PRIKAZI IN OCF.NE KARL R. POPPER THE WORLD OF PARMENIDES Essays on the Presocratic Enlightenment Routledge, London in New York 1998, 305 sir. Knjiga Karla R. Popperja Parrnenidov svet je zbirka desetih esejev z dodatkom in je bila izdana posthumno. Domne- vamo lahko, da bi jo sam Popper ure- dil drugače, kot jo je zastavil leta 1993. Zato se moramo vzdržati preostre kriti- ke glede zaporedja esejev, ki je krivo, da j e ponavljanje nekaterih esejev za- radi obravnavanja enake, če ne že kar iste tematike, preočitno, branje pa manj privlačno. Tu mislimo predvsem na tretji, četrti in peti esej1, kjer teče razprava v glavnem o tem - resda vsa- kič v različnih kontekstih in z drugač- nega zornega kota - v kakšnem odno- su sta med seboj pot Resnice in pot Vi- deza ali Domneve, kotjo imenuje Pop- per, o naravi teh poti in problemih, ki iz njiju izhajajo. Preden preidemo na prikaz glavnih tez knjige, velja nekaj be- sed nameniti še naslovu knjige. Naslov jasno napoveduje tematiko, s katero se v tej knjigi ukvarja Popper, ko v izbra- nih esejih podaja svojo intertpretacijo nekaterih antičnih filozofov kot so Par- menid, Ksenofan, Heraklit in drugi. Podnaslov knjige Eseji o razsvetljenstvu predsokratikovpa odraža posebnost knji- ge, kije v tem, da uporablja Popper in- terpretacijo antičnih besedil kot pod- krepitev temeljne teze svoje spoznavno- teoretske zastavitve. Knjigo zato ni pri- poročljivo brati brez predhodnega poz- navanja nekaterih ključnih Popperjevih del, npr. Domneve in ovržbe, Odprta druž- ba in njeni sovražniki, Logika znanstvene- ga odkritja. Avtor se namreč v esejih ne- prestano sklicuje nanje, razumevanje nekaterih esejev (predvsem sedmega: »Onkraj iskanja nespremenljivosti« in začetek desetega eseja: »Zaključne opombe o podpori in protipodpori: kako induktivna metoda postane pro- tiinduktivna metoda in se epagoge spre- vrže v elenchus?« pa je brez predhodne- ga poznavanja obravnavane tematike - obsežnim opombam navkljub - otežko- čeno, če ne že onemogočeno. Knjiga, ki jo imamo pred seboj, torej ni uvod v neko čisto novo tematiko, drugačno od tistih, ki smo jih pri Popperju sicer va- jeni. Kot že v svojih prejšnjih tekstih, npr. v Odprti družbi, Popper tudi skozi te izbrane eseje prikazuje svoje meto- dološke ideje. Tudi tokrat ostaja pred- vsem epistemolog (karje razvidno tudi 1 Tretji esej nosi naslov »Kako lahko luna osvetli Parmenidovi dve poti (I)«. Sledita mu četrti esej z istim naslovom iz 1989 leta in peti esej z naslovom »Ali lahko luna osvetli Parmenidove poti?«. 1 9 8 PRIKAZI IN OCF.NE iz naslovov podpoglavij posameznih esejev), ki skuša na eni strani predsta- viti svoje branje fragmentov njemu naj- ljubših filozofov zgodnjegrškega obdob- ja; na drugi strani pa na podlagi tega branja podkrepiti svoje temeljne spoz- navnoteoretske zastavitve. Poskus prika- za kontinuitete znanosti po metodi domnev in ovržb tako ni le glavni pou- darek Popperjeve knjige, temveč tudi rdeča nit, ki zbirko esejev povezuje z ostalim Popperjevim opusom. Omejili se bomo na prikaz nekate- rih stališč Poppeijeve interpretacije an- tične filozofije, ki obsega tako predso- kratike (od Talesa pa vse do Heraklita) kot tudi Platona, Sokrata in Aristotela. Popper skuša skozi vse eseje, v katerih se ukvaija s Parmenidom, poudariti nje- govo pomembnost s tem, da ga ima za enega pni h spoznavnih teoretikov (po- leg