SLOVENSKI PRIJATBL.
Izhajale nkrat	fo cef^V, SOlO lil dOIIl.	I^po"^
Št. 1.	15. januarja 1862.	XI. tečaj.
Pridiga za 2. predpepelnično nedeljo.
(Kteri pohodijo seme božje besede; gov. J. A...st.)
Nekaj ga je padlo poleg pota, in je bilo pohojeno. Luk. 8, 5.
V vod.
Hožja beseda bi vselej mogla prinesti itar lepši sad; zakaj beseda božja je svetila našim nogam in luč našim stezam (ps. 118); — ona je, kakor grom, ki vse strese, kakor burja, ki Libanonske cedre zlomi (ps. 28, 3, 5). — Božja beseda, pravi prerok Jeremija (23, 29), je kakor ogenj, in kakor kladjjo, ki kamen razbije. — Božja beseda, pravi prerok Izaija, je kakor dež, ki napoji zemljo, in jo rodovitno stori (55). — Božja beseda je ojstrejša kakor meč, ki na dva kraja reže, ki telo in dušo preseka, to je: mesene želje iz duše izpravi (Hebr. 4, 12). — Božja beseda je ogledalo, pravi sv. Jakob, v kterem človek zagleda svoje slabosti in grehe (1, 23). — In Jezus pravi, da je seme, ktero v dobrem sercu stoteren sad obrodi.
Sv. pismo in življenje svetnikov nam od sto in sto grešnikov pove, kteri so radi poslušali božjo besedo in se spre-obernili
Tako postavim je kralj David po storjenem prešestvu in umorstvu še celo leto v dušni slepoti živel, da ni na pokoro mislil. Kakor hitro mu je pa prerok Natan rekel: Ti si tisti mož.... je začel skesan Boga za odpuščanje prosili, in je obljubil se poboljšati in zadostiti; te kratke besede so mu presunile serce in obisti (2. Kralj. 12).
Ravno tako, ko je prerok Jona hudobnim Ninivljanom oznanoval in klical: Še štirdeset dni, in Ninive bodo pokon-Slov, Prijatel,	1
čane; so Ninivljani jeli v Boga verovati, in vsak, bodi velik ali majhen, se v spokorno obleko obleče (Jona 3).
Sv. Avguština so besede: Kakor po dnevu pošteno hodimo, ne v požrešnosti in pijanosti, ne v nečistosti in nesramnosti (Rimlj. 13, 13), spreobernile.
Sv. Antona opata so besede sv. Matevža (19, 21): „Ako hočeš popolnoma biti, idi, prodaj, kar imaš, in boš zaklad imel v nebesih, potem pridi, in hodi za menoj", — k popol-nomasti prignale.
Glejte tako moč ima božja beseda, toliko sadu je ob vseh časih donašala. Zdaj pa vprašam: Zakaj pa zdajni čas tako malo sadu prinaša? Od kod neki to, da tako malo nebeškega semena v dobro zemljo pade? Pri besedi božji ne, zakaj ta je od Boga; pri pridigarjih tudi ne, zakaj nar slabši pridigar nam ve povedati, kaj nam je storiti, kaj opustiti, da večno zveličanje zadobimo. Odkod je toraj, da beseda božja tako malo sadu prinaša? Jezus pravi: „Kteri so pa tisti, od kterih je seme božje besede pohojeno?" Jaz vam jih hočem popisati. Poslušajte me.
Razlaga.
Seme božje besede je pohojeno:
1. Od 1 akomni k ov. Lakomnik vso svojo srečo le v denarjih in v časnem premoženju išče. Le imeti, imeti, to hoče on, v to so obernjene njegove misli in prizadevanja. Da bi pa usmiljenje skazoval, milošno dajal, bližnjemu v potrebi pomagal, od tega mu ne smeš govoriti. Lakomnik perve in nar veče zapovedi ne pozna, in ne ljubi ne Boga, ne samega sebe, in ne svojega bližnjega, če mu še tako lepo na serce govoriš, in zavoljo njegovih grehov ga svariš, zastonj je vse govorjenje, zgubljene so pri njem vse besede, on vselej sto in sto izgovorov dobi, za božjo besedo ne porajta, — jo v prah pohodi! — Ali hočete, da vam to v izgledu spričam? Vem, da vas že lastna skušnja to uči, vendar vam tudi nektere izglede povem.
Prišel je neki bogat mladeneč k Jezusu, in mu rekel: »Dobri učenik, kaj naj storim dobrega, da zadobim večno živ-
ljenje?" In Gospod mu je odgovoril; Ako hočeš v življenje iti, spolnuj zapovedi. Mladeneč mu reče; Ktere? Jezus mu je odgovoril, te le: Ne ubijaj, ne prešestuj, ne kradi, ne pričaj po krivem ; spoštuj očeta in mater in ljubi svojega bližnjega, kakor sam sebe. — Mladeneč mu reče: Vse to sem spolnoval od svojih mladih nog; kaj mi še manjka? Jezus mu reče: Ako hočeš popolnoma biti, idi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in boš zaklad imel v nebesih; ter pridi, in hodi za menoj. — Misliti bi si mogli, da z veseljem je mladeneč te besede zaslišal, in z veseljem jih spolnil, zakaj Gospod sam jih je k njemu govoril, in poln gorečnosti je sam uprašal: Kaj mi še manjka ? To da poslušajmo, kaj sv. pismo dalej pove : Ko je pa mladeneč slišal te besede, je žalosten šel preč; imel je namreč veliko premoženja — in je svoje serce imel nanj navezano. (Mat. 19, 16—21.) Zdaj pa naenkrat nič več ne sliši, zdaj je kakor gluh. Zakaj? „Imel je veliko premoženja — in njegovo serce je bilo nanj navezano." „Kaj mi še manjka?" je nečimerni mladeneč vprašal, in ko mu je Gospod odgovoril, ni hotel slišali.
Ali ta mladeneč ni živa podoba večega dela ljudi? — Ko je mladeneč odšel, je božji Zveličar te le imenitne besede rekel svojim učencom: „Resnično vam povem, da bogat pojde težko v nebeško kraljestvo. Ja še enkrat vam povem: Ložej je kameli iti skoz šivankno uho, kakor bogatemu priti v božje kraljestvo." (Mat. 10, 22, 23.)
Drugi izgled imamo nad Judom Iškarjotom. Gotovo je slišal iz ust svojega božjega učenika nauk: „Ložej je kameli iti skoz šivankno uho, kakor pa bogatemu — lakomniku — priti v božje kraljestvo!" (Mat. 19, 24.) — ali drugi nauk: „ Vari te se vse lakomnosti" (Luk. 12, i 5) — ali tretji nauk: „Ne morete služiti Bogu in mamonu" (Mat. 6, 24) — ali tudi tisti nauk: „Ne spravljajte si zakladov na zemlji, kjer jih rija in molj konča... (Mat. 6, 19, 20.) Zakaj mu ti nauki niso šli k sercu? Zato, ker je bil lakomnik! Gotovo je imel dobrega učenika, da boljšega še nikoli zemlja vidila ni, zakaj njegovih naukov ni porajtal! Zato, ker je bil lakomnik! Gospod ga je tako prijateljsko svaril: „Gorje človeku, po kterem bo Sin človekov izdan; bolje bi mu bilo, da bi ne bil rojen tisti
1*
človek! Zakaj te strašne besede pri njem niso nič izdale? Zato, ker je bil lakotnnik! Ljubeznivo in z milim pogledom mu je podal zadnji grižljej kruha. Zakaj ta strašna pošast ni bil ginjen? Zato, ker je bil lakomnik!
Gospod ga je poljubil, svojega sovražnika in izdajavca, je bil še zmiraj njegov prijatel, in s kratkim očitanjem ga je posvaril: „Prijatel, čemu si prišel?4' Ali je mogoče, taki neskončni ljubezni zoperstati? Ali ni k njegovim nogam padel, ali ni poln groze svoje ostudne pregrehe spoznal, obžaloval in pokore za-njo delal? Nak! on ni poslušal besed svojega ljubeznivega učenika! Zakaj pa ne? Zato, ker je bil lakomnik!
Ali se je toraj čuditi, da lakomni ljudje božje besede ne poslušajo, kakor jo božji služabniki oznanujejo, ker je še takrat niso poslušali, ko jo je Gospod sam ozuanoval?
Oh, to je žalostno, da človek, ki je od Boga pamet prejel, naj bi spoznal in ljubil resnico in čednost, pa se od nezmerne ljubezni do dnarja in pozemeljskih reči zmotiti da, da dobrega ne stori, da hrepeni le po tem, kar je minljivo, to pa v nemar pušča, kar je večno, kar nikoli ne mine!
2. Seme božje besede je pohojeno tudi od posvetnih dobrovoljcov, kteri le svojemu hudemu poželjenju strežejo, in med take se štejejo posebno nečistniki in pijanci.
Kako bo mogel sv. Duh, ki je Bog čistosti in svetosti, iti v serce nečistih ljudi? Kako bi sv. Duh mogel prebivati v tistih, kteri svoje telo, ktero bi imelo biti prebivališče sv. Duha, dajo v službo hudičevo? Kakor pravi sv. Pavi: „Ali ne veste, da je vaše telo prebivališče sv. Duha, kdor pa nečistost uganja, ga stori v prebivališče hudičevo." Ali bo mogel prebivati v sercu pijanca, in žganjopivca, ki ga nobeni drugi duh ne vodi, kakor vinski duh, in duh žganjice?
Kaj čuda, da pri pijancih in nečistnikih svarjenje nič ne zda, in da ne porajtajo na strašne besede, s kterimi jim sv. Pavi žuga: „Ne motite se, noben nečistnik, noben pijanec ne pojde v nebeško kraljestvo." (I. Kor. 6, 10).u
Od tega ne slišijo, tega ne zaslopijo! Zgubljena je pri njih beseda božja, in do njih serca ne pride; zakaj v njih sercu sedi duh nečistosti, duh pijanosti, ki od takih besed nič noče slišati. Recite enkrat: nečistost ni greh; včasih se vpi-
janiti, to nič hudega ni; le povejte jim to enkrat, o kako zvesto vas bodo poslušali. Zakaj pa, ker iz božjih ust slišijo večno resnico, ktera tem pregreham večno gorje žuga, so gluhi, popolnoma gluhi? Ker se svoje gerdobije zavedo, se pridigam in keršanskim naukom umikajo, da bi v njih, kakor v ogledalu, svoje gerde podobe gledati ne morali. Ali če tudi pridigo slišijo, se pa čez pridgarja serde, in zaničujejo njegove besede, kader se primeri, da jih meč resnice zadene in rani.
Tak poslušavec besede božje je bil Herodež, sin tistega Heroda, ki je bil dal Betlehemske otroke pomoriti. Sv. evan-gelje pičuje, da je Herodež Janezove pridige rad poslušal in tudi mnogo storil, kar je on učil. Jaz si mislim, da sv. Janez kerstnik je prišel pred kralja in zna biti, da mu je rekel: „Svitli kralj! v ti in v uni hiši se zbirajo igravci in pijanci: ti so hišni očetje, oni zanemarjajo svoje opravila in hiševanje, žalijo svoje žene, in otrokom zapravljajo premoženje." — „Je že prav, reče Herodež, jaz jih bom poiskal in strahoval." — „Tam v um hiši žive nečiste hčere, in zapeljujejo, o kralj, Hebrejske mladenče, ki so cvet in lepota tvoje dežele". — „Prav imaš, je Herodež rekel, jamo pregrehe bom razdjal." — „V tvojih ječah, kralj, se znajdejo tudi nekteri nedolžni, ki so po krivem toženi; dolgo časa že čakajo, naj se tožba preišče in njih nedolžnost dokaže: stori kmalo pravico, in reši jih." — „Naj se zgodi, reče kralj pripraven." — „Pa tudi ti," posvari s sveto resnobo sv. Janez kerstnik Herodeža, „tudi ti, o kralj! kaziš in podiraš s svojim življenjem srečo svoje dežele, in pohujšuješ svoje ljudstvo, ker ženo svojega brata v biši imaš; to ti ni pripuščeno!" — »Zdaj pa nobene besede več ne zini", reče kralj serdit, „proč s tebo, v ječo; zakaj ti pozabiš, kdo sem jaz."
Glejte, tak je bil Herodež, on je spoštoval in poslušal sv. Janeza, in je tudi mnogo storil, kar ga je sv. Janez učil; kakor hitro je bilo pa njegovo poglavitno poželjenje zadeto, serdit vzdigne nogo, in seme zveličanske besede božje potepta in v prah pohodi.
Takih Herodežev je še dandanašni grozno veliko, — zato nam treba ni uprašati, zakaj beseda božja tako malo sadu prinaša, — Škoda le, tavžentkrat škoda za cveteče mladenče io
deklice, ki nedolžnost svojo zgubljajo! „GIej," pravi neki učeni mož prav lepo, ,,glej mladina je božji rožni vert na zemlji. Otroci, mladenči, device v svoji nedolžnosti, so tiste rožice in cvetje, so pomlad in prijeten duh pred Bogom; ko bi teh ne bilo, bi malo veselja imel pogledati na zemljo. Kdor tedaj gre, in tako nedolžno človeško stvarico spridi in v greh zapelje; gorje, kaj bo Bog s takim zapeljivcom storil!*'
Moj Bog, ohrani ti te rožice, razlivaj roso svoje milosti na-nje, ki jih ogenj poželjivosti posmoditi žuga!
3. Tudi prevzetni napuhnjeni človek seme besede božje z nogami tepta. Prevzetni človek ne more besede božje razumeti, zato ker sv. Duh njegovega serca ne razsvitljuje; zakaj »prevzetnim se Bog zoperstavlja, pravi sv. pismo, le ponižnim svojo gnado daje." Ali hočete imeti dokazov?
Mislite na prevzetnega farizeja v tempeljnu, in na ponižnega čolnarja, ki sta šla v tempelj molit, mislite na farizeje sploh. Farizeji so bili svetohlinski, hinavski ljudje. Vse, kar so storili, so storili le na videz, da so jih drugi ljudje vidili in hvalili. Zavoljo svojih zunajnih dobrih del so se pravične šteli, vse druge so pa kakor grešnike zaničevali. Ljudje so farizeje, ker so jih za svete imeli, zlo spoštovali, Jezus pa, kteri ljudi ni sodil po zunanjem, ker je njih misli vedel, in hudobijo njih serca poznal, jih ni obrajtal, in jih je zavoljo njih hinavščine večkrat ojstro posvaril. „Gorje vam, jim je rekel pri neki priložnosti, „gorje vam, pismarji in farizeji, hinavci! ki desetinite meto, janež in kumno, in opuščate, kar je imenitnišega v postavi, pravico, in usmiljenje in vero. Gorje vam, pismarji in farizeji, hinavci! ker čistite, kar je zunej kozarca in sklede, znotraj pa ste polni ropa in gnusobe. Gorje vam, pismarji in farizeji! hinavci! ker ste enaki pobeljenim grobom, kteri se od zunej ljudem lepi zde, od znotraj pa so polni mertvaških kosti, in vsake gnusobe. Tako se tudi vi ljudem sicer od zunej pravični vidite, znotraj ste pa polni hinavščine in krivice." (Mat. 23, 23 — 28). Zakaj se je Zve-ličar ravno nad farizeji tako zlo razserdil? Zamerkajte si dobro, zato ker so bili polni ošabnosti in napuha. Zato pa tudi božje besede niso mogli zapopasti. Oni so prišli, so poslušali Jezusove pridige, pa so se z merzlim sercom proč obernili. j,Zato
ludi pravi sv. evangelist Janez (7, 48): „ Je li kdo zmed viših veroval vanj, ali zmed farizejev ?"
