Vrst, 581. maja 1950 St. 19 - Leto II. Mednarodna politika Jugoslavije NAPISAL UNIVERZITETNI PROFESOR DR. MILAN BARTOŠ, ČLAN JUGOSLOVANSKE DELEGACIJE NA ZADNJEM ZASEDANJU ORGANIZACIJE ZDRUŽENIH NARODOV 2e dve leti je tako imenovano jugoslovansko vprašanje B^hdmet ze*° 2ivaflneSa zanimanja in proučevanja v vseh krosih sveta, ki se ukvarjajo mednarodno problematiko. V zvezi ? lem zanimanjem za primer Jugoslavije pritiska na svetovno lavno mnenje s propagandno ofenzivo predvsem velikanski in Razpredeni neposredni in posredni aparat sovjetske vlade V u. ® i>i izven ZSSR, ki napenja vse sile, da bi prikril pravo istvo spora med ZSSR in Jugoslavijo in ga naslikal kot «izdaj-Vo socializma)) in »sodelovanje Jugoslavije v imperialistični 2aroti». Napačnemu in nepopolnemu prikazovanju tega vprašaja pomagajo tudi nekateri krogi, ki iščejo virov spora v sami ,ugoslaviji in govore o nekakšnem dozdevnem ((nacionalnem komunizmu)), ki vidijo izključni vzrok spora v ((prerojenem Ponosu Jugoslovanov« ali pa vidijo, da je to začasni prepir al1 celo «manever» Stalina in Tita. Tiste, ki proučujejo mednarodne odnose in ki so si prizadevali poglobiti se v bistvo vprašanja s pomočjo zgodovinskih analogij, je pomanjkanje sleherne podobne situacije v zgodovini v znatni meri oviralo, da bi razumeli pravi temelj tako Osnovanega jugoslovanskega primera. In res, »jugoslovanski primer« oziroma spor med Jugo-®'avijc ln ZSSR je tako po svoji vsebini, kakor tudi po tem, kakor se kaže, povsem nov pojav v zgodovini in ga ne inore- pojasniti z nobeno zgodovinsko analogijo. Sovjetska zveza zdaj ni več tako kakor pred drugo svetovno Vojno, edina dežela, v kateri so prejšnji fevdalni in kapita-l3tični proizvodni način, ki je držal deželo v revščini in zaostali, zamenjali z novim, višjim načinom. Po vojni smo dobili Cel° v Vzhodni Evropi celo vrsto držav, v kateri nastajajo, z Več}im ali manjšim uspehom, tako ali drugače, globoke socialne sPremembe. Nastop teh dežel je nujno zahteval praktično rešitev po- vsem novega vprašanja, ki je bilo obdelano doslej v vrstah klasikov marksizma samo teoretično, to se pravi vprašanja odnosov med državami, ki so v svojem razvoju prestopile okvire kapitalističnega načina proizvodnje. ((Jugoslovansko vprašanje)) ni nič drugega kakor prva, odkrita in ostra manifestacija mnogo širšega problema, ki sega čez okvire spora ZSSR-Jugoslavija in ki je daljnosežnega pomena za sedanje in bodoče odnose med narodi in državami. V reševanju tega spora bodo sodelovala še mnoga pokolenja v vedno novih oblikah, katerih prva burna manifestacija se je z zgodovinsko nujnostjo pojavila v odnosih med Jugoslavijo in ZSSR. Povečanje sovjetskega pritiska nad vzkodnoevropskimi državami Čeprav je to vprašanje sproženo najprej na primeru odnosov med ZSSR in Jugoslavijo, bi bilo napačno obravnavati ga zgolj kot jugoslovansko vprašanje. Res so predstavniki ZSSR v prvi resoluciji Informbiroja junija 1948 naperili ves ogenj proti Jugoslaviji. Toda ta poteza sovjetske vlade je imela mnogo širši in daljnosežnejši pomen. To je bil prvi odkriti, ultimativni korak sovjetske vlade, da bi vsilila Jugoslaviji takšne odnose neenakopravnosti, kakršne je Sovjetska zveza v manjši ali večji meri že vsilila drugim vzhodnoevropskim državam. In ne samo to, marveč je bila resolucija Informbiroja hkrati signal za povečanje sovjetskega pritiska na vsej fronti odnosov med ZSSR in drugimi vzhodnoevropskimi državami (v Bolgariji, Poljski, Romuniji, Češkoslovaški, Madžarski in Albaniji). Kaj je značilno za razvoj odnosov med ZSSR in vsemi temi državami v obdobju po prvi resoluciji Informbiroja? Prvič, — 145 — aiNABNa raSHOJMIHd povečanj^ Iti zaostritev sovjetska politične kontrole v teh drža1 Vah': predvsem odstranitev vseh voditeljev V teh državah, ki so zrasli, ko So vodili napredno vojno in med njo; vse te voditelje so takoj zamenjali z ljudmi, ki so prišli po vojni iz Moskve in ki so privolili v odnose neenakopravnosti (na pr. v Bolgariji je prišel na krmilo Cervenkov, odstranili pa so Terpeševa, Jugova in druge). Dalje, fizična, odkrita ali prikrita, likvidacija določenih Uglednih voditeljev v teh državah, ki se niso strinjali s politiko neenakopravnosti. V nekaterih državah, kakor na pr. na Poljskem so javno postavili na vodilne položaje sovjetske voditelje ,(maršal Rokosovski). Asetacije, maltretiranje, interniranje in preganjanje tisočev komunistov in preprostih ljudi v teh državah, ki so se celo samo pasivno upirali sovjetski hegemonistič-nim skominam, je postalo vsakdanji pojav. Kot metodo boja proti opoziciji v vzhodnoevropskih drža* Vah uporablja sovjetska hegemonistifina politika znane sodne komedije (Raikov proces y Budimpešti in proces proti Rostovu y Sofiji) v katerih so resnične patriote povezali z dejanskimi vohuni. Te procese izkoriščajo, da pod pretvezo boja proti vohunom likvidirajo in odstranjujejo na tisoče poštenih ljudi. Drugič, na gospodarskem področju je ZSSR poostrila politiko izkoriščanja. V Romuniji na pr. so po resoluciji Inform-biroja povečali število sovjetsko-romunskih družb in s tem povečali profite, ki jih vleče sovjetska ekonomika iz Romunije. Zunanja trgovina vseh vzhodnoevropskih držav je čedalje bolj pod neposredno kontrolo ZSSR, čedalje bolj je podrejena kori* stim in »otrebam predvsem sovjetskega gospodarstva. TreltjiS, popolna kontrola ne le nad celotnim političnim, marveč tudi nad znanstvenim in kulturnim življenjem države, kar se kaže v uniformiranju tiska v državah Vzhodne Evrope po sovjetskih receptih; klečeplazenje pred šovinističnim obravnavanjem pridobitev ruske znanosti in kulture; to se kaže V pretiranem, nekritičnem poveličevanju vseh oblik življenja v ZSSR, kar povzroča neverjetne absurdnosti (bolgarski tisk Je bil primoran razglasiti ZSSR za domovino nogometa!). Ta dejstva kažejo, da je vprašanje spora med ZSSR in Jugoslavijo ne samo manifestacija mnogo širšega problema, marveč problema odnosov med Sovjetsko zvezo in vsemi drugimi državami, ki so po vojni stopile na pot radikalnih socialnih preobrazb (sem spada zdaj tudi Kitajska). Ta doslej neznani zgddovinski pojav je vnesel v vsebino in sliko mednarodnih odnosov povsem nov element. V nasprotju s predvojnim obdobjem osnovno vprašanje mednarodne problematike po drugi svetovni vojni ni izčrpano samo z vprašanjem odnosov med socialističnim in