120 Use of pupilometry to evaluate the intensity of balance tasks Abstract The ability to efficiently control balance is important for maintaining an independent life and performing daily activities. It also contributes to efficient walking and reducing the risk of falls. Maintaining balance is achieved by activity of interconnected sys- tems: muscular, sensory, skeletal and central controlling mechanisms. The complexity of balance controlling processes and the many aspects with which we describe balance makes it difficult to determine uniform assessment of the balance tasks intensity. By prescribing balance training only with training frequency, type of training and its duration, the exact outcome cannot be predicted. Among the more promising approaches, with which we could comprehensively assess the intensity of balance tasks or their difficulty is by monitoring the pupil dilation or pupillometry. Pupillometry is an indirect measure of brain functions and a reflection of cognitive processes. Maintaining balance represents a cognitive load that is dependent on the difficulty of the bal- ance task, age and the efficiency of the individual‘s postural control system. Based on these, pupillometry could gather more in- depth information on the involvement of the cognitive processes in performing the balance task. This could provide an objective assessment of the balance tasks difficulty and, consequently, an objective measure of its intensity. Key words: pupil dilatation, balance, task intensity Izvleček Sposobnost ohranjanja ravnotežja je pomembna za ohranjanje neodvi- snega življenja in opravljanja vsakodnevnih dejavnosti. Pomembna je tudi za izvajanje učinkovite hoje ter zmanjšanje tveganja za padce. Za ohranja- nje ravnotežja skrbijo številni procesi, ki se medsebojno povezujejo: mi- šični, senzorični, skeletni in centralni upravljalni mehanizmi. Zapletenost teh procesov in številni vidiki s katerimi opisujemo ravnotežje otežujejo določanje enotne ocene intenzivnosti nalog ohranjanja ravnotežja. Če vadbo ravnotežja predpisujemo samo s frekvenco vadbe, tipom vadbe in njenim trajanjem, ne moramo napovedati njenega izida. Med obetavnej- še pristope, s katerim bi lahko celovito ocenili intenzivnost ravnotežnih nalog oziroma njihovo zahtevnost, sodi spremljanje dilatacijskih lastnosti očesne zenice ali pupilometrija. Pupilometrija je posredno merilo delova- nja možganskih funkcij in odraz kognitivnih procesov. Ker ohranjanje rav- notežja predstavlja kognitivno obremenitev, ki je odvisna od zahtevnosti naloge uravnavanja ravnotežja, starosti in od sposobnosti posamezniko- vega sistema za uravnavanje ravnotežja, bi lahko s pomočjo pupilometrije izmerili kognitivni napor, ki ga predstavlja opravljanje ravnotežne naloge. S tem bi lahko pridobili objektivno oceno zahtevnosti ravnotežne naloge in posledično objektivno mero njene intenzivnosti. Ključne besede: dilatacija zenice, ravnotežje, intenzivnost naloge Tinka Leskovec 1 , Katja Tomažini 1 , Živa Majcen Rošker 1 , Jernej Rošker 2 Uporaba pupilometrije za vrednotenje intenzivnosti ravnotežnih nalog 1 Fakulteta za šport, Univerza v Ljubljani 2 Fakulteta za vede o zdravju, Univerza na Primorskem, Koper glas mladih 121 „ Uvod Ravnotežje je pomemben del vsakodnev- nih življenjskih aktivnosti, kot so sedenje, stoja, hoja in pri izvajanju manipulacij s predmeti. Dobro ravnotežje nam omogo- ča, da vse te aktivnosti opravljamo učin- kovito. Vendar, ljudem s staranjem in pri- sotnostjo bolezni, upadajo živčno-mišične funkcije, kar poslabša sposobnost ohranja- nja težišča telesa nad podporno površino. To lahko pomembno vpliva na kvaliteto življenja, saj prispeva k izgubi samostoj- nosti, zmanjšani udeležbi v vsakodnevnih življenjskih aktivnostih ter poveča možnost za padce in v skrajnih primerih tveganje za umrljivost (Shumway-Cook in Woollacott, 2017). Dobro ravnotežje ni pomembno le za izva- janje vsakodnevnih življenjskih aktivnosti, temveč tudi za izvajanje zahtevnih in hitrih športnih gibanj. Ravnotežje v športu pred- stavlja pomembno motorično sposobnost predvsem iz vidika preprečevanja poškodb spodnjih udov, saj je slaba sposobnost ohranjanja ravnotežja povezana s pove- čanjem tveganja za nastanek poškodb (Hrysomallis, 2007). Ker lahko trening rav- notežja zmanjša incidenco športnih po- škodb med mladimi odraslimi (Hübscher idr., 2010), se ravnotežna vadba pogosto iz- vaja v preventivni vadbi ali kot dopolnilno sredstvo pri vadbi moči. Vsako vadbo določajo štiri pomembne komponente, ki so definirane po mode- lu FITT (Oberg, 2007). Prvi F predstavlja frekvenco vadbe, I intenzivnost vadbe, ki nam daje informacijo o stopnji napora, ki ga posameznik izkusi med telesno aktiv- nostjo, T predstavlja čas trajanja vadbe ter drugi T tip vadbe, kamor spadajo aktivnosti za razvoj posamezne sposobnosti (moči vzdržljivosti, hitrosti, koordinacije, ravno- težja in gibljivosti). Za preverjanje odnosa med odmerkom in učinkom vadbe mo- ramo poznati in ustrezno opredeliti vse štiri komponente po modelu FITT (Oberg, 2007). Pri predpisovanju vadbe ravnotežja se uporablja le: frekvenca vadbe, tip vadbe (proprioceptivna vadba in vaje, ki vključu- jejo motorične sposobnosti, kot so ravno- težje, agilnost, koordinacija, hoja in tek) in trajanje vadbe, med tem ko intenzivnost vadbe ni določena (American College of Sports Medicine, 2018). Tudi terminologi- ja za opis intenzivnosti ravnotežnih nalog je nejasna, v