VEC'vERw 

Povest 

v božični dar pridnim otrokom . 

Spisal 

IiriAto~ kmid. 

Poslovenil 
Lo 'SULEC. 
—'----,, 

,~4> 

V CELOVCU 1866 . 
Natisnila in založila J . & F . Leon. 


2800 09


pripovesti za ljubo otroško mlados t 

I. zvezek . 

Pervo poglavje. 

~ošična pesmica. 

>~ ali `-~„
a veter pred Božičem, ki mu pravimo sveti 

ve č e r, potuje ljubeznjiv osemletni deče k 

po snežnih planjavah ; Ton ček mu je bil o 
ime . Kodrasto glavo mu krije černi slamnik še o d 
zadnjega poletja in lica mu žaré ko kri, zavolj o 
rezočega mraza. Fant je po vojaško opravljen ; 
kaj lepó se mu podaja rudeči jopič. V roti suče 
ternjevo palico in opertiv nosi v mali culici vse 
svoje na herbtu. Pri vsem tem je bil dobre volje 
in veselila ga je lepa bela okolica in s sreno m 
potreseno germovje in plotovje. 

Med tem je zahajalo solnce rudeče ko ognjen a 
kroglja za goro . Drevje se je blisketalo, kako r 
bi kdo iskre na nje sipal, in verhove bližnje jelov e 
hoste je zlatil večerni žar. 

Tonček je mislil, da pride še lahko do vasi , 
ki je bila unkraj gozda, in serčno stopi v temn o 
hosto. Mislil je tam prav veselo preživeti božičn e 
praznike, ker je slišal, da so ondi kmetje bogati 
in usmiljeni. Pa še ni hodil četert ure, in že j e 
zgrešil prave poti v divjem gozdu . Gaziti in gaziti 

1* 


d 

je moral po globokem snegu ; večkrat se je vderl 
v kako jamo in kak prepad, ki so bili skriti po d 
snegom. Noč se naredi in merzel veter zapihne . 
Oblaki zakrijó nebó, vsaka zvezda otemni, ki j e 
pred plamikala skozi jelove veje. Tema je bila 
na zemlji in na nebu, in spet začne mesti. 

Ubogi deček ne vé ne kod ne kam ; ni poti ne 
naprej ne nazaj . Dolge hoje ves truden ne more več 
dalje ; obstoji, mraza se trese in britko se jam e 
jokati. Zdaj odloži culico, poklekne, odkrije se , 
vzdigne roke proti nebu in moli britko johotaje : 
,,0 ljubi oče nebeški! ne daj mi to noč v divjem 
gozdu mrazú poginiti Uboga sirota sem ; nimam , 
ne očeta ne matere ; razen Tebe nimam nikogar ; 
pa saj si Ti najboljši oče sirotam . Reši me pogube, 
usmili se svojega revnega otroka . Danes je oblet


nica noči, v kteri je bil rojen svetu Tvoj ljubeznivi 
sin. Zavoljo njega usliši me. O ne daj, da bi jaz 
Tvoje revno dete ravno v tisti noči poginilo, ko s e 

ves svet rojstva Tvojega božjega sina veseli." — 
Po teh besedah nasloni glavo na culico in grenk o 

grenko joče in stoče . 

Pa čuj — zadoné z višave sladki harpini 
glasovi in ljubeznivo petje se razlega po skalah ; 
mislil je deček slišati angelje božje. Vstane in 
posluša. Vihar več ne tuli in tudi sapice ni čuti : neskončno milo je petje v tihi noči po gozdu donelo . 
Slišati so bile besede : 

„V potrebi človek ne zdihuj,
Ker sina ljubega je Bog
Poslal rešitelja nadlog 
!
V težavi človek ne žaluj 
,
Pozná težave tvoje Bog,
On te bo rešil iz nadlog. 
”


Zdaj zopet vse potihne ; le nekoliko ,,harpinih 
glasov je še bobnelo, kakor mila jeka. Cudno je 

bilo dobremu Tončeku pri sercu . „O, taki poéutki” , 
je djal, „so morali navdajati betlehemske pastirje, 
ko so v tisti sveti noči slišali nebeško petje . Beži 
otožnost, pogumno hočem naprej! Gotovo bivaj o 
tu dobri ljudje ; oni se me bodo usmilili ; upam, 

da ne pojó le tako milo kakor angeljci, ampak 
da so tudi tako prijazni, kakor angeljei .” Pobere 
culico in stopa navzgor, od koder je bilo ljubeznivo petje slišati. Stori nekaj stopinj skozi ger

movje, kar zagleda svitlo luč, ki se pa pri tej 
priči spet skrije, pa kmalo spet prikaže, potem 


spet zgine, in spet svitleje zabliščf . Tonček vesel 
dalje stopa in pride do hiše, ki je samotna stal a 
v gozdu. Dvakrat, trikrat poterka na vrata ; slišal 
je sicer več prijaznih glasov v hiši, pa nihče se 
mu ne oglasi. Skuša odpreti, duri so bile v kljuki. 
V hišo stopi ter tava dolgo po temi, iskaje izbinih 
duri ; zdaj jih najde, odpre je ter obstoji osupnjen 
pri vratih. Bliščalo se je v izbi veliko lučic, zdelo 
se mu je, da gleda v raj, ali temveč v odpert a 
nebesa. 

V kotu sobe med oknoma je bila zala, p o 
naravi ponarejena pokrajina v spomladanskem 

cvetu gorice, skale obraščene z mahom, zelen e 

hoje, male bajtice, pastirji z ovčicami in na verhu 
hriba je bilo mesto . V sredi je bila votlina — 

v nji se je videlo Jezušček, presveta mati, častitljivi Jožef, klečeči pastirci in nad njimi so plavali 
pevajoči angelji. Vsa okolica se je bliščala v čarobnem blišču ; obsijana je bila z neštetimi lučicam iravno tako, kakor se blišči perje in mah p o 
drevji in po skalah, kedar pomladansko jutro n a 
nje roso siplje . 

Družina je bila zbrana pred lepo podobo de 
teta Jezusa v jaslih. Na eni strani so sedeli oč e 
s harpo ; na drugi strani so mati pestovali naj 
mlajše dete. Dva ljubeznjiva otroka , fantič in 
dekle, sta stala med starši in sta gledala pobožn o 
Zveličarjeve jasli, povzdigovaje sklenjeni rokici 
enaka milim pastircem, ki so klečali pred jaslicami . 
Zdaj uberá oče spet harpine strune, mati so pa š e 
enkrat zapeli z milim glasom pesmico, ktere je bi l 
Tonček nekoliko besed slišal. Otroka sta privdarjala materi s čistimi ljubeznivimi glasovi in 


oče so spremljevali petje z debelim ino§kim'baso m 

in prijetno so prebirali harpine strune . 
Peli so pa tako : 

»Pred tabo, milo aetiee ! 
Nebeški angelj klanja se. 

Tud' jaz klečim pred tabo,
Z Marijo dans se veselim , 
Te danes z angelji častim, 
Ti pojem pesme v slavo . 

Ti si rešitelj vseh ljudi, 
Kdor ljubi Te, najbolj stori, 

Ljubezen Ti neskončna ! 
Tvoj jezik, dete, še molči, 
Al Tvoje lice govori 
Beraču, bogatinu. 

V potrebi človek ne zdihujV težavi, v revi ne žaluj ,
Poslal odrešenik a 

Sinu preljubega je Bog. 

On rešil bo Te iz nadlog, 

Ko bo britkost velika . 

Ko pride v hišo s'rota ti, 
Ne reci : „Pojdi z Bogom mi !” 

Pomagaj berž siroti ! 

Ak si hvaležen Jezusu, 
Daj jesti, piti revežu, 

Pomagaj berž siroti!" 


8 

Tonček je še vedno stal med odpertimi vratini , 
deržé z eno roko za kljuko, v drugi pa klobuk in 
palico. Njegove oči so bile neprenehoma vperte 
na zale jaslice in pazljivo je poslušal petje i n 
brenkanje. Nihče ga ni opazil ; zdaj pa 'čutij o 
mati, da merzla sapa brije v sobo skoz odpert e 
duri in ozrejo se na vrata. „Moj Bog!” zavpijejo, 
„kako je prišlo to dete semkaj skoz gozd v temni 
noči? Ubogi, ubogi deček — gotovo si zašel! ” 
Vsi se obernejo k vratom. Otrokoma se je revni 
deček v serce smilil, vendar pa se nista k njem u 
upala, ker ga nista poznala . Mati gredó z detetom 
v naročji k njemu in ga prijazno poprašajo : „Od 
kod si, ljubi fantič, kako ti je ime, kdo so tvoj i 
starši?” „0 moj Bog”, reče Tonček in solz a 
mu zaigrá v modrem očesu, „nimam več domovine . 
Ime mi je Tone Frankič . Oče so mi v vojski 
umeril in mati so se v jeseni v potrebi in tugi v 
večnost preselili. Tujec sem sedaj v deželi in 
blodim sem ter tje ko zgubljena ovčica . ” 

Začel je potem pripovedovati, v kaki stiski j e 
bil malo prej v gozdu, da je pa slišal njih petje, 
ktero ga je le-sem v hišo pripeljalo. Hotel je 
dalje govoriti, pa glasú mu je zmanjkalo ; silno 
ga je zeblo. V gorki izbi še le je prav začuti l 
nasledke ostrega mraza ; tresel se je in zobje so 
mu mraza šklefetali. 

„Ukogi Tonček”, pregovore mati; „tako te 
zebe, da komaj govoriš, in lačen in truden si 
gotovo. Odloži culo in sedi; prinesla ti bom gorke 
juhe in kar je nam večerje ostalo .” Otroka Kristjan 
in Katrica mu odložita, ker se jima je smilil, klobuk, palico in culo. Katrica dene culo na klop ; 


Kristjan pa položi na-njo klobuk, in palico v kot 
nasloni. Potem posadita svojega mladega gost a 
za mizo. Mati prinesó juhe in velik kos potic e 
s kuhanimi kerhlji. Vsedejo se potem na drugo 
stran mize ter se smehljajo Tončeku, da mu jed 
tako diši. Otroka mu pa podarita nekoliko darov 
božičnih — lepo rudečeličnih jabelk, rumenih hrušek in rujavih debelih orehov. Se mlada Lizika 
na maternem naročji mu dá, ker jo mati pregovoré , 
lepo pisano jabelko, ki ga je komaj deržala v majhni rokici. 

Dobro je teknila Tonetu gorka juha, in izbin a 
gorkota mu je dobro djala. Zopet prstane vesel 
in dobre volje . „Pa kaj imate tukaj v kotu lepega? ” 
je djal. Že med jedj~ se je zmeraj na jaslice 
oziral. „Tukaj je v sredi zime mila spomlad. 
Kaj tacega nisem še nikoli videl. Dovolite, da to 
bolj na tanko ogledam .” Skočil je k jaslicam,
spremljala sta ga otroka. 

„Pa, ali veš, kaj vse to pomenja ?” popraš a 
ga Katrica. „Se vé da”, zaverne Jo Tonček. 
„Kaže nam to Jezusovo rojstvo. Kak lepo ljubeznivo je to dete ! Njegovo lice je tako belo in rudeče, ko . limbarji in vertnice. 0 kak svitle so 
njegove očesca in kak prijazno' se smehljá ! ” 
„Pa to ni pravo dete Jezus”, reče Katrica, „Jezu s 
ni več dete ; že davnej je šel v nebesa.” „To 
sam vem”, odgovori Tonček, „kaj misliš, da sem 
krivoverec? Saj bo skoraj 2000 let od takrat, ko 
je Jezus dete v jaslih ležalo. To je le tako narejeno, da mi otroci to vse bolj zapopasti moremo . 
Tu gori je menda mesto Betlehemsko . Ali ni mend a 
res?” — Katrica priterdi . — „Vidiš';, reče sedaj 


IQ 

Tonček, „vidiš, da vse vém ! Nisem tako neumen, 
kakor misliš . ” 
Otroci so se smejali, kazaje Tončeku vsak o 

najmanjšo stvarco, ki se je pa njim prav imenitn a 
zdela. „Glej Tonček!” djala je Katrica, „kako 
kodrasta je ta ovca in kakšne so te ovčice ! Glej 
tu se pase vsa čreda, in tam stoji pastir in pisk a 
na žvegli. V tisti rudeči utici po noči pastirček 
spava~” --- „Pa vidiš tudi”, oglasi se Kristijan, 
„kako tu v jezero šumlja, bistra vodica, enako 
srebernemu traku? Glej dva bela laboda z lep o 
skroženim vratom plavata po sreberni vodici .” 

„Tam”, pravi Katrica, „prihaja pasterica po klancu 

v dolino in nese na glavi pokrito pleteničico. Najberže nese v jaslice jajca in jabelka.” „Ali 
vidiš”, pregovori Kristijan, „tam pelje nekdo n a 
vozičku polno vrečo (culico) po soteski na breg . Kaj 
je pa v vreči, ne vem.” Tako so se otroci prijetno 
kratkočasovali, in spazili so vsacega polža na skali 
in vsacega pisanega polžička ob bregu jezera . 

„Se vé da”, reče Tonček. „To je vse zelo 

lepo, pa najlepše je še nebeško detice v jaslih. 

Ono me najbolj veseli, ker zavoljo tega detet a 

me je nebeški oče rešil iz največe stiske .” 


Drugo poglavje . 

Kdo je bil ubogi Tonček? 

Gospodar, ki je bil tako prijazno Toneta sprejel , 
bil je logar ali gozdni oskerbnik . Ko so tako otroci 
čenčali, sedel je na stolu pri peči, ves zamišljen . 
Logarica sede k njemu pestovaje otroka, ter m u 
čez nekaj časa reče : „Zakaj tako molčiš in kajpremišljuješ?” — »Premišljujem", reče logar, „zadnje verste pesmice, ktero smo peli. Res je, storil a 
si, kakor pesem veleva, ter nasitila ogrela dečka. 
Po moji misli pa zamremo na njem še več storiti? 

Glej! danes je sveta noč. Praznujemo spomin noči, 
v kteri je bilo rojeno dete, ki je prišlo, da bi nas 
in celi svet osrečilo . In ravno danes pošlje nam 
Bog dete, ktero mi osrečiti zamoremo . — Zveličar 
je prišel, ko tujec na svet in ni imel kam svoj e 
glave položiti, kakor bi hotel človeško gostoljubnost poskusiti . Prebivavci Betlehemskega mesta, 
so se slabo skazali ter so ga prev v začetku v hle v 
zavergli ; ali bomo tudi mi tako tega dečka zavergli? Pa povej mi, Elizabeta, kaj misliš, kajnam je storiti ? ” 

» I! otroka sprejeti za svojega", reče logarie a 

veselo in prijazno . „Kar najmanjšemu storite, to 

ste meni storili”, rekel je On, ki je bil nocoj rojen . 


12


In Tone je po moji misli prav dober krotek deče k 
in ima dobro serce ; tako pobožnega, nedolžnega 
lica je, in čeravno berači, vendar ni prederzen ! 
Gotovo je sin poštenih staršev . Njegova beseda 
je tako ljubezniva, in če ravno je njegov jopič ž e 
ves oguljen, vendar se mu pozna, da je iz lepega 
sukna. Pri petih se tudi šesti ohrani. Dečka hočemo obderžati ." 

„Ti si pač usmiljena in dobra žena”, reč e 
logar in jo prime za roko. „Bog ti bo vernil, in 
kar si tujemu otroku skazala, to bo on našim 
v prid obernil. Vendar moramo popred dečka 
poskusiti, ali je res dobrote vreden . ” 

',Tonček, pojdi sem!" reče sedaj glasno logar . 
Tonček berž pristopi in zaupljivo pogleda logarj u 

v okó. 

„Tvoj oče”, povzame logar besedo, „so bili 
vojak in so umerli za domovino. To je za te 
žalostno, za-nje pa lepo in čestitljivo. Pa povej 
nam kaj več o svojih starših . Kje ste stanovali 
pred vojsko? Kako so tvoj oče poginili? Kako s o 
ti mati umerli? Kako si ti v naš gozd zašel? No, 
povej nam .” 