Savi ravno ni bil hudoben človek, to da bil je napuhnjen; njegova nagla sreča ga je napuhnjenega storila. Pa ravno ta njegov napuh ga je v pogubljenje pripravil: njegov napuh ga je omotil, da božjih besed ni več poslušal; njegov napuh ga je zapeljal, da je zoper božjo voljo nedolžnega Davida preganjal; zavoljo njegovega napuha ga je Bog s trona pahnil, in ponižnega Davida namesti njega kralja izvolil.
Sklep.
Povedal sem vam zdaj nektere tistih, kteri seme besede božje z nogami pohodijo, da nobenega sadu pri njih ne obrodi, in to so: lakomniki, posvetni dobrovoljci, nečistniki in pijanci, in pa prevzetni, napuhnjeni ljudje. Pri vseh teh je božja beseda zgubljena — zgubljena v večno pogubo njih duš. — Tedaj so ljudje vselej le sami krivi, da božja beseda pri vsi svoji moči in imenitnosti tako malo sadu prinaša. V IV. Mojzesovih bukvah berem, da se je Izraelcom v puščavi mana, to je, tista jed, ktera je vsakdan iz nebes padala, pristudila, da so jo zaničevali, da je niso več pridno poberali, in da so po mesnih Egiptovskih piskrih zdihovali: „tedej, pravi sv. pismo, se je serd božji nad ljudstvom vnel" (IV. 11,3 ). Božja beseda pa, pravi sv. Avguštin, je prava mana, to je duhovna jed, ktero nam je Bog pripravil, in ktera ima po namenu previdnosti božje za naše duše ravno to biti, kar je bila mana v puščavi za telo. Mi smo do zdaj to sveto mano, ktera nam s pridžnic pada, zaničevali, smo jo zanicljivo ležati pustili, pač se je bati, da se bo tudi nad nami božji serd vnel in se v polni meri čez nas razlil, kakor se je razlil vselej čez tiste, ki so Gospodovo besedo zaničevali. Oh, kristjani! obžalujmo svoje pregrehe, in v prihodnjič z veseljem, z vso skerbjo in s sveto častjo besedo božjo poslušajmo. Kdor božjo besedo ljubi in jo rad posluša, je znamnje, da bo večno zveličan. Kdor je iz Boga, besedo božjo posluša (Jan. 8, 47), pravi sv. pismo. Božjo besedo pa tudi spolnujmo, in svoje življenje po njej ravnajuio. Sv. Pavi pravi: „Ne kteri postavo slišijo, ampak le kteri jo dopolnujejo, so pri Bogu pravični" (Rimlj. 2, 13). Amen.
Pridiga za 3. predpepelnično nedeljo.
(Od razveseljevanja; gov. J. Šk.)
Glejte! gremo gori v Jeruzalem, in vse se bo dopolnilo, kar je pisano od Sinu človekovega po prerokih. Luk. 18, 31,
V vod.
Kako se nek vjema to, kar smo brali v današnjem sv. evangelju, s tim, kar se te dni med svetom godi? Svet vabi svoje služabnike na posvetno razveseljevanje, sveta cerkev pa svojim otrokom pred oči postavlja Jezusovo britko terpljenje, kterega je Jezus sam napovedoval rekoč: „Glejte! gremo gori v Jeruzalem, in vse se bo dopolnilo, kar je pisano od Sinu človekovega po prerokih." Med svetom naj veče veselje, v cerkvi naj veča žalost — kako se to strinja? Res se nam to čudno vidi kar na pervi pogled, vendar pa se da vse lepo Tazložiti. Glejte! sveta cerkev, naša skerbna mati, vidi, koliko nevarnost da žuga njenim otrokom sedajne pustne dni med svetom, in kako lahko bi padel eden ali drugi v greh in nesrečo; toraj jih odvračuje od razuzdanega posvetnega veselja s tim, da jim pred oči postavlja Kristusovo britko terpljenje. Nobena reč namreč ni tako pripravna, človeka od greha od-vračevati, kakor ravno resno premišljevanje terpljenja Jezusovega. — Ko je pošten vojščak Urija z vojske prišel, mu je David svetoval, odpočiti si od truda in težav in se razveseljevati ; Urija pa je kralju odgovoril, ter mu rekel: Joab, moj vojvoda, in njegovi zvesti služabniki se znajdejo še vedno na vojski 7. orožjem v rokah, in clo toliko časa nimajo, da bi si odpočili na terdih tleh; jaz pa bi se tukaj radoval in razveseljeval; vedi, o kralj, da tega nikakor ne storim (II. Reg. 11, 11.) Enako bi mogli tudi mi te dni odgovoriti razuzdanemu svetu, kadar nas vabi na svoje pregrešne veselice, ter mu reči: Jezus, moj nebeški vojvoda, na svetem križu zame umira, in jaz bi z razuzdanim svetom vžival pregrešno veselje; to ne gre nikakor ne! — Tako tadaj nas sv. cerkev od-
vračuje, Naj vam toraj danes od razveselje vanja spregovorim par besed, da bote vedeli, kaj je prav in po pravi meri.
Razlaga.
1)	Struna, ktera je preveč nategnjena in napeta, se vterga. Tudi človek, od dela truden potrebuje oddihljeja in odpočitka. Vzemi človeku potreben počitek, in obnemogel ti bo. Kader si pa človek od dela in truda spet nekoliko odpočije, in si serce oveseli in glavo razvedri z kakim nedolžnim razveseljevanjem, si v tem potrebnem odpočitku in nedolžnem razveseljevanju zajema novo moč za novo delo, naj si že dela ali z roko ali z glavo.
Tudi sv. vera nam nikakor ne prepoveduje kar naravnost vsakega razveseljevanja. Tudi kristjan sme včasih vživati kako nedolžno veselje, se podati tu ali tam v kako veselo družinjo med poštene ljudi. Sv. pismo nam nedolžnega veselja nikjer ne prepoveduje. Modri Salomon marveč pravi: „Vsaka reč ima svoj čas, jok in smeh, žalovanje in razveseljevanje." (Pridig. 3, 1. 4.) In sv. Pavel celo veli: „Veselile se z veselimi." (Rom. 12, 15.)
2)	Toda velik razloček je med nedolžnim in pregrešnim veseljem. Nedolžno veselje smemo včasih vživati, pregrešnega veselja pa nikoli nikjer ne smemo vživati. Tako pregrešno veselje na primero je pijančevanje, ponočno vasovanje in prepevanje nespodobnih pesem, ogovarjanje (drugih ljudi) bližnjega, s kakoršnim ogovarjanjem si nekteri ljudje tako radi čas kratijo, prepovedane igre, in vsako razveseljevanje, v kterem umira ljuba nedolžnost, si obličje zakriva mila sramožljivost, in solze preliva sveta čistost, in kar je še več drugega takega ali enakega. Takega pregrešnega veselja naša sveta vera nobenemu kristjanu ne more in ne sme dovoliti in v nobenem času ne, tudi ne predpustom ali o pustnih dneh.
Pa tudi v ozir nedolžnega veselja je gledati treba na pravi čas in pravo mero. Človek je na svetu, da dela in da moli; ali z drugo besedo, da Boga časti, sebi pa nebesa služi. Razveseljevanje in odpočitek mu torej ni pervi poglavitni namen, ampak le pomoček, da lagleje svoj namen doseže, da si
po njem dobiva novo moč za delo, novo veselje za molitev. Zatoraj ne sme tudi nedolžnega veselja ne vživati takrat, kadar je treba delati in opravljali dolžnosti svojega stanu. In kadar vživa kako nedolžno veselje, ga sme vživati le s pravo mero. Nezmernost je vselej pregrešna.
3)	Iz tega pa že lahko sklenete, da nimajo prav tisti, kteri mislijo, da ima človek pustne dni večo pravico do razveseljevala, ali da mu še v greh ni zarajtano, če vživa clo kako pregrešno veselje. Greha delati in Boga žaliti nikoli nikjer ne smemo. Greh je in ostane božje razžaljenje, naj si ga že o postu doprinašaš ali predpustom.
Bog je vedno neskončno dobrotljiv do nas; zato mu moramo vselaj iz serca hvaležni biti za njegove dobrote; tudi predpustom ga ne smemo žaliti z nehvaležnostjo.
Bog je zmerom neskončno usmiljen, ter nam odpušča naše grehe, ako se resnično poboljšamo; prederzno v božjo milost grešiti pa je velik greh, greh zoper svetega Duha, kterega nikoli ne smemo doprinašati, tudi pustne dni ne 1
Bog je vedno svet, ler ljubi dobro in sovraži hudo vsaki čas, in tudi predpustom. Tudi predpustom ima Bog tanke ušesa in bister pogled, ki clo v serce vidi.
Bog je zmerom neskončno pravičen, ter plačuje vse dobro in kaznuje vse hudo na tanko po zasluženju. Tudi kar je pustne dni hudega storjenega, ne bo odšlo zasluženemu stra-hovanju. Poprej ali pozneje hudobneža božja roka dohiti. Včasih prav naglo, kar na mestu, kadar se grešnik naj manj zanaša.
4)	Kako da Bog grešnika včasih kar naglo kaznuje, nam sv. pismo pred oči postavlja v mnogih zgledih. Kralj Baltazar se je ravno gostil v sredi vesele tovaršije, ko mu neznana roka obsodbo napise na steno in še tisto noč je bil umorjen (Dan. 5, 5.) Oza se je skrinje zaveze prederzno dotaknil in pri tej priči se je mertev zvernil na zemljo (II. Reg. 6, 6.) Veliko Izraelcov je zadela božja jeza že takrat, ko so imeli usta še polna mesa, kterega so terjali iz gole po-željivosti in samopašnosti. (IV. Moz. 11, 13.) Neusmiljeni bogatin je bil ravno takrat poklican iz tega sveta, ter bil v pekel pokopan, ko je mislil naj bolj slastno živeti (Luk. 16,)
— H —
Pa tudi še dandanašni božja pravica marsikterikrat prav hitro grešnika najde. Naj vam zmed mnogo drugih povem ie eno dogodbo, ktera se je dogodila proti koncu pretečenega stoletja z nekim človekom, kteri je zasmehoval sveto vero in svete reči. Bilo je nekega dne med pustnim razveseljevanjem, ko ljudje na široki cesti (Breitstrasse) v Ivolinskem mestu (Kdln) zagledajo neznano maškaro, ktera je tiho in osamljena po cesti šla, in s tim, da se je gledavcom odtegovala (umikala), še le bolj njih oči nase obračala. Nihče ni vedel, od kod da je prišla ta maškara, in ko je nekoliko pota po široki cesti prehodila, je nazadnje krenila v Hajmarske ulice (Heimergasse), in od tam naprej v zvonarske ulice (Glockengasse). Težko je popisati grozo, ktero je ta neznana maškara naredila med ljudmi. Maškara namreč je bila popolnoma oblečena v belo mertvaško oblačilo, v kakoršno so v ondotnem mestu oblačili merliče, preden so jih zabijali v mertvaško skrinjo in nosili na pokopališče. Ob rokah, za vratom in čez persi je imela černe povojčike (obveze), in tudi verhnja obleka (Ueberwurf) je bila černo obšita (obrobljena). Na glavi je imela dvojnati venec iz belega voska prepleten rožmarinom in šumečimi zlatimi penami (Flittergold) na obrazu strašno mertvaško šemo (grin-zende Todtenlarve), in v bledih rokah, na persih sklenjenih, je deržala rožnikranc (molek), palmovo vejico in majhno černo britko martro. — Bila je res kakor živi merlič. Jelo se je že mračiti, zato je bila pa še slrašnejša viditi neznana maškara. Na vse strani so ljudje pred njo bežali, in vsi prestrašeni okna zapirali in vrata zaklepali. Mlada gospa, ktera je srečala tega živega merliča, je od straha na glas zavpila in omedlela, Odraščeni mladeneč, kteri je tudi mislil vbežati v neko hišo, je ponameroma z toliko silo sunil maškaro v trebuh, da se je znak na tla zvernila. Berž ko ne je bila s tim kaj poškodovana, ker je dalj časa, kakor je bila dolga in široka, ležala na tlaku, prejden si je zamogla na noge pomagati. Na zadnje se le vender spravi spet na kviško, in hiti med rotenjem okolistoječih v svoje stanovanje ob široki cesti. — Maškaro so zdaj spoznali, in dalj časa od nje govorili po vsem mestu. Kake tri tedne potem je umeri — ne ve se prav, za kako boleznijo — kar na nagloma na širokih ulicah nek premožen
mož, kteri v ozir pobožnosti ni imel ravno posebno dobrega slovesa. — Veliko ljudi se je bilo zbralo za pogrebom. Vsi pa so spoznali kmalo hišo in moža; bil je namreč ravno tisti, kteri je pretečene pustne dni napravil toliko strahu in pohujšanja med ljudmi. — Čudili so se o čudnih potih božje previdnosti, in eni zmed ljudstva so rekli: „Pred tremi tedni gotovo ni mislil, kaj ga bo danes zadelo; to je očitna kazen božja i. t. d."
Merliča vzdignejo, ter neso. Duhovščina gre naprej, in prepeva navadne mertvaške pesmi, dokler ne pridejo do vogla Hajmarskih ulic. Ravno so hotli iz Hajmarskih ulic kreniti v Zvonarske ulice, ko se mertvaška skrinja, kakor od vertinca iz nosilnic vzdignjena, s silnim ropotom na tla zverne, razpoči in pokrov proč odskoči. Osupnjeni obstoje nosači, in ne vedo, kako bi si razložili to čudno dogodbo, kakoršne ne pomni nobeden tadajnih ljudi. Ljudstvo pa se zbira trupoma krog mertvaške skrinje, ter gleda z nemo grozo na razgernjenega merliča na tleh ležečega. Naj bolj pa se je množica čudila, ko se zave, da je merlič ležal zdaj ravno na tistem mestu, na kterem je pred pustom kot maškara pohujšanje delal in padel, in bil takrat v ravno tistem zgrozivnem oblačilu, v kterem je »daj v mertvaški skrinji ležal.
Sklep.
Iz vsega tega, kar sem vam danes povedal, zdaj lahko posnamete, da Boga nikoli ne smemo žaliti in tudi predpustom ne. Tudi to ne sme grešnika prederznega delati, da ga do-sihmal božja roka še ni zadela. Nevtegoma vtegne nanj kazen prihrumeti, kedar se naj manj zanaša.
Herodot, nek greški zgodovinar, pripoveduje od nek-dajnih Egipčanov, da so imeli v navadi v svojih pojedinah mertvaško glavo okoli nosili. Ti-stemu, ki je mertvaško glavo okoli nosil, je bilo naročeno, vsakemu gostu povedati na uho : „Glej to kost, in spomni se, da sčasoma boš tudi ti tak". S tim so zavirali razuzdanost, in nezmernost odvracevali od svojih obedov. — Jaz vam scer ne priporocair., da bi tudi yi pri vaših obedih in razveseljevanjih mertvaško glavo krog
mize nosili ali na mizo postavljali. Priporočim vam pa pogo-stoma spominjati si na smeri, na grob in kar človeka unkraj groba čaka. Posebno koristna bi bila taka misel pri razveseljevanju. Gotovo bi vas taka misel od greha odvračevala in od pregrešnega veselja, in vaše razveseljevanje bi bilo spodobno, in nedolžno. Oce nebeški bi potem z dopadenjcm se oziral na vaše tovaršije in družbe, ter svoj sveti blagoslov v obilni meri razlil nad vas, svoje ljube otročiče, kar vam vsem prav iz serca želim. Amen.
Postne pridige.
(Od pokore in njenih pripomočkov; gov. M. T.)
Pepelnieno nedeljo.
(Od dolžnosti, pokoro delati.)
„ Glejte, zdaj je prijetni čas, glejte, zdaj je dan zveličanja!" II. Kor. 6, 2.
V vod.
