sestavljajo krščanska tradicija (Bo-nomo), vztrajanje v utopiji svobodne vere (Ungnad) ter slovenska beseda (Trubar). Osrednje mesto gre pri tem slovenski besedi, na kar kažejo gigantska Trubarjeva podoba ter z velikimi črkami izpisana beseda Abecedarium v spodnjem levem kotu slike, slednjič pa tudi naslov slike same Apoteoza Primoža Trubarja. Še več, tema, s katero imamo opraviti na Koporčevem platnu, je pravzaprav apoteoza slovenske besede ali bolje slovenske Besede.
Slovenska trojica ni brez sovražnikov ali vsaj nasprotnikov niti ne brez usodne, pogubne vizije. Iz levega kota se Trubarju in njegovim že približuje prot¿reformacijska komisija; v dikciji Koporčeve pripovedi bi morali reči celo protislovenska komisija. Povsem v ozadju slike, a obenem v njenem središču, se razpira pogled na Tubingen, kraj Trubarjevega izgnanstva Trubarjev nigdirdom , na drugi, desni strani slike pa se za Trubarjevimi rameni dogaja konec sveta; v dikciji slike bi mogli reči, da se dogaja konec slovenskega sveta. Široka ramena pokončne drže Trubarjeve odločne osebe ter slovenska trojica pa se kažejo, kot lahko beremo na platnu, kot edino jamstvo, da slovenski svet vendarle ne propade in Slovenci vendarle ne postanejo brezdomci, izgubljenci propadlega sveta. Ali je to jamstvo nekaj realnega oziroma realističnega ali pa gre le za nadrealistični privid, pa je vprašanje, na katerega si mora gledalec slike in premišljevalec njenega sporočila odgovoriti sam.
»Greh pred imenom Trubarjevim« -Geneza romantičnega pogleda na slovensko reformacijo
Če se sedaj ozremo čez slovenski znanstveni in publicistični opus o slovenski reformaciji, potem lahko vidimo, daje Koporčeva »Apoteoza Primoža Trubarja« izrazita in izrazito nazorna upodobitev slovenskega pogleda na slovensko reformacijo, kot se je vzpostavil v zadnjih dobrih stotih letih v slovenski humanistiki in sicer v slovenski zgodovinski zavesti. Povedano drugače, Koporčeva »Apoteoza« ni le upodobitev Trubarja in sploh slovenske reformacije, pač pa je obenem tudi upodobitev sodobnega slovenskega pogleda na Trubarja in slovensko reformacijo. In ta pogled je, kakor bomo videli,
211
ŠTUDIJSKI VEČEJil
scela romantičen in v svoji romantičnosti dodobra nadrealističen; in takšen gledano vsaj s st rogega historičnega stališča.
Ob tem moramo poudariti, da je razumevanje slovenske reformacije v slovenskem zgodovinopisju, in sicer v slovenski huma-nistiki, vendarle dovolj deljeno, čeravno vselej pospremljeno z afir-mativnimi ocenami. Na eno stran lahko tako postavimo mnenje Vaška Simonitija, ki v slovenski reformaciji vidi predvsem začetek oblikovanja slovenskega knjižnega jezika, s tem pa oblikovanje tiste osnove, ki je »kasneje vodila k povezovanju razbite narodne skupnosti in k političnemu oblikovanju Slovencev«; identiteta ljudi slovenskega prostora pa da je bila v Trubarjevem času predvsem zaznamovana z okvirom vsakokratne politične skupnosti, tj. s političnim okvirom vsakokratne dežele, in se je tako izpričevala in dokazovala v njihovi deželni zavesti. Nadrugi strani pa lahko vidimo razmišljanja literarnega zgodovinarja Igorja Grdine, ki v Trubarjevem opusu sicer enako kakor Simoniti vidi temeljni kamen slovenske književnosti, vidi pa v njem tudi »tektonski« prelom v slovenski preteklosti. Trubarjev opus da je bil namreč, meni Grdina, odraz nove slovenske stvarnosti, ki se ni ozirala na obstoječe politične meje, pač pa je kot svoj »naravni prostor« videla prostor, v katerem so živeli Slovenci: Trubar da je »nedvoumno opredelil slovansko etnično-kulturno skupnost med Alpami, Panonijo, Furlanijo in Jadranom kot posebno entiteto s samosvojo identiteto«; v 16. stoletju seje tako, še piše Grdina, »jasno artikulirala, formulirala in na ravni knjižnega jezika tudi dejansko vzpostavila samosvoja slovenska skupnostna identiteta«, ki daje bila »dolgo časa [...] povsem nedvoumna povezovalka ljudi v alpsko-jadranskem prostoru«.
Interpretativna razlika je torej dovolj velika, in vendar imata mnenji skupno dvoje. Najprej si delita temeljno znanstveno vedenje o slovenski reformaciji, kakor so ga oblikovali literarni zgodovinarji France Kidrič, Ivan Prijatelj in Mirko Ilupel ter gaje kasneje dopolnil teolog in zgodovinar Jože Rajhman. Njihovo delo je, je zapisal Grdina, »artikuliralo, formuliralo in definiralo mesto Primoža Trubarja tako v slovenski kolektivni zavesti kot v različnih znanstvenih disciplinah«. Ta ugotovitev bi ne mogla biti bolj točna in opozarja na še drugo skupno značilnost obeh zgodovinski mnenj,
212
SAŠO JERŠE
namreč na njun splošni interpretativni okvir. Obe mnenji vidita namreč slovensko reformacijo scela vpeto v slovensko nacionalno zgodovino in ji pripisujeta konstitutivno mesto pri oblikovanju slovenske nacionalne identitete. O slednjem v slovenskem zgodovinopisju in sicer slovenski humanistiki obstaja soglasje, povsem nasprotna pa so si mnenja glede tega, ali je slovensko nacionalno zgodovino videti kot zgodovino moderne besedo uporabljam v historičnem smislu - slovenske skupnosti, »zamišljene« v dolgem 19. stoletju, in kot identitetni okvir, vzpostavljen z moderno slovensko »kolektivno memorijo«, ali pa gre, vse drugače, za zgodovino ljudstva »naše preteklosti«, našega prostora in našega jezika, ki je prav z zapisom svojega, tj. našega jezika, dobilo svojo potrditev in se je v tako potrjeni biti začelo oblikovati v moderni slovenski narod in slednjič moderno slovensko nacijo. Diskusija med zagovorniki ene in druge teze nikakor ni zaključena in se na raziskovalnem polju slovenske reformacije tudi ne odvija, četudi bi utegnile nemara raziskave prav tega področja pojasniti mnoge dileme in tako z dolžno znanstveno erudicijo osvežiti stare artikulacije, formulacije in definicije. Skratka, pogled na slovensko zgodovinopisje in humanistiko in njuno razumevanje in vrednotenje slovenske reformacije nam danes kaže, da ima slovenska reformacija trdno »definirano« mesto v slovenski nacionalni zgodovini ter da stoji na osrednjem, odličnem mestu pod svodom »sveta slovenstva«. Gre za tisti historični svod, ki sega od nas do »nas« oziroma od »nas« do nas: Trubar in slovenski reformatorji so, če si sposodimo misel romunskega zgodovinarja Roumena Daskalova, »zgodnejši 'mi' in mi smo kasnejši 'oni'«. V luči takšnega razumevanja se seveda lahko jasno kaže, kako pod tem historičnim svodom oznanja »Trubarjev program jutranjo zarjo novega dne«, kot je pred dobrimi stotimi leti zapisal France Kidrič.