kapitalističnim delom sveta in z vprašanjem pritiska agresivnih kapitalističnih krogov na zaostale in miroljubne države, marveč gre tu tudi za hegemoni-stične težnje vodilni!.' krogov v Sovjetski zvezi. V povojnem obdobju narodi v svetu niso izpostavljeni samo pritisku agresivnih kapitalističnih krogov, marveč tudi hegemonizmu sovjetske vlade, ki zahteva navidezno «v imenu socializma« in v imenu obrambe sooializma pred agresivnim kapitalizmom v vzhodnoevropskih državah zavarovanje svojih krivičnih, izkoriščevalskih in zatiralskih, gospodarskih in političnih pozicij in s tem vsiljuje odnosg neenakopravnosti tem narodom. Obramba pred hegemonijo SZ Ni dvoma, da gre aktivna politika Sovjetske zveze v teh državah za tem, da bi razbila staro kapitalistično oblast in kapitalistične pozicije, toda namesto da bi sproščala iniciativo delovnih množic v teh državah', namesto da bi upostavljala res neodvisne in enakopravne demokratične in socialistične države, Sovjetska zveza «v imenu socializma« te države gospodarsko izkorišča, podreja njihov gospodarski razvoj ozkim interesom ZSSR in potiska te države v neenakopravnost. Tako je zanesla sovjetska praksa v vzhodnoevropskih državah nov bistven element v mednarodne politične odnose. Razen vprašanja obrambe svobode posameznih narodov pred agresivno politiko mo- nopolističnega kapitala postaja zdaj zelo perečei tudi Vprašanje obrambe svobode posameznih narodov, in sicer narodov* ki so stopili na pot graditve socializma, pred hegemoni stičnimi' težnjami sovjetske vlade. Tej novi nevarnosti niso izpostavljeni samo narodi vzhod* noeyropskih držav, marveč tudi demokratična gibanja V drugih državah, ki teže za globokimi socialnimi preobrazbami. Dokler bodo v Sovjetski zvezi takšne hegemonistične težnje, so narodi teh držav v nevarnosti, da 33 bodo jutri neposredno znašli pred istimi težavami in nadlogami, v kakršnih so zdaj narodi vzhodnoevropskih držav, katerih težnje po enakopravnosti in gospodarskem napredku temelje prav na spremenjenih družbenih in ekonomskih odnosihj ki kot takšni predpostavljajo enakopravnost narodov. Da je ta nevarnost realna je videti tudi iz tega* da organizirajo sovjetski voditelji preko svojih ljudi obrekovanje in preganjanja vseh tistih pripadnikov naprednega demokratičnega gibanja v zahodnih državah, ki kakor koli pokažejo, da se ne Strinjajo s sovjetsko politiko hegemonije nasproti državam Vzhodne Evrope in spreminjanja rastnih mednarodnih demokratičnih gibanj in organizacij v navadno poslušno orodje sovjetske vlade (primer Connya Zilliacusa, Cassouja in drugih). Nastane vprašanje kakšni so vzroki takšne politike Sovjetske zveze, kako stare so te hegemonistične težnje in zakaj so se tako očitno pokazale šele po drugi svetovni vojni? Centralistična birokracija v SZ Nekateri menijo, da gre tu za starost nekaterih' vaditeljev Sovjetske zveze, za «napoleonovsko dobo» revolucije v ZSSR itd. Toda vzroke te hegemonistične in nedemokratične politike nasproti vzhodnoevropskim državam moramo iskat; v notranjem razvoju Sovjetske zveze. ZSSR je predvsem država, v kateri so se proizvajalne sile razvijale hitro. Temu razvoju ni ustrezal tempo poglabljanja socialistične demokracije. Tako je nastal V Sovjetski zvezi centralistični birokratski aparat, ki se je moral nujno nasloniti na ideologijo velikoruskega šovinizma, to se pravi nepravilnega odnosa med ruskim narodom in drugimi narodi Sovjetske zverce (na pr. v himni Sovjetske zveze kot ustvarjalec socialistične države ni omenjen proletariati marveč Velika Rusija). Marx je opozarjal na to, da grozita socializmu, potem ko prevzame proletariat oblast, dve nevarnosti: pred kontrarevolucijo razlaščene buržoazije in pred birokracijo. Prvo nevarnost so v Sovjetski zvezi odstranili. Druge Pa niso. Namesto ljudske samouprave, ki sta jo Marx in Lenin poudarjala kot brezpogojno načelo za zgraditev socialistične družbe, so nastali monopoli na vseh področjih, nastala je centralistična birokracija. Gospodarski odnosi, v katerih ni več privutne lastnine, ne trpe več takšne nadstavbe in nujno teže za tem, da P razbijejo. Hegemonistična politika sovjetske vlade je samo izraz monopolističnega položaja vršičkov birokracije v vsej državi-Ta notranja protislovja kažejo očitno težnjo po nadaljnji zaostritvi, zunanje «zmage» in «uspehi» pa Jih lahko samo začasno odgode in omilijo. Na temelju takšnih protislovij med proizvajalnimi silami in zaostalimi družbeno-ekonomslcimi odnosi Je nastala v ZSSR tudi stagnacija na področju kulture, nastale so šovinistične težnje na področju znanosti (prioriteta ruske znanosti), zanikanje, da bi pred Rusi in razen Rusov še kdo kaj prispeval k razvoju družbene in socialistične misli. Sedanjo hegemonistično politiko sovjetske vlade lahko torej razumemo samo, če jo obravnavamo kot izraz notranje prakse in položaja v Sovjetski zvezi, ta politika je v bistvu prenašanje birokraiično monopolističnih metod in ruskih šovinističnih nazorov za meje ZSSR, ko je postalo to možno, to se pravi, ko so po drugi svetovni vojni nastale države z globokimi socialnimi preobrazbami, države, katerih obstanek je postavil na novem temelju novi red v vprašanju njihovih odnosov nasproti Sovjet* ski zvezi. Jugoslavija ni mogla dopustiti, da bi se ogrožala njena nacionalna neodvisnost Od trenutka, ko so se pojavile prve hegemonislične težnje sovjetske vlade nasproti Jugoslaviji, takrat, ko so bila izmenjana pisma med CK VKP(b) in CK KPJ, od marca do maja 1948 in celo po objavi resolucije Informbiroja, v juniju 1948, je storilo jugoslovansko vodstvo vse, kar je moglo storiti, da ne bi prišlo do spora, da bi se vsa sporna vprašanja uredila z neposrednimi pogajanji. To prizadevanje jugoslovanskega vodstva je povsem razumljivo, ker se je že Od prvega dne zavedalo velikanskih težav, na katere bi utegnila Jugoslavija zadeti, ko bi pritiskale nanjo Sovjetska zveza in njej podrejene vlade. Jugoslovansko vodstvo ie bilo pripravljeno do skrajnosti popustiti, m pa moglo dcr Pustiti, niti privoliti v nobeno koncesijo, ki bi ogrožala nacionalno neodvisnost in držala Jugoslavijo v gospodarski zaostalosti. Ko bi bilo jugoslovansko vodstvo popustilo sovjetskemu Pritisku in privolilo v takšne koncesije, bi bilo prišlo v kon-Hikt z željami ljudskih množic, ki jih je vodilo V osvobodilni vojni proti fašistični Nemčiji in fašistični