Mm lotifi. (Resnična zgodba.) Lov na jazbeca je med Slovenci zelo priljubljen in lahko bi pisal celo knjiS'o, ako bi hotel popisati vse zanimive dogodljaje, ki so jih lovci na jazbeca doživeii. Omenjam samo, da se je pri nas pred leti podala na lov na jazbeca. večja družba navdušenih lovcev. Imeli so srcčo. Jazbeca so zares dobili; da pa se bolj pokažejo, so kar živega hoteli na dom prinesti. Eden hiti s psom naprej na dom sporočit veselo novico, drugi pa počasi korakajo zadaj s svojim plenom. Pa smola! Možakar, ki je nosil jazbeca na vilah, je vile obrnil narobe z rogovi navzdol in ravno, ko se drnžba zmagoslavno bliža domu, se je jazbec izmuznil raz vil, rekel lov cern srečno in jo je popihal v temno noč. Vsa družba vdere za njim, kriči in vpije, pa je bilo vse zaman, ker je bila noč preteinna, jazbec pa prehitrrih nog, psa, ki bi ga še lahko dobil, pa so poslali že prej domov. Kaj se je potem vse godilo, ne bom popisoval, ampak hočem opisati raje dogodek, ki se je doigral pri nas pred kratkim časom. Živi v Kotljah ugleden kmet, Peter Moder. Kakor že ime pove, mož ni neumen, ampak je prav dobre in jasne glavo in ako bi bile Kotlje samosvoja država, bi bil gotovo že postal minister. Bil je svoj Čas tudi divji lovec in kot tak ne malo prebrisan. Da bi bil pri svojem poslu bolj varen, se je oblekel kar v Irak in pa v cilinder, je nam reč tukaj grofovski lov, na katcrega priliaja bolj višja gospoda. Prebarval si je tudi nekoliko svoj obraz in se potem pogumno podal v goro čakat divjačino. Pa se rnu stvar ni obnesla. Zat.o js raje opustil to nevarno obrt in postril miren kmet. Vsaka dobra lastnost človeka vzbuja pa pri drugih zavist in nasprotje. Tako je bilo tudi pri našem Petru. Našli so se nasprotni, zavistni ljudje, ki bi mu radi kako pogodili. In posrečilo se jim je. Irnel je Peter Moder njivo, zasajeno s koruzo. Kakor pa je znano, je jazbec poseben prijatelj koruze. Zašel je tudi na Petrovo njivo in našel, da je koruza prav dobra in je zato večkrat prihajal na njivo na večerjo. Tako je pač kmetu povzročil nemalo škode. Ni 5uda, da se je Peter radi tega zelo razhudil. Kcr si pa sam ni znal pomagati, se je zatckel za pomoč k našim lovcem, od katerih je znano, da so tako spretni, da ulove in ustrele vsako divjačino. ki jim ne ubeži. Njih poglavar, Zvitaglava, mu seve obljubi takojšnjo pomoč. Na večer skliče svoje najbolj zanesljive tovarise k posvetovanju. Prišli so: Starapuška, najboljši lovec izpod Urškegore, kmet Navihan, znan šaljivec, občinski odbornik in izdajatelj živinskih potnih listov, ki je igral tudi že župana, pa samo na odru, ter Tgroslav, strah vseh igralcev. Poglavar Žvitaglava jim pojasni, da jih čaka še nocoj težko delo, morajo se podati na lov na jazbeca, ki pustoši koruzo Petra Modrega. Nato se nasmehne in pravi, da je nocoj prišla prilika, da potegnejo Petra Modrega, Razloži jim svoj načrt, rekoč: »Jaz bom napolnil vrečo z žagovino, to vrefio bomo skrili v koruzo ter jo privezali na dolgo špago. Ti Igroslav se boš skril v koruzo ter boS iato lomil, kakor to dela jazbec, ti Navihan pa boš držal za špago ter boš, ko pride čas, začel vleči vrečo in z isto bežati naprej, midva s Staropuško pa bodeva Petra zvabila, da pride lovit jazbeca.