Leto 1908, leto torej, ko se je slavilo štiristoto obletnico Trubarjevega rojstva, je bilo za opredelitev Trubarjevega mesta in mesta slovenske reformacije v slovenski zgodovinski zavesti in humanističnih znanostih sicer posebej pomembno. Oboje se je namreč tedaj artikuliralo skozi velike akademske in časopisne polemike in formuliralo v zelo različnih akademskih in ideoloških pogledih. In slednjič se je definiralo v nazoru, ki gaje povzel France Kidrič z
213
ŠTUDIJSKI VEČEJil
besedami o Trubarju ter jutranji zarji in novem dnevu. Trubarjevo pisateljsko prvenstvo v slovenskem jeziku sta sicer že v začetku 19. stoletja pripoznala Matija Čop, ki je v Trubarju videl izumitelja kranjskega jezika, ter Jernej Kopitar, kije Trubarja označil za »našega Kolumba«. Konec 19. stoletja, zlasti pa v začetku 20., v času raz-vnetih nacionalnih strasti ter katoliško-liberalnega nasprotja, pa je vrsta korifej slovenske literature in znanosti Trubarjevo pisateljsko prvenstvo stilizirala v narodno in nacionalno. Prvi in najbolj glasen zagovornik takšnega videnja je bil tedaj zagotovo Anton Aškerc. Potem ko je s pesnitvijo Novi svetnik iz let a 1886 oblikoval parabolo na politična in idejna nasprotja svojega časa, parabolo, ki se topi v jedki ironiji, je z epom Primož Trubar, napisanim slabih dvajset let kasneje, ustvaril program, ki ga moremo, ne da bi zares pretiravali, označiti za hagiografskega. Takole je pesnil Aškerc:
Ko svetnik z ozarjenim temenom Tak stojiš visoko pred menoj [...]
Ti si tisti velikan! Med nami prvi bojeval si sveti boj za svetlobo in vesti svobodo in ves narod šel je za teboj.
Ustvarjena je bila s tem podoba Trubarjevega narodnega prvenstva, še več, Trubarjevega narodnega svetništva, ustvarjena brez ironije in potlej ohranjana v polni veri. Da podoba ni bila zgolj metafora, je Aškerc potrdil v polemiki, ki jo je njegov ep sprožil, v hrupni razpravi ob štiristoti obletnici Trubarjevega rojstva pa je zapisal besede: »Naši reformatorji s Trubarjem na čelu morajo biti našim ljudem narodni svetniki kakor je Cehom narodni svetnik Jan Hus!« Aškerčeva podoba Trubarja se je nato globoko vtisnila v slovensko znanstveno in kulturno publicistiko, čeravno ne brez zadržkov, kakršni so bili na primer zadržki Otona Zupančiča svojim vznesenim besedam ob pogledu na Bernekerjevo Trubarjevo plastiko »Glej, mož prepričanja in mož dejanja« je dodal zadržane »Ne mučenik: on, kmečki sin, ne sanja / in Husov naša zemlja ne rodi« ali pa oni Frana Ilešiča, kije menil, daje Trubar storil le, »kar
214
SAŠO JERŠE
je bilo naravno«, ter da je le »moliti in za nebesa skrbeti [...] učil Slovence«. Slednjega, namreč verskega vzgiba Trubarju menda res ni odrekal nihče izmed raziskovalcev in premišljevalcev njegovega življenja in opusa, in vendar je bila v ospredje vselej postavljena Trubarjeva vera v slovenski jezik, vera slovenskega jezika, Trubarjeva slovenska vera sploh: »Mit besede in jezika« daje bilje menil literarni zgodovinar Boris Paternu, »bistvena sestavina reformacije«, torej tudi slovenske reformacije. S pogledom na teološke prvine reformacije, pa naj gre za reformacijo vobče ali Trubarjeve religiozne nazore posebej, je takšna teza zagotovo vsaj diskutabilna, če že ne povsem napačna, očitno pa je, da je slovenska beseda, kakor jo je najprej zapisal Primož Trubar in so jo nato zapisovali slovenski reformatorji, postala in ostaja bistveni, še več, mitski element razumevanja Trubarjeve oziroma slovenske reformacije v modernem in današnjem času. Slovenski narod je, trdi sociolog Marko Kerševan, crealura verbi, ustvarjen z besedo: »Zaradi izjemnega mesta, ki gaje slovenski (knjižni) jezik dobil pri nastajanju moderne slovenske narodne identite kot njen okvir in sredstvo je protestantsko jezikovno in književno delo postalo del slovenske ,kulturne me-morije'.« In še več, kot ugotavlja teolog Edvard Kovač, današnjemu slovenskemu pogledu se Trubarjevo delo ne kaže le kot konstitutivni del njegove preteklosti in njegovega nacionalnega spomina, pač pa kot temelj slovenske nacionalne etike. Skratka, z nekaj pretiravanja lahko moderni, sodobni slovenski pogled na Trubarja in slovensko reformacijo strnemo takole: V začetku je bila beseda in beseda je bila pri Trubarju in beseda je bil Trubar sam. Vse je iz nje nastalo in brez nje ni nič nastalo, kar je nastalega. V njej je bilo slovensko življenje in to življenje je bilo luč ljudi in ta luč sveti v slovensko temo. A tema je še ni zares sprejela.