Vse, kamor obernem svoje oči, se ob gotovih časih spreminja, černa noč se umakne belemu dnevu, in merzla zima prijetnim dnevom ljube spomladi. Polja, travniki fn no-gradi, oproščeni snežne odeje, se oblačijo v novo zelenje; živali se preleve', gosenca zdrami iz zimskega spanja in spremeni v pisanega metulja. Ali naj bi po tem takem mar človek, ta izverstna podoba Božja, čegar duša ima nar veče darove, zmiraj na enem mestu ostal, ne hrepenel po čedalje veči popolnosti, ali še celo tičal v svojih starih pregrešnih navadah? O kaj še! Tudi on naj se ob gotovih časih spremeni' in ponovi v svojem notranjem. To je bil namreč namen prihoda Kristusovega na zemlji, njegovega evangelija in terpljenja, njegove smerti in njegovega vstajenja. Prenovljenje notranjega
človeka so tirjali aposteljni od Judov in nevernikov, preden so jih po zakramentu sv. kersta sprejemali v Kristusovo cerkev. Prenovljenje notranjega človeka tirja tudi zdaj sv. katoliška cerkev od svojih otrok, ker jim z začetkom postnega časa z aposteljnom kliče : „Glejte, zdaj je prijetni čas; glejte, zdaj je dan zveličanja !" In da nam je tacega prenovljenja treba, nam pravi tudi naša z grehom obtežena vest.
Vendar jih je pa veliko celo med kristjani, ki od tega notranjega spremenjenja človekovega nočejo nič vedeli, temuč pravijo s krivoverci: „Pokore nam ni treba; zakaj vse pri spovedi naložene, kakor prostovoljno sprejete zadostivne dela so brez sadu, in celo osramotivne za Kristusa, ker se je on za naše grehe pokoril, ter s svojim terpljenjem in s svojo smertjo na križi naš dolg v nebesih zbrisal. Za čemu toraj, pravijo, zatajevanje? za čemu pokora, post in križanje svojega mesa? Dosti je samo poboljšanje življenja."
To, ljubi moji! je ena tistih zmot, ktere se ne le krivoverci Luterani derže, ampak se je tudi veliko katoličanov po-prijemlje; ki jo je pa sv. cerkev v Tridentinskem zbirališči po pravici zavergla. Za tega del, ker sem se bil namenil, Vam v letošnjem postnem času od pokore in od njenih pripomočkov kaj več govoriti, Vam bom v svoji pervi pridigi nar poprej pokazal, da je naša dolžnost po storjenih če prav odpuščenih grehih pokoro delati; in sicer to od nas tirjate 1) Pravičnost Božja in 2) pravičnost do samega sebe.
Začnem v imenu terpljenja našega Gospoda in Zveličarja Jezusa Kristusa!
Razlaga.
Kaj je pokora, in zakaj naj pokoro delamo? Pokora je iz proste volje prevzeto terpljenje, kteremu naj se zlasti zato podvračamo, ker smo grešili. To tirja od nas tudi po storjeni spovedi 1) Božja pravičnost.
Ze učeni Tertulijan v starih časih vprašuje: „Kaj je grešnik?" Na to si sam odgovori: „Grešnik je človek, ki zato živi na svetu, da pokoro dela in greh obžaluje"; to je: da
terpi, sam sebe zatajuje, svoje občutke in svojo poželjivost kroti, in križa svoje spačeno meso. Ravno tako govori sv. Avguštin od treh sodnjib stolov, kjer Bog na trojno vižo grešnika sodi. Na pervem sodnjem stolu mu ne kaže nič druzega, kakor svojo dobrotljivost in svoje usmiljenje; in to je pri zakramentu sv. kersta. Tam je namreč Bog tolikanj dobrovoljen, da grešniku ne le greh odpusti in ga za svojega otroka sprejme, ampak mu še celo ves dolg z zasluženim pokorjenjem vred prizanese brez kakošnega nasprotnega povračila. Pri drugem sodnjem stolu razodeva Bog zgolj pravičnost, in to bo konec sveta na dan vesoljne sodbe; ker tisti dan bo dan jeze in maščevanja. Pri tretjem sodnjem stolu pa ponuja Gospod Bog oboje, usmiljenje in pravičnost, in to je: zakrament sv-pokore. Usmiljenje nam skazuje, ker grešniku v oziru na neskončno zadostenje Kristusovo ves dolg greha za vselej odpusti in ga spet v ljubezni za svojega sina objame; pravičnost pa, ker od grešnika tirja, da naj za svoje grehe časne kazne terpi." Tako sv. Avguštin. Da je to prav, bote vidili iz te prilike :
če svojega bližnjega na njegovi časti ali na njegovem premoženji hudo poškodujemo, kaj smo dolžni storiti? Ali je morebiti že tega zadosti, če svojo krivico pred njim spoznamo in se mu je obtožimo? Ali nismo veliko več dolžni, da mu to storjeno škodo po vsi svoji inoci povernemo? — Ali pa, če bi deželski sodniki hudodelnika k smerti obsodili, pa bi mu kralj ali cesar prizanesel, mu li s tim vse drugo odpusti? ali mu ne spremeni to smertno sodbo s kako drugo manjšo? Poglej! Ravno tako se grešnik pregreši zoper Božjo čast in njegovo premoženje; toraj vidiš, da še ni dovolj, če le svoj greh spoznaš, temuč si moraš tudi prizadjati, da Bogu odvzeto ali prikrajšano čast po vsi svoji moči povračuješ. Tudi nad grešnikom je sklenjena smertna sodba. Ce si bil pa v zakramentu sv. pokore pomilosten od večne smerti, se boš mar zoper to pritožil, če ti Božja pravičnost veliko manjše časne pokorila naklada? „Da, pravi sv. Avguštin, prfmoran je človek terpeti, tudi po zadobljenem odpušcenji svojih grehov." In ravno to terdijo sv. Evheri, sv. Gregor, sv. Bernard in drugi, rekoč: „da nam Bog po storjeni pokori naše grehe zbriše, toda časnega maščevanja ne prizanese; zakaj, ali jih mora
človek sam nad sebo, ali pa jih mora Bog nad njim kaznovati.
Da so to skozi vse čase nar bolj učeni možje spoznali, nam spričujejo zgodbe, odkar svet stoji. Ce pregledujemo sv. pismo stare zaveze, beremo od spokornih rasovnih oblačil, ki sta jih kralja David in Joram, pokorivši se, nosila; beremo od naših pervih starišev, od Adama in Eve, da sta si po storjenem grehu s peresi od figovih (smokvinih) dreves nagoto pokrivala. In zakaj s peresi od figovih dreves? Sv. Irenej pravi, „zato, da sta pokazala, kako naj človek, kadar greši, oblačilo pokore, ojstro in terdo, kakor peresa figovih dreves, obleče." Beremo od slovečega kralja Davida, da se je zelo pregrešil zoper Boga, pa svoj greh spet obžaloval, da mu je Bog po preroku Natanu odpuščenje njegovega greha zagotovil. ,,Gospod je tvoj greh odvzel, mu je rekel, in ne boš umeri; vendar, ker si storil, pravi nadalje, zato mora sin, ki ti je rojen, umreti, ter meč, bojevanje in vojskovanje ne ločiti se od tvojega vratu, ker si me zaničeval." Poglejte, ljubi moji! v tem časne šibe, ki jih je Bog Davidu še po odpuščenji njegovega greha naložil. Ako pa od njega beremo, kako je še v pozni starosti k Bogu zdihoval, rekoč: „Pripravljen, o Gospod, sem za šibe, in moja bolečina mi je vedno pred očmi; zakaj spoznam svojo krivico in skerb mi je, da se zanjo spokorim; sleherno noč močim s solzami svoje ležišče, pepel jem na mesto kruha, in s solzami mešam svojo pijačo;" — iz tega vidimo tiste spokorne dela, ki si jih je David sam iz proste volje nalagal.
Toda — morebiti kdo poreče, to je bilo v stari zavezi, ne pa v novi, ko je Kristus za naše grehe nebeškemu Očetu popolnoma zadostil. Toraj poglejmo v naglici zgodbe v novi zavezi, da se bomo prepričali, kako so se pravični vkljub Kristusovemu zadostenju na križi vendar le ojstro pokorili. Komu, vas prašam, ni znana pokora pervih kristjanov ? Brez vsega razločka stanu, ali spola, ali starosti so spokorniki pred cerkvenimi vratmi na obraz padali, se dali od notri in vun gre-dočih z nogami taptati, in so z žalostnimi molitvami klicali na njihovo priprošnjo. Kdo ne ve od velike spokornosti svetnikov Božjih? od tistih Svetnikov, ki so za voijo majhnih slabost
svetu za vselej dali slovo s čuvanjem, z Iakotjo in žejo svoje telo sušili, in s tem ne še zadovoljni, ga \ rasovnike oblačili, s šibami do kervi ranili, z nožmi do kosti bodli. Tako sv. Antoni, Hilarf, Pakomi in veliko druzih. Za majhnih pregreš-kov voljo so se odtegnili v puščave, skrivali se po podzemeljskih jamah in dupljah ; prebivali med kačami in divjimi zverinami, živeli od samih zelišč in korenin ter po svarjenju sv. Pavla nosili morjenje Jezusa Kristusa na svojem telesu. — Ako pa tako spokorno življenje nad svetniki vidimo, ali naj mar zato mislimo, da je Bog za njih grehe večo pokoro tfrjal, kakor za naše, in da zdaj naših ne kaznuje z ravno tisto ostrostjo? In tedaj, kje je tvoja spokornost za veliko veče, smdrtne grehe ? Ti morebiti porečeš: „Saj sem se spovedal, in naloženo pokoro opravil." Kakošna pa je bila tista pokora? Dva očenaša, kak majhen post ali majhna miloščina, in s tim misliš, da je že vse poravnano? Ali naj bi majhna miloščina za vse tvoje krivice in goljufije, majhno priterganje pri jedi in pijači za vso tvojo samogoltnost in pijanost, majhno zatajevanje vsem pregreham tvojega razujzdanega mesa zadostilo; kaka maša ali oddelek sv. roženkranca, trije očenaši in češčena Marije naj bi bile zadosti za deset, dvajset, sto ali še več smertnih grehov? Toraj nikar ne pozabi, da je pokora, ki jo spovednik naloži, vse kaj druzega od pokore, ktero mora grešnik sam od sebe delati, in sicer delati jo po velikosti svojih grehov. Zakaj sv. Ciprijan pravi: „Grešnikova pokora ne sme biti manjša, kakor hudobija, ki jo je storil."
O, ljubi moji, kako pač to očitanje večidel vse zmed nas zadeva, ker k večemu od spovednika naloženo pokoro Odpravimo; za lastno se pa še ne zmenimo. Misleč, da Božja pravičnost od nas nič več noče, živimo, kakor smo živeli, spimo brez skerbi, jemo in pijemo, kakor poprej, se smejamo in norčujemo, smo dobre in židane volje, ter prepuščamo pokoro ječam in samostanom, pozabivši, da tudi po odpuščenih grehih B. pravičnost tirja od nas spokorno življenje. Kolik odgovor!
Da naj pokoro delamo, to tirja
2) pravičnost do samega sebe. Da smo, kedar grešimo, kazni vredni, in da naj za greha voljo razžaljenega Boga s
Sloy. Pryatel,	2
pokoro tolažimo, to mislim, vsak sam od sebe spozna. Vendar pa morebiti kdo poreče: „Saj bi se te kazni dale kako drugače zbrisati, postavim z večkratnim žalim spominom in ke-sanjem nad storjenim grehom, ali z zadobljenjem cerkvenih odpustkov, ali z veliko druzimi dobrimi deli; zakaj naj bi še telo terpinčili?" Da je to zmota, previdite iz te le prilike: Dva ubijavca in tatova, mojster in njegov hlapec, prideta na zadnje gosposki v pest. Oba sta kradla, ropala in morila, vendar pa s tim razločkom, da je bil hlapec vodja, serčnejši in grozovitniši, ki je tudi veliko več tatvin in ropov doprinesel memo svojega mojstra. Kako se bo sodba za nju izšla? Ali bi ne bila vnebovpijoca krivica, ako bi bil hlapec, ki je bil vodja pri hudodelstvih, popolnoma pomilosten? — Ako to priliko grešnik nase oberne, more spoznati, da, kolikorkrat smertno greši, stori rop, tatvino, stori umor na Božji časti, pravi sv. Pavi. Ta mojster v tebi, ki v tatvino in druge hudodelstva sicer dovoli, pa jih sam ne izpelja, je tvoja duša, in tisti hlapec, ki jih izpeljuje, je tvoje telo. Bi bilo toraj po pravici, ako bi bila sama tvoja duša k kesanju in sercnim bolečinam obsojena, telo pa vsake šibe oprosteno? Zakaj naj bi bilo ravno tvoje meso, ki je prišlo iz zemlje, in bo spet le peščica červov in persti, izvzeto, da bi imelo prednost pred tvojo dušo, ki je duh od Božjega duha, in že po svoji natori neumerjoča? In, ali ni tudi telo veče pokore vredno, kakor duša, ker se je greh le telesa, ne pa duši, pritegni in le njemu kaj časnega dobička ali veselja prinesel? Zakaj vse pregrehe, razun napuha in nevošljivosti, zgolj na to merijo, kar telesu dobro dene, in vse zoperno od njega odverne. Ali niso oči, ušesa, jezik, gerlo in trebuh zapeljivci v greh? Poslušajte, kako sv. Pavel v skušnjavah svojega mesa zdihuje : ,,Oh, ne storim dobrega, česar hočem, ampak hudo, česar nočem'; druga postava je v mojem telesu, druga v mojem duhu. O joj mene, nesrečnega! kdo me bo rešil iz vezi umerljivega telesa"? Berite, kakošno vojskovanje z mesom so imeli Svetniki, ki so sicer zapeljivemu svetu, toda svojemu mesu nikoli ne ubežali. Tako bote vidili sv. Ilieronima, kako s kameni svojo od lakote in žeje usušeno telo lolce; vidili sv. Bernarda, ki se V araerznjen bajer verže; vidili sv. Benedikta, ki se po ter-
njevem germu sem ter tje meče, — vse zato, da so razujz-danost svojega poželjivega mesa v berzdah obderžali. Po tem takem lahko spoznate, da tudi pravičnost, ktero smo sami sebi dolžni, od nas tirja, naj celo za odpuščene grehe delamo pokoro. V zgled naj nam bodo sv. papež Marcel, ki je za voljo enega samega greha svojo krono za vselej odložil in zapove-dal, da še po smerti ne smejo zagrebsti njegovega trupla, ker za voljo greha ni vreden v zemlji trohneti; — sv. Viktorin, ki sije za voljo enega samega greha zoper čistost svoje roke, kakor zagojzdo, dal v razklano poko nekega drevesa zabiti, da mu je vse sterlo 'in zinlinčilo; — sv. Jakeb, ki se je za voljo enacega pregreška živ vlegal v grobove tistih rajnih, s kte-rimi je v življenji grešil, in ondi z vednimi solzami pokore objokoval svoje grehe. V zgled nam bodi sv. Guarin, ki je po vseh štirih iz Španskega notri do Rima lezel, se ondi sv. očetu svojih grehov obtožil, in se spet v enaki pokori nazaj v svojo deželo vernil, ter v njej živel do zadnjega zdihljeja. Posnemajmo sv. Frančiška Ksaverjanskega, ki si je, da je ples in druge razveseljenja v mladih letih pokoril, noge in kolena z žimnatmi vervmi tako terdo prevezoval, da so se mu živemu v grozovitnih bolečinah v meso zarastle.
Sklep.
