T. Doksov: Savonarola.
373
Savonarola.
%
aj begaš po Florenciji ljudi, Savonarola, mož nesrečni ti ?
Kdo vedno bi se postil, bičal, kdo noči premolil in slabil telo ?
Kdo strasti sladke ogenj bi gasil, kdo ne bi se življenja veselil?
In kdo bi vstavljal srčnim se željam? Drug ne kot ti, Savonarola, sam.
Zato ti jaz zapovedujem: Glej, da več ljudi ne strašiš mi odslej!
Umolkni ti besede stroge glas . . . tako odrejam papež Aleksander jaz!«
To pisal papež je . . . a ni bil tih za božjo čast navdušeni menih.
Saj krivd ni bil, dejanj si slabih svest in v srcu nosil je pokojno vest.
Krivico vendar hudo storil je: Resnico brez strahu govoril je.
A Rima ni se strašil . . . Bolj kot kdaj v Florenciji je grehe šibal zdaj.
V besedah gromkih tožil je  mračan, kaj zreti mora stari Vatikan.
Do Rima glas se ta raznesel je, srdu se Aleksander stresel je.
Zarotil se je grozno in zaklel in govoriti v jezi je pričel:
»Pogine naj, četudi je svetnik,
če sam bi sveti Janez  bil Krstnik!«
In zmagal je, seve, mogočni Rim, in glas resnice je zadušil dim.
T. Doksov.