Larry Levis
Repaljičice* (odlomki)
1.
Nekega jutra je moj brat s kalibrom 12 ustrelil nekaj, za kar je rekel, da je repaljščica. To je storil od blizu, ko je pela na cvetoči mandeljnovi veji. Vsakdo bi lahko naredil enako in se delal, kot da ni nič, vendar se je moj brat na ta račun zabaval še dneve, opisoval je, kako ni od nje nič ostalo, kako je gledal za perjem in našel samo dve zlati peresi, ki si ju je zataknil za uho. Postal je nemiren in brezbrižen; nič ni ostalo. Nosil je kričeče kravate in dvobarvne čevlje.. Prodal je čevlje, prodal je milo. Nič ni ostalo. Vozil je po ulicah in v zraku mu je sledila majhna luknja.
2.
Vendar jo na vrhovnem sodišču repaljščic ne odnese tako zlahka. Sodijo mu in ga obsodijo, da me na okorni cizi vleče skozi mesto. Se bolj je kaznovan s tem. da perje mrtve ptice pada okoli mene, ne okoli njega, in vsako peresce pade kot še ena repaljščica. in vsako pero, ki ga izgubi katera od teh, postane repaljščica. On je obsojen, da nikoli ne začuti, kako se mu kaj poseda na pobešena in mirna ramena, repaljščice pa se zbirajo okoli mene. S svojim petjem očistijo moja ušesa vseh jezikov razen jezika repaljščic. Moj pogled privzame strašni pogled ptic pevk. In spoznam, da sem tudi jaz obsojen, in da moram iz lepila, raztresenega perja, odpadkov, zeli in smetja. ki ga najdem ob cestah, skrpati skupaj prvotno repaljSčico, ali pa bom. če mi spodleti, obsojen na to. da me brat vleče v cizi do konca dni. Naveličana sva drug drugega, naveličana takšnega bratstva. Na kratko postriženo zatilje njegove glave je tisto, kar vidim, kadar se ozrem proč od dela. Nemogoče je izoblikovati oči, pogled, jezik in zamaknjenost repalj-
* Ptice selivke (saxicola rubetra), manjše od vrabcu. Op. prevajalca.
ščice. Veke so neznosno prefinjene in tanke. Vleče me skozi zamreženi mestni živalski vrt. Nekega dne vržem proč prvo mrtvorojeno repalj-ščico, nato še eno, nato še. Nato ena od njih prične peti.
Ko moj brat prečka križišče, zvok stotin drobnih kril, kril repaljščic, postane njegova tišina. V svojih kričečih oblačilih vpije ves dan. Bog postaja vse bolj plešast.
Kače goltajo ptice, miši, karkoli toplega.
Pretepena do smrti z dolgo cevjo
se bo kača še ure zatem premikala in prebavljala.
Pravzaprav njihova smrt traja predolgo. V svojem mirovanju morda preživijo smrt.
So kakor kamni hip zatem, ko
veter pomine.
Groba koža okoli kačjih oči je brezbrižna in večna.
Predelajo jih v pasove in listnice. Njihovo fino meso lahko jemo. A ne morež vedeti.
Zjutraj leži druga kača zvita na veji tik nad tvojo glavo.
Pod svetnikovo peto na sliki spi kača.
Svetnikove oči so sifilitične od videnja. Gleda Gospodu v obraz.
Kakor most je, ob katerem delavci skomignejo, ko ponoči prebredejo čez vodo.
3.
5.
» » •
6.
Ne moreš vedeti. Vso tvojo družino morda pokonča kolera. Ko slive cvetijo, se morda obesiš.
Ali pa morda ljubiš žensko, ki se ji ob tihem smehu trebuh rahlo trese.
Hoče, da ostaneš, in res bi moral.
♦ ♦ »
Ali pa greš morda, kot tvoj brat, v mandeljnov nasad, da bi tam pobil vse, kar se giblje. Morda se hočeš upreti
drobnim psalmom in jasnim pogledom ptic, upreti sebi. s kalibrom 12, nemarno vrženim prek rame.
Utrujen si od poletja. Hočeš zaustaviti vse petje. In vse poje.
Od blizu ustreliš repaljščieo, in od nje nič ne ostane, le tišina
težkih korakov, kjer vsakdo sedi in rezlja. * * *
Tvoj brat zraste v tujca. V dežju odide v mesto. Dve zlati peresci za ušesom.
Ne zdi se mu vredno pomahati. Kupuje dež pred seboj in prodaja tišino za sabo.
7. Prepariranje repaljščic
Mislil sem. da bo vzletela,
ko bo končano, da bo njen kljun
kitajska trobenta nad najbolj globokimi jezeri.
A z vsakim peresom postaja na otip hladnejša.
Pritrjujem krila, ki čakajo na ledenik.
da zdrsne podnje. Gledišče ledu
nima ptic. Zaprem oči,
vdam se.
♦ • *
Svojega brata srečam v Los Angelesu. Ponudim mu dež, a on se odkašlja.