Tonček je tako-le pripovedovati začel : »Mojega 
očeta, Bog jim daj nebesa, so imenovali konjik i 
gospoda stražmeštra. Naš polk je bival, kar s e 
jaz spominjam, v Kladskem . Mati so pridno šivarili 
in so mnogo zaslužili. Bili so v tem delu prav 
izurjeni, Nekega dne pritekó oče naglo domú in 
rekó : ,Vojska je ; jutri moramo odriniti!' Bili s o 
pravi junaki in vdali so se povelju z veseljem. 
Mati pa so se zelo ustrašili in začeli so bridk o 
jokati; niso jih hotli samih pustiti, bali so se 


ločitve. Toliko časa so očeta pregovarjali, da so 
dovolili, da jih smemo spremljati . Daleč, daleč 
smo prišli. Na enkrat so djali : ,Sovražnik se bliža. 
Moj oče so mu s konjiki morali nasproti. Jaz in 
mati sva zadej ostala. Kako težko nama je bil o 
sedaj pri sercu, ko sva iz daljine tako strašn o 

streljati slišala . joj, pri vsakem strelu se mi zdi, 
da meč moje serce prespe', so djali mati. ,Saj ne 

vem, ali ni kroglja tvojega očeta serce presunila' . 
Jokala in molila sva, dokler je bilo slišati streljanje. Pa oče so se zdravi in veseli vernih z boja. 
Taka je bila večkrat. Nekega dne pa prijaha 
komik v našo vas z očetovim konjem in na m 
pové, da so nam oče hudo ranjeni ; ,pol ure od 
vasi ležé na bojišču, in gotovo', je djal, ,bodo 
umeril'. Mati in jaz sva hitela k njim. Ležali so 
pod drevesom, pri njih je pa klečal neki star vojak, 
deržé jih rahlo v naročji tako, da so oče svojo 

glavo na persi verlega vojaka naslanjati zamogli . 
Pri njih sta stala še dva druga vojaka . Ubogi 

oče so bili prestreljeni skozi persi in bledi so bili , 
ko rnerlič. Videli smo, da nam bi radi še kaj 
povedali; pa niso več mogli. Pogledali so me še 
enkrat z umirajočimi očrni, pogledali so pote m 
mater in potem proti nebesom. Preteklo je še 
nekaj trenutkov — in dušo so izdihnili . Mati in 
jaz sva britke solze točila . Njihovo truplo so pokopali na bližnjem pokopaličču. Nekaj gospodov 
častnikov in mnogo vojakov je spremljalo merliča . 
Tako milo in žalostno je pela trobenta, da mi nje n 
glas še zdaj brenči po ušesih . Zadnjo čast so ji m 
skazali in streljali za njimi v grob . Mater in mene 
je to pretreslo, ko da bi nas streljali . Brisalo si 


je mnogo vojakov solze, ko so se vračali. Jaz 'pa 
in mati sva neprenehoma točila solzé . 

„Mati so se hotli verniti v svojo domovino . 

Djali so mi : ,Se vé, da nimam tam več žlahte, paimam neko prijateljico. Vzela vaji bo gotovo pod 
streho in sebe in tebe bom z delom hranila' . 
Sla sva nekoliko dni hodá in dobra mati so m i 
zboleli. Z velikim trudom sva dospela do neke 
male vasice. Sprejeti vaji niso hotli, na zadnje 
sva šla v nek skedenj. ,To je bridka', so djali 
mati, ,pa saj tudi Marija ni boljšega doživela . 
Tudi ona je morala v hlevu prenočiti . Materi je 
bilo vedno hujše. Poklicali srno jim mašnika in 
pripravljali so se na smert . Zvečer pride kmetica, 
skednja gospodinja, in prinese v lončeni skledic i 
malo juhe ter reče moji materi : ,Vi, ste jako bolni, 
dolžna sem torej še kaj storiti'. Sla je potem in 
prinesla staro svetilnieo, s kakoršno se v hlevi h 
sveti in obesila jo je na gredo . To je bilo vse , 
kar je storila. Rekla nama je potem lahko noč,
in se ni več zmenila za vaji . Sam sem pri materi 
ostal ; na škopniku sedé sem britko jokal . Dali 
so mi mati desnico in djali : ,Ne jokaj, predragi 
Tonček! Bodi pobožen in dober, moli rad, misl i 

vedno na Boga in vari se hudega ; Bog ti bo dal 

druzega očeta in drugo mater' . Tako so govorili . 

,Pa moj Bog', reče Tonček, in solzé rnu lice ob

lijó, tako dobre matere ne dobom nikoli več . 

',Gledali so”, pripoveduje dalje, ,,gledali so 
dolgo proti nebu in na tihem molili, blagoslovili 
me z merzlo terdo roko in dušo izdihnili . Druzega 
nisem mogel, ko britko jokati. Kmet in kmetica 
sta bila moji materi obljubila, da me bosta za 


15


svojega sprejela in kakor svoje dete izredna. 
Vzela sta res, kar so mati pustili, nekaj denarja 

namreč in obleke ; pa preden so pretekli trije tedni , 
sta me od hiše spodila rekoč, da sem že trikrat 
toliko snedel, kar je bila materna zapuščina vredna. 
Hotel sem se vernici v Kladsko do svojega součenca, pa kmetje mi niso znali povedati, kter a 
cesta v Šlezijo pelje. Torej se klatim sem ter tje in 
beračim ; kaj druzega mi je začeti? " 

Povest je logarico zeló Onih, in s solznimi 
obli je rekla otrokom: „Glejte, otroci! taka se 
lahko tudi vam pripeti. Tudi vi lahko očeta in 
mater izgubite, in kaj vam je potem začeti? Za 
torej prosite Boga vsak dan, da vam ljube starš e 
ohrani.” 

Logar reče : „Imel si, ljubi Tone, kakor vidim 
prav poštene starše. Pa, ali nimaš nič pisanega? ” 

— „0 pač'!” reče Tonček in vzarne iz culice listnico. „Te liste”, reče, „so mi mati še na smertni 
postelji izročili. Ukazali so mi je varovati in jih 
ne dati iz rok.” Bili so ti listi ženitno pismo njegovih staršev, Tonetov kerstni list in pa pogrebn i 
list njegovega očeta. Pogrebni list je bil narejen 
po vojaškem duhovniku. Polkovnik je bil pa priložil lastnoročno pisano spričalo o junaškem in 
verlem obnašanji ranjkega straž'meštra in o hvale 
vrednem vedenji udovinem . 

„No prav”, spregovori logar, „vse je pošteno . 

Zdaj mi pa povej, Tone, kako ti je pri nas všeč? ” 

— »Verlo mi je vse po godi", odgovori prijazno 
Tonček, );zdi se mi, da sem v domači hiši." — 

tG 

„Ali hočeš pri nas ostati?” prah, logar.—,,O nikjer 
na svetu rajši!" reče Tone . »Vaša žena so ravn o 
tako prijazni, kakor so bili moja mati in Vi ste 
tudi verl možak in imate ravno tako zaraščen o 
brado, kakor so jo imeli moj ranjki oče ." 

Smehljaje se, pogladil si je logar brado. „No 
deček”, spregovori, „no pa ostani pri nas . Jaz ti 
bom oče in moja žena naj ti bo za mater. Pa 
bodi dober sin in ljubi svoji novi sestri in brata 
in ne stori jim nič žalega. Ali slišiš, ti si sedaj 
moj Tone!” 

Deček je stal osupnjen gledal je debelo 
logarja, ali je li to prava resnica. Bil je terdoserčnega obnašanja druzih ljudi tako navajen, d a 
je komaj verjeti mogel, da ga hoče logar za sina 
vzeti. 

„Kako, Tone !” reče logar in m-a podi desnico , 
»ali ne daš roke?" Solze oblijó sedaj Tonetu lice ; 
poda logarju desnico, poljubi potem logarici rok o 
in pozdravlja oba otroka in še eeló najmanjše, 
čeravno ni vedlo, kaj se godi, pozdravi kot svoj e 

brate. Kristijan in Katrica se zelo veselita, da 
sme Tone tu ostati. „Zdaj je prav prijetno pri 

nas”, reče Kristjan, ,,zdaj se bolno trije igrali " 

Logar pa je zopet resnobno spregovoril : ,,Glej , 

deček, tako Bog za-te skerbi . Bog je uslišan molitev tvoje umirajoče matere in tudi tvoje prošnje, 
ko si tam v snegu mraza trepetaje klečal . Nagnil 
je semkaj tvoje stopinjel Pripeljal te je v našo 
hišo. Da nisi našega petja slišal, bil bi zaspal na 
culici in zmerznil, in jaz bi to bil mertvega v 


17


gozdu našel. Bog te je ravno v pravem časti rešil . 
Ravno v tej sveti noči, v kterl je ljubezen nebeškega 
očeta, ki je svojega edinorojenca za nas dal, naš e 
serca ganila, pripeljal te je v gozd do našega 
zapuščenega stanovališča, kterega bi po dnevi gotovo ne bil našel . Bogu in njegovemu preljubemu 
sinu, ki je bil za te pred skoraj dve tisuč leti rojen 
v današnji noči, ki je tudi za te umeri, le njima 
se imaš zahvaliti , da imaš zopet streho . Zato 
spoznaj , in ne zabi nikoli v svojem življenji, 
temuč ohrani vedno hvaležnost v sercu do Boga in 
do svojega Zveličarja. Misli vedno na Boga, in živ i 
keršansko. " 

Tone obljubi in veselja solze preliva . „0 moj 

Bog!” reče in se proti nebu ozré, „spolnil si na 
tanko zadrtje besede materine, ter mi podelil zopet 
očeta in mater. Pa tudi jaz hočem njene poslednje besede spolniti, živeti hočem po tvojih svetih 
zapovedih in posebno četerto zapoved o svojih novih 
starših bom prav spolnoval ."—,,Prav tako, Tone” , 
reče logar, „to stori in dobro se ti bo godilo” . — 
Logarica pokaže potem fantiču sobice in snažn o 
posteljo in vsi ležejo veseli in zadovoljni počivat . 

Drugo jutro so se otroci zopet zbrali krog 
Jezusovih jaslic. Jaslice so bile sveti božični dan 
in naslednje praznike njihovo edino veselje . Pa 
nedolžno božično veselje je bilo skoraj skaljeno . 
Neki mladi gospodič, Zelenko po imenu, ki j e 
silno rad na lov zahajal in je tudi večkrat k logarjevim v vas hodil, stopi nekega dne v izbo. 
Norčevati se začne, da imajo otroci tako veselje 
z Jezusovimi jaslici ter jim zabavlja, češ, da n e 
more spoznati, k čemu je vse to. 

Sveti vceer . 

2 


18


,>K čemu ? zaverne ga logar. »Glejte, gospodič , 
tukaj skoz okno . Glejte, debel sneg krije zemljo ; 
gozdno drevje poka pod njegovo težo. Rože ni 
videti ; le tu na ledenih šipah se bliščé leden e 
cvetlice. Na sadnem drevji, ki našo streho obdaja , 
ne visijo več jabolka in hruške in zelenega peresc a 
ni več na njih videti ; sren se blišči po vseh veja h 
in vejičicah, od streh visijo dolge ledene sveče . 
Revni otroci so v hiši zaperti enako jetnikom te r 
komaj hišni prag prekoračiti zamorejo . Ali je to 
tako napečno, ako jim njih ljubi starši v terdi zim i 
v gorki sobi spomlad napravijo? V resnici je t a 
mala spomladma okolica z zelenimi gozdi, cvetečimi travniki, s &dami na paši in s pastirji skorej 
edino otročje veselje v zimskem času ." 

,,Pa to je še najmanje! Poglavitno je to : 
kristjani se veselimo, da nam se je dobrota božja 

v Kristusovem včlovečenji o božiču prikazala . 
Radi bi, da se tudi otroci, kolikor razumejo, vdeležijo tega veselja. Dobro mi je znano, da so najslavniši podobarji to sveto dogodbo narisali v slikah , 
ktere ljudje občudujejo že sto in sto let. Tudi jaz 
sem, ko sem popotoval, tisto slavno podobo Jezusovih jaslic, imenovano sveta no č , v Draždanih 
večkrat ogledoval. Pa ugovore, s kterimi tu zabavljate mojim slabim jaslicam, zamorete tudi tist i 
krasili podobi spregovaijati ; torej ni vredno, da 
vašim zabavljicam odgovarjam. Pa saj so take 
dragocene podobe le za veliko gospodo in pri 
otrocih niso za rabo . Stavim, kar hočete, da moji 
otroci ne bi menjali svojih jaslic za slavno draž 
dansko podobo, 


19 

,,Pustite nas torej, dragi moj gospod Zelenko , 
priproste ljudi pri starih navadah, ktere smo p o 

očetih podedovali. Spominjam se iz otročjih let, 
da so bile jaslice moje največe otroško veselje i n 
moja največa sreča. Naj bode torej tudi mojim 

otrokom v prid in v veselje! 

2*



Tretje poglavje. 

Verla logarjeva družina. 

logar, ki je ubozega sirotiča posinovil, je bil veri 
in pošten možak in, kakor je sam večkrat djal ,
mož stare korenine. Bil je pobožen, ljubil je vs e 
ljudi in v službi svojega gospodarja je bil priden 
in zvest. Pošten logar se je deržal navade svojega 
deda in svoje stare matere, ktere je poznal, i n 
navad svojih staršev, kteri so živeli ravno tako, 
kakor njih starši . 


Vsako jutro je imel navado, najpred z materj o 

in z otroki jutranjo molitev opraviti ; ravno tako 

so tudi dan končali z molitvijo . 

„Kako ne bi vsaki dan”, je večkrat djal,
,, začeli in končali z mislijo na Tistega, ki nam vsak i 
dan življenje ohrani ter nam daje jed in pijačo i n 
vse dobro? Po moji misli je tudi za angelje ginlji v 
prizor, ko oče in mati v sredi svojih otrok pre d 
Bogom klečita in vsi, tudi najmanjše dete, svoj e 
roke v molitvi in zahvali kvišku povzdigujejo . 
Nebeški oče mora svoj blagoslov na-nje liti." 

Ravno tako pobožno in častitljivo je logar 
s svojo družino pred jedjó in po jedi moleval . 
Nekega dne pripelje gospoda Zelenkota z lova na 

svoj dom ter ga povabi, ker je bila ravno juha na 
mizi, h kosilu. Gospodič se vsede berž brez molitve za mizo. 

Pa logar, ki je vsacega zavernil, tudi takrat 

ni molčal ; resnobno spregovori : „Ti, gospodič ! tak o 
delajo moji merjasci v gozdu ; oni požirajo želod, 

pa ne da bi pomislili, kdo ga jim daje .” — Go

spodič se izgovarja, ter pravi, da molitev pred 
jedjó ni tak imenitna. Pa logar ga zaverne moško 
in resnobno : „Kar nas ljudi bolje dela, to je jak o 
imenitno. Pobožnost je zelo koristna, brezbožnost 
pa ni še nobenega dobrega sadú obrodila, mnog o 
pa slabega. Molite z nami, kakor se spodobi pametnemu človeku, — ali pa ste bili danes z meno jzadnjikrat na lovu. Z nevernikom nočem več 
opravka imeli. Se sedeti nočem ž njim za mizo. 
Vendar”, reče logar bolj mirno, ,,vendar dobro vem , 
da niste te stvari nikdar bolj na tanko premišljevali. 
Videli ste nektere gospodiče, da so brez molitve 


22


za mizo sedali in vi ste jih brez pomisleka posnemali ; mislili ste, da je to za vas častno in imenitno. Ali gospodič, čeravno se vam Zelenko pravi, 
vendar ne smete biti podobni zeleni vejici, kter a 
se po vsakem vetriču giblje." — Gospodič vstane 
in moli. Pa tega ni storil iz pobožnosti, temuč 
iz ljubezni do lova. 

Najbolj dobre volje je bil pošteni logar pri 
svoji družini. „Kaj bi veselja zunaj iskal, ko ga 
zamorem doma boljšega in dober kup najti”, tak o 
je pogostoma djal . Popil je torej po storjenem 
delu svoj kozarec vina ali pa kupico piva, pomen 
kovaje se prijazno z ženo, ali je pa otrokom pod 

učne povesti pripovedoval . Ko je posebno vesel 
bil, prijel je za harpo in djal : „Ta nam je v dolgih zimskih večerih v divjem gozdu namesti bese d 
in gledišča.” 

V mladosti je sicer na trobento &obel ; pa ker 
mu je to zdravnik prepovedal, poprijel se je, ker 
je bil prijatel godbe, brenkanja na harpo. Logarica je znala mnogo lepih pesem in logar jih j e 
spremljal s harpo . Tudi otroci so se bili naučili 
nekaj otročjih pesmic, ter so prepevali, ko tičic e 
v gozdu. 