Tako pokorimo zavoljo pravičnosti B., in zavoljo pravičnosti, ki smo jo sami sebi dolžni, z dušo vred tudi svoje telo, da odidemo ostrosti tistega sodnika, pod čegar poveljem je cela armada bolezen in bolečin, stisk in nadlog, in ki hrani še na unem svetu strašni peklenski ogenj za te, ki tu do zadnjega vinarja ne poplačajo vsega svojega dolga. „Da ne bomo kaznovani, rečem k sklepu s sv. Krizostomom, da ne bomo kaznovani, kaznuj vsak sam sebe s solzami, s čuvanjem, s postom in z druzimi telesnimi pokorili." Amen.
Drugo postno ali kvaterno nedeljo.
(Od potrebe, da naj delamo pokore; gov. M. T.)
„To namreč j« volja Božja, vaše posveeenje." I. Tes. 4, 3.
Y v o <1.
če si današnjo nedeljo spremenjenje Jezusovo pred oči postavim, moram z nekim pridigarjem reči: „0 srečno skalovje Tabra, nad čegar kamnitih višavah se danes vzdiguje tisto solnce, ki naše s svojo svitlobo visoko prekosi! O ko bi mogel skrivi izpod sence tistih dreves le enkrat na Jezusa pogledati, ki je obdan s tisto častjo, ki jo je imel pri Očetu, preden je svet bil! O ko bi smel pogledati tisti nar svetejši od toliko rajskih žarkov razsvetljeni obraz, in tiste svetle oblačila, bele, kakor na novo padli sneg; morebiti bi vam zamogel od nebeškega kraljestva kaj več tolažljivega govoriti, vašega duha razjasniti in s sercnostjo navdali! Ali pregnan v dolino solz ne poznam druzega, kakor zemljo in njeni terpež, in kadar se nebeškega zvelicanja spominjam, se mi na mesto govorjenja le vzdihljeji silijo in oči mi zalivajo britke solze. Spominjam se besed Jezus Siraha, ki pravi: „Težek jarm leži na Adamovih otrocih od dne njih rojstva do dne njih pokopa." Saj koliko je treba truda, koliko terpljenja, koliko polu in žuljev, preden si v mladih letih v tak stan pripomoreš, da se ti ni treba več operati na ptujo pomoč! Koliko polerpežljivosti, koliko zatajevanja, morjenja udov in počutkov, koliko sile in križanja samega je pa še le treba, da se, oprosten jarma poželjivosti vkloniš pod lahko butaro in sladki jarm Gospodov, in povzdigneš do duhovnega, do nebeškega ! Vendar je po besedah sv. Pavla do Tesalonicanov „volja Božja vaše posvečenje." Le v posvečenji samega sebe ima spremenjenje Kristusovo na Tabru za nas veselo upanje ena-cega spremenjenja naših teles po vstajenji od mertvih, ko ima trohljivo obleči nestrohljivo. To upanje nekdanjega častitega
spremenjenja naših teles poslednji dan je toraj le po našem posvečenji, in naše posvečenje le po vredni pokori mogoče.
Zato sem že danes teden svoje ogovore v postnem času pričel z naukom, kako potrebno da je, naj celo po odpuščenji svojih grehov delamo pokoro zavoljo pravičnosti Božje in zavoljo pravičnosti do samega sebe. Danes pa rečem na dalje: Delaj pokoro 1. zato, da ne boš za naprej grešil, 2. jo delaj zato, ker jo je delal tvoj križani Zveličar, in 3. jo delaj v spominu, da ne pot mehkužnosti, ampak pot križev je pot proti nebesom. — Začnem v imenu Jezusovem!
Razlaga.
1. Delaj pokoro, da ne boš več grešil. Kaj ne, naj konj še tako dobro teče, vendar mu mora gospodar večkrat šibo pokazati, ali vajeti napeti in berzde stisniti, da se ne spouiika, in gladko mprej teče. Toliko bolj pa ga je še le treba berzdati in vajeti nategovati, kadar se je tacetnu spod-tikovanju že privadil. — Ravno tako je s človekom v dušnem obziru. Naj bo še tako nedolžen, in živi naj pobožno, kolikor more, vender kako v tavžent nevarnostih je njegova nedolžnost in pobožnost! Zato pravi apostel: „Kdor stoji, naj gleda, da ne pade." Nedolžnost nosimo v kerhkih, zdrobljivih posodah, v svojem k grehu tolikanj nagnjenemu telesu; in skušnja nam spricuje, da jih je sicer veliko dobro začelo, pa slabo dokončalo, kakor kralj Savel, ali Salomon. Za tega voljo mora tudi nedolžni svojo natoro v berzdih in vajetih deržati, da se ne začne spodtikati na potu proti nebeškemu Tabru. Ako je pa človek grešil, vendar se spreobernil, da pravično živi, mu je toliko bolj treba svojo natoro krotiti, da se ne spodtika nad vsako overo. Zakaj grešnik po svojem spreo-bernjenji je v sebi le deblo pregrehe posekal, ali korenine so še ostale v njegovem sercu. Ozdravljen je od svoje bolezni, toda neka slabost mu je po bolezni še ostala, in kakor se zlomljena pa spet zaceljena roka ali noga pri nar manjši nesreči hitro zlomi; ravno tako spreobernjenega grešnika lahko nar manjša skušnjava spet podere. Naj je tudi hudiča iz sebe izgnal, vender si še zmiraj na novo prizadeva, v pometeno in
posnaženo hišo tvoje duše se poverniti in še sedem hujših duhov memo sebe si privzeti, tako da je poslednje človekovo hujše od pervega. Zato mora spreobernjeni grešnik kakor močni v orožji svojega dvora skerbno varovati.
Ktere pa so tako močne orožja, ki ga hudega varujejo? Ali molitev, čuvanje, dobre dela, pridobljenje cerkvenih odpustkov? Res so to dobri pripomočki zoper greh; toda niso nar boljši, ne nar močnejši. Nar močnejši so take pokorila, ki si jih grešnik sam in iz proste volje naloži, kakor post, miloščina, berzdanje svoje poželjivosti, poterpežljivo prenašanje vsakdanjih zopernost, morjenje in križanje svojega mesa; ker nas že spomin na njihove bolečine od greha odvračuje. če si jih naloži nedolžni, si misli: „Ako si moram silo prizadjati, da ne grešim, kako bi se še le moral pokoriti, če bi bil grešil bil!" če si jih pa naloži grešnik po svojem spreobernjenji, si misli: Je ta bolečina, ki jo tukaj terpim za greha voljo, je velika, kolika še le bo bolečina v terpljenji vic! toraj se moram varovati, da spet ne grešim." Saj je gotovo, da se nam nič bolj ne vtisne v spomin, kakor šiba, s ktero smo bili te-peni, in že Tomaž Akvinski pravi: „Ne poverne se človek kmali v tisti greh, za česar voljo ga je šiba sklela."
Prostovoljne pokorila so pa tudi za tega del nar močnejši pripomočki zoper greh, ker človeku dodele neko notranjo moč in terdnost, s kterima se uči premagovati svojo natoro. Te prostovoljne pokorila zbrišejo tudi ostanke greha in zatarejo hudobne navade. Tako se z zatiranjem svojih oči obvaruješ zijale lahkomišljenosti, s prostovoljnim ponižanjem napihnjene prenapetosti, s postom in pritergovanjem svoje požrešnosti in samogoltnosti, z molčanjem strupenosti svojega jezika, s križanjem svojega mesa njegove razberzdanosti. Prostovoljne pokorila nam poslednjič od Boga pridobivajo zmiraj več in več gnade, s čegar pomočjo se grehu zoperstaviti zamoremo; zakaj, „če smo od posta posušeni in od pokorjenja oslabljeni, silo prizadevamo nebesom", so besede učenega Tertulijana.
Ker so pa prostovoljne pokorila nar močnejši pripomočki zoper greh, je li čuda, če so nar nedolžniši, nar svetejši delali nar večo pokoro? če poterpežljivi Job pred svojim Bogom spoznava: ^Kaznujem samega sebe in se pokorim v prahu in
pepelu?" — če se že v maternem telesu posvečeni Jane« Kerstnik v terdo oblačilo iz kamelne dlake oblači in tako terdo posti, da je šla govorica, da ne j<5 in ne pije ? — če je sv. Bernard v svojem nezadolženji svoje že brez tega bo-lehno telo s postom, s šibami in tepenjem tako terpinčil, da je bil bolj koščeni smerti, kakor živemu človeku podoben ? če sv. Alojzi, ki so ga v kerstni nedolžnosti zagrebli, dasiravno v kraljevih dvoranah, pa vendar na golih, terdih diljah spi in vse svoje kosilice na lote pretehtuje ? — če bi te in druge vprašali: zakaj se li nedolžnost v tako tesnobo vprega, zakaj tako pokori ? ali nam ne bodo odgovorili s sv. Bernardom: „Če nismo grešili, vendar nam je bilo mogoče grešiti, in da smo se tega obvarovali, nam je pripomogla le prostovoljno naložena pokora." In, ljubi moji! če sv. Pavel, ta izvoljena posoda Gospodova, s svojimi večnimi zaslugami za nebesa vendar le skerbi, da bi pogubljen ne bil, če ne bo terl in v suž-nost deval svojega telesa; koliko več skerbi bi morali še to mi v svojem mehkužnem, pred križem in pokoro bežečem življenji imeti ! Da, gotovo resnica je, da ravno pomanjkanje po-korjenja je krivo naših novih, in tako pogostnih padeov v greh.
2. Naj delamo pokoro, ker jo je delal naš križani Zve-ličar. — Ce v naglici pregledamo življenje Kristusovo od per-vega do zadnjega trenutka njegovega, vidimo, da je vse kakor nepretergana rajda pokore in terpljenja. Pokoro in terpljenje vidimo pri njegovem rojstvu, pokoro pri obrezovanji, pokoro pri begu v Egipt in na potu nazaj v Nazaret, pokoro skozi 30 let njegovega prebivanja v domači deželi, pokoro delali ga vidimo poslednje tri leta pri doverševanji velicega dela našega odrešenja, in zlasti v pokori ga vidimo poslednje dni njegovega terpljenja in Njegove smerti na križi.
„Moža bolečin" ga že imenuje prerok Izaija, in to spričujejo vervi in vezi, sulice in meči, udarci in zaušnice; to spričuje bodeče ternje, šibe in jermena, biči in verige, žeblji in težki hlod križa. Ni ga bilo ne uda na telesu brez posebnih bolečin, ne občulka brez terpljenja. Bil je od nog do glave le ena rana. Njegovo oko (se) je tonilo v kervi, njegovo uho poslušati moralo toliko strašnega bogokletstva, njegov
obraz onesnažen bil z gnjusobo teh, ki so mu vanj bljevali, in njegov jezik je moral okusiti zopernost žolča in kisa. — Ni je tudi manjkalo ne ene reči, ktere mora grešnik dopolniti, da zadobi odpuščenje svojih grehov, ktere bi On, nar nedolž-niši, dopolnil ne bil. Kako britko je bilo spraševanje vesti, ko so na Gecemanskem vertu memo njegovega duha memo šle vse hudobije, ki so se kdaj godile pod solncom do konca sveta ! Koliko žalost je pač občutil nad njimi, ker je kervavi pot nad njimi pretakal in je vsa pobita bila njegova duša do smerti! Kako ponižno je spoznal vse te pregrehe, ko je pred sodnjim stolom Pilatovim se dal obsoditi v nar sramotnišo smert na križi ! Koliko zadostenje je pa tudi na zadnje plačal razžaljenimu Očetu, da je na križi med razbojnike prištet in od vseh zasramovan in zasmehovan izdihnil svojo dušo! — In vse to brez lastnega zadolženja iz same ljubezni do nas. — Toraj vas uprašam, ljubi moji! ako je Kristus naša glava, in mi njegovi udje; komu bi se spodobilo, da bi se s cvetlicami ven-čal ali po rožicah hodil, če je glava njegovega Zveličarja s ternjem razbodena, z bolečinami napolnjena in na križi pobe-Sena ? Ce gre Jezus naš vodnik in poveljnik, zoper tamo pekla in hudobijo sveta s krono, z žeblji in s križem v rokah v kervavi boj; in gre za njim v to mesnico na tavžente in tavžente njegovih zvestih učencov, devic in marternikov; bi li za nas, njegove vojščake, ne bila nar veča sramota, če bi za svojim tako hrabrim vojskovodjem zaostajali? kdo tacih bi se prederznil ozreti se na britko martro, da bi ga rudečica ne oblila ? „0 sramota nad vse sramote, kliče sv. Bernard, da se pod s ternjem obteženo glavo le en mehkužen ud najde \u Zato, če bi tudi svoje žive dni ne bili nikoli grešili in bi nam bilo na voljo dano, ali v vednem razveseljevanji, ali pa v križih in v pokori iti v nebesa, bi morali za križe poprijeti »a časti voljo, da imamo križanega Zveličarja.
3. Delajmo pokoro v spominu, da ne pot mehkužnosti, ampak pot križev je proti nebesom. Življenje namreč, ki tega išče, kar se telesu prilega, vse pa od sebe paha, kar mu teško d6, ni a) kerščansko, in je b) še celo pregrešno.
a) Kaj naj bi se bili ljudje modrosti učili od neumne živine. Tako beremo pri cerkv. pridigarji: „Lenuh! pojdi k mravljincu in glej na njene pota; poglej, ob času žetve po
letu si išče hrane, da ima po zimi o čem živeti." Od tega se uči tudi ti, kako moraš s trudom delati za nebesa. Ravno tako Job govori: »Vprašaj neumne živali, konje in vole, in ti te bodo učili" česa? — Tega, kako poterpežljivo nosi svoj jarm. „Vprašaj ptice pod nebom, in ti bodo pokazale," — kako svoje serce od posvetnega povzdiguj do nebeškega." Govori z zemljo, in ti bo odgovorila", koga ? kako prinašaj vreden sad pokore. „Vprašaj ribe v morji", in ti bodo povedale" — koga? Kako plavaj po m&tnem morji časnih opravil, da svoje življenje ohraniš in otmeš svojo dušo. — Tako kdaj v stari zavezi. Ko je pa Kristus prišel, je on postal naš Učenik in kazavec pravega pota proti nebesom. „Jaz sem pot, resnica in življenje," pravi, „Jaz sem vrata; kdor bo skozi me notri šel, bo zveličan." „Skozi vrata notri iti se pa po besedah sv. Avguština nič druzega ne pravi, kakor Kristusa posnemati." „In druge podlage, pravi sv. Pavel, ne more nihče postaviti, kakor je ta od Kristusa postavljena." Ce pa Kristus govori od ozke poti in od tesnih vrat, ki peljajo v življenje; če pravi, da od dne Janeza Kerstnika do sem nebeško kraljestvo silo terpi itd. — je očitno, da mora naše življenje Kristusovemu enako biti, če hočemo za njim priti na sedeže nam pripravljene pri Očetu. Toraj po besedah sv. Bernarda tisti še ni kristjan, ki je z vodo oblit, ampak tisti, ki za Kristusom hodi, njegove zglede posnema, svoje življenje, vse djanje in nehanje po Njegovem ravna. — Slišali smo pa ravno poprej, da se od Kristusovega zgleda križ in pokorjenje ne da ločiti. Po tem tacem mehkužno življenje ni kerščansko življenje, ker je Kristusovemu nasprot, in le pot križev in terpljenja, pot pokore je prava pot proti nebesom. „Zgled sem vam zapustil, da tudi vi tako storite, kakor sem jaz vam storil," so Njegove besede.
b) Mehkužno življenje brez pokore je tudi pregrešno in pelje naravnost v pogubljenje. Zakaj? Zato, ker se je nemogoče brez pokore in zatajevanja grehov zderžati, ker se tako življenje zmiraj v bližnjih priložnostih v greh znajde, in ker človeku naposled odvzame vse veselje do Božjih reči, ga oslepi in tako spreoberne, da se zgoli za sužnja svoje poželji-vosti vdinja. Enaki so ti ljudje tistemu krokarju, ki ga je Noe iz barke spustil, pa ga ni bilo več nazaj, ker mu je merho-
vina vesoljnega potopa predobro dišala. Enaki so tistim, od kterih kraljevi psalmopevec pravi, da „nebes nebesa prepuščajo Gospodu, zemljo pa, pravijo, je dal nam človeškim otrokom." Od tacih berem v bukvah modrosti (2, 5.) da se tako nagovarjajo: „Naš čas je kakor memo gredoča senca, in po smerti ni povračila. Pridite tedaj in vživajmo pričujoče dobrote; po-strezimo si s stvarmi še v mladosti. Napolnimo se z nar boljšim vinom in z dišavam, ne zamudimo cvetja svojega časa. Spletajmo si vence iz rož, preden nam povenejo; naj ne bo travnika, kjer bi se ne sledila razujzdanost naša." Od tacih pa tudi Kristus govori: ,,Gorje vam, ki se smejite, ker žalovali bote in jokali." Tako graja prerok Izaija : „Pri vaših gostarijah so citre, harpe, boben, piščali in vino, in za delo Gospodovo vam ni mar. Zato je pekel svoj trebuh razprosterl, in široko zinil, da pojdete vanj,"
Sklep.