Ksenofana), radikalnega monista, ljubitelja znanosti in iznajditelja prve- ga deduktivnega dokaza. Vprašanje, ki si ga zastavlja bralec, je seveda, kaj sku- ša doseči Popper s tem, da prikazuje Parmenida predvsem kot kozmologa. V šestem eseju z naslovom »Parmenidov svet: opombe na Parmenidovo pesnitev in njen izvor v antični kozmologiji« se namreč Popper trudi rehabilitirati po- dobo Parmenida kot znanstvenika, s ka- tero nadomešča običajno predstavo o Parmenidu kot pesniku, ki je doživel mistično izkustvo in od boginje prejel resnico o svetu. Pri tem poudaija po- membnost odkritij, do katerih naj bi prišel kozmolog Parmenid: odkritje Lu- ninih men ter postavitev teorije o sfe- ričnosti Zemlje in Lune. Čeprav obe od- kritji temeljita na napačnem opazova- nju, sta po Popperjevem mnenju kljub temu pomembni, ker sta nastali na pod- lagi kritičnega presojanja in popravlja- nja teorij predhodnikov (Talesa, Anak- simandra in Heraklita). S predhodniki povezuje Parmenida prepričanje, da obstajata dveh vrsti vednosti, popolna, kije ljudem nedosegljiva, dostop do nje pa imajo le bogovi, in nepopolna, člo- veška vednost. Po Poppeijevem mnenju se Parmenid ločuje od svojih predhod- nikov kot začetnik tradicije, po kateri sta kozmologija in znanost načina iska- nja skrite resničnosti — stvari v sebi2 za svetom videza. Ksenofanova ugotovitev, daje človeško znanje zgolj ugibanje, je za Popperja zelo pomembna, saj vidi v njej anticipacijo svoje epistemologije. Opirajoč se na Ksenofanovo kategori- zacijo vednosti, izpelje Popper v tem eseju lastno spoznavnoteoretsko tezo, ki se glasi: »Vse znanstvene teorije so miti; znanstvene teorije ostanejo hipo- tetične, pod vplivom kriticizma pa po- stanejo vse boljši približek (skriti) re- sničnosti.« (116). Na podlagi te in še nekaterih drugih predpostavk, ki jih utemeljuje s svojstvenimi prevodi, zago- varja Popper stališča, d a j e Parmenid najprej skonstruiral (in zagovarjal) koz- mogonijo poti Videza, nato (pod vpli- vom Ksenofanovega kriticizma) podvo- mil vanjo in jo končno zavrnil kot iluzi- jo. Popper opira svoje stališče, kot smo že omenili, predvsem na svoje prevo- de, v tem primeru na prevod fraze eido- taphotaz »izkušen človek«. Iz tega pre- voda Popper izpeljuje, daje bil Parme- nid, preden je od boginje prejel razo- detje o obstoju gotove vednosti, kozmo- log, izkušen »popotnik« na poti Vide- 2 P o p p e r se s t r inja z B u r n e t o m , da gre tu za aluzijo na Kanta. Aluzija po njegovem m n e n j u ni anahronis t ična , saj trdi, da m o r a m o Parmenidove stvari-v-sebi razumeti kot vsebovane v p ros to ru . Po P o p p e r j u lahko Parmenida zaradi njegovega jasnega razlikova- nja m e d videzom in resničnos t jo obravnavamo kot Kantovega predhodnika . 1 9 9 PRIKAZI IN OCF.NE za. Izmed Poppeijevih prevodov, ki so v nasprotju z uveljavljenimi prevodi, ve- lja omeniti še njegovo prevajanje fraze eoikota tois eutomoisi kot »podobnost re- snici«. Na tem prevodu utemeljuje Pop- per svoj odgovor na vprašanje, čemu je boginja pot Videza sploh vključila v sklop svojega razodetja - zaradi tega meni Popper, ker gre za dober pribli- žek resnici. Popper se pri svojem poskusu re- habilitacije Parmenida kot znanstveni- ka ne opira samo na njegovo kozmolo- gijo. V sedmem eseju spregovori tudi o t. i. postparmenidovski doktrini, po ka- teri »je znanost omejena zgolj na iska- nje nespremenljivosti...