ZADOBROVA...
Med Sneberjami in Zalogom v severovzhodnem delu naie občine leži razpotegnjena vas Zadobrova; deli se na Gornjo in Spodnjo Zadobrovo. Leži nekaj metrov nad Savskim prodom, ki zaradi poplav pač ni bil primeren za naselitev, Na Produ je bilo nekdaj le pol toliko polj kot zdaj, sicer pa ga je obraščalo vrbovo grmičevje in vse drugo, kar raste ob vodi. Ti kraji so bili raj za otroiad, tu so se igrali, skrivali ler kurili ogenj. Velikokrat je poplavljalo, saj sta bili Sava in podtalnica veliko višji kot danes. Njive so imele le tanko plast zemlje in ob sušah so posevki trpeli veliko škodo. Kljub temu in kljub opozorilom domačinov paje po vojni Agrokombinat Emona zemljo globoko preoral in s tem na površje spravil kamenje in pesek ter tako še bolj osiromašil njivske površine. Vsa tukajšnja zemlja je bila kmetom po vojni odvzeta za kmečko zadrugo, ki je pozneje klavrno propadla, zdaj pa polja postopoma vračajo prejšnjim lastnikom.
Popolnoma drugačna pa so polja na juž-ni strani vasi. Imajo debelejšo plast zelo rodovitne zemlje. Se po prvi svetovni vojni med Zadobrovo in Poljem ni bilo nobene hiše, temveč ob vasi le njive, nato pa boršt in gmajne ter gozd vse do župnišča v Polju. Po zadnji vojni pa se je zaradi degradacij vrednosti zemljišča gradnja individualnih hiš izredno razširila, to pa je uničilo njive, boršt in drugo. Nekaj tega je ostalo le v Zajčji dobravi. Te površine bi bilo po-trebno zaščititi in pustiti zanamcem del prvotne podobe.
Tako kot drugod v ravninskih vaseh se je tudi tu zaradi industrializacije in omalo-važevanja kmetov njihovo število hitro zmanjševalo. Danes se jih s kmetijstvom v obeh vaseh ukvarja le še kakih dvajset, drugi pa so se zaposlili v Zalogu ali v Ljub-Ijani, saj Zadobrova nima industrije, razen na bivši Mačkovi žagi in v JATI.
O najstarejši zgodovinj teh krajev ne vemo dosti, saj tu niso našli nika-kršnih dokazov materialne kulture kot npr. v jugovzhodnem delu naše občine. S prihodom Frankov v naše kraje v 11. stol. in z vladarjevimi po-delitvami med leti 1058-1062 pa so vsi kraji do Save pripadli ljubljanskemu gospostvu in pozneje tudi Spanhe-imom kot deželnim glavarjem. Šele tedaj ali pa celo še pozneje v 12. stol. se je tu začel uveljavljati fevdalni družbeni sistem. Do tedaj pa je bila v veljavi stara družbena ureditev Slo-vencev. Spanheimi so imeli tu v bliži-ni na Kašeljskem hribu svoje ministe-riale Osterberge, ki so upravljali bliž-nje vasi, ne vemo pa, ali tudi Zado-brovo ali pa je ta sodila neposredno pod upravo ljubljanskega gradu.
Prvi pisan vir omenja Zadobrovo že 24. avgusta 1363. leta v pogodbi, s ka-tero Hansel, sin Seyfrida Šentpeter-skega, prodaja hubo (kmetijo) v Za-dobrovi (Zadobraw) Nikolaju Sume-rekkerju. Sicer pa so tu imela pose-stva in tlačane Številna gospostva, cer-kev in benificiji. Tako vas nikoli ni pripadala le enemu lastniku, temveč večim in tudi dajatve so bile različne, pač glede na zahtevnost in sposobnost lastnika zemljišča. Tako je imela šent-jakobska župnija (ustanovljena leta 1163) posesti vse do Save. V dar jih je dobila od grofov Spanheimov ali pa še od njihovih prednikov. Po urbarju iz leta 1517 je imela Šentjakobska žup-nija v Zgornji Zadobrovi tri, v Spod-nji Zadobrovi pa šest hub. Tudi škofi-ja je imela tu po urbarju iz leta 1572 več posesti, prav tako Dvorski špital iz Ljubljane. V začetku 16. stol. je tod imel posesti Aleksander Gallenberg, encffiubo pa kaplanija sv. Andreja pri ljubljanski stolnici. Ljubljanske meš-čanske družine so tukaj poleg posesti imele tudi mline (še sedaj se zaselek imenuje v mlinih), a so vse skupaj začele v 18. stol. opuščati in prodaja-ti. V 17. in 18. stol. je imela plemiška družina Raspov več posesti, ki so pri-padale Krumperku. Tudi deželno gla-varstvo je tu še v 18. stol. imelo pose-sti, a je leta 1739 vse prešlo v roke ljubljanske komende. Največ posesti pa je vsekakor bilo v lasti šentpeter-ske župnije in to se tudi po letu 1700 skoraj v ničemer ni spremenilo. Po nekaj hub, a razdeljenih, so imeli raz-
ni benificiji, ki so pripadali ljubljan-skim kaplanijam. Tako je imela po ustanovitvi lastne župnije leta 1783 tudi cerkev Device Marije iz Polja tukaj svoje posesti. Ob zemljiški od-vezi leta 1848 so bile tukaj posesti ljubljanske Komende, šentpeterske cerkve in škofije, zemljišča ljubljan-skega kapitlja in benificiji štirih ljub-Ijanskih kaplanij. Zanimivo pa je, da vseskozi tukaj ni bilo posesti ljubljan-skih posvetnih velikašev (Zoisov, Kri-sperjev itd.). Ob lastnini posestev je zanimivo omeniti še boršte in gmajne ki se večkrat omenjajo. V njih naj bi imela pravico paše vsa vaška srenja, a jim je gosposka to pašo vedno bolj omejevala. Zato so se okoliški kmetje sredi 15. stol. pritožili samemu cesar-
ju Frideriku in s svojimi zahtevami tudi uspeli.
