Poštnina plačana v gotovini.
ŠTEV. 11.—12.	NOVEMBER—DECEMBER 1926.	LETO	VI.
TTT 'JI	v *	TTT Tli
	PEVEC	
.m		mu
OLJVSIE.O pevske: zveze:
IZHAJA KOT MESEČNIK V DVOJNIH ŠTEVILKAH IN VELJA ZA CELO LETO Z GLASBENO PRILOGO VRED 30 DIN, ZA ITALIJO 18 LIR, ZA AVSTRIJO 40.000
KRON, ZA AMERIKO 1 DOLAR
UREDNIŠTVO IN UPRAVNIŠTVO: MIKLOŠIČEVA CESTA 7
VSEBINA.
Članki:
D.: P. Hugolin Sattner — 751efnik.
Viaior: Organizacija pevskih zborov na Goriškem.
Vestnik P. Z.:
Pevski tečaj 1927.1. v Logatcu. — Pozdrav tajnika P. Z. na občnem zboru v Logatcu. — Iz uredništva — Iz upravništva.
Iz naših okrožij:
Koncert P. Z. — Dva koncerta z Ježice. — Ustanovitev mariborskega pevskega okrožja.
Nove skladbe:
Premrl: Sveti Frančišek. —A. Jobst: Mariji, Src Kraljici! — V. Vodopivec : Poljske rože.
Iz glasbenih listov:
»Cecilija". — »Tamburaš".— Jugoslov. muzičar". —- „Zbori*.
Razne vesti.
Glasbene priloge:
1. Mlinar-Cigale: Zimska romanca.
2. Sl. Savinšek: Rdeča lučka.
Franjo Avsenak, Rajhenburg ob Savi, ima naprodaj zbirko svetnik in cerkvenih not, moških in ženskih zborov. Kdor želi nakupa, naj se obrne zaradi pojasnila nanj!
Zvonove
iz jeklene litine z lepo donečim in močnim glasom izdeluje
Posamezni zvonovi, dvo-, tro- in četvero-zvonila, harmonično ali melodično uglašena, v teži 150—6000 kg.
Zvonovi se prevzamejo po preizkušnji v tovarni. — Reference pri družbi na vpogled.- Cene izredno ugodne. - Zahtevajte ponudbo. — Družba je dobavila žd preko 2000 zvonov.
J
P. HOGOLIN SATTNER - 75 LETNIK.
Zgodovinski okvir Sattnerjeve glasbene osebnosti stoji sicer v fcilhuetnih obrisih že pred nami, toda v podrobnostih — in sicer v naj-zanimivejših in za njegovo delo najvažnejših — bo mogoče govoriti šele potem, ko bo današnji novejši glasbeni slog prispel do nekega jasnega pa gotovega zaključka, ko bo i v detajlih mogoče razbrati vse njegove gibalne sile in tudi v celoti doumeti njegovo stavbo — tedaj bo pogled nazaj lažji, tedaj bo mogoče celotnega Sattnerja tudi v podrobnostih jasno predstaviti slovenski glasbeni javnosti. Med našimi skladatelji ima morda še največ podobnosti s Foersterjem, vendar so značajne poteze obeh docela različne in povsem drugače usmerjene. Foersterjeva glasbena miselnost je bolj svetovno (kozmopolitsko) pobarvana, kar rezultira že iz njegovega življenjskega pota; rojen na Češkem, študiral na Dunaju in deloval v jugoslovanskih pokrajinah, v Senju in v Ljubljani. Zlasti našo cerkveno glasbo je s svojimi deli popel v svetovni tok, tako, da se je razvijala sicer samostojno, poleg tega pa je dobivala redilnih snovi od svetovnega glasbenega veletoka, kateremu sta Premrl in Kimovec pozneje pokazala nova pota in nove smeri.
Sattnerjev muzikalni razvoj je povsem naraven, on je pevec domačih gajev in logov, njegovo delovanje pomeni vsestranski razvoj onih bogatih darov, ki mu jih je Klio vdahnila ob njegovem rojstvu. Pot ga je vodila po domačih krajih, ga peljala tudi v tuje kraje, toda nikdar k daljšemu bivanju. Nič čudnega zato, da nosijo vsa njegova dela, manjša in večja, značaj izredne domačnosti in preprostosti in morda vprav zaradi tega tudi pečat tolike prisrčnosti in ljubeznivosti, ki sta posledica, da se njegova dela proizvajajo na vseh naših korih ob navadnih kot tudi ob slavnostnih prilikah. Iz njegovega stvarjanja odseva lepa enotnost, ki sicer časovno dviguje, toda nikdar ne pretrga.
Nove strune je hotel morda najbolj izrazno ubrati v >01jki«; velikokrat preigravam in prelistavam to delo, pa vedno se mi zdi, da je Sattner v delu nekako zatemnjen in z nekim pajčolanom pokrit, z eruptivno silo udari na mnogoterih krajih pravi, odkrit njegov obraz in za tiste hipe človek prime in so mu najdražji. Zdi se mi, da je neka nujna logika v tem, da umetnik v slogu, katerega je najbolj izoblikoval, pa bodi še tako preprost, najlaže govori in sicer s polnim poudarkom in z najjačjo silo. Sattnerjeva skladateljska moč leži v manjših oblikah, dočim je Foerster ravno tukaj najšibkejši. Če gledamo njegov Oratorij, Jeftejevo prisego itd., tedaj obstanemo na posameznih biserih, se teh radujemo in tako iz dreves skoro ne vidimo gozda, oziroma na skrb za celotno arhitektonsko stavbo prav lahko pozabimo.
