Poštnina plačana v gotovini Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70% Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177 PODUREDNIŠTVO 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646 Letna naročnina, Italija Lir 26.000 Letna inozemstvo Lir 40.000 Letna inozemstvo, USA dol. 30 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 { Leto XXXVII. - Štev. 13 (1844) Gorica - četrtek, 28. marca 1985 - Trst Posamezna številka Lir 600 Vzljubil je svoje in ljubil do konca Lakota V ddlftCIŠIlji drUŽbl V liturgičnem ali cerkvenem letu je prav posebna doba, v kateri Cerkev pred našimi očmi razgrne vse vsebinsko in življenjsko bogastvo velikonočne skrivnosti ter jo prav plastično predstavi naši veri, da nas spodbudi, da bi to skrivnost bolj zaživeli. Ta doba obsega velikonočno tridnevje, ki se nadaljuje v velikonočnem času. Sveto tridnevje Gospodovega trpljenja in vstajenja je pred nami kot vrhunec vsega liturgičnega leta. V teh dneh želi bogoslužje, kolikor je največ mogoče, obnoviti, ponazoriti dogodke zadnjih dni Gospodovega življenja, da bi jih vsak dan v prisrčni notranji povezanosti s Kristusom znova doživljali. Velika noč (prehod v novo življenje) se mora obnoviti v naših srcih, v našem življenju in ne samo v zunanjih obredih in simbolih. Velikonočno tridnevje Gospodovega trpljenja in vstajenja se začne z večerno mašo na veliki četrtek in sklene z večernicami nedelje Gospodovega vstajenja. Velikonočno tridnevje ni priprava na veliko noč, temveč je, kot pravi sv. Avguštin, tridnevje Kristusa »križanega, pokopanega in vstalega«. Ta edinost slavljenja na-glaša enotnost skrivnosti, ki jo obhajamo: V Kristusovi veliki noči sta smrt in vstajenje neločljivo povezana med seboj. Novo življenje izvira iz odrešenjske smrti. Z večernim bogoslužjem velikega četrtka se prične velikonočno tridnevje. Z besedo, znamenji in dejanji izpovedujemo in priznavamo osrednjo skrivnost krščanske vere. Praznujemo začetek evharističnih slavij, začetek novozaveznega duhovništva, bratske skupnosti, bratskega služenja. POSEBEN DAR Kristus nas neizmerno ljubi. Zato nam je pri zadnji večerji, pred svojim odhodom s tega sveta, dal poseben dar, ki naj bi nas spominjal na to njegovo ljubezen in po kateri bi mogli prejemati vsi ljudje do konca časov polnost ljubezni in življenja. Bolj kakor kadarkoli prej je Kristus pred odhodom v trpljenje slišal prošnjo svojih učencev: »Ostani z nami!« (Lk 24, 29). Njegova neizmerna ljubezen, podprta z božjo vsemogočnostjo, je postavila čudež stalne božje navzočnosti med nami. Vzel je v svoje roke kruh in pod njegovo podobo »skril« sebe: »To je moje telo, ki se daje za vas.« Vzel je vino in pod to podobo »skril« svojo ljubezen: »To je ke- lih moje krvi nove in večne zaveze, ki se za mnoge preliva v odpuščanje grehov.« In še je naročil: »To delajte v moj spomin!« Pri evharističnem slavju velikega četrtka naj bi spet na novo dojeli, da »presveta Evharistija obsega ves duhovni zaklad Cerkve. Kristusa samega, naše velikonočno jagnje in živi kruh, ki s svojim mesom po Svetem Duhu oživljenim in oživljajočim, daje ljudem življenje; tako jih vabi in navaja, naj obenem z njimi darujejo sami sebe, svoja dela in vse stvarstvo.« Po Evharistiji sega Kristusovo odrešenje v življenje vseh ljudi vseh časov in krajev zgodovine. UMIVANJE NOG — SLUŽBA BLIŽNJEMU Uvod v glavni dogodek velikega četrtka — postavitve Evharistije — je umivanje nog. Zato nam tudi evangelij večerne maše govori, kako je Kristus pri zadnji večerji umil apostolom noge in dal novo zapoved ljubezni. Umivanje nog so opravljali samo sužnji, in to tuji sužnji. Za izraelskega sužnja se to ni spodobilo. Evangelist Janez govori o vzvišeni Jezusovi osebi, ki dobro ve, od kod prihaja in kam gre ter ima popolno oblast nad svojim življenjem. Kristus sam pa potrjuje, da imajo njegovi učenci prav, ko ga kličejo »Učenik« in »Gospod«, saj to v resnici je. Vendar pa Jezusa dejstvo, da je učenik, nikakor ne odvezuje, da ne bi umil nog učencem. Nasprotno, prav to je razlog, da jim jih umije. Za njim bodo učenci prevzeli to službo. Na njem morajo videti, kako naj jo opravljajo. Jezusovo gospostvo ni v nasprotju z umivanjem nog. Sam je tudi večkrat označil resnično podobo krščanskega gospostva z besedami: »Kdor je največji med vami, naj bo kakor najmanjši, in predstojnik kakor strežnik« (Lk 22, 26). Obred umivanja nog na veliki četrtek nas ponovno obvezuje k vsakdanji ljubezenski službi bližnjemu. Posebno pa nam ta obred pomaga razumeti vprašanje o vlogi duhovnika v cerkvenem občestvu. Tudi duhovnik more reči: Ime( nujete me duhovnika; in prav imate. To tudi sem. Toda prav moje posvečenje me obvezuje, da vam »umivam noge, strežem, služim«. Torej ne služba brez posvečenja in tudi ne posvečenje brez službe, temveč služba po posvečenju in zaradi posvečenja. FRANCE ORAŽEM Obisk slovenske Mendle i Rin Prejšnji teden je bila slovenska delegacija spet na delovnem obisku v Rimu, kjer je imela vrsto pomembnih političnih srečanj za dosego zakonske zaščite. V senatu se je srečala s posebno ustavno komisijo, ki pripravlja zakon za slovensko manjšino na podlagi obstoječih osnutkov (SSk-PPTT, PCI, iPSI in DC). V delegaciji so bili Andrej Bratuž (SSk), Stojan Spetič (PCI), Aljoša Volčič (PSI), Marija Fer-letič (SSO), Boris Race (SKGZ) in za videmsko pokrajino Mario Gariup, Viljem Černo in Pavel Petricig. V komisiji senata pa so bili: predsedujoči sen. Garibaldi (PSI) ter člani senatorji Beorchia in Pavan (DC), Gherbez in Taramelli (PCI), Brugger in Fontanari (SVP). Slovenska delegacija je senatorjem zelo izčrpno prikazala glavna vprašanja, na katerih naj bi temeljila zakonska zaščita in ki iso za slovensko manjšino osnovnega pomena. Člani delegacije so posebej komisiji predočili zahtevo in potrebo po enotni obravnavi slovenske manjšine na celotnem ozemlju, kjer živimo Slovenci, to je v tržaški, goriški in videmski pokrajini. Poudarili so nadalje pomen globalnosti, saj mora ta zaščita temeljiti na skupnosti vseh vprašanj, ki zadevajo manjšino. Nadalje so obrazložili Problem rabe jezika v uradnih oz. javnih odnosih, orisali so gospodarske in socialne potrebe, posebej v zvezi s potrebo po ozemeljski ohranitvi, ki mora biti eden od temeljev manjšinske zaščite. V nadaljevanju so prikazali probleme šolstva in kulture, predstavili pa so tudi zgodovinsko in sploh nacionalno tematiko Slovencev v njih duhovnem razvoju. Prikazali so tudi resnično stanje Slovencev v videmski pokrajini, 'katerim razni krogi osporavajo enako in pravo zaščito. Senatorji so nato postavili vrsto vprašanj in želeli pojasnila od članov delegacije. Nekateri izmed njih so tudi potegnili primerne zaključke in s tem pokazala, da pravilno doumevajo celotno manjšinsko problematiko. Delegacijo slovenske manjšine v Italiji je v Rimu sprejel tudi vsedržavni tajnik PCI Alessandro Natta na osrednjem sedežu stranke. Razgovor je potekal o glavnih vprašanjih slovenske manjšine in njenih pričakovanjih. Natta je zagotovil podporo svoje stranke in poudaril, da že predolgo vsa zadeva čaka na rešitev. Slovenski predstavniki so se v poslanski zbornici sestali s predlagateljem zakonskega osnutka za zaščito slovenske manjšine s strani Proletarske demokracije (DP) posl. Russom. Tudi on je podčrtal pripravljenost svoje stranke pri reševanju celotnega manjšinskega*’ arašanja. (Pogosto pridejo osebe in mi rečejo: »Tukaj imate moj prispevek za lačne po svetu. V mladosti smo bili lačni, zato vem, kaj je lakota.