Italiji in v povojnem obdobju, v odporu jugoslovanskih narodov proti pritisku agresivnih kapitalističnih krogov na Zahodu, ki so skušali ogrožati pridobitve narodnoosvobodilne borbe. Nastaja vprašanje: zakaj se je prav Jugoslavija prva izmed Vzhodnoevropskimi državami tako odločno, v vseljudskem ob-®egu uprla sedanjim hcgemonističnim težnjam Sovjetske zveze? Snano je, da so se začeli jugoslovanski narodi v drugi svetovni vojni, na čelu e sedanjim vodstvom pryi v podjarmljeni Evropi, *e prgd napadom hitlerjevske Nemčije na ZSSR, pripravljati da oboroženo vstajo proti okupatorju in da so prvi sprožili to Vstajo, ko so dozoreli vojaški in politični pogoji za to, v juliju 4941. Med vso vojno so se jugoslovanski narodi vztrajno borili, ^postavili so vojsko, ki je štela ob koncu vojne približno milijon borcev in z lastnimi silami osvobodili vso zemljo, za kar 30 žrtvovali 1,700.000 ljudi. Eden izmed odločilnih činiteljev, ** Pojasnjujejo vztrajnost jugoslovanskih narodov med vojno, je dejstvo, da se niso borili zgolj zato, da bi izgnali nemške °kupatorje, marveč tudi, da bi premagali stoletno zaostalost, da bi razvili velikanska naravna bogastva dežele, da bi dvignili do včeraj žalostni življenjski standard balkanskega kmeta, borili s° Se za resnično nacionalno neodvisnost proti temu, da bi jih velike, razvite države kakor koli izkoriščale. Sedanje vodstvo je imelo tudi po vojni za seboj vse ljudje množice v odporu proti takšnim težnjam, ki so se pojav-Ijale v najraznovrstnejših oblikah, ko so določeni ekspanzioni-stični krogi na Zahodu menili, da lahko ustavijo kolo zgodo-vinskega razvoja v Jugoslaviji, da lahko pomagajo, da se bodo V Jugoslaviji vrnili na krmilo monarhistični krogi, ki so omo-Sočali, da je bila država odvisna. In naposled, ko je začela Sovjetska zveza gospodarsko izkoriščati državo s tem, da je vsiljevala gospodarske odnose med ’SSR in Jugoslavijo, ki so značilni za odnose med razvitimi in nerazvitimi kapitalističnimi državami, to se pravi, ko jg trgo-vala po svetovnih cenah, kar omogoča gospodarsko bolj razviti Čržavi z večjo delovno storilnostjo, da izkorišča gospodarsko Postalo državo, ko si je preko mešanih sovjetsko-jugoslovan-8kih družb prizadevala izkoriščati jugoslovansko gospodarstvo, ko so sovjetski voditelji nastopili proti industrializaciji Jugoslavije, čeprav to ustreza njenemu naravnemu bogastvu in pokojem, ko so skušali vsiliti Jugoslaviji politično kontrolo, da zagotovili gospodarsko izkoriščanje, je povsem naravno, da ie naletela takšna sovjetska hegemonistična politika na enak odpor, kakor so ga jugoslovanski narodi nudili že večkrat in yedno v svoji zgodovini, zlasti v novejši (v prvi svetovni vojni ie na pr. mala Srbija zavrnila ultimat velike Avstro-Ogrske, v drugi svetovni vojni odklonitev trojnega pakta) izkorlščeval-'kim in zasužnjevalnim naklepom velesil. Ko se je sovjetsko vodstvo prepričalo, da je naletela njegova hegemonistična politika na odpor jugoslovanskih narodov, te- daj se je zrušil na Jugoslavijo v zadnjih dveh letih takšen val pritiska in provokacij, kakršnemu še nikoli v zgodovini ni bila izpostavljena nobena majhna dežela. V tem pritiskanju je ZSSR pogazila vse pisane in nepisane mednarodno predpise. Medtem ko razglaša sovjetska vlada v odnosih z velikimi kapitalističnimi državami, da se je treba držati pravil mednarodnega prava kot temelja za občevanje med državami, je v svoji politiki nasproti Jugoslaviji menila, da je ne vežejo po tej dolžnosti nobeni oziri. Svojo pozornost nasproti sosednim državam, kjer so zainteresirani kapitalistični monopoli (Iran, Turčija, Afganistan) je sovjetska vlada prilagojevala mednarodnemu pravu in. se je takoj umaknila, brž ko so se ji uprla neposredno zainteresirane velesile. Ker pa je Jugoslavija z lastno politiko odpravila tuje monopole in s tem gospodarsko dezinteresirala Zahod na svoji usodi, je sovjetska vlada upala, da lahko krši vsa običajna načela mednarodnega občevanja med državami in da lahko ukrene kar hoče. Toda s tem je začela pred svetom padati krinka z bistva njene zunanje politike. Ce je lahko sovjetska vlada svoje hegemonistične načrte prej opravičevala s potrebo po obrambi socialistične države pred kapitalizmom in s tem, da je treba širiti socializem, Je postalo to zdaj, ko gre samo za eno dosledno socialistično državo, nemogoče. Divje čvekanje o dozdevnem fašizmu v Jugoslaviji, ki dejansko odkriva gorostasno lice samih sovjetskih voditeljev, čvekanje, s katerim bi hoteli opravičiti agresivno politiko nasproti Jugoslaviji, ni mnogo vredno in ne more prikriti zatiralske politike nasproti drugim narodom. Zato postaja stvar Jugoslavije neogibno čedalje bolj stvar vseh narodov in vseh tistih sil, ki se bore za pravico narodov, da žive svobodno in enakopravno in da si grade življenje tako, kakor v resnici hočejo, Sovjetska politika pritiskanja na Jugoslavijo je šlo nujno, v skladu z razvojem vse zunanje politike sovjetske vlade, skozi različne stopnje, preko kombinacije različnih akcij, katerim nasprotuje ne lc mednarodno pravo, marveč samo sovjetsko (očitno dozdevno in formalno) uradno naziranje o tem, kakšni naj bodo odnosi med državami. V prvem obdobju se je sovjetski pritisk na Jugoslavijo, s katero je ZSSR vezala pogodba o zvezi in prijateljstvu, zrcalil v odkriti sovražni akciji. Na eni strani je sovjetska propaganda preko državnih radijskih postaj odkrito pozivala jugoslovanske državljane, naj se upro in strmoglavijo zakonito vlado v Jugoslaviji, propagirala je upor. Na drugi strani pa je začel sovjetski državni aparat snubiti jugoslovanske državljane ter organizirati in podpirali jugoslovanske emigrante v delu proti njihovi državi. Sovjetsko vodstvo, ki Je bilo prepričano, da bo tako vrglo jugoslovansko vlado, je raVnalo v tem proti Jugoslaviji tako. kakor ni ravnalo proti nobeni kapitalistični državi. Primer Jugoslavije je namreč v praksi ZSSR edinstven primem da odkrito zbira emigrante iz druge države, da jih organizira in združuje, da jim odkrito daje na razpolago državjia sredstva (radio, tisk. denar itd.) za boj proti vladi, s katero jo vežejo ne le redni diplomatski stiki, marveč jo z njo veže celo zavezniška pogodba. Vse to Je bilo dejansko grobo vmešavanje v notranje zadeve suverene države. Neuspela gospodarska blokada Todu vsi napori nedovoljene propagande, da bi vrgli režim