Idejnega ozadja vsemu Sattnerjevemu stvarjanju moramo iskati v romantiki, in sicer v bolj zgodnji, dasiravno v mnogih delih izredna umerjenost rabi izražalnih sredstev, izrazitost melodične linije in pa oblikovna dovršenost klasične vplive prav močno očitujejo. Gotovo pa je, da veljata za nas Foerster in Sattner kot najjačja delavca v razširjevanju oecilijanske ideje. Brezupni položaj in celotni propad cerkvene glasbe,
57
v prvi polovici devetnajstega stoletja je tedaj naravnost kričal po zboljšanju. Ta želja je bila tedaj vsesplošna. Proške, Haberl, Witt so imena, ki značijo začetek tega preporoda, ustanovitev nemškega Cecilijinega društva,. cerkveno-glasbene šole v Regensburgu itd. To gibanje je klicalo: Nazaj k virom, h koralu, k Palestrinu in sploh k tvorbam klasične, polifonije 16. stoletja. Zato je to cecilijansko gibanje tako važno, ker je cerkveno glasbo rešilo stagnacije in ji odprlo novo pot, obenem pa pokazalo na temelj, na katerem se edino more in tudi mora polagoma zgraditi moderni cerkveno-glasbeni slog. Tudi pri nas je ta klic našel odziva in Sattner je bil med tistimi, ki je potrebo tega stremljenja uvidel in potem *tudi vsestransko podpiral.
Pevska zveza in »Pevec« pa gledata v Sattnerju poleg tega tudi velikega zaščitnika in razŠirjevalca slovenske pesmi; tudi tukaj-je Sattner utrl svojo smer, o katere posledicah bo treba še govoriti, vendar vsaj za danes zadostuje le podčrtanje dejstva kot takega. Celotna Pevska zveza stopa tudi v krog Sattnerjevih čestitalcev in ga iskreno pozdravlja!* D.
Viator.
ORGANIZACIJA PEVSKIH ZBOROV NA GORIŠKEM.
Isti cilji, iste težnje in iste potrebe kot v Ljubljani in drugod, so privedli tudi na Goriškem do organizacije pevskih zborov. Nič manj pa niso silile k temu tudi druge okoliščine, ki so nastajale in nastale po letu 1918. Veliko, pobude za to je dala brezdvomno tudi ustanovitev »Pevske zveze« v Ljubljani in . splošno prebujenje v pevski umetnosti v srcu Slovenije. Vzrokov in potreb je bilo torej več kot dovolj; vse -drugače in ravno obratno pa je bilo s sredstvi in z možnostmi, ki bi pospeševale organizacijo in uspešno delovanje v njej.
Ozrimo se v prva štiri povojna leta! Bila je to v nekem pogledu še -zlata doba, bogata na raznih kulturnih prireditvah, na katerih so se , odlikovali s svojimi nastopi zlasti pevski zbori. Sporedi so obsegali mnogokrat razmeroma težke skladbe, izvajanje je bilo cesto nadpovprečno dobro. No, takrat je delovalo- v pevskih zborih še učiteljstvo in mnogokje tudi duhovščina. Kjer še ni bilo. društva, tam ga je ustanovila gpriška »Prosvetna zveza«. Jedro vseh društev je tvoril v največ slučajih pevski zbor, kar je še tudi danes ne le na Goriškem, ampak tudi drugje; saj je javno pevec navadno dober dramatik, dober deklamator in sploh vse, kar mora biti dober društvenik. Prireditve do konca leta 1922. niso bile špecijelno pevske. Društvo, ki je organiziralo prireditev, je nastopilo s kako dramo in povabilo k sodelovanju kakih 5—10 pevskih zborov, ki so absolvirali svoje točke navadno na posebnem odru. To je bila prva doba povojnega petja v Primorju. Petja in popevanja ie bilotedai mnogo, to pa dobrega in slabega.
Z letom 1923. se je začela druga doba, ki je trajala približno do konca leta 1924. V tem času se je marsikaj spremenilo. Oblasti so prepovedale učiteljstvu poučevanje petja v društvenih zborih z motivacijo, da jemlje tako delo učitelju ugled. To je bil velik udarec za razvoj pevske umetnosti, bil je veliko večji nego bi bil danes — recimo za Kranjsko. »Prosvetna zveza« v Gorici je nadaljevala med tem časom organizacijo in reorganizacijo podeželskih društev ter začela izdajati svoje glasilo »Naš čolnič«, ki je imel spočetka stalno glasbeno prilogo. »Naš čolnič« je prinašal o petju razne članke, kakor: Potrebe samoizobrazbe pevovodje, gojenje petja kot umetnosti in radi umetnosti in prinesel je tudi celoten
*	Kratek življenjepis s sliko in seznamom njegovih skladb je bil priobčen v ,'Pevcu« 1921, št 11/12. — Op. ur.
58
načrt o nekaki zvezi pevskih zborov, ki spadajo v .območje Prosvetne zveze«. Članki v »čolniču«, ambicija pevovodij, delovanje pevskega zbora primorskega učiteljstva in pevskega zbora »Mladike« so privedli v kratkem času do modernih pevskih programov, ki so spravili posamezne pevovodje naravnost v tekmovanje. Kakor je bil to z ene strani vesel pojav, tako je imel po drugi strani tudi zle posledice. Kjer je bil pevovodja na mestu, je bilo tudi petje na mestu; kjer pa nista bila novejši moderni kos niti pevovodja, niti zbor, tam je pesem trpela. Pevski zbori zase se kljub vsemu temu po večini napredovali; drugače pa je bilo z občinstvom. Težje umetne pesmi so puščale v njem le malo sledu in ker je v tem času bila s strani pevskih zborov zanemarjena narodna pesem, je začelo dobivati tla v ljudstvu petje raznih tujih pesmi, ki so imele tedaj že delno oporo od strani potujčene šole in od fantov, ki so se vračali iz vojnega službovanja v italijanskih garnizijah: to je bil seveda le rahel pojav. Če bi se pa vršilo vse petje in popevanje še nadalje v tem pravcu, bi pomenilo to v gotovem smislu nevarnost za slovensko pesem. Meseca septembra 1924 je sklicala »Prosvetna zveza-organiste in pevovodje k zborovanju v Gorico, kamor jih je došlo 62. Ustanovil se je pri tej priliki oficijelen »Pevski oddelek« Prosvetne zveze in izvoljen je bil poseben odbor, ki je izvedel najprej podrobno statistiko tičočo se pevovodij, pevskih zborov in programov. Organiziral je nato pevska okrožja in imenoval pevske referente, oziroma okrožne pevovodje. Geslo, ki si ga je postavil »Pevski oddelek« pred vsem drugim, je bilo: Narodna pesem mora spet na odre, v domove, na polja in v vinograde! Temu primerno se je priporočala povsod in ob vsaki priliki v prvi vrsti narodna pesem. Večjih, pomembnejših pevskih prireditev je bilo v tej drugi dobi šest, nekaj je bilo pa prepovedanih.