Logarjevi otroci so hodili v šolo v Jesenovo , 
bližnjo farno vas . Berž po božičnih praznieih, k o 
so bili potje pregaženi, moral je Kristijan in Katric a 
tje. Tone je radostno ž njima hodil ter je kmal o 
vse sošolce prekosil. Bil je zelo dobre glave i n 
jako marljiv. Zvečer so morali otroci pri gork i 
peči sedečemu logarju kazati, kaj so se v šol i 
učili in kako so pisali . Tonček je vedel zmeraj 
največ povedati in njegovo pisanje je bilo vedno 


3


najlepše in koralo je tudi prav gladko bral. Po 

večerji so morali otroci po redu kaj brati, pa vs a 
družina je najrajši Toneta poslušala. „On najgladkejše bere”, djala je logarica. „Da ne vidiš, 
da ima pred seboj bukve, gotovo bi mislil, da povesti ne bere, temuč da jo je enkrat slišal in da 
nam jo na pamet pripoveduje.” 

Najveseliši dan je bila za otroke nedelja. V 
nedeljah logar ni hodil na, lov in otroci so lahko 
ves dan bili pri njem. „Sest dni služim”, je po 
navadi djal, „slu.žim marljivo in zvesto svojemu 
gospodarju ; ali nedelja je posvečena službi večega 
gospoda. Tudi se ne sme zavidati meni in moji m 
dervarjem po šestih dneh težkega dela sedtni dan 
počitka.” V nedeljo jutro sta hodila oče in mat i 
v prijaznem jutranjem hladu v cerkev v Jesenovo . 
Posebno s pomladi in po letu je bilo to za otrok e 
veliko veselje. Pot je peljala tje po obraščenih 
gričih in po zelenih dolinicah, s skalovjem i n 
z drevjem obdanih . 

„0 kako lepo je v gozdu”, jedjalTone ; „kak 
krasno zlati jutranje solnce drevesa! Da, v nedelj o 
se mi gozd veliko lepši dozdeva, ko vsednje dni . 
Zdi se mi, da vse drevesa bolj prijetno zelené. 
Tice bolj veselo žvergolé po zelenih vejicah. In 

razun njih vse molči! Ne sliši se sekire Žvenk, 
ali vozov rožlanje ali pokanje pušek ; le zvon iz 
daljine poje. Vse je tako tiho in mirno, kakor 
v cerkvi .” 

„Tako slovesno kakor v cerkvi”, reče logar . 
„Tudi gozd je hiša božja. Vsegamogoéni je po 
stavil te drevesa kakor stebre, njihove veje j e 
sklenil kakor obok. Vse od neizmernega, z mahom 


obraščenega hrasta do malega pomladnega zvon. 
čeka, ki raste nam pod nogo, vse nam oznanja 
njegovo mogočnost in dobroto . Vsa zemlja, do 
koder se razpenja modri nebes, je tempelj njegov e 
slave. Posebno v nedeljah ga molimo v tem njegovem hramu in ogledujemo pobožno njegovo krasn o 
stvarjenje. V tem zalem hramu., ki si ga je sam 
sezidal, zamoremo božjo neskončno velikost in mogočnost občudovati; v naših cerkvah pa, če so jih 
ravno ljudje sezidali, odkriva nam on svoje namen e 

in nam razodeva svojo sveto voljo . Tudi zato se 

je božji sin včlovečil, nas je ljudi učil in nam j e 
učenike dal. V sto tisoč cerkvah keršanstva se 
danes oznanuje njegov nauk in poslušajo ga milijoni 
kristjanov. Tudi vi, moji otroci, pazite danes v naš i 
cerkvi na vsako besedo in ohranite si jo globoko 
v sercu." Take in enake pogovore je imel loga r 
z otroci med potjo v cerkev ; nazaj gredé se je p a 
ž njimi pogovarjal o. pridigi ; hiteli so mu pripovedovati, kaj so si zapomnili. 

Pri jedi je bil logar v nedeljah posebno dobr e 
volje. „V tednu”, je djal, „sem le redkokrat tak o 

srečen, da zamorem z vami obedovati ; svoje kosil o 
zavživam o delavnikih večidel v g,)zdu iz roke , 
pa hvala Bogu, zmeraj mi dobro diši . Najbolje m i 
pa tekne v nedeljo, ne zato, ker mati boljše kosilo 
pripravijo, ampak zató, ker hrano med vami zavživam .” Otrokom je sam z velikim veseljem jed i 
delil. „Jejte, otroci, jejte”, je djal, „in hvalite Boga 
za njegove darove”. Po kosilu se je z otroci sprehajal po gozdu, učil je je poznavati mnogotere 
drevesa, germovje, zelišča, ter je hvalil njih lepot o 
in koristnost. Djal je : ,,Tako je Bog vse do naj


25


manjše travice lepo naredil in človeku v pri d 
ustvaril. Tudi gozd je knjiga; v nji morete po 
vseh listih brati o božji modrosti in dobroti ." 

V pomladnih ali poletnih lepih večerih je 
pogrinjala logarica mizo pod staro lipo blizo hiše . 
Po večerji so zapeli še nekaj lepih mičnih pesmic . 
Logar je petje s barpo spremljal in gozdne tis e 
so jim veselo prikladale . 

Tone je bil pri teh verlih ljudéh, pri kterih 
je bila pobožnost, složnost, ljubezen, marljivost , 

redovnost in zadovoljnost, neizrečeno srečen. „Bog 
je vendar dobro z menoj mislil”, je večkrat djal. 
,,Na vsem svetu me ni mogel k boljšim ljudé m 
pripeljati.` Dobri deček je pa bil tudi jako hvale 
žen in postrežljiv do svojih rednikov . Ko je logar 
zvečer iz gozda donnú prihajal, hitro mu je Ton e 
prinesel sivo suknjo z zelenimi zapestnicami i n 
zavratnikom, ktero je logar po hiši nosil, in do-
mač/o črevlje. Ko je logarica pri ognjišču stala in 
kosilo kuhala, donašal jej je, ni mu bilo treb a 
veleti, derva ali je pa tekal, da ji ni bilo treb a 
sami hoditi, na vert pred hišo, ter jej donaša l 
luka, peteršilja ali clruzega potrebnega zelenja . 
Marsikako željo ji je spolnil, še preden jo je naznanila. 

Svojemu dobremu redniku je pa še posebn o 
dobro služil. Logar je namreč vse njemu izročen e 
gozde risal in risanja z barvami lepo in prijetn o 
lepšal. Na oglu vsacega lista je bilo z velikimi 
čerkami zapisano imé in z jelovimi vejicami al i 
z hrastovim perjem obdano, kakoršen je bil nam 
reč gozd. Tone je kmalo tako napredoval, da j e 
kmalo največe obrise lepo in na tanko risati znal . 


26


Lepotičje, ki ga je zraven napravil, si je sa m 
izmislil in tako lepo izpeljal, da se je logar zel ó 
čuditi moral. Narisal je na primer hrast, na kterem je bil ščit z gozdovim imenom naslonjen in 
zadej je bil videti divji merjasec, kako želo d 
prebira. Ali je pa načertal gozdovo ime, sekan o 
v skalo z jelami ovenčano, in pod njo je narisal 
rogatega jelena. Sploh je Tone v prostih urah 
risal zdaj kraje, zdaj živali in kjerkoli je našel 
prazen kosec popirja ali zavitek lista, narisal j e 
na-nj kako tico, rožo ali vejico. Nikakor ni mogelbrez dela biti. Logar in logarica sta dečka ljubila , 
kakor svoje dete, in eeló njune otroke je Tončeko v 
izgled zbujal, da so bili še bolj pridni in postrežljivi ko pred. 


Čekih poglavje. 

Kako se je Tonetu dalje godilo . 

Eekega dne pošlje logar po Tonetu dva kljunač a 
v sosednji grad Skalnik . Grajski oskerbnik j e 
imel gosta, kteremu je hotel z divjačino postreči . 

Peljala je Toneta pot mimo slapa, ki je me d 
temno-zelenimi jelami svojo snežno-belo vodic o 

metal čez visoko skalo. Blizo slapa je sedel tujgospod v temno-sivi suknji ter je risal kipečo 
vodico in krasno okolico . Tone se tiho približa 


28


in gleda tujcu čez ramo na list, ter nehoté izusti : 
„0 kako zale ! Dá-te, to je slika!” Zdaj pohlevn o 
poprosi, da bi smel lepo podobo bolj na tank o 
ogledati, kar mu slikar tudi rad dovoli, „Zdi se 

mi”, je djal, „da je ta list zercalo, v kterem se 
ogleduje slap in skala z drevjem vred . Kakor 

čisto srebro dere voda z razpokle skale in ko t 
beli kodri se zbirajo pene pod kamnjem, z maho m 
zaraščenim. Kako zelen in živ je nježni mahe c 
na tem kamenu! Človek misli, da ga zaniore odskubsti. Kako ponosno se dvigajo te veličastne 
jele! In tu ste celo jelena narisali, ki pije pri 
studencu. Kako berhko stoji na šibkih nožicah . 
Vidi se mu, kako lahko puha čez skale in germovja. Jeleni, ki je jaz risam, stojé tako pokvečeni, kakor da bi se imeli vsak hip zverniti . Ne 
morem jim vdihniti pravega življenja.” 

Podobarju je bila zeló všeč odkritoserčna pohvala dečkova, še bolj pa njegovo veselje na d 
umetnostjo. Smehljaje se spregovori : „Ti si torej, 
kakor vidim, tudi rrial slikar (podobar) ?” „Joj” , 
odgovori Tone, „do sedaj sem vedno mislil, da 
nisem mal, temuč velik slikar . Sedaj vidim, da 
se ne smem slikarjem prištevati”. Podobar spregovori: „Rad bi tvoje podobe videl. Obiskal te 
bom prihodnji dan, in pokazati mi jih moraš. Kdo 
so tvoji starši in kje si doma?” „Oh”, reče 
Tone, „jaz sem revna sirota. Gospod logar Dobravec so me za sina vzeli .” „No ", reče podobar, 
„,so ti pa gotovo Dobravec v rodu, gotovo so t i 
stric ali ujec?” „Ne”, odgovori Tone, ,,prišel sem 
popolnoma tujec v njih hišo ; oni pa in njih žen a 
so me prijazno sprejeli in me imajo sedaj za svo


29 

jega." — „To je veliko, jako veliko!” reče podobar ; „pa vendar, kako se je to pripetilo? ” 

Povedal je Tone svojo zgodovino na tanko . 
Podobar ga je pa pazljivo poslušal in nazadnje j e 
rekel : „Logar in njegova žena morata verla človeka biti, pozdravi mi ju in reci jima, juteršneg a 
dne ju bom obiskal, da se jima v imenu človeškeg a 
roda zahvalim za ljubezen in dobrote, ki jih teb i 
skazujeta . ” 

Podobarju je bilo ime Dejakovič; prišel je 
bil pred nekoliko dni v knežji grad, da bi tu po

novil nekaj starih podob. Pri tej priložnosti j e 
narisal to ali uno stran gozda, ki mu je posebn o 

všeč bila. Zvečer druzega dne je logarja Dobravca 
obiskal. Možaka sta kmalo spoznala, da sta enega 
duha ; kmalo sta bila prijatla. Podobar je hote l 
videti Tonetovo risanje. Logarica ga je jako hvalila. „Verjemite mi”, je djala, „izverstne so” . 

Ali Tone je stal osramoten pri vratih in je 
djal : „Gospod Dejakovič 1 videli boste, da so prav 
slabe.” Pa Dejakovič mu prigovarja, naj je prinese in. — prinesel je je. Gospod Dejakovič je 
eno za drugo na tanko ogledoval ter se prijazn o 
namuznil. Če je ravno imel mnogo popraviti, bil e 
so mu vendar všeč . 

Za res", je rekel, „ta deček bo umetnik. 

Gospod Dobravec ! izročite ga meni in doživeli bost e 

na njem veselje.” „Ze yeljá”, reče logar ter seže 

Dejakoviéu v desnico. ,,Ze dolgo sem premišljeval, 

kaj bo iz dečka. Star je že štirnajst let, v Jese

novski šoli se nima več kaj učiti. Za lovca je 

prešibek in preusmiljen . Bolj je podoben nježni 

materi ko junaškemu, očetu. Če torej mislite; d 


bo dober podobar, vzemite ga v nauk. Koliko 

tirjate učnine?" — „Denarja!” reče Dejakovič . „ 0 
tem se ne menimo. Vi ste mi pervi izgled dali, 
kako imamo za sirote skerbeti . Verlo delo druge 
navdušuje, kakor sveča druge zažiga . Pustite 
torej to reč. Kedar dela v gradu končam, pojde 
Tone, če ga bo veselilo, z menoj v mesto in jaz 
ne bom pred nehal, da iz njega storim umetnika .” 

Tone je veselja skoraj skakal. Ko se je pa 

do nekoliko dni podobar v kočiji pred hišo pri 
peljal, da ga bo seboj vzel, oh tedaj je dobr i 
deček vendar britko jokal. Pa logar je djal : „Ne 
jokaj ne, fante, saj je mesto blizo . Obiskali te 
bomo pogostoma, pa tudi nas boš o nedeljah i n 
praznikih lahko obiskoval. — No, to si še izgovarjam”, reče gospodu Dejakoviču, „da nas b o 
Tone včasih obiskal, božične praznike pa vselejz nami preživel. To mu morate dovoliti.” — 
„0 prav rad”, reče podobar, „in če boste vi i n 
vaša žena zadovoljni, prideta jaz vsakokrat ž njim .” 
Segla sta si potem v desnico . Tone se zahvali 
svojima rednikoma. Opomnila sta ga, naj spoštuje 
svojega učenika, ki hoče njemu toliko dobrot e 
skazati iz zgolj ljubezni. Blagoslov staršev in 
sester je Toneta spremljal, ko se je v lepem po 

kritem vozu odpeljal. 

Verli podobar je bil v vseh rečéh mož beseda . 
Iz serca ga je veselilo take dobre glave učenc a 
podučevati. Pogostoma je ž njim logarjeve obiskal ; 
še celo več dni sta pri njih preživela, da sta risala 
lepe kraje v goratem gozdu. Umetnik ni mogel 
prehvaliti svojega učenca, „Na tihem vam povem” , 

je djal logarju, »deček bo umetnik, da malo takih ." 


Preteklo je nekoliko let 'in gospod Dejakovi ~ 

pride s Tonetom, ki je postal eveteč mladeneč, 
k


logarju Dobravcu na boWne praznike. Gospod


Dejakovič' ostane z logarjem in logarieo po večerji 
nekoliko dalje na nogah . Tone in Dobravčevi 

otroci so že davnej spali. Logar in logariea sta 
dobro opazila, da ima poslobar nekaj na sercu , 
kar bi jima rad naznanil. Cez nekaj časa vendar 
spregovori : „Kar se je mogel Tone pri meni učiti,
tega se je naučil. Sedaj mora popotovati, videti 
mora Italijo. Res je, stroškov bode veliko ; pa 
trud bo plačan. Denar se ne more na boljš e 
obresti naložiti . Dam vam besedo, da bo potroše n 
denar o svojem času velike obresti vrač'al. Kar 
bo tako popotovanje stalo, je gotovo več, ko mor e 
navadni človek potrositi . Pa jaz sem si to stvar 
tako razjasnil : To se razumé, da se ne bo Tone 
popolnoma na druge naslanjal. Tudi sam si mora 
kaj zaslužiti. Vendar pa bo še dokaj potreboval, 
ker mora čas v svoje izobraževanje porabiti . Kar 
se mene tiče, prikladal bom z veseljem po svoj i 
moči. Vaš izgled mi je misel, terdno misel vdihnil , 
da naj Toneta za umetnika naredim. Njegova dela,
ki jih je doslej naredil, so mi bila dobro plačana. 
Ta denar sem shranil ; porabil ga bom sedaj z a 
njegovo pot. Pavendar mi mnogo manjka. Ali 
bi ne bili vi pri volji doložiti, kar še manfta? 
Dobro delo začeto se mora doveršiti .” — Pomolil 
j 

e segel. Logarja je Tonetovo lepo obnašanje in njegovo napredovanje v umetnosti jako veselilo . Imel 
je pa lepo premoženje. Pogleda sedaj gospodinjo, 
ona z glavo prikima, logar vdari v desnico ter 


reče : „No, naj pa bo, če ne bo treba več, ko j e 
v mojem premoženji, prav rad hočem denar odšteti.” Izračunili so, kaj bi utegnil Tone na popotovanji potrošiti ter sklenili, da bo prihodnj o 
spomlad Tone nastopil pot v daljno Italijo . 