primerjavi s terminologijo za opis intenzivnosti vadbe za moč ali vzdržlji- vost (Haas idr., 2012). Intenzivnost ravnote- žne vadbe lahko izrazimo v absolutnih ali relativnih merah. Absolutna intenzivnost je določljiva in jo izrazimo v fizikalnih količi- nah (npr. hitrost gibanja oprijemališča sile reakcije podlage v m/s) (Muehlbauer Roth, Bopp in Granacher, 2012). V relativnih me- rah pa z deležem posameznikove največje sposobnosti (npr. delež od največje kapaci- tete ravnotežja). Mere, ki bi opredelila naj- večjo kapaciteto ravnotežja ne poznamo, ker gre za zelo kompleksno sposobnost, ki je odvisna od zapletene integracije moto- ričnih in senzornih sistemov (Pollock, Dur- ward, Rowe in Paul, 2000). Ker ni določena relativna mera intenzivnosti ravnotežja, ne poznamo odnosa med odmerkom in učinkom vadbe. Intenzivnost ravnotežne naloge lahko spreminjamo na različne na- čine: (1) z manjšanjem podporne površine (García-Massó, Pellicer-Chenoll, Gonzalez in Toca-Herrera, 2016; Muehlbauer idr., 2012), (2) s spreminjanjem dotoka senzornih infor- macij in spreminjanjem njihovega pomena (stabilna ali nestabilna podlaga, spremlja- nje dogajanja v okolju in opazovanjem pre- mikajočega predmeta) (Barbado Murillo, Sabido Solana, Vera-Garcia, Gusi Fuertes in Moreno, 2012; Gebel, Lüder in Granacher, 2019; Muehlbauer idr., 2012; Rodrigues, Gotardi in Aguiar, 2017; Thomas, 2018; Tse idr., 2013), (3) s spreminjanjem gibanja rok (Objero, Wdowski in Hill, 2019) in (4) z do- dajanjem dodatne naloge (kognitivna ali gibalna naloga) (Hsiao, Belur, Myers, Ear- hart in Rawson, 2020; Maki in Mcllroy, 2007; Remaud, Boyas, Caron in Bilodeau, 2012). Ker poznamo več mehanizmov za pove- čanje intenzivnosti ravnotežne naloge, ki jih pogosto tudi prepletamo, je učinek na intenzivnost ravnotežja pogosto neznan in se zanašamo predvsem na strokovno oce- no, da izbrana ravnotežna naloga za posa- meznika predstavlja dovolj velik izziv, ki bo povzročil akutne in kronične spremembe v mehanizmih za upravljanje drže in ravno- težja. Namen tega članka je bil napraviti pregled znanstvene literature na temo vrednotenja intenzivnosti ravnotežnih nalog. „ Metode Iskanje znanstvenih člankov je potekalo preko podatkovnih baz PubMed, Scient- Direct in COBBIS. Uporabili smo naslednje ključne besede posamezno ali v medse- bojni kombinaciji: »balance« AND »inten- sity« AND »postural control« AND »difficul- ty«. Vključili smo vse raziskave, ki so bile v angleškem in slovenskem jeziku in izdane med 2010 do 2020. Skupno smo našli 183 člankov. Po pregledu naslovov in vsebine izvlečka smo nekatere članke izključili, saj niso vsebovali tematike, ki smo jo obrav- navali. Skupno smo v pregled vključili 15 člankov. „ Rezultati Študije so poskušale na različne načine ovrednotiti oziroma oceniti intenzivnost ravnotežnih nalog. Glede na način smo jih razdelili na 3 dele. Prvi del nam pred- stavlja študije, ki so se preko povečanja kognitivne obremenitve poskusile določiti zahtevnost ravnotežne naloge. Ta del smo razdelili še glede na pristope s katerim so vrednotili kognitivno obremenitev. V prvi poddel spadajo študije, ki so s pomočjo dodatne kognitivne naloge ovrednotile ali je bila za posameznika izvedba rav- notežne naloge zahtevnejša (Albertsen, Ghédira, Gracies in Hutin, 2017; Bustillo- -Casero, Villarrasa-Sapiña in García-Massó, 2017; Remaud, Boyas, Caron in Bilodeau, 2012). Albertsen idr., (2017) so ugotovili, da med sočasno izvedbo ravnotežne naloge (različna zahtevnost ravnotežne naloge) in kognitivne naloge (odštevanje nazaj za 7), ni prišlo do sprememb v natančnosti izved- be kognitivne naloge. Vendar pa je prišlo do povečane hitrosti nihanja telesa v vseh ravnotežnih nalogah, le pri najbolj zahtevni nalogi do tega ni prišlo (sonožna stoja z za- prtimi očmi). V tem pogoju se hitrost niha- nja ni več bistveno povečala z dodajanjem dodatne kognitivne naloge. Remaud idr., (2012) so dokazali, da prihaja do statistič- no značilne povezave med zahtevnostjo ravnotežne naloge in dodeljevanjem virov za pozornost. Med različnimi ravnotežnimi nalogami (ravnotežno nalogo so držali 30 s) so izvajali dodatno nalogo z reakcijskim časom, kjer so se morali merjenci odzva- ti na slušni dražljaj. Ugotovili so, da je pri mlajših odraslih zmanjšana stabilnost, zaradi zmanjšane podporne površine ali odsotnosti vidne informacije, povezana s podaljšanjem reakcijskega časa. Bustillo- -Casero idr., (2017) so ugotovili, da so mlajši odrasli in adolescenti nihali manj pri lažjih ravnotežnih nalogah (sonožna stoja) in bolj pri težjih ravnotežnih nalogah (tandemska in enonožna stoja). Posamezno ravnotežno nalogo so izvajali 35 s. Kljub temu niso ugo- tovili vpliva na stabilnost pri mlajših odra- slih ob izvedbi dodatnih kognitivnih nalog (odštevane nazaj za 3, 4 ali 5), med tem ko so kognitivne naloge vplivale na stabilnost 122 pri adolescentih. Ugotovili so tudi, da zah- tevnost ravnotežne naloge ni vplivala na pravilnost izvajanja kognitivne naloge tako pri mlajših odraslih kot adolescentih. Do razlik v raziskavah lahko prihaja zaradi raz- ličnih merskih protokolov, saj so uporabljali različne dodatne naloge ter različni čas iz- vajanja ravnotežne naloge (30 s, 35s in 60s). V drugi podel spadajo raziskave z elektro- encefalografijo. Ugotovili so, da pri različ- nih zahtevnosti ravnotežne naloge (raz- lična podporna površina ali spremembe v senzornih informacijah) prihaja do razlik pri možganskih valovih