Z letom 1925. je začela tretja doba povojnega petja v Primorju. Delo v organizaciji pevskih zborov se je povečalo in postalo deloma bolj intenzivno. Narodna pesem se je začela pridno gojiti in je bila častno zastopana pri vsaki prireditvi in ljudstvo se je je oprijelo s tem večjo ljubeznijo, kar je pač razumljivo. Bil pa je to nov dokaz, kako napačno je bilo negovanje izključno novejše umetne pesmi. Glasbeni tečaj, ki se je vršil v Gorici v poletju 1925 je podnetil pevovodje, da so se začeli bolj zanimati za samoizobrazbo. — Danes so organizirani pevski zbori v 16 okrožij, ki so bila prvotno le prosvetna, a so bila organizirana pozneje tudi v pevska. Ta okrožja so: Goriško, Mirensko, Briško (Brda), Dolenjevipavsko, Srednjevipavsko, Gorenjevipavsko, Gregorčičevo, Mahničevo, Banjško, Idrijsko, Staničevo, Baško, Tolminsko, Kobariško, Planinsko in Bovško. Posamezna okrožja štejejo od 4 do 10 pevskih zborov. Vseh pevskih zborov, ki so včlanjeni v »Prosvetni zvezi«, je 117, izmed teh deluje redno "79. Največja težava pri delu za napredek leži brezdvomno v velikem pomanjkanju pevovodij. Dobro se pa zavedajo Primorci danes, koliko in kaj pomenita glasbeno izobražena učitelj in duhovnik za širjenje pevske umetnosti po deželi. Pomanjkanje pevovodij otežkoča in deloma onemogoča pevske okrožne prireditve. So okrožni pevovodje, ki so v celem okrožju sami in ki poučujejo skozi ves teden vsak večer drug zbor in ki hodijo opravljat to kulturno delo do tri ure daleč, to pa po takih poteh in stezicah, ki jim ne nudijo prijetnosti vkljub vsej svoji romantiki. Ko pa je pevski program po dolgih mukah in težavah za pevce in za pevovodje naštudiran in ko bi moral zbor nastopiti, tedaj pride mož postave in prepove nastop v imenu višjih oblasti, ali pa v svojem. Pevcem ne preostane pač nič drugega, nego da spojejo program v srcu... Taki slučaji so žalibog le prepogosti. — Pevski inventarji zadnjih let vsebujejo
59
poleg narodnih pesmi mnogo skladb iz »Pevčevih pesmaric«, Vodopivčevih in najraznovrstnejših drugih. Naprednejši zbori pa posegajo cesto po Lajovčevih, Premrlovih in Mokranjčevih skladbah ter po skladbah iz »Zborov«.
Za dober razvoj in napredek pevske umetnosti v Julijski Krajini sta potrebni nujno predvsem dve stvari: Orglarska šola in pa konec šikaniranja in demoraliziran j a pevskih zborov s strani državnih oblasti.
   	yPEVSKE ZVEZE
Pevski tečaj se bo vršil zače’kom leta v Logatcu za vrhniško in cerkniško dekanijo. Podrobni načrt in vabila bodo prejeli vsi organ sti, odn. župni uradi in društva. Vabimo vse pevovodje, naj se tečaja gotovo udeleže.
Na občnem zboru P. Z. v Logatcu je pozdravil tajnik Prosvetne zveze g. Zor pevce tako prisrčno, da je vredno, da njegov lepi pozdrav priobčimo dobesedno. Govoril je:
»Po naročilu odbora Prosvetne zveze prinašam slavnemu zboru Pevske zveze najlepše pozdrave. Ti pozdravi so toliko toplejši, ker prihajajo od one organizacije katera roko v roki koraka s Pevsko zvezo, da z medsebojno vzajemno pomočjo dvigata (izobrazbo in omiko našega naroda. Brez vsakega dvoma je važen steber ljudske prosvete — slovenska narodna pesem.
Slovenci se ne moremo ponašati ne s slikarskimi umotvori, ne z arhitektonskimi zgradbami, ne z razkošno opremljen mi gradovi ne z leposlovnimi deli, ne z zlatom in srebrom, pač pa imamo nekaj, pred čemer umolkne Anglež, Francoz, Nemec, .Italijan — imamo krasno s^vensko pesem, ki je edina zmožna pridobit: malemu slovenskemu narodu simpatije vseh evropskih narodov. Ali ne vršijo oni, ki se trudijo, da bi to pesem čul ostali svet, eminentno kulturno, prosvetno delo? Ali ne spada potemtakem Pevska zveza res v prvo vrsto prosvetnih organizacij?