S tem pa slovenski pogled na Trubarja in sploh slovensko reformacijo razkriva svojo scela romantično naravo. Besedo »romantičen« oziroma «romantika« uporabljam pri tem v njenem historičnem, poetičnem smislu, namreč kot besedo za poskus, da bi »majhnemu dali visoki smisel, običajemu skrivnostno podobo in končnemu sij neskončnega«, če uporabim besede nemškega romantika Novalisa. Prav v pogledu nemških romaniikov na Luthra in
215
ŠTUDIJSKI VEČEJil
sploh nemško reformacijo je namreč mogoče videti paralelo k slovenskemu pogledu na Trubarja in slovensko reformacijo. Novalis, Lessing in Herder, zgodnji nemški romantiki, so namreč Luthra stilizirali v najodličnejši dogodek prebujajoče se, kot so menili, nemške nacije. Pri tem so se navdihovali pri Heglu, s Herderjem pa je romantično videnje nemške reformacije dobilo najbolj vehe-mentne poteze; Herder je bil tako na primer mnenja, daje Luther iz »spanja dvignil velikana«, namreč nemški jezik. S Heinrichom von Treitschke je takšno videnje dobilo nove spodbude; Luther, je na primer pisal von Treitschke, »je narodu v kri vlil železa«. Nemškemu romantičnemu pogledu na reformacijo je moč sicer dokončno pošla sredi 20. stoletja.
Slovenskemu romantičnemu pogledu njegova moč nasprotno še ni pošla. Vera v stvariteljsko moč Trubarjevega slovenskega jezika ter razumevanje jezika kot »najglobjega« in »najzvestejšega«, kot nenadomestljivega zrcala slovenske duhovne podobe, kot današnji pogled na Trubarja in njegovo zapuščino označuje umetnostni zgodovinar Milček Komelj, nam nasprotno razkrivata romantično vero »sveta slovenstva« in vero vanj in se, z drugimi besedami, izkazujeta kot prva dokaza slovenske vere, slovenske nacionalne religije. Trubarjev delež k tako pojmovanemu »svetu slovenstva« in njegovi veri se v luči takšnega pogleda jasno kaže kot »genialen«, kot ga je označil Jože Rajhman, in »neminljiv«, kot ga označuje Marko Kerševan.
»Vsem Slovencom, mir, gnado inu pravu spoznane božje skozi Jezusa Kristusa prosim« - Trubarjevo pavlinsko krščanstvo
»Grešili smo pred imenom Trubarjevim. In zakaj? Zato ker smo ga do danes sodili edino z verskega in protiverskega stališča. In poslednje je bilo veča krivica za moža, ki je stal samo na verskem stališču, ker se v tedanji dobi na drugo postaviti ni mogel.« S to mislijo pa je v t ist em pomembnem letu 1908 svoj esej z naslovom O kulturnem pomenu slovenske reformacije začel Ivan Prijatelj in z njo opozoril na z idejami svojega časa prežete ocene o Primožu Trubarju, njegovem delu in njegovem času, ne da bi se tudi sam mogel idejam
216
SAŠO JERŠE
svojega časa scela izviti in se jim hotel povsem odreči. In čeprav so ideje Prijateljevega časa, kakor so se oblikovale v tedanjem katoliškem taboru na eni strani ter liberalnem na drugi ideje same ter njihovo ideološko oziroma politično nasprotje danes bodisi le še muzealne bodisi trdna osnova romantičnega slovenskega spomina, to ne jemlje aktualnosti Prijateljevim besedam. Nasprotno, s pogledom na romantično slovensko stališče, postavljeno na temelje slovenske vere, s katerega se danes najprej presoja in vrednoti slovensko reformacijo, nas Prijateljeve besede silijo k vnovičnemu razmisleku. Namreč, ali ni prav presojanje in vrednotenje Trubarja in slovenske reformacije s takšnega romaničnega slovenskega stališča tisti »greh pred imenom Trubarjevim« in tista velika »krivica« do moža, ki je stal samo na verskem stališču, ker se na drugo postaviti ni mogel?
Ob tem moramo reči najprej dvoje. Najprej moramo pripoznati Trubarjevo slovenstvo, kakor ga je izrazil s svojimi prvimi slovenskimi besedami, ki jih je dal natisniti - besedami Vsem Slovencom, mir, gnado inu pravu spoznane božje skozi Jezusa Kristusa prosim in ga je vedno znova izpričal v svoji veliki skrbi za rojake in ga potrdil s svojim izjemnim angažmajem za svoj slovenski jezik. O takšnem Trubarjevem slovenstvu priča ves njegov opus, opus njegove besede in njegovih dejanj. A če se pozorno sklonimo nad ta Trubarjev opus, potem moramo, drugič, videti tudi, da ob motrenju Trubarjevih vzgibov in motivov in slednjič uspehov nikakor ne more biti najbolj pomembno - kot izhaja iz romantičnega pogleda -, kdo vse so mogli biti Slovenci, ki jih je Trubar nagovarjal in med katere je seveda prišteval tudi sebe, in kdo vse so mogli biti njegovi rojaki in kdo vse je mogel razumeti njegovo zapisano besedo in kakšna je ta bila in kdo vse si je mogel obetati dobrobit njegovih dejanj in kdo pač ne. Vse to so lahko pomembna vprašanja tako zgodovinopisja kakor sicer humanističnih znanost i in to so brez dvoma pomembna vprašanja slovenskega spomina. In vendar, če bi se ustavili le ob teh vprašanjih, ali bi ne »grešili« pred imenom Trubarjevim in mu ne delali »krivice«?
Ko gre namreč za Trubarjev opus, gre za mnogo več. Ne gre le za vprašanja, ki so, če se izrazim s Trubarjevimi besedami oziroma besedami njegovega pobožnega časa, le od tega sveta. Gre za mnogo
217
ŠTUDIJSKI VEČEJil
več, gre za verska vprašanja oziroma versko stališče, na katerem je, kot je pisal Ivan Prijatelj, Trubar edino mogel stati. Gre za stališče kristjana. Takšno stališče v Trubarjevem času, kakor tudi sicer nikoli, seveda ni bilo edino možno, kot je menil Prijatelj. Vse drugače, imelo je rivala, ki gaje Trubar imenoval mameluško krščanstvo, vera besede brez razumevanja, prepričanja in srčnosti, in imelo je sovražnika, pa naj so bili to papež in papežniki ali pa Turki. In vendar se je Trubar nemara res mogel postaviti le na krščansko stališče, in sicer zat o, ker je bilo to stališče njegove vere, upanja in zaupanja: »Vera je srčno, gotovo in trdno zaupanje v Božje reči«, je pisal v svoji pridigi o veri, je trdno zanašanje na »Božjo preprosto, golo obljubo«. Na takšnem stališču je Trubar samozavestno, kot govori njegov opus, in ves svoj čas, kot je trdil sam, vztrajal. Pod svojo podobo iz leta 1578, ki jo je vrezal Jakob Lederlein in je bila prvič objavljena v delu Ta celi noui Testament, je dal postaviti besede iz psalma: Moje zaupanje, Gospod, od moje mladosti. Ne zavrzi me v času starosti, ko gre moja moč h koncu, me ne zapusti (Ps 71,5,9). To so besede vernika, človeka, ki verjame ali bolje hoče verjeti. In ker hoče verjeti, dela. Bojuje svoj boj in teče svoj tek: »Če me vnovič pokličete in se hočete z mano zavoljo Kristusa spustiti v vsakršno nevarnost, tedaj sem se dolžan pokoriti Vašemu klicu, pa naj me stane telo in življenje. To hočem storiti.« Tako je pisal Trubar protestantskim stanovom na Kranjskem, potem ko ga je ukaz kranjskega deželnega kneza in cesarja Ferdinanda 1. pognal v begunstvo.