« Navadno gre za osebe, ki imajo danes le najnižjo penzijo, a si od nje odtrgajo, da dajo za lačne. Lakota je res huda stvar. Najbrž pa je stara 'kot človeštvo. Saj nam o njej pripovedujejo že prve knjige Stare zaveze. Vsi poznamo zgodbo o Egiptovskem Jožefu, ki je stara že štiri tisoč let. VZROKI ZA LAKOTO Vzrokov za lakoto je več. Največkrat trdimo, da so krive slabe letine: povodnji, toča, suša, kobilice in podobno. Gre za naravne pojave, ki so zlasti v preteklosti bili krivi za lakoto in pomanjkanje tudi v današnjem razvitem svetu, kot priča zgodovina. Ti naravni pojavi so vzrok pomanjkanju in lakoti tudi danes v deželah nerazvitega sveta. Tako vsesplošno govorimo o suši, ki je prizadela razne dežele v Afriki, tako Sahel, Etiopijo, Mozambik. V suši vidijo glavni vzrok za lakoto v teh deželah. Toda ali je res, da je le suša kriva za lakoto v teh deželah? Ali niso ikrivi tudi ljudje sami? SOKRIVDA LJUDI Vprašanje je na mestu. Mimogrede ga je omenil predsednik Pertini v svojem novoletnem nagovoru na italijansko ljudstvo. Dejal je, da se že dolgo ponavlja trditev, da vsak dan umre zaradi lakote 40 tisoč otrok. In vendar prihaja v tiste dežele iveliko pomoči iz celega sveta. Kako da se nič ne obrne na boljše? V letošnjem postnem pastirskem pismu je sv. oče Janez Pavel II. posvetil posebno pozornost lakoti v svetu. Toda tudi on je opozoril, da niso samo naravne nesreče krive lakote na svetu: »Gotovo so naravni vzroki, neugodni vremenski pogoji in dolgotrajne suše trenutno še neizbežni. Toda te posledice bi lahko bile pogosto mnogo lažje, če bi jim ljudje ne dodajali svojih napak, včasih tudi 'krivic. Ali res skušamo storiti vse, da bi vsaj delno omilili posledice vremenskih katastrof in zavarovali pravilno in hitro porazdelitev življenjskih potrebščin in drugih dobrin?« Papež je svoje prepričanje oblekel v vprašanje, toda lahko bi tudi naravnost povedal, da so v marsikaki deželi, kjer trpijo lakoto, ljudje večji krivci kot suša ali povodnji. Za papežem in predsednikom Pertinijem so namreč spregovorili nekateri misijonarji, ki poznajo položaj na kraju samem. Ti so izpričali, da so lačnemu ljudstvu velikokrat krivi tudi njegovi voditelji zaradi korupcije. Dobljene dobrine namesto lačnim prodajajo po mestih za drag denar. ZGREŠENA GOSPODARSKA POLITIKA To drži posebno za tiste afriške države, kjer so se vgnezdili marksistični režimi. Takšni režimi imajo 'kot svojo prvo nalogo, da nasilno spremenijo dotedanji patriarhalni način življenja in obdelovanja zemlje. Ljudi silijo v kooperacijo, v zadruge, v kolektivno gospodarstvo, na kar niso pripravljeni. Tradicionalne oblike gospodarstva propadejo, nove pa ne poženejo, pritisne še suša in lakota je neizbežna. Bral sem o Gornji Volti. Ljudje tam računajo s sušo, ki pride vsako toliko let. Zato so v preteklosti imeli vedno zaloge živeža za leta »suhih krav«. Podobno kot je napravil Egiptovski Jožef. Toda vlada je s svojimi reformami preobrnila dotedanji red in zalog sedaj ob suši ni. Podobno je z drugimi državami v Afriki. Poleg tega so ljudje tudi sami krivi: neusmiljeno izsekavajo gozdove za drva za kurjavo. Posledica je, da se puščava širi vsako leto bolj. K temu dodajmo še, da marksistični režimi pretrgajo zveze z zahodnim svetom in se naslanjajo na Sovjetsko zvezo in na Kubo. Ti dve državi pa pošiljata orožje namesto hrane in vojaške svetovalce namesto gospodarskih izvedencev. Orožje morajo plačati v dolarjih. Tako gredo poslednji dolarji za orožje namesto za hrano lačnim. In še ena nevarnost je pod takimi režimi in sicer ta, da pomoč, ki prihaja od zunaj za lačne, ne gre lačnemu ljudstvu, temveč režimskim ljudem. To so opazili zlasti v Etiopiji. Vsled tega skušajo mednarodne organizacije same razdeljevati pomoč prizadetemu prebivalstvu. Povsod pa tega vladni organi ne dopuščajo. POBUDA ITALIJANSKEGA PARLAMENTA Po dolgotrajnih debatah je rimski parlament odobril 1900 milijard lir za pomoč od lakote prizadetim deželam. Vsoto je treba uporabiti v 18 mesecih. Upravljanje sklada bo poverjeno posebnemu podmi-nistru. Številni italijanski časopisi se sedaj vprašujejo, kako bo ta pomoč uporabljena. Možnosti je več, ker parlament ni določil, kako naj se denar razdeli in uporabi. Pametni se zavzemajo, da bi se vladni zastopnik naslonil na italijanske misijonarje in misijonske delavce, ki imajo največ izkušenj na terenu. Tudi z njihovo pomočjo naj bi izdelali konkretne programe, kako uporabiti omenjeni sklad ne samo za trenutno lajšanje lakote, ampak še bolj za uspešne in pametne naložbe v gospodarske pobude. Voditelj goriškega misijonskega urada don Baldas, ki ima v tem oziru dokaj izkušenj v Slonokoščeni obali in v Gornji Volti (Burkina Faso) pravi: »Odločitev rimskega parlamenta 'je vsekakor treba pozdraviti... Vendar bo pobuda uspela, če se bo poseglo z manjšimi načrti, ki bodo odgovarjali potrebam domačinov, potrebam, ki se spreminjajo iz kraja v kraj. In kdo pozna take potrebe bolje od misijonarjev in prostovoljcev v Tretjem svetu? Oni lahko nakažejo pot, ki naj se ubere, da se izogne silno visokim izdatkom za državno birokracijo.« Pomisleki o birokraciji so na mestu, ker mi je pravil neki afriški misijonar, kako so v glavnem mestu neike afriške države zapravljali denar, ki ga je OZN določila za gospodarske pobude v tisti državi. (Ne izdam ne imena misijonarja ne države, ker me je misijonar prosil, naj tega ne povem.) Kjer so ljudje, tam so človeške napake, pravi star pregovor. Napake nam ne smejo jemati ne poguma ne velikodušnosti, da bi še naprej ne pomagali potrebnim. Truditi se je pa treba, da bi takih napak bilo čim manj in bi pomoč bila čim bolj uspešna. Takšno garancijo še najbolj dajejo karitativne in dobrodelne ustanove, predvsem misijonarji. K. H. Mednarodno srečanje mladine s sv. očetom Lani na praznik Kristusa Kralja je sv. oče povabil mladino vsega sveta na srečanje v Rim in siicer v soboto 30. marca in na oljčno nedeljo. Papeževo vabilo je našlo ugoden odmev. Udeležbo je napovedalo 150.000 mladih ljudi. Prišli bodo iz 60 različnih dežel, od Aljaske do Daljnega vzhoda. Iz Španije jih bo prišlo 20 tisoč. Iz socialističnih držav vzhodne Evrope je napovedanih pet tisoč mladih. Srečanje se bo vršilo pod geslom: Kristus je naš mir. V soboto se bo zbrala mladina na trgu sv. Janeza v Lateranu. Srečanje bo trajalo od 16. ure do 19.30. Prisoten bo