Druzega dne zgodaj se je podobar odpeljal s 
Tonetom na saneh v mesto . Logar je kupil sukn a 
Tonetu za pošteno obleko. Tudi je poiskal popotno 

škrinjo in jo je dal na novo s sernino prevleči . Logarica pa in njeni dve hčerki ste pridno šivali in pletli , 
pripravljaje Tonetu potrebne platnine . V začetku 
pomladi je moral Tone še nekoliko dni pri svojih 
rediteljih preživeti. Njegov rednik mu je-v tem 
času še mnogo lepih naukov dal ter je bil d o 
njega še posebno ljubezniv. Verli možak se j e 
sam trudil in mu obleko v škrinjo skladal, Kolikorkrat mu je logarica podala kako novo obleko , 
bil je Tone na novo ginjen . „Oj, koliko — kolik o 
dobrot vi meni skazujete!” je djal. „Moji pravi 
starši, ko bi še živeli, ne bi mi mogli več dobrega 
storiti.” Tonetovo škrinjo je poslal gospod Dejakovič naprej do slavnega umetnika, kteremu je 
Toneta priporočil. Tone je namreč hotel celo pot 
peš hoditi. Kristijan, Tonetov serčni prijatel, j e 
Tonetu še malo škrinjico preskerbel in v njo j e 
zložil Tone najpotrebniše stvari, kar je seboj nest i 
mogel . 

Dan slovesa pride ; Tone je hotel po kosilu 

k gospodu podobarju Dejakoviču iti in od tamkej 
dalje potovati . Logarica pripravi za odhodnico 
dober obed in vsi so skupej še enkrat obedovali . 
Bil je za družino prijazen in ginljiv dan. Logar 
se ozre po družinici in spregovori : »Ne . ne 


moji sini in hčerke, nikar žalovati ; in tudi ti, 
dobra mati, obriši si solzico . To mora tako biti ! 
Sinovi, in posebno če so odrastli, morajo po svetu 
in tudi ve, hčerke moje, boste kmalo v letih, da 
vam bo treba zapustiti očetovo hišo. Pa če nas 
ravno ločijo hribje in doline, v duhu ostanem o 
vendar združeni. In naj bo ločitev še tak britka, 
združenje, ki nas gotovo tu ali tam čaka, bo tem 
slajše!" Verli mož je z veselimi pogovori vse zope t 
razveselil. Ukazal je prinesti steklenico dobrega 
vina, kakor je bilo le ob velikih praznikih navada. 
Natočil jeruateri in hčerkama, če ste se ravn o 
branile. „Z a lo s tni m daj vina!” je rekel smehljaje se. Tone in Kristijan se nista dolgo branila , 
ampak dala sta kozarec. Po kosilu vzdigne logar 
svoj kozarec rekoč : „No Tone, terči na svoj e 
zdravje, da bi srečno potoval in se zdrav vernil! ” 

„Bog usliši!” reče logarica, teréi s kozarce m 
ter pije potem nekoliko . Tudi Kristijan, Katrin i n 
Lizika terčijo. Vsi so imeli solzne oči. Najbolj j e 
pa bil Tone ginjen. Ni se mogel dalje solz zderžati ; jokaje spregovori : „0 preljubi moji starši, 
koliko zahvalo sem vam dolžen! Kaj bi bil ja z 
brez vas! 0 nikar vam ne morem poverniti, kar 
ste mi dobrega storili . Bog vam plati! On najstori, da bom vam zamogel kedaj za neskončne dobrote, ki ste mi jih skazali, svoje hvaležno serc e 
v djanji razodeti.” 

„Da, dragi moj Tone ! mi za-te veliko storimo” , 

reče logar, ,,in če se ozrem na tvoje brate,—rekel 
bi skoraj, da delamo preveč . Kar se mene in moj e 
ljube gospodinje tiče, midva bova malo potrebovala. 
Najini glavi ste že beli. Dokler živiva, kruha se nam 

Sveti uh'', 

3 


34


ne bode manjkalo. Pa Tone, če bi kedaj tvoj brat 
ali tvoji sestrici bili v potrebah, oh ne pozabi, 
kako smo ti mi v nadlogi pomagali, in pomagaj 
jim tudi ti. Daj mi roko Tone! kaj ne, ti jih ne 
boš zapustil? " 

0 preljubi oče", odgovori Tone ter poda 
logarju roko, „bil bi najnehvalež'niši človek na te m 
svetu, ko bi na vaše dobrote kedaj pozabil . Za res ! 
Nepozabljiva mi je vaša ljubezen. Moja največa 
sreča na svetu bode ta, če bom zamogel vam, 
dragi oče, svoji dobri materi ali pa svojim sestri

cam kako dobroto skazati . ” 

Il Verjamem ti, Tone", reče logar, »ali — čas 
je prišel, da se ločimo." Vstane in reče : „Poklekni, 
ljubi sin, da ti dam očetov blagoslov .” Tone poklekne ; logar pogleda proti nebu, bilo je v njegovem obrazu nekaj posebno častitljivega in slovesnega . 
Blagoslovi mladenča rekoč : „Gospod te naj spremlj a 
po vseh tvojih potih, varuje naj te greha in zdravega naj te zopet pripelje domú."-- Mati in otroci 
so stali okrog s povzdignjenimi rokami in so pri 
stavili z ginjenim glasom : » Amen! ” 

Logar vzdigne Toneta, objame ga ter mu reče : 
,,No, zdaj pojdi in Bog bodi s teboj! Misli vedno 
na Boga in nikoli ne zabi, da te njegovo oko gleda 
povsod. Imej se vedno za predobrega, da bi kaj 
slabega storiti zamogel. Bogastvo, slast tega živ

ljenja je preslaba, da bi zavoljo nje svojo vest 
omadeževali. Spominjaj se, da nismo ustvarjeni 

za ta kratki čas pozemeljskega življenja, temu č 
za večnost. Beži ne le pred slabim, temuč tudi pred 
priložnostjo slabega dela . Posebno se pa umikaj 
ljudém, ki se radi norčujejo s svetimi rečmi, ki 


35


zaničujejo sveto vero naših dedov, in ki se posmehujejo čednosti in lepemu ponašanju. Se enkrat : 
Zdrav bodi, in Bog naj bo s teboj . " 

Logarica mu reče s solznim očesom : „Tone ! 
Glej moje objokane oči, moje solzne lica ! Zavolj o 
mojih solz bodi Bogu zvest, dober in pošten . Spominjaj se teh solz, ko te bodo napadale skušnjav e 
kaj slabega storiti. Ce se ravno sedaj serčno 
jokam, vendar me navdaja sladka tolažba . Pa, če 
bi kedaj o Tebi kaj slabega slišali, takrat bom 
jaz in vsi točili najbritkejše solzé . Ne pozabi 
očetovih in maternih naukov in zadnjih besed svoj e 
umirajoče matere, in Bog bodi s teboj! ” 

Cela družina je spremila ginjenega mladenča 
daleč, skoraj na kraj gozda. Na zadaje ,so se vsi 
poslovili. Tone odide, oni so pa postali Se večkrat 
se ozré in jim miga s klobukom. Tudi logar in 
Kristijan mu migata s klobukom, in logarica pa 
njeni dve hčerki z belimi ruticami, dokler se ne 
skrije za zelenim gričem . 

a* 


Pelo poglavje . 

Božični dar. 

2veti večer je prišel že v tretje, kar je bil Ton e 
odšel. Logar je prišel danes s svojim sinom 
Kristijanom prej iz gozda domú. Bilo je zeló 
mraz. Večerno nebo ,, je rudeče kot kri žarelo 
skozi okna v sobo . Sipe so začele zmerzovati ter 
so se bliščale kakor zali biseri. Logar sede na 
svoj stol k peči. Naložil je še derv v peč, bila je 
namreč taka, da se je lahko tudi v sobi odpirala. Plamen se kmalo visoko vzdigne ter celo 
sobo razsvitli in še bolj se začnó zdaj kristali na 
šipah bliskati. 

Zdaj pride logarica v sobo . „Ali ni Tone nič 
pisal?,” praša logar. — „Nič!” odgovori žalostno . 

— „Cudno l” reče logar z glavo majaje . „Na sveti 
večer je imel navado, zmeraj pisati nam . Pisal j e 
veliko in njegovi listi so bili za-me najlepše bo 
žično vezilo . Kaj misli fant, da nam ni pisal ? ” 
Komaj je logar to izgovoril, kar pride v sob o 
mož v snežni obleki. Imel je v roki list in na, 
herbtu škrinjieo iz jelovega lesa ; ni bila ta škri-' 

njica visoka, temuč bila je zeló dolga in široka, 
da je mož težko skozi duri v sobo prišel. „Gotovo 
je v škrinji zerkalo”, reče Katra . Mož izroči logarju 


list in položi. Skrinjo na tla. »Pismo je pisal go. 

spod podobar Dejakovič", reče logar . 

Kako je to? Zdaj bi skoraj mislil, da se j e

» 

ubogemu Tonetu kaj pripetilo ." Naglo zdere listu 

pečat in ga hitro prebere pri ognjenem svitu. , 
„Poglejte!” zakriči veselo, „Tone nam je eeló i z 
Rima poslal podobo za božični dar. On jo je 
gospodu Dejakovie'u poslal in ga prosil, naj ji d a 
krasen zlat oklep narediti in naj skerbi, da jo 
bomo na sveti večer prejeli. Gospod Dejakovi č 

piše, da je podoba izverstno umetno delo . Tone 

je vendar veri mladeneč; človek ga bi kar objel.” 

„Katra!” reče logar, „prinesi poštenemu poslu 
kozarec vina, preden za mizo sedemo. Dobro mu 
bo to d,jalo, ker zunaj je res zeló mexzlo . ” 

Mož je vino hvaležno sprejel, pri večerji pa 
ni hotel ostati. Djal je, da ima v Jesenovem sorodnike, in da hoče ž njimi sveti večer in svet i 
dan preživeti. — „Prav!” reče logar ter mu ukaže 
vino izpiti in mu še dober dar v roke potisne. 

„No”, pregovori logar, „sedite vsi krog mene ! 
Tu je v listu g. Dejakoviča tudi Tonetovo pismo ; 
hočem vam ga brati.” Liza odgovori : „Prinesla 
bom prej svečo!” — „Dobro”, reče logar, „bo m 
pa laglje pismo bral . Le hitro!” Liza berž prines e 
gorečo svečo na svitlem svečniku . Vsi so željno 
pričakovaje sedeli krog mize. Logar pa začne 
brati : 

,,Ljubi starši, dragi brat in sestre! Tu se m 
vam poslal v dar za božične praznike podobo , 
ktero sem z velikim trudom izdelal. Poba ta 
kaže novorojenega Zveličarja v jaslih . Mnogo 
umetnikov mi je priterdilo, da se mi je delo dobro 


n8 

poneslo. Serčno želim, da bi VaS podoba tak razveselila, kakor so mene razveselile Jezusove jaslice, 
ko sem pervikrat v Vašo hišo stopil . Gotovo bo 
veselje veliko . 

„Oj da bi zamogel jaz s podobo do vas po

tovati in jo vam sam izročiti! Tu je sicer krasn a 
dežela! Sedaj meseca grudna, ko to IAem, je pri 
Vas gotovo že davno terda zima; gotovo so pri Vas 
strehe, hrasti in jele s snegom obložene. Tukaj pa 
so limone in pomaranče v cvetji in po drevji vis i 
sadje . Vendar se vsak dan spominjam v vsej tej 
krasoti na Vašo prijazno hišico, v kteri sem preživel najslajše ure svojega življenja. 

,)Vaši dobroti sem hvalo dolžen, da živi m 

sedaj pod milim laškim nebom, da sem če sem 
vreden tega imena — umetnik. Tiste prijazne 
otročje jaslice so moj razum zbudile, če so ravno 
bile nepopolnoma. Vedno mi je tista podoba v 
spominu, in kar sem pozneje podob videl, če so bil e 
ravno veliko krasnejše, nobena ni mojega serca 
bolj razveselila, kakor vaše prijazne jaslice. Oj, 
mila otročja leta, kje ste! y njih vidimo vse stvari 
pozlačene v jutranji zarji. Škoda, da ta leta tak o 
naglo minejo. Sedaj ta trenutek, ko Vi moj list 
berete, sem v duhu pri vas. Spominjam se ginjenega serca, kako sem prišel na pol terd in ve s 
zmerzel pod vašo streho, kako so me mati z gorkimi jedrni pokrepčali, kak ste me za svojeg a 
sprejeli, kako so Kristijan, Katrica in Liza z menoj 
delili svoj božični darek. Oj dragi moj oče! Vam 

in moji dobri materi poljubujem hvaležno v duhu 

roke. Pozdravljam prav serčno brata in sestrici . 

Z veseljem pričakujem priložnosti, da bom zamogel 


89


v nekterih letih rte le v duhu iz daljine, temuč pri 
Vas pričujoč zagotoviti Vas, da sem vedno Vaš 

hvaležni in serčno vdani 

Torte. 
V Rimu L grudna 1780." 

To je pismo", reče logar, brisale si solzn e 
oči ; „kar smo za mladenéa potrosili, to je vse še 
premalo. Stavil sem nanj vedno veliko upanje, pa 
on je več storil, kot sem pričakoval. Nikdar ne bi 

bil verjel, da bom nad njim takega veselja doživel . 
Vendar”, pristavi smehljaje se, » veeelja nas čaka. 
Po večerji bomo podobo pogledali ." 

O ne!" zavpijejo vsi kot ' iz enega gerla, 

„pree sedaj! To je več kakor. jed”, pristavi Liza . 
»Prinesti hočem hitro še eno svečo, da bomo zamogli sliko bolje ogledati." Kristijan prinese dleto 
in kladvo ter škrinjo odpre in vsi zavpijejo zagle

davši lepo podobo : „0 kako krasno, kako ljubeznivo! Nebeški obrazi! Izverstne barve!” 


Šesto poglavje, 

Lepa podoba deteta Jezusa v jaslih, . 

logar postavi podobo na mizo, ki je ob zidu 

stala in na vsako stran postavi svečo . Vsi so bili 
v lepo podobo zamaknjeni. Logarica je pregovorila 
s sklenjenima rokama : ,,Gotovo ni mogoče kaj 
lepšega videti! Zdi, se mi, da stojim res pred Jezusovimi jasli. Kako prijazno, kako ljubeznivo nas 
milo detice Jezus gleda, kakor da bi nas hotlo 


pree pri svojem prihodu na svet pozdraviti! Kak o 

milo in skerbno gleda Marija klečé pri jaslih n a 
dete; z desnico ga objema in levico poklada n a 
svoje ginjeno serce, pozabivši na revščino in n a 

borni hlev . Kako častitljivo stoji tu Jožef, kak o 

pobožno dviguje roke in oči 1iroti nebu! Pastirjem, 
se že v očéh bere poštenost ; kako spoštljivo in 
pobožno tu klečé. In angelci v višavah — kako 
so nebeško krasni! Na lahkih perutah plavajo p o 
zraku. Glejte, kaka svitloba dete obdaja in vse 
okrog osvitljuje, še angeljev tak blišč ne zalša . 
Resnično, kdor se ne bi tu veselil Zveličarjeveg a 
rojstva in z angelci Boga ne hvalil in slavil, ta 
bi moral kamenito sereé imeti . " 

Logar je do zdaj moléé s pazljivim očesom 
gledal podobo. Zdaj pa spregovori, ko da bi s e 
bil iz sanj prebudil : „Da, prav praviš! Če imamo 
to sveto dogodbo tako lepo narisano i~ v lepem 
oklepu pred seboj, mora ona naše sereé živo #auiti . 
Poskusil bom vam razodeti, kaj jaz v tej 'podobi 
vidim in kaj moje serce čuti,” — Primakne stol , 
se vsede pred sliko ter tako spregovori : 

,,Poglejmo najpred, ljubi otroci, nebeško det e 

v jaslih! Pa pozabimo za nekoliko *časa na njegov o 
božanstvo in mislimo si ga le kot revnega človeškega otroka. Slabo in nezmožno zavito v revne 
plenice leži tu na slami in senu. Pa ljubezniva 
mati ga pozdravlja prijazno se smehljaje, pripravn a 
vse za-nj ' storiti ; in zvesti rednik stoji pri jaslih 
pripraven s krepko desnico varovati mater in sinka , 
pripraven z delavno roko hraniti obá . Zvest oče, 
skerbna mati in dete, ki jima ko pride k pamet i 
hvaležno ljubezen povrača, oj, to je gotovo na 