Trubarjev izbor besed psalmista, postavljenih pod njegovo podobo, tako menda ni samo priložnosten, podoba pa je tudi sicer posebej povedna. Na njej se nam Trubar kaže v resnobni, mirni ali bolje pomirjeni drži človeka s knjigo in človeka knjige, učenjaka, rekli bi celo humanista. V humanistični maniri je namreč na rob podobe svojemu imenu dal postaviti še tretje ime, Carniolanus, torej Kranjec, s čimer je, tedaj že za vedno v svojem nigdirdomu, pokazal na svoj izvor, če že ne tudi na svojo deželno, torej politično zavest. O knjigi, ki jo Trubar na tej svoji podobi drži v rokah, lahko sicer prav tako samo ugibamo, in vendar smemo prepričani v njegovo pobožno naravo, kot se nam kaže iz njegovih spisov, verjeti, daje knjiga Sveto pismo, morda prav Ta celi noui Testament.
218
SAŠO JERŠE
To se nam more zdeti še posebej verjetno, če se ozremo na Trubarjeve verske nazore oziroma na njegovo teologijo. V njej je, kot je v svojih študijah pokazal Jože Rajhman, videti teologijo križa, theologia crucis, tj. pripoznavanje Kristusovega trpljenja in vstajenja kot osrednjega dogodka v zgodovini človeštva ali bolje človeka, kot izpolnitev njegove zgodovine oziroma kot njeno dopolnitev. Gre za, kot smemo reči v duhu tega nazora, izjemen dogodek, ki je izven zgodovine in je Božja milost. Da pa bi bil človek deležen te Božje milosti, mora verovati. Vera je, je pisal Trubar v svojem osrednjem teološkem besedilu, Eni dolgi predguvori, »koker ena roka, mošna oli ana druga posoda, s katero mi Jezusevo blagu primemo ali vzamemo,« je posoda torej, s katero človek sprejme Božjo milost. »Tako vero dobite od Boga skuzi tu poslušane te besede božje inu skuzi te vsakdane molitve«, je še pisal v tem svojem predgovoru, v pridigi o veri pa tudi: »Brez Božje besede ne more biti prave vere. Božja beseda in prava vera morata biti vselej skupaj; beseda je temelj, na kat erega se vera naslanja in na katerem gradi.« Trubar je v svojih teoloških razmišljanjih izhajal torej iz dejstva Božje milosti na eni strani, ki se zavoljo Kristusove smrti in vstajenja razliva nad vse ljudi, ter Božje besede na drugi, ki o tem Kristusovem zasluženju priča in človeku šele odpira pot do Božje milosti same. Z drugimi besedami, Božja beseda človekovo vero utrjuje, predvsem pa očiščuje in jo dela pravo: »Prava krščanska vera v človeku ustvari take dobre navade in mišljenje in ga popolnoma spremeni. Iz nespametnega postane moder, iz grešnika naredi svetnika, skratka, iz pekla ga postavi v nebesa.« Trubar se v svojih teoloških razglabljanjih tako izkazuje naj to poudarim, čeravno se utegne zdeti samoumevno - kot izrazit krščanski mislec, orator, molivec, ki želi ves slediti sporočilu evangelijev ter razmišljanjem in naukom apostola Pavla. Z drugimi besedami, Trubarja moremo videti kot izrazitega pavlinskega kristjana. Ne samo, daje s Pavlom, zlasti z njegovim prvim pismom Korinčanom, utemeljil svoje prevajalsko delo, ter da je Pavla sicer videl kot najpomembnejšega razlagalca Svetega pisma; Pavlova pisma so, je pisal v svojem posvetilu k Svetega Pavla listuvi, »nedopovedni nebeški zaklad«. Ne le to, tudi dikcija Trubarjevih pisanj je zelo podobna Pavlovi. Pa ne le dikcija pisanj, tudi nameni pisanj so scela Pavlovi.
219
ŠTUDIJSKI VEČEJil
Trubar in slovenski reformatorji so se s svojim slovstvenim in sploh pastoralnim delom vendarle obračali ne le na katoliško in po njihovem mnenju krivoverno, /¿//verno ljudstvo, pač pa podobno kot Pavel in apostoli na sicer menda dobro in bogaboječe, pa vendar maloverno, prazno verno in vraževerno, celo pogansko ljudstvo. To ljudstvo pravega svetopisemskega sporočila dotlej še ni bilo slišalo ali ga bralo in je tako ostajalo s prazno posodo vere, torej v prazni veri na Božjo milost in slednjič na zveličanje. Ob koncu časov, ki da je bil vse in vse bližji, kot so menili Trubar in njegovi, so morali biti nepoznavanje in nevednost ali ignoranca glede prave krščanske vere posebej usodni, naravnost pogubni, in zato prvi razlog za misijonarski angažma pravih kristjanov: evangeljsko in pavlinsko sporočilo samo ter zavest o skorajšjem koncu sveta sta Trubarja in reformatorski krog, iz katerega je izšel, in sicer slovenske reformatorje spodbudila k njihovemu misijonarjenju, jim dajala poguma zanj in odločnosti, da pri njem vztrajajo, čeravno izpostavljeni velikim oviram in velikim tveganjem. V tem smislu moremo razumeti tudi Trubarjeva, na prvi pogled sicer povsem brezupna naprezanja v zvezi s Cerkovno ordningo, ki je bila res tako zelo daleč od tega, da bi lahko polno zaživela, in vendar je bila obenem tako poln odraz Trubarjeve želje, da vzpostavi pravo in pristno krščansko skupnost; Trubar je vendarle želel bili najprej Božji služabnik, ki gradi Kristusovo cerkev tako, da oznanja Božjo besedo v ljudem razumljivem jeziku. Oznanjevanje evangelija, kar seveda predpostavlja naprezanje za življenje po evangeliju, je namreč temeljna značilnost pavlinskega krščanstva: »S srcem namreč verujemo in tako smo deležni pravičnosti, z usti pa izpovedujemo vero in tako smo deležni odrešenja«, piše apostol Pavel v pismu Rimljanom (Rim 10,8). V prvem pismu Korinčanom pa Pavel pravi: »Vsem sem postal vse, da bi jih nekaj pridobil. Vse pa delam zaradi evangelija, da bi imel delež pri njegovi obljubi. « (1 Kor 9,22) In tako tudi Trubar. Seveda je Trubar svoje poslanstvo videl v tem, da živi in dela kot slovenski reformator oziroma kot reformator njemu prelubih Slovencev, in iz vere v to svoje poslanstvo je izvajal svoje odločitve in dejanja in še prej svoja hotenja. In vendar, če naj skušamo videti Trubarjevo vero in njegova hotenja z njegovega verskega, torej krščanskega stališča, potem moramo imeti pred očmi,