« (154). Gre za nauk, ki je po Popperjevem mnenju »...določal meje znanosti celih štiriind- vajset stoledj« (154). V podporo svoji tezi navaja Weylovo razlago relativnost- ne teorije, ki vodi po njegovem mne- nju k interpretaciji »parmenidovskega« zaprtega bloka univerzuma. Weyl na- mreč, podobno kot Parmenid, razume spremembo zgolj kot iluzijo. Spremem- ba, kot pravi, »...v štiridimenzionalni objektivni realnosti ne obstaja; je zgolj iluzija, kije posledica našega (zmotne- ga) zaznavanja.« (166). Weylova razia- gaje tako po Popperju dokaz za to, da nekatere moderne teorije, ki obravna- vajo relativnost prostora in časa (Boltz- man, Schródinger idr.), razumejo ve- solje kot zaprto in vseskozi determini- rano. Osnovo za takšno interpretacijo vesolja pa j e po Poppeijevem mnenju ponudil že Parmenid s svojo kozmološ- ko razlago. Popper (post)parmenidov- ske doktrine kot inačico racionalizma, ki deterministično razlaga univerzum, zavrača z utemeljitvijo, da so argumen- ti za determinizem prešibki. Namesto tega zagovarja zdravorazumski pogled, po katerem je prihodnost v vsakem ča- sovnem obdobju odprta. A Popper ne želi »popraviti« le Par- menidove podobe. Prav tako skuša na novo brati tudi Ksenofana in opozoriti na njegovo veličino — predvsem mu že- li povrniti izgubljeno vlogo pri dosež- kih, ki naj bi bili v resnici njegovi, ka- sneje pa so jih pripisali komu drugemu ali pa so jih preprosto pozabili. V svo- jem drugem eseju (kije nedokončan; gre za »sestavljanko« odlomkov iz že ob- javljenih tekstov) predstavi bralcu Kse- nofana kot začetnika grškega razsvet- ljenstva (v tem naj bi bil predhodnik ideje, da se je treba boriti proti mrač- nosti in za resnico, da je treba pisatija- sno in skromno, biti kritičen do druž- be), kot prvega kritika antropomorfiz- ma in moralista. Popper mimogrede poda še kritiko sodobnega epistemološ- kega pluralizma in se med »...neum- nostjo, izraženo v sloganu 'Vse gre!'« (54) in med moralizmom Ksenofano- vega tipa odloča za slednjega. Brez dvo- ma paje pri Poppeijevem prikazu Kse- nofanove podobe najbolj zanimiva nje- gova interpretacija Ksenofana kot spoz- navnega teoretika: po Popperjevem mnenjuje Ksenofan namreč prvi zago- vornik domnevne vednosti. Ksenofan naj bi prvi prišel do ugotovitve, d a j e človeško znanje zgolj domnevno, da predstavlja zgolj približek resnici, ven- dar kljub vsemu prinaša napredek. Is- kanje napak preko metode kritičnega diskurzaje po Ksenofanu koristno, saj pripomore k izboljševanju »starega« znanja in s tem k boljšemu približku (objektivni) resnici, ki paje človeku ne- dosegljiva - glede tega je Ksenofan po Poppeijevem mnenju še »tradiciona- list«. V drugih esejih se Popper razen s predsokratiki ukvarja še s Sokratom, 2 0 0 PRIKAZI IN OCF.NE Platonom in Aristotelom. Tako že v uvo- du zoperstavi nauka Sokrata in Aristo- tela; Sokratov elenchus (tj. dokazovanje nasprotnikove nevednosti s pomočjo konkretnih primerov, ki služijo kot eks- periment) postavi nasproti Aristotelo- vemu induktivnemu dokazu (epagoge). Popper tu spodbija splošno sprejeto mnenje o tem, kdo je bil utemeljitelj induktivne metode in skuša pokazati, da je Sokratu izum induktivne metode »podtaknil« Aristotel. Glede tega prob- lema je zanimiva njegova teza, da »... Aristotel ni prevzel odgovornosti za svo- je odkritje, ker seje zavedal, da j e nje- gova interpretacija vednosti precej