42


zemlji krasen prizor, nad kterim se nebeški angelc i 

radujejo. To ljubeznivo trojico — očeta, mater in 
dete — je Bog tukaj zedinil. " 

Moji dragi otroci! mislite si torej pri te m 
detetu v jaslicih : Tudi jaz sem ležal, kakor slab o 

otroče, kamor koli so me položili . Umreti bi bil 
moral, da niso za-me ljubi starši skerbeli . Pa z 
veseljem so sprejeli tujega gosta in vse potrebn o 
je bilo za-nj pripravljeno. Mati so me pervič 
oblekli ter me povili v plenice, za ktere so sam i 
prejo napredli, sami so jo belili, sami sešili. Dan 
in noč so le to skerbeli, da mi ne bi kaj manjkalo . 
Skerbno so culi pri moji zibeli, ko sem sladko 
spal, marsikako noč niso zatisnili oči iz zgolj 
ljubezni do mene. Ljubi oče so jim pomagal i 
skerbeti ter so delali in se trudili za oba . Torej 

spominjajte se in zahvalite Boga, da vam j e 

dobre starše dal! On namreč je, ki je nekaj svoj e 
neskončne ljubezni iz ljubezni do vas v materno 
serce vsadil in očetu je vdihnil nekoliko svoj e 
očetovske ljubezni in dal mu je očetovo sercé . Pa 
ne bodite svojim staršem nehvaležni. Sin ali hči, 
ki pozabi, kaj je mati za-njo terpela, kaj je oče 
za-njo storil, da bi jo ohranil, oblačil in izredil , 
je brez vsega človeškega čutila. " 

Poglejmo sedaj, moji otroci, ko smo se nagledali svete družine, nebeške angeljce, ki plavaj o 
po zraku in ozrimo se na živinieo, v hlevu. Tu 

prav spoznavamo vrednost in namen človekov. 
Poglejte najpred v obraz sveti devici . Na njem se 
vidi nebeška nedolžnost in neizrečena matern a 
ljubezen ! Glejte ravno stoječo podobo častitljiveg a 
Jóžefa, kako pobožno svoje oči in roke proti nebu 


43 

dviguje! Glejte milo Betice, njegovo lice se lju

beznivo smehljá in očesici se mu blisketate, kakor 
zvezdice na jasnem nebu. Zdaj se pa ozrite na 
divje obraščeni glavi osla in vola . Kako neumno in nespametno zijata! Kako gobce molita ; 
lahko je spoznati, da le na kermo mislih in za 

nobeno vikšo in boljšo stvar ne vesta. Se eeló 
prijazno nasmejati se ne moreta. O kdo ne bo 

človeka ž njimi primerjenega spoznal za neskončn o 
imenitnejšo stvar božjo? V resnici on spada med 
vikše stvari božje . Najsirovejšega človeka razžališ , 
ako mu rečeš : Nič nisi bolj od goveda, ki tvoj 
plug vlači, od osla, ki tvoje mehove v mlin nosi 
in potem pogine in zgnjije. Ni tako! Človek je 
temveč podoben angeljem božjim, kteri svojega 
stvarnika spoznavajo in se ga veselé, prepevaje m u 
slavne pesmi. Človek je na zemlji edina stvar, k i 
tudi to storiti zamore . Bodi-si da je podoben 

živali, vendar je bolj soroden angeljem nebeškim. 
Res je, da v joku na svet pride, da mora mnogo 
prestati, mnogo terpeti, dokler ne odraste in d a 
potem v kratkem kakor roža vene in zvene i n 
kakor živinče strohni, vse to je res — pa le njegovo teló se spremeni v prah in pepel . V njem 
prebiva neumerjoč duh ; on je angelj v slabem 
mesu in kervi. Kedar ta slaba obleka odpade — 
je angelj popolnoma, če le človek na zemlji svojnamen dopolni in po volji svojega stvarnika 
živi." 

Prav pametno je, da je umetnik zraven velicih 
žiVali narisal tudi ,jagnje in koš'a,rnieo polno sadežev, ktera stoji pod jaslicami kot dar novorojenem u 
detetu. Človeku so vse zemeljske stvari pokorne . 


On kroti najmočnejše živali, da mu morajo služiti ; 
daje mu ovca mleko, drevo svoj sadež . Be malo 
slabejšega od angeljev je Bog človeka ustvaril, 
venčal ga je s častjó in visokostjo, naredil g a 
je gospodarja svojih del in vse mu je podložno 
storil. " 

,,Tucli kraj, kjer vidimo dete in njegove stariše, revne jasli in siromašni hlev, ni brez pomembe . Človek ne potrebuje krasnih dvorov, d a 
zamore tu na zemlji svoj namen doseči. On zamore v najborniši bajtici zadovoljilo živeti in srečn o 
umreti. V hlevu je le pomanjkanje in revščina. 
Pa da zamore pravo srečo doseči, da bo pošten 
in plemenitega serca, zato ne potrebuje človek ne žameta, ne svile, ne zlata, ne srebra. Ravno v najimenitniši stvari Bog med ljudmi ne dela razločka . 
Borni hlevček je tukaj stanovanje najsvetejših, 
najbolj blagih, najbolj častitljivih ljudi, karkoli ji h 
je še kedaj na svetu živelo . 

Pa, otroci, kar sem vam do sedaj dopovedo 
val, je za nas veselo in tolažljivo . Pa govorili smo 

le o človeški lepoti. Najimenitniše še le je božja 
natora in visoki namen božjega deteta . Jezus Kristus namreč, včlovečeni sin Najvišega, je na svet 
prišel, da bi odrešil ljudi, ki so se obernili od 
Boga in svoje visoke vrednosti in se torej pogubili . 
V njem, se nam je vidno prikazala ljubezen božja 
do nas\ljudi , v njem vidimo Boga v človeški podobi. Rodil se je sicer v največem siromaštvu , 
ležal je kot dete v jaslih, ni imel na svetu toliko 
svojega, da bi glavo kam položit', mogel, ter j e 
umeri kot hudodelnik na križu. Pa brez posvetnih 


pomočkov, brez bogastva in brez orožja je on 
s svojo božjo modrostjo, ljubeznijo in vsegamo

gočnostjo premenil obličje zemlje, razsvitlil človeški 
rod, ga zboljšal, pogube rešil, in tako svojo bo

žanstvo pokazal. To nam lepo dokazuje ta podoba, 
dokazuje nam pa to tudi zgodovina . 

„Glejte, okrog in okrog je noč; debela tema 
krije okolico ; le svitloba, v kteri se nebeško detice 
žari, vse razsvitljuje. Ravno tako je krila o Kristusovem rojstvu tema nevednosti in molikovanj a 
zemljo ; v Kristusu pa se je svetu luč prikazala, 
ktera vsacega človeka, ki na svet pride, razsvitljuje . 
Ljudjé so bili v grehu in hudobiji zakopani, mnog o 
jih je bilo zavoljo sirovosti podobnih živini v hlevu ; 
mnogo jih je tudi bilo, ki so zavoljo pregreh slabši 
bili od neumne živine ; pa po Kristusu so bili vsi, 
ki resnično vanj verujejo, prestvarjeni v boljše ljud i 
postali so podobni svetnikom in angeljem v človeški 
podobi. Kakor so bil ljudje nevedni in pregrešni, 
tako so bili tudi ubogi. Pa glejte, kako srečni s o 
že tisti ljudjé, kteri krog jaslic stojé in se veselé 
njegovega rojstva! Marija, Jožef, pastirji so pred 
nebeškim detetom pozabili vsako pozemeljsko težavo . 
On, ki je prišel na svet, da bi ljudi rešil britkost i 
in jim iz nebes božji mir prinesel, je že pri svojem 
rojstvu začel ljudi osrečevati . Vedno še donijo vsem 
ljudém augeljeve besede : „Oznanujem vam veliko 
veselje ; rodil se vam je Zveličar, ki je Kristu s 
gospod. ” 

K njemu sme sleherni človek. Najpred se je 
razodel revnim, nevednim ljudém, kmetom — pa


46


stirjem, tudi njegova mati je uboga, njegov rednik 
rokodelec, ki s težkim delom kruh služi. Že pri 

Jezusovih jaslih nam je očita, da je pri njem bre z 
veljave bogastvo, čast in posvetna učenost. On 
hoče pri sebi le ljudi „dobre volje” imeti, kako r 
Marijo, presveto devico, Jožefa, pravičnega, pastirje , 
pobožne možake, polne strahu božjega in poštenosti . 
Vendar ne zametuje tudi največega grešnika, ako 
obžaluje svoje pregrehe in se v resnici poboljšat i 
hoče. To nas prepriča že imé božjega deteta. 
Zato je sporočil angelj Mariji božje povelje : 
„Imenuj ga Jezusa, ker on bo svoj narod greh a 
rešil! ” 

„Grešni rod človeški je imel postati svet o 
ljudstvo Gospodovo. Zato vidimo nad Jezusovimi 
jasli odperto nebó. Hotel je ljudém zaperto neb o 
odpreti, nebeško kraljestvo na zemlji vstanoviti i n 
tako nebo in zemljo združiti. Zatorej se veselé 
božji angeljci, zato prepevajo in se radujejo, slavijo Boga v višavah in se veselé sreče, ktera j e 
došla ljudém po Kristusu. 

„Kar nam je bilo pri jaslicih Jezusovi h 

oznanjeno, to je Jezus tudi dopolnil, če mu j e 
ravno nevera in terdovratnost človeška zeló nasprotovala in pri mnogih je bilo zastonj njegovo 
rojsty , zastonj njegova smert. Ustanovil je n a 
zemlji nebeško kraljestvo . Mnogo zmagovavicev 
svetá je ustanovilo silna kraljestva, pa ta kraljestva 
so kmalo za svojimi ustanovniki izginila, ali s o 
se pa že pri njih življenji razkosala. Le Jezusovo 
kraljestvo pravo keršanstvo samo to se ,je 


4t 

zmeraj bolj razširjalo ter je do današnjega dn e 
ostalo. Celi narodi so prišli v zavetje svete vere 
in kralji so svoje krone ozaljšali ž njegovim 
križem . Stare paganske ostudnosti, človeške daritve itd. so zginile iz keršanskih dežel. Mnogo 
tempelnov in cerkev se je sezidalo, v njih se zdaj 
pravi Bog moli in oznanuje se večna resnica. 
Brez števila šol, siromašnie in bolnišnic je ustanovila keršanska ljubezen. Koliko otrók, kolik o 
revežev in bolnikov bi moralo brez teh dobrotnih 
ustanóv v nevednosti, pregrehi in nadlogi poginiti ! 
Na milijone ljudi je našlo v Kristusovi veri od 
puščanje in mir po storjenih grehih in postali s o 
potem verli možjé . In še sedaj, čeravno never a 
in hudobija raste, mu bije brez števila sere, ter 
najde v njem tolažbo, v terpljenji in v smerti. 
Se zmeraj razlaga on malikovaveem veselo oznanilo svetih evangelij in divji narodi sprejemajo 

njegovo vero, se veselé nebeškega nauka i n 
postanejo krotki in mirni. Kristusovega rojstva 
dan je najimenitnlši dan vseh vekov prav so torej 

modri naši preddedje začeli ž njim novo letno število. 
Vsaka letna številka naj nas opomni, da je rojstni 
dan Jezusov rojstvo luči in sreče za vse ljudi, 
kteri mu hočejo oko in serce odpreti začetek 
razsvitljenja in požlahtnjenja človeškega roda. 
Na novo se poklonimo, ljubi otroci, danes in jutri 

Zveličarju in zapojmo mu z angeljei hvalilo 

pesem . " 

Tako je govoril logar ; logariea pristavi 
ginjena : ,,Da, otroci, to hočemo storiti! Lepa 
podoba, ki nam jo je Tone poslal, je najlepši 


48 

božični dar, kterega nam bi bil zarnogel. Tone 
ali kak drugi človek poslati. Pobožnost, s ktero 
ste govor svojega očeta poslušali, je najlepš e 
praznovanje svetega večera. Hvaležno hočemo 
sprejeti blagor, kterega nam Bog po novorojene m 
Zveličarju daje. Potem je Gospodovo rojstv o 
tudi rojstvo naše sreče." 


Sedmo poglavje, 

Logar v nesreči. 

Weili logar je po Tonetovem odhodu več let s svojo 
družino v miru in sreči preživel. Otroci so mu 
odrastYi, sin mu je bil čverst možak, hčere cveteč e 
zale device ; vsi so bili dobro izrejeni in lepega 
obnašanja. Zmeraj bolj je čutil oče težave starosti ; 
mislil je torej svojo službo sinu naložiti. Vladar 
je imel navado vsako jesen za nekoliko dni ob 
iskati svoj lovski gradič Skalnik ; lov ga je vedno 
nekoliko razvedril, ko je bil utrujen po mnogih 
vladarskih opravilih. Bil je prijazen go spod ; vsa

cega deržavljana, tudi največega siromaka, je ljubeznivo nagovarjal in ž njim prijazno besedo spregovoril. Ko je neki dan vladar zopet prišel na 
Skalnik, bil je lov v gozdu starega logarja posebn o 
bogat ; stopil je torej knez k logarju ter mu prijazno na ramo terkljaje rekel : „No kako je kaj, 
ljubi moj logar?” 

„Presvitli gospod!” reče logar, „tem starim ple

čam so že opravila pretežavna ; želim, da bi je 

smel mlajšim naložiti.” „Morebiti pa vašemu sinu 

Kristijanu?” reče knez. ,,On je dober lovec, in 

kar še bolj cenim, prav dober logar . Gozdi so 

kar sem na lovu opazil lepi. Verujte mi, dru -

Srati Yočar, 

4 


50


zega ne vzamem v službo. Naj jo tudi že sedaj 
opravlja . Vendar mi je ljubo, da vi še nekaj časa 
kot ogledovavec logarjevo ime ohranite. Najboljši 
mladenči postanejo lahko ošabni in zanikerni, če 
si suknjo z zlatim trakom okinčajo. Moja in vaša 
korist je, da nekoliko časa še logar ostanete . " 

Logar se zahvali knezu za milostno obljub o 

in reče potem : „Pa pri tem je še nekaj druzega. 
Moj sin se ima sedaj dobro oženiti s hčerj o 
mojega nekdanjega prijatla, že davno umerleg a 
logarja Germa. Dekle je nedavno tudi mater 
zgubilo in ne vé kam. Ubogo je to dekle, pa pobožno, pridno, nedolžno in pohlevno, zraven p a 
dobro kot angeljček . ” 

No, to je prav", odgovori knez ; „to mi je 
zeló po volji, da mož, ko snubi, bolj gleda na ne

dolžnost in čednost, ko ne denar in bogastvo. Jaz 
mu z veseljem dovolim ženiti se in mu dam upanj e 
na logarsko službo . Naročil bom prec, naj se pismo 
naredi.” 

Logarjev sin, ki je s strahom stal nekoliko 

korakov od njega, pristopi, ko mu oče pomignej o 
ter se knezu ponižno zahvali. Kmalo se je tudi 
oženil. Mlada, mila žena je hiši prinesla noveg a 
blagoslova ; mir in edinost sta, stanovala pod streh o 
dobrega logarja. Stari mož je doživel veselja, d a 
je mogel vnuke pestovati, in stara logarica se j e 
pomladila, ko je krog sebe gledala mlade vnučiče . 
Hčere starega logarja so živele z mlado logarico , 
kakor sestre. Vsi so bili zeló srečni . 