220
SAŠO JERŠE
daje sporočilo, ki naj gaje Trubar oznanjal, onstran človekove vere in njegovih hotenj in seveda tudi onstran njegovih dejanj; je onst ran zgodovine; krščanska resnica je singularna v svojem sporočilu »Ni ga tukaj. Vstal je, kakor je rekel.« (Mt 28,6) in univerzalna po svoji naravi: »Ni več ne Grka ne Juda, ne obrezanega ne neobrezanega, ne barbara ne Skita, ne sužnja ne svobodnega, ampak vse in v vseh je Kristus.« (Kol 3,11). Ali drugače, z besedami francoskega filozofa Alaina Badiouja: »[Krščanske resnice] ne avtorizira nobena identiteta in tudi sama ne konstituira nobene identitete. Ponujena je vsem oziroma namenjena vsakomur.«
Ker je torej, kot lahko vidimo iz njegovih spisov, stal na takšnem verskem stališču, je Trubar lahko zavzel pomirljivo, spravljivo in menda res celo povezujočo držo v razpravah o perečih teoloških vprašanjih, ob katerih so se razhajale različne reformacijske smeri. In mogoča mu je bila njegova »eklektična odprtost«, ki jo v njegovem opusu prepoznava Jonatan Vinkler. Se več, spravljiva teološka drža in siceršnja intelektualna odprtost sta mu bili conditio sine qua non za oznanjevanje prave krščanske vere.
Občutek poklicanosti k oznanjevanju prave krščanske vere in želja, oblikovati pristno krščansko skupnost med prelubimi Slovenci, tj. oblikovati »cerkev slovenskega jezika«, ter zavest o možnostih za njeno življenje, ki je nemalokrat presegala življenje samo, so zaznamovali Trubarjevo religioznost in religioznost njegovih sopotnikov. In bili so torišča za nastanek Trubarjevega izvirnega in izjemnega, nemara res genialnega opusa. Rajhmanovo misel o Trubarjevi genialnosti je torej vzeti zares. Razumemo naj jo v polnem pomenu besede genij, kot označbo izjemnega in izvirnega Trubarjevega duha, ki pav očeh Trubarja kristjana, ni mogel biti njegov, pač pa Kristusov. V čem je bilo tedaj Trubarjevo slovenstvo? Ni bil to le klic poganom, poklicanim k svetosti? Ali ni tega klica slišati že v prvih slovenskih besedah, kijih je Trubar dal natisniti, besedam Vsem Slovencem gnado, mir, milost inu pravo spoznane božje skozi Jezusa Kristusa prosim? In ustavimo naj se tudi ob tisti veri, ki je v Trubarju videla in še vidi svetnika. Ali ni v Trubarju res videti svetnika? Pa ne svetnika, za kakršnega gaje razglasil Aškerc in ga moremo v slovenski veri častiti in mu slediti do danes, pač pa svet nika v pavlinskem smislu in s tem
221
ŠTUDIJSKI VEČEJil
v Trubarjevem lastnem, kot scela religioznega, pobožnega človeka, človeka, ki želi verovati prav in prav tudi živeti. Saj Trubar pravi sam: »Prava krščanska vera iz grešnika naredi svetnika, iz pekla ga postavi v nebesa.«
Slovenska reformacija med romantičnim kladivom in krščanskim nakovalom - Sklep
»Biti romantičen ni nič drugega kakor stopnjevati kvaliteto,« je zapisal Novalis. In prav tak, ves romantičen, je sodobni slovenski pogled na slovensko reformacijo; Trubarja in njegovo kvaliteto in sicer kvaliteto slovenske reformacije je povzdignil na raven narodne genialnost in nacionalnega svetništva. Oboje pa ima svoje meje. To so meje krščanske resnice, kot jo razodevajo evangeliji ter pisma apostola Pavla. In le v luči te resnice moremo, kot smo skušali pokazati v tej razpravi, razumevati Primoža Trubarja in slovenske reformat orje in njihov misijonarski reformacijski angažma. Kot nam namreč kaže njihov knjižni in pastoralni opus, so bili slovenski reformatorji zavezani edinole krščanski resnici, še več, morali so ji biti edinole zavezani, če seji niso hoteli izneveriti in se s tem izneveriti poslanstvu, ki so ga imeli za svojega. Temelj krščanske resnice pa je prepričanje, da Bog, o kat erem piše Biblija in ki ga je Kristus imenoval Oče, človeka brezpogojno ljubi; in je prepričanje, da je učlovečenje, smrt in in vstajenje božjega Sina edino, kar človekovo življenje sploh osmišljuje; in je prepričanje, daje mogoče ob branju Biblije in z molitvijo Boga osebno spoznati in se mu tako približati; in je prepričanje, da je smisel človekovega družbenega življenja mogoče zadobiti le v konceptu krščanske ljubezni, tj. caritas. In slednjič je prepričanje o prepričanju samem: namreč, da krščanska vera ni izven časa in sveta ali nemara celo zoper svet, pač pa, da se po poti razuma in empatije oblikuje v času za svet, tj. v konkretnem historičnem času za konkretno historično okolje.
Spoznati Trubarja-reformatorja in slovensko reformacijo, ju razumeti in empatično počastiti je torej mogoče le ob pripoznavanju krščanskega horizonta, v katerem sta se oblikovala; spoznati ju je mogoče le v njunem lastnem, tj. krščanskem konceptu. Da bi bilo to
222
SAŠO JERŠE
zares mogoče, pa je potrebno odložiti romantično kladivo, s katerim se kleše sodobni oziroma moderni torzo slovenske reformacije, in pripoznati je krščansko nakovalo, na katerega so bila napeta vera in hotenja slovenskih reformatorjev. V spoznavanju njihovo vere in njihovih hotenj pa moramo Trubarju in sicer slovenskim reformatorjem seveda verjeti na besedo; verjeti jim moramo na njihovo slovensko besedo.