Slovenska narodna pesem je danes še, rekel bi, edina kulturna vez, ki veže Slovence med seboj. Narodna pesem doni po naših selih in domovih, ta pesem odmeva ob bregovih Adrije in Soče in sega onstran Karavank do gor čez izaro. Kakor glas iz domovine občuti narodno pesem slovenski delavec na Westfalskenn, ali rudar globoko pod zemljo v Pa de Calž v Franciji, v Ameriki, na farmah v Kanadi. Ob tej pesmi se zgane srce slovenske služkinje v Belgradu in v Aleksandriji. Pesem se dviga iz našega srca kot otrokova molitev — proti Bogu, pesem je pozdrav domovini, pesem je hvaležni zadnji pozdrav njim, od katerih se poslavljamo ob odprtem grobu. Ker je pesem 6talna spremljevalka človeka na njegovi poti, plemeniti človeku značaj, mu vliva v grenko kupo življenja vsaj kapljico veselja, mu z akordi in harmon jo odpre
dušo in mu kaže pot k Bogu, zato zasluži več skrbnega negovanja in pospeševanja.
Narodna pesem je doma tamkaj, kjer prebiva preljubo veselje; saj je ona prav za prav zibelka pravega veselja. Človek pa tako pogreša veselih in radostnih ur. Zlasti mladina nujno rabi veselja, rabi ga tako, kakor čebelica cvetnega prahu (medu), kakor rožni cvet solnčnega žarka. Narodna pe-snm izvira globoko v človeškem srcu, iz tega se dviga in se vzpenja po tonovi lestv ci na kvišku, kjer se druži s pristno šegavostjo in veseljem. Zato petje odvzame večkrat človeku težko butaro dnevnih skrbi, zlasti ga prijateljsko podpira pri delu.
Danes slišimo bridko tožbo — na svetu ni več pravega veselja! Zakaj ni veselja? Zato ker ni petja! Zdi se, da je tudi z obličja naše matere Slovenije izginil smeh da se že kažejo gube kamor se je naselilo nezaupanje, ozkosrčnost in neka utrujenost. Ako hočemo, da bo naše ljudstvo zadobilo veselo srce, da bo odmeval po naših gozdovih in 1 vadah zopet zdrav smeh. da bo izginil prepir, vsaka trpkost in grenkost, potem moramo vsi delati na to, da se smisel za narodno petje čimdalje bolj širi in naši zbori čim bolj pod prajo.
Veliko krivdo, da izginja pesem, nosijo brezdvomno številne tovarne. V preprostih delavnicah je prej našla pesem svoje stalno bivališče. A danes? Kaj pač premore člo-vrški glas napram hrupu in drdranju strojev, tuljenju tovarniških siren, sajam in dimu lokomotiv? — Zato se umakne iz teh delavnic, iz mesta v prosto svežo naravo, kjer ajda zori — iz dolin beži v gorske vasce, kjer cvete nageljček, roženkravt, rožmarin — in tamkaj v daljni gorski vasi raste in živi. Če jo preženejo odras'i, najde zavetje pri pastirčku, ki kravce pise. Narodna pesem preživi vojne,revolucije in katastrofe, je vedno mlajša.
V	narodni pesmi leži velika moralna, vzgojna in izobraževalna moč. Porojena je v globočini narodove duše, zato pa tako blagodejno zopet vpliva narodovo čuvstvovanje, zato človeka potegne za seboj gn prftrese, da zaiskri solza v očesu, ga osvobodi vsakdanji skrbi, ga tolaži v bridkosti, navdaja ga z veselim upanjem celo takrat, ko zaseka bolest globoko srčno rano. s^uša vsakdanja nesoglasja spraviti v soglasje.
60
Zakaj sedaj umira ta narodna pesem': Zato ker nimamo več ljudstva iz narave — zato izginja narodna pesem. Kako redki so že danes oni, ki čutijo lepoto barv, ki se preliva v oblakih neba, ki čutijo v srcu čudovito svetlobo migljajočih zvezd, ki se veselijo ptičjega speva, ko slavček zažgoli, ki vonjajo de teči cvet angeljčkov, roženkravta in rožmarina? Človek, ki ne živi v naravi, ne čuti ž njo in zato ne more doumeti lepote narodne pesmi.
Kultura'" producira umetne pesmi. Narodna pesem pa ljubi tihe, zaupne kotičke, kjer radost, veselje in moč je doma. Kot plaha srnica iz zelene goščave tu in tam pogleda otrok narodove muze skozi pravljična očala v čudovito spremenjeni sedanji kulturni svet. Prav to umiranje narodne pesmi kaže, da ugaša narodu čuvstveno življenje. Zaradi tega nastaja vrzel, katere ne morejo premostiti vse dobrine narodne prosvete. Ostane le en pripomoček, eno sredstvo: zbirati je treba narodne pesmi in gojiti narodno petje v šoli in v naših pevskih zborih. Skušnja nam kaže, ker umira narodna pesem, izginja veselje, in ker manjka veselja, zato ne uspeva narodna pesem. Ker pa ima Pevska zveza v svojih pravilih zabeležen svoj glavni cilj v stavku: vzbujati pri včlanjenih zborih še posebno smisel za slovensko narodno pesem, zato se mi je zdelo umestno, da ob priliki občnega zbora pokažem na tisto polje njenega delovanja, katerega druge kulturne organizacije ne upoštevajo. Zato Vas prosim, bodite vsaj vi tisti glasniki, ki naj ponesejo lepoto naše pesmi v zadnje gorsko selo! Bog Vam daj širokega razmaha, Bog blagoslovi Vaše delo!«
IZ UREDNIŠTVA.
Popravi: V »Baladi« str. 40 odpade ponavljaj in druga kitica: v 2. taklu mora imeti 1. bas g-g mesto as-f, v 4. tak'u isti glas as-as mes’o as-g, v 6. taktu 2. bas po-lovinko f mesto as, v 8. taktu 1. bas es-deš (zv i osminki) mesto es-es, v 7. taktu pa °. 1 “s na 3 ma’- spodnji, es zvezan z naslednjim esom na z'og de-.
Z današnjo številko sklepamo VI. letnik. Letos smo se morali boriti proti izrpdno veUHm težavam. Pri tem niso bile gmotne težave najzadnje in najmanjše. List smo
iiMiiHiMiiHiMiMiiiiiiimiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiimiii
KONCERT PEVSKE ZVEZE.