sveti oče. Najprej se bodo predstavile posamezne skupine, nato se bo začel dialog s papežem. Na programu so tudi pričevanja, petje in plesi. V večernih urah se bo mladina porazdelila v deset rimskih cerkva po jezikovnih skupinah. To bo molitveno srečanje, ki ga bodo vodili kardinali, nadškofje in škofje. Nočno češčenje bo v treh bazilikah: v Lateranu, pri Mariji Veliki in pri Sv. Pavlu zunaj obzidja. Zjutraj ob šestih se bodo iz prej omenjenih bazilik razvile procesije, ki se bodo sešle na Trgu sv. Petra. Na oljčno nedeljo ob 9.30 bo papež blagoslovil oljke, nakar bo sledila sv. maša. Kje bodo ti mladi ljudje nastanjeni? Prostor bodo dobili po hotelih in penzi-jonih, potem v nad sto redovnih hišah. Številne družine bodo sprejele brezplačno mlade ljudi, ki nimajo zadostnih finančnih sredstev. Vsi ne bodo našli prostora v Rimu. Stanovati bodo morali celo 80 km proč. Braziliji, v Uruguayu in v raznih afriških državah. Tudi Pinochet v Cilu bo moral oditi prej ali slej. Glede levih diktatur, ki se navdihujejo ob marksizmu-leninizmu in se opirajo na eno samo komunistično stranko, povezano s Sovjetsko zvezo, je drugačna muzika. Čeprav je danes že kakih trideset takih režimov, se še ni zgodilo, da bi opoziciji uspelo obnoviti demokratično življenje. Leve diktature so nezamenljive in nihče ne more predvideti, kdaj jih bo konec.« Ali si bodo Italijani izvolili levo diktaturo po 40 letih demokracije? Vse je možno, kakor je bilo možno, da so leta 1921 pristali na desno diktaturo fašizma. Toda zavedati se morajo, kaj jih potem čaka. Desne in leve diktature Revija »Mondo e missione« razlaga značaj diktatur v sedanjem svetu takole: »Na svetu imamo diktature, ki jih lahko nazivamo desne in leve. Zgodovina zadnjih štirideset let, posebno še zgodovina Tretjega sveta, priča, da »desne diktature«, kakor koli so nasilne in zatiralne, padejo, ko med ljudstvom dozori opozicija, ki prisili diktatorje, da se poberejo, generale, da se umaknejo. Prisostvovali smo zatonu številnih vojaških diktatur, npr. v Španiji, na Portugalskem, v Grčiji, v Argentini, v Občinske volitve na Koroškem Od skupno 387.000 volilnih upravičencev je volilo 321.000 občanov. Mandatna doba traja šest let. Največ glasov je požela avstrijska socialistična stranka, tj. 46,5 % (—3,4), druga je Ljudska stranka z 12,5% prejetimi glasovi (+1,9), tretja je lista svo-bodnjakarjev, ki je desničarsko usmerjena, samostojne liste so dosegle 8,9 % glasov, komunisti pa komaj 1,5 %. Deželni predsednik socialist Wagner je po volitvah izjavil, da očitno volivci niso nagradili tistih, ki zagovarjajo strpne narodnostne odnose na Koroškem, kar napoveduje zaostritev nemških večinskih strank do slovenske manjšine. Samostojne slovenske liste so v 22 občinah narasle za 300 glasov in ohranile svojih 44 občinskih sedežev; na področju južno od Vrbskega jezera so izgubile nekaj občinskih mož, pa zato izgubo drugod nadomestile. V Borovljah je požela velik uspeh nova volivna skupina, ki se je postavila v opreko do dosedanjih strank in postala druga najmočnejša v občini (tudi Slovencem je odvzela nekaj glasov), v Beljaku, Celovcu in drugih okrajnih mestih pa so si enega ali več sedežev priborile tako imenovane liste zelenih za zaščito okolja. Govoriti z Bogom je pomembnejše kot govoriti o Bogu (sv, Avguštin). Stran 2____________________________ KATOLIŠKI GLAS 28. marca 1985 - Leto XXXVII. - Št. 13 Tragične posledice uzakonjenega splaua Kočevje - Titov oaiboli krvavi zločin Profesorica Vanja Kržan nadaljuje svoja razmišljanja o strahotnih posledicah uzakonjenega splava. V »Družini« št. 11 pravi med drugim: Tvegane nosečnosti so redke in niso vsakdanji pojav. Prav vsakdanji pojav pa postajajo splavi zaradi kopice drugih razlogov: alkoholizem očeta, morda tudi matere ali obeh; nosečnost mladostnic, celo štirinajstletnih deklic; popolna neosveščenost in nepoučenost, ki enači ljubezen z zadovoljevanjem spolnih nagonov; stanovanjske razmere ne le mater samohranilk, temveč zlasti mlajših zakoncev, ki si kljub dvema plačama ne morejo pristradatl in prigarati stanovanja; velika zadolženost, če zakoncema le uspe priti do nekaj kvadratnih metrov, ter s tem v zvezi neprestano pritrgovanje; suha denarnica že kmalu po plačilnem dnevu, tako da je treba za enega ali dva otroka že preštevati denar za — mleko in kruh. SPLAV, IZHOD IZ STISK? Javnost je zato vsak dan bolj prepričana, da je splav izhod iz vsakovrstnih stisk, nadomestilo vzgoje za ljubezen pri mladini, sredstvo za reševanje gmotnih težav v družinah. Javnost zato vsak dan bolj sprejema splav kot izraz človečnosti in napredka. Ali ne uvidimo, da v teh primerih — še toliko bolj kot pri tveganih nosečnostih — sploh ne bi smeli pomišljati med splavom in otrokovim življenjem, temveč najti tretjo pot, ki ohranja spoštovanje do življenja, človečnost in plemenitost posameznikov in družbe, kar naj bi bili temelji vsake napredne družbene ureditve. Splav je namreč naj preprostejša, najlažja, najbolj brezbrižna in skrajno neodgovorna rešitev, ki zavestno zapira vsako tretjo pot. Prav iskanje te poti bi moralo biti izziv socialni in gospodarski politiki, izziv posameznikom, izziv vzgojnim prizadevanjem za mladino. Propagiranje splava pa preprečuje družbi, da razvija svojo humanost, preprečuje posameznikom, da bi postali prebujeni in odgovorni, krati mladini pravico do srečne mladosti in do vzgoje za odgovorno starševstvo. Tako z odpravljanjem sprožimo plaz drugega zla in se zapletamo v čedalje več napak, ki so nam vse prej kot v čast. IZGOVORI ZA SPLAV Ko smo utemeljevali splav zaradi posilstva ali zaradi psihičnih motenj matere ali njenega zdravstvenega stanja, smo se nevede izrekli tudi za smrt vsem otrokom, ki niso zaželeni, vsem, katerih matere so živčne, vsem, ki načenjajo zdravje in lepoto teles svojih mater. Skoraj ni več razloga, ki bi govoril proti splavu. Vzrokov za splav moremo slišati toliko, kolikor je žena, ki jim postaja splav vsakdanja praksa sodobnega načina življenja in urejevanja rojstev. Skoraj smo odpravili vzroke tako imenovanega terapevtskega splava, ko je bilo v nevarnosti življenje matere, toda kdo se bo mogel spoprijeti s tolikimi drugimi, ki se vsak dan na novo pojavljajo? »Če ne grem odpravit, bom imela pokvarjene počitnice,« »rodila bi, če bi vedela, da bo fantek,« »zidamo, zdaj ni časa za otroka,« »kupujemo nov avto, otroka nismo predvidevali,« »tako sva še mlada in hočeva še malo uživati.