ter do aktivnosti v različnih delih možganov (Edwards, Guven, Furman, Arshad in Bronstein, 2018; Gebel, Lehmann in Granache, 2020; Hülsdünker, Mierau, Neeb, Kleinöder in Strüder, 2016; Tokuno, Keller, Carpenter, Márquez in Ta- ube, 2018; Tse idr., 2013; Varghese Beyer, Williams, Miyasike-daSilva in McIlroy, 2015). V tretji podel sodi raziskava s pupilometrijo. Kahya, Wood, Sosnoff, in Devos, (2018) so s pomočjo pupilometrije (število nenadnih širitev zenice) preverili kognitivno obreme- nitev med izvajanjem sonožne stoje. Ugo- tovili so, da se je kognitivna obremenitev povečala, ko so povečali zahtevnost ravno- težne naloge, torej izvedba sonožne stoje z omejenim vidnim prilivom. Med tem, ko sej je pri rezultatih med izvajanjem samo ravnotežne naloge in ravnotežne naloge z dodatno kognitivno nalogo, pokazal ne- koliko večja kognitivna aktivnost, ki ni bila statistično značilna. V naslednji sklop smo uvrstili raziskave, ki so spremljale intenzivnosti ravnotežnih nalog s pomočjo različnih lestvic (Espy, Re- inthal in Meisel, 2017; Farlie Molloy, Keating in Haines, 2016). Espy idr., (2017) so razvili 10-stopenjsko lestvico za samooceno zahtevnosti posamezne ravnotežne aktiv- nosti. Lestvica je podobna Borgovi lestvi- ci za oceno napora in zagotavlja meritev intenzivnosti vadbe ravnotežja, ki jo zazna vadeči. Med tem ko so Farlie idr., (2016) poskušali intenzivnosti ravnotežnih nalog pri starejših osebah ovrednotiti s pomočjo verbalnih in neverbalnih znakov. Iz te študi- je so potem na podlagi teh znakov, razvili lestvico za spremljanje intenzivnosti rav- notežja, imenovano »Balance Intesity Sca- le«. Obe lestvici predstavljata subjektivno oceno zahtevnosti ravnotežnih nalog, ki v znanstveni literaturi še nista bili preverjeni. V zadnji sklop smo uvrstili raziskave, ki so preko aktivacij mišic poskusile določiti in- tenzivnost ravnotežne naloge (García-Mas- só, Pellicer-Chenoll, Gonzalez in Toca-Her- rera, 2016; Gebel, Lüder in Granacher, 2019; Licen, Strojnik in Tomazin, 2019). Gebel idr., 2019 so ugotovili, da se z povečanjem zah- tev za ohranjanje ravnotežja, prihaja tudi do povečanja aktivacije mišic spodnjega uda in njihove koaktivacije. Licen, Strojnik in Tomazin (2019) so poskusili določiti re- lativno intenzivnost ravnotežne naloge s pomočjo aktivacije mišic skočnega sklepa. Izvedli so enonožno stojo na T deski, ki je bila nestabilna v sagitalni ravnini. Ugotovili so, da odstotek maksimalne aktivacije mišic skočnega sklepa ni dobra spremenljivka, ki bi opisovala intenzivnost pri enonožni stoji na T deski. Ker samo s frekvenco, tipom in časom tra- janja ravnotežne vadbe ne moramo napo- vedati izida oziroma rezultata intervencije (vadbe) za izboljšanje ravnotežja (Farlie idr., 2019; Gebel, Lesinski, Behm in Granacher, 2018), je potrebno za boljše vrednotenje učinkov vadbe in njeno načrtovanje, poi- skati objektivne načine določanja intenziv- nosti ravnotežnih nalog. „ Diskusija Namen študije je bil pregled znanstvene li- terature na temo vrednotenja intenzivnosti ravnotežnih nalog ter preveriti ali obstaja način s katerim bi lahko objektivno ocenili relativno intenzivnost ravnotežnih nalog. Izkazalo se je, da obstaja več različnih na- činov za spremljanje intenzivnosti oziro- ma zahtevnosti ravnotežnih nalog, kot so pupilometrija, spremljanje aktivacije mišic spodnjega uda, spremljanje elektroence- falografske aktivnosti, z dodajanjem doda- tne kognitivne naloge ter preko lestvic za oceno napora. Vsak izmed teh načinov ima svoje pomanjkljivosti in svoje prednosti. Na podlagi pregledanih študij lahko zaključi- mo, da v znanosti in športni praksi še ne poznamo načina s katerim bi lahko spre- mljali relativno mero intenzivnosti ravno- težne naloge. Glede na izsledke literature lahko predvidevamo, da sodi pupilometrija med najbolj primerne načine za vrednote- nja relativne intenzivnosti ravnotežja. Upravljanje drže in ravnotežja Na upravljanje drže in ravnotežja vpliva veliko dejavnikov. Med glavne tri dejavni- ke prištevamo: (1) značilnosti ravnotežne naloge, (2) značilnosti okolja (podporna površina, zahtevnost naloge, svetloba in prevladujoči senzorni prilivi) in (3) lastnosti posameznika (motorični, senzorni in kogni- tivni sistem) (Shumway-cook in Woollacott, 2017). K lastnostim posameznika spadajo mišično - skeletna komponenta in živčna komponenta. Pod mišično-skeletno kom- ponento štejemo: število prostosti gibanja sklepa, mišične lastnosti in biomehanske odnose med posameznimi deli telesa, ki so povezani med seboj. Koordinacija gla- ve s trupom in nogami je še posebej po- membna za uravnavanje drže, saj se v in na glavi ter v vratu nahajajo pomembni senzorji (vestibularni aparat, oči ter števil- ni vratni proprioceptorji) za zaznavanje in nadzor gibanja telesa in ravnotežja (Horak in Kuo, 2000). K živčnim komponentam pri- števamo: kognitivne procese, ki vključujejo kognitivne vire in strategije, procese gibal- nega upravljanja (kamor sodi upravljanje mišične aktivnosti), somatosenzorni sistem in spreminjanje pomena senzoričnega do- toka. K somatosenzronemu sistemu spada- jo informacije iz vidnega senzornega siste- ma, vestibularnega in somatosenzornega sistem, ki centralnemu živčnemu sistemu sporočijo pomembne informacije o polo- žaju in gibanju našega telesa (Shumway- -Cook in Woollacott, 2017). Kognitivni procesi Kognitivni procesi človeku omogočajo interakcijo z okoljem (Trbižan in Roblek, 2013). Ti procesi so vezani