Dne 26. septembra je bil v Gor. Logatcu občni zbor Pevske zveze. Ob 10. uri je bila sv. maša, pri kateri je prav čedno pel združeni okrožni pevski zbor.
Popoldne ob 2. uri so bile v Dol. Logatcu pete litanije in blagoslov. Pri oltarju je pel kvartet znane semeniške litanije, na koru
povečali za 16 strani, ne da bi pri tem povišali naročnino. Hoteli bi, da bi list portal to, kar mu je od prvega dne namen: Vsakdanji spremljevalec našim pevcem, k: bi jim kazal vedno pravo pot navzgor. K temu pa tre*, i še veliko. Prvi pogoj: številnih naročnikov. Obljubljenih imamo za prihodnje leto veliko velezanimivih člankov, ki bodo nudili poleg teoretičnega haska tudi izredno praktično korist. Zato vas vabimo vse, ki Vam je pri srcu naš napredek, stopite v vrsto naših naročnikov, tisti pa, ki ste že, ostanite nam zvesti.
Pevske zbore opozarjamo na oklic glede na priloge, ki smo ga priobčili v zadnjem Pevcu, i aberite naročnike in nam jih sporočite vsaj do konca januarja!
Nekaj ocen in poročil tudi danes ni našlo mesta. Pridejo prihodnjič, ko bomo imeli zopet več prostora.
Ko sklepamo ta letnik, se zahvaljujemo vsem, ki so nas podpirali in nam šli z dobrim svetom ali pisano besedo na roko. Bog p^čaj i 1 valežiost naročnikov. Ob tej priliki prosimo naklonjenosti in zvestobe tudi za bodoče vse naročnike in sotrudnike ter kličemo v našo sredo novih. Bog da} našemu >Pevcu« v prihodnjem letu svežega grla! — Uredništvo.
IZ UPRAVNIŠTVA.
Nekateri naročniki še do danes niso poravnali naročnine. Prosimo jih, naj s'ore svojo dolžnost, ker smo v izredno težkem položaju s tiskarno, če ne dobimo pravočasno naročnine, ki je že itak prenizko odmerjena.
•	evčeva pesmarica VI. bo v januarju na razpolago po 15 Din, pri večjem številu večji popust. Tudi stari le‘niki se še dobe poč istimi pogoji. Danes je težko kje koncert, ki ne bi obsegal v sporedu pesmi iz »Pevca«.
riloge bomo pril1, leto tiskali tudi posebej za vse one naročnike, ki* jih naroče do konca januarja. Stanejo za vse leto 15 Din. Zbori, pevci, ne odlašajte z naročnino. Pevovodje, če naročite priloge za vse pevce, ai prihrani'e veliko truda, časa in denarja, ker ne morete nobene pesmi prepisati za isto cerio, kot dobe pevci naše priloge.
Naročnina ostane tudi za prihodnje leto ista, dasi nameravamo list nekoliko povečati.
OKROŽIJ       ••••Hilli
je odpevala peščica pevcev. Litanije niso bile posrečene.
Ker je deževalo, je bil za 3. uro napovedani koncert preložen z vrta v dvorano prosv. društva in se je pričel s precejšnjo zamudo.
Nastopil je moški sekstet iz Unca. Volja je bila hvalevredna, petje pa še nezrelo sa
61
nastop, izvzemši baritonista, ki je rešil celo stvar.
Gornji Logatec je pel 2 mešanega zbora pod vodstvom g. župnika Supina. Otroški glasovi, moški v manjšini, težko ohranili tonaliteto. Zbor se bo naredil, samo šole bo treba.
Dolnji Logatec pod vodstvom D. Cerarja. Boljši zbor, soprani imajo že uglajene glasove, lotili so se težjih skladb in .jili dobro naštudirali.
Žiri pod vodstvom g. Jobsta. Ta zbor je v spretnih rokah, gibčen, prožen, ima lep glasovni material, zlasti kremenite base in ti dajo celemu zboru krepko podlago.
Vrhnika pod vodstvom A. Gruma. Pel je dve priljubljeni točki: Foersterjevo Ljubico in Sch\vabovo Kangljico. Ljubica« je naredila največji vtis, ker je zbor izvajal to pesem z veliko razumnostjo in gorkoto.
Kangljica« je prišla zato manj do veljave, ker je bil za spremljanje na razpolago samo zelo razglašen harmonij.
Združeni zbori so peli samo tri točke, dve sta morali izostati radi istega pomanjkanja klavirja. — Ferjančičev moški zbor je bil nekak spomin iz »Cinquecento . te-nori preglasni, basi krepki. Skupni zbori so bili premalo pripravljeni.
Nauk, ki ga nam je dal ta koncert, je pa ta:
1. Zbori naj se na podlagi Bajukove šole marljivo vadijo dihanja, v marljivem nastavku, ritmiki, intervalih in sicer pred vsako vajo vsaj četrt ure, potem bo delo zelo olajšano.
2. Pevovodje naj zberejo pesmi,' ki so zmožnosti zbora prikladne. Nekateri se mučijo s težkimi skladbami in ker jim niso kos, nastane karikatura. Želel sem čuti kako lepo staro pesmico, pa lepo in srčno zapeto, a zborovodje menijo, da to ni več moderno. Vežite staro z novimi.
3. Slovenci naj pojo samo slovenske pesmi, četudi gredo med Hrvate ali Srbe. Hrvatske pesmi znajo H. sami in S. srbske. Kadi pa poslušajo naše.
4. Pevovodje v svojih kretnjah niso spretni. Brez potrebe se mučijo z gestami rok in celega telesa, toda bVez prožnosti in ličnosti. Govornik.se vadi pred zrcalom, in prav nič ne bi škodilo, če bi se dirigent tudi sernter-tje pogledal vanj.