« Verjetno je uzakonitev splava odpravila ilegalni splav, toda hkrati je odpravila vse moralne pomisleke do splava in utemeljila kakršenkoli razlog. Ko smo hiteli na pomoč ženam, ki so se v stiskah zatekale k ilegalnemu splavu, smo potegnili za seboj vse tiste, ki so do takrat omahovale, še imele pomisleke, še tehtale razloge. Zdaj so vsi pomisleki odpravljeni, vsi razlogi so odpadli. Odpravili pa nismo žrtev, ki so tokrat množične. Ali je to naša človečnost? Je to naša vzajemnost z vsemi zatiranimi in stiskanimi, z vsemi, ki jih stiskajo močnejši? Ali ni zagovarjanje splava odločanje močnejših, ki pravico do življenja podrejajo lastni presoji in jo spreminjajo v dopustno ali nedopustno? Zakaj potem še govorimo o pravici do življenja? Nedvomno ima mati pravico do svojega telesa, toda otrok ni del njenega telesa, temveč življenje drugega človeka. Katera družba more materam »pokloniti« pravico do splava, saj razpolaga z nečim, kar ni njena last, če ne more predvidevati zlasti psihičnih posledic za ženo in teh posledic odpraviti? MORALNI ČUT UMIRA Nravni čut pri ljudeh je krhek. Če ga ne negujemo in z močno voljo ne bedimo nad njim, izgine. Uzakonitev splava po- maga pri njegovem odpravljanju, kajti v očeh ljudi postane to, kar zakon dopušča, tudi nravno sprejemljivo. Ko je bil pri nas ta zakon sprejet, sem tudi jaz domnevala, da se ne bo dotaknil tistih, ki imajo proti splavu pomisleke. Mislila sem si in z menoj vred verjetno še mnogo drugih, da uzakonitev sicer splav dopušča, matere pa v to ne siH. Novejši načini uravnavanja rojstev so prav tako obljubljali — pred nekako 25 leti — da bodo splavi domala izginili. Zdaj imam občutek, da sem bila zelo prevarana. Uzakonitev splava ni le najlažja in neodgovorna rešitev iz trenutne stiske, pač pa vaba in past za vse nepremišljene matere, ki ne marajo zamuditi priložnosti, da se še same ne bi okoristile s splavom, če že vse tako delajo. Okolje jih zaradi umetno ustvarjenega javnega mnenja pri tem podpira in jih celo navaja v tak način urejevanja rojstev. Slepi jih omama ponujene osvoboditve žene. Kakšna je cena takega osvobajanja, pa marsikatera pozneje bridko okuša, ko se vse življenje ne more osvoboditi občutka krivde in obžalovanja, če- ■ Preteklo nedeljo je sv. oče obiskal pokrajino Avezzano v Abmcih. Najprej se je ustavil pri telekomunikacijskem oddajniku »Telespazio« v Fucinu. Iz tega centra je naslovil dva poziva: enega na družbene in politične voditelje, naj odpravijo brezposelnost, na kristjane vsega sveta pa naj pomagajo k utrditvi miru na svetu. Tudi opoldansko angelovo češčenje je opravil s tega kraja. Nato se je podal k Marijinemu svetišču Pietraquario na hribu Salviano, se tam sestal s krajevnimi škofi in bil na kosilu v kapucinskem samostanu. Popoldne pa je obiskal mesto Avezzano in tam imel na odprtem mašo s pridigo. ■ Na avtocesti Turin-Piacenza blizu Ales-sandrie je policija ustavila avto, v katerem so bili trije moški in ena ženska. Pri pregledu dokumentov je eden od moških poskusil streljati, a so ga agenti prehiteli. Dva, eden 23 let, drugi 20, sta bila smrtno ranjena, voznik avtomobila, 23 let star in njegova 19-letna spremljevalka pa lažje. Preiskava je pokazala, da so bili napadalci opremljeni s puško, ročno bombo in več pištolami, s sabo so imeli uniformo letalskega častnika. Kasneje so neznanci telefonsko sporočili, da je četverica pripadala fašistični teroristični organizaciji Nar (nuclei armati rivoluzionari -oborožena revolucionarna jedra). ■ Iraško letalstvo je v Perzijskem zalivu napadlo italijansko petrolejsko ladjo »Vo-lere« s 126.469 br. r. tonami, ki pripada ladjevju Lauro. Ladja je bila zgrajena leta 1975 v Tržiču. S svojim tovorom je bila namenjena v Južno Korejo. Posadka šteje 30 oseb; v glavnem so Poljaki. Čeprav je bil tanker zadet, je lahko nadaljeval svojo plovbo, ker k sreči ni prišlo do požara. Slovenci po svetu Studia Slovenica V ZDA obstaja ustanova, ki se imenuje Studia Slovenica. Sedež ima v New Yorku in Washingtonu in že od leta 1958 izdaja važne dokumentarne publikacije, ki se tičejo slovenskega naroda in emigracije v ZDA. Zadnja publikacija, ki nam je prišla v roke, je delo prof. J. Arneža in nosi naslov »Slovenian letters by missiionaries in America 1851-1874«. Gre torej za ponatis pisem slovenskih misijonarjev kot jih je pred več kot sto leti objavljala ljubljanska »Zgodnja Danica«. Gre za pisma sobratom, domačim ali neposredno uredništvu omenjenega lista. Iz njih neposredno spoznamo, kako so doživljali misijonarji naselitev v novem svetu, težave in uspehe, ki so s tem povezane. V uvodu, ki ga je pripravil prof. Arnež, so opisani slovenski misijonarji, ki jih je bilo od Barage naprej zelo veliko. Leta 1895 so šteli Slovenci v ZDA dva škofa, 29 duhovnikov in 24 študentov teologije. Ti so skrbeli tudi za slovenske izseljence, ki jih je bilo v tistem letu že od osem do deset tisoč in so se naselili vsevprek po Sev. Ameriki. Med prvimi slovenskimi misijonarji, ki so delovali v ZDA, je bilo tudi nekaj Goričanov. Tako npr. Janez Ev. Mozetič iz Bilj, Frančišek Pavletič iz Gorice ter Janez Stibil iz Vrtovina. - B. Š. prav je popolnoma neverna. Splav kot nekaj povsem normalnega prodira tudi v miselnost zdravniškega osebja in študentov medicine. Zakoni ustvarjajo javno mnenje. Ali nam prav to javno mnenje, ki danes zagovarja in sprejema splav kot nekaj povsem normalnega, nič ne pove? In upadanje števila rojstev pri Slovencih tudi nič? Pa abortivna miselnost, ki je že sprožila detomore v svetu, ali ni sama po sebi dovolj zgovorna? Ali sploh znamo prisluhniti znamenjem časa? Omika slovenskega naroda, ki je tisočletna dediščina naših prednikov in vseh, ki so jo z ljubeznijo, zanosom in trudom zgradili v zgodovini našega naroda, se lahko kot vse drugo, hitro podre. Samo od nas je odvisno, kakšna bodo ostala »očetov naših imenitna dela«. Ali bomo našim otrokom svetil zgledi ali pa se nas bodo sramovali? Narod si bo pisal sodbo sam! Profesorica Vanja Kržan tako opisuje razmere v Sloveniji. Pri nas verjetno ni dosti boljše, saj v Trstu število splavov presega število rojenih otrok. ■ V Mesinski ožini, ki loči Sicilijo od celine, sta trčila grški in španski petrolejski tanker. Pri tem je španska ladja s kljunom močno poškodovala ves zadnji del grškega tankerja. Na njem je bilo 30, na španskem pa 34 mornarjev. En grški mornar je ob tem izgubil življenje, dva pogrešajo, šest je bilo ranjenih. Ker je pri udarcu prišlo do razlitja nafte, obstaja sedaj strah, da bodo naftni madeži onesnažili vzhodno sicilsko obalo pri Taor-mini in kalabrijsko ob Tirenskem morju, kar bi bil hud udarec za tamkajšnji turizem. ■ V Avtsriji tečejo polemike o edini jedrski elektrarni Zvventendorf, ki je že postavljena, a ne sme delovati, ker so jo volivci svoj čas na ljudskem glasovanju zavrgli. Socialisti si ves čas prizadevajo, da bi elektrarno spravili v pogon, saj so bili oni njeni pobudniki. Za njeno vzdrževanje porabi država letno 50 milijonov šilingov. Sedaj so socialisti v parlamentu dali predlog za nov referendum o tej sporni naložbi, toda bili so preglasovani od ostalih dveh strank in tako bo zaenkrat ostalo vse pri starem. ■ Kar 106 ur so tekla v Bruslju pogajanja za vstop Španije in Portugalske v Evropsko gospodarsko skupnost, pa so se, ko je vse kazalo, da je sporazum že dosežen, nepričakovano zataknila dn bila odložena do srede 27. marca. V zadnjem hipu