bli- zu Protagorovi, katerega mnenje, da človeška vednost ni dosegljiva, ni priz- naval« (4). Aristotel s svojo teorijo o go- tovi vednosti (kije dokazljiva) tudi do- končno prekine s tradicionalnim razli- kovanjem med božjo vednostjo in člo- veškim ugibanjem, kar Popper poveže s koncem predsokratske kozmologije. Aristotelu se Popper posveča še v frag- mentarnem dodatku, kjer ga med dru- gim zanimajo njegova odkritja na po- dročju matematike. Matematika oz. geometrija pa je tudi tema Popperjeve- ga devetega eseja »Platon in geometri- ja«. S predsokratiki - od Talesa do Par- menida - se Popper ukvaija še v svo- jem prvem eseju »Vrnitev k predsokra- tikom«. V osmem eseju:t, ki nosi naslov »Opombe o predzgodovinskem odkrit- ju sebstva in o problemu telo-duh v an- tični grški filozofiji« Popper - kot že to- likokrat poprej - predstavi svoje pogle- de na problem telo-duh. Temeljna teza tega eseja je trditev, da so bili »... vsi misleci do Descartesa, vključno z njim, o katerih poziciji znamo povedati kaj določenega ... interakcijski dualisti ...« (227). Mnogo tveganih trditev, ki odliku- jejo Poppeijevo knjigo, smo pustili ob strani, nekatere izmed njih zato, kerjih zaznamuje izrazito spekulativna narav- nanost. Takšnaje na primer njegova hi- poteza o domnevni Parmenidovi barv- ni slepoti. Hipoteza naj bi po Popperju (kljub svoji spekulativni naravi in ne- preverljivosti) dobro razložila neko dru- go Parmenidovo postavko, po kateri »... svet videza ni posledica čutov, pač pa človekovega poimenovanja stvari« (125). Ali pa teza, po kateri je Parme- nidova »boginja« pravzaprav njegova slepa sestra, ki naj bi ga seznanila z ne- resničnostjo vidnega sveta. Tovrstne hi- poteze nemara res pripomorejo k re- habilitaciji Parmenidove podobe znans- tvenika, vendar jih je prav zaradi njiho- ve spekulativne narave težko kritično oceniti in jim pripisati vrednost, ki jim pripada. Tega se je navsezadnje zave- dal tudi Popper sam, saj nas v zanj zna- čilnem racionalnem duhu nenehno opominja in poudarja domnevno nara- vo vseh svojih uporabljenih tez. Hkrati nas spodbuja h kriticizmu, vendar ne h kakršnem koli: k takšnemu, ki bi razlo- žil še več. Naš prikaz Poppeijevega dela Par- menidov svet lahko sklenemo z ugotovi- tvijo, da gre za delo, ki nas prepričuje, daje moč hipoteze odvisna od tega, ko- liko in kako dobro uspe stvari razložiti, pa naj izgleda še tako nenavadna in drz- na. Temu primernaje tudi Popperjeva interpretacija antične filozofije, ki jo odlikuje predvsem nov način njenega 3 Esej je vzet iz knj ige Sebstvo in njegovi možgani: argument za interakcionizem, ki jo j e Pop- pe r napisal skupaj z J . Ecclesom (1977), in sicer iz 3. izd., London 1990. Esej se od izvirni- ka n e z n a n t n o razlikuje. 2 0 1 PRIKAZI IN OCF.NE branja. Skozi postavitev nekaj izjemno drznih hipotez nam Popper prikazuje kontinuiteto in razvoj znanosti od pred- sokratikov do modernega časa. Knjiga Parmenidov svet je delo, ki zahteva do- bro poznavanje tako antične filozofije kot tudi moderne znanosti. Njena glav- na odlika so tvegane hipoteze, ki jih Popper v večini primerov konsistentno povezuje s svojimi glavnimi spoznavno- teoretskimi tezami, po drugi strani pa so tudi možen povod za različne kriti- ke. V kolikšni meri bi slednje zadostile Popperjevemu pogoju po večji razlož- ljivosti, pa bo moral bralec presoditi sam. Tej a Oblak 2 0 2