5. Način petja, kakor se v novejšem času pojavlja, je prav gotovo pogrešen. ker je nekako zadiraven, se giblje v nemotiviranih kontrastih; zdaj se strastno zadere v višino, zdaj zopet zgine v nižini, ona lepa kantilena, po kateri se je slovenska pesem odlikovala, je skoraj izginila. Povrnite se zopet nazaj, pojte bolj naravno, lepo nijansirajte, naraščajte, pojemajte, poudarjajte, kjer je treba, opustite pa vsako sekanje, vsako zadiranje, ker to ni umetnost.
6. Pomanjkljivo je bilo tudi aranžiranje cele prireditve; manjkalo je namreč ene osebnosti, v kateri bi se bilo vse osredotočilo. Zategadelj je bil red zelo pomanjkljiv.
Sicer pa so prireditve pevskih okrožij jako srečna misel in veseli pojavi kulturnega dela med Slovenci. Višek glasbene umetnosti je tudi višek splošne kulture, zato nikdar nazaj, vedno naprej. H.
Sklepno še nekaj nujnih pripomb.
Pri celodnevnih slavnostih se dopoldanski program izčrpa v cerkvi. Treba je zato, da vsi zbori, ki popoldne nastopijo, sodelujejo že dopoldne v cerkvi. Iz več vzrokov! Petje in cerkveno bogoslužje sta bila že oo nekdaj v najožji zvezi. Petje v cerkvi res na najlepši način služi tistemu, ki je vir vsega Lepega. Zato se ob takih skupnih prilikah v mnogih cerkvah šele odkrije čar in naloga, ki jo ima petje v bogoslužju, zlasti v farah, kjer morda nikdar ined letom lepega petja ne slišijo. Zadnji nastop v Logatcu je bil v tem oziru pomanjkljiv, ker sta v cerkvi manjkala vrhniški in žirovniški zbor. Že itak je bilo petje krasno, lako bi bil vtis še večji, če bi bili vsi zbori dali svoje moči na razpolago. Okrožni pevovodje morajo to posebno poudarjali. Pa še nekaj drugega! Tudi radi spretnega nastopa je to važno. Pevovodja mora enotnost nastopajočega zbora v kar najdosegljivejši meri izvesti. To je pa mogoče le, če ima že pri dopoldanski vaji vse pevce skupaj, da se ga pevci vsaj toliko privadijo, da je skupen nastop dostojen. Zanašati se samo na popoldansko skupno vajo je nevarno in more postati za celoten nastop usodno, zlasti ker popoldne primanjkuje časa in pevci tik pred nastopom za daljše vaje itak niso dostopni.
Dva koncerta z Ježice. Pevski zbor kat. prosv. društva na Ježici in cerkveni zbor z-Ježice sta priredila dva samostojna koncerta, in sicer prvi doma v Društvenem domu, drugi v Mengšu. Oba sporeda sta obsegala pesmi iz najnovejše dobe in sta prav lepo uspela. Prvi zbor je vodil visokošolec Novak, drugega pa vodi neumorni organist Masov-nik. Podrobnih poročil nismo prejeli.
Mariborsko pevsko okrožje — ustanovljeno. Po občnem zboru Prosvetne zveze v Mariboru je bil kratek tečaj za režišerje in pevovodje naših društev. Dramatični odseki so že dozdaj organizirani v Ljudskem odru, pevski odseki pa še niso imeli svoje posebne organizacije. Po zgledu celjskega pevskega okrožja se je tudi za mariborski okoliš ustanovilo te dni posebno mariborsko pevsko okrožje, kateremu je javilo svoj pristop že 12 pevskih zborov. Sklenilo se je prirediti spomladi večjo skupno prireditev v Mariboru, pa več manjših v celem okrožju. Novi ožji odbor je: predsednik prof. Ivan Bogovič, podpredsednik župnik Fr. S. Špindler, pevovodja Gašparič, tajnik in blagajnik Hrastelj. V širši odbor pa spadajo še vel pevovodje. — Opomba uredn. Dne 14. 1925 se je vršil v Mariboru sestanek in je bil izvoljen ob ustanovitvi pev. okrožja tudi odbor s predsed. Fr. S. Špindlerjem. (Poročilo >Pevec« 1915 št. 1. str. 6!)
62
■r.iiitiiiiiiiniiiimi mini iimiimiiiimMiimimiMiiiiiMiiiiiiii iii
NOVE SKLADiSE
■ 1111 ■ 111 ■ 11111111111111
Premil: Sveti Frančišek (za dva ženska glasova s spremljevanjem klavirja ali harmonija). Skladba je zlasti v modulatorič-nem oziru zanimiva. Srednji del pride iz G — v Es — potem v es — Ges in ob poudarku za sv. Frančiška najvažnejšega dejstva, porabi skladatelj prehod iz Ces — D, kar povzroči, da se vsak zaveda, da je ravno tedaj najvažnejše dejstvo podčrtano (nal rokah in nogau žari mu blesk neba)). Mene motijo v spremljavi zastoji na — noveli — čuj-mo, v temnih dnevih, žari v lju-bezni! Skladba zahteva izrazitih ženskih glasov 3n je.,zlasti za izven cerkvene verske slavnosti prav primerna.	A.	D.
