Vseh živih dan. O, bratje, bratje — prišel je čas! O, bratje, bratje — kako je v vas? O. Zupančič. Po poročilu, ki ga je podal na zadnji izredni delegacijski seji Zveze nemških štajerskih učiteljev in učiteljic predsednik Herz, posnamemo, da bi tudi v slučaju delazmožnosti štajerskega deželnega zbora ne bilo prišlo v tem letu do regulacije naših plač. Celo raisel na 10 procentno doklado se je opustila. Vzrok: Ni denarja. In če pride v doglednem času vendar do dela v deželnem zboru, jeli tedaj kaj upanja? Jako malo, ker dolgovi rastejo od dne do dne. Tudi od novih volitev nimamo nič pričakovati; prvič ne bodo napolnile deželnih blagajnic in drugič bo- do najbrž zopet taisti kakor sedaj odločevali v Oradcu o našem krušnem vprašanju .Da bi pa država priskočila v to svrho deželam na omoč, na to niti misliti ni. Iz Stiirgkhovih besed, ki jih je govoril učiteljski deputaciji, se lahko sklepa to z gotovostjo. Torej nema, hlapčevska vdanost v; žalostno usodo, ali pa zaupno čakanje, da pade vendar enkrat regulacija kot zrel sad svoje dobe raz drevo naših deželnih financi Do takih in podobnih zaključkov je prišel zopet marsikateri, ki je že upal leta in leta, in čemu ne bi upal le dalje? Delaven zvest in ponižen služabnik je končno zadovoljen tudi s »pohvalnim priznanjem«. Če si pa celih 40 let širil prosveto, dobiš pa §e celo križec! In v srce se naselita sreča in zadovoljnost. Največkrat pa itak božja dekla povede zvestega pionirja nad zvezde že pred 40. službenim letom in tedaj je ustreženo obema, služabniku in deželi; prvi je dočakal najboljšo regulacijo, drugi si pa prihrani modro polo in križec. Upamo pa, da večina slovenskega štajerskega učiteljstva ni prišla do podobnih spoznanj, ampak da se je pri njem še bolj kakor kdaj poprej pojavil nagon živeti, in sicer spodobno živeti. Udušiti ta nagon je nemogoče in ta vede čestokrat tudi strahopetca v brezobzirno borbo za obstanek. Ker smo že na tem svetu, hočemo menda spodobno živeti, t. j. bočemo bojl Za boj je treba poguma. Kogar že misel na prasketanje pušk in na morebitne žrtve navda s strahom, ta ni za življenje, ki je večen boj! Bojazen vlada pri njem nad nagonom, ki ga vedno sili k odločilnim činotti za izboljšanje svojega življensk^ga položaja. V bedi in pasivni nezadovoljnosti izvršuje iz strahopetnosti samoumor svojih duševnih in telesnih sil; povrh pa še s slabim zgledom množi vrste bojazljvcev. Pogum bojevnikov sam na sebi pa še ni porok za končno zmago. Treba je tudi -posobnega, odločnega vodstva. Kolikor je »jspeh bojevanja zavisen od vodje, vidimo pdobro na dunaiski krščansko - socialni stranki. Dokler Jo je vodil prebrisani ust, varitelj, je korakala od uspeha do uspeha. Sedaj pa. ko ga nitna več. dobiva udarec za udarcem. V zmožnega in neustrašenega voditelja se mora imeti popolno zaupanje. Bojevniki pa morajo biti predvsem složnl ter podrediti svoje mnenje občemu, za občo korist. Ni pa za uspeh vseeno, katero orožje se uporablja v boju! čim občutnejše zadenemo z njim nasprotnika, tem prej nam je zagotovljena zmaga. Stan, ki hoče napredovati, kar je znak njegove življenske sile, se mora brezobzirno bojevati. V ta namen mu je treba poguma, sposobnega vodstva, nerazumljive sloge in pravega orožja. Jeli so pri nas dani ti pogoji za boj, o tem naj nemudoma resno premišlja vse slovensko štajersko učiteljstvo v svojih okrajnih učiteljskih društvih! Boj dalmatinskega učiteljstva, na katerega nas je opozoril »Tovariš«, dovolj jasno kaže orožje, s katerim se dandanes kaj doseže. Naših prošenj in groženj že zdavna ne uvažujejo na pristojnih mestih. Skrajni čas je že, da na izdaten način pokažemo svetu, da hočemo živetL In ali pride pri nas kdaj ta dan, dan živih? »O, bratje, na pot, življenju (boju) nasprot!«