Za poduk in kratek oas. Zvesti pastir. (Češki spisal V. Kosraak; poslovenil Ciriljev.) (Da\je.) In ko je že bilo vse drevje v cvetju, jablane in hruške, je ležal župnik v postelji in duhovni pomočnik je Sel iz cerkve z Najsvetejšim k župnišču. Pred njim je pozvanjal cerkovnik. /oipnišče so ljudje kar oblegali. Vse je klečalo in jokalo, kakor da bi vsem oče umiral. Samo župnik je rairno ležal in molil. Ko je prejel sv. zakramente umirajočih, je pogledal na rakev, katero so mu na njegov ukaz prinesli v sobo zajedno z mrlvaškim prtora in zašepetal: »Nunc dimittis servum tuum, Domine!« (Sedaj izpustiš svojega hlapca, o Gospod!) Toda Gospod še ga ni izpustil, ni še prišla njegova ura. Nastal je večer, prikazale so se zvezde in odzvonilo je »Zdravo Marijo«. Župnik pa vedno rairno leži in neprenehoma moli. Služabnica mu sedi pri vzglavju in mu streže. Pride polnoč. Na enkrat pridrči kočija in zvonec se oglasi. Služabnica odpre. V sobo vstopi kapitanova sestra vsa zajokana in pade pred postelj župnikovo na kolena. /upnik ji poda roko in jo vpraša: »Zakaj jokate?« — »Oh, prečastiti gospod! Moj brat je naglo zbolel na smrt in nikdo na svetu ga ne pregovori, da bi se dal prevideti, razun vas — in vi — moj Bog! Vi ste sami —!« Ni dokončala. Položila je čelo na postelj in bridko jokala. Župnik vzdihne in sklene roki. Čez nekaj časa pa reče: »Saj je tukaj moj duhovni pomočnik«. Scstra kapitanova skima z glavo: »Tega on ne pozna in ga ne bo poslušal — morda bi še ga nagnal.« — Zupnik pogleda na križ na steni in zašepeta: »Gospod, le to noč še!« in se obrne k služabnici in jej reče: »Pokličite duhovnega pomočnika!« Duhovni pomočnik pride. »Idite v cerkev!« reče župnik, >in prinesite semkaj Najsvetejše, grcva skupaj previdet. Oblecite me!« ukaže na to služabnici. Duhovni pomočnik in služabnica obstrmita. »Storite, kakor sem vam rekel«, veleva župnik skoraj resno. »Kliče me dolžnost«. Duhovni pomočnik in služabnica ubogata. Župnik je nekako oživel. Bolno, umirajoče truplo je bilo pokorno duhu. Posadili so ga na vo/. in duhovni pomočnik je prisedel k njemu, držeč v rokah presv. Rešnje Telo. Majeva noč je bila čarobno lepa in topla. Visoko na nebu je plavalo ozvezdje »voz«. Župnik upre vanj svoj pogled in zašepeta: »Še ne zahaja, še to izvršira. Salve Regina!« (Zdrava Kraljica!) (Konec prih.) Smešnica. Na kvaterni petek popoldne je šel počasi po Tegethofovih ulicah v Mariboru mlad kmet, o katerem bi vsakdo mislil, da je poštena slovenska duša. Dojde ga sivobradat gospod ter gavpraša: »Ali ste hodili volit?« — »Da, gospod! — »Kako so pa volitve izpadle?« — »Slabo!« reče kmet. »No, koga ste pa volili?« — »Franca Girstmavrja«, odgovori žalostno nemškutarski kmetič.