Po zemljiški odvezi je vsa zemlja prišla v last dotedanjih tlačanov in pričelo se je močno raslojevanje. Vzrok za to je bila sposobnost novih gospodarjev v novih okoliščinah. Slab gospodar je hitro propadel in prodal zemljo, dober pa je zemljo nakupoval in s tem bogatel. Tako se je na vasi začela ustvarjati razlika med revnimi in bogataši, ki je bila veliko večja kot v prejšnjih časih, ko so jim gospodo-vali drugi in zahtevali od vseh enako.
V Spodnji Zadobrovi stoji tipična
taborska baročna cerkvica z obzi-djem, posvečena sv. Tomažu, zaščit-niku.
Cerkev je 12,6m dolga, 7,5m širo-ka in 7,6m visoka z visokim zvoni-kom. Ima tri zvonove, težke 816, 487 in 260 kilogTamov. Cerkev se prvič omenja leta 1520. Kmalu zatem je pogorela (bila je lesena), a so jo že leta 1529 na novo postavili, tokrat zidano. Tudi to je požar kaj kmalu zelo poškodoval, a so jo kmalu spet obnovili. Sedanjo cerkev je leta 1603 posvetil ljubljanski škof Tomaž Hren, obliko, kakršno ima zdaj, pa je dobila po prenovitvenih delih dobrih sto let pozneje.
Glavni oltar je posvečen sv. Toma-žu in ima signaturo AR ter letnico
1885, desni je posvečen sv. Matiji, levi pa sv. Gregorju. Vse tri obdaja več kipov, ki so izredno kakovostni in skladni z glavnim oltarnim svetni-kom, pa tudi s celotno cerkvijo. Prvi vtis je, da so oltarji preveliki in prebo-gati za tako majhno cerkvico.
Vsekakor pa je cerkev vredna ogle-da, saj ji po bogastvu oltarjev skoraj ni enake v naši občini. Poleg tega ima cerkev tudi zelo star križev pot, delo neznanega slikarja. Cerkev sv. Toma-ža je od leta 1980 samostojna župnija, prej pa je bila podružnica cerkve sv. Petra v Ljubljani.
V Zadobrovi so bili dobri gospodarji in močni kmetje. Zelo priljubljena in daleč naokoli znana je bila gostilna Gartroža, kamor so hodili ne samo okoličani, temved tudi Ljubljančani. Kako tudi ne, saj so poleg gostilne imeli tudi trgovino in trgovi-no z drvmi. Poleg tega pa je bil gostilničar Ivan Gartroža (1881-1962) pred vojno več kot deset let župan občine Device Marije v Polju. Znan je bil kot dober in sposoben župan, v hribovskih vaseh, kjer je nabav-ljal drva, pa so ga Ijudje poznali tudi po tem, da ni skoparil in da je vedno s seboj nosil majhne zavitke soli, saj tamkajšnji Ijudje dostikrat niso imeli denarja niti za sol. Tradicija gostilne je bila stara prek sto let, a jo je oblast po vojni leta 1946 ukinila. Pisec teh vrstic se te gostilne spominja kot desetleten otrok iz spomladi leta 1945, ko je nekemu domobrancu tja gonil kravo in zato od njega dobil »krahrle« in sedem lir. V Spodnji Zadobrovi je bil zelo znan Bo-štečankov mlin, katerega lastnik je bil Franc Hlebš. Pri njem se je pred vojno več let skrival pisatelj Prežihov Voranc in tam napisal več črtic.
Med obema vojnama se je tu zelo razvilo družabno življenje. Leta 1923 so ustanovili gasilski dom, leta 1933 pa podružnico Zveze kulturnih dru-štev Svoboda iz Zaloga. Tako fantje kot dekleta so se udejstvovali v števil-nih dejavnostih v Zalogu, Polju in Ljubljani.
Po vojni so tu zgradili Zadružni dom, v katerem je bila kinodvorana, pa tudi šola; vse dotlej, dokler niso pred nekaj leti zgradili nove. Ta je bila prepotrebna zaradi številnih no-vih priseljencev.
Daleč naokoli je bila znana Mačko-va žaga, zdaj Mlaj, mizarstvo in tesar-stvo Zadobrova, saj jo je poganjala elektrika in ne voda.
Spodnja iri Zgornfa Zadobrova ter Sneberje, ki so povezani v krajevno skupnost, so imeli po popisu iz ieta 1869 472 prebivalcev, po popisu 122 let pozneje pa 3237, kar kaže na ne-verjeten skok prebivalstva. Ta KS ima tudi več kot 10% celotnega pre-bivalstva iz nekdanjih južnih repu-blik.
Žt od nekdaj so bili Zadobrovčani znani kot dobri in umni kmetje, veliki pridelovalci zelenjave in povrtnin za ljubljanski trg. Posebno pa so bili zna-ni po pridelovanju čebule in zato so jim (zafrkljivo) rekli »čebularji«.
EDVARD SVETEK (se nadaljuje)