Koliko svarjenje za nas, ljubi moji! da ternjevo pot, pot križev in pokore nastopimo. Zato se pridružimo tistim svetim spokornikom, ki so v solzah namakali svoj kruh, in prosimo svojega Zveličarja zavoljo njegovih britkih solz, da bi z močjo svoje gnade na naše kamnite serca udaril, in iz njega v naše oči napeljal studenec, s kterim bi izpirali svoje grehe do zadnjega zdihljeja. ff„Le tako, če bomo s Kristusom terpeli, bomo ž njim vred poveličani", pravi apostel. Amen.
V dan sv. Jožefa ženina (levice matere Marije.
(Sedem žalost in sedem veselj svetega Jožefa; gov. J. Šk.)
Jožef pa, Marijin mož, je bil pravičen. Mat. 1, 19.
\ v o d.
Na tem svetu ne nahnjamo nič stanovitnega. Kakor nam na nebu po meglenem, deževnem vremenu spet prijazno solnce posije in se nam čez nekoliko časa spet skrije za oblake; se
tudi v našem življenju sreča versti za nesrečo, in za žalostjo nam posije veselje. Tako je bilo in tako bo, dokler bo na zemlji prebival rod človeški. Naj veči prijatli božji so v svojem življenju vživali mnogokrat naj veče britkosti, po skončanem ter-plenju pa jim je spet serce zalivalo sladko veselje, kakoršnega ne poznajo posvetni ljudje. Celo Marija, božja mati in nebeška kraljica, je vživala na tem svetu nedopovedljivo veselje, vživala pa tudi nezmerno žalost! Se zdaj obhajamo leto za letom spomin Marijnih sedmih žalost, spominjamo pa se tudi njenih sedmih veselj. Kakor pa vemo govoriti od žalost Marijnih in njenih veselj, tudi lahko naštejemo sedem žalost in sedem veselj svetega Jožefa, Marijnega čistega ženina in Jezusovega milega varha in in skerbnega rednika. Dovolite mi torej, da danes, v god s. Jožefa, nekoliko spregovorim od Jožefovih sedmih žalost in njegovih sedmih veselj.
Razlaga.
1.	Ko je bila Marija, mati Jezusova, Jožefu zaročena, se je, prejden sta vkup prišla, znašla noseča od svetega Duha. Jožef pa, kterega s. evangelje pravičnega imenuje, tega ni vedil; toraj se je prestrašil in velika žalost ga obide, ko si te reči nikakor ne ve razložili. To je bila perva žalost Jožefova. Pa kolikor veča je bila ta Jožefova žalost, toliko obilniše je bilo tudi njegovo veselje, kadar se mu je angelj Gospodov prikazal rekoč: „Jožef, Davidov sin, ne boj se (k sebi) vzeti Marije, svoje žene; zakaj kar je v njej rojeno, je od s Duha. Rodila pa bo Sina, in imenuj njegovo ime Jezus; on bo namreč odrešil svoje ljudstvo od njih grehov. (Mat. 1, 18 — 21.)
O čisti ženin Marijni, častitljivi sveti Jožef! po tej tvoji bolečini in tem tvojem veselju te prosimo, razveseli našo dušo zdaj in v našem poslednem boju z hladivnim tolažilom zares keršanskega življenja in srečne smerti s pomočjo Jezusovo in Marijno.
2.	S. Jožef je bil izvoljen v varha in rednika včloveče-nega Sina božjega. Božji Sin pa je v neizrečeni revšini in siroščini prišel na svet, v bornem Betlehemskem hlevcu. In s. Jožef, reven ki je bil, mu ni mogel postreči, kakor bi mu bil rad, O pač ga je zavoljo tega bolelo njegovo vsmiljeno
serce! To je bila druga žalost njegova. — Pa za to drugo žalostjo mu je v serce posijalo drugo veselje, nebeško veselje, kadar je zaslišal na nebu angeljsko petje in zagledal na nebu rajsko zarjo, čudno nebeško svitlobo.
O častljivi očak, preserčni s. Jožef! po tej tvoji žalosti in tem tvojem veselju te prosimo, sprosi nam milost od Boga, da bomo po skončanem sedajnem potovanju prišli kje gori v prelepo, nebeško domačijo, kjer bomo poslušali angeljsko petje, gledali rajsko svitlobo, vživali nebeško velicastvo.
3.	Kadar je bil Sin božji osem dni star, je bil po zapovedi Judoyske postave obrezan, in mu je bilo dano ime Jezus, ktero je bilo imenovano od angela, prejden je bil spočet v maternem telesu. (Luk. 2,21.) 0 tej priliki je vsmiljeni Jezus pervikrat prelival svojo sveto kri. Bolečina, ktero je pri tem terpelo božje dete, je tudi s. Jožefu rezala v serce. To je bila tretja žalost Jožefova. — Pa za to tretjo žalostjo je imel spet tretje veselje nad Jezusovim presvetim imenom, ktero mu je z neznano sladkostjo napajalo in oživljalo (ogrevalo) serce.
O zvesti spolnovavec božje postave, častiti sveti Jožef! po tej tvoji žalosti in tem tvojem veselju nam sprosi od Boga, da bomo že v sedajnem življenju rešeni vseh grehov, in na zadnjo uro z najsvetejšim imenom Jezusovim v sercu in na jeziku šli srečni in veseli iz lega sveta.
4.	Ko so bili dopolnjeni dnevi očiščevanja Marije po Mojzesovi postavi, so Jezusa prinesli v Jeruzalem, da so ga postavili pred gospoda. — In glej! bil je človek v Jeruzalemu, kteremu je bilo ime Simeon, in ta človek je bil pravičen in bogaboječ, in je čakal oveseljenja Izraelovega, in s. Duh je bil v njem. In mu je bilo razodeto od s. Duha, da ne bo vidil smerti, preden ne vidi Gospodovega Kristusa. In je prišel v duhu v tempelj. In ko so prinesli otroka Jezusa njegovi starši, da bi storili zanj po šegi postave, ga je tudi on vzel na svoje naročje ter je hvalil Boga in rekel: Zdaj spustiš svojega hlapca, Gospod ! po svoji besedi v miru. ker so vidili moje oči Ivoje zveličanje, ktero si pripravil pred obličjem vseh narodov, luč v razsvitljenje vsem nevernikom in v časi Izraelu svojemu ljudstvu. — In Jožef in Marija sta se čudila nad tem , kar se
je govorilo od Jezusa. In Simeon jih je blagoslovil, in rekel Mariji, njegovi materi : Glej! ta je postavljen v padec in v ustajenje mnogih v Izraelu; in v znamnje, kteremu se bo zoper govorilo. In tvojo lastno dušo bo meč presunil , da se misli razodenejo iz mnogih sere. (Luk. 2, 22 — 35.) — S. Jožef je to slišal, in velika žalost mu je serce zalivala, kadar je iz Simeonovega prerokovanja zvedel, kaj da bota mogla terpeti Jezus in Marija. Ta je bila četerta žalost Jožefova. Pa po četerti žalosti mu je tudi prišlo četerto veselje ravno iz tega Simeonovega prerokovanja, iz kterega je zvedel, da bo Jezus v vstajenje in zvelicanje brezštevilni množici duš.
O zvesti svetnik, častiti s. Jožef! ki si deležen bil skrivnost našega odrešenja, po tej tvoji žalosti in tem tvojem veselju nam sprosi od Boga, da bomo prišteti številu tistih, kteri bodo nekdaj (na sodni dan) častitljivi vstali po zaslu-ženju Jezusovem in na priprošnjo njegove deviške matere.
5. Kadar je neusmiljeni Herod zvedel po svetih treh kraljih, da je rojen Jezus na Judovskem, je sklenil sam pri sebi Jezusa umoriti. Pa angelj Gospodov se je prikazal Jožefu v spanju rekoč: Vstani, vzemi dete in njegovo mater, in beži v Egipt, in bodi tam, dokler ti ne porečem; zakaj Herod bo deteta iskal, da bi ga končal. In je vstal, in je vzel dele in njegovo mater po noči, in se je vganil v Egipt. (Mat. 2, 13.) Bila je to Jožefu spet velika žalost, ko je moral zapustiti domačijo, zapustiti tempelj, in se podati po nevarnem potu v tuje, neznane kraje, med tuje, neverske ljudi, in tam s trudom in težavo z naj potrebnišim preskerbeti sebe in svojo sveto družino. To je bila peta žalost Jožefova. Pri tej peti žalosti pa mu je tudi peto veselje razveseljevalo serce, ko je Jezusa, svojega Boga vedno pri sebi imel, ga nosil v svojem naročju, mu gledal v njegovo milo obličje, ga objemal in kuševal; in ko je vidil, da se Egiptovski moliki pred njim raszipajo in padajo na tla.
O čujeci varh in ljubeznivi oskerbnik božjega Sina, častiti sveti Jožef! po tej tvoji žalosti in tem tvojem veselju nam sprosi od Boga, da se učimo peklenskega sovražnika odganjati od nas, sosebno s tim, da se varujemo grešnih priložnost, da bo zbežal iz našega serca slehern molik posvetne ljubezni
in zmotnjave, in da bomo Jesusu in Mariji se v službo darovali le njima živeli in srečno vmerli.
6.	Kadar je vmerl grozoviti (kervoločni) Herod, se je angelj Gospodov Jožefu v spanju prikazal v Egiptu, rekoč: Vstani, vzemi dete in njegovo mater, in pojdi na Izraelsko zemljo; zakaj pomerli so, kteri so detetu stregli po življenju. In je vstal, in vzel dete in njegovo mater in je prišel na Izraelsko zemljo. Ko je pa slišal, da Arhelaj kraljuje v Judeji namesto Heroda svojega očeta, se je bal tje iti; in v spanju opomnjen se je vganil na Galilejsko. In je prišel, in prebival v mestu, kteremu je ime Nacaret, da se je dopolnilo, kar je govorjeno po prerokih, da bo Nacarej imenovan. (Mat. 2, 19 — 23.) Dasiravno je bil s. Jožef neizrečeno vesel, ko je smel verniti se iz neverskega Egipta v verno domačo deželo, se je vendar le močno prestrašil, ko je prišel na mejo, in je zvedel, da kervoločni Arhelaj kraljuje v Judeji namesto svojega očeta, neusmiljenega Heroda. V skerbeh je bil in v strahu, da bi tudi ta nebeškemu detetu ne stregel po življenju. Britka žalost mu je v teh skerbeh zalivala serce. In to je bila šesta žalost Jožefova. Pa tudi na to žalost mu je veselje prišlo. Bil je namreč v spanju spet potolažen od Boga, in miren in vesel se poda v ljubljeno hišico Nacareško.
O ti pozemljiski angelj, častiti sveti Jožef! kteremu je bil pokoren kralj nebes in zemlje, s to svojo žalostjo in tem svojim veseljem nam sprosi gnado od Boga, da bomo, kadar nam v škodljivem strahu serce trepeče, oveselili se notranjega miru dobre vesti, živeli z Jezusom in Marijo v sveti varnosti, in enkrat srečno vmerli v sredi med njima.
7.	Kadar je bil Jezus dvanajst let star, so šli njegovi starši v Jeruzalem po navadi praznika, in ko so dnevi pretekli in so nazaj šli, je ostal mladeneč Jezus v Jeruzalemu, in njegovi starši tega niso vedeli. Menili so pa, da je pri drušini, in so šli dan hoda, in so ga iskali med žlahto in znanci. In ko ga niso našli, so se vernili v Jeruzalem , in so ga iskali. In prigodilo se je, da so ga tretji dan našli v tempeljnu sedeti v sredi učenikov, jih poslušati in popraševati. Vsi pa, kteri so ga slišali, so se čudili nad njegovim umom in nad njegovimi odgovori. In ko so ga ugledali, so se zavzeli, in njegova mati
mu je rekla : Sin, zakaj si nama tako storil ? Glej! tvoj oče in jaz sva te z žalostjo iskala. In jima reče : Kaj je , da sta me iskala? Nista le vedela, da moram v tem biti, kar je mojega Očeta ? In ona nista umela besede, ktero jima je govoril. In je ž njima šel in prišel v Nacaret, in njima je bil pokoren. In njegova mati je ohranila vse te reči v svojem sercu. In Jezus je rastel v modrosti in starosti in v milosti pri Bogu in pri ljudeh (Luk. 2, 42 — 52.) O kako neizrečeno žalosten je bil s. Jožef, kadar je brez svojega zadolženja zgubil božje dete, in ga tri dni skerbno iskal! To je bila Jožefova sedma in naj hujša žalost. Kako neizrečeno vesel pa je spet bil, ko je našel ljubljenega Jezusa v tempeljnu med uceniki.
O zgled vse svetosti, častiti sveti Jožef! pri tej tvoji žalosti in tem tvojem veselju te prosimo z uslmi in sercom, pomagaj nam, da nikdar ne zgubimo z kakim smertnim grehom Jezusa; in če se nam vender le ponesreči, da ga zgubimo , nam pomagaj, da ga z resničnim kesanjem in pravo žalostjo spet iščemo, da ga, sosebno o naši smertni uri, najdemo voljnega, nas vzeti tje gori v nebesa, kjer bomo s teboj vred hvalili njegovo neskončno usmiljenje.
Sklep.
Veselje in žalost je vžival s. Jožef, dokler je živel na zemlji. Zdaj mu nobena žalost več serca ne teži ; pa tudi pozemljisko veselje se mu je spremenilo v neusahljivo nebeško veselje. Gori pri Jezusu, čigar varh in rednik je na zemlji bil, vživa zdaj rajsko veselje, pije nebeško sladkost. — Tudi mi vživamo zdaj veselje in žalost na zemlji, se nam sreča z nesrečo versti. Nikar se v sreči ne prev-zamimo, pa tudi v nesreči serca ne zgubimo. Za srečo in veselje lepo Boga zahvalimo, v žalosti in nesreči se lepo v božjo voljo izročimo, kakor s. Jožef, in tudi nam kakor njemu bo nekdaj nebeško veselje v del, kterega je Jezus obljubil svojim sveslim služabnikom. In ti, sveti Jožef, prosi za nas, da bomo vredni in deležni postali obljub Kristusovih. Amen.
XXXI. Pridiga.
(Maria „foederis arca" — quomodo illi appropinquemus.)
Marija — skrinja miru in sprave; za nas Boga prosi! Lavr. lit. 29. v.
V vod.