v Jugoslaviji, so bili zaman. Poiskati je bilo treba druge metode. Mislili so, da bodo to dosegli z gospodarsko blokado. Toda državo, s katero imamo dolgoročne gospodarske pogodbe in sporazume, lahko gospodarsko blokiramo samo, če v celoti kršimo temeljna pravila v mednarodnem pravu — izpolnjevanje mednarodnih pogodb. ZSSR, ki je organizirala blok informbirojev-skih držav, da bi gospodarsko zatirala Jugoslavijo, je nasproti Jugoslaviji opustila tisto doktrino, ki jo poudarja sovjetsko pravo kot absolutno v mednarodnih odnosih, namreč doktrino Pacta sunt sevanda (pogodbe so svetinje) in namesto te doktrine je kratko in malo samovoljno razvezala z Jugoslavijo sklenjene pogodbe. Sovjetska doktrina ne vidi v tej politiki — «pogodba — košček papirja« — zgolj «grobe kršitve mednarodnega prava«, marveč tudi «zrcalo razbojniške agresivne politike«. V resnici je bila takšna politika nasproti Jugoslaviji dejansko razbojniška n« le po cilja '(razbiti gospodarski načrt za zgraditev socializma v Jugoslaviji) marveč tudi po okoliščinah, v katerih se je uveljavljala. Madžarska je razvezala pogodbe in odklonila dobave blaga, čeprav je imela Jugoslavija ne le nad 20 milijonov dolarjev aktivnega salda, marveč je s svojimi devizami celo omogočila nakup potrebščin za obnovo opustošenih madžarskih tovarn, v katerih je bilo blago naročeno (na pr. Madžarski elektrocenter). Madžarska je menila, da lahko uresničuje gospodarsko blokado s tem, da ne bo več plačevala reparacij po mirovni pogodbi. Češkoslovaška je na pr. zadržala dobave že izdelanega in plačanega blaga in celo tistega, za katerega je dobila predujem v materialu in kreditu. Ustavila se ni niti pred tem, da je zadržala v popravilo poslane stroje (na pr. stroje zagrebške elektrarne). Romunija je vključila v gospodarsko blokado tudi to, da 5« nehala vračati častni dolg na račun žita, ki smo ji ga posodili, ko je bila v Romuniji lakota; to posojilo je bilo svojčas pretveza, da so odklonili pomoč Jugoslaviji po sistemu pomoči «post UNNRA«. Bolgarija je vklučila v gospodarsko blokado tudi to, da ni hotela izpolniti iz mirovne pogodbe izvirajočih obveznosti glede povrnitve med vojno ugrabljenih kulturnih spomenikov (reparacije in navadne restitucije je Jugoslavija oprostila Bolgariji kot prijateljski državi). Sovjetska gospodarska blokada je šla tako daleč, da so sovjetske okupacijske oblasti tja do novembra 1949 na gornji Donavi (nad Dunajem) preprečevale plovbo ladij pod jugoslovansko zastavo kljub natančnim določbam konvencije o plovbi po Donavi, ki garantirajo prosto plovbo po vsej Donavi in sicer brez diskriminacije. Kaj so hoteli doseči z gospodarsko blokado Jugoslavije? Cilj je bil očiten. Splošno znano je bilo, da je bilo izpolnjevanje jugoslovanskega petletnega plana orientirano na menjavo s ZSSR in deželami ljudske demokracije. Zato so tudi računali, da bodo povzročili gospodarski zlom Jugoslavije, če že niso mogli ničesar doseči s politično propagando. Menili so, da bodo Jugoslavijo tako prisilili, da bo opustila izpolnjevanje plana, s tem pa tudi ustavila graditev socializma. Vse to se je izjalovilo. Jugoslovanske množice so povečale napore in čvrsto ostale na strani svojega vodstvp, ki ni niti spremenilo tempa izpolnjevanja planskih nalog, niti opustilo svojega socialističnega stališča. Ko so bile vse te metode zaman, je ostalo samo še to, da je sovjetski poskus, gospodarsko blokirati Jugoslavijo, povzročil njeni vlad; velikansko škodo s tem, da je uporabil ekonomsko blokado kot enostransko sankcijo, kot metodo pritiska, ki nasprotuje Ustanovni listini OZN, le-ta prišteva ekonomsko blokado med tiste sankcije, ki jih lahko izreka samo Varnostni svet in sicer samo proti napadalnim državam. Tudi s političnim pritiskom niso ničesar dosegli Po izjalovljeni gospodarski blokadi kot sredstvu, da bi podredila Jugoslavijo svoji hegemonični politiki, je prešla sovjetska vlada s svojimi sateliti na tretjo fazo — fazo odkritega političnega pritiska. Tu lahko poudarimo te-le oblike: kršitev vseh pravil o diplomatski imuniteti (kršitev nedotakljivosti kurirske pošte; kršitev osebne svobode diplomatskega in tehničnega osebja; izgon tako rekoč vsega sestava predstavništva; kršitve načela eksteritorialnostj uradnih prostorov in prostorov za stanovanja diplomatskega osebja; nepriznavanje ranga veleposlanika v Sofiji, ki je prispel prvi, da ne bi bil doyen diplomatskega zbora; inscenirani fizični napadi); kršitve pravila o nevmešavanju v notranje zadeve suverene države (organizirane obveščevalne mreže po lastnih državljanih in izdajanje nevarnih ponarejenih potnih listov jugoslovanskih državljanov v Jugoslaviji, širjenje subverzivnih letakov v sami Jugoslaviji, prirejanje izzivajočih razstav v samem Beogradu itd.; organiziranje teroristične akcije, ki jo protokol Litvinova in mednarodno pravo kvalificirata kot obliko napadalnosti (z organiziranjem in pošiljanjem oboroženih tolp iz tujine k nam, za katere je bilo na javnih sodnih razpravah ugotovljeno, da so jih sestavili iz vrst kriminalnih tipov' prav organi madžarske, bolgarske In al* banske javne varnosti); odkrito ogrožanje miru (na pr. nota ZSSR, poslana Jugoslaviji 30. julija 1949, pravi, da bo ZSSR, če ne dobi zadoščenja, sama našla učinkovita sredstva, da prid« do tega zadoščenja, hkrati pa sovjetske divizije demonstrirajo na jugoslovanskih mejah); nenehno in sistematično povzročanje vsakodnevnih obmejnih incidentov vseh oblik (nekateri izmed teh incidentov, kakor na pr. 27. oktobra 1949 pri Dolnjem MihcljcUi so bili uprizorjeni kot vojaška akcija večjega obsega, preračunana kot provokacija, da bj jugoslovanske čete zapletli v boj); nepriznavanja suverene enakosti Jugoslaviji kot članu OZN (zanikanje pravice Jugoslavije, da bi bila izvoljena za člana Varnostnega sveta — izjava zunanjega ministra ZSSR g. Višinskega) itd.; zastraševanje s sočasnim in enostranskim razveljav' ljanjem političnih pogodb (razveljavljanje pogodbe o prija; teljstvu in zvezi tik pred izvolitvijo Jugoslavije v Varnostni svet). Vse to skupaj ustvarja situacijo, ki očitno ogroža mednarodni mir in varnost. Jugoslovanske množice so razumele bistvo spora s SZ Sovjetska zunanja politika, ki si jte svesta da pomenijo vse te akcije skupaji napad na mir in da so to zločini po mednarodnem pravu, je morala računati tudi z reakcijo svetovnega