na zaznavanje, razumevanje, usmerjanje pozornosti, uče- nje, pomnjenje in posredovanje informa- cij. Našteti procesi skupno predstavljajo kognitivno obremenitev. Večjo kognitivno obremenitev predstavlja izvajanje nalog, ki zahtevajo višjo stopnjo mentalne aktivnosti za izvedbo zgoraj naštetih procesov (Paas, Tuovinen, Tabbers in Van Gerven, 2003). Ko- gnitivni napor se nanaša na velikost kogni- tivne kapacitete, ki je potrebna za izvajanje naloge. Kognitivna kapaciteta je skupna količina informacij, ki jih lahko naenkrat procesiramo. Upravljanje drže in ravnotežja povzroči ko- gnitivno obremenitev, ker ni popolnoma avtomatski proces. Določeno stopnjo ko- gnitivne aktivnosti zahteva že opravljanje »lažjih« ravnotežnih nalog, kot je ohranja- nje mirne stoje (Varghese idr., 2015). Težja kot je ravnotežna naloga, več sodelovanja višjih centrov osrednjega živčnega sistema je potrebno (Edwards idr., 2018). Študije, kjer so med izvajanjem ravnotežne nalo- ge dodale še dodatno kognitivno nalogo, kot je glasno ali tiho računanje, uporaba prostorskega spomina, zahteve po odzivu na zunanji dražljaj ali besedne naloge, so glas mladih 123 ugotovile, da sočasno izvajanje ravnotežne naloge moti izvajanje naštetih nalog (Hsiao idr., 2020; Kahya idr., 2018; Maki in Mcllroy, 2007). Pride lahko tudi do nasprotnega učinka, da izvajanje kognitivno zahtevnih naloga vpliva negativno na izvajanje rav- notežnih nalog. Razlog za poslabšanje izvajanja kognitivno zahtevnih nalog in ravnotežja lahko pripišemo dejstvu, da si omenjeni procesi delijo omejeno kogni- tivno kapaciteto (Horak, 2006; Shumway- -Cook in Woollacott, 2017). Bolj zapletena gibanja, kot je na primer stopanje, zahte- vajo večji delež kognitivne kapacitete kot gibanja, ki ne vključuje gibanja okončin ali ohranjanja mirne stoje. Dodatna kogni- tivna naloga vpliva tudi na izvajanje hoje pri mlajših odraslih (Hoang, Ranchet, De- rollepot, Moreau in Paire-Ficout idr., 2020). Zmanjša se hitrost in kadenca hoje ter dol- žina koraka, ko se kompleksnost kognitivne naloge poveča. Torej je velikost kognitivne kapacitete, ki je potrebna za uravnavanje ravnotežja, odvisna tako od intenzivnosti naloge uravnavanja ravnotežja, starosti kot tudi od sposobnosti posameznikovega sistema za uravnavanja ravnotežja (Horak, 2006; Woollacott in Shumway-Cook, 2002). Raziskave, ki so uporabile paradigmo dvoj- nih nalog, so pokazale, da se tudi pri upra- vljanju drže in ravnotežja lahko preseže razpoložljivo kognitivno kapaciteto, ki je na voljo za obdelavo informacij (Al-Yahya idr., 2011; Plummer-D’Amato idr., 2012; Siu, Catena, Chou, Van Donkelaar in Woollacott, 2008). Kognitivno obremenitev med upra- vljanjem drže in ravnotežja lahko merimo na različne načine, kot na primer s subjek- tivno oceno kognitivnega napora, s pomo- čjo sekundarne oziroma dodatne naloge in z indeksom kognitivne aktivnosti oziro- ma spremembe velikosti zenice (Korbach, Brünken in Park, 2018; Szulewski, Gegen- furtner, Howes, Sivilotti in van Merriënboer, 2017). Slednji pristop je bolje uporabljati za merjenje kognitivnega napora med izvaja- njem gibalne naloge. Pri njeni uporabi ne potrebujemo dodatne kognitivne naloge za oceno intenzivnosti in nam omogoča oceno kognitivnega napora izbrane gibal- ne naloge. Pupilometrija Ne-invazivne meritve gibanja očesa ali ši- rine očesne zenice omogočajo vpogled v določene vidike delovanja kognitivnih procesov (kot so usmerjenost pozornosti in učenje). Med pogosteje uporabljene metode sodi spremljanje sprememb v ve- likosti zenice oziroma pupilometrija, hitro- sti mežikanja in gibanja osrednjega vida (Eckstein, Guerra-Carrillo, Miller Singley in Bunge, 2017). Našteti pristopi omogočajo vpogled v različne procese, ki prispevajo k kognitivnim procesom. Analiza podatkov gibanja in fiksacij osrednjega vida omogo- ča prepoznavanje trenutne usmerjenosti pozornosti. Spontana hitrost mežikanja je posredno povezana z delovanjem dopa- minskega sistema in kognitivnih procesov. Nenadna razširitev zenice kaže predvsem na kognitivni napor, ki ga predstavlja iz- vedba naloge. Očesna zenica, s pomočjo katere nadzi- ramo količino svetlobe, ki vstopa v oko in posledično ostrino vidne slike (Laeng in Dag, 2019), se lahko odzove na tri različne vrste dražljajev: (1) na svetlobo, (2) na od- daljenost predmeta (povečanje ostrine za zaznavanje določenega predmeta) in (3) odziv na povečano kognitivno aktivnost, kot sta povečana stopnja vzburjenja ali kognitivnega napora (psihosenzorni odziv zenic) (Mathôt, 2018). Za spremljanje napo- ra kognitivnih procesov je smiselno spre- mljati predvsem hitre odzive zenice. Odzivi zenic so v večini refleksni, saj bo isti dražljaj vedno vodil v podoben odziv. Vendar pa lahko pride do spremembe širine zenice tudi na posreden način, saj jih modulirajo kognitivni procesi na višji ravni (Mathôt, 2018). Kot navaja Laeng in Dag, (2019) do teh sprememb pride, če si miselno predsta- vljamo predmet ali dogodek, ki bi po nava- di normalno sprožil spontani odziv zenice (gledanje sonca ali predstava o tem, da se nahajamo v temni sobi). Spremembe spro- žijo tudi kognitivne naloge, kot so računske naloge ali preprostejše naloge, kot je priklic lastne telefonske številke. Te spremembe niso posledice svetlobnih držajev, ampak povečane aktivnosti kognitivnih procesov, kamor spadata kognitivni napor in ču- stveno stanje. Ta odziv spada v tretji sklop dražljajev, ki sprožijo spremembe zenice in ga imenujemo