Pa kmalo pride nad srečno hišo velika stiska . 
Te stiske vzrok je bila neka stara dogodba, ktere 

je stari logar že skoraj pozabil. Tisti mladi go


spodič Zelenko, ki je bil takrat z logarjem na lov 
šel, bil se je kmalo na to prederznil, da je šel 
sam in brez logarjevega dovoljenja v gozd, ter je 
vse, karkoli je videl, brez usmiljenja postreljal . 
Logar ga najde v gozdu ter mu reče : „Divji lov 
je ostro prepovedan. Če vas, dragi moj gospodič, 
lov veseli, pridite kakor doslej, k meni . Rad vas 
vzamem seboj in vas na najboljši kraj postavim, 
da zamorete streljati, kolikor vam drago. Pa tega 
ne smem nikakor privoliti, da v gozdu, meni v 
skerb izročenem, po svoji volji gospodarite.” Pa 
mladi gospodič je ravno tako na lov zahajal . 
Logar ga zopet najde, pa mu vzame puško rekoč : 
„Bog vé, da to nerad storim ; pa storiti moram . 
Ukaz je oster ; ne morem drugače . Če vas še 
enkrat vjamem, moral vas bom zatožiti —in dobr o 
se vam ne bo godilo.” Verli logar gre tudi d o 
starega gospoda Zelenkota in ga prosi, naj gospodiču loviti prepové. Stari gospod je sinu sicer vse 
privolil ; pa takrat je bil vendar jako nejevoljen , 
bal se je kneza razserditi. Grozil je sinu, da m u 
ne bo nič zapustil, če bo le še enkrat na lov šel, 
razun z logarjem. Pa gospodič je bil že vajen 
&etu nepokoren biti. Malo na to zasliši logar strel , 
hiti na mesto ter najde mladega Zelenkota pri ubite m 
jelenu. Logar ga zatoži. Stari gospod Zelenko j e 
sam do kneza potoval ter prosil odpuščanja . Knez 
odgovori : „Po postavi bi moral gospodič v ječo, pomilostiti ga vendar hočem ; pa če ga še enkrat dobimo , 
bo gotovo zapert, in lahko razumete, da si ne 
morem jetnika zbrati za svetovavea ali služabnika . ” 

Stvar je bila tako dognana . Gospodič Zelenko j e 
pa strašno sovražil poštenega logarja, ter je vedn o 

4* 


52 

hrepenel zmaščevati se nad njim, če je ravno od 
takrat že mnogo č°1et preteklo . 

Pripetilo se je pa, da knez po kratki bolezn i 
umré ; knezevič naslednik ni bil še dorasel in j e 
ravno popotoval. V deželi je začasno oskerbnik 
vladal in marsikaj se je tu v tem času spremenilo . 
Mladi Zelenko, ki je bil sin bogatih in imenitni h 
staršev, je postal vikši logar . Ošabno se je preselil v knežji grad Skalnik, kjer mu je bilo stanovanje odločeno. Bil je torej sedaj oblastnik 
starega logarja ; neizrečeno ga je terpinčil in m u 
silno nagajal. Neprenehoma ga je grajal, nikoli 
mu ni mogel ugoditi . 

Mladi knez je pred kratkim vladati začel . Pa 
vikši logar Zelenko, ki je bil jaku zvit in zgovoren, je znal pervega logarskega nadzornika, ktereg a 
je mladi knez zelo obrajtal, sebi popolnoma pri 
dobiti ter je bil do dobrega logarja še bolj ošabe n 
in še bolj sovražen . „Vi niste več za službo”, m u 
nekega dne reče, „priporočil bom pripravnišeg a 
moža na vaše mesto.” Logar reče : „Prav rad se 
odpovem službi. Ze davnej bi bil to storil, da m i 
je ranjki knez to storiti dovolil. Moj sin je torej 

logar.” „Kaj pa!” reče gospod Zelenko hinavsko se smejé; „moral bi tudi jaz kaj o tem vedeti.” Logar ga je opomnil na knezovo pismo, p o 
kterem se je smel sin oženiti . „No, no”, zaverne 
ga gospod Zelenko ; „to mi je dobro znano .” Dobro 
jo je vdel izviti. Rekel je: „To je le obljuba , 
ako se bo dobro obnašal ; nič druzega. Cloveče 
pa ni za nič. Vedel bom boljšega moža najti. ” 

Zastonj se je sivi logar prizadeval skriti solze . 
Spregovoril je : „Ne delajte krivice, gospod vikši 


logar ! razžaljenega ste se enkrat čutili zavoljo mene . 
Ravno zató se morate še bolj varovati, meni krivico delati." „Kaj”, zavpije gospod Zelenko 

in oči so se mu blisketale jeze ; „vi sami me spominjate na svoje sirovosti ! Vi sami me domišljujete , 
da ste mi vničili edino veselje moje mladosti, ter 
me knezu zatožili. Vi ste neotesan ošabnež. Nikdar niste vikših stanov spoštovali in vedno ste s e 
le beračunov deržali. Dovolili ste svojemu sinu 
oženiti se za ubogo dekle, ki vam ni krajcarja v 

hišo prinesla. Lepe denarje ste na potepuhu Tonetu 
zavergli. Svojega niste znali oskerbovati, kako 
boste ptuje, kako knezovo premoženje varovali ? 

Pojte, pojte, z vami ni nič ! Upam, da bom ime l 
malo več z vami opraviti in skoraj ne boste več 
pred me stopiti smeli.” 

Logar odide. „Hm” , mislil si je po poti, 

„naj pravi Zelenko, kar hoče. Moji gozdi so v 
najlepšem redu. On mi ne more nič škodovati , 
naj mi bo sovražen, kakor hoče. Bomo že videli.” 
Povedal pa ni o vsem tem svoji družini nič, da jih 
ne bi žalil brez potrebe . 

Pa kmalo potem, ko je ravno iz gozda stari 

mož domu prišel ter na svojem stolu počival, stop i 
posel v sobo ter mu izroči pismo od vikše logarske 
uradnije . 

V pismu je bilo pisano : „Dosedanji logar 

Dobravec je že prestar in ne more več svoj e 
službe opravljati ; zatorej naj svojo službo pusti. 
Njegov oddelek gozda bo pa začasno sosedni logar 
Novograjski oskerboval .” Da bo kako počitn o 
plačo ali penzijo prejemal in o sinovi službi ni 
bilo besedice v pismu. Le-to je bilo še omenjeno, 


54

„.,.,.,,.-., 

da se dosedanji logar Dobravec ne sme prederzniti , 
še kaj v gozdu ustreliti ali se pa kje s puško 

prikazati, če noče puške izgubiti . 

Stari logar odpečati pismo in se zeló prestraši ; roka, s ktero je list deržal, se mu je tresla . 
Vendar se je pomiril in list bral svojim, ki so 

v sobi razne opravila opravljali. Stara logarica in 

njene dve hčeri so strahú obledele ; mladi logar 
se je pa silno serdil na hudobnega Zelenkota . Mlada 
logarica pa je nekoliko časa molčala ter se potem . 
glasno zajokala. Otroci, ki so se po izbi igrali, so 
se tudi jokali, ko so videli, da se mati joka. Vse 
je žalovalo. Le stari častitljivi logar je stal mirn o 
med njimi ter spregovoril : „Ne zabite, da stari 
Bog še živi. Ti, stara mati, jenjaj jokati se, in 
bodi otrokom in vnukom v izgled, kako moram o 
na Boga zaupati . Zoper njegovo voljo nam ljudj é 
ne morejo škodovati. To skušnjo nam je On poslal , 
gotovo nam bo na korist. Torej pogum naj veljá ! 
Bog je naša mogočna bramba. On nas ne zapusti, 
če nas tudi ves svet zaverže. On, dobri, bogat i 
oče ne bo svojim otrokom nikoli kruha prikratil . 
Na-nj bomo zaupali, in ne bomo se bali .” 

„Vendar”, djal je dalje, ,,vendar jaz nič ne 

bom opustil, kar mi je mogoče storiti . Jutri 

pojdem do kneza. On je ravno tako blage duše, 

kakor njegov ranjki oče. 'On me bo slušal, če je 

ravno sedaj, ko je komaj po svojem očetu vladati 

začel, z opravili obložen. On je pravičen in ne 

bo dovolil, da se stari služabnik, ki je njegovi 

rodovini že čez 40 let zvesto služil, z ženo in 

z otroki in vnuki zaverže, da bi moral lakote po

giniti. Ti Kristjan 1 moraš z menoj ! Saj sedaj smeva 


55


oba od doma. šla bova peš. Jezditi ali pa vpiti 

se bi bilo v sedanjih okolščinah predrago in tud i 
ni potrebno. Potrebno obleko za pot lahko v lovsk o 
torbo shraniva. Pripravite le do jutri vse, česar 
nama je treba. " 

Stari logar je bil drugo jutro pred dnem ž e 
na nogah in tudi sina je zbudil. 

» Predolgo 'lama bo dneva čakati", reče ; „sajluna sveti in mi dva vse pote poznava . Pojva!” 
Stara logarica je lepo zvila zeleno, z zlatim trako m 
obšito lovsko obleko in jo zavila v belo ruto ter j o 
potem v lovsko torbo vtaknila. Katra je prinesla 
perilo in nekaj jedi za na pot . Mlada logarica i n 
Liza ste zajutrek pripravljali in ga v izbo prinesli . 
Otróci so še sladko spali. »In kedaj se boš vernil ?" praša stara logarica svojega moža. „Tega 
sam dobro vem”, odgovori ; „pred osmimi dnevi 
težko.” — »Jutri štirnajst dni bo svet večer", reče 
logarica, do takrat prideš gotovo?" Ce je božj a 
volja, jutri osem dni", reče logar. „Pa naj bo 
kar hoče, na sveti večer moram pri vas biti .” — 
„Bog daj, da bi bili veseli!” reče logarica. „Molite 
ta čas!” dostavi logar, „in na Boga zaupajte. On 
bo storil, da se bo reč na našo korist obernila . 
Vsi spremijo moža do hišnih vrat. Bila je še tema, 
še prav nič se ni danilo. V merzli in temni zimski 
noči sta neustrašeno dalje stopala . 

Vsa družina je bila za ljuba potnika, posebn o 

za starega očeta v velicih skerbéh . Pervih osem 
dni so se vedno tolažili . Ko se je pa potem dan 
za dnevom umikal, bili so zeló nemirni, ker je 
vreme bilo neprijazno in zmeraj je deževalo . 
»Joj”, so djali, ,,Kristijan, če je ravno junak, bo 


58


moral dosti preterpeti ; kako bodo revni stari 

oče vse prestali?" Otroka sta vsak hip pre d 
duri gledat letala, če oče in stari oče vendar l e 
enkrat prideta. 

Tako je preteklo verh pervih osem dni še 
drugih osem v tugi in britkosti. Med tem je koralo 
po odhodu logarjev lovski fant vikšega logarj a 
uradni list prinesel. Logarica se je bala pismo 

odpečatiti; pa vedela je, da ni v njem nič dobrega, 
ker je mladi lovec še zaničljivo rekel : „Neumno je 

storil stari mož, da je s svojim butcem v stoln o 
mesto dirjal. Gospod vikši logar vé, kaj dela. 

Nič ne bosta opravila . Osramotena se bosta vernila.” Vsa družina je pa vsak dan molila, naj 
Bog dodeli, da bosta popotnika uslišana pri knez u 
in da se zdrava zopet doma. verneta ! Tudi otroka, 
sta prostovoljno ž njimi molila. 


Osmo poglavje. 

Kako se je dalje logarju godilo . 

Prišei je v teh žalostnih okolščinah sveti večer. 
Danes se je prej potemnilo ko druge dni, ker vs e 
nebo je bilo s temnimi oblaki zakrito. Burja je 
piskala po gozdu v starih hrastih in v visokih jelah . 
Zeló je melo in deževalo in od strehe je voda lila, 
kakor hudournik, ki skače čez skale . » O moj Bog!" 
reče stara logariea skozi okno gledajoča, »še zdajne prideta. Ce danes na sveti večer ne prideta,
pripetila se jima je gotovo kaka nesreča. Težko 
mi je pri sercu. Tako je vreme, da ne bi človek 
psa pred hišo zapodil in potje so jako slabi ; yse 
se pogrezuje. Oj da bi vsaj prišla, naj bo vse 
vse drugo, kakor hoče!" 

Zopet odpre okno, pogleda ven in zavpije : 
',Hvala Bogu, zdaj prideta!" Vsi so jima pre d 
hišo naproti hiteli, vsi so popraševali : „No, kako 
se vama je v mestu godila?” — »Upam, da se b o 

vse dobro izšlo!" reče stari logar. ,,Pa gotovo ste 

bili zavoljo naji v vencih skerbéh. Dolgo naji ni 
bilo ; pa jaz sem na poti opešal in nisem dalj e 
mogel ; in ko sem okreval, narastli so se bili za 
voljo velieega dežja potoki in reke tako, da sva, 


68


morala še nekoliko dni čakati. Hvala Bogu, da 
sva zopet tukaj . " 

Stopil je v hišo, se preoblekel in potem sedel 

na stol pri gorki peči. Stara logarica prinese 
steklenico vina, dva kozarca in gorečo oljenko . 
» Okrepčajta se", jima reče, natočivši vino ; „gotovo 
sta krepčavne pijače potrebna. Večerja bo skoraj 
gotova.” — „Dobro!” odgovori logar pri berleči 
luči krog sebe gledaje; „vendar je prijetno zopet 
domá biti, kjer same prijazne in vesele obraz e 
krog sebe vidiš . ” 

Mladi logar je med tem na tihem svoji žen i 
povedal : „Tič ni dobrega ne ; najberže bomo zgubili službo.” Ta se prestraši in skrivej tudi drugi m 
naznani. Stari logar vidi, kako so se na enkrat 
vsi obrazi premenili in strahú obledeli . „Je že 
Kristijan čenčal?” je rekel ; „no, se vé, ta se ne 

da nič tajiti . Vse boste slišali ; vendar ne žalujte 

preveč. Saj se nam je nocoj Zveličar rodil ; v tem 
veselji moramo vse posvetne skerbi pozabiti ; ali 
jih pa saj k sercu preveč jemati ne smemo. 

„Ko smo zvečer”, tako je začel govoriti, ,, v 
glavno mesto dospeli, šel sem do starega logarskega svetovavca Vičiča . On je možak, sem si 
mislil ; on je bil pred mnogo leti moj vikši loga r 
in moj prijatel. Drugi svetovavci, ki so me poznali, so-vsi mertvi ali pa živé v pokoju. Ce se 
je ravno tudi gospod Vičič zavoljo starosti opravi 
lom odmaknil, vendar mi bo najbolj mogel sveto

vati. Tako sem si mislil. Verli možak me je res 

serčno sprejel. Povedal sem mu mojo stvar. On. 


69


mi je odgovoril : ,Vi imate v svojem vik§em logarju 
hudega sovražnika, ki ima tu mogočne prijatelje . 
On hoče vašo službo nekemu fantinu dati, ki j e 

bil njegov strežaj, in Vas in vašega sina vedno 
prav slabo opisuje Bojim se, da mu bo obveljal o 
in da pripravi dobrega Kristijana ob službo . ' 

,,0 saj ne bo tak daleč prišlo' sem jaz od 
govoril. ,Pa terdno voljo imam sam do kneza iti . 
,Storite to', odgovori mi svetovavec Vičič. Jaz 
pojdem z vami. Pa sedaj pridete o slabem času . 
Gospod ima preveč opraviti . Težko vas bo slušati 
mogel. Tudi do najvikšega logarskega nadzornik a 
in do drugih svetovaveev morate iti. Pa bojim se, 
da so vsi preslepljeni . ` 

„Spoznal sem, da ima svetovavec popolnom a 
prav. Marsiktero britko stopinjo sem naredil. 
Najvikši nadzornik me je merzlo sprejel in m e 
koralo odpravil . Ostali logarski svetovavci so me 
ravno tako odpravili ; mnogo kislih obrazov se m 
videl in preslišal dosti grenkih besed . Pred knez a 
pa me niso pustili, ker je ravno pri rijem opravit i 
imel viši nadzornik. Gospod Zelenko je znal mene 
in Kristijana prav zvito opravljati. 

',Jaz vam tega ne bom na tanko razlagal , 

saj se to tiče opravkov, ki jih vi ne razumete. 
Največ, kar zamoremo upati, je preiskava; pa 

bojim se, da pride takim v roke, od kterih imamo l e 

slabo pričakovati . — Pa taki pogovori nam preve č 
serce z britkostjo navdajajo in nocoj morajo s e 

vsi ljudjé po celem keršanskem svetu veseliti . Saj 

je danes sveti večer; hočemo si rajši spominjati 

rojstva našega, Zveličarja. To bo Dašini bolnim 
sercem tolažba.” 


60 

Ozerl se je na podobo rojstva Jezusovega, 
ktero je bil Tone poslal. Visela je v sobi 
tam, kjer je prej zerkalo viselo, pokrita je bila 

z belim tankim pajčelanom, da se ne poškodova . 
Mala vnučiča starega logarja, France in Klara, st a 
se že več tednov na božič veselila. Veselo sta na 
noge skočila in si obrisala solze od objokanega 
obraza. „Babica', reče mali Francek, „odkrijt e 
podobo in užgite kakor lani lučico pred podobo , 
da se bo prav vidila .” — „In vi ! stari oče”, spregovori glarica, „prinesite harpo ; zapeli bomo bo 
žičnico, ktero so nas mati naučili.” 