javnega mnenja, ki se z navadno propagando ni dalo zapeljati. Zato so iskali novih poti. Mislili so. da bodo to dosegli, ko bodo ob' tožili Jugoslavijo prav listih -akcij, ki jih uprizarja kot ukrepe sovjetska zunanja politika. Zato so po posameznih lažeh in obre' kovanjih organizirali uprizorjene procese v Budimpešti in Sofiji' katerih naj bi s pomočjo agentov-provokatorjev prikazali JU' goslavijo kot napadalca. Toda ti procesi so doživeli popoln p°" lom, ker so ljudje laži takoj spoznali. Ti procesi so bili samo dokaz sovražne akcije, polnc nesmislov, protislovij in kršitve temeljnih načel mednarodnih pravil (na pr. v Budimpešti in Sofiji so bile glavne priče proti Jugoslaviji agent-provokatorji bivši jugoslovanski diplomati, ki so jih dozdevno sodili za dejanja, storjena baje v času, ko so bili diplomatski predstavniki JU' goslavije, čeprav jugoslovanska vlada sploh ni zahtevala, naj se prekliče diplomatska imuniteta). Politika pritiska na Jugoslavijo je toreji sistem, sestavljeni iz breznačelnosti, iz najrazličnejših kršitev mednarodnega prava, in sicer kršitev, ki expressis verbis obsojajo dva edina doiktri' nama vira sovjetskega mednarodnega prava (sistem KiriloV' Djurdjenjevski; III. knjiga Zgodovine diplomacije izpod peresa Potemkina). Kmalu bo dve leti, odkar Jugoslavija uspešno kljubuje teniU nezaslišanemu in agresivnemu pritisku Sovjetske zveze in drugih vzhodnoevropskih držav. Kako naj si razlagamo ta uspešni odpor Jugoslavije, ki ga spremljajo hkrati tudi veliki, nadaljnj' uspehi v graditvi države in izpolnjevanju nalog petletnega plana- Predvsem z dejstvom, da so jugoslovanske množice popolno' ma razumele bistvo spora s Sovjetsko zvezo, da so razumele. d» ne gre za nekakšne dozdevne napake KPJ v tem ali onem vprašanju, marveč da gre za vprašanje enakopravnosti ali podrejC' nosti Jugoslavije nasproti ZSSR, da gre za to, ali se bo Jugoslavija gospodarsko dvigala, ali pa bo ostala dopolnilo sovjetskega gospodarstva, kakor hočejo voditelji ZSSR. Da bomo razumeli težavnost položaja, v katerem je bila Jugoslavija pred dvema 1*' toma, ko jo je začela ZSSR najsrditeje napadati in obrekovati’ moramo upoštevati, da so uživali voditelji 2SSR s Stalinom 118 čelu v jugoslovanskih množicah velikanski ugled, neprimern” večji, kakor v kateri koli vzhodnoevropski državi in celo nic manjši, kakor je ugled sovjetskega vodstva y sami Sovjetski zve* zi- Toda sovjetski voditelji so pozabili na dejstvo, da je njih uglEC' v Jugoslaviji zgrajen na temelju tega, da so množice verovale, d3 pri njih ni razlike med besedami in dejanji, a ugled je gradila >n tolmačila jugoslovanskim množicam Komunistična partija Jug0-slavije. " Argument Informbiroja je, da je v Jugoslaviji teroristični s‘" stem, s katerim je preprečeno izražanje ljudske vpije. Ni terorja. rnu »ile, ki bi mogla zamašiti usta tako svobodoljubne^ ti v ^tvu, kakor je jugoslovansko, tako neustrašenemu naspro-&»rvo}*m vrstam tiranije. Stvar je v tem, da so se jugoslovanske JCe na lastne oži prepričale, da so obtožbe ZSSR nesmisel-W« Pr. Stalin in Molotov v svojih pismih zanikata narodno-v ju °dllno borbo v Jugoslaviji in izenačujeta medvojni položaj bj]0 80i'avijl s položajem, kakršen je bil v državah, v katerih ni Da|j °Svobodilne borbe, kakor n. pr. v Komuni ji in Madžarski. V j ' narodnoosvobodilno borbo slikajo kot delo Gestapa itd. »eruj^feviji ni nobenega človeka, ki bi bil tako neumen, da bi HVa *e,r> nes;nislom. Toda sovjetski voditelji si ne izmišljajo teh ka 'samo za Jugoslavijo, marveč mislijo, da bodo s tem veli-Propagandnim aparatom vsilili vse te neresnice sve-Hait] mu javnemu mnenju in s tem opravičili svoje agresivne Proti Jugoslaviji. stO°Slovansk0 vodstvo je takoj', ko je nastal spor, objavilo v Kp Izvodov za jugoslovansko javnost vsa pisma CK •«Vje» ^ ‘n resolucijo Informbiroja, pozneje pa tudi posamezne Idsl ske note in podobne dokumente Informbiroja. Tako so juto,, ljudje po svojem prostem preudarku prišli do skle- Vvr *vu spora. Na drugi strani pa niti v ZSSR niti v vzhod-ŽlVaL,°*1.sklh državah niti v glasilih Informbiroja v zahodnih dr-‘ ni bil objavljen noben jugoslovanski dokument. Mar more--nj^riti o objektivnem informiranju in prostem sklepanju lc Pri njih? Očitno ne moremo. 3Ug0ern Pa še zdaleč ni pojasnjen vir sile, ki so jo pokazale Dolitj,0.Vanske ljudske množice v odporu proti hegemonistični jj Sovjetske zveze. a bomo to razumeli, moramo predvsem pomisliti na napor- no in dragoceno Solo, skozi Katero so ili jugoslovanski narodi med vojno v svoji osvobodilni borbi, pomisliti moramo tudi, da jugoslovanski narodi nc branijo samo svoje neodvisnosti, marveč tudi svojo pravico dvigati deželo iz zaostalosti na načirt, ki najbolj ustreza jugoslovanskim pogojem in ki je bil med vojno, v najhujših preizkušnjah, odločilnega pomena. — Med vojno se je v Jugoslaviji izoblikovala ljudska oblast, ki ji je popolnoma tuj sleherni birokratski centralizem in ki }e popolnoma zagotavljala iniciativo množic. Ljudska fronta v Jugoslaviji je nastala predvsem od spodaj, kot bojni organ množic, ki je zbral najširše ljudske sloje v boju na življenje in smrt proti okupatorju. Ureditev nacionalnega vprašanja v Jugoslaviji je onemogočila vse spletke, da bi povzročili konflikt med posameznimi jugoslovanskimi narodi. Enakopravnost jugoslovanskih narodov je stvarna in to je pomagalo ljudskim množicam razumeti pravo vsebino boja KPJ za enakopravnost med socialističnimi državami. ------- Po vojni so prišle te smernice še bolj do izraza, kar je povzročilo, da je postal boj za industrializacijo Jugoslavije, za zboljšanje življenjskega standarda, za gospodarsko in politično neodvisnost vsakodnevna praksa vseh delavnih ljudi. Uspešen boj proti težnjam birokratskega centralizma, na liniji utrjevanja ljudske samouprave v skladu z razvojem proizvajalnih sil. občutek in prepričanj« ljudi, da politika KPJ ni zgolj stvar vodstva, marveč da jo nosi vsak človek v sebi kot del svojih teženj - to je velika skrivnost jugoslovanskega odpora, s katerim sovjet, ski voditelji niso računali, skrivnost, ki je v prvih povojnih letih v času srditega pritiska zahodnih ekspanzionističnih krogov na Jugoslavijo mnogi opazovalci z Zahoda niso mogli razumeti. („Trideset dana" ■ Beograd, april 1950) Spomenica vlade FLRJ italijanski vladi o položaju Slovencev v Italiji Zunanje