Anton Jobst: Mariji, Src Kraljici! (za mešani zbor z orglami). Zbirka je bila prav poučno ocenjena v »Slovencu« dne 9. novembra 1926. »Glasbenikova« kritika je ob tej priliki malo ošvrkala vse tiste, »ki radi postrezajo s harmonsko prenasiče-nostjo, kateri očitki, da se bodo razblinili v 'nič«. No pa nič zato, ostanimo vsak pri svojem-
Zbirka zasluži vse priznanje, razumljivo, da tu in tam kaka trdota ni razumljiva, kaka glasovna linija brez potrebe raztrgana, toda vkljub temu preveva vso zbirko svežost in zdrava muzikalnost/ Zlasti št. 9 ‘je vsestransko lepa; tam kjer zahteva besedilo (solrica
žar) največji poudarek z glasbene strani, zbere skladatelj najpreprostejšo pot (uni-sono) v glasovih, a v spremljavi žive barve; le škoda, da glasovi in bas ne postopata nasprotno, kar bi vtis gotovo povečalo. Zanimive so tudi nekatere sklepne kadence (št. 5, 9), ki se od šablonskih razlikujejo. Zbirka se sama priporoča.	D.
V. Vodopivec: Poljske rože. 4 mešani zbori. Kat. tiskarna v Gorici, 1927. V obsegu 9 strani četverke so prav pregledno natisnjeni 4 mešani zbori. Besedilo je po eno Gorenjkovo, Aleksandrovo, Joža Pogačnikovo in narodno. Vse zdravo, primerno zn vsak zbor. Poudarimo to zato, ker je danes večkrat izbira težka, ko se vije kot nadležna pajčevina včasih skozi cele zbirke mehkužna erotika. Besedam primerna je tudi glasbena koncepcija. Ni kdovekaj izvirnega, a čedna, gladka, naša je. V pesmih ni težav, zmogel jih bo vsak zbor, ki se hoče zbirke resno lotiti. Zvenele bodo pesmice ob vsakem številu pevcev. Slog teče-gladko, melodija se primerno menja v vseh glasovih, harmonija pa daje pesmam primerno barvo. Dobrodošle bodo. pesmi vsem našim zborom, 3. in 4, (Žagar in Ena ptica}." bosta menda še 'posebno »prijeli«. Zbirko toplo priporočamo.	4	B.
IIllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll
IZ GLASBENIH LISTOV
iniiiniuiiiiiiininiiniiiiiiiiiiiininiiiiimiiilininniniiiii
»Cecilija« št. 6. Nadaljevanje zgodovine hrv. glasb, zavoda v Zagrebu. — Nadaljevanje dr/. Mantuanijevega članka o izdelovalcu orgel Križmanu. Slede različni krajši članki, med njimi' prav zanimiv o stari hrvaški rohiarski pesmi, dalje o starih lavr. litanijah, ki jih pojo še v Splitu; veliko poročil in ocen.
Tamburaš št. 8—9. V glasbeni prilogi 7. narodnih pesmi prir. E. Adamič. 1. Potrkan ples,, ki je bistveno v isti priredbi izšla že v zbirki narodnih pesmi za tanib. zbor, ki jo je v uredbi Bajukovi izdala že 1. 1921 Jugosl. knjigarna. Mislim, da ne kaže istih stvari ponavljati, če ni bistvenega razločka, ker imajo zbori pri tem ali prvič ali drugiC škodo. 2. Lastovki v slovo, ona'ponarodela, ki je bila natisnjena, če se ne motim, že v Ahacljevi pesmarici. 3. Voglar. 4. Zar je mo rala d oči (Srbska, narodna). 5. Oj Jelena (hrv. narodna). 6. Jenkova ponarodela:	Cergo	.
moja. 7. Kiša pada (hrv. nArodna.) Priredbe so. v splošnem zmerne, umerjene za večino zborov. Literarna priloga ima nfi prvem mestu članek o tamburinu in triangel u. Sledj več poročil. Velezanimiv je oglas uredništva, da namerava izdati tamburaški leksikon.
Jugoslov. muzičar št. 10. Brečko (Osijek; piše o organistovskem vprašanju. Članek je
pisan zmerno in samo namenjen kot rfekiVk ' odgovor Jarhu in Zdešarju, ki se nsdaljdjf tudi v 11. številki.- V tej številki piše' tudi'’ prof. Druzovič kratko poročilo o učnem mi- : Črtu za učiteljišča, v katerem je po najnrr-vejši izpremembi utrpel pouk petja in glasbe veliko škodo s 50% znižanjem učnih ur; Fran Šidak pa je v isti številki rešil pdzabnosti ■' nekaj svojih dijaških spominov na Brutk-nerja.
»Zbori« Št. 7. Gotovac: Jadovanka za teletom in Smiješno čudo, oboje za mešani’ zbor. Pesmi sta pisani zelo preprosto, skorajda povsem diatonično, a učinkujeta prvovrstno -in nosita izredno izrazit hercegovski značaj. 1 Besedilo je narodno. V št. 8. je na prvem ' mestu narodna: Jaz' mam pa koiijča, harnio-nizirana po Maroltu za moški zbor. Pesem je ' popolnoma slična oni belokranjski oziroma . hrvatski zdravici: Nikdar na svetu lepšega ni. Jeli prišla pesem s Koroškega na Hrvaško Jeli prišla pesem s Koroškega na Hrvaško ali narobe? Jeli v resnici koroška, doma v narodu, ali tja samo zanesena? Zdi se vendar, da je bliže hrvaškemu veselo ubranemu petju kot koroškim narodnim popevkam, ki ljubijo navadno velike melodične skoke, katerih ta nima, in zmernejšo mero kot jo ima ta v hitrem razdeljenem 11/« taktu.
63
E. Adamič je uglasbil zopet nar. pesem iz Medjimurja: Ljubi dokler je čas, za moški zbor z baritonom. Pesem hoče izvežbanega zbora. V književni prilogi najdemo najprej daljši sestavek O jugoslovanski glasbi, ki ga je napisal dr. J. Mantuani. V tej številki je na vrsti srbska glasba. Članek je za nas izredno poučen in vreden temeljitega študija.
V	ostalem slede običajna poročila o glasbenem pokretu na našem jugu. V listnici se brani uredništvo proti E. Adamiča, ki je o priliki ocene »Pevca« št 5/6 v »Slovenskem Narodu« očital tudi »Zborom« premalo smisla za moderne pesmi in premalo poguma, da bi pretrgali s tradicijami pretekle dobe. ivii si. o »c i.oiaknili te stvari že v predzadnji številki.