„No prav je”, odgovori logar ; „zapeti hočemo 
božičnico. Pa povejte nam prej, ali se ni nič posebnega pripetilo, ko nas ni doma bilo?” --„Nič" , 
odgovori logarica; „le eno pismice smo kmalo, k o 
sta vidva odšla, od vikše logarije prejeli. Kaj nek i 
pravi!” Zapečaten lest mu izroči. Logar ga odpečati -- obledi ter reče : „Gospod, kakor ti hočeš, 
tako naj bo!” Vsi ga prestrašeni gledajo, čakaj e 
kaj bo. „Kaj pa je?” praša stara logarica. --
„Iz hiše moramo; iz nje bi bili že iti morali. Vikši 
logar zapoveduje, da moramo saj do božičneg a 
večera iz hiše, da se bo mogel novi logar za bo 
žične praznike v logarsko hišo preseliti. Grozi 
nam, da nas bodo uradni služabniki iz hiše vergli , 
če ne ubogamo. Čudim se, da še niso tukaj ; vsak 

trenutek lahko pridejo ter nas iz hiše pome

čejo." 

„Moj Bog!” izdihne mlada Iogarica, „zdaj 
v tej strašni noči ! Ali slišite, kako zunaj nevihta 
razsaja, kako dež naliva? Kje bomo streho našl i 

v dežji in viharji!” Na stol se je naslonila ter 


61


objela svoja otroka. „Dobri Bog”, je izdihnila, 

„usmili se saj teh nedolžnih otročičev. Mladi logar 
je stal s sklenjenima rokama tiho pri nji ter j e 
gledal ves objokan ženo in otroka . 

„0 moj Bog !” reče stara mati jokaje, po d 
starost nas preganjajo z otroki in vnuki iz hiše, 
v kteri sem bila rojena, v kteri so moj oče in moj 
ded živeli o to je strašno ! Moj Bog, daj mi 

v moji rojstni hiši umreti . ” 

Katra je na tihem jokala; Liza se je tresla, 
kakor jagnje, ktero v mesnico peljejo. Stari logar 
pa imel je visoko plešasto čelo in sivi lasjé 
so se mu ob stranéh v kodrih vili je gledal 

dolgo časa molčé proti nebu ; spregovoril je pote m 
mirno : „Da, moji predragi otroci! skoraj bom o 
morali iz hiše. Ne poznam človeka, da nas bi 
vseh skupaj pod streho vzel. Razdeliti se bomo 
morali. Mislil sem sicer, da bom med vami mirno 
svoje stare dni preživel — upal sem, da boste vsi, 
kakor ste zdaj krog mene zbrani, krog moje smertn e 
postelje stali v tej hiši . Bog je hotel drugače 
udati se hočemo v njegovo sveto voljo. ” 

Pogledal je svoja vnuka ter dalje govoril : 

„Serce nam hoče žalosti počiti, ko se ozremo na te 
jokajoče otroke. Bog ima še boljše serce do nas . 
Ako nam on tako stisko pošlje, ima gotovo najmodrejše namene z nami. Tudi to žalost bo nam 
v veselje spremenil. Ko je terpljenje največe , 
mora se na bolje oberniti . Saj so djali naši stari : 
Kjer je največa sila, tam je božja roka mila. Le 
mnogo svetih večerov smo v tej sobi preživeli , 
vzemimo voljno tudi enega žalostnega iz Gospodove roke.` 


62


',Prav imaš, dragi moj mož i" reče stara logarie a 

vse hočemo Bogu izročiti in v naši veliki stiski hočemo se potolažiti. Oh, večkrat sem premišljevala, 
kako je bilo Mariji pri sercu, ko je v hlevu prenočiti i n 
kmalo potem svoje stanovanje zapustiti morala 
v temni noči — kakor mi sedaj, ter bežati v daljn o 
neznano deželo. Ceravno je nje vera živa, nje 
zaupanje terdno bilo, vendar mislim, da je solzn e 
oči imela, ne zavoljo sebe, ampak zavoljo ljubega 
deteta. Vem dobro, kako je materno serce! Bolečine njene so bile gotovo neizmerne. Vsak človek 
pa lahko v enake težave pride . Bog sleherno dete 
svoje skuša. Tiste stare dogodbe se pri nas ne 
kako ponavljajo. Pa kdor je Mariji v bornem 
hlevu in na poti tolažnike in angelje - vodnike 
poslal, tudi nas ne bo pustil brez tolažila . O pravem času nam bo pomoč poslal . " 

Kar na enkrat se zasliši, da nekdo na hišn e 
duri terka. „Sedaj gredó”, reče stari logar, „pregnali nas bodo iz te izbe .” Logarjev sin skoči n a 
noge, se ozre na puško ter zavpije : „Tega naj ne 

poskušajo, da bi moje sive starše, mojo drago ženko , 
moje deteta, moje sestre iz hiše pregnali . Pervega , 
ki se jih dotakne - - - -” 

,)O ne, ne moj sin.", odgovori stari oče, ,,n e 
govori teh besed, ki so ti na jeziku . Ne borno se 
ustavljali; nimamo oblasti! Bog je nad nami in 
nad njimi. Le on je naša bramba, naše pribežališče : ,,Ce naše prošnje, naše besede pri mož'éh, 
ki so prišli nas pregnat, nič ne pomagajo, pojdem o 
voljno iz hiše in šli bomo, dokler noč prejde, v tist o 
gozdno jamo, kjer srno včasi lovci o hudem vre


menu zavetje našli Oh", reče in vstane s stola, 
, 7Želim, da bi vsak izmed vas z menoj s starim 
terpinora reči zamogel : 

Na svetu nič me ne skerbi , 
V Boga zaupa serce moje ; 
Ak nebo, zemlja se zdrobi , 
On varje skerbno dete svoje . 
Če je pri raen,i ljubi Bog, 

Ne strašim smerti se, nadlog." 


Deveto poglavje. 

Nepričakovan gost. 

Zopet se zasliši terkanje in še močneje od pred . 
„Pojdi Kristijan`, reče stari logar, „in odpri vrata .” 
Kristijan uboga. Malo potem stopi lep, imeniten 
gospod, kterega niso poznali v sobo, ogernjen je 
bil v temno-zeleni plašč, na glavi je imel lep o 
kučmo. „To je novi logar”, so vsi prestrašeni 
mislili. Tujec je bil pa sam prestrašen, ko zagleda toliko objokanih oči, toliko bledih lic. Odkrije se, molči nekoliko trenutkov ter spregovori : 
„Ali me več ne poznate?” „Glejte”, zavpije 
Liza, „Tone je!” „Tone!” reče Katra, „je li 
mogoče?” „Kaj vam na misel pride`, reče star a 
mati, „ta gospod je mnogo veči in močnejši o d 
našega Antona.” „Za res, on je”, zaverne jo 
Kristijan, „Tone je ! Za božjo voljo, brate, kak o 
si semkaj prišel? Mislil bi si bil, da si v Rimu , 
več sto ur hoda od tod.” Stari logar si je oč i 
brisal, kakor da jim ne bi prav verjel, počasi se je 
približeval, potem naglo pristopil in Antona serčn o 
objel. Druzega ni mogel spregovoriti kot: „0 moj 
sin Tone!” Dolgo in preserčno sta se objemala . 
Zdaj pozdravlja Tone svojo častitljivo rednico, 
svojega brata in sestre, poln veselja, da jih zopet 


65


vidi. Tudi mlado logarico in nje otročiče, ki jili 
je pervikrat videl, je veselo in priserčno pozdravil . 
Kakoršna žalost je pred v hiši bila, tako je bilo 
sedaj veselje. Nepričakovano veselje je odgnalo 
otožnost, kakor prežene vzhajajoče solnce nočno 
te-moto. 

Se le zdaj začne stara mati tako besediti : 
Anton! našel si nas v strašno britkih okolšinah.

3)0 

Saj si videl naše solze, ko si v sobo stopil . Joj, 
poslušaj naše stiske."-- „Vse mi je dobro znano” , 
odgovori Anton ; „bodite potolaženi, dragi starši ! 
Vaše okolšine so jako dobre . Ravno sem bil pri 
knezu. Prav prijazno Vas pozdravlja, ljubi oče I ” 

„Mene pozdravlja?” reče stari oče. „Kako 
si do kneza prišel? Tega ne morem razumeti, 
Bojim se, da je vse to le vesela sanja.” 

Sveti vecer. 

5 


66 

„Ne”, odgovori Tone, ,sto ni sanja, temuč gola 
resnica je. Vsedite se na svoj stol, dragi oče in 
vi ljuba mati ! vse vam bom natanko povedal." Odložil je plašč in še nekaj stolov pristavil. Veseli starši so ga v sredo med se vzeli . 
Ostali so krog njega stali in so ga pazljivo poslu 
šali. Tone je pripovedoval : 

,,Naš sedanji milostljivi knez je bil še kot 

knezevič, kakor vam je znano, na Laškem . Nekega dne so mladi umetniki v Rimu svoje podobe 
na ogled razstavili. Prišel jih je tudi on ogledovat 
in med mnogimi mu je ena podoba posebno bil a 

všeč. Djali so mu, da jo je izdelal nek mlad podobar iz njegove kneževine, Anton Frankič. Mladi 
knez me dá poklicati, me zeló pohvali ter se do 
mene prav milostljivo obnaša. Praša me, kaj tirjam za to podobo, ter mi še enkrat toliko da, kako r 
sem za podobo hotel. Ker je hotel najslavnejše 
podobe rimske viditi, moral sem ga večkrat spremljati ; sedel sem večkrat pri njem v vozu in nekolikokrat sem tudi ž njim obedoval. Pripetilo se je 
pa, da so v Rimu več starih podob prodati hoteli . 
Knez se z menoj odpelje gledat omenjenih podob . 
Prašal me je, kaj jaz o teh slikah mislim, in ker 
so mu bile po volji, sklene je kupiti . Dan je bil 
odmenjen, kedaj se bodo prodajale . Pa knez ni 
mogel tak dolgo ostati, moral je domú potovati , 

ker je moral na očetov prestol stopiti . Naročil mi 
je torej, naj podobe kupim in skerbim, da mu j e 
nepoškodovane izročim. Določil je, koliko smem 
za-nje dati ter mi denar izročil. To, za-me tako 
častno opravilo mi je bilo zeló pri sercu. Bil sem 
pa tudi tako srečen, da sem podobe mnogo e 

ril*' 


67


kupil, kakor je bil knez za-nje namenil. Ker sem 
vse ogledal, kar v Italiji podobarja ogledovati 
mika in ker je ravno ladija odhajala, spravil se m 
se s podobami na pot v domovino . Srečno sem 
z dragocenimi podobami stopil na suho . Da se ne 
bi podobe poškodovale, zató sem za-nje poseben 
voz najel ter sem se s tem vozom pree v glavn o 
mesto pripeljal. Hitel sem na dvor ter se berž 
oglasil . Knez je bil ravno odkosil ; bil je v svoji 
sobi. Berž sem pred njega stopil. ,Dobro došli 
v domovino', reče prijazno knez, ,kaj dobrega mi 
prinašate iz Laškega?' — ,Podobe', rečem, ,ktere 
sem kupil po povelji Vaše Prevzvišenosti' . ,No', 
reče knez, ,koliko ste jih pa kupili? — ,Vse', m u 
jaz odgovorim. ,Vse!' reče knez razveseljen, 
,to je izverstno. Pri tej priči je zapovedal, da se 
podobe iz zabojev vzamejo in na ogled obesijo . 
Tudi jaz sem pomagal. Vse so bile popolnoma 
cele in prav nič, poškodovane. Kneza je to sila 
veselilo. On ima zeló rad lepe podobe, pa jih vé 
tudi ceniti. Izročil sem mu pobotnice ali plačane 
liste za kupljene podobe . Rekel je : ,Saj ste, kakor 
vidim, mnogo manj potrosili, kakor sem vam bil 
dovolil.' Jaz rečem na to : ,Zapovejte, presvitli knez! 
kje imam [ostali denar odrajtati'.—,0 tem molčimo, 
zavorne me prijazno. ,Jaz sem Vam hvaležen. Ako 
ste Vi z menoj zadovoljni, sem jaz z Vami še 
veliko bolj. Pa — Vi ste trudni popotovanja in 
razprava podob Vas je še bolj upehala. Potrebni 
ste počitka.' Zapovedal je, da se mi da soba v 
njegovem dvoru . 

Ko sem zvečer sedel v svoji sobi, pride mi 
na misel starega logarskega svetovavca Vičiča 

5* 


88 

L~rr_f f 

obiskati. Saj je bil on edina oseba, ktero sena 
razun kneza v stolnem mestu poznal in spominjal 

se prav dobro, da Vas je on bivši viši logar več 
krat obiskoval, in da je bil vedno Vaš prijatel . 
Prašal me je, kako sem semkaj prišel . Razložil 
sem mu vse. ,Prišli ste o pravem času`, reče mi 
Vičič ter mi začne pripovedovati, kako se Vam 
dragi oče godi, koliko tuge Vam Zelenko pripravlja ; 
pravil mi je dalje, da ste bili sami v mesto prišli , 
da ste se pa nekaj dni pred mojim prihodom domu 
vernili in nič opravili . Prec sem hotel h knezu . 
,Ne zdaj!' reče svetovavec, ,to ni prav. Jutri zjutraj 
morate zaslišanja prositi. Z vami pojdem. Ta reč 
se je tako zasukala, da bomo gotovo uslišani' . 
Druzega dne nas je knez berž zaslišal. Začel se m 
prec o Vas pripovedovati, govoril sem vneto. Pripovedoval sem mu, kako sem prišel v vašo hiš o 
in kaj ste mi Vi dobrega storili. Govoril sem na 
tanko. Svetovavec Vičič reče nekolikokrat : ,Pustite to ! Dalje, dalje!` Knez pa se je smehljal 
rekoč: ,Pustite ga, naj govori ! Hvaležnost dobrega 
sina do rednikov mi je po volji. Bomo že spoznali , 
kam to meri .` Prišel sem do gospod Zelenkota i n 
sem naravnost povedal, zakaj vam tako nagaja i n 
da bi bil v ječo prišel zavolj divjega lova, da m u 
ni ranjki knez preveč milosti skazal in odpustil . 
,Ne`, taverne me svetovavec, ,Vi ste pozabili, da 
govorite s knezom. Vladarji niso nikoli premilostljivi . Viši logar je bil takrat neskušen mladeneč , 
lahko se mu je prizaneslo. — Dalje, dalje`, reče 
mi knez. Pokazal sem mu pisma, ktere ste mi , 
dragi moj oče, v Italijo pisali. Po noči sem je 
iz popotnega zavoja izvlekel. Med njimi ni nobe


69


nega, da bi ne bili v njem želje razodeli, naj 

Gospod blagoslovi svitlega knezeviča, ki je v ravn o 
tisti deželi bival, kakor jaz. Knez ni le bral do-
tičnih verstic, temuč, ko me je poprosil privoljenja , 
cele pisma. 

,,Dobro', reče, ,spominjam se sedaj, da ste m i 
na Laškem o verlem možaku pripovedovali ; mož, 
ki tako piše in ki je tak dobrega sina izredil, n e 
more slab človek biti.' Odgovoril sem jaz : ,Zatorej 
mora Váša prevzvišenost višega logarja kaznovati 
in logarjevemu sinu očetovo službo izročiti' . Logarski svetovavec Vičič me nevoljno pogleda in 
reče : ,Ali se tako s prevzvišenim knezom govori ? 
Vlada*. se ne sme reči : Morate'. — Knez pa reč e 
smehljaje se: ,Tako hitro se to ne more dognati, 
zaslišati mi je pred tudi višega logarja. Pomignil 
je svetovavcu ter je nekaj časa pri oknu ž njim 
govoril. Svetovavee se potem vsede in začne pisati ; 
knez pa meni reče : ,Potolažite se, vse se bo n a 
dobro obernilo'. 

,,Ko je svetovavec pisal, se je knez z menoj 

o podobah pomenkoval . ,Moj ranjki oče', je djal , 
,so mi še precej lepo zberko zapustili . Radoveden 
sem, kaj Vi o njej porečete. Pa vse podobe se morajo popraviti. To delo izročujem Vam. Ga li 
hočete prevzeti?' — ,Serčno rad', sem odgovoril ; 
,pa še le po božičnih praznikih. Na sveti večer 
sem jaz svoje drage starše pervikrat videl ; na 
sveti večer je moram zopet videti, posebno ker 
so v tak žalostnem stanu in ker jih z veselo novico razveseliti zamorem' .—,To je spodobno!' reč e 
vladar, ,hvaležnosti do staršev se rad umaknem' . 