ministrstvo FLRJ Je 24. marca 1950. Izrodilo Hall-J*»skemu poslaništvu v Beogradu spomenico o položaju Slovencev v Italiji. V spomenici so navedena Številna In značilna ®eJstva o težkem političnem, gospodarskem ln kulturnem stanju ®lovencev v Italiji, hkrati pa se opozarja, da Je treba Izdati ikoJšnJe ukrepe za zavarovanje pravic ln koristi Slovencev, ' so zajamčene z mirovno pogodbo z Italijo. V spomcnicl se Poudarja, da se Je s to pogodbo Italija obvezala, da bo zago-°vlU vsem ljudem, ki so pod Italijansko oblastjo, ne glede ** raso in Jezik, neovirano uživanje temeljnih svoboščin In 'lovečanskih pravic, v določbah nove Italijanske ustave pa Je priznana enakost vsem državljanom pred zakonom. i‘h n 0t' Slovencem v Italiji uporabljajo metode groženj, teles-<1* k?aPadov in nasilnega vdiranja v slovenske domove zato, onemogočili delo slovenskih organizacij, kakršni sta De- reagirali. V spomenici je poudarjeno, da so ostala dosedanja posredovanja Demokratične fronte Slovencev in političnih organizacij slovenske narodne manjšine pri italijanski vladi in italijanskih krajevnih oblasteh za zavarovanje najosnovnejših človečanskih in manjšinskih pravic brez kakršnega koli rezultata. Tudi številna ustna in pismena posredovanja poslanika vlade J1*?*1, v Posredovanj« gredatavhlKov zunanje** t nistrstva FLRJ pri italijanskem poslaništvu v Beogradu V Z, vprašanju so ostala brezuspešna. Na temelju navedenih ^ je rečeno ob koncu spomenice, se lahko ugotovi tole: Prvič, določbe mirovne pogodbe o temeljnih pravici Vencev do svobodnega narodnega, kulturnega in gospod**® življenja so ostale doslej v celoti neizpolnjene. Pristojne janske oblasti niso storile ničesar, da bi zagotovile 1 ^ e.vt teh določb. Drugič, navedeno pristransko ravnanje v škod0 'i vencev se je izvajalo z vednostjo italijanskih oblasti, česar je očitno, da ne gre tukaj za. neka osamljena rav** posameznikov in posameznih organizacij. „ Vlada FLRJ misli, da tak odnos italijanskih oblaki j Slovencev v Italiji nasprotuje politiki zbližanja in dobri!1 j, nosov med obema državama. Tako stanje zelo Škoduje teifl nosom. Sprememba tega stanja v smislu priznanja gJa demokratičnih ln manjšinskih pravic Slovencem v Italiji w tw podlaga za nadaljnje zbllžanje in poglobitev odnosov med in FLRJ. Vlada FLRJ upa, da bo italijanska vlada ia u\) potrebo in nujnost, da se spremeni sedanje stanje in bo ustrezne ukrepe za zagotovitev neoviranega političnega, darskega in kulturnega življenja Slovencev v Italiji. V nem primeru bo vlada FLRJ prisiljena storiti ustrezne ^ za zavarovanje pravic in koristi Slovencev y Italiji. ALBERT JAKOPIČ - KAJTIMIR Naš prvi pohod v Benečijo in Rezijo (Nadaljevanje in konec) To se je tudi zgodilo, že preden je pretekla ura. Ker pa je bila italijanska edinica, ki je šla nad nas, majhna, se nam ni zdelo vredno, da bi se premaknili in smo jo čakali na mestu. To čakanje pa bi skoraj drago plačali, ker so se z druge strani zgrinjale proti nam večje sile in je nazadnje šlo za sekunde, da smo zasedli položaje v sredi med dvema italijanskima edinlca-ma ter tam ostali do večera. Italijani se nas niso upali napasti* nas pa tudi ni preveč mikalo, da bi napadali, ker smo bili od desetega maja dalje, to je od spopada na Kolovratu, neprenehoma v bojih in na pohodih, poleg tega pa smo bili lačni, žejni in utrujeni. Z mrakom so se Italijani kot po navadi umaknili v dolino. Ko so zadnji izmed njih zapuščali bližnjo vas, smo mi že na drugem koncu prihajali vanjo. Tam smo ostali do polnoči, se do sitega najedli ln dobili s seboj nekaj koštrunov. Vsepovsod, kjer koli smo se zadrževali po vaseh, smo vse, kar so nam ljudje dali, tudi plačali, kajti naš pohod v Benečijo je bil političnega značaja, da med Benečani vzbudimo nacionalni čut in željo po združenju z brati in da jih tako mobiliziramo za borbo proti skupnemu sovražniku. Spominjam se, kako so se očanci po vaseh z veseljem spominjali starih časov ln z velikem razumevanjem spremljali pripovedovanje o naši borbi in o naših ciljih, medtem ko je bila mladina že močno poitalijančena. Marsikje niso hoteli z nami govoriti več slovensko, čeprav so še znali. Iz Brezove smo krenili preko Jalovca v Drnohlo nad Učejo. S tem, da je trideset tisoč Italijanov šest dr.'l obkoljevalo našo brigado, se je naša pot nekako približevala koncu, .V Drnohli pa pr so nas hoteli stisniti in ni niti veliko manjkalo, da nas nohla je severno pobočje Jalovca, vse skupaj enu sama v' strmina, ena sama bosta brez vsakega studenca in naseli8’.jf smo bili v precej kritičnem položaju. Naši ljudje so bili že ,/ pani, ko so Italijani delali ftistko po vsej Drnohli, vendar vseh šest dni tako imenitno manevrirali, da smo vsako „i včasih pa tudi po dnevi prišli v tisti odsek, ki so ga že preiskali. Nekega dne se je pojavila blizu nas čreda*, V sto ovac, ki so bile tako divje, da nismo mogli nobene u^e. ijl> sili pa hudič tudi muhe žre, zato smo razmišljali, kako ^/}\k vsaj nekaj zgrabili. Neko jutro me pokliče general Jaka ‘ pa pravi: «Kajtimir( veš, kako naredi, vzemi tri fante, *' naredijo iz srobota vrv. Potem naj se po trebuhu pTlplaZlLs>-bližino črede in naj srobot povežejo od drevesa do dre potlej naj pa skočijo med čredo in naj jo zaženejo v to Menda ni vragi da ee ne bo kaj ujelo«. To smo res /»f Srobot sicer ne bi nič pomagal, če ne bi poslali nekaj hitrih t8, tov, ki so v skoku zagrabili tri ali štiri ovce In jih privlekli borišče. Sicer pa nam tudi to ni dosti pomagalo, ker kurit* nismo smeli in smo ostali lačni. a(r Četrto noč je začelo vražje deževati. Bili smo vsi čenl. Zjutraj pa je posijalo krasno majsko sonce. Borcem s*. u« nismo mogli braniti, da bi se ne suilli na soncu ln da g i razpeli težkih šatorskih kril, da se posuše. Italijani Pa .ffli drugega vrha, s Skutnika, opazili naše plahte. To je bil°^ dveh do treh popoldne. Z daljnogledom sem opazil, ds “ ,,8() 3 zastavami signale italijanskim položajem, ki sg bili *** t N„ K Ju tiii .