Zakaj so nek nar lepši priimki Marije device vzeti iz svetega pisma starega zakona? Stari zakon je pripravljal za novi zakon ali zavezo in kar koli je bilo v starem zakonu svetega in imenitnega, je le predpodobovalo še imenitnejše in nar svetejše novega zakona. Marija se pocastuje s priimkom: „skrinja miru in sprave"; bila je pa skrinja miru in sprave Izraelcom nar častitijivša posoda, ktera se je hranila in zavarovala z nar visim spoštovanjem. Noben prost Izraelec ni smel se je dotakniti. Da pa veste, kakšna je bila ta skrinja miru in sprave in da ložej razumite, v čem ji je podobna Marija devica prečista, jo hočem ob kratkem popisati s tistimi besedami, s kterimi je sam Bog po Mozesu vkazal in napovedal, kakošna naj se zdela ali napravi. „Naredite skrinjo iz lesa Setim, dva komolca in pol dolgo, pol drugi komolc široko in ravno tako visoko. — Znotraj in zunej naj se prevleče z nar čistejšim zlatom; verh naj je krog in krog z zlato krono ovenčan. Na štirih skrinjinih voglih naj so štiri zlati ldepi ali roči prikovani na vsaki strani dva. — Naj se tudi naredita dva droga iz lesa Setim ali akacijevega lesa pozlačena in se vtakneta skoz roče na skrinjinih straneh, da se bo na njih nosila. Ta droga naj sta vedno v klepih in naj se nikoli ne izvzameta. — V skrinjo naj se položi postava, ktero ti bom dal. — Verh skrinje naj je pokrov ali sedež sprave iz nar čistejšega zlata. — Naj se naredita dva keruba iz kovanega zlata in se postavita na oba konca pokrova, da s perutnicami krijeta obe strani pokrovove ali sedeža sprave in se gledata z obličjem k pokrovu obernjenim. — Iz tega mesta bom dajal povelje in govoril iz srede teh kerubov." (II. Moz. 25. 10 — 22.) Po božjem povelji so napravili Izraelci prelepo skrinjo miru in sprave in Mozes je v njo zahranil kamnite tabli božje postave, tudi Aronovo palico in verč z mano, s ktero je Bog
Izraelce preživil v puščavi, so v njo položili. Izraelcom je bila ta skrinja nar imenitnejši zaklad, vendar je le predpodoba še svetejše skrinje v novem zakonu. Marija zares zasluži, da se imenuje skrinja miru in sprave, ker je v duhovnem pomenu tej skrinji v vsem podobna. Namenil sem se danes preiskovati:
1. Kako je Marija skrinji miru in sprave podobna; 2. in kako naj na Marijo terdno zaupamo.
Vse naj bo govorjeno v čast in slavo tebi, rožna devica Marija!
Razlaga.
1. Častitljiva skrinja miru in sprave je bila iz terdnega, nestrohljivega lesa Setim. Telo prečiste device Marije, častitljiva posoda njene presvete duše, nar svetejša posoda Sinu božjega, je skrinji miru in sprave v tem podobno, da ni strohnelo. Ko je Marija, mati presveta, zamerla, prineso verni dragih dišav po šegi jutrovih krajev, Marijno telo v mazilo djat. V tenčico telo Marijno zavijo in z rožami obdajo. Apostoli pojo psalme in jo neso v vert Getsemani k pogrebu spremljeni od vernih bližnjih in daljnih in od angeljskih trum, nebeške pesmi pre-pevajočih. Marijin pogreb je bil le vesel sprevod; nevesta nebeška je šla k ženinu nebeškemu.
Ko jo položijo v grob z cvetlicami olepšan ostanejo verni tri dni in tri noči pri njem in prečujejo v molitvah in svetih pesmih; gotovo tudi angelji božji ž njimi. Tretji dan, pripoveda sv. Atanazi, pride sv. Tomaž, ki je bil sprevod Marijin zamudil in prosi, naj mu pokopališče odpro, da bi gledal vsaj enkrat še Marijno obličje. Kamen odvalijo, in glej! nebeški duh se iz Marijnega pokopališča vali. — Marijnega telesa ni; le tenčico in Marijno ruto in nekoliko rož vidijo. Vsi začudjeni se povernejo verni od Marijnega groba, ter Boga hvalijo, ki je (po misli svete katoljške cerkve) telo, od kterega je bil Sin božji rojen, trohnobe ohranil in v nebesa vzel. Umerla je sicer tudi Marija, pa ne kot drugi otroci Adamovi, v bolečinah, temuč v goli sladkosti ljubezni; tudi v grob je bila položena, ali njeno telo ni strohnelo, ampak po posebni prednosti je truplo matere Sinu božjega se v nebeško spremenilo in iz tega sveta v Slov. Prijatel.	3
nebesa vzelo, da je vsa in cela v nebesih in je nikjer drugod ne iščemo.
Tudi naše trupla so posode častitljive, posode duše ne-umerjoče in stvarjene po podobi božji. Vemo sicer, da moramo vsi umreti in da bodo naše trupla v grobih strohnele, vendar imamo tolažljivo upanje, da ne bomo vekomaj v grobih ostali, ampak po nauku sv. aposteljna do Korinčanov: »naglo, ko bi z očmi trenul, na poslednjo trobento, in mertvi bodo vstali nestrohljivi in mi se bomo spremenili. Trohljivo namreč mora obleči nestrohljivost." (I. Kor. 15. 52 — 53.). Oj kako častitljive posode so naše telesa; varujmo jih ognjušenja po pregrehah in hudobiji! „Vsi sicer bomo vstali, toda spremenili se ne bomo vsi" (I. Kor. 15. 51.). Le pravični bodo se veselili vstajenja in njihove nestrohljive trupla bodo se svetile v nepopisljivem blišču nebeške lepote.
Skrinja miru in sprave je bila prevlečena in se je lesketala v čistem zlatu; znotraj in zunaj se je svetila Marija v kinču nebeških gnad in v popolnosti vsakoterih čednost; zunaj jo je lepšalo zlato pohlevnosti in vseskozi poštenega zaderžanja v pogledu, v govoru, v obleki, v hoji, v samoti, v družbi, doma in v tempeljnu. Znotraj se je odlikovala po goreči pobožnosli, čistosti, ponižnosti, poterpežljivosti in popolni vdanosti v voljo božjo.
Enaki kinč oskerbimo tudi mi našim dušam; le njega bomo nesli v večnost seboj!
2. V skrinji miru in sprave ste se hranile kamnite tabli, na ktere je Bog zapisal postavo. Marija je skrinji miru in sprave v tem podobna, da je v svojem telesu nosila Jezusa, Sina božjega in pravega Boga, ki je postavo dal Izraelcom, in je tudi zapovedi svete postave tako zvesto hranila v svojem sercu, da nikar ene ni prestopila vse svoje žive dni. — Bog je svojo postavo tudi nam razodel in je svojo voljo globoko v človeške serca zapisal, da lahko tudi one podobne postanejo skrinji miru in sprave. Radi in zvesto poslušajte nauk in besedo božjo, v kteri se vam oznanja presveta volja božja po nji tudi se ravnajte in vaše serca bodo podobne skrinji, v kteri ste se hranile tabli postave. Sv. apostelj uči: „Bodite delavci besede božje, ne samo poslušavci, drugači bi sami sebe goljfali, Zakaj
če je kdo vas samo poslušavec besede, ne pa delavec, je človeku podoben, ki svoj obraz v ogledalu ogleda in hitro spet pozabi, kakošen je." Jezus sam pravi, da ni prišel preklicat postave, ampak jo dopolnit in nas zagotovlja, da bota pred nebo in zemlja prešla, pred da bo se le čerka ali pičica postave premenila. Postavo, ktero je Bog po Mozesu Izraelcom v puščavi oznanil, je Jezus za novi zakon poterdil in kot svojo naznanil: „Kdor moje zapovedi derži, on me ljubi." Sv. apo-stolj Janez uči, edino pravo znnmnje naše ljubezni do Boga v tem obstoji, da njegove zapovedi spolnujemo. Po besedah sv. Avguština ne bo noben deležen nebeških obljub, kdor nebeških zapoved spolnovati noče.
O kako srečna si duša keršanska, ki ljubiš Boga in si prizadevaš njegovo sveto voljo spoznati, in jo na tenko spolnovati! Svetejša si, kot skrinja miru in sprave; kajti v oni se je hranila postava v mertev kamen zarisana, ti pa hraniš in spolnuješ postavo v živo serce zapisano.
Čemu si pa podobna, kedar tebi ni več mar za besedo božjo, in njegovi sveti volji vkljubuješ den na den? Skrinji oskrunjeni in oropani, kteri se je vkradel sveti zaklad.
Po spričevanju mozaiških pismoučenih se je v sveti skrinji starega zakona hranila tudi Aronova palica, ktera je bila znam-nje visokega duhovna, in mana, ktero je Bog v puščavi vsako jutro nal deževati Izraelcom v živež. — Marija presveta, skrivnostna skrinja novega zakona je v svojem telesu nosila Jezusa, nar višega duhovna novega zakona, ki je na gori Kalvariji daroval sam sebe v neprecenljivi dar, in ki je prava mana nebeška za naše duše. „Kdor je ta kruh, bo živel vekomaj. Ta je kruh, kteri je iz nebes prišel, ne kakor so jedli vaši očetje mano in so umerli," (Jan. 6. 59. 58.). Veseli se duša keršanska, da je tudi tebi po milosti božji dana priložnost in ponujena sreča, postati skrinja miru in sprave novega zakona. Jezus te vabi in kliče, da ga zavžiješ v presvetem Rešnjem Telesu, v tebi hoče prebivati in te nasititi z hrano nebeško za večno življenje. Ali bi te mogla doteči še veča sreča? Ne obotavljaj se, ampak hiti se vredno pripravljat in pogosto prejemaj Jezusa v presvetem Rešnjem Telesu, da bodeš posvečena posoda, podobna skrinji mirti in sprave,
3. a) Nar imenitnejši del cele skrinje je bil pokrov iz čistega kovanega zlata z dvema kerubimoma. Tu je bil sedež milosti božje, od kodar je Bog govoril in svoje povelje dajal; sem je moral priti veliki duhoven, sprosit spravo in odpuščanje grehov svojih in Izraelskega ljudstva, zatorej se je tudi imenoval pokrov „sprave", sedež milosti božje, kjer je Bog prebival v oblaku „Šehini". Ta skrinja miru in sprave je bila Izraelcom nar imenitnejša svetinja, k nji so pritekali v stiskah pomoči iskat, njo so nosili v vojsko seboj, po nji je Bog čudeže delal in ge skazal mogočnega varha svojega ljudstva. Pred njo se je nekdaj razdelila reka Jordan in se je Izraelcom odperla pot v obljubljeno deželo. Oh koliko tavžent in tavžentkrat je že Marija svojim ljubljencom vode rev in nadlog razdelila, ktere so se jim nepremagljive zdele! Koliko jih je že ona po vodah in morji bridkost ohranila! Koliko grešnikov je črez dereči potok njih pregreh na varno pot pokore in po tej poti v obljubljeno deželo nebeškega kraljestva privodila!
b)	Ozidje mesta Jeriho se je poderlo in razneslo, ko so se mu bližali Izraelci s skrinjo zaveze v slovesnem obhodu. Janez Damascen na to izkliče: „Polni veselja zavpajmo v Marijo, skrinjo miru in sprave, in razpadlo se bo ozidje nam nasprotnih oblast." Koliko jih je že se prepričalo o resnici teh besed. Globoko vkoreninjene grešne navade so obdajale grešnike kot s terdno ograjo in močnim ozidjem; kakor hitro so se približali Mariji, so razpadle in se poderle overe, ktere so zabran-jale vhod gnadi božji. Marija podira z močjo svoje predprošnje nasprotne hudobne oblasti, zatorej jo sv. Duh primerja močni v boj pripravljeni vojski.
c)	Obededomova hiša je bila bogato oblagodarjena po sveti skrinji stare zaveze. — Kdo bi pa prešteti mogel, koli— koterim hišam, revnim in zamožnim, beraškim bajtam in knež-kim poslopjem je po Mariji, skrivnostni skrinji nove zaveze, sreča in blagostanje došlo. Posvetnež pride v neko štacuno, kjer je lampica pred podobo matere božje gorela. „Cmu ta potrata?" pravi, „to vam bo malokaj hasnilo". „Meni je pa Marija že mnogokrat pomagala, nji v čast bom to lampico vselej nala goreti," mu odgovori verla katoličanka. Kakor so nekdaj Judje starega zakona svoje zaupanje stavljali v svojo skrinjo
miru in sprave, jo visoko čislali, v sili in v stiskah k nji zatekali, tecimo tudi mi v sili in nadlogi k Mariji; ona je naša predraga, preblaga svetinja. Eno si moramo še posebno zapomniti. Skrinja zaveze je le izvoljenemu ljudstvu in le pobožnim bila v srečo, gorje slehernemu, kdor se je dotaknil z omadeže-vanimi rokami. Oca je moral umreti, ker seje skrinje dotaknil z neposvečeno prederzno roko. — O le z globoko spoštlji-vostjo in z gorečo pobožnostjo bližajmo se Mariji! Razujzdanei ne prederznite se, nikar ne, se je dotikati s svojimi vmazanimi ustmi, s svojimi greha polnimi jeziki! Srečna je srenja, srečna je hiša pobožna: ona v Mariji mogočno varhinjo ima.
Sveta skrinja st. zakona, ktera je Izraelcom blagor dona-šala, je molikovavskim Filistejcom veliko nesreč in nadlog napravila. Ko jo Filistejci v vojski pridobijo, jo odpeljejo in v svojem tempeljnu raven molika Dagona postavijo. Pred njo se pa zgrudi molikova podoba in še druge nezgode zadenejo Filistejce, da jo radi sami Izraelcom nazaj ponudijo.
Enako bo se tudi tebi godilo, če še druge molike v svojem sercu imaš in jim oltarje postavljaš. Zraven drugih molikov, z lakomnostjo, nečistostjo, požrešnostjo, nevošljivostjo ne more in noče Marija v enem sercu stanovati. Ali se jim ti odpovej, ali bo pa Marija tebe zapustila. Marija in satan ne prebivata vkupej.
S b I e p.
To skrinjo Božjo, Marijo vselej in goreče spoštujmo in častimo, da zoper zalezovanje sovražnikovo varstvo, v nadlogah pomoč, v smerti tolažbo imamo. O skrinja živega Boga, iz nestrohljivega lesa od narvišega umetnika izdelana, z zlatom vseh čednost, znotrej in zunej pokrita, ktera si hranila Tistega, ki nam je postavo in sladko mano nebeško blagovolil dati: ozri se na nas, sprejmi nas, varuj nas, zdaj in ob zadni smertni uri. O Marija, skrinja miru in sprave, za nas Boga prosi. Amen.
XXXII. Pridiga.
Maria „Janua Coeli", per quam Coelorum rex ad nos venit, per quam etiarn et nos in Coelum regredimur.
Marija „Vrata nebeške", za nas Boga prosi! Lavr. Lit. 30. V.
V v o d.
„Le en sam Bog je," pravi sv. ap. Pavi, in le edin srednfk med Bogom in ljudmi Kristus Jezus (I. Tim. 2, 5) in sv. Peter uči: „Leta (Jezus Kristus) je vogeljni kamen, — in nobeno drugo ime ni pod nebom ljudem dano, v kterem bi zamogli zveličani biti,« (Ap. dj. 4. 11.). Ravno tako je vse-lejšni nauk svete cerkve, da nihče ne more drugač k Očetu priti v nebesa, kakor le po Jezusu Kristusu, ker je le On nas, ki smo bili po natori otroci jeze božje, od pekla odrešil in z Bogom spravil. Torej se v pravem in tesnem pomenu le On sam zamore „vrata nebeške" imenovati, kar poterdijo njegove lastne besede : »Resnično, resnično vam povem : Jes sem vrata k ovcam. Če kdo skozi me noter gre, bo zveličan," Janez 10. 7, 9. Le skozi Njega in po Njem so tedaj vsi svetniki in tudi Marija v nebeško kraljestvo došli, po njegovem zasluženju in po živi veri vanj.