je namreč Francija postala nepopustljiva in postavila zahtevo, da naj Španija pridela največ 25 milijonov hektolitrov vina letno (namesto 28), v vodah EGS pa lahko ribari največ 130 španskih ribiških ladij (in ne 150). Očitno je, da se je francoska socialistična vlada zakrknila, da bi si pridobila simpatije med domačimi ribiči in kmetovalci, ki se čutijo od socialistov zapostavljeni na račun drugih delovnih slojev. ■ Severnoameriški predsednik Reagan je na tiskovni konferenci povedal, da je poslal novemu sovjetskemu voditelju Gorbačovu osebno poslanico s predlogom, da bi se sestala v ZDA, ko bo prvemu to najbolj ustrezalo. Obenem je pohvalil senat, ki je sprejel sklep o nadaljnji proizvodnji medcelinskih raket ter pozval predstavniški dom, naj isto stori, ker to lahko podpre ameriško pogajalsko moč na ženevskih pogajanjih. Brez tega novega in več kot nevarnega orožja, je Reagan dejal, bi naša beseda močno izgubila na teži. Napad generala Jaruzelskega na poljske duhovnike Poljski državni voditelj general Jaruzel-ski je na pokrajinski konferenci Poljske združene delavske partije v obmorskem mestu Ščečinu vnovič kritiziral tiste poljske duhovnike, ki se po mnenju oblasti še vedno »nevredno vedejo v bogoslužnih prostorih«. Od poljskih škofov je zahteval, naj duhovnike ostro kaznujejo, saj ti s svojimi govori »zastrupljajo ozračje, se poslužujejo spolitiziranih gledaliških predstav, jaslic in drugih oblik, ki prestopajo redne okvire dušnopastirske pristojnosti«. Zaradi tega »vlada z vedno večjo nepotrpežljivostjo čaka, kdaj bo cerkvena hierarhija upoštevala zahteve, ki sta jih glede politično dejavnih duhovnikov že ponovno izrekli vlada in partija«. Na te obtožbe in grožnje je kardinal Glemp na tiskovni konferenci odločno izjavil, da bo branil napadene duhovnike. Letos v maju ise bo ves svet spominjal konca najbolj krvave dosedanjih vojn, ki jo je sprožil Hitler, končala pa se je ne samo z njegovim porazom, ampak tudi s premnogo narodno tragedijo kot posledico zmage sovjetske osvajalnosti. Tudi Slovencem je konec vojne prinesel poleg rešitve izpod okupatorjev nasilno smrt tisočerih protikomunističnih borcev, ki so bili zvijačno s strani Angležev izročeni Titovim oblastnikom. O tem govori v angleščini. tudi knjiga »Kočevje - Tito’s bloodiest crime« (Kočevje - Titov najbolj krvavi zločin). Avtor knjige je B. M. Karapandžič, ki živi v Clevelandu (ZDA), tiskana pa je bila v Miinch-nu na Bavarskem. Pisec najprej predstavi pomembnost zemljepisne lege Slovenije, omenja Churchillov načrt za zavezniški prodor skozi takoim. Ljubljanska vrata, umik slovenskih domobrancev na Koroško, njihovo izročitev Titovim partizanom in temu sledeči množični pokol v Kočevju. Dodano je tudi dokumentarno pričevanje grofa Nikolaja Tolstoja o »Celovški zaroti«. Iz njegovih navedb je razvidno, da je bila predaja slovenskih, črnogorskih in srbskih protikomunističnih čet Titovim partizanom rezultat nizkotnega dogovora med Britanci in Titovimi oblastmi v zameno, da se partizani umaknejo s slovenskega dela Koroške, ki so ga hoteli priključiti ostali Sloveniji. Po Tolstojevih besedah je bila to ena najbolj umazanih kupčij ob koncu zadnje svetovne vojne. Karapandžič zaključuje svoje pisanje z besedami: »Pri tem je važno, da je ta zločinski poboj samo majhen del množičnega pobijanja s strani Titovega režima V dneh od 5. do 8. marca je v Vatikanu zasedal Svet kardinalov za organizacijske in gospodarske zadeve Apostolskega sedeža. Zasedanja se je udeležilo 12 članov sveta (vseh je 14), predsedoval pa mu je državni tajnik kardinal Casaroli. Lani je bilo 59,67 milijard lir dohodkov, izdatkov pa kar 103,55 milijarde lir. Letošnji primanjkljaj bo predvidoma znašal 63,3 milijarde. Lanski primanjkljaj bodo skušali pokriti največ iz sklada »Petrov novčič«, ki predstavlja prostovoljne darove katoličanov po vsem svetu. Ti darovi so lani dosegli 26 milijonov ameriških dolarjev. Kar bo še manjkalo, pa bodo pokrili iz drugih sredstev ter z zmanjšanjem nekaterih upravnih in gospodarskih stroškov. Več kot polovica stroškov je lani šla za osebne izdatke: plače in pokojnine. Trenutno ima Vatikan 1.917 uslužbencev, vzdržuje pa tudi poslovanje vatikanskega radia. Zanj je Apostolski sedež lani potrošil 14,43 milijarde lir, ki pa niso vključene v redni proračun. Pojavi negodovanja ob novem papeževem potovanju Neznani storilci so iz protesta proti bližnjemu obisku papeža Janeza Pavla II. v Belgiji poškodovali kip Matere božje v Beauraingu in mu odbili obe roki. Papež namerava obiskati to Marijino božjo pot 18. maja letos. Tudi tajnik nizozemskega Sveta Cerkva Van der Zee (protestant) je mnenja, da papežev obisk Nizozemske, ki je načrtovan za mesec maj, ekumenizmu ne bo koristil. Zadnja imenovanja katoliških škofov na Holandskem da škodujejo zadevi ekumenskega gibanja. Papež je namreč za nove škofe imenoval osebe, ki skušajo spraviti v red razrvano cerkveno disciplino v posameznih škofijah ter znova vzpostaviti avtoriteto učeče Cerkve, ki je zadnje čase skoro nihče več ni poslušal. Poskusi za odcepitev vietnamske Cerkve od Rima Vietnamski nadškof iz mesta Hue Ngu-yen Kirn Dien je objavil pastirsko pismo, katero je v zvezi z napori komunističnih oblasti, ki nenehno delajo na to, da bi si ob pomoči »patriotičnih« društev Cerkev čim bolj podvrgli in jo vpregli v svojo dejavnost, končni namen pa je razširiti ateizem po vsej državi. Lani 10. novembra se je zbralo v Hanoju v Sev. Vietnamu 299 zastopnikov katoliških vernikov iz vse države ter ustanovilo odbor Zveze katoliških rodoljubov Vietnama. To je bil nov poskus, kako povezati katoličane pod krinko patriotizma. Doslej so vsi taki poskusi propadli, ker niso dobili zadostne podpore ne pri hierarhiji ne pri vernikih v Vietnamu. Zaradi jasnih namenov odtrgati vietnamske škofije od vesoljne Cerkve tudi novi od- po končani vojni. Te žrtve ne smejo biti pozabljene, z grobov pomorjenih pa je treba strgati kopreno molka, ki jih pokriva. Svetovna javnost mora zvedeti zanje ter obsoditi Tita in njegov krvavi režim.