^ovih signalov, sicer nisem mogel razumeti; vendar; pustft*, j bilo 'jasno, d.a ne gre za navadno stvar, zato smo H feudno&t, pbslali Sz taborišča nekaj zaščitnih pa- H ponoči pa jih napademo in se prebijemo, ker bomo ^Hjne * najmanj žrtev in največ uspeha. Okoli štirih po. t ^ i2nenada zaslišimo pod seboj brnenje avtomobilov, vMtje *> kako se avtomobili ustavljajo, potem pa italijansko v Jye’ ruz8rajanje itd. Mer.'i je bilo že čisto jasno, da je to HU * signalizacijo. Tudi Italijani, ki so bili nad nami, so ^ žlvahnl. Skoncentrirali smo brigado, da se umaknemo J* bij h i ^amerava^ smo naskočiti postojanko nad nami. Ker \ Ur Ze*° strm> t0 bila majhna stvar. Potrebovali smo ^ 'to da smo se po h°sti neslišno približali bunkerjem vsaj «rov. Ko smo sl to najbolj prizadevali, pa se je enemu v,lti v ažih sprožil pod nogami velik kamen ter se s truščem Svali Uno proti Italliar-'om. ki so prihajali od spodaj. Pri > j 1 stno, da bo to imelo kake posledice, pa ni bilo nič: ^Ueej. Ostalo tiho. Pred nami je bila glavna naloga: zavzeti ,J> j,,. in pregnati sovražnika. Poslali smo najprej patrolo, !( bljjA, a položaj. V patroll je bil tudi Rok. Bunkerjem so ^Oet Drav P°č®si. Vsa brigada jih je spremljala z očmi in Vjn.ern Pričakovanju, kako se bo stvar Iztekla. Patrola se »Stilni« i i- . i i___________________________ ... <_______ j ...._______ W^ala korak za korakom, od kamna do kamna, od bukve j ,,Ve' Vsej brigadi je zastajal dih in vsi smo pričakovali: ^Elj v»na «11 vol «uv pnvoivviau. S,tr|s h?- boc*° zaropotali mitraljezi. V nas vseh je bila ena ShT1: a'( j'*1 bodo opazili ali ne? Naš načrt je bil, j? I.B.'avn* bunker, nato pa napasti s celo bTigado. Patrola 1,9 tr( v’‘bližala bunkerjem že na deset metrov, na pet metrov; °Slj tre — pa še vedno nič. Vsi smo mislili: sedaj jih bodo 2 kombajni. Tedaj patrola skoči na bunker. In kaj je bilo?, kU prazen. Zakaj je bil bunker prazen, smo kaj hitro butiV ®.r*ga<*a je v naskoku prišla na vrh in ko smo bili že V smo °Paz"i. kako se vsa posadka 150 mož pomika %g0°- Nekoliko bolj na desno in še malo od njih pa je šla 'njihova zamenjava, novih 150 mož. Spoznali smo, da nehote zadeli ugoden trenutek, ko sta se posadki , '• V mraku smo zavili nekoliko bolj na desno proti dolini; !t so ')an* pa so P°tem še ves teden preiskovali Drnohlo, 'oiljjl tas hoteli po vsej sili dobiti. Da bi nas zagotovo po-Si Sq Privlekli v ta prostor še ne vem koliko topništva in % 0V. ^rnohlo, medtem ko smo se jim mi že smejali z *1 etij . tu se je pričelo politično delo po Zapadni Benečiji; t^nth*10 Gregorčičeve brigade so odpoklicali v sklop novo for-S |tQ .Primorskih odredov tik pred kapitulacijo Italije, med-*>h Gradnikova brigada, ojačena z borci iz vseh primor. !nic. odšla na Dolenjsko. S tem je bil naš pohod v Be„ 0b ‘"'nčan. j^Pitulaciji Italije smo si uspeh našega pohoda v Be-,?*U t)n ° ogledali tudi z italijanske strani. V arhivih smo *1 fie °^'° komandanta Čedada, ki popisuje pohod «ribelov» . ^Hja ^čijo in pravi, da so morali imeti zelo dobre oficirje. J1** oficirji bi se morali učiti od njih. Naša vojska Sv°io t ’ (ia 8redo .ribeli’ samo po vrhovih hribov, dejansko j taktiko stalno spreminjajo in neprestano manevrirajo. I^Ubg . at*i tega jim je uspelo, da so nam prizadejali tolikšne VaJih nismo mogli dobiti v pest, ker so bili takrat, rni iskali po vrhovih, v dolini, ko smo jih iskali s° se pojavili v sredini ali pa na vrhu, vedno pa A ver jih nismo pričakovali. Zaradi tega ukazujem, da je A 8 vseh takih primerih preiskovati ne samo vrh, ampak ln° in podnožje slehernega sektorja, na katerem se , j>0 Partizanske edinice.« ^h°d„ v Benečijo mi je nekoč rekel Jaka Avšič, da bi če bi prodrli do Rankolane, to je do železnice Htft Y.f'mona. Dobil sem četo komaj tridesetih mož z dve-a0ezoma. Z menoj je šel tudi Rok. Naša naloga je bila; da preko Bovca čez Skutnik prodremo v Rezijo {ni od tam na progo. To jo bilo v mesecu juliju. Krenili smo čez Sočo na Bovškem in šli čez Skutnik proti Reziji. Na poti nam je Rok zbolel in smo ga morali s petimi ali šestimi fanti poslati na-, zaj na Tolminsko. Z menoj je bil tudi Slavko Gombač, Notra-njec, izredno borben, požrtvovalen lrj bister fant, prave Iztokove krvi. Ker smo jih šest poslali nazaj, nas je ostalo v bataljonu všega 2G, toda bili so sami dobri in pogumni fantje. Tudi tedaj nismo imeli v bataljonu nobenega človeka, ki bo poznal teren in sta spet imela glavno vlogo zemljevid in kompas. V treh ali štirih dneh pohoda podnevi in ponoči smo prišli v vzhodni del Rezije in se ustavili pri nekih ovčarjih. Bila sta to dva Furlana. Verjetno je bil eden izmed njiju komunist. Sprva sta se nas nekoliko ustrašila, ko pa smo se z njima zapletli v razgovor in jima pripovedovali o borbi v svetu, sta postala zalo prijazna in zaupljiva. Pripovedovala sta nam o svojem bednem življenju med ovcami in kozami; po malem sta tudi oglarila, da sta se lahko preživela. Vsakih šest me-; secev sta šla za nekaj dni v dolino in prišla v stik z ljudmi; sicer pa jima je bil položaj v svetu španska vas. Ko smo jima razlagali našo borbo, sta bila vsa navdušena in sta rekla, da bi bila pripravljena na svojem terenu organizirati partizansko edinlco. Hranila sta nas z vso revščino, ki sta jo premogla. Ml smo jima seveda vse plačali, toda k{tj naj pomenijo lire v tistih hribih! Zadrževali smo se pri njih dva dni, nato pa smo krenili dalje. Hodili smo proti zapadu. Prišli smo na stezo, ki ji pravijo Italijani »mul&tiera«. Hodili smo po vrhovih in se začeli spuščati v dolino. Ob svitu smo prišli do neke vasi. Ni{ nismo ve« deli, kje prav za prav smo in je bilo treba to šele ugotoviti in pregledati položaj. S seboj sem vzel Je enega tovariša, da gir-va do vasi. Kakih sto do sto petdeset metrov od vasi pa sva se kaj hitro obrnila, ker sva opazila, da je vas polna Italijanov. Ze prej smo vedeli, da je Rezijo mirna dežela brez partizanov, kjer Italijani vežbajo nove alpinske edinice, v glavnem rekrute. Nai pohod je imel namen, pripraviti Italijanom največje presenečenje, ko bomo kakor jastrebi udarili med nje. Vrnil sem se k četi, nato pa smo se vsi skupaj umaknili še za dobre pol Ure Više od vasi. Do devetih dopoldne je bilo vse mirno. Z vseh strani je bilo slišati kravje zvonce. Tudi po gozdovih je bilo vse živo. Po travnikih so ljudje kosili, nekateri pasli, nekateri so v gozdu nabirali jagode, drugi suhljad itd. Okoli pol desetih pa nas iztakneta dva fantiča. Ker sta nas že odkrila, smo začeli z njima razgovor. Polovica besed je bila italijanskih, polovica slovenskih, nekaj pa rezijanskih. Vendar pa smo se nekako sporazumeli in spoznali, da nas imata fantiča za italijansko edinico. Moj kurir Ive, po rodu Furlan, ki j« kasneje padel pri Gorici, pa se je začel z