psihosenzorni odziv, saj do njega prihaja zaradi prisotnosti psiholoških in senzoričnih dražljajev (Mathôt, 2018). Psihosenzorni odgovor zenice Pri psihosenzornemu odzivu zenice oziro- ma pri odzivu zenice, ki jih povzroči nalo- ga, se zenica razširi, kot odziv na poveča- nje vzburjenja ali kognitivnega napora. Že majhne spremembe napora ali obre- menitve kapacitete pozornosti pripeljejo do spremembe v premeru zenic. Torej preprosto rečeno, vse kar aktivira um, bo povzročilo dilatacijo zenic (Mathôt, 2018). Spremembe v zenicah zaradi teh psiholo- ških dejavnikov oziroma kognitivno spro- ženih odzivov, so običajno manjše od 0,5 mm, vendar jih lahko zaznamo, kadar je svetilnost v merilnem prostoru konstantna (Eckstein idr., 2017). Raziskave narejene v 60. letih prejšnjega stoletja so pokazale, da je velikost zenice zanesljiv pokazatelj kognitivnega napora (Hess in Polt, 1964; Kahneman in Beatty, 1966) in vzburjenja (Hess in Polt, 1960). Hess in Polt, (1964) sta ugotovila, da povečanje težavnosti računanja poveča premer zenice preiskovancev, med tem ko sta Kahneman in Beatty (1966) ugotovila, da je velikost ze- nice odvisna tudi od števila številk, ki so si jih morali preiskovanci zapomniti. Dilatacija zenic odraža torej razlike v kognitivnem na- poru in se spreminja s stopnjo zahtevnosti nalog, kot so: aritmetične operacije, razvr- ščanje števk, razumevanje stavka ali bese- dila, zaznavanje ujemanja in pri nalogah, ki so povezane s kratkoročnim spominom ter prostorskim spominom (Eckstein idr., 2017; Laeng in Dag, 2019). Dilatacija zenic lahko odraža tudi značilnosti kognitivnih proce- sov posameznega merjenca (Beatty, 1982). Pri številnih kognitivnih nalogah (množenje števil, uporaba večjega številskega razpona in razumevanje stavkov), so osebe z višjimi ocenami na testih inteligence, imele manj- šo dilatacijo zenic kot pa osebe z nižjimi ocenam. Kognitivna obremenitev je torej pri enakih nalogah odvisna od inteligenč- nega kvocienta (celokupne kapacitete), kar lahko predstavlja neke vrste relativno intenzivnost ali kognitivni napor. Ker se premer zenice spreminja z zahte- vami naloge, lahko predstavlja tudi objek- tiven pokazatelj intenzivnosti kognitivne obremenitve pri udeležencih različnih starosti (Eckstein idr., 2017), oziroma lahko premer zenice uporabljamo tudi kot merilo človekovega kognitivnega napora pri izva- janju različnih nalog (Beatty, 1982). Dilata- cija zenic odraža tudi ravnovesje med zah- tevami nalog in posameznikovo kognitivno kapaciteto (Just, Carpenter in Miyake, 2003). Izkoriščenost kapacitete se nanaša na delež virov, ki se v danem kognitivnem sistemu porabijo v določenem časovnem interva- lu. Tesna povezava med dodelitvijo virov in spremembo velikosti zenice je razvidna tudi iz študij, ki so proučevale učinek preo- bremenitve obdelave informacij (Laeng in Dag, 2019). Ko se obremenitev poveča (na primer število elementov, ki jih moramo držati v mislih) velikost zenice doseže raz- 124 širitev, ki je blizu najvišji ravni dodeljevanja virov (Laeng in Dag, 2019). Kadar zahteve kognitivne obremenitve presežejo zgornjo mejo razpoložljivih kognitivnih virov, pride do slabšanja izvajanja naloge, kar se odraža tudi v velikosti zenice, ki namesto, da bi se povečevala, hitro upada in se vrne na izho- diščno raven. Do teh sprememb v zenicah pride, ker je nevronska pot, ki vodi do dilatacije zenice, povezana z aktivnostjo hipotalamusa in Lo- cus coeruleus, ki sta vključena v številne vi- dike kognicije (Mathôt, 2018). Locus coeru- leus je majhno jedro v možganskem deblu, ki igra osrednjo vlogo v regulaciji fiziolo- škega vzburjenja in kognitivnega delova- nja, tudi preko sproščanja noradrenalina (Eckstein idr., 2017). Noradrenalin je živčni prenašalec s širokim vplivom na delovanje centralnega in perifernega živčnega siste- ma. Locus coeruleus je še posebej aktiven, kadar je organizem vzburjen, buden in po- zoren. Podobno vlogo pri dilataciji zenic ima tudi hipotalamus, ki je zapletena struk- tura s številnimi povezavami in podjedri (Mathôt, 2018). Dilatacija zenice je torej posredno merilo možganskih funkcij in odraz kognitivnih procesov, kot so povečana intenzivnost ko- gnitivne obremenitve in posledično napor, ki ga predstavlja opravljanje zahtevnejših nalog ter usmerjanje pozornosti (Mathôt, 2018). Ohranjanje ravnotežja in pupi- lometrija Pupilometrija je objektivna meritev, ki omogoča spremljanje kognitivne obreme- nitve. Kahya idr., (2018) so ugotovili, da po- večana zahtevnost ravnotežne naloge, kot je sonožna stoja z omejenim vidnim prili- vom, poveča kognitivno obremenitev. Ko- gnitivno obremenitev so v omenjeni študiji posredno ocenili s pupilometrijo. Višji kot je bil indeks kognitivne aktivnosti (število nenadnih širitev zenice), večja je bila kogni- tivna obremenitev med njeno izvedbo. Te ugotovitve kažejo, da omejen vidni priliv zahteva dodatno aktivnost predelov v mo- žganski skorji, ki sodelujejo pri ohranjanju ravnotežja. V raziskavi so ugotovili tudi, da se hitrost nihanja telesa v anteriorno- -posteriorni in medialno-lateralni smeri ni spremenila z omejevanjem vidnega priliva ali z dodajanjem dodatne kognitivne na- loge, medtem ko so se vrednosti indeksa kognitivne aktivnosti znatno povečale s povečanjem zahtevnosti ravnotežne nalo- ge (sonožna stoja z omejenim vidnim pri- livom). To lahko nakazuje, da spremembe v mehanskih spremenljivkah gibanja telesa med ohranjanjem ravnotežja, morda niso