Post scriptum
Sledeč sporočilu torej, ki so mu bili zavezani slovenski reformatorji, bi morali podobo Primoža Trubarja in slovenske reformacije izrisati precej drugače, kakor je to po navdihu svojega časa storil Leon Koporc. V osrednjo, glavno ploskev bi mogli postaviti temeljno sporočilo krščanstva, namreč sporočilo o Kristusovem vstajenju »Ni ga tukaj. Vstal je, kakor je rekel.« (Mt 28,6) , sporočilo, ki je bilo sicer eden najbolj priljubljenih prizorov protestantske umetnosti. V desno krilo bi mogli postaviti Trubarja, vernika, čigar vera in hotenja so scela in trdno temeljila na tem krščanskem sporočilu; Trubarja torej kot simbol krščanske stanovitnosti. V levo krilo pa bi morali postaviti Trubarjevo velikansko delo: pričevanje za krščansko resnico v slovenskem jeziku.
IZBRANI VIRI IN LITERATURA
Blickle Peter, Kunisch Johannes (ur.), Kommunalisierung und Christianisierung Voraussetzungen und Folgen der Reformation 1400 1600 (Berlin 1988).
Heinrich Bornkamm, Luther im Spiegel der deutschen Geistesgeschichte Mit ausgewählten Texten von Lessing bis zur Gegenwart (Heidelberg 1955).
Blicke Peter, »Reformation und Freiheit«, Die frühe Reformation in Deutschland, ur. Moeller, 35-53.
Brady Thomas A. idr. (ur.), Die deutsche Reformation zwischen Spätmittelalter und Früher Neuzeit (München 2001).
223
ŠTUDIJSKI VEČEJil
Brady Thomas A., Heiko A. Oberman, James D. Tracy (ur.), Handbook ofEuropean History 1400 1600: Late Middle Ages, Renaissance and Reformation, Vol. 1, Sbructures and Asserlions, Leiden idr. 1994; isti (ur.), Handbook of European Ilistory 1400-1600: Late Middle Ages, Renaissance and Reformation, Vol. 2, Visions, Programs, Outcomes (Leiden idr. 1995).
Elze Theodor, Primus Truhers Briefe (Tübingen 1897).
Dolinar France Martin, »Cerkvene razmere na Slovenskem v 16. stoletju«, lil. Trubarjev zbornik, ur. Jakopin idr., 148 J56.
Dolinar Darko idr. (ur.), Družbena in kulturna podoba slovenske reformacije (Ljubljana 1986).
Giesemann Gerhard, »Der 'Feind' im protestantischen Kirchenlied. Reformatorisches Bekenntnis bei Trubar aus der Perspektive des Geistlichen Liedes«, Šestnajsto stoletje, ur. Pogorelec, Koruza, 181 197.
Grafenauer Bogo, »Poglavitne komponente slovenske zgodovine v 16. stoletju in njihova povezanost«. Šestnajsto stoletje, ur. Pogorelec, Koruza, 43-52.
Grdina Igor, »Do 'fine moke 00' mleto Trubarjevo vprašanje«, Stati inu obstati, Revija za vprašanjaprotestantizma, 3-4/2006, 202-235.
Grdina Igor, »Reformacijski tokovi na Slovenskem«, Zgodovinski časopis, 1-2/ 2007, 59-74.
Grdina Igor, »Primož Trubar na evropski karti duha«, Primož, Trubar, ur. Lozar Stamcar, 9 17.
Grdina Igor, Jonatan Vinkler idr. (ur.), Zbrana dela Primoža Trubarja, knj. I (Ljubljana 2004 ).
Greengrass Mark, The Longman Companion to The European Reformation, c. 1500 1618 (London, New York 1998).
Grmič Vekoslav, »Korenine Trubarjeve teološke misli«, Šestnajsto stoletje, ur. Pogorelec, Koruza, 129-138.
Guggisberg Hans R. (ur.), Die Reformation in Deutschland und Europa: Interpretationen und Debatten (Heidelberg 1993).
Flamm Berndt, »Warum wurde für Luther der Glaube zum Zentralbegriff des Christlichen Lebens?«, Die frühe Reformation, ur. Moeller, 103-127.
Ilešič Fran, Trubarjev zbornik (Ljubljana 1908).
Jakopin Franc idr. (ur.), III. Trubarjev zbornik, Prispevki z mednarodnega znanstvenega simpozija Reformacija na Slovenskem ob štiristoletnici smrti Primoža Trubarja (Ljubljana 1996).
Janko Anton (ur.), Slovenci v evropski reformaciji šestnajstega stoletja (Ljubljana 1986).
224
SAŠO JERŠE
Jerman Frane, »Idejne prvine reformacije«, Šestnajsto stoletje, ur. Pogorelec, Koruza, 121-128.
JeršeSašo, Vera in hotenja, Študije o Primožu Trubarju in njegovem času (Ljubljana 2009).
Kerševan Marko, »Protestanlizem in slovenska ljudska religioznost v 16. stoletju«, Slovenci v evropski reformaciji, ur. Janko, 91-104.
Kerševan Marko, »Slovenci in protestantizem danes«, Protestantizem, ur. Kerševan, 13-57.
Kerševan Marko, »Trubarjeva reformacija. Primož Trubar v kontekstu reformacijske teologije«, Veram hotenja, ur.Jerše, 196 214.
Kerševan Marko (ur.), Protestantizem, slovenska identiteta in združujoča se Evropa (Ljubljana 2006).
Kidrič France, Primož Trubar (Ljubljana 1951).
Kluge R.-D. (ur.), Ein Leben zwischen Laibach und Tübingen. Primus Trüber und seine Zeit. Intentionen, Verlauf und Eolgen der Reformation in Württemberg und Innerösterreich (München 1995).
Koruza Jože, »Die literarische Forme der Predigten Primus Trubers«, Ein Leben zwischen Laibach, ur. Kluge, 268 277.
Kos Janko, »Trubers Begründung des slowenischen Schrifttums und die metaphysische Wende in der Theologie Luthers«, Ein Leben zwischen Laibach, ur. Kluge, 258 267.
Kos Janko, Duhovna zgodovina Slovencev (Ljubljana 1996).
Kos Janko, Slovenci in Evropa (Ljubljana 2007).
Kurillo Andrej, »Religija in nacionalizem«, Protestantizem, ur. Kerševan, 59-74.
Kuzmič Franc, »Književnost in teologija Primoža Trubarja«, Primož Trubar, ur. Lozar Stamcar, 31 35.
Loserth Johann, Die Reformation und Gegenreformation in den innerösterreichischen Ländern im 16. Jahrhundert (Stuttgart 1898).
Lozar Stamcar Maja (ur.), Primož Trubar 1508-1586, Ob petstoletnici rojstva (Ljubljana 2008).
Melik Vasilij, »Mesto reformacije v slovenski zgodovini«, Šestnajsto stoletje, ur. Pogorelec, Koruza, 15-19.