« Knjiga je bila poslana med drugimi papežu Janezu Pavlu II., predsedniku ZDA Reaganu in britanski ministrski predsednici Thatcherjevi. Msgr. Metod Pirih — novi škof v Kopru Sv. oče je imenoval za pomožnega škofa koadjutorja koprske škofije msgr. Metoda Piriha, sedanjega generalnega vikarja iste škofije. Novi škof se je rodil 9. maja 1936 v Lo-kovcu pri Čepovanu, za duhovnika je bil posvečen 29. junija 1963, svoje bogoslovne študije je dopolnil v Rimu, nakar je bil škofov tajnik v Kopru in nato duhovni vodja v ljubljanskem semenišču. Novemu g. škofu želimo obilo božjega blagoslova v novi odgovorni službi. Ekumensko srečanje na Cipru V Nikoziji na Cipru je bilo pred kratkim pomembno ekumensko srečanje — prvi sestanek poglavarjev katoliške in drugih Cerkva na Bližnjem vzhodu. Cilj je bil okrepiti bratske odnose med Cerkvami in pričati za pravo krščansko upanje. Srečanje so določale besede apostola Pavla: Za živo upanje. Načeloval mu je ku-rijski kardinal Johannes Willebrands, predsednik Tajništva za edinost kristjanov. Udeležencem je prebral poslanico papeža Janeza Pavla II. bor ni pridobil tamkajšnjih katoličanov. Ko je prišlo zastopstvo mesta Hošimin-ha (bivšega Saigona) iz Hanoja, so pripravili sestanek, na katerem je spregovoril tamkajšnji nadškof in kljub navzočnosti zastopnikov oblasti kritiziral hanojski kongres ob ustanovitvi omenjenega odbora. Izrecno je napadel odgovorne, ki so pri božji službi v evharistični molitvi izpustili molitve za papeža. Gori omenjeni nadškof Dien iz Hueja, ki je dal svoje pismo objaviti, pa je duhovnika svoje škofije, ki se je udeležil kongresa v Hanoju, suspendiral od opravljanja bogoslužnih opravil. Oblast je na to odgovorila z dolgimi zaslišanji. ★ Cistercijani v Etiopiji V tej državi, ki ima marksistični režim, živi 60 cistercijanov s slovesnimi zaobljubami, 27 jiih ima začasne, deset pa je novincev. Vsako leto se povprečno prijavi deset novih kandidatov, toda težave so zaradi prostorov. V Asmari je režim zasegel njih samostan, zaradi česar so si morali menihi najti zatočišče v tamkajšnjem škofijskem semenišču. ★ Bralci pišejo Vsiljivi propagandisti Večkrat sem že bral v vašem listu o Jehovcih, ki neprestano obiskujejo naše domove, ponujajo ali bolje vsiljujejo svoje sveto pismo, razne publikacije, navadno v italijanskem jeziku in dobesedno bombardirajo naše ljudi s citati iz biblije, ne da bi jim dali priti do besede. Tudi mene so obiskali, še prej pa so mi redno polnili poštni predal s svojimi publikacijami. Končno pa je prišlo med mano in njimi do odprtega spopada. Nisem sprejel dialoga; odločno, toda vljudno sem odklonil njihovo biblijo in publikacije, vsa njihova vabila na razne sestanke kot tudi vsako gmotno pomoč, čutil sem, da sem jih pri tem zadel v živo, še posebno ker sem jim povedal, da nikakor ne morem sprejeti njihove nastrojenosti proti katoliški Cerkvi. Odslej so mi dali mir; zato so se še bolj vneto vrgli na moje sosede, ki so jih vljudno sprejeli, nakupili vse, kar so jim nudili in jih celo gmotno podprli. Pri vsem tem pa me močno zaprepašča dejstvo, da smo mi tako imenovani katoličani zelo nevedni ali neuki glede Kristusovega nauka in zdi se mi, da se je pri veliki večini katoličanov končalo znanje Kristusovih resnic še pred koncem osnovnošolske izobrazbe. Ob vsem tem bi se morali vsi globoko zamisliti. A. M. OKNO V DANAŠNJI SVET Vatikan v denarnih težavah Izglasovan proračun goriške občine Občinski svet v Gorici zaključuje s svojim mandatnim delom. Prav med zadnjimi pomembnimi akti je bilo na dnevnem redu izglasovanje proračuna za leto 1985, torej za zadnje mandatno leto v tem obdobju 1980-85. Majske volitve bodo namreč dale nov občinski svet in seveda tudi nov odbor z županom vred. V tem in prejšnjem tednu je imel go-riški občinski svet vrsto zasedanj, na katerih je sicer poleg proračunske razprave in odobritve prišlo še veliko drugih pomembnih vprašanj. Naj pa tu zabeležimo predvsem nekaj o najvažnejšem, ki je prav debata o občinski bilanci za leto 1985. Župan Scarano je v svojem poročilu na dolgo obravnaval vse aspekte goriške občinske uprave, finančni dokument pa je predstavil vse podrobne postavke, tako za leto 1985 kot za triletje 1985-87. V bistvu gre tu za več kot sto milijard lir med posameznimi deli proračuna, naložbami in programacijami. V teh vrsticah pa naj zabeležimo predvsem nekaj o političnem značaju razprave v občinskem svetu, saj je prav o tem v glavnem tekla beseda svetovalcev vseh skupin. Tako je bil tudi v petek 22. marca ponoči proračun odobren z glasovi strank sedanje večine (DC, PSDI, PSI, SSk in PRI), proti so glasovali svetovalci opozicije (PCI in MSI), liberalec pa se je vzdržal. Zupanov dokument je obravnaval celo vrsto vprašanj našega mesta oz. občine in podčrtal predvsem važno vlogo, 'ki jo ima Gorica v obmejnem sodelovanju in izvajanju Osimskih sporazumov. Dotaknil se je važnih gospodarskih zadev ter posebej razvoja industrije in trgovine. Velik poudarek je dal kulturnemu delovanju in šolstvu. Nadalje se je tudi zaustavil pri vprašanju slovenske manjšine in zlasti podčrtal pričakovanje zaščitnega zakona, ki naj bo pravičen in za vse sprejemljiv. V debati o razpravi je več govornikov obravnavalo tudi vprašanje slov. manjšine in bodoče zaščite. Misovci so odločno nasprotni, druge stranke (recimo PSDI in PSI) sicer priznavajo potrebo .kulturne in šolske zaščite, vendar se bojijo nekake z zakonom urejene dvojezičnosti. DC ni prav jasno podala svojega ‘Stališča, čeprav je svetovalka Piemontijeva izrazila določeno zaskrbljenost. Liberalec Fomasir je tudi bil za priznanje pravic naši manjšini, a brez tega, kar italijanska večina pojmuje pod dvojezičnostjo. Komunisti so izrazili svoje stališče za zaščito manjšine in pri tem očitali občinski upravi določena nasprotja. Za Slovensko skupnost je obširno govoril svetovalec Bratuž, ki je najprej ocenil v bistvu pozitivno sodelovanje svoje stranke v občinski večini, tudi če je občasno prišlo do večjih nesoglasij (npr. izjava odbora za lansko manifestacijo 20. maja na Travniku). Sicer se je svetovalec SSk najbolj ustavil prav ob slovenski problematiki. Tako je obravnaval vprašanje slovenskih šol in zlasti zahteval odločitev za nakup stavbe Malega semenišča, saj to S koncem druge svetovne vojne leta 1945 je slovensko šolstvo v naših krajih, ki ga je fašistična diktatura skušala uničiti, spet svobodno zaživelo. Čeprav v izredno težkih pogojih, ob pomanjkanju strokovnega in učnega osebja, učbenikov in primernih šolskih prostorov, je pouk znova stekel v materinščini. V štiridesetih letih povojnega delovanja je slovensko šolstvo dokazalo svojo življenjsko moč, pa tudi strokovnost, o čemer zgovorno pričajo tisoči šolarjev in dijakov, ki so izšli prav iz naših učnih zavodov in so zdaj na vidnih mestih gospodarskega, socialnega in kulturnega življenja. Verjetno ni stroke, obrti, znanstvene ali umetniške zvr9ti, v kateri ne bi zasledili bivšega dijaka naših šol. Slovenske šole v Furlaniji-Julijski krajini, zaenkrat na žalost le v tržaški in goriški pokrajini, saj so Slovenci videmske pokrajine še vedno prikrajšani za pouk v materinščini, nameravajo kar se da dostojno proslaviti 40-letnico, ki je pomemben mejnik ne samo v življenju in razvoju našega šolstva, pač pa celotne slovenske narodnostne skupnosti. Že lani se je prvič sestal iniciativni odbor, v katerem so bili vsi ravnatelji in predsedniki zavodnih in področnih svetov. K sodelovanju so bili pritegnjeni tudi profesorji, dijaki in učitelji, ustanovljene Pa so bile posebne komisije za različna Področja proslav. Izvoljen je bil ožji odbor, ki se je tudi legalno konstituiral z notarskim aktom. Predseduje mu ravnateljica prof. Laura Abramova, podpredsed- predvidevajo tudi finančne postavke proračuna. Dalje je omenil še nerešene