Ponuja mi
avtocesto in mračne koče; dreveneče prstance; jedke besede.
Ni ptic, ki bi se jih spominjal. Ne spominja se, da bi imel puško. Ničesar iz preteklosti se ne spominja.
Žvižga si »Kansas City« na bulvarju Hollywood, ptica s pol odgriznjene lobanje
je v škatli za čevlje, zatlačeni pod roko. * • *
Ko je matineje konec, se prižgo luči in počasi pomežiknemo in odidemo ven. To je ura, ob kateri se plešasti biljeter zaljubi.
• * •
Ko smo noč in dež,
bo gobavec na bergli enkrat pljunil
in pel naprej.
10. Na visokem travniku
Marca artriitični konji stojijo ves dan na istem kraju.
Lisasti kobili se poležejo ušesa.
Mravlje so že zavzele ščinkavčeve oči na okenski polici.
Tako misliš, da nekdo prihaja,
da gre že mimo požganega mlina, nekdo, ki prinaša novice o mestu, zgrajenem na snegu.
A nad prazno mizo zjutraj
kozarec vode oslepi od strmenja navzgor.
SODOBNA AMERIŠKA POEZIJA Zate
ni tako lahko.
Pričenjaš z dolgim pričakovanjem; Miza, Kozarec vode, Kroženje osamljene vrane.
Tedne pričuješ dežju in samo dva sta.
Razdeliš se v dvoje in pričuješ sam sebi in ni razlike.
* * *
Misliš na Boga, ki umira od prisada v majhni koči, na matinejo, na kateri trije sedijo s prepletenimi rokami, četrti pa kašlja. Spuščaš se z gore.
II.
Dokler nekega dne v gostišču v Oaklandu
ne pričneš umirati.
To je čas miru.
Nimaš brata.
Nikoli nisi imel brata.
Na matinejah ni nihče sedel poleg tebe.
Ta brat, za katerega
si vse življenje pripravljal repaljščice,
nehvaležna nagačena trupelca,
in upal, da bodo stale za steklom v
hlajenih muzejih, ta brat,
ki je spal pod figo
in opoldne preobrnil njeno temno rokavico navzven, je
nihče;
močni hrbet, ki si ga jezdil, ko
je prepelica pela popolne triolete, je nikogaršnji.
Tvoj sramežljivi oče je izginil v enem samem odtisu
stopala.
tvoja mati je kamen, ki mu raste koža. Predlagano je, da se nisi nikoli rodil, da se ni nikoli zgodilo med perjem repaljščice, pritrjenem na ogrado proti vetru ob avtocesti v Sierri Nevadi,
v dolgi sinjini pogleda tvoje žene, v stoječi vodi in na cestah,
v drgetu pajkove mreže, ki je znenada obmirovala, nikoli se ni zgodilo.
12.
To je dobra stran.
Prazna je
in vse praznejša.
Moja mama in oče
nad njo toneta v sen.
Moj brat bo pokadil cigareto;
gleda v prazno luno.
Moje sestre resnobno hodijo v krogih.
Moja žena vidi skoznjo, skozi praznino.
Moji prijatelji se nehajo smejati, poslušajo
veter v sobi v Fresnu, veter
te strani, ki je njihova,
ki je prazna.
Vsi so utrujeni od branja, hočejo iti domov, ne bodo mahali v slovo. Ko bodo šli, bo stran zmečkana, vržena na cesto.
Okoli nje se bodo vrabčki hranili z drobci odpadkov. Repaljščica bo pela.
Moški se bo prebudil na smrtni postelji, še ne ozdravljen.
■Taz ne bom napisal teh besed. Jaz bom tišina, ki bo zdrsevala okrog zavoja, kjer reka zavija spred oči med rastje, tišina, v kateri avto zakašlja in odpelje, in oče te tišine.
Za Zhigniewa Herberta, poletje, 1971, Los Angeles
Ce še tako natanko poslušam, veter govori en sam zlog, ki v sebi nima tolažbe — le strganje vetra po odmrlem brestu.
» » »
Nekoč mi je pesnik povedal o svojem prijatelju, ki sta ga na nekem polju na Poljskem raztrgala prašiča. Mož je bil ujetnik nacistov, in gledali so, je rekel, z zanimanjem in pijanskim odobravanjem. Ce je groza stanje popolnega razumevanja,
je morda prišlo do trenutka, v katerem je mož zblaznel, in ni ničesar čutil, čeprav je zagotovo razumel vse, kar se je zgodilo: navsezadnje je videl kri, ki je spod njega brizgala na strnišče,
slišal je petje, ki je plavalo od kasarne proti njemu. * * »
In čeprav ne vem veliko o norosti, vem, da živi v tankem trupu, kakor harfa izza prsnega koša. Premikanje naredi boleče. In ko v blaznosti poklekneš, so ti kolena steklo, in tako moraš vstati z veliko previdnostjo.
Prevedel Andrej Blatnik