dovolj občutljive, da bi zaznale spremembe v zahtevah ravnotežne naloge v primerjavi z odzivom zenic pri zdravih mladih odra- slih. Zato bi lahko pupilometrija pomagala bolje razumeti kognitivno obremenitev, povezano s spremembami v zahtevnostih ravnotežne naloge. Nekatere študije so uporabile dilatacijo ze- nic kot indikator kognitivne obremenitve med izvedbo motoričnih nalog, kot so stisk dlani, kolesarjenje na ergometru in hojo (Hayashi, Someya in Fukuba, 2010; Saeed- pour-Parizi, Hassan in Shea, 2020; White in French, 2016; Zénon, Sidibé in Olivier, 2014). Odziv zenic ima tudi odlično ponovljivost in veljavnost ponovitev testov ravnotežnih nalog z dvojno nalogo pri zdravi populaciji in ljudeh s Parkinsonovo boleznijo (Kahya idr., 2021). Kahya, Liao, Gustafson, Akinwun- tan in Devos, (2019) so ugotovili, da je odziv zenice povezan tudi s spremembami v ele- ktroencefalografski aktivnosti med izvaja- njem ravnotežne naloge z dvojno nalogo. Spremembe v elektroencefalografski aktiv- nosti so povezane tudi s spremembami v zahtevnosti ravnotežne naloge (Gebel idr., 2020; Tokuno idr., 2018). Zato lahko odziv zenice predstavlja alternativno merilo ko- gnitivne obremenitve med upravljanjem ravnotežja in določanja intenzivnosti rav- notežnih nalog. „ Zaključek Vadbo predpisujemo s 4 komponentami po modelu FITT. Te komponente so fre- kvenca vadbe, intenzivnost vadbe, čas tra- janja vadbe ter tip vadbe, kamor spadajo aktivnosti za razvoj: moči, vzdržljivosti, hi- trosti, koordinacije, ravnotežja in gibljivosti. Pri vadbi ravnotežja ne poznamo relativne mere intenzivnosti. Če ena izmed kompo- nent po modelu FITT ni znana oziroma ni opredeljena, ne moremo opredeliti odnosa med odmerkom vadbe in njegovim učin- kom. Zato je potrebna določiti objektivno mero relativne intenzivnosti. Pupilometri- ja spremlja spremembe velikosti zenice in nam nudi vpogled v intenzivnost trenutne kognitivne obdelave. Ker upravljanje drže in ravnotežja predstavlja kognitivno obre- menitev, bi lahko s pomočjo pupilometrije ugotovili koliko kognitivne kapacitete je zasedene z upravljanje različnih ravnote- žnih nalog. Tako bi lahko s pomočjo pu- pilometrije določili relativno intenzivnost ravnotežne naloge/vadbe. Potrebno bi bilo preveriti ali se število nenadnih širitev ze- nic sistematično povečuje s povečevanjem intenzivnosti ravnotežne naloge, kjer siste- matično zmanjšujemo podporno površino in/ali spreminjamo senzorni priliv in bi kot takšen predstavljal relativno mero intenziv- nosti ravnotežne naloge. „ Literatura 1. Al-Yahya, E., Dawes, H., Smith, L., Dennis, A., Howells, K., in Cockburn, J. (2011). Cogni- tive motor interference while walking: A systematic review and meta-analysis. Ne- uroscience and Biobehavioral Reviews, 35(3), 715–728. https://doi.org/10.1016/j.neubio- rev.2010.08.008 2. Albertsen, I. M., Ghédira, M., Gracies, J. M., in Hutin, É. (2017). Postural stability in young healthy subjects – Impact of reduced base of support, visual deprivation, dual tasking. Journal of Electromyography and Kinesiolo- gy, 33, 27–33. https://doi.org/10.1016/j.jele- kin.2017.01.005 3. American College of Sports Medicine. (2018). . Philadelphia:Wolters Kluwer. 4. Barbado Murillo, D., Sabido Solana, R., Vera- -Garcia, F. J., Gusi Fuertes, N., in Moreno, F. J. (2012). Effect of increasing difficulty in stan- ding balance tasks with visual feedback on postural sway and EMG: Complexity and performance. Human Movement Science, 31(5), 1224–1237. https://doi.org/10.1016/j. humov.2012.01.002 5. Beatty, J. (1982). Task-evoked pupillary re- sponses, processing load, and the struc- ture of processing resources. Psycholo- gical Bulletin, 91(2), 276–292. https://doi. org/10.1037/0033-2909.91.2.276 6. Bustillo-Casero, P., Villarrasa-Sapiña, I., in García-Massó, X. (2017). Effects of dual task difficulty in motor and cognitive perfor- mance: Differences between adults and adolescents. Human Movement Science, 55(July), 8–17. https://doi.org/10.1016/j.hu- mov. 2017.07.0 0 4 7. Eckstein, M. K., Guerra-Carrillo, B., Miller Sin- gley, A. T., in Bunge, S. A. (2017). Beyond eye gaze: What else can eyetracking reveal about cognition and cognitive development? De- velopmental Cognitive Neuroscience, 25, 69– 91. https://doi.org/10.1016/j.dcn.2016.11.001 8. Edwards, A. E., Guven, O., Furman, M. D., Ar- shad, Q., in Bronstein, A. M. (2018). Electro- encephalographic Correlates of Continuous Postural Tasks of Increasing Difficulty. Neuro- science, 395, 35–48. https://doi.org/10.1016/j. neuroscience.2018.10.040 9. Espy, D., Reinthal, A., in Meisel, S. (2017). In- tensity of Balance Task Intensity, as Measu- red by the Rate of Perceived Stability, is In- glas mladih 125 dependent of Physical Exertion as Measured by Heart Rate. Journal of Novel Physiothera- pies, 7, 1–4. https://doi.org/10.4172/2165- 7025.1000343 10. Farlie, M. K., Molloy, E., Keating, J. L., in Haines, T. P. (2016). Clinical markers of the intensity of balance challenge: Observational study of older adult responses to balance tasks. Physical Therapy, 96(3), 313–323. https://doi. org/10.2522/ptj.20140524 11. Farlie, M. K., Robins, L., Haas, R., Keating, J. L., Molloy, E., in Haines, T. P. (2019). Program- me frequency, type, time and duration do not explain the effects of balance exercise in older adults: A systematic review with a meta-regression analysis. British Journal of Sports Medicine, 53(16), 