Melik Vasilij, »Der Einfluß der Reformation auf den I'rozeß der sozialen Affirmation der slowenischen Sprache«, Ein Leben zwischen Laibach, ur. Kluge, 186 190.
Mihelj Sabina, »Protestantizem in slovenski nacionalizem. Analiza medijskih reprezentacij ob dnevu reformacije (1992 2003)«, Protestantizem, ur. Kerševan, 75 142.
225
ŠTUDIJSKI VEČEJil
Mörke Olaf, Die Reformation Voraussetzungen und Durchsetzung (München 2005)
Moeller Bernd, Die frühe Reformation in Deutschland als Umbruch (Heidelberg 1996).
Neweklowsky Gerhard idr. (ur.), Protestantizem pri Slovencih Protestantismus bei den Slowenen (Wien 1984).
Orožen Franc, »Reformacija in proti reformacija na Kranjskem«, Stati inu obstati, Revija za vprašanjaprotestantizma, 1-2/2005, 185 210.
Pahor Daša, »Protestantska umetnost na Slovenskem v 16. stoletju«, Vera in hotenja, ur. Jerše, 143 161.
Paternu Boris (ur.), Protestantism and the Emergence of Slovene Literature, Slovene Studies, 1-2/1984.
Po-chia Hsia Ronnie (ur.), A Companion to the Reformation World (Maiden idr. 2004).
Pogačnik Jože, »Kulturološki model reformacije v jugovzhodni Evropi«, Šestnajsto stoletje, ur. Pogorelec, Koruza, 75 91.
Pogačnik Jože, »Begriffsbestimmung der Kultur in der slowenischen Reformation«, Ein Leben zwischen Laibach, ur. Kluge, 211 225.
Pogorelec Breda, Jože Koruza (ur.), Šestnajsto stoletje v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Obdobja 6 (Ljubljana 1986)
Pörtner Regina, »Confessionalisation and Ethnicity. The Slovenian Reformation and Counter-Reformation in the 16th and 17th Century«, Archiv für Reformationsgeschichte, 93/2002, 239 278.
Press Volker, »Württemberg und Österreich in der zweiten Hälfte des 16. Jahrhunderts. Der Hintergrund des Wirkens von Primus Trüber«, Slovenci v evropski reformaciji, ur. Janko, 125 148.
Prijatelj Ivan, O kulturnem pomenu slovenske reformacije (Ljubljana 1908).
Raeder Siegfried, »Primus T'rubers Lehre vorn Abendmahl«, Slovenci v evropski reformaciji, ur. Janko, 149-164.
Raeder Siegfried, »Die theologische Orientierung slowenischer Reformatoren«, III. Trubarjev zbornik, ur. Jakopin idr., 73-85.
Rajhman Jože, »Analiza dveh predgovorov«, Šestnajsto stoletje, ur. Pogorelec, Koruza, 151-157.
Rajhman Jože, »Razvoj Trubarjeve teološke misli (1557-1575)«, Slovenci v evropski reformaciji, ur. Janko, 165-172.
Rajhman Jože, »Pogled katoliške teologije na slovensko reformacijo«, III. Trubarjev zbornik, ur. Jakopin idr., 86-92.
Rajhman Jože (ur.), Pisma Primoža Trubarja (Ljubljana 1986).
226
SAŠO JERŠE
Rajhman Jože (ur.). Pisma slovenskih protestantov (Ljubljana 1997).
Rajšp Vinko, »Družbeni nazori slovenskih reformatorjev in družbena podoba slovenske reformacije«, 111. Trubarjev zbornik, ur. Jakopin idr., 93-100.
Rajšp Vinko idr. (ur.), Die Reformation in Mitteleuropa - Beiträge anlässlich des 500. Geburtstages von Primus Trüber 2008 [...] (Ljubljana, Dunaj 2011).
Rupel Mirko, »Primož Trubar in Formula Concordiae«, Drugi Trubarjev zbornik, ur. Rupel, 65 112.
Rupel Mirko, Primož Trubar, življenje in delo (Ljubljana 1962).
Rupel Mirko (ur.). Drugi Trubarjev zbornik Ob stiristoletnici slovenske knjige (Ljubljana 1952).
Rupel Mirko, Branko Berčič (ur.), Slovenski protestantski pisci (Ljubljana 1966)
Sakrausky Oskar, »Die theologische Bedeutung der Bibelübersetzung Jurij Dalmatins«, Carintbial, 171/1981, 159-170.
Sakrausky Oskar, »Die europäische Bedeutung der Reformation in Slowenien«, III. Trubarjev zbornik, ur. Jakopin idr., 101 109.
Sakrausky Oskar (izd.), Deutsche Vorreden zum slowenischen und kroatischen Reformationswerk (Wien 1989).
Saria Balduin, »Die Reformation im südslawischen Raum«, Kirche im Osten, Studien zur osteuropäischen Kirchengeschichte und Kirchenkunde, 12/1969, 58-77.
Scherber Peter, »Primož Trubar, der Protestantismus und die Türken. Zum politischen und theologischen Hintergrund von Trubars letzter Reise in die Heimat«, Šestnajsto stoletje, ur. Pogorelec, Koruza, 171 180.
Scherber Peter, »Abwehr oder Missionierung der Türken? Kulturelle Konzepte zur Zeit des Religionsfriedens als Entstehungsbedingungen der slowenischen Literatur und Sprache«, Ein Leben zwischen Laibach, ur. Kluge, 147 159.
Schilling Heinz, »Die konfessionelle Entwicklung im Reich zwischen 1555 1600«, Ein Leben zwischen Laibach, ur. Kluge, 37-45.
Schilling Heinz, »Reformation oder Gipfelpunkt eines Temps des Reformes«, Die frühe Reformation in Deutschland als Umbruch, ur. Bernd Moeller, Schriften des Vereins für Reformationsgeschichte 199, Heidelberg 1996, 13 34.
Schindling Anton idr. (ur.), Primus Trüber 1508-1586 - Der slowenische Reformator und Württemberg (Stuttgart 2011).
Schmidt Georg, »Luther und die frühe Reformation ein nationales Ereignis?«, Die frühe Reformation in Deutschland als Umbruch, ur. Bernd. Moeller, Schriften des Vereins für Reformationsgeschichte 199, Heidelberg 1996, 54-75.
Schmidt Heinrich Richard, Konfessionalisierung im 16. Jahrhundert (München 1992).
227
ŠTUDIJSKI VEČEJil
Schorn-Schotte Luise, Die Reformation. Vorgeschichte, Verlauf Wirkung (München 1996).