Kako pa sv. katoljška čerkev večkrat o drugih priložnostih, kot tudi v Lavretanskih litanijah Marijo imenuje „Vrata nebeške?" Ali ni to Jezusovim besedam, ki sam sebe „ vrata do zveličanja ali do nebes" imenuje, ravno nasprot ? — Marija ni sicer v tem pomenu, kakor Jezus „ Vrata nebeške" imenovana; vendar se tudi nji pristojf ta lepi priimek in ga na njo obračati smemo brez skerbi in strahu, da bi se nji kaj prilastilo, kar je le Jezusu lastno. Marija se imenuje „Vrata nebeške" 1. zato, ker je po nji kralj nebeški do nas prišel; in 2. zato, ker se po nji tudi nam nebesa odprti.
Kedar pogledamo k nebesom in pomislimo veselje, ktero nas ondi čaka, kdo bi ne vzdihnil: Oh, da bi se le tudi nam odperle vrata nebeške in bi nas sprejele v veseli dom nebeški. Danes pa slišimo, da je tudi Marija „vrata nebeške;" ali ne mora nas to močno priganjati, da zvemo, kako zamoremo skozi te vrata, po Mariji v nebesa priti. Čujte! Marija nam pomaga nebesa prislužiti ? a) ker naše molitve podpera?
da so Bogu prijetneje in pred vslišane; b) po sterminah pobožnega življenja in keršanskih čednost nas vodi, varuje in oserčuje, da neopešamo; c) kedar zablodimo v pregrešne stranske pote in zabredemo v zanjke hudičeve, nas ljubeznivo kliče na pravo pot nazaj, nas svaruje, nam vsmiljenje in milost pred Bogom sprosuje.
Naj bo leto Mariji v čast, nam pa v podučenje in tolažbo naše zdajno premišljevanje !
Razlaga.
1. Marijo kličemo „vrata nebeške", ker je rodila Jezusa, pravega Boga in našega Zveličarja. — Kakšen je bil svet pred Jezusovim prihodom ? Bil je podoben veliki bolnišnici, v kteri je ležalo in ječalo mnogo bolnikov z vsakoršnimi boleznimi, toda zdravnika ni bilo, ki bi jih mogel ozdravljati. Bilo je na svetu, kot potniku v temni, merzli, meg-levni noči, v kteri mu le včasih zvezdica slabo zaberli in spet se zakrije, da prave poti ne najde. Luč pravega spoznanja edinega Boga je skorej popolnoma vgasnila, tudi živa ljubezen do Boga in do bližnjega ni več ogrevala serca, upanje na veselo večnost se je zgubljala, kot se zvezdice za oblake skrivajo in zgubljajo. Ljudstvo je oglušelo za poslušanje resnice, je postalo mutasto za božjo čast in hromovo za hojo po poti življenja in zveličanja, gobovo in smerdljivo od gnjusobe pregreh, oropano božjih gnad in ranjeno kot popotnik, ki je med razbojnike padel in na pol mertev na poti obležal. Ves svet je bil, bi rekel, pod oblastjo hudičevo, zatorej Jezus hudiča oblastnika tega sveta imenuje. Le majhno številce pravičnih se je oziralo na goro, na višavo, od kod bo jim pomoč došla. Ali kaj 1 Kakor ga ni bilo ne v nebesih, ne na zemlji vrednega razun Jagnjeta, ki bi bil odklenil sedmeri pečat skrivnostnih bukev, tako tudi človeštvu ni bilo ne pomočnika, ne zdravnika drugod najti. Zatorej so pravični stoletja na stoletja po njem željno zdihovali.
„Rosite nam nebesa doli in oblaki naj nam deže pravičnega : zemlja naj se odpre in nam da Zveličarja." Ta glas je že prederl oblake in je že došel do sedeža božjega. In od
njega, čigar veselje je med človeškimi otroci prebivati, se reče: »Poglej on stoji za našo steno, on gleda skoz okno in kuka skoz mrežo." Pa kje je najti gred, po kteri bi se do nas približal ? Kje je kluč, ki bi odperl vrata, skoz klere bi k nam pristopil ? Stoletja tečejo in minejo ali njegovo bistro oko ne najde zadosti vredne, do ktere bi mogel priti; greh, ki tare vsako Evino hčer, Njega vsemogočnega zaderžuje kakor močen zapah. Ali ko zagleda Marijo, zvezdo brez madeža, podnebje brez meglice, cvetlico prečisto in nezvenljivo, On poln vsmil-jenja do človeštva k nji nekako zakliče z besedo visoke pesmi: »Odpri mi sestrica moja, prijatlica moja !" Na ta glas, pravi sv. Bernard, Marija vstane z vero, teče s pobožnostjo, odpera s spoznanjem živi in večni Besedi božji vrata iz nebes na zemljo. Te vrata je Ona sama, skoz ktere nar Svetejši človeškemu rodu v pomoč na zemljo pristopi; ključ pa, s kterim mu je odklenila te vrata, je beseda ; »Zgodi se," s ktero je odgovorila na angeljsko pozdravilo, rekoča : „Glej dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi."
Precej na to pristopi iz visokih nebes skozi te vrata vsemogočni zdravnik na zemljo, ozdravljat bolno človeštvo ; slepim prinese svitlobo svojih nebeških naukov, gluhim odpre ušesa večni resnici, mutastim dodeli dar govorjenja k časti božji, tudi hromove ozdravi in na pot zveličanja postavi, serca ogreva, z ljubeznijo napolni, duše očisti od gob ostudnih pregreh, v smertne rane vliva hladilo upanja in tolažbe, v slabih navadah na pol zakopane k novemu življenju božjih otrok prebudi, ves svet oblasti hudičeve oprosti, da bo ves svet njemu hvalo dajal : „Vse je prav storil, gluhim je dal slišati in mutastim govoriti." Poglejte ! v tem pomenu je Marija od cerkve »vrata nebeške" imenovana, skozi katere same je zamogel Narsvetejši, kakor včlovečen Bog, odrešenik in ozdravnik vsega človeštva, iz nebeške višave na zemeljsko nižavo stopiti in nam zveličanje donesti. Torej se ni čuditi, ako sv. cerkveni učeniki terdijo, da je Marija s svojim privoljenjem in s samo besedico: »Zgodi se!" neizrečeno več zasluženja nabrala, kot so ga vsi angelji, svetniki in ljudje skupej kedaj pridobili, ali ga bojo v prihodnje kedaj dosegli, ker je na to besedo postala mati božja in torej „ Vrata nebeške,"
skoz ktere je včlovečena večna beseda božja na ta svet stopila in vsemu človeštvu zveličanje donesla.
2. V drugem pomenu nam je Marija „ Vrata nebeške, ker nam v nebesa pomaga, a) Ona podpira naše molitve, da jihBograjšivsliši. V molitvah njej mi svoje mnogotere želje in potrebe razodevamo, kakor otroci svoji materi. S tim združi ona kakor ljuba mali svoje prošnje, kakor je nekdaj v Kani Galilejski svojo prošnjo z željami ženina in svatov sklenila in po teh vratih pride naša molitev pred sedež božji in pomoč božja do nas, bodimo si v kakoršni potrebi hočemo. — Marijni prošnji Jezus ne more ničesar odreči, ker je materna prošnja. Svoje dni je bil imeniten Rimljan, Koriolan po imenu, iz Rimskega mesta pregnan. Poda se torej k sovražnikom Rimskega mesta in na čelu sovražne armade se bliža spet svojemu rojstnemu kraju. V mestu je bilo vse v velikem strahu , kajti zažugal je, da hoče mesto obleči in razdjati. Sloveči mestjani grejo mu naproti, milosti ga prosit, ali Koriolan se ne da omeh-čiti. Zadnjič pride tudi njegova stara mati Veturija prosit, da naj prizanese mestu in odtegne sovražne čete. Terdoserčni sin, kterega nič več ni moglo ganiti vendar materni prošnji ni mogel zoperstati. — Kolikanj mogočneje so prošnje Marijne, ker je Jezus tolikanj ljubezniviši in hvaležniši proti svoji materi.
Clo svetnikom je Marija „vrata nebeške," po kteri oni svoje prošnje za nas pred božje obličje donašajo, ravno kakor je nekdaj mati Cebedejevih sinov njih želje Kristusu razodela. Torej opravljamo drugim svetnikom v čast molitev: »Ceščena si Marija," oni nebeški kraljici to molitev tako rekoč skazujejo in jo s svojimi prošnjami podpirajo, da bi nam zadobili zaželjene gnade.
O Marija! bodi nam stoterokrat pozdravljena, ker nam s svojo mogočno predprošnjo naše molitve podpiraš in vrata nebeške odperas. Čujte, kako je sv. Janez Damascen Marijo ogovoril : „Ti o Marija ! ker si mati božja, zamoreš s svojo molitvijo rešiti nas vse, ker tvoje molitve moč dobivajo iz tvojega božjega maternstva." In sveti Bonaventura govori: „Zares je milost našega Boga neskončna in čudovitna, ker je nam revežem, Tebe, o mati božja! kot predprošnjico podariti blagovolil, da bi nam Ti po svojem mogočnem sredništvu vse darove? ktere nam
sprositi hočeš, zadobiti mogla. Zares velika je vsmiljenost Gospodova, ki nam je dal svojo lastno mater kot predprošnjico in srednico, da bi se od njega ne odstranili iz strahu pred sodbo božjo." O velika mati božja ! kličem s sv. Bernardom, govori, kraljica moja! tvoj sin te vslišuje, in vse zadobivaš, karkoli prosiš. Potegni se tudi za nas reveže, podpiraj naše molitve, odpri nam vrata nebeške.
b) Po sterminah keršanskega življenja in ker-šanskih čednost Marija nas vodi, varuje in oser-čuje, da ne opešamo. Vse žive dni je hodila Marija po ozki, stermi stezi popolnosti, ktera pelje v nebesa in še sedaj hodi pred nami na vseh stezicah, ktere peljejo v nebesa. Z nebeško lučjo svojih popolnost nam sviti, s svojim premilim glasom nas kliče, onemogle krepča, plašne oserčuje. Vbogim kaže svoje radovoljno vbožtvo, revne jaselce, v ktere je Jezusa položila, vboge pastirje, kteri so pervi zveličarja pozdravili in jih uči: Učite se, da posvetnih darov previsoko ne čislate ; ne pri— tožujte se zavoljo revšine, kako bi mogli revšino šteti med nadloge, ko vidite, da sta jo Jezus in Marija izvolila v svoj del. — Mati božja, kraljica nebeška, hodi pred nami na stermi poti ponižnosti in tako nam govori: Poslušajte, učim vas skrivnost, kako bote zadobili velike gnade od Boga; mislite vselej, da ste jih nevredni. Bog svoje darove le ponižnim deli. če je serce od samega sebe prepolno, Bog v njem ne najde prostora. Ko je angelj naznanil Mariji naj višo čast, se je ona nar več ponižala in je bila srečna, da se je smela imenovati deklo Gospodovo. Prava čast je v tem, da se ponižamo in male delamo, ker sam Jezus uči: Kdor je med vami nar manjši, on je nar veči. — Najdemo Marijo pred nami na bridki poti terp-ljenja in kedar tožimo zavolj teže, ktero nam Bog naklada, nam pokaže bridko martro in ljubega sina na križu razpetega in nas opominja prerokovih besed: O vi vsi, ki memo greste, povejte, ali je ktera bridkost, kot je moja.
Tudi na poti pokorščine in čistosti hodi pred nami in nas opominja: Zmaga je le pokornim gotova, Jzr. Sal. 21. Terma mnogo zmot porodi. Pokorščina vas ovarje mnogih zoper-nost. čisti bodo gledali Boga. Nas vse, ktere koli starosti in kterega koli stanu bodimo, vodi Marija po sterminah keršan-
skih čednost, nam vsem je rečeno : »Blagor človeku, kteri me posluša in kteri čuje pri mojih vratih vsaki dan". O ljubi kristjani ! hodimo za Marijo po poti keršanskega življenja; na ti poti bodo se nam odperle vrata nebeške. Verne kristjane in zlasti ovčice svoje čede opomniti, kako je Marija po pravici „Vrata nebeške" imenovana in kolika tolažba in pomoč se nam od tod izteka, je sv. Korl Boromej, nekdajni Milanski visi škof po svoji škofiji nad vsake cerkvene vrata dal Marijno podobo narisati, da bi bile keršanske serca bolj z zavpanjem do Nje poživljene in do njene posneme vnete.
c) Kedar zablodimo v pregrešne stranske pote in zabredemo v zanjke hudičeve, nas ljubeznivo kliče na pravo pot nazaj, nas svaruje, nam vsmi-Ijenje in milost pred Bogom sprosuje. Grešnikom je Marija pribežališče, ja še več, ona jim je vsmiljena pomočnica. Kedar vidi Marija, da peklenski s svojimi zvijačami pravične zalezuje, da se vboge duše že zamotajo v njegove strašne mreže, da se opotekajo in padajo, tedaj gre Marija, če jo le prosijo, za nje v boj kot serčna bojevavka, razterga zader-žano mrežo in zategnjene zanjke in veselo pelje otete duše na pravo pot nazaj. Kakor je nekdaj Abraham svojega vjetega žlahtnika Lota po hudi bitvi iz rok mogočnih sovražnikov otel, tako je Marija že nezmerno množico grešnikov, ki so bili vjeti od mogočnega kralja temote in zapleteni v njegove mreže, oprostila in v nebesa pripeljala. Zatorej je Bog že od začetka sveta rekel kači: »Postavil bom sovražtvo med tebo in ženo, med tvojim in njenim zarodom. Ona ti bo glavo sterla." Napovedana je po teh besedah Marija zmagovavka nad kačo; zmago-vavka pa postane, ker kači rop ali grešnike, ki se ji priporoči, izterga in kači v njih sercih glavo stare. Mnogokrat tudi grešnike ljubeznivo kliče, da sami raztergajo ketine hudih strast, s kterimi so vezani, in zgrevani k Nji hitijo. Slabotne, omaha-joče pa matersko svaruje, da naj se varujejo grešnih priložnost. Še eno opravilo je Mariji izročeno, ktero nar zvestejše opravlja: Grešnike, ki so gnado božjo zgubili, s Bogom spravlja. „Pasi tvoje kozle" beremo v visoki pesmi; sveti razlagavci terdijo, da so ti kozli — grešniki, kteri so Mariji izročeni, naj bi jih ona v jagnjeta spremenila. Neki misjonar pripoveduje, da se je
mnogo terdovratnih grešnikov po pridigi c ' Marijne miloserč-nosti spokorilo. Zatorej sveti Janez Krisostom uči: „Marija je mati božja postala, da bi tistim nesrečnežem, ki bi se zavolj velikih pregreh ne mogli zveličati, po svoji miloserčnosti in mogočnem srednistvu zveličanje zadobila." Sv. Anselm izkliče: „če je Marija . zavolj grešnikov mati božja postala, kako bi še mogel dvomiti, da bo mi Bog moje grehe odpustil, naj bi bili še tako veliki."
O zares Marija, ti si vrata nebeške, ker grešnikom vsmi-ljenje in milost sprosuješ, in nebesa odpiraš.
Sklep.
0 Marija! glej, tudi v sercih nekterih iz meni izročene čede luč svete vere vgasuje, v večem delu drugih pa je le mertva in nerodovitna in manjše številce pravičnih in nedolžnih ali hudič sam nevidoma s svojim zadergom zalezuje ali pa po svojih pohujšljivih aposteljnih zapeljuje in s spridenimi duhovi pači: jes spoznam, da nam je nemogoče vsemu temu se vstaviti in svojo ljubo čedo ali na pravo pot napeljati, ali na nji ohraniti ; torej bodi nam, ki sejemo in prilivamo, in našim molitvam „ vrata nebeške" pri Njem, ki rast deli, da bi naš trud in naše prizadevanje rodovitno postalo.