70 

',Med tem je svetovavec pisanje dokončal in 
ga knezu izročil. Knez se je podpisal. ,Pozdravite 
mi svojega dobrega rednika', mi reče, ,in recite mu , 
naj ga nič ne skerbi' . 

77 Kako prosto ste vendar s knezom govorili', 

reče mi svetovavec Vičič spremljaje me v moj o 
sobo. ,Vedno sem Vas opominjal, pa niste nič 
porajtali. Vaša ljubezen do rednikov Vas izgovarja . 

Pa saj je ravna pot najkrajša'. Prašal sem potem 
svetovavea, kaj je Z' njim knez govoril in kaj m u 
je pisati zapovedal. Po dolgih prošnjah mi je 
vendar razodel, da je knez rekel : Skoraj bi me 

bili v krivično djanje zapeljali. Tam je ukaz, 
v kterem na mestu starega logarja druzega umestujem. Sumljiva se mi je stvar zdela, nisem hotel 
torej precej podpisati, čeravno so se terdno nadjali . 
Stvar bom bolj na tanko preiskoval. Svetovavee 
je moral pisati poseben ukaz do višega logarja, 

n. pr. tak: ,Njih prevzvišenost svitli knez so do 
znali, kar jih je jako razžalilo, k.ak Berdo se viši 
logar do vrednega logarja Dobravca obnaša, na
ročuje se torej višemu logarju, da nima nikako r 

starega logarja ali njegovega sina nadlegovati' . 
Ukaz je moral svetovavec po posebnem poslu 
Zelenkotu poslati. Rekel je knez : „Veliko mi je 
na tem, da se staremu poštenjaku mir ne kali . 

Vičič mi je še naročil, naj Vas pozdravim in Vam 
povem, da bo preiskava, ki jo bo knez naročil , 
gotovo Vam v korist in sin Vaš bo gotovo 
logar”. 


71 

Stari logar in vsi so si med pripovedovanjem 

večkrat solze brisali. Zdaj pa vstane, Toneta 
objame, odkrije podobo Jezusovega rojstva s

. ter se 
ozré proti nebu rekoč : ,,Zapojmo angeljsko pesem : 
„Slava Bogu na višavah in mir ljudém, ki s o 
dobre volje.” 


Deseto poglavje. 

Božična smreka. 

`Tone je končavši svojo pripovest prav skerbno 
popraševal, kako se godi ljubim staršem . Težko 
mu je bilo pri sercu, ko je videl, kak sta se oba,
odkar jih ni videl, postarala. Sivi lasjé in globoke 
brazde na njih obrazih so ga skoraj do solz ganile, vendar je to pazljivo skrival, da jih ne b i 
žalil . Jako se je pa čudil, ko je svojega brata 
Kristijana in sestri Lizo in Katro videl v najlepše m 
cvetu življenja. Kristijanova otroka je prijazn o 
poklical. 

„Moj Bog”, reče, „tako čas beži. Pred dvajsetimi leti srno bili jaz, Kristijan in Katra otroci,
kakor ti; Liza pa še manjša. Zdaj sta ta otroka 
na našem mestu.” Dolgo je prijazno gledal otroka 
ter spregovoril : „No, ali ste že prejeli božične 
darove?” — „Ne!” reče Franeek . „Viši logar nam 
je veselje vničil ; on je drugi Herod.” Mati ga 
okregajo, zakaj tako govori. Klarica pa reče : 
',Anton! tebe je gotovo kak angelj sem poslal . 
Ali si nam pa kaj prinesel za božični darek !" — 

Prinesel sem vam", reče Tone, „nisem na va s 
pozabil. Le počakati morate, dokler se moj vo z 
pripelje. V njem je vse.” Otroka sta bila s tem 
zadovoljna. 


73


usedli so se potem za mizo . Pa več so 
govorili, kakor jedli. Po večerji so šli otroci spat ; 
ostali so pa še dolgo časa kramljali . 

„Ljubim otrokom”, reče Tone, „moramo jutri 
še posebno veselje narediti . Postavili jim bomo 
božično smreko. Kakor je namreč v nekteri h 
krajih navada jaslice napravljati, tako postavljajo 
v drugih smreke ali božične drevesca. Kristijan 
se mora zavoljo svojih otročičev potruditi in i z 
gozda mlado jelko prinesti . Kar je potrebno, d a 
se drevo ozaljša, za tó bom že jaz poskerbel. 
Pustil sem voznika, čigar konja sta skoraj omagala, v Jesenovem in sem hitel peš čez hrib in 
plan do vas ; jutri zgodaj pride voznik s popotno 
škrinjo in z dragimi rečmi za menoj . ” 

Prav zgodaj prihodnjega dne so že odrastli 

prav pridno postavljali in kinčali božično smreko,
otroci so pa še sladko spali . Mlada lepa hojica 
je stala v voglu med oknoma . 

Ko so vse iz voza izložili, odpre Tone velik o 

škatlo, polno reči za otroke . Obesil je male darove — lepo sadje, prijetne sladkarije, pisane košarice polne sladkih jedric, venčike umetnih cvetlic,
ozaljšane z belo-modro-rudečimi trakovi, in lep e 
igračice na drevó. Pripel je tudi na drevo 24 
voščenih lampic. Lepo jih je obesil na vejčice ,
da so drevo razsvitljevale . Ko je bilo vse napravljeno, zbudili ste Katra in Liza otroka. Pa 
Anton vreče : , . . . Prej ne smeta priti, dokler sveči c 
ne prižgem i n' dokler mati ne pokličejo," 


74 

Ko sta otroka božične darov& imenovati slišala, 
ni se jima več spalo . Niso ju mogli berž obleči . 
Mati vendar le zakličejo : „Zdaj, zdaj!” Skočila 
sta berž v sobo pa na vratih sta stojé stermela , 
bliščala ju je svitloba . Besedice nista mogla ziniti , 
ko sta zagledala nenadoma tako krasoto. Čudila 
sta se krasnemu, v čarobnem blišču se bliskajočem u 
drevescu. Zelene svitle vejice, lučice, ki so se 
med njimi, ko zvezdice blesketale, rudeče jabelka , 
zlato-rumene hruške so se jima zdele prečudne. 
Nista vedela, ali bdita ali pa sanjata. Prevesela 
zavpijeta : „Kak lepo, kak zalo! ” 

Francek reče : „Tacega drevesca, tak lepega 
in po zimi polnega sadú, ga ni v vsem našem 
gozdu.” 

„Se vé”, reče Klarica, „take drevesa rastej o 

le v raju, ali pa samo v nebesih. Kaj ne mati, 

božično Betice nam je to drevo poslalo? ” 

„Tako, kakor tu stoji ravno ne. Vendar pa 
vama je Kristus, ki je nekdaj ko dete v jaslih 
ležal, in ki sedaj v nebesih kraljuje, to veselj e 
pripravil”, rekó mati. 

„Da nam ni on rojen, nič bi ne vedeli o bo 
žičnem veselji in o božičnih darovih . ” 

Otroka rečeta : „Prav rada ga bova imela in 
ga ubogala. On je res zeló dober in ljubi otroke. 
Takega veselja, kakor nam ga je on dodelil, n e 
vživa nihče na svetu.” 

Babica reče : ,,Res je, odrasel človek ne zamore takega veselja vživati, kot vi otroci. Nedolžni otročiči so najsrečnejše stvari na zemlji, 


75


njih veselje je nedolžno in čisto . Bog vas ohrani 
nedolžne in dobre !" —,,Joj", oberne se do odraslih , 
„veselje naše grené pogostoma skerbi in nadloge , 
hrepenenje po posvetni časti, skopost in druge 
strasti, velikokrat tudi nepokoj vesti.. Zatorej je 
izrek Zveličarjev lep in resničen : „Ce se ne spremenite in ne postanete otrokom enaki, ne morete 
iti v nebeško kraljestvo .” 

Stari oče rekó : „Navada postavljati božičn o 
smreko, mi je všeč. Pametno in modro so ravnali 
naši dedje, da so si prizadevali, lepe keršansk e 
praznike otrokom vesele napraviti. To otročje 
veselje je vzrok, da so jim Gospodovi prazniki 
ljubi in častiti in pripravlja njihove serčica, rado 
vati se nad zveličanjem, ktero je vesoljnemu svetu 
došlo. Odslej bo vsako leto o božiču v tej hiši 
ljubim otročičem božično drevo zelenelo . Da-si 
ravno ne bo tak krasno ozaljšano kot letos, ven 
dar je bo veselilo . Malo je treba, da, se otrokom 
veselje napravi : nekoliko jabelk, hrušk, pozlačenih 
orehov—oko se boljšega nima — pa je dovelj. Saj 
gotovo se ne bo nobenemu škoda zdelo, če velj a 
otrokom nedolžno in koristno veselje napraviti . 
Prepričan sem, da nam bo božično drevo pri odrej i 
otrok dobro služilo ; večkrat saj nam bo šibo nadomestilo. Otroci, ki so enkrat božično drevo videli, 
gotovo se bodo celo leto na-nj veselili in se gotov o 
ustrašili besed :- „Ako ne ubogate, ne bo vam postavljeno božično drevesce! Bolj bo to pomagalo, 
ko šiba.” 

Starši otrok, pa tudi ded in babica sta se 
Tonetu zahvalila za veselje, ktero je otrokom in 
vnukom pripravil . „To je malenkost”, reče Anton, 


76


„ktera ni vredna, da je omenimo . Prositi Vas p a 

moram, da tudi Vi nekaj malega za božični dare k 
od mene sprejmete. Sedaj je odperl svojo škrinjico, 
ki je v kotu stala. „To škrinjo ste bili Vi men i 
napolnjeno na pot dali`, je djal, „prav in pošten o 
je, da je vam prazne ne vračam . Stari logariei 
je daroval dragocene kožuhovine in svile rekoč : 
„Saj je dolžnost dobrih otrók v hladi žimi staršem 
gorke obleke preskerbeti.” Mladi žali in dekletama 
je izročil svilnih zavratnih rut in robe za oblačil a 
in druzega ženskega lišpa. Mladi logar je preje l 
krasno dvocevno puško, ktera je imela lep orehov, 
s srebrom okovan deržaj. „Vi, dragi oče”, reče 
Tone staremu logarju, „ne smete več na lov zahajati ; odpočiti se morate mnogih težkih dni . 
Potrebni ste v svojih starih dneh krepčavnih 
stvari. Tista pletenica tam je polna steklenic starega hrovaškega vina. In to Vam je kupica (glažek) . " 
Izročil mu je sreberno, od znotraj krasno pozlačen o 
kupo. Od zunaj na kupici so bile besede v oljkinem vencu zapisane : „Nedragemu.očetu Miroslav u 
Dobravcu v spomin svetega večera 1. 1740, izročil 
na sveti večer 1768 njegov hvaležni sin Anto n 
Frankič.” Stari logar objame Toneta s solznimi 
očmi . Pa Tone mu je na verh še izročil mošnjo 
denarja rekoč : „Vi dragi oče ste mnogo z menoj 
potrosili. Ne bi bilo prav, da zavoljo mene svoj e 
otroke in vnuke poškodovate .” Blagi starček se j e 
začudil ter ni hotel denarja sprejeti. Pa Tone reče : 
„To ni dar. Svitli knez me je tako obdaroval ; in 
dar me še bolj veseji, ker zamorem ž njim star i 
dolg, kterega nikoli ne zamorem popolnoma poplačati, saj nekoliko poravnati.” Vsa družina se je 


77


silno čudila. Stara logarica pa reče : „O Anton! 
kdo bi si bil tistega svetega večera, ko ' si ti najpervo v našo hišo prišel, mislil, da nam boš enkrat 
tak vesel božični večer naredil, da nas boš p o 
priprošnjah pri svitlem knezu iz take stiske reši l 
in nam vse, kar smo ti storili, tak obilno povernil! ” 

— „To vse je Bog storil”, odgovori Anton, „On 
me je pripeljal v vašo hišo da je na-me in na vas 
svoj blagoslov izlil. Slava njegovemu imenu! ” 

Tone reče : „Dovolite mi, da prec odidem . "— 
)7Zakaj, kako?" zavpijejo vsi. Tone odgovori : 
»Peljal se bodem sedaj do gosp. Dejakoviča. 
Upam, da bom tam pri božji službi in da bo m 
verlega svojega učenika razveselil, ker se me ne 
sadja; jutri se bova semkaj povernila. Božične 
praznike in vse dneve celega leta hočemo pra v 
dobre volje preživeti.” —Vsi so spremili Toneta do 
lepega zapertega voza. Na večer prihodnjega 
dne dojde Tone s svojim učenikom ; in stara logarjeva hiša v temnem gozdu je bilo stanovanje najsrečniš'ih ljudi . 

* 

** 

Kar je vredno, da se še omeni iz Tonetovega 
življenja je na kratko to-le. Prosil je Tone sta= 
rega logarja in njegovo ženo, da mu dasta v zakon 

svojo hčerko Lizo . Oba sta z veseljem privolila. 
„Oh Liza”, reče stara logarica, „takrat ko si Tonetu jabelko dala v božični darek, takrat si ne bi 
bila mislila, da te on kedaj svojo nevesto pre d 
oltar popelje.” 

Do ženitovanja je bilo tako veselo, da malo tako 
veselih dni v logarjevi hiši. Tone si je pa kupil 


78


v stolnem mestu hišo ; vedno je imel mnogo dela, 
ker je bil visoko cenjen umetnik. Živela sta z 
Lizo v lepi složnosti . 

Prihodnje pomladi pride knez nenadoma s 

starim logarskim svetovavicem Vičičem in še z 
nekim drugim razumnim možem na knežji grad 
Skalnik. Viši logar se prestraši nepričakovanega 
obiskovanja. „Vi se niste ravnali po mojih zapovedih”, reče mu knez . „Vaše sporočila so me 
zapeljale, da sem mislil starega logarja odstavit i 
in mladega na prav slabo logarsko službo preložiti ; ali tako nečloveško delo : družino iz hiš e 
izgnati, ni bila moja volja. -- Pa oglejmo prej 

gozde . ” 

Oddelek višega logarja je bil silno zanemarjen. „Na listinah, ki mi jih je pošiljal”, djal je 
knez, ,,je bilo vse v redu. Vse je bilo tako lepo 


79


pisano in čertano, ko naslikano . Pa v gozdu smO
drugače našli. Na nekterih mestih je gotovo
več lesa bilo, ko ga je on v računih zaznamoval 
.
Ta človek me je gerdo goljufal . 
"


Viši logar je na sosedne fužine mnogo der 
v
prodal, ki jih pa knezu ni vrajtal. Ker je potratno,
skoraj po kneževo živel, zapravil ni le svoje premoženje in se v velike dolge zakopal, temué tudi
knezu je krivično služil. Knez ga odstavi ter
obsodi', da mora stroške poverniti. Ubogi gospod
Zelenko je odslej živel na svojem malem, zeló


zadolženem gradiču v revščini . 

Oddelek starega logarja je našel knez v naj 

lepšem stanu. Prišel je sam v njegovo hišo, ter
staremu možu svojo zadovoljnost razodel. Vsa
družina se mu je morala pokazati, in z vsaeim j 
e
prijazno govoril. Preden zasede vranca, ki ga j 
e
sluga pred hišo derž'al, reče logarjevemu sinu 
:
„Sedaj si logar, še zanaprej se mi verlo obnašaj! 
”


Staremu logarju pa reče : „Vi ste že priletni, p a 

še niste tisti nezmožni starec, kakoršnega mi Vas 
je Zelenko popisoval. Pri svoji starosti ste še 
dosti krepki, ne morem Vas še iz službe pustiti. 
Razumeli. me boste, ko Vam rečem : Z Bogom, 
gospod viši logar!” 


Kazalo.


Pervo poglavje : Božična pesem . . 3 
Drugo — Kdo je bil ubogi Tonček? 1 1 
Tretje Verla logarjeva družina . , 20 
Četerto Kako se je Tonetu dalje godilo 2 7 
Peto Božični dar 3 6 
'gesto Lepa podoba, deteta Jezusa v jaslih 4 1 
Sedmo Logar v nesreči . . , 49 
Osmo ._._ Kako se je dalje logarju godilo 5 7 
Deveto Nepričakovan gost 64 
Deseto Božična smreka . 72