Schwärt Reinhard, »Die Umformung des religiösen Prinzips der Gottesliebe in der frühen Reformation, Ein Beitrag zum Verständnis von Luthers Schrift 'Von der Freiheit eines Christenmenschen'«, Die frühe Reformation in Deutschland als Umbruch, ur. Bernd Moeller, Heidelberg 1996, 128 156.
Spicer Andrew, »Confessional Space and Identity in Central and Eastern Europe«, Formierung des konfessionellen Raumes in Ostmitteleuropa, ur. Evelin Wetter, Stuttgart 2008, 335-342.
Stele France, »Vloga reformacije v naši umetnosti zgodovini«, Drugi Trubarjev zbornik, ur. Rupel, 119-150.
Scribner Robert, The German Reformation (London 1986).
Šmitek Zmago, »Trubar in Turki«, Šestnajsto stoletje, ur. Pogorelec, Koruza, 159169.
Stuhec Marko, »Nekatera izhodišča sodobnega zgodovinopisja o reformaciji«, Vera in hotenja, ur. Jerše, 33 44.
Vinkler Jonatan, »Primož Trubar in scliwenckfeldijanstvo«. Vera in hotenja, ur. Jerše, 243 254.
Vitorovič Nenad Hardi, »Protestantizem v polemikali ob štiristoletnici Trubarjevega rojstva«, Protestantizem, ur. Kerševan, 217 263.
Vitorovič Nenad Hardi, »Protestantska'politična teologija':Jürgen Möllmann, Miroslav Volf, Eberhard Jüngel«., Protestantizem, ur. Kerševan, 265-324.
Vitorovič Nenad, »Politične razsežnosti Trubarjeve reformacijske misli«. Vera in hotenja, ur. Jerše, 273-284.
Evelin Wetter, »Formierung des konfessionellen Raumes in Ostmitteleuropa. Einführung«, Formierung des konfessionellen Raumes in Ostmitteleuropa, ur. ista, Stuttgart 2008, 9 21.
Ziherl Boris, »Družbeno-politični temelji reformacijskega gibanja na Slovenskem«, Drugi Trubarjev zbornik, ur. Rupel, 7-14.
Zupan Sabina, Umetniški opus Leona Koporca, diplomska naloga (Ljubljana 2004).
Žvanut Maja, »Prelubi Slovenci, njihova vera, pobožnost in praznoverje«. Vera in hotenja, ur. Jerše, 133-142.
228
SYNOPSES, ZUSAMMENFASSUNQEN
was made in 1986 on the 400th anniversary of Trubar's death and presents Trubar's portrait, his Reformation opus and his life in a formal surrealist style. As is seen from an iconographic analysis of the painting, the artist followed exactly standard knowledge about the Slovene Reformation as this took shape in Slovene humanistic studies in the period from the end of the 19th century and was deeply engraved in the Slovene historical or rather cultural memory. As regards the historical context in which it was formed, and as regards its emphases in content, this knowledge can be characterized as completely romantic. In Slovene humanistic studies and as seen particularly clearly in the Slovene historical memory, Trubar and the Slovene Reformers have been given the role of "national saints", while a fundamental role is attributed to the Slovene Reformation in shaping the Slovene national being, and even more so, Slovene national ethics. In this process, the historical and religious framework in which the Slovene Reformation took shape is almost entirely overlooked, as is also the original Christian message, to which Trubar and the Slovene Reformers were exclusively bound. This article firstly undertakes an analysis of the origin of the romantic view of the Slovene Reformation and its essential emphasis. It then analyzes the fundamental theological premises held by Trubar and the Slovene Reformation; these were the premises of Pauline Christianity, as the author ascertains.
UDC 274(497.4 Prekmurje)"17" Franc Kuzmic
Protestantism among Hungarian Slovenes from the beginnings to the Patent of Toleration
The article provides a condensed description of the beginnings and development of Protestant ism and Protestant literature among Hungarian Slovenes, i.e. among Slovenes in Prekmurje under Hungarian rule. The survey extends to Joseph IT's Patent of Toleration (1781), which came into force in Prekmurje only in 1783. The treatment of this topic is divided according to the three territorial regions (Radgona and its surroundings; Lendava and its surroundings; upper Prekmurje or Goricko), since events differed according to important particularities. The Protestant Counts of Banffi invited a printer to Lendava, the first on the territory of Slovenia at that time. In Prekmurje, Calvinism spread as well. During the period of the Counter-Reformation (from 1599), the astronomer Kepler was one of the refugees faithful to Protestantism in Petanjci, on the estate of the nobleman Nadasdy. At the end of the 17th century almost half the Hungarian Slovenes continued in the Protestant faith, although they lacked priests and teachers. In 1732 the army captured the last Protestant churches in Prekmurje. Some of the believers emigrated to Hun-
391
SYNOPSES, ZUSAMMENFASSUNQEN
gary, while others attended divine service at least twice a year in the so-called designated places far away in Hungary. Stevan Küzmic, a priest among the Slovene emigrants in the region of Surd, published his translation of the New Testament in the Prekmurian standard language in 1771.
UDC 271.2-726.2:929 Katzenstein F.K.
France M. Dolinar
The Bishop of Ljubljana Franc Kazianer's reform endeavours
and Trubar
Two legends about the Ljubljana bishop Franc Kazianer von Katzenstein became entwined in literature: according to one he was "theologically uneducated, weak in character and faith", according to the other at least a Protestant sympathizer if not an outright Protestant. The article presents Bishop Kazianer in the broader context of happenings in the Church, the empire and concretely in Slovenia, which entirely contradicts the above two legends.
Kazianer's activity in the Ljubljana diocese coincided with the final serious attempt by the Roman Catholic Church to find a common language with the Reformation movement, set in motion by Martin Luther. Bishop Franc Kazianer was aware of the necessity of an internal renewal of the Church and wished to realize this in his diocese. So he gave decisive support to the fervent priests who took action against abuses in the Church, including Trubar, whom he even chose as his confessor.
In his endeavours for the renewal of the Church Kazianer naturally could not remain indifferent to the demands of the Reformation. Nevertheless he did not seek theological bases for his reform endeavours in Luther but in the Constantinople patriarch St John Chrysostom. To what extent Kazianer was acquainted with the details of contemporary religious discussions between Cardinal Contarini and Melanchthon is not known, but nevertheless he remained until his death faithful to the Roman Catholic Church in matters of doctrine and religious practice.
UDC 2:17:327
Cvetka Hedzet Töth
Was hält die Gesellschaft zusammen? Weltreligionen - Weltfrieden -
Weltethos. Ein Aufruf des Theologen llans Küng
Hans Küngs Idee eines „Weltethos" als eines gemeinsamen Fundaments ethischer Werte über Religionen und Weltanschauungen hinweg war Thema
392