probleme drugih šol, med .njimi osnovne šole F. Bevk, ki tudi pričakuje primernejših prostorov. Zaustavil se je ob konzulti za slovenska vprašanja, ki morda ni našla dovolj posluha pri upravi. Velik pomen je nadalje svetovalec Bratuž dal ikultur-ni tematiki in se zavzel za večji posluh za naše zadeve. Omenil je tudi pobratenja in ponovno izrazil upanje za tovrstno povezavo s kakim slovenskim mestom, kot je nedavno naredila videmska občina. iše posebej je predstavnik SSk omenil sedanji trenutek v prizadevanju za dosego zakonske zaščite in nedavni obisk pri senatni komisiji. Spomnil je tudi na lansko izglasovano resolucijo (ki jo je predlagala prav SSk) o globalni zaščiti in je še vedno veljavna. Svetovalec SSk se je tudi dotaknil drugih vprašanj, kot so decentralizacija, svetovalske skupine, gospodarski problemi itd. Zaključiti je treba obnovo na potresnem področju Čeprav je dežela uporabila že vsa razpoložljiva sredstva za obnovo potresnega področja Furlanije-Julijske -krajine, se dela še niso zaključila v celoti. Doslej so potrošili okoli 5.500 milijard lir. Vendar je še nekaj ljudi v začasnih barakah in so še nekatera javna dela, ki niso urejena. Da bi pregledno ugotovili, kaj je treba še narediti in kolika sredstva naj bi bila še potrebna, so se predstavniki vladne večine na deželni ravni zbrali na seji kakor tudi parlamentarci te večine. Sestanek je sklical in vodil deželni predsednik Adriano Biasutti. Poleg predstavnikov strank deželne vladne večine so bili na seji parlamentarci Beorchia, To-nutti, Bressan in Toros (DC), De Carli (PSI), De Re (PRI). Slovensko skupnost, ki je tudi član deželne večine, sta zastopala Gradimir Gradnik in Marjan Terpin. Sestanek je potekal v deželni palači v Vidmu. Glavno poročilo je podal odbornik za obnovo v deželi Furlaniji-Julijski krajini Dominici. Opisal je dosedanja o-pravljena dela, uporabljena sredstva in se še posebej zaustavil ob potrebah in delih, ki jih ,je še treba izpeljati. Ugotovili so, da bi za popolno prenovo bilo potrebnih še nadaljnjih skoraj 1.000 milijard lir. Zato so soglasno sklenili, da bodo zaprosili vlado, naj potrebna sredstva čimprej nakaže. Tržaški prefekt odhaja v pokoj Vladni komisar, prefekt Mario Marrosu, bo s 1. aprilom stopil v pokoj. Marrosu je za svoje delovanje v Trstu in v naši deželi prejel številna priznanja. Med drugim mu je dolinska občina podelila Odličje prijateljstva. To priznanje podeljuje dolinska občina ljudem, ki so prispevali k sožitju. Njegovo mesto bo prevzel Eu-staohio De Felice, dosedanji prefekt v Anconi. slmsi ŠOl I li| nik je ravnatelj prof. Edmund Žetko, blagajnik Adrijan Semen, tajnik Saša Rudolf in članica didaktična ravnateljica dr. Lučka Križman. V okviru proslav 40-letnice smo vključili tudi tradicionalno dijaško srečanje DOSP, ki bo letos v Trstu 20. aprila. V Borovem športnem centru v Verdelski ulici se bo zbralo nad 500 dijakov iz obmejnih občin in se pomerilo v najrazličnejših športnih panogah. Srečanje predvideva tudi kulturni del z nagrajevanjem literarnih in likovnih izdelkov. Osrednja proslava, pri kateri bodo sodelovali šolarji in dijaki vseh naših šol, pa bo konec maja s slovesno akademijo v tržaškem gledališču Rossetti. To gledališče smo izbrali, ker je največja dvorana v Trstu in torej lahko sprejme tako na odru kot v sami dvorani kar naj večje število sedanje in nekdanje šolske mladine. Program bo režijsko povezoval član SSG v Trstu Adrijan Rustja. Otroci vrtcev in osnovnih šol bodo izvedli folklorni nastpp, dijaki nižjih in srednjih šol bodo sodelovali s krajšo odrsko uprizoritvijo, dijaki višjih srednjih šol pa z literarnim nastopom. Nastopil bo tudi združeni pevski zbor dijakov nižjih in višjih srednjih šol in dijakov slovenskih šol, ki so obenem gojenci Glasbene matice. Ob tej priložnosti bo izšla zajetna publikacija s prerezom 40-letnice zgodovine povojnega slovenskega šolstva v Italiji, s krajšim prikazom delovanja posameznih šol ter ponatisom zakonov in zakonskih določb, ki urejajo naše šolstvo. Podelitev nagrade iz sklada Dušana Černeta Sklad Dušana Černeta prireja tudi letos slovesnost s podelitvijo nagrade, po statutu namenjene osebi ali ustanovi, zaslužni za delo v prid naše skupnosti. Letošnjo nagrado prejme publikacija »Iz-vestje« kot vidni simbol slovenskega šolstva ob 40-letnici njegove obnovitve na naših tleh. Poleg nagrajevanja z utemeljitvijo bo prireditev obsegala tudi govor prof. Martina Jevnikarja o ponovnem rojstvu naših šol pred štirimi desetletji. Letošnja svečanost poteka ob desetletnici smrti časnikarja in narodnopolitičnega delavca Dušana Černeta, ki je umrl 29. marca 1975 in po katerem se Sklad imenuje. Večer bo v ponedeljek 1. aprila ob 20.30 v Peterlinovi dvorani v Trstu, Donizettijeva 3. »Skupnost in krščanska sprava« Prejšnji teden tri dni zaporedoma je bilo važno srečanje na škofijski ravni, ki pa je šlo, na žalost, mimo slovenske verske skupnosti. Tudi naša škofija se namreč pripravlja na vsedržavno zborovanje pod naslovom »Skupnost in krščanska sprava«, ki bo od 9. do 13. aprila v Loretu. Poseben pečat bo dal temu zborovanju papež Janez Pavel II. s svojo prisotnostjo. Predstavniki vseh šestih delovnih skupin so podali škofijski javnosti poročilo o opravljenem delu, preden gredo v Lo-reto. Skupine so razpravljale o spravi z različnih vidikov: najprej kot božji dar, katerega smo lahko vsi deležni, če ga le ne odklanjamo, potem pa kot posredovalci tega daru bližnjemu ali oddaljenemu človeku. Pojem sprave ima svoje korenine najprej pri Bogu samem, v svetem pismu, v teologiji in v pastorali. Mi pa moramo potem vse to prenesti in povezati v vsakdanje življenje — svoje in našega bližnjega. Torej prejemamo in posredujemo. Zborovanje v Loretu ima svoj poseben značaj, ki je tudi nekaj originalnega: to zborovanje ne bo višek do sedaj opravljenega dela, ne bo torej festival besede in parade, ampak bo bodrilo za nadaljnje pastoralno delo v posameznih krajevnih Cerkvah. To zborovanje je torej u-smerjeno v krajevne Cerkve; bo nekako oddih med opravljenim delom in tistim, ki nas čaka po zborovanju samem. To, kar bodo delegati posameznih škofij tam govorili, bomo morali potem poglabljati v naših verskih skupnostih. Naš škof že načrtuje delo, ki nas čaka po tem zborovanju. - Dušan Jakomin Stavka na slovenskih šolah V torek 26. marca je šolsko osebje slovenskih šol v Trstu in Gorici izvedlo protestno stavko, 'ki jo je oklical Sindikat slovenske šole. Stavki so se pridružili tudi dijaki. Z njo so vsi prizadeti protestirali, iker je senatna komisija radikalno spremenila besedilo 24. člena zakonskega osnutka o reformi višje srednje šole. Prvotno besedilo je namreč slovensko šolo z njenimi vprašanji konkretno omenjalo, novo pa ne več. Svojo solidarnost s stavko je izrekla tudi Enotna slovenska delegacija, ki smatra, da je nujno potrebno ponovno vstaviti odstavek o slovenski šoli, obenem pa je poslala ministru za