996–1002. https://doi. org/10.1136/bjsports-2016-096874 12. García-Massó, X., Pellicer-Chenoll, M., Gon- zalez, L. M., in Toca-Herrera, J. L. (2016). The difficulty of the postural control task affects multi-muscle control during quiet standing. Experimental Brain Research, 234(7), 1977– 1986. https://doi.org/10.1007/s00221-016- 4602-z 13. Gebel, A., Lehmann, T., in Granacher, U. (2020). Balance task difficulty affects postu- ral sway and cortical activity in healthy ado- lescents. Experimental Brain Research, 238(5), 1323–1333. https://doi.org/10.1007/s00221- 020-05810-1 14. Gebel, A., Lesinski, M., Behm, D. G., in Grana- cher, U. (2018). Effects and Dose–Response Relationship of Balance Training on Balance Performance in Youth: A Systematic Review and Meta-Analysis. Sports Medicine, 48, (9), 2067–2089. https://doi.org/10.1007/s40279- 018-0926-0 15. Gebel, A., Lüder, B., in Granacher, U. (2019). Effects of Increasing Balance Task Difficul- ty on Postural Sway and Muscle Activity in Healthy Adolescents. Frontiers in Physiolo- gy, 10(1135), 1–13. https://doi.org/10.3389/ fphys.2019.01135 16. Haas, R., Maloney, S., Pausenberger, E., Kea- ting, J. L., Sims, J., Molloy, E., … in Haines, T. (2012). Clinical decision making in exercise prescription for fall prevention. Physical The- rapy, 92(5), 666–679. https://doi.org/10.2522/ ptj.20110130 17. Hayashi, N., Someya, N., in Fukuba, Y. (2010). Effect of intensity of dynamic exercise on pupil diameter in humans. Journal of Physi- ological Anthropology, 29(3), 119–122. https:// doi.org/10.2114/jpa2.29.119 18. Hess, H. E., in Polt, M. J. (1960). Pupil Size as Related to Interest Value of Visual Stimu- li. Science, 132(3423), 349–350. https://doi. org/10.1126/science.132.3423.349 19. Hess, H. E., in Polt, M. J. (1964). Pupil Size in Re- lation to Mental Activity during Simple Pro- blem-Solving. Science, 143(3611), 1190–1192. https://doi.org/10.1126/science.143.3611.1190 20. Hoang, I., Ranchet, M., Derollepot, R., Mo- reau, F., in Paire-Ficout, L. (2020). Measuring the Cognitive Workload During Dual-Task Walking in Young Adults: A Combination of Neurophysiological and Subjective Measu- res. Frontiers in Human Neuroscience, 14(No- vember), 1–10. https://doi.org/10.3389/fn- hum.2020.592532 21. Horak, F. B. (2006). Postural orientation and equilibrium: What do we need to know about neural control of balance to prevent falls?, 35(S2), ii7–ii11. https://doi.org/10.1093/ ageing/afl077 22. Horak, F., in Kuo, A. (2000). Postural Adap- tation for Altered Environments, Tasks, and Intentions. V Winters, J.M. in P. E. Crago (Ur.), (str. 267–281). Springer. https://doi. org/10.1007/978-1-4612-2104-3_19 23. Hrysomallis, C. (2007). Relationship between balance ability, training and sports injury risk. Sports Medicine, 37(6), 547–556. https://doi. org/10.2165/00007256-200737060-00007 24. Hsiao, D., Belur, P., Myers, P. S., Earhart, G. M., in Rawson, K. S. (2020). The impact of age, su- rface characteristics, and dual-tasking on po- stural sway. Archives of Gerontology and Geri- atrics, 87, 103973. https://doi.org/10.1016/j. archger.2019.103973 25. Hübscher, M., Zech, A., Pfeifer, K., Hänsel, F., Vogt, L., in Banzer, W. (2010). Neuromuscu- lar Training for Sports Injury Prevention: A Systematic Review. Medicine and Science in Sports and Exercise, 42(3), 413–421. https://doi. org/10.1249/MSS.0b013e3181b88d37 26. Hülsdünker, T., Mierau, A., in Strüder, H. K. (2016). Higher balance task demands are associated with an increase in individual alpha peak frequency. Frontiers in Human Ne- uroscience, 9, 1–12. https://doi.org/10.3389/ fnhum.2015.00695 27. Just, M. A., Carpenter, P. A., in Miyake, A. (2003). Neuroindices of cognitive workload: Neuroimaging, pupillometric and event-rela- ted potential studies of brain work. Theoreti- cal Issues in Ergonomics Science, 4(1–2), 59–88. https://doi.org/10.1080/14639220210159735 28. Kahneman, D., in Beatty, J. (1966). Pu- pil Diameter and Load on Memory. Sci- ence, 154(3756), 1583–1586. https://doi. org/10.1126/science.154.3756.1583 29. Kahya, M., Liao, K., Gustafson, K., Akinwuntan, A., in Devos, H. (2019). Validation of Pupillary Response Against EEG during Dual-Tasking Postural Control. Archives of Physical Medicine and Rehabilitation, 100(10), eE42. https://doi. org/10.1016/j.apmr.2019.08.434 30. Kahya, M., Lyons, K. E., Pahwa, R., Akinwun- tan, A. E., He, J., in Devos, H. (2021). Reliability and Validity of Pupillary Response During Dual-Task Balance in Parkinson Disease. Ar- chives of Physical Medicine and Rehabilitation, 102(3), 448–455. https://doi.org/10.1016/j. apmr.2020.08.008 31. Kahya, M., Wood, T. A., Sosnoff, J. J., in Devos, H. (2018). Increased postural demand is as- sociated with greater cognitive workload in healthy young adults: A pupillometry study. Frontiers in Human Neuroscience, 12(288), 1–8. https://doi.org/10.3389/fnhum.2018.00288 32. Korbach, A., Brünken, R., in Park, B. (2018). Differentiating Different Types of Cognitive Load: a Comparison of Different Measures. Educational Psychology Review, 30(2), 503– 529. https://doi.org/10.1007/s10648-017- 9404-8 33. Laeng, B., in Dag, A. (2019). Pupillomety. V C. Klein in U. Ettinger (Ur.), (str. 449–502). Springer Nature Switzerland AG. https://doi. org/10.1007/978-3-030-20085-5_6 34. Licen, J., Strojnik, V., in Tomazin, K. (2019). Could Ankle Muscle Activation Be Used as a Simple Measure of Balance Exercise Inten- sity? Journal