« »Bravo«, zakliče Starapuška, »jaz sem seveda zraven«, pravi kmet NaviTian; »jaz tudi pomagarn«, se oglasi še Igroslav. Takoj se podajo na delo. Ura je ka« zala deset. Noč je bila temna in le nekaj zvezdic je migljalo na nebu tako, da se je moglo le za silo razločiti posamezne predmete. Najprej napravijo poskušnjo/ ki se js dobro obnesla. Prepričali so se, da se bo nakana posrečila. Kmet Navihan in Igroslav se nato postavita na svoja mesta, Zvitaglava in Starapuška pa gresta klicat Petra Modrega. Peter je že počival mirno v svoji postelji, ko začne trkati na okno. »Kdo je«, se oglasi nevoljno. »Vstani«, pravi glas od zunaj, »nekaj lomi tvojo koruzo; gotovo je jazbec« — »Jazbec!« se razjezi Peter, plane iz postelje, sa tiho opravi ter gre odpirat vrata. Vstapita Zvitaglava in Starapuška. »Nocoj ga borao dobili«, začneta govoriti kmetu. »Prav je, da sta prišla«, pravi Peter, »bomo mrcino vsaj enkrat dobili. Čakajta, da vama malo kaj prinesem.« Steče v klet po sadjevca, nato pokliče še svojega hlapca Matjaža, da bi tudi pomagal. Ko so se vsi z moštom malo pokrep* čali, gredo na lov. Zvitaglava in Starapuška s svojimi puškami, Peter Moder in Matjaž pa se oborožita kot mogočna junaka z gnojnimi vilami. Tiho se približajo koruzni njivi. Ko so bili že blizu, da Starapuška z električno svetilko straži znamenje, da se napadalci bližajo in že se zasliši lomljenje in poka. nje koruze. »Ali slišite?« zašepeta Zvitaglava. — »Jazbec je«, pravi Peter in že zavihti svoje vile ter hoče skočiti, da ga zabcde. — Ne tako hitro«, ga zadržuje Zvitaglava, »da ga ne prepodimo. Bodite vsi mirni, bom že jaz vse uredil.« Pošlje Staropuško na stražo na koncc njive, Petra in Matjaža pa pelje na dru go stra,n njive, kjer je bila napeljana špaga iz njive. Tam ju postavi, da i.a-> kata, sam pa izgine v koruzo, podit jazbeca. Začne klicati in ploskati z rokami, da bi zver preplašil, takrat začne Navihan, ki je bil »krit za grmom, vleči za špago in iz koruze primiga črna pošast naravnost proti Petru. Peter se ustraši, skoči v stran in zakliče na pomoč Matjaža. Matjaž priskoči, se a svojimi vilami zapodi proti zveri, sune, pa vile mu obtičijo v zemlji, ker je zver bežala prehitro in se mu je izmuznila. Pohiti za njo. »Hitro, hitro«, kliče Zvitaglava, »da vama ne uteče!« — Takrat se opogum. tudi Peter ter skoCi za njo s svojim. vilami. Najprej jo zabode Matjaž, nato še Peter. »Le krepko držita«, kliče Zvitoglava, »drugače vama uide!« — In res, z vso močjo tiščita zver k tlom, špaga se utrga, zver pa več ne miga.  »To pa ni Jazbec«, pravi Matjaž. — »Seveda je«, trdi Peter, »vsaj sem ga videl, ko jebežal iz koruze. Bil je ve lik kot Celinarjev (trgovčev) pes..« — »Je pa tako puhlo zapelo«, odgovarja Matjaž, »in tudi se ne gane«. Pripogne ae, da stvar bolj natanččno ogleda ter vzklikne razočrana: »Je pa samo vreča!« — Takrat se začnejo navihanci glasno smejati, Peter pa jezno vzdigne svoje vile in zapreti: »Čakajte, hudirji!« — »Le dobro ga speči«, se mu roga Zvitoglava, »pridemo na pečenko« in jo nato ubere za svojimi pomagaci. »Jazbeca pa ne grem več lovit in če mi tudi požre vso koruzo«, je jezno dejal Peter svoji ženi, ko se je vrnil z lova domov. Zjutraj na vse zgodaj pa so že začeli prihajati na Petrov dom ljudje, Ceš, da bi radi kupili jazbečevega mesa; na lopi pa je ležala mesto jazbeca — raztrgana in zamazana vreča, napolnjena z žagavino. Ostala je Petru eamo ena tolažba, da se bo še maščeval, kar mu radi privoščimo. To se je zgodilo v Kotljah v letošnjem letu. Zvedel je za to Nepridiprav, pa je to v časnike dal. Nepridiprav.