O Marija! glej tvoje sine in hčere, ki hodijo po stranskih potih, kliči jih nazaj, otmi jih iz hudičevih zanjk. Mi imamo pa tudi več svojih ljubih že v deželi večnosti, morebiti so v vicah in še zaderžani od gledanja božjega, — postani jim ti vrata nebeške, da iz temne ječe kmalo pridejo do vživanja božjega, da še dans začno večni praznik obhajati, Boga z vsemi izvoljenimi hvaliti, Tebe v nebesih častiti, za nas Boga prositi. O Marija ! vrata nebeške, z nas Boga prosi! Amen!
N o v i č a r.
* Iz Celovca. O priložnosti, ko so nam čč. gg. naročnino pošiljali, se nam je oznanilo od več strani, da se Slovenci na Koroškem dalje bolje zbujajo in oživljajo. To je res lepo in veselo: Kdor sam sebe spoštuje, tega bojo spoštovali tudi drugi. Zatoraj ljubi Slovenci le deržite se pravic, ktere vam je dal Bog in zaterdil tudi presvitli cesar. Prav je toraj, da napravljate slovenske šole, v
kterih se otroci najprej učijo v ljubem, maternem jeziku, potem še le se lotijo tudi nemškega. — Prav je, da napravljate po farah bukvar-nice, iz teh bote na posodo jemali slovenske bukve, ktere vam bojo kratek čas delale, pa tudi marsikaj novega in koristnega povedale. — Prav je, da pridno stopate v družbo sv. Mohora; tako dobite za mali denar sčasoma veliko lepih bukvic; zraven si pa še nabirate ssv. maš in odpustkov za svete nebesa. — Prav je, da srenjski predstojniki (župani) napravljajo slovenske bukvice, v ktere se po domače zapisuje, kar je kdo plačal; prav je, da svojim srenjčanom pošiljate slovenske dopise in povabila, tako vsaj nikomur ne bo treba po vasi letati in iskati koga, ki nemški zna; to bi tudi prav bilo, da bi si slovenske srenje alj soseščine napravile slovenske pečate, kakor je storila „Bistriška" soseščina blizo Pliberka, — da bi si pri vaseh in pri cestah oskerbeli tablice, na kterih je zapisano slovensko in nemško ime, da bo vsaj tudi Slovenec vedel, kako je tej vasi ime alj kam pot alj cesta derži. — Prav je, da Slovenci ne jemljejo seboj v kanclije tolmačev, ki znajo nemški govoriti; presvitli cesar so tudi Slovencom podelili pravico, da se smejo in morejo poslužiti povsod svojega maternega, slovenskega jezika; naj se le gospodi uradniki, ki jedo slovenski kruli, tudi učijo slovenskega jezika, saj so za kmete tukaj, ne pa slovenski krneti zavoljo njih. — Prav je tudi, da Slovenci narejajo svoje testamente alj sporočila v slovenskem jeziku, da se ravno tako zapiše, kakor so oni sami govorili in se po njih smerti z njihovim posestvom in denarjem ravno tako godi, kakor so oni na smertni postelji zaOkazali. — Prav bi bilo, da l)i se zastran mož, ktere mislijo voliti, spogovorili, koga mislijo voliti; naši nasprotniki so to reč tako osnovali, da nam bo vselej spodletela, ako terdno in kakor en mož ne stojimo; Slovence so k Nemcom tako pritaknili, daje Nemških volivcov vselej veliko več. — Slovenci! glejte, koliko lepih reči že imamo! Glejte inv prizadevajte si, da dobimo, kar nam ,še manjka.
*	Iz slov. Štajera. Ker je bilo unokrat v „Prijatlu" in v „Danici" povabilo, da bi se kdo Jirsikove dogmatike podstopil in jo poslovenil, toraj naznanim, da sem pri volji, z novim letom tega dela se lotiti in imenovano dogmatiko po hrovatskem prevodu posloveniti. Ako bi se pa kteri rodoljubov tega dela že po izvirnem češkem spisu lotil bil, prosim, naj to berž v „Prijatlu" alj v „Danici" naznani, da nepotrebnega dela ne bo. — Pri volji sem, to delo Družtvu sv. Mohora v prid storiti.	M. Vr. kaplan.
*	Iz Gorice. Dotiskan je vender enkrat pervi slovenski Koledar v Gorici, od kterega ravno zato večkrat govorimo, ker je za Gorico pervi sicer, pa tudi zadosti reven, prava podoba revnih naših Slovencov, vsaj Goriških. Naj se le piše in govori, kar koli, da Slovencom na Goriškem rožice cvetejo, da se jim daje, kar pravica terja, da se jim tu pa tam od uradov tudi v maternem jeziku dopisuje, in kaj jaz vem še kaj; ali pri vsem tem so vender le in ostanejo revčeki. Svitati se je začelo, pa nič druzega; pride li po tem
tudi beli dun ? Ali pa morebiti se jim bo godila, kar pred nekimi leti s lukajšnim talijanskim časnikom Aurora? Vganiti ni lahko. Tadaj: naš Koledar je pervič zadosti reven, ker je le iz talijanskega prestavljen v borno slovensko obleko, in nima ne enega samostavnega sostavka. Vsi pa pravijo, da je Calendarijo per 1862, pubblicato dali' i. r. Societa agraria di Gorizia letos vbožec, in ko bi ne bilo žlahtnega g. KI ar en o i ni-ta, kteri je vse sostavke sam spisal, kakor sem slišal, bi mu bilo morebiti odklenkalo. Vbožec pa kako bo dru-zega obogatil? — Reven je vdrugič zato, ker tudi vsega tega ne obsega, kar talijanski. Ne vem, kaj so mislili, kteri so to reč vredo-vali, da se ni tudi v slovenskem koledarji podal izpisek iz zapisnika velike seje Goriške kmetij ske družbe; morebiti našim Slovenoom ni treba vedeti, kaj naša kmetijska družba dela, sklepa itd.? Bog si ga vedi, kaj mislijo ti gospodje. Tudi še drugih reči v njem pogrešamo, ki so pa vender v talijanskem. Kdor ima oba v rokah, bo koj v astronomiškem delu mnogo razlik zapazil med obema, posebno pa na koncu, kjer bo v slovenskem prevodu zastonj iskal, kar je v tem času gotovo dokaj potrebno vedeti od vožnje po železnici, kdaj vozovi prihajajo in odhajajo itd. Jaz vsaj menim, da niso sami Lahi tisti, kteri se pri nas po železnici vozijo- Druzega ne pristavim. Morebiti bo tudi to komu že preveč. Pa kaj hočem? TakojelAkose pove, kje kaj manjka, se zamore vdrugič bolje napraviti. Lahko bi se tudi še to grajalo, da je bil talijanski Calendario natisnjen konec novembra, slovenski pa še le konec decembra. Lah je povsod pervi, pa Slovenec za njim. Pa povejmo tudi še njegov obsežek: ima namreč to, kar vsaka pratika, in pa zraven tega še a) kmetijsko pratiko, ktera kaže dela na polji za vsak mesec posebej, h) soinnje po Goriškem in sosednih deželah, c) pet sostavkov, ki govorijo 1. od novih ali cintijskih sviloprejk, 2. od bolezni navadnih sviloprejk, 3. od astramontane in njene čudne moči, 4. od žvepljenja bolnih tert, in pa 5. od hmelja. Natisnil ga je Paternolli, ali da bolje rečem, pervo polo Seitz, druge Paternolli. Naš pervi Goriški koledar ima tudi svojo zgodovino! —
*	Na Kozjem. V slovenskem delu štajerske zemlje mila slovenščina lepo napreduje. Že imamo dve slovenske čitavnici: v Mariboru in v Celju. Imamo srenjskih županov, ki vse svoje pisarne opravila obrav-nujejo po slovensko. Da pa vidite, kako naša slovensčina svoje pravice dobivlja tudi po uradnijah ali kanclijah, Vam naznanim tole: Vložil sem pri tukajšni c. k. sodniji dve vlogi v slovenskem jeziku, in čujte! obe ste bile tudi rešene sopet po slovensko. Ni toraj res, kar se tako rado terdi, da naš jezik ni še za kanclijo, oh je, gotovo je, če ga le vradniki prav znati hočejo.. Naš okrajni predstojnik g. Beseljak so nam blagovoljno obljubili, vsako slovensko vlogo rešiti tudi po slovensko. Bog jih živi!
*	Iz Celja. Tudi v Celju imamo slovensko čitavnico. Pravila nam je slavno deželno poglavarstvo že poterdilo. 2. februarja jo bomo slavno odperli. Nadjamo se obilno družnikov, posebno pa duhovnikov, Ju, kakor povsod, tudi tukaj podpirajo domačo, narodno svetinjo.
Slava našim duhovnikom! — Ali in kdaj bote tudi v Celovcu tako slovensko čitavnico napravili? Mislim, da bi bila to potreba in sreča za gospode uradnike, ki imajo tudi po Koroškem dosti s Slovenci opraviti. Nate! pravila naše čitavnice, da veste ob svojem času tudi Celovško čitavnico po njih osnovati.
Pravila
narodne čitavnice v Celju. §.1. Namen čitavnice je:
a)	Čitanje časopisov in knjig, pisanih v slovanskih, pa tudi v drugih jezikih.
b)	Razveseljevanje v besedah, v plesu, v igrah i. t. d.
Ne vtika se tedaj družtvo v nikake politiške zadeve. §. 2. Kdor želi v družtvo stopiti, naj se oglasi osebno ali pismeno ravnatelju. Ravnatelj to družtvenemu odboru javi, in odbor po večini glasov o prijetju odloči; odbor ima tudi pravico po dveh tretjinah glasov pravega člena iz družtva izklenuti.
§. 3. Pristopnina za vsakega člena iznaša 1 forv celoletna pri-plača, ktera se vsaki mesec naprej polaga, pa 12 for. a. v. §. 4. Pravice družtvenikov so sledeče:
1.	da čitajo časopise in knjige po družtvu pripravljene, ter da obis-
kujejo vsakoverstne veselice, kakor: besede, plese, igre i. t. d.
2.	da po določenem redu prijemajo časopise in knjige za domače čitanje.
3.	da želje, nasvete in pritožbe svoje v posebni, za to vedno pri-
pravljeni knjigi oznanujejo.
4.	da smejo tudi izobražene ptujce v čitavnico vpeljevati.
§. 5. Vsaki družtvenik se mora zvesto ravnati po družtvenih pravilih in drugih naredbah, ktere bi odbor za potrebne spoznavši ustanovah
§. 6. Namenjeni odstop se ima ravnatelju 3 mesce naprej pismeno na znanje dati. Kdor po prijaznem dvakratnem pismenem opominu ne plača, iina se iz družtva izbrisati, ter ima plačati za ostali dolg in še za 3 mesce naprej od dneva, kterega je bil izbrisan.
§. 7. Za oskerbljenje družtvenih opravil in premoženje izberajo vsi članovi v velikej skupščini za ene leto 7 odbornikov, izmed kterih si odbor sam izvoli ravnatelja, podravnatelja, tajnika in blagajnika.
§. 8. Ravnatelj, in ako on bi ne mogel, na njegovem mestu podravnatelj ravna po pravilih družtva, sklicuje skupščine in odborove seje, vodi razprave, podpisuje vse družtvene pisma in zapisnike, in zastopa družtvo v zunanjih zadevah.
§. 9. Tajnik podpira ravnatelja v vseh zadevah, piše zapisnike v zborih in sejah, in podpisuje vse družtvene pisma in zapisnike.
§. 10. Blagajnik prejemlje vse dohodke, izplačuje po ukazih podpisanih od ravnatelja in tajnika, ter je odgovoren za družtveno premoženje. Vsake 3 mesce ima račun z vsemi dokazi predložiti odboru, kteri ga ima pregledati in po okolnostib poterditi ali popravili, in skupščini ima predlagati preteklega leta račun.
§.11. Vse odborske opravila so brezplačilne.
§. 12. Odbor se shaja vsaki mesec navadno enkrat; vse važniše reči imajo se izpeljevati po sklepih odborovih.
Za veljavnost sklepov morajo vsi odborniki nazoei bili. Manj važne opravila odločuje ravnatelj s tajnikom, ter ima odločbe in raz-logo pervi seji odborovi predložiti.
§. 13. Vsako leto se imajo mesca decembra vsi članovi pozvati v veliko skupščino; razun tega ima se na zahtevanje polovice družveni- -kov najdalj« v 14 dneh po izročeni pismeni želji sklicati izredna skupščina.
§. 14. Z razglasom skupščine fma se oznaniti tudi dnevni red. Skupščina se začenja z govorom ravnateljevim, tajnik priobčuje kratek pregled vseh opravil in stanje knjižnice, in blagajnik podlaga račun preteklega leta. Skupščina izbera tri družtvenike, kteri niso bili preteklega leta odborniki, da pregledajo in po okoljnostih poterdijo ali popravijo račune. Vsaki družtvenik ima pravico nove nasvete, kakor tudi premembo pravil predložiti. Pružtveniki ne smejo namestnikov pošiljati v skupščino. Zapisniki skupščine imajo se po ravnatelju, tajniku in dveh neodbornikih podpisovati.
§. 15. Nazoče pravila more premeniti vsaka skupščina, vender le če ste dve tretjini pričujočih za premembo.
§.16. V vseh skupščinah in sejah odborovih odločuje večina pričujočih glasov, razun zadev omenjenih v §. 15 in §. 17. Ako bi bilo enako število glasov, odločuje glas ravnatelja. Kdor ni nazočen, povdaja se s tem odločbi večine.
§. 17. Ako bi družtvo nehalo, odloči o vsem družtvenem imetku občna skupščina s dvema tretjinama nazočih družtvenikov.
V Celju mesca novembra 1861.
Duhovske zadeve.
*	Kerška škofija: Čč. gg. so imenovani fajmoštri: Pol a k Matevž v št. Ilju pri Dravi, Aleš Mik. v Ločah, Jančko Jakob v Galiciji, Pucher Viktor v Libeličah, Krainer Valentin v Sirnici. Za provizorje pridejo čč. gg.: Jereb Jožef na Dobrič, Sternad Fridrih v št. Jurj pri Strasburgu, Rieder Janez v Hribe. Za pridigarja in korvikarja v Celovcu pride č. g. Pucher Ferdinand, duh. svetovavec in mestni fajmošter v slovenjem Gradcu. C, g. Markovic Matevž pride za kaplana v št. Štefan pri Trušnjah. C. g. Buher Janez je pen-zioniran; umeri pa je č. g. prošt in fajmošter v Hribah, Spitzer Primož R. I. P.
*	Goriška nadškofija: Izvoljeni in poterjeni so častni kanonici sledeči v. v. č. č. gospodje: Juvančič Martin, fajmošter in dekan v Ločniku, Tirintelli Peter fajmošter in dekan v Fiumičelli, Tu ni Jožef, fajmošter pri sv. Ignacii v Gorici inžl. Dottori Janez, ital. pridigar in festival-kaplan v Vermi-gliani pri Ronkah. — C. g. Sessich Anton je začasno katehet na goriški realki in č. g. Kafiol Štefan uči v normalnih šolah kerš. nauk v slov. jeziku, — C. g. Polk Janez je kaplan in učitelj v Devinu.
*	Ljubljanska škofija: Č. g. Sajovic Franc pride la kaplana v bohinjsko Bistrico. Umeri je č. g. Bertoncelj Primož, farni vikar v pokoji. R. I. P,
*	Lavantinska škofija: Visokoč. g. Dr. Jožef Ulaga je imenovan prisednik pri zakonski sodniji.
Odgovorni udaj. ia vredn. Andr. Einipieior.— N»ti»nU Janet Leon v Celovca.