Št. 9: V Glasbeni prilogi E. Adamič: Trije robci, Besede po Štreklju narodne in Železnik: Črez noč za meš. zbor. Železnikov »bor za. teva izurjenih grl, izvežbanin pev-
cev in dobre, pravilne interpretacije. Učinkovala bo pesem zlasti še v zadnjem delu, v vriskajočem: Veselja vrišč itd. Literarna priloga proslavlja najprej sedemdesetletnico pevca-staroste Pelana, ki poje že pol stoletja pri različnih pevskih zborih in je sedaj že lepo vrsto let stalni član pevskega zbora Gl. M. v Ljubljani.
Dru^i člančič je posvečen šestdesetletnici M. Hubada, čemur sledi nadaljevanje dr. Mantuanijevega razmotrivanja o jugoslovanski glasbi. Na vrsti je že hrvaška glasba. Slede razna poročila.
Št. 10. nam m doš'a.
V	11. številki je priobčil Marko Tajčevic »Pjesme od kola«. Pesem je zasnovana zelo široko, ni ritmično niti intonačno pretežka, a zahteva tehnično od pevcev izredno veliko (višina, fff, itd.). Vpleten je tenorski samospev s peteroglasnim zborom.
OMMHillHIIIIIHIIIimilllMIlIMMIMIIMtIIIMIIMIIIIHilMIHIHtMIIIIIIH
RAZNE VESTI
»iniimnmimmitmmnnmiimniinMnniiinMiiiiiiiiniiMtM>iiw»i
Naš predragi sotrudnik p. H. Sattner je praznoval 29. nov. t. 1. svoj 75. rojstni dan. Z veseljem in srčno radostjo misli ob tej priliki nanj vsak slovenski pevec in mu želi v otroški udanosti božjega blagoslova do skrajno možnih mej; kajti ni ga slov. kora, kjer ne bi bile njegove pesmi pri vsaki priliki na vrsti, ni ga slovenskega zbora, ki ne bi peval njegovih pesmi, ni ga Slovenca, ki ne bi poznal vsaj njegove iskrene: Nikar, nikar se me ne boj. Srca vseh naših pevcev in pevk so drhtela ob njegovem jubileju v radostnih prošnjah, naj ga Bog ohrani še dolgo. Tem iskrenim prošnjam in prisrčnim čestitkam se pridružujemo tudi mi z vso iskrenostjo in mu žeimo tisto čilost, mladeniško prožnost in duševno gibkost, ki je njegova last danes, šo dolgo vrsto let. Bog ga nam ohrani kot čuvarja in voditelja po pravi poti.
Sam je proslavil to redko slavlje s cerkvenimi koncerti v Škofji Loki, na Viču in v Logatcu. Do’ odki so namenjeni poplavljencem, hotel je dati poleg duševne hrane našim pevcem, telesne dobrine onim, ki so pomoči najnujnejše potrebni. Gejte ga apostola, glejte ga socialnega delavca. Nebo račune piše in ji'i bo plačalo.
Ob tej priliki opozarjamo naše zbore, naj ne zamude prilike in prihite, učit se lepega petja tja, kamorkoli poleti morda še Sattner-jev zbor, ki s svojimi koncerti izven Ljub. Ijane plemenito podpira tudi naše delo.
Uredništvo.
ŠTEFAN SKRBINŠEK.
V	Ljubljani je umrl žel. uradnik v pok. Štefan Sl-rbinšek. Mož ima za slovensko pesem toliko zaslug, da zasluži, da se ga s hva-
ležnostjo spominjamo ob odprtem grobu. Ko je služboval v letih J892. dalje v Maribor«, ki je bil seveda takrat odločno nemški, je mož ustanovil leta 1894. slov. bralno in pevsko društvo Maribor, prevzel vodstvo zbor« in bil sam eden najboljših pevcev, dokler ni bil prestavljen v Ljubljano, oziroma na Dunaj. Dr. Pipuš, vrstnik in sodelavec iz onih let mu je posvetil v »Taboru« 14. novembra 1926 nekaj vrstic, v kateri'i pravi o njem, da je bil mož do skrajnosti požrtvovalen in delaven, neustrašen. Slovensko pesem je gojil v nemškem, sovražnem Mariboru skoroda v dobi najhujših narodnih bojev med Nemci in Slovenci. Slovenski pesmi je žrtvoval vsako minuto prostega časa, izučil se je — samouk— toliko teorije, da je ne le uspešno vodil zbor, temveč tudi skladal. Njegove skladbice, precejšnje število jih hranijo v rokopisu domači, kažejo sicer preprost slog, invencija sama je boljša kot zunanja oblika, a vse so lirično nežne, rahle, kot je bil sam rahel. Za pesem ves navdušen ni mogel niti pozneje v tujini brez slov. pesmi živeti. Ustvaril si je v družini izboren kvartet, k oj (ga trije člani so bili doraščajoči otroci: Milan, Ljudmila in Štefka, on pa četrti.
Spominjam se ga iz svojih mlajših let. Nisem še našel tako mehke pevske duše, kot je bil t Skrbinšek. In če je resničen rek, da zloben človek ne poje, odn. pevec ni zloben, je resnično živ dokaz temu on. Kdor je imel priliko stopiti ž njim v kakršenkoli stik, se je moral z občudovanjem kloniti njegovi plemenitosti. Žal, škoda, da ni imel prilike do večje pevske izobrazbe v mladih letih in ne do večjega pevskega delovanja v svojem stanu. Blag mu spomin!
Založnik: Pevska /veza (Blat Poznič) v Ljubljani. — Urednik: Marko Bajuk, prof. v Ljubljani. — Za Jugoslovansko tiskarno v Ljubljani: Karel Ceč.
64