Imenitna kulturološka razprava
Primož Simoniti, Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede XVI. stoletja. Izdala in založila Slovenska matica. Ljubljana 1979, 298 str.
Knjiga o Humanizmu na Slovenskem, ki jo je pred kratkim Primož Simoniti objavil pri Slovenski matici, je ena od najbolj poživljajočih in vzpodbudnih razprav, kar jih je v zadnjih letih pri nas prišlo na svetlo. Simoniti je z naravnost meniško marljivostjo in natančnostjo zbral goro podatkov in jih nato s spretnostjo mojstra vskladil v zanimivo podobo humanizma na Slovenskem in med Slovenci. Kar je pri tem zapeljivo, ni toliko ugotovitev, da je humanistična misel zapustila svojo sled tudi med intelektualci našega rodu, ali onimi tujci, ki so bili tako ali drugače povezani s Slovenijo, kolikor spet potrjena vednost o obstoju tiste »rei pubHcae« intelektualcev, ki je bila v dobi renesanse še zelo konkretna Ne brez zavisti sledi bralec življenjskim potem Simonitijevih protagonistov, ki se s tako lahkotno samoumnev-nostjo premikajo v prostoru med Italijo, slovenskimi deželami, Avstrijo in Nemčijo in se z isto kompetenco lotevajo literarnega, administrativnega pa tudi umetniškega in znanstvenega dela. Vtis, ki ga odnese je velika intelektualna prožnost renesančnih ljudi, ki so upravičeno jemali za svoj moto znani Terencijev stavek: »Nil humani mihi alienum puto.«
Izhajajoč iz takih predpostavk pač ni čudno, da so se nekateri med njimi začeh zanimati tudi za jezik ljudstva in proglašali, kot je to storil Sigismund Herberstein, eden od prvih cesarjevih poslancev na moskovskem dvoru, njegovo znanje zabenelicium, za korist, ki je ne gre podcenjevati. Tudi iz tega humusa, kakor pravilno ugotavlja avtor, je zrasla na naših tleh tista protestantska literatura, ki je nastala ne samo iz verske vneme Primoža Trubarja in njegovih učencev, temveč tudi iz njihove ljubezni do svojega rodu.
Simoniti zajame v svoji knjigi obdobje od srede XV. do srede XVI. stoletja in v devetih poglavjih poda portrete nekaterih naših humanistov od Krištofa Raubarja, Avguština Prugla-Tyfernusa do Tomaža Prelokarja, Bernarda Pergerja in Matije Hvaleta, da navedemo samo nekatere. Pri tem izrabi prihko, da nas širokogrudno seznani s kulturo renesančnega intelektualca, z njegovo mislenostjo, s strukturami, naj bodo to univerze, šole, dvorne pisarne, ali cerkvene ustanove, ki je v njih živel in delal.
Simonitijeva knjiga z vso svojo izzivalno svežino kaže slovenskim zgodovinarjem, kako zaorati na širokem in pogosto še neobdelanem polju znanstvene raziskave, ki mu Nemci pravijo »Kulturgeschichte«. V iskanju svoje identitete smo Slovenci vse prepogosto omejevali svojo preteklost na tiste kulturne spomenike, ki so nastali v našem jeziku in jemali v poštev tiste ljudi, ki so bih naše narodnosti. Študija Humanizem na Slovenskem je pokazala, da je tako gledanje preozko
181
da je potrebno zajeti celotno podobo dobe, ki je predmet naše raziskave, dobe, ki je bila na naših tleh pač tudi latinska, nemška ali italijanska, če naj spoznamo in pravilno ocenimo njen vphv na razvoj kulture v slovenskem kulturnem prostoru.
V zvezi s tem bi si vendarle dovolil majhno pripombo. Simoniti v uvodnih stavkih svojega nemškega povzetka ugotavlja, da je predmet njegovega študija bil »po Slovencih naseljeno področje«, namreč zgodovinske dežele Krajnska, spodnja Štajerska in južna Koroška. Spomnil bi ga, da ne bi bilo odveč posvetiti pozornost tudi Trstu, Istri in Gorici, kjer bi njegova raziskovalna vnema najbrže ne ostala povsem nepotešena. Že dejstvo, ki ga navaja sam, da je bil goriški plemič Jurij Thurm (iz družine devinskih fevdalcev Thurn und Taxis) član avstrijske misije k Ivanu III., do neke mere vešč ruščine, daje slutiti, da se je plemstvo v našem Primorju začelo zanimati za jezik ljudstva in se ga učilo. Da ta vnema ne raste samo iz nekakšnega paternalizma, temveč da jo pogojuje resnično zavest, da je znanje slovenščine benelicium, potrjuje zelo zgovorno znani podatek, da je tržaški škof Bonomo razlagal svojim učencem, med katerimi je bil tudi Trubar, Erazma in Vergila v slovenščini. To pa spet vzbuja misel, da je šlo že za zelo gibčno in členovito govorico, če je visokemu prelatu in prelinjenemu humanisti lahko služila pri razlagi tako zahtevnih del.
Kot je že iz povedanega očitno, vzbuja Simoniti-jeva kjiga celo vrsto vprašanj, vzpodbuja k na-dsiljnjemu raziskovalnemu delu, nakazuje smernice za nov študij: s tem pač prinaša največ, kar lahko zgodovinska raziskava da. Ne izpolnjuje samo vrzeli, kakor pravi avtor, ampak odpira nove, ki kličejo, da jih izpolnimo.
Jože   P i r j e v e C Univerza v Trstu
182