šolstvo protestno brzojavko. Praznik staršev v Bazovici V nedeljo 24. marca je bila v bazovski kinodvorani prijetna prireditev. Otroci so namreč počastili svoje starše, saj je bil pred kratkim Dan očeta, 25. marca pa praznuje Cerkev oznanjenje Marijino, kar je gotovo najprikladnejši dan, da se spomnimo svojih mater. Otroci so se izkazali s petjem. Otroški zbor Slomšek je zapel šest pesmi pod vodstvom Giorgine Pisani. Ugotovili smo, da imamo med našimi otroki res korajžne pevce tudi v solo petju. Med skladbami so se vrstile recitacije ter pesmi Ljubke šorlijeve, ki je bila tudi gost večera. Spregovorila je o pomenu takega praznika, o pomenu slovenskih pesmi sedaj in v temnih časih med obema vojnama ter o pomembnosti slovenske šole, katere 40-letnico praznujemo letos. Njene besede so na vse prisotne naredile globok vtis. Program so otroci nadaljevali s kratko igrico »Torta za mamo«, 'ki jo je napisala Lučka Susič v režiji Ane Kocjan. Prav od srca smo se nasmejali malim igralcem, ki so se dobro vživeli v svoje vloge. Razšli smo se s pesmijo »Nikoli slabe volje«, kar je želja radoživih bazovskih otrok vsem svojim vrstnikom in zakaj ne, tudi odraslim. Gorska skupnost bo delila denar — kako? Razlaščanje zemlje je še vedno odprta rana, ki je močno prizadela našega človeka in še vedno peče. Najbolj je bil prizadet slovenski človek, med temi pa predvsem obdelovalec zemlje. Dežela je določila delno odškodnino za to storjeno in še vedno neporavnano krivico in je poverila vodstvo Gorske skupnosti, naj porazdeli ta denar. In tu se »Dan mrtvili« Upokojeni oficir Djordje Torbica se je v štirinajstdnevniku »Intervju«, ki izhaja v Beogradu, spravil na Dan mrtvih, ki se v Sloveniji praznuje, češ da se ta dan na pokopališčih slavi vse umrle in padle ne glede na to, na kateri strani so bili med vojno, kar močno spominja na predlog o postavitvi skupnega spomenika domobrancem in partizanom. Ker lahko tako pisanje močno zbega nepoučene bralce v pravoslavnem in muslimanskem okolju, je Peter Levec poslal beograjskemu listu pojasnilo, ki ga je pa ta objavil le močno skrajšanega, tako da je bil Levec prisiljen svoj dopis v celoti priobčiti v »Ljubljanskem dnevniku«. V njem pravi, da je 1. novembra od nekdaj spominski dan mrtvih. Kako pa je z grobovi domačih nasprotnikov, domobrancev? »Več tisoč jih je izgubilo življenje junija 1945, potem ko so bili ob angleški pomoči poslani iz Koroške nazaj. Kje so pokopani, ni znano. A tisti domobranci, ki so padli med vojno, so bili večidel pokopani na domačih pokopališčih in zato na Dan mrtvih tudi nje kdo "obišče”. Sorodnikov padlega nasprotnika nihče ne ovira pri prižiganju sveč. Mi na pokopališčih ne sektašimo, vendar pa to ne pomeni, da imajo padli nasprotniki v vsem enak status kakor padli partizani, na kar namiguje Djordje Torbica.« Konferenca o deželah in evropskih združenjih Pod pokroviteljstvom predsednika republike Partinija je dežela Lacij organizirala IMekaj o Einsiedelnu Einsiedeln je najbolj znan romarski kraj v švici. Ima -krasno lego in prelepo baročno cerkev z marmornato kapelico s počrnelim kipom Matere božje iz 15. stol. Kapelica je takoj, ko vstopimo v cerkev. V 9. stol. 'je tu živel menih sv. Meinard. Cerkev slovi kot naj lepša baročna stavba v Švici. Zraven cerkve je benediktinski samostan. Sedanja zgradba je iz leta 1777. V mestu sta dve izredni stavbi, ki si jih z veseljem in koristjo ogleda vsak romar. V prvi je panorama Betlehema s stotinami figur, v drugi, večji, okrogli stavbi pa je zemljepisni prikaz Jeruzalema in Kalvarije ob Jezusovi smrti. začenjajo problemi, pa tudi vprašanja. Zakaj okrog tega denarja taka tajnost? Zakaj je -bila enim določena precejšnja vsota, drugim pa nič, in ti sploh niso vedeli, da se deli ta denar? Zakaj ta izključenost? Kako se bo potem uporabil ta denar (npr. le v popravilo neke javne stavbe?). Javnost je vznemirjena zaradi privilegiranosti enih in izključenosti drugih. To je prišlo naključno v javnost po nekem poročilu, zato je prav, da se pojasni vsa zadeva: prvič, če je vse -to res in drugič, da se -popravi morebitne krivice in zapostavljenja. Bomo dobili kakšno pojasnilo? - Glas iz Trsta Zahvala Tržaška Duhovs-ka zveza se zahvaljuje vsem, ki so se preteklo nedeljo udeležili spokornega bogoslužja v cerikvi Novega sv. Antona, zlasti še g. Mariju Cividinu, provincialu slovenskih frančiškanov dr. Mihaelu Vovku in svetoivanskemu cerkvenemu pevskemu zboru. jim je napoti 18. in 19. marca posebno konferenco na temo »Dežela in evropska združenja«. Konference so se udeležili predstavniki občin, dežel ter zastopniki AICCRE, ki se prizadevajo za čim večjo skupnost evropskih držav in dežel. Na konferenci so sodelovali tudi izvoljeni predstavniki iz Francije in Nemčije ter znanstveniki evropskega slovesa za manjšinska vprašanja. Med njimi je bil tudi Guy Heraud; sklepno basedo pa je imela podpredsednica evropskega parlamenta Cassanmagnago Cer-retti. Na dan je prišla tudi problematika slovenske narodnostne skupnosti v Italiji, na katero je prisotne v daljšem govoru opozoril deželni svetovalec SSk in predsednik deželne komisije za zunanje zadeve in Osimske sporazume dr. Drago Štoka. Prisotne je seznanil z napori Slovencev v Italiji za upravičeno zaščito in -poudaril važnost konstruktivnega in demokratičnega dialoga, ki si ga Slovenci v deželi Fur-laniji-Julijski krajini želijo in ga tudi dejansko zahtevajo. Več govoriti o Bogu, manj o orožju Zahod-nonemški zvezni minister za družino Geissler je na eni prireditev v zvezi z mednarodnim Letom mladih opozoril, da bi bilo v nekaterih cerkvah potrebno več govoriti o Bogu in poslednjih rečeh, manj pa o položaju v Nikaragvi in o jedrskih izstrelkih »pershi-ng«. Ker se o zadnjem več govori kot o Bogu, zato ljudje vse manj hodijo v cerkev. Poleg te znamenite božje poti bomo obiskali še Sachseln, kjer je živel švicarski narodni svetnik Nikolaj iz Fliie (1417-87), Zurich, gospodarsko in trgovsko središče Švice ter Schaffhausen, kjer so znameniti slapovi na Renu. Domov grede se bomo ustavili tudi v -samostojni kneževini Liechtenstein. Zadnjič smo romali v Einsiedeln leta 1976. Od tistega romanja smo odnesli najlepše spomine. Starejši ljudje so bili zadovoljni tudi zato, ker smo prenočevali vse štiri noči v enem in istem hotelu. Tudi letos bo tako. Tam bomo štiri dni kakor doma. In od tam bomo obiskali zgoraj omenjene kraje. ‘ . Einsiedeln v Švici, glavni cilj letošnjega tržaškega skupnega romanja, ki bo od ponedeljka 1. do petka 5. julija Občina bo znatno prispevala za travniške orgle Na seji goriškega občinskega sveta, ki je bila v ponedeljek 18. marca, je župan Scarano odgovoril na interpelacijo svetovalca SSk Bratuža v zvezi z orglami v cerkvi sv. Ignacija na Travniku. V svojem pismenem vprašanju je svetovalec že pred časom prikazal nujnost popravila teh velikih orgel (ki jih sedaj že popravljajo) in se zanimal, kako misli pri tem občinska upra