of Human Kinetics, 70(1), 47–59. https://doi.org/10.2478/hukin-2019-0037 35. Maki, B. E., in Mcllroy, W. E. (2007). Cognitive demands and cortical control of human ba- lance-recovery reactions. Journal of Neural Transmission, 114(10), 1279–1296. https://doi. org/10.1007/s00702-007-0764-y 36. Mathôt, S. (2018). Pupillometry: Psychology, Physiology, and Function. Journal of Cogniti- on, 1(1), 1–23. https://doi.org/10.5334/joc.18 37. Melzer, I., Damry, E., Landau, A., in Yagev, R. (2011). The influence of an auditory-memory attention-demanding task on postural con- trol in blind persons. Clinical Biomechanics, 26(4), 358–362. https://doi.org/10.1016/j.clin- biomech.2010.11.008 38. Muehlbauer, T., Roth, R., Bopp, M., in Gra- nacher, U. (2012). An Exercise Sequence For Progression In Balance Training. Journal of Strength and Conditioning Research, 26(2), 568–574. 39. Oberg, E. (2007). Physical activity prescripti- on: Our best medicine. Integrative Medicine, 6(5), 18–22. http://www.imjournal.com/re- sources/web_pdfs/popular/1007_oberg.pdf 40. Objero, C. N., Wdowski, M. M., in Hill, M. W. (2019). Can arm movements improve po- stural stability during challenging standing balance tasks? Gait and Posture, 74, 71–75. https://doi.org/10.1016/j.gaitpost.2019.08.010 41. Paas, F., Tuovinen, J. E., Tabbers, H., in Van Ger- ven, P. W. M. (2003). Cognitive load measure- ment as a means to advance cognitive load theory. Educational Psychologist, 38(1), 63–71. https://doi.org/10.1207/S15326985EP3801_8 42. Plummer-D’Amato, P., Brancato, B., Dantowi- tz, M., Birken, S., Bonke, C., in Furey, E. (2012). Effects of gait and cognitive task difficulty on cognitive-motor interference in aging. Journal of Aging Research, 2012(1). https://doi. org/10.1155/2012/583894 43. Pollock, A. S., Durward, B. R., Rowe, P. J., in Paul, J. P. (2000). What is balance? Clinical 126 Rehabilitation, 14(4), 402–406. https://doi. org/10.1191/0269215500cr342oa 44. Remaud, A., Boyas, S., Caron, G. A. R., in Bi- lodeau, M. (2012). Attentional demands as- sociated with postural control depend on task difficulty and visual condition. Journal of Motor Behavior, 44(5), 329–340. https://doi.or g/10.1080/00222895.2012.708680 45. Rodrigues, S. T., Gotardi, G., in Aguiar, S. A. (2017). Effects of vision on postural control in neurologically healthy individuals. V F. A. Bar- bieri in R. Vitório (ur.), (str. 219–236). https:// doi.org/10.1007/978-3-319-48980-3 46. Saeedpour-Parizi, M. R., Hassan, S. E., in Shea, J. B. (2020). Pupil diameter as a biomarker of effort in goal-directed gait. Experimental Brain Research, 238(11), 2615–2623. ht tps://doi. org/10.1007/s00221-020-05915-7 47. Shumway-Cook, A., in Woollacott, M. H. (2017). (5th izd.). Wolters Kluwer. 48. Siu, K. C., Catena, R. D., Chou, L. S., Van Don- kelaar, P., in Woollacott, M. H. (2008). Effects of a secondary task on obstacle avoidan- ce in healthy young adults. Experimental Brain Research, 184(1), 115–120. https://doi. org/10.1007/s00221-007-1087-9 49. Szulewski, A., Gegenfurtner, A., Howes, D. W., Sivilotti, M. L. A., in van Merriënboer, J. J. G. (2017). Measuring physician cognitive load: validity evidence for a physiologic and a psychometric tool. Advances in Health Sci- ences Education, 22(4), 951–968. https://doi. org/10.1007/s10459-016-9725-2 50. Thomas, N. M. (2018). (Doktorska disertacija, University of Cumbria). Pridoblejno s http:// insight.cumbria.ac.uk/id/eprint/3755/ 51. Tokuno, C. D., Keller, M., Carpenter, M. G., Márquez, G., in Taube, W. (2018). Alterations in the cortical control of standing posture during varying levels of postural threat and task difficulty. Journal of Neurophysiology, 120(3), 1010–1016. https://doi.org/10.1152/ jn.00709.2017 52. Trbižan, B., in Roblek, V. (2013). Pomen kogni- tivnih in afektivnih procesov pri delu z raču- nalnikom. Revija za univerzalno odličnost, 2(2), A12–A24. Pridoblejno s http://www.fos.unm. si/media/pdf/RUO_2013_07_Trbizan_Ro- blek.pdf 53. Tse, Y. Y. F., Petrofsky, J. S., Berk, L., Daher, N., Lohman, E., Laymon, M. S., in Cavalcanti, P. (2013). Postural sway and Rhythmic Electro- encephalography analysis of cortical acti- vation during eight balance training tasks. Medical Science Monitor, 19, 175–186. https:// doi.org/10.12659/MSM.883824 54. Varghese, J. P., Beyer, K. B., Williams, L., Miyasike-daSilva, V., in McIlroy, W. E. (2015). Standing still: Is there a role for the cortex? Neuroscience Letters, 590, 18–23. https://doi. org/10.1016/j.neulet.2015.01.055 55. White, O., in French, R. M. (2016). Pupil Di- ameter May Reflect Motor Control and Learning. Journal of Motor Behavior, 49(2), 141–149. https://doi.org/10.1080/00222895.2 016.1161593 56. Wollesen, B., Voelcker-Rehage, C., Regen- brecht, T., in Mattes, K. (2016). Influence of a visual-verbal Stroop test on standing and walking performance of older adults. Neuroscience, 318, 166–177. https://doi. org/10.1016/j.neuroscience.2016.01.031 57. Woollacott, M., in Shumway-Cook, A. (2002). Attention and the control of posture and gait: A review of an emerging area of rese- arch. Gait and Posture, 16(1), 1–14. https://doi. org/10.1016/S0966-6362(01)00156-4 58. Zénon, A., Sidibé, M., in Olivier, E. (2014). Pupil size variations correlate with physical effort perception. Frontiers in Behavioral Neurosci- ence, 8(286), 1–8. https://doi.org/10.3389/ fnbeh.2014.00286 Tinka Leskovec, dipl. kin. tinka.leskovec@gmail.com