enim izmed fantičev, ki je bil nekoliko starejši razgovarjati o raznih stvareh in ga je med drugim vprašal, če ima kaj kruha. Fant mu je rekel, da ga nima. Iv^ ga nato vpraša, če ima rad Mussolinija. Mali je seveda rekel, da ga ima rad. Ive pa mu pravi: »Kako ga moreš imeti rad, če ti pa ne da kruha? Mussolinija je treba ubiti«, mu je rekel. Fantiča sta bila še nekaj časa pri nas, si ogledovali naše puške, nato sta pa odšla. Ker sta bila še majhna, se nam pač ni zdelo vredno, da bi jiu zadrževali. Kmalu pa pride star možakar. Ta je znal slovenski. Ker italijanskega nisem znalce bila prilika, de se z njim pogovorim. Začel sem ga spraševati, kje je bil in koliko je star. Povedal je, da ima 65 let in da je veliko hodil po svetu. Bil je piskrovezec in je hodil tudi po Jugoslaviji in po Češki. Skratka, pravi Rezijan. Izpraševal sem ga o življenju v vasi. Pripovedoval mi j'e kako trdo živijo. Nato sem ga vprašal, koliko časa pasejo pri njih živino. Rekel mi je, da ves dan. Spraševal sem ga tudi o Italijanih in njihovih edinicah ter mi je povedal, da je vsa vas zasedena, da so sami rekruti in sicer alpinski oddelki. Povedal je tudi, kako grdo ravnajo z njimi, da so jih izgnali iz hiš, da ljudje večinoma spijo po hlevih, povrhu pa, da jim vsaka stvar prav pride. Nekaj časa sem se ie razgovarjal z njim, nato je zbral ovce in krenil domov. 2e med razgovorom se mi je zdelo, da je možakar postajal vse bolj nemiren in da je tudi potem s pre- 151 2UNA3NCI IXSHOWIHd cejSnd naglico poganjal ovce proti vasi. Nato sem opazil, da so iznenada vsi zvonci utihnili. To mi nikakor ni bilo umljivo, ker je možakar prej trdil, da ves dan pasejo. Rekel sem fantom, da se pomaknimo še nekoliko više v hrib. Ne da bi nas kdo opazil, smo se potegnili v neke čeri, še za dobre pol ure hoje v hrib. Potem pa je strmina postala tako napeta, da Se ni dalo več plezati. Med grmovjem smo se privlekli pod vrh in ko pogledam v dolino, vidim, kako Italijani ig gredo v strelcih proti nam. Ko pogledam navzgor, jih opazim že tudi nad nami. Se več, zagledal sem jih tudi na levi in na desni. Tedaj mi je postalo jasno, zakaj so zvonci iznenada umolknili. Da bi ne bilo zmešnjave in nesreče, so Italijani naročili ljudem, naj ženejo živino v vas. Ob kapitulaciji Italije smo tudi zvedeli, da sta fantička prišla v vas in poveda-fla, da so v hribu neki Italijani, ki so rekli, da je treba Mussolinija ubiti. Bili smo v sredini pobočja. Naj bo še nekoliko više. Po ozkem grebenu, po katerem ne bi mogli hoditi trije drug poleg drugega, smo se plazili š$ kakih dvajset mi. nut. Bilo pa je tam na srečo močno zaraščeno. Ko pogledam navzgor, vidim, da je tik nad nami ostra stena, na vrhu pa so alpinci. Ustavili smo se in zavzeli položaje. Pred nami je bila dolinica, nato pa zopet stena. Italijani, ki so bili nad nama, niso kazali preveč veselja, da bi nas iskali. Slišali smo njihovo vpitje, da je nekdo izgubil klobuk, potem pa, kako je italijanski oficir rekel, da nas nima smisla iskati, ker nas pač nikjer ni in da bodo rekli, da so vse preiskali, mi pa da smo izginili. Ko so našli izgubljeni klobuk, so šli dalje, toda naravnost proti nam. Na čelu je šel italijanski te-nente, za njim neki narednik, potem pa petdeset vojakov. Italijani so se spustili z grebena naravnost proti mestu, kjer smo ležali y grmovju. Poleg mene stp ležala Slavko in Rudar, ki je kasneje padel kot komandant brigade. Oficir, ki .je hodil na čelu, je prišel naravnost v naše grmovje in v tem, ko ga je razmaknil, ga je Slavko počil naravnost v trebuh. Ko je že dobil svoje, je vprašal ko da se ni nič zgodilo: »Che cosa č?« V tistem trenutku pa je Slavko sprožil še drugič. Vrgel je bombo, da jih je šest takoj obležalo. Tedaj pa smo jih tudi mi že naskočili in jih osem ujeli. Kakih dvajset pa se je pognalo na levo in desno v bližnje prepade. Izmed teh jih je ostalo le malo živih, pa še ti s polomljenimi rokami in nogami. Edinica petdesetih mož je bila tako v celoti likvidirana .Pobrali smo jim orožje In obleko in dobili po- pblnpma nove gojizeriee. Vojaki, Kil smo jih ujeli, so * i» vedovali, da so prav prejšnjo soboto dobili nove obl* ^ nove čevlje. Osem, ki smo jih ujeli, smo slekli in j1 jji kratki politični uri v samih spodnjicah spustil; v dol>n']||i jim šlo v glavo, ko smo jim rekli, da jih ne bomo PoS. a]j( Od srca smo se jim nasmejali, ko so šli ritensko po s go1 in so jo šele, ko so prišli kakih sto metrov od naSl blisk ucvrli po skalovju. Pregledali smo grmovje 'n šli še trupla tistih Italijanov, ki so padli. Pri enem 'z j) njih smo našli legitimacijo, iz katere jie bilo razvidnosti j« bil študent medicine, doma iz Milana. V njegovi i‘ pj smo dobili sliko njegove matere, sive ženice izredno J in plemenitih potez. Bili so sami mladi, nepoučeni re ^ Sli so v boj, ne da bi vedeli, za koga se tolčejo. Z3111^ je tudi, kar so nam pozneje pravili, da so Italijani K,i osem fantov, ki smo jih izpustili, po treh tednih zaprl*' J so med rekruti pripovedovali, da je bolje ne boriti se .Lti1 partizanom, ker so dobri ljudje in ničesar nočejo. Mr J medicincu smo vzeli njegove listine, napisali pismo materi, priložili njeno sliko ter vse skupaj poslali v (i V pismu smo napisali. »Draga mama! Ne bodite žalosti Je Vaš sin padel v Reziji. Njegove smrti niso krivi PaL t ni, ampak je je kriv fašizem, ki ga je vzgajal k temu, zatiral svobodoljubne narode.« f#( Po tem spopadu smo se vračali in je bilo tako tudi V t V dveh dneh so Italijani navlekli v Rezijo veliko voi8^' zasedli Učejsko dolino, vas Skutnik, vso Rankolarjsko no, posebno pa železnico. Vendar pa je bil pohod v ^ kakor prej pohod v Benečijo, kronan z velikimi usPe.|e i*1 kapitulaciji Italije, ko so se prav v teh predelih PeZienf Zapadne Benečije, morda nekoliko manj v Vzhodni 'jt*' čiji, dvignili tudi tamkajšnji Slovenci in sestavili več ^ ljonov. V Reziji smo imeli dva bataljona, v Zapadni čiji tri, v Vzhodni Benečiji pa dva, ki so se v sklopu pr brigad in kasneje divizij zelo dobro borili ter tako Pr ^ vali k skupni borbi svobodoljubnih narodov v boju fašizmu. . Nacionalno gibanje v obeh Benečija!) in v Reziji ie ..(f1 lo svoje korenine v narodnoosvobodilni borbi ter je 1 •.(r tamkajšnjega prebivalstva kljub skoraj, stoletnemu P^ jjH1 vanju močno zrastla. To pa je tudi eden naših na3v uspehov